Na 
Zaloški 
cesti
Gledam skozi okno. Nekaj napetega je v ozračju. Celo ptiči v parku sumljivo prepe-vajo, kot da čakajo na nekaj, kar se mora zgoditi. Na strehi vogalne hiše grulijo beli golobi. Ura je pet zjutraj. Šempeterski zvo-novi se razlegajo v krošnjah dreves. Zaloška cesta se izpod tnojega okna vleče v daljavo.
V daljavi zagledam množico Ijudi. ki se
približuje parku nasproti mojega okna. To-
rej se bo začelo. Ko bi le uspeli. Ptiči so
¦tihnili. golobi so se poskrili. Ena, dva, ...
dvesto, trisTo, okrog štiristo jih je — železni-čarjev, njihovih žena, otrok ... Vidim sta-rejšega moškega, razoranega obraza, kako vihti zastavo in nekaj vpije. Pridruži se mu dvesto glasov - zahtevajo, protestirajo ... Tam ob zidu stoji ženska z majhno deklico v naročju - otrok se je s svojimi drobnimi ročicami oklenil matere okrog vratu.
Tedaj jih zagledam - orožnike, oborožene s puškami, mrke, okrutne... Zvonovi udari-jo šest. Padajo udarci, oglašajo se streli... Vidim jih, ki se borijo da bo našjutri boljši, lepši — ne samo na železnici, ampak tudi v tova.rnah, rudnikih...
Tu pod mojim oknom ležita dve trupli. Obraza sta razmesarjena, oblita s krvjo. Ta-mle leži tisti možak z zastavo - nem, bel in mrtev. In tam skoraj onemim odgroze — kaj ni to deklica. ki jo je mati še hip prej držala v naročju'.' Mrtva je, nadnjo se sklanja joka-joča žena. To je dvanajsti človek, ki je dai življenje za nas...
Golobi grulijo - toda njihova pesem je žalostna - to ni pesem miru. temveč pesem boja, upora, ki bo prinesel mir...