Iz mladih peres Za svobodo domovine Neduljsko jutru. Od vsepovsod prihn-jajo vlaki z vojaki. Janez stoji in prc-mišljuje. Ali bo še kdaj vidcl svojo do-movino? V duhu vidi svojo domačo hišo in v njej drago svojo mater z objokani-mi očmi. O, domovina, zakaj te tepta krvi-žcljni tujec? Ne, ne bo se boril proti last-niin bratom ... Iz teh misli j»a zdrami osorni poročni-kov glas. Vojaki se zbero in odmarširajo. Ob Savi se bije srdit boj med Srbi in Avstrijci. Tudi 30. polk, v katcrem je Ja-nez, napada. Krogle Švigajo sem in tja. Vujak, ki je pri Janezu, ornahne. Zadcla ga jt krogla. Zopet žrtev, nepotrebna žrtev, saj je padli vojak — Jugoslovan. Janez oprezu-je, kako bi mogel preiti k Srbom. Kmalu se mu nudi taka prilika in splazi se mimo straž. Tu ga javijo poveljniku. Ko mu Ja-nez pove, da je Jugoslovan in da bi se rad boril ob njihovi strani proti zatiral-cem svoje domovinc, ga častnik sprejmc v srbsko vojsko. Srbi so se morali umakniti proti Šabcu. Ponoči je. Janez je na straži. Tedaj za-čuje rahlo Šumenje. Posluša. Nič. O, pač! Nekaj se je premakntlo. Janez vpraSa: »Kdo je?« V odgovor zagrmi strel. Krogla mu švigne mimo glave. Janez prime za puško, tedaj dobi silen udarec s puskinim kopitorn po glavi. Pade. Okoli njega le še Šumi, šumi... Potem pa nič več. Ko se zbudi, opazi. da je nedaleč od avstrijskega tabora, Sovražnik ga je imet pač za mrtvega, zato ga je pustil kar tam, kjer se je pod udarcem zgrudil. Naenkrat prisluhne. Začuje jok, stok, krik. Obide ga groza. Pa privlečejo iz Šotorov vojaki star-Cke, otroke in ženo ter jih obesijo na dre-vesa. Janezu zastaja kri po žilah, oči se mu bliskajo. O, nemoč! Kaj je napravil ta ubogi narod, da ga tako trpinčijo? ... V srbskem taboru jc zelo nemirno. Po-raz za porazom. Janez sedi ves zamisljen Eri ognju. Tedaj pride ukaz, da se morajo rbi umakniti preko albanskih gora. ln voj-ska se napoti na Golgoto. Prebivalstvo bcži z njimi v gore. Od dalcč se sliši gr-menje topov, kakor poslednji pozdrav do-movine. Vojaki bredejo po blatu. Ob poti stoji starček in se opira na palico. Zagleda ga poveljnik. »Naj blagovoli VaŠe Veličanstvo sesti v voz,« reče. Kralj truden sede na trdo desko. Vojaki ga pozdravljajo. Janez koraka molče po blatu. Njegove misli so v domačem kraju. Že visoko v gorah so. Sneg naletava. Kmalu se spremeni v gost metež. Sami blcdi in kosčeni obrazi, v katere je trpljenje zarezalo globoke črte. Vsak trenutek sc zgrudi kateri. Vojak po-Icg Janeza od izmučenosti omahne v sneg in zasanja večni sen. V zraku žalostno zakraka črna ptica . . . Kdaj bo koncc temu trpljenju? Počasi se zibljejo črne sence po poti. Pa glej! Tam se je nekaj zabliščalo. Se enkrat. Morje! Ta sladka beseda napravj vojake zopet čiie. Morje, po katercm so tolikanj hrcpeneli, se jim ka/e tu v vsej svoji kra-soti. — Na solunski fronti. Z neodoljivo siio. brezprimernimi žrtvami in s trdnira za-upanjem v končno zraago prodira zavez-niška vojska v zasedeno Srbijo. Sovrag že doživlja pocaz za porazom. In končno — zmaga. Sovražnik je pobit, premagan, na tleh. Svoboda, svoboda... Janez sedi doma v krogu svojc druži-ne in pripoveduje vse te dogodke. Nje-gova deca ga verno posluša, ponosna nanj, saj je pripomogel k združitvi vseh Jugu-slovanov v svobodno, cdinstveno in lepo Jugoslavijo. Poslušajmo ga tudi mi: »Mia-dina, ti naše upanje in naš ponos! Vate polagamo vse nade za srečno bodočnost domovine. Spominjaj in klanjaj se vedno žrtvam, ki so padle v borbi za Jugoslavijo, predvsem pa se spominjaj kralja - Muče-nika, Aleksandra I. Zedinitelja, ki je da-roval svoje iivljenje za srcčo nas vsehla Žlvko Rape