Martinovićeva interpretacija Kettejeve lirike
Jura; Martinovič: Poezija Diagotina Ketteja. (Poslovenil: Franc Drolc.) Slovenska matica v Ljubljani J976. 251 + (IV) str. (Razprave in eseji 20.) (Ob obletnici pesnikovega rojstva.)
V zbirki Razprave in eseji je pod konec lanskega leta pri SM izšla monografija Poezija Dragotina Ketteja; napisal jo je sarajevski univerzitetni profesor Juraj Martinovič, nedvomno eden najzanimivejših in najustvarjalnejših neslovenskih slo-venistov.
Sploh se je v lanskem »jubilejnem« letu naše »moderne« slovenskemu bralcu predstavila jugoslovanska neslovenska slove-nistika z znanjem in ambicijami, ki kažejo na opazen ustvarjalni vzgon te vede zunaj slovenskih kulturnih središč; najprej s prispevki na simpoziju o Ivanu Cankarju (julija 1976 sta ga organizirali ljubljanska filozofska fakulteta in SAZU), potem z obsežno cankarološko študijo beograjske slavistke Marije Mitrovič (izšla pri založbi Lipa pod naslovom Cankar in kritika, malo poprej tudi v Beogradu) in končno s pravkar omenjeno Martinovičevo monografijo o Ketteju. Zlasti obe monografiji sta izdelani znanstveno resno in temeljito, tako da je njuna edina »jubilejna« lastnost le objavitev ob praznični priložnosti, ko so običajni založniški pomisleki ob manj komercialnih tiskih pač manj intenzivni.
Kakor napoveduje že naslov našega zapisa, bi se poročevalec to pot na kratko zaustavil pri Martinovičevi razpravi, ki jo njen avtor sam sicer označuje za »subjektivno interpretacijo Kettejeve poezije«. Besedilo z obsežno dokumentacijo in z metodo, ki še zdaleč ni izključno hermenev-tična, navsezadnje tudi po genezi, saj je bilo izdelano kot doktorska disertacija (torej tudi kot dokaz o obvladovanju vsakršnih tehničnih postopkov iz območja literarne vede), seveda presega raven poljubne hermenevtike, kakor bi morda kdo ra zumel avtorjevo samooznako. Najmanj, kai je mogoče v zvezi z njo zatrditi, je, da je zelo sistematična »subjektivna interpretacija«; in to ne le v območju osebnih podmen, marveč enako v upoštevanju vsakršnih trditev, ugibanj in sistemov pa fakto-grafij, ki so se v zvezi s Kettejevo liriko in njenim umevanjem v slovenski literarni vedi doslej pojavile. To daje Martinoviče-vemu osebnemu  dojemanju   upoštevanja
vredno mero širše, manj osebne, recimo objektivizirane veljavnosti.
Mnoštvo problemov, ki se jih je lotil, je preobilno, da bi jih zdajle kazalo preštevati; tako naj pač obrisno rekonstruiramo samo temeljno shemo, konstrukcijo teze oz. razprave. — Razgled po njej bi bil takle: Potem ko je pregledal slovenske lite-rarnozgodovinske odzive na Kettejevo poezijo in v njih uzrl precejšnjo obremenjenost inertnih ocen, ki se za ta del vlečejo še iz pesnikove generacije, je avtor sklenil nanovo, neobremenjeno ovrednotiti Kettejevo poezijo kot »relativno samostojno totalnost, ki je ustvarjena na podlagi lastnih zakonitosti«; nastale časovne razdalje od nastanka te poezije do danes mu to omogočajo, saj iz subjekta postopoma, grobo rečeno, le delajo objekt.
Točka, iz katere potem preseka hermenev-tični circulus vitiosus, je opredelitev slovenske meščanske družbe konec 19. stoletja; ta naj bi bila po svoječasni oceni Janka Kosa urejena in zaprta, z jasnimi ideali in vrednotami, torej vsaj po težnji in videzu harmonična, skladna. Kette se je skušal kot pesnik s takšno družbo homo-logizirati; tako se v njegovi poeziji že spočetka, deloma še v skladu z njegovo naravo, pojavlja kot temeljna ideja misel o harmoniji v človeku in njegovem svetu. Pogoj za doseženje ustrezne harmoničnosti pa je nekakšna naturna človekova ele-mentamost, skladnost z naravo, ki je z intuicijo, brez intelektualnega posredništva, zmožna slutiti tudi metafizično, ozadno resnico, smisel konkretnemu, navidezno samemu zase obstoječemu, čutno dojemljivemu svetu. Vendar meščanska družbena stvarnost pa šolanost oz. intelekt omenjeni temeljni pogoj za doseženje popolne skladnosti zmeraj sproti blokirata; intelekt ni elementamost, enako ne družbene konvencije. (V Martinovičevi Interpretaciji kot orodje na tem mestu inteligentno in obenem jasno zazveni znana strukturalistična opozicija ali binom natura-kultura.) Iz takšnega razmerja se poraja čedalje napor-nejše stanje: inteligentnejši ko je duh, bolj ko je vpet v družbeno stvarnost, jasneje in obenem nedosegljivejša se mu kaže naturna prvinskost kot življenjski smoter. Lirski subjekt v Kettejevi poeziji je tako čedalje huje polariziran v ambivalentnem smislu: pogoj za intenziviranje enega pola (npr. vere, navdiha) je okrepitev drugega, toda hkrati se obadva s tem tudi čedalje huje izključujeta. — Dokler je npr. narava zaznavna in zapisovana pozitivistično/
264
opisno, realno, objektivistično, v njej ni mogoče odkrivati ničesar razen njene eminen-tnosti, nobenega življenjskega ali obstojnega smisla; ustrezno odkritje je mogoče šele potem, ko nastopi navdih (zoper razum in obenem kot pomoč razumu). Sele navdih poprejšnji zapis funkcionalno spremeni v simbol, poln religioznega, panteističnega sporočila. Bolj ko sili duh v odkrivanje resnice, hujši in neznosnejši je po logiki ambivalentnih razmerij konflikt v liriki, večja, napornejša je ustvarjalna napetost, obsedenost. V trenutkih ekstremne pola-riziranosti (npr. poleti 1898) je zato lirska »produkcija« naravnost eruptivna. — Ko bi resnična poezija prenesla koherentno filozofski, idejno ali kar ideološko zaprt sistem, vseh teh težav Kette ne bi imel. Pomenska »odprtost« kot pogoj za poezijo se torej pri Ketteju nazorno kaže prav v ambivalentnosti duha in navdiha, realnega in metafizičnega, na slogovni ravni simbola in opisa, uvajenega in enkratnega itd.
Taista ambivalentnost, ki sicer večkrat prehaja tudi v dialektiko, je opazna na vseh temeljnih ravneh Kettejeve lirike, torej je njena osnovna zapoved, njen zakon, njeno gonilo. Na primer: erotično razmerje med moškim in žensko je najprej, po naravi, stvar čutnosti, realnosti. Kakor hitro pa se mu skuša ugledati smisel, njegovo temeljitejšo resnico, ga je treba spiri-tualizirati, poduhoviti. Intenzivnejše ko je iskanje tega smisla, bolj je ljubezen vizija in oddaljena od natumosti, realnosti. In obratno; bližja ko je naturni čutnosti, dlje je od lastnega smisla. Ali: da bi človek uresničil idejo absolutne harmonije z intuitivnim spoznanjem metafizične resnice in lepote, mora preseči ali kar zavreči svoj lastni prirojeni racionalizem; razum je pač zavora vsakršnemu intuitivizmu, pravo bistvo stvari pa je zaznavno le v trenutkih najčistejše emocionalnosti (Bog v ciklu Moj Bog je metafora za takšen trenutek popolne harmonije/resnice vsega).
Opisane temeljne ambivalentnosti kot ustvarjalne, doživljajske spodbude ni Kette nikdar presegel; čeprav poslednja dva cikla Novi akordi in Na molu San Carlo dajeta slutiti, da je bil na pragu ustvarjalne sinteze, ki se je poskušala utemeljevati prav na preseženju takšne ambivalentnosti.
Povzetek obsežnega in podrobnega Mar-tinovičevega dela, ki se spotoma največkrat sklicuje na Zadravca, Nika Grafe-nauerja, Paternuja (kar zadeva Kettejevo koreninjenje v literarni tradiciji, predvsem
v Jenku in Prešernu), Koblarja, Mahniča, Bernika in še nekatere druge, bi bil, da je Kettejeva pesniška zanimivost čisto drugje, kakor pa smo tega navajeni iz naše literarne zgodovine. Sicer je njegova lirika za slovensko literaturo res bolj organsko zaključevanje starega, tradicije, bivšega, obstoječega kakor pa inovacijska pustolovščina, toda obenem je po svoji naravi, s svojo ambivaletno razčlenjeno notranjostjo sama spet karseda organsko spodbujala oblikovalne postopke, ki so vedli iz realistične deskripcije ali porealistične impresije v simbol/simbolizem. Stalna težnja po preseganju imanentnega in težnje v transcendenčno je morala »podtikati« realnosti (na slogovni ravni recimo opisu) mnogoobrazne, nenavadne, kar se da subjektivne, v posebnem smislu »religiozne« pomene (kakršne pozna simbolizem). Tako je Kettejeva vloga v slovenskem literarnem razvoju predvsem vloga organskega prehoda iz realizma v novo romantiko, avtohtonega in avtentičnega; za ta del je mnogo bolj evolutivnega kakor revolucionarnega značaja. Kar zadeva imanentno vrednost Kettejeve lirike, pa ta spet ni le v mnogo poudarjanem iskanju absolutne resnice, Boga, marveč v nenehnem bolečem, krčevitem naporu med imanenco in transcendenco, med zemeljskim in »božjim«, realnim in idealnim, čutnim in absolutnim, realizmom in simbolizmom. To je, kar 2aneraj znova »dela« njegovo poezijo, in to je tudi cena njegove poezije.
Na vsak način zanimiva in duhovita teza, ki je v razpravi tudi logično, s podrobno dokazovalno logiko, verjemljivo in sklenjeno uresničena. Martinovič si je pri njeni izpeljavi pomagal z različnimi metodami, od dobro obvladane slogovno interpre-tacijske do filozofsko hermenevtične (ki je zastopana zlasti v končnem učinku), vmes ne zanemarja niti klasične literarno-zgodovinske polemike in razbiranja doslej-šnjega znanja; potemtakem je metodološko domiseln in dinamičen. Izid je na koncu takšen, da mimo njega slovenska literarna veda poslej pač ne bo mogla. — Kar do neke mere vseeno moti razbiranje sicer logično in konsekventno izdelanega sporočila, je precej težaven stil, ki ga sem in tja obremeni še kakšna (sicer res redka) terminološka nejasnost. Težko ali domala nemogoče je sicer oceniti, ali gre na račun originala ali prevoda, toda beseda »narod« npr. v slovenski rabi 19. stoletja nikakor ni bila enoznačna v smislu »nacija«, marveč celo pogosteje zaznamuje »ljudstvo«. Ko je potem Kette v predavanju o
265
poeziji rekel, da »smo kolikortoliko pokvarjeni, narod ne še tako ...«, bi trditev zvenela skoraj nerazumljivo, če »narod« v tem primeru ne bi bil »ljudstvo« (v monografiji se uporablja samo izraz narod). Nekaj malega podobne zamere bi sem in tja veljalo tudi kakšni prenagli zadovoljitvi s to ali ono obstoječo oceno (npr. z uvodno Kosovo o slovenski meščanski družbi 19. stoletja, pa kakor je že duhovita). — Ampak kaj, menda celo svetniki grešijo vsaj po sedemkrat na dan — pa ne bi smel znanstvenik, če je še tako resen! Take drobnarije se zmeraj dogajajo. — Celoten vtis pa je namreč takšen, kakor smo že zapisali: dragocen, resen, ambiciozen, temeljit prispevek slovenski literarni zgodovini; daleč nadpovprečna znanstvena legitimacija sarajevskega slovenista pred slovenskim občinstvom.
Matjaž  Kmecl Filozofska fakulteta v Ljubljani
266