Kdor ne uboga
(Resnična dogodba; zapisal L. Černej.)
Sjfelpj pa že imaš s puško? France, France, tebi se bo še nesreča zgo-
L/jf(j| dila!"   tako je svarila nekega  zimskega večera imovita udova po-
'«3E%^ horjanka   svojega  sedemnajstletnega  sina,   ki je  ravnokar  nabijal
starodobno puško. Pohorje je gorovje na Štajerskem.  ,,Kaj bi le, kaj  le vi
veste!" zagodrnjal je mladenič in ni prenehal svojega dela.
,,Cuj France, nocoj mi nikar ne hodi izpod strehe, to ti povem, meni se nič prav ne zdi!" nadaljevala je mati, sin pa je pomolčal nekaj časa in potem dejal: ,,To lisico moram ustreliti, naj bo, kakor hoče! Sinoči bi jo bil gotovo  dobil,  da je ni zmotil   ta presneti pes!  Nocoj pa ga pustim doma."
,,France, pusti lisico, vsaj danes me ubogaj!" prosila in svarila je mati, in ko ji je sin odvrnil, da jim bo- lisica znosila vse kure, rekla je milo: ,,Naj jih znosi, saj vse kokoši niso vredne strahii, ki ga bom pa zopet pre-stala za-te!
,,Nič se ne bojte, o polnooi bom doma — z lisico; pri votlini jo bom počakal", tolažil je sin mater, a poznalo se mu je na glasu, da je bil nevoljen. Vrgei je torbo čez ramo in sunil dobrikajočega se mu psa z nogo, da se je cvile splazil pod postelj. S puško v roki stopil je France iz sobe. — Zaman je klicala mati z jokajočim glasom svojega ljubljenca, ki jo je žvižgaje mahal v goro. Iz doline pa so priletavali rahli glasovi zvonov iz stolpa oddaljene farne cerkve, šepetajoči v tihi mrak: ,,Ave Marija! Mir in pokoj!"
Minulo je nekaj ur. Počasi se je pomikalo kazalo velike stenske ure, na katero je upirala vdova svoje nemirne oči. ,,Moj Bog! Kedaj šele bo pol-noči!" vzdihnila je sirota in omahnila nazaj na postelj. Zopet je preteklo nekaj časa. Žena, jedva zadremavši v polusen, skoči po konci in zavpije: ,,Moj sin! moj sin!"                                                                                                           ¦
Imela je hude sanje, da so trgale Franceta grozne, zmaju podobne zveri. Hotela je poklicati hlapca, naj bi šel pogledat za nočnim lovcem, a nemarnega ponočnjaka ni bilo doma. Zbudila je torej deklo, pa komaj ji je prigovorila, da je šla ž njo. Poklicaii ste psa, ki je še vedno tičal pod posteljo. Boječe je prilezel zvesti Pazi na svitlo, ko pa so prišli na dvorišče, izginil je bliskoma po mladenieevem sledu. Hitro je korakala za njim skrbna mati, tako, da jo je dekla komaj dohajala. Cim dalje sta šli, tem težje so postajale ženi noge, tako, da ni mogla skoraj več naprej. Tudi se je skril mesec za oblake in naši popotnici nista videli nobenega sledu ter sta v temi tavali sera ter tja.
„0 Bog! o Bog!" vzdihnila je gospodinja, v istem hipu pa je zalajal Pazi daleč v strani. Z novimi silami sta hiteli ženski proti istemu kraju; čudno tulenje psovo jima je bilo vodnik. Crez dobro četrt ure dospeli sta do skalovja, kjer je moral biti pes. Ravno tedaj so se pretrgali oblaki in brezčutna luna je razsvetlila grozen prizor. Na tleh je ležal mladenič ves v krvi. Pazi mu je lizal obledelo lice, v strani pa je ležala puška.                    ^m
-*3    46    &*-
„0 Jezus in Marija, pomagajta!" zakričala je mati. Zgrudila se je skoraj na tla, toda vzdrževala jo je neka čudna moč. Ko se je sklonila k sinu, je videla, da mu vre kri iz strani, a da je še živ. Ni si pomišljala dolgo. Hitro mu je prevezala prsi z robcem preko rane, da se je zastanovila kri. Potem je drgnila nesrečneža s snegom, a dekla je letela proti domu, da bi dobila pomoči, da-si ne vede, od kod. K sreči je že bil hlapec doma. Prinesli so siromaka Franceta in ga položili v postelj, ko je ravno bila ura dvanajst.
Proti jutru se je zavedel mladenič toiiko, da so ga mogli prevideti s& svetimi zakraraenti.
,,Ljuba mati, odpustite mi!" vzdihnil je potem France in — ni ga bilo več mej živimi. Zdravnik, ki je došel proti poldne, prišei je zastonj. Le toliko je mogel reči, da se je mladi lovec najbrž izpodtaknil in padel po skali in da se je tako puška sama sprožila.
Uboga mati! Koliko je bila prestala za svojega otroka in kake nade je stavila vanj! kako srečen bi bil lahko mladenič! In sedaj? Mati joče in le joče, sin pa leži v prerani gomili! — Velik novoizklesan kamen naznanja, kje počiva ponesrečeni France.
Hud6 se mi je storilo, ko sem bral žalostni napis, a mislil sem ob jednem: desetkrat vcčji bi naj bil ta spomenik in z ogromnimi črkatni bi naj bilo napisano na njem: Otroci, ubogajte svoje skrbne stariše! Matevin glas je često glas vašega angelj-variha!