KRONIKA   ČASOPIS    ZA   SLOVENSKO   KRAJEVNO   ZGODOVINO
SLIKAR JOŽEF PETKOVŠEK
PRISPEVKI ZA NJEGOV ŽIVLJENJEPIS
RAFAEL OGRIN
1
Mesto Vrhnika se deli na tri dele: Hrib,
Vas in Breg. Tam na Vasi pod Sv. Trojico,
pred 150 leti Vas št. 41, <lanes Idrijska cesta
št. 5, stoji dom Petkovškovih prednikov, ki
se mu po domače pravi »pri Supcu«. Hiša je
staro, enonadstropno poslopje in še sedaj
priča o pridnosti in gospodarski trdnosti
svojih lastnikov.
Tu se je rodil 24. novembra 1793 slikarjev
oče Andrej. Leta 1819 se je poročil v Verdu
ŠL24 s štiriindvajsetletno Veharjevo vdovo
Nežo, rojeno Drašler. V zakonu se mu je
rodilo pet otrok: Matevž (r. 1820), Marija
(r. 1827), Ana (r. 1829)- in še dva druga, ki
pa sta umrla že v otroških letih. Marija se
je 1847 omožila, Ana pa je 1867 umrla v
Trstu. Po smrti žene Neže 1845 se je oče
Andrej 1852, ko je bilo njegovemu sinu Ma-
tevžu že 32 let, vnovič poročil z dvajset-
letno Marijo Stopar, hčerjo gostača Jurija
Stoparja z Vrhnike. Iz tega zakona so bili
trije otroci: Frančiška (r. 1853), Ivana (r.
1856) in Jožef, naš slikar, ki se je rodil
7. marca 1861, ko je bil oče v 68. letu sta-
rosti. Tri leta nato, 23. septembra 1864, je
oče Andrej umrl.
Po njegovi smrti je prevzel posestvo pri
»Veharju« Matevž, sin iz prvega zakona, a
je že po dveh letih umrl tudi sam, posestvo
pa zapustil svojemu po pol bratu Jožefu.
Mati se je nato 1867 vnovič poročila z Gre-
gorjem Novakom iz Verda št. 57. Ta zakon.
je bil brez otrok. Z možem in z otroki svo-
jega prvega zakona se je Marija Stoparjeva
preselila v Veharjevo bajto, Verd št. 3, do-
mačijo pri Veharju pa so dali v najem. Ko
so otroci dorasli, je šel osemnajstletni Jožef
prostovoljno k vojakom, sestri pa sta se
poročili.
Sestra Ivana je imela sina Jožefa (r. 1878),
dva druga Jijena otroka pa sta v zgodnji
mladosti umrla. Na Petkovškovi sliki »Do-
ma« je poleg slikarja, njegove matere in se-
stre naslikan bržkone ta Ivanin sin in Pet-
kovškov nečak Jožef.
Petkovškova mati se je 1898 še enkrat po-
ročila. Njen tretji mož je bil takrat 75-letni
Lovrenc Oswald, zadnji Petkovškov varuh.
Umrla je 11. septembra 1907. Njeno sliko je
objavil Marijan Marolt v »Močilniku« 1940,
št. 2 (priloga 3).
Leta 1815 se je priženil v Verd tudi Jožef,;
brat slikarjevega očeta Andreja, ki se je
poročil z Marijano Maček. Iz tega zakona
je bilo šest deklet, ki so se vse dobro po-1
ročile. Ena izmed njih se je omožila s Tom- '
šičem v Hribu in je bila mati Ivana Tomšiča,;
najboljšega svetovalca in prijatelja Petkov-
škovega. Na domu, Verd št. 8, po domače
»pri Marjančniku«, je ostala najmlajša hči
Ivama in se poročila z Jožefom Rebičem, ki i
je že 1.1878 umrl. V hiši, ki stoji tik pred j
mostom čez Ljubljanico, je bila gostilna,!
100
ČASOPIS   ZA   SLOVENSKO   KRAJEVNO   ZGODOVINO   KRONIKA
kjer je krčmarila vdova, sestrična slikarja i
Petkovška, s hčerjo Ivanko.
V gosiilno je pogosto zahajal slikar Pet- \
kovšek. Med njim in dve leti mlajšo Ivanko I
se je razvila ljubezen in Jožef jo je hotel
poročiti. Poleg ljubezni je gotovo tudi denar ¦
imel svojo vlogo, kajti Ivanka je bila bogata, \
slikar pa zadolžen in njegovo posestvo go-
spodarsko izčrpano. Poroko je preprečila
Ivankina mati, nakar si je Ivanka izbrala
za moža posestnikovega sina Karoia Jelov-'
ška, s katerim se je 15. avgusta 1888 poročila. *
Njena poroka je porazno vplivala na Jo-
žefa Petkovška in pospešila izbruh njegove
bolezni. Le tako se lahko razume to, kar je
nato napravil. Odšel je v zdravilišče v Li-
piku na Hrvatskem in od tam nekoč napra-
vil izlet v Zemun. Tu je na cesti slučajno
srečal do tedaj neznano mu sedemnajstletno
Marijo Filipesco, ji sledil na dom, se tam
zaročil z njo in se z njo 2. oktobra 1888 po- ,
ročil. Ob tej priliki sta se v Zemunu foto-
grafirala. Ta fotografija se je ohranila v
rodbini Kotnik-Lenaičič na Vrhniki in nam
kaže Petkovška, ko je bil v svojem 28. letu.
Po poroki je slikar svojo mlado ženo prisilil,
da je morala potovati do Verda v poročni;
obleki s tančico na glavi, kar na Vrhniki j
še danes ni pozabljeno. Tako se je hotel iz
nekakšne kljubovalnosti postaviti z njo pred
nekdanjo svojo ljubico. Potem sta napravila
še poročno potovanje po Italiji. Na povratku j
s tega potovanja pa se je prvič pojavila j
blaznost pri njem. ]
Odslej se je po izjavi njegove žene »kaj j
malo ukvarjal s slikarstvom. Ce je bil pri i
denarju, je potoval v Ljubljano, Trst ali;
Benetke. Po naročilu njegove matere sem;
ga vedno spremljala, pri tem pa mnogo'
trpela, ker je bil skoraj vedno pijan.«       j
Maja 1889 sta napravila z ženo izlet na \
Bled. Tu se je zopet pojavila njegova bo- \
lezen, vendar se je njegovo zdravje kmalu j
izboljšalo. Po povratku je ostal doma in i
slikal. Da poravna svoje dolgove, je Petkov- i
šek to poletje uvedel prostovoljno delno'!
razprodajo svojega premoženja. Hotel je j
sestaviti tudi notarsko ženitno pismo in za-i
pisati svoji ženi 3000 gld za primer svoje;
smrti. Že razprodaja ga je močno razbur- \
jala; ker pa se mati ni strinjala z visoko i
vdovščino, je začel besneti. Tekal je brez
uma po vasi, brodil do vratu po Ljubljanici'
in se iz blodnega strahu pred orožniki skri-
val na podstrešju in kleteh. Župan je nato ^
odredil, da ga prepeljejo v blaznico, kamor
so ga oddali 20. septembra 1889.
Žena je na sodišču izjavila, da je bil slikar
zadnji dan pred odhodom precej miren in
da jo je spraševal: »Prosim te, ljuba Mici,
povej mi, kaj bo z menoj?«
Blaznica je sporočila sodišču, da trpi Pet-
kovšek na melanholiji, združeni s kronič-
nim alkoholizmom.
2. in 3. septembra so prodali nekaj parcel,
nato pa so razprodajo zaradi slikarjeve
bolezni ustavili. Ob času razprodaje je Pet-
kovšek razstavil na domu svoje slike, ki
si jih je ogledal tudi slikar Simon Ogrin.
S seboj je vzel še mene, tedaj štiriletnega
dečka. Spominjam se, da sem tedaj, ko sva
stopila v atelje, zagledal ob nasprotni steni
veliko sliko. Bila je »Nevesta«. Na desni
strani vrat pa je bil ma slikarskem stojalu
ovalen portret slikarjeve žene. Na druge
slike se seveda ne spominjam več.
V »Izvidu in zdravniškem mnenju« o Pet-
kovšku, ki je bil sestavljen 12. oktobra 1889
na Studencu, sta zdravnika dr. Bleiweis in
dr. Kapler izjavila, da je nezmerno uži-
vanje alkohola v zadnjem času znatno po-
spešilo bolezen, ki pa ima svoj pravi izvor
Poročna slika  J. Petkovška
101
KRONIKA   ČASOPIS    ZA   SLOVENSKO   KRAJEVNO   ZGODOVINO
V dedni obremenitvi, ker so bili tako obre-
menjeni tudi slikarjev oče, po pol brat in
neka teta. Zato sta že takrat domnevala,
da se bo počasi razvila paraliza. Glede ma-
tere je omenjeno, da je še duševno in telesno
zdrava.
V tem zapisniku sta kratko orisana nje-
govo življenje in njegov značaj. »Kljub ta-
lentu za slikanje«, pravi zapisnik, »se za-
radi pomanjkanja vztrajnosti, zaradi nje-
gove nestalnosti in želje po zabavi ni mogel
razviti v umetnika. Zadnji čas je živel le od
svojega premoženja in se je redko bavil
s slikarstvom.^ Vedno je rad pil, zadnje pol-
drugo leto pa se je popolnoma vdal pijači.«
Tu je popisana tudi njegova zunanjost. Bil
je srednje velik, krepko raščen, precej dobro
rejen, bledega obraza in 68 kg težak. Pri
popisu njegovega zdravstvenega stanja je
posebej opomba, da sledov sifilisa nima.
Dedno obremenitev očeta in po pol brata
potrjujejo tudi izjave slikarjeve matere, nje-
govega oskrbnika Jakoba Žitka, Lovrenca
Osvvalda in zdravnika dr. Marolta. Njuna
nagnjenost k blaznosti pa je morala biti
lažjega značaja. Oče je zbolel šele na starost
in je umrl doma, star 71 let. Po pol brat
Matevž pa je sicer 1864 prevzel posestvo
brez zadržka, ostal pa je neoženjen in je
moral biti bolehen, ker je že devet mesecev
pred smrtjo napravil oporoko. Umrl je 1866
za kolero. Resneje bolna pa je morala biti
slikarjeva po pol sestra Ana, ki pa je izvid
ne omenja. V Verdu so nanjo sploh pozabili.
Njen delež, ki še ni bil izplačan, je Matevž
v oporoki 1865 zapustil Jožefu, »ker je Ana
bržkone umrla«. V resnici je umrla šele 1867.
Civilna bolnica v Trstu je namreč 8. aprila
tega leta sporočila, da je živela Ana že devet
let na oddelku za umoboliie. Ker pa bolnica
ni nikdar zahtevala plačila zanjo, se sme
domnevati, da je Ana tam opravljala lažja
dela in si tako sama prislužila oskrbo.
Petkovšek je bil 5. novembra 1889 sodno
razglašen za umobolnega. Kot varuh mu je
bil določen Gašper Maček iz Verda, Pet-
kovškovi ženi pa so prisodili po 10 gld
vzdrževalnine na mesec iz slikarjevega pre-
moženja. O tem premoženju je 2. oktobra
poročal občinski urad sodišču, da je bilo
posestvo, ko ga je slikar prevzel, vredno
preko 40.000 gld, da pa je v treh letih svoje
gozde izsekal, les prodajal pod ceno in sploh
tako gospodaril, da se je vrednost posestva
zmanjšala za polovico.
27. januarja 1890 so sodno cenili slikar-
jeve premičnine. Ob tej priliki so popisali
tudi njegove slike, ki so bile še tako raz-
vrščene kakor na razstavi. Navzoči so bili:
varuh Gašper Maček, slikarjeva mati Ma-
rija, kot cenilca pa Lovrenc Oswald iz Verda
in Jožef Flak z Vrhnike. V spalnici so visele
Petkovškove slike: Kristusa polagajo v grob.
— Kristusa molijo v hlevu. — Tri študijske
glave. — Kmečko dekle. — Pokrajina (Ka-
nal v Benetkah).
V ateljeju so bile slike: Beneška kuhinja,
veliki in mali format. — Mati s hčerko (Ne-
vesta). — Kmetje pri obedu (Doma). —
Starka s sv. pismom. — Deček mornar. —
Portret slikarjeve žene. — Klepec (Počitek
pri košnji). — Madona z otrokom. — Po-
krajina (Pot v Verd), ter mnogo manjših;
v izbi je bila skicirka. (V oklepaju so sedaj
običajne označbe Petkovškovih slik.) Ce-
nilci so za vse te slike izjavili, da jih ne
morejo ceniti.
Zapisnik pravi takole: »Slike so deloma
nedogotovljene, deloma tehnično surovo iz-
delane ter bo sploh težko dobiti kupca zanje,
ker kaže, da so brez umetniške vrednosti.
Tudi slikarske potrebščine niso bile oce-
njene.« Kritiko o slikah je brez dvoma podal
pri sestavi zapisnika varuh Maček, ki je
2. julija 1890, ko se je Petkovšek prvič vrnil
iz blazniice, poročal sodišču med drugim
tudi, da Petkovškovo »slikanje nima dosti
umetniške vrednosti, da se ne bo mogel pre-
življati z njim in da naj si poišče drugo
službo.«
4. junija 1890 je bil Petkovšek prvič iz-
puščen iz blaznice. Odpeljal se je takoj
v Zemun po ženo. Doma je nato slikal in se
Se dokaj pametno vedel. Ni pa mogel pre-
našati nobenega ropota. Če je mati le zakaš-
Ijala, se je razburjal tako, da se je hotela
izseliti iz hiše. Proti koncu leta pa ga je
zopet napadla bolezen. Nekoč je zmetal ženi
vse reči na cesto. Tedaj je bržkone uničil
tudi nekaj svojih slik.
5. januarja 1891 je bil Petkovšek zopet
na Studencu. Žena, ki je imela spravljeno
svojo opravo pri Marjančniku, se je odpe-
ljala domov k očetu v Zemun, a Karol Je-
lovšek je poslal njeno opravo za njo. Stari
Filipesco je nato prosil v imenu hčere, naj
se njena vzdrževalnina poveča, toda varuh
je poročal sodišču, da sredstev ni in da naj
se slikarjeva žena zadovolji z dosedanjo,
ker ni otrok. 10. oktobra istega leta so sli-
karja vnovič izpustili z isto diagnozo (me-
lanholija na alkoholični podlagi). Zopet je
obiskal ženo v Zemunu, pa tokrat ni hotela
več z njim.
Ker je bil sedaj sam in so se ga ljudje
izogibali, je bil ves nesrečen. Prišlo pa mu
102
ČASOPIS   ZA   SLOVENSKO   KRAJEVNO   ZGODOVINO   KRONIKA
je na um, da bi odšel v Monakovo in se
tam še bolj izučil v slikarstvu. Začel je
pridno slikati. Kakor poroča mati, je izdelal
dve sliki, tretjo pa je imel v delu. Nato je
napravil proračun za potovanje in zaprosil
za potrebni denar. Mati in varuh sta njegovo
I^rošnjo podprla. Po naročilu sodnije ga je
obiskal zdravnik dr. Marolt, ki ga je našel
pri slikanju. Petkovšek mu je obljubljal, da
se bo vzdržal vsake nezmernoisti, zdravnik
pa mu ni verjel. Poročal je sodišču, da je
slikar sedaj sicer normalen, ker pa je nje-
gova bolezen dedna, bo takoj, ko bo brez
nadzorstva in bo imel denar, zopet začel
popivati, s čimer se bo bolezen ponovila.
Kljub temu poročilu je 10. januarja 1892
dobil 130 gld za potovanje v Monakovo. Po
železnici je odposlal svoje slike, slikarski
material in opremo za eno sobo ter se od-
peljal. V Monakovem je po prihodu takoj
zbolel in šel v bolnico, kjer so ga pregovorili,
naj se vrne domov. Na povratku je moral
v Salzburgu vnovič v bolnico, in ko se je
nekoliko popravil, so mu dali denar za vož-
njo do doma. Njegove reči pa so ostale v
Monakovem.
Medtem pa je varuh doma po Petkovško-
vem inaročilu prodal vso opravo, kolikor je
slikar ni vzel s seboj. Ko se je slikar vrnil,
je moral ležati na slami. Zaradi te prodaje
in pa ker je bil predober s slikarjem, so
varuha zamenjali. Novi varuh je postal
Lovro Oswald.
Misli na Monakovo tudi po povratku Pet-
kovšek ni opustil. Bil je prepričan, da bo
lahko nadaljeval svoje šolanje v tujini le,
če se razveljavi injegovo varuštvo. Zato je
17. februarja 1892 izjavil pred sodiščem, da
se čuti zdravega in da prosi za razveljav-
Ijenje varuštva. Marca in aprila je še po-
sredoval, da naj se njegovi ženi nakaže
vzdrževalnina za ta dva meseca. Proti koncu
aprila ali v začetku maja pa je zbolel in
10. maja 1892 je bil zadnjič oddan v blaznico.
Dne 15. maja 1892 je poročal novi varuh j
Osvvald sodniji, da so* Petkovškove premic- j
nine dospele iz Monakovega, da naj se;
popišejo, ocenijo in nato razprodajo na i
prostovoljni dražbi. i
Cenitev teh predmetov je bila 19. majaj
1892. Navzoči so bili poleg varuha Oswalda i
še cenilec Jožef Flak in kot izvedenec slikar;
Simon Ogrin. Ocenjenih je bilo 21 slikarskih i
del: Beneška kuhinja II. — Doma. — Po-
čitek pri košnji. — Jezdec v trabu. — Be-j
raški deček. — Beneška kuhinja III (osnu-
tek). — Madona, in še 14 skiciranih študij.
Pošiljka iz Monakovega, ki je tehtala
602 kg, je vsebovala 5 kosov slikarskega
platna različnih velikosti, 5 kosov napetega
slikarskega platna, 20 kosov pokvarjenega
platna, 1 slikarsko stojalo, 1 slikarsko sto-
jalo za slikanje na prostem, 6 slikarskih
desak s paleto, 1 pozlačen okvir (razstavljen)
in popolno opravo za eno sobo.
Ob nekem ponovnem napadu, kakor že
omenjeno, bržkone proti koncu leta 1890,
je Petkovšek uničil mnogo svojih slik tako,
da jih je pleskal in razrezal, platno pa
shranil za nove slike. Zato je bilo v zgornji
pošiljki 20 kosov na ta način pokvarjenega
platna.
Na podlagi obeh zapisnikov od 27. januar-
ja 1890 in od 19. maja 1892- se da približno
ugotoviti, kaj je Petkovšek sam uničil. Pro-
dani sta bili — kolikor je znano — medtem
le dve sliki: Velika »Beneška kuhinja« (I),
ki jo je menda Petkovšek hotel poslati v
dunajski Kiinstlerhaus na razstavo, in kopi-
ja po Riberi »Polaganje v grob«. Obe sliki
je kupil Gabrijel Jelovšek na Vrhniki. Za
zadnjo se ve, da je dal zanjo 20 gld.
Jože Petkovšek, star 18 let
103
KRONIKA   ČASOPIS   ZA   SLOVENSKO   KRAJEVNO   ZGODOVINO
Ker se še vedno ponavlja dr. Mesesnelova
trditev, da se je Petkovškova zapuščina po-
razgubila, ker jo je slikar Simon Ogrin pre-
nizko ocenil,^ poudarjam, da je Ogrin cenil
Petkovškove slike samo enkrat in sicer
19. maja 1892. Iz zapisnika z dne 27. januarja
1890 pa je razvidno, da se takrat sploh
cenile niso. Ce je torej Ogrin slike cenil pre-
nizko in so se zaradi tega izgubile, odgovarja
pred zgodovino le za 21 del po zapisniku
od 19. maja 1892.
Po »Seznamu Petkovškovih ohranjenih
del«, ki ga je objavil dr. Mesesnel v svoji
knjigi » Jožef Petkovšek« (1940), pa se lahko
ugotovi, koliko del, cenjenih po Ogrinu, se
je izgubilo. To so: »Beneška kuhinja« II,
»Jezdec v trabu« in »Madona«. Pa še za te
je težko dokazati, da so se izgubile le zaradi
prenizke cenitve. Zakaj pa so se druge, prav
tako nizko cenjene, le ohranile? Študije in
risbe, ki jih našteva Seznam, so bile gotovo
med omenjeno zapuščino. Noben slikar se
ne loči rad od njih, ker jih rabi za poznejša
dela.
O »Beneški kuhinji« II poroča varuh
Osvvald 4. junija 1892 sodišču, da jo je kupil
Obreza na Vrhniki za 40 gld. V svojem po-
ročilu trdi varuh, da je Petkovšek že sam
ponujal to sliko za isto ceno. V zapisniku
od 19. maja 1892 je prvotna cena popravljena
od 50 na 40 gld. Kaže, da jim je bila Ogri-
uova cena še previsoka.
Po Obrezovi smrti je podedoval njegovo
premoženje nečak Hribar iz Mokric pri Bre-
žicah. Ta je nepremičnino prodal, kam pa
so prešle slike, med katerimi je bilo nekaj
starih slik iz samostana v Bistri, ni znano.
Na Vrhniki sem slišal, da je Hribar bistriške
slike pometal v Ljidaljanico. Slike »Doma«,
»Počitek pri košnji«', in »Beneško kuhinjo
III« je kupil gostilničar Jurca na Vrhniki.
Sliki »Doma« in »Beneška kuhinja« sta viseli
v njegovih gostilniških prostorih in sta bili
znani vsem njegovim gostom. Vse tri so
ohranjene.
Ogrinova cenitev se ne sme presojati z
današnjega vidika. Kakor piše slikar Ferdo
Vesel v svojih spominih,^ so v tedanji dobi
nosili naši slikarji v Monakovem svoje slike
umetninarju na prodaj, ki je plačeval zanje
po 20 mark (12 gld), »kar ni bilo tako malo.
Včasih sem po ves teden izhajal s toliko
vsoto.«
6 i
29. avgusta 1892 so Petkovškovo posestvo j
prodali za 9320 gld. S tem denarjem so po- j
plačali dolgove; ostalo je še 3615 gld, ki soj
jih naložili v hranilnico. Slikarju je ostala i
domačija, to je hiša št. 24 s hlevom in svi- j
njakom, vrt, sadovnjak, ena senožet in Ve- i
harjeva bajta, Verd št. 3. Slikar sam je še
pisal iz blaznice, naj se mu hiša ohrani.
Petkovšek je v blaznici počasi hiral. Sem
ter tja je poskušal slikati, večinoma pa je;
zdel sam zase. Mati ga je večkrat obiskovala, i
Oktobra in novembra 1894 je bil zelo slab |
in zdravnik je napovedal smrt v dveh me- i
secih. Vendar je Petkovšek moral še dolgo;
trpeti. 22. aprila 1898 je slednjič izdihnil na
Studencu in bil pokopan v Polju. Kot vzrok
smrti je vpisana »Dementia paralytica«.
Na zapuščinski razpravi 23. julija 1898 se
je razdelilo vse preostalo njegovo premo-
ženje. Od skupnega zneska 6173 gld je do-
bila žena dve osminki, mati tri in tri sestre
vsaka po eno osminko.
* •
Podatki o Petkovškovem rodu in njegovi;
zapuščini dopolnjujejo Maroltov življenjepis i
tega nesrečnega slovenskega slikarja.^ Ako |
pripomorejo, da bo Petkovšek kot človek:
bolje poznan, so dosegli svoj namen. Objava i
slikarjeve mladostne ia poročne fotografije,;
ki sta bili doslej neznani, pa izpopolnjuje
še posebej vrzel v njegovem življenjepisu.,
lako bo odslej znan pravi — Petkovškov j
obraz.
VIRI
Podatki o Petkovškovem rodu so vzeti iz farnega arhiva
na Vrhniki, o njegovem življenju pa so posneti po Veselo-
vem prepisu sodnih spisov o varuštvu in zapuščini  Jožefa j
Petkovška v NUK. Izpiske iz obeh zapisnikov od 27. januar- !
ja 1890 in 19. maja 1892 sem vzel iz svojih prepisov, naprav- i
Ijenih  1940 po originalnih sodnih spisih, ki so bili tedaj
v NUK še na razpolago. O Petkovškovi ljubezni pa so mi;
pripovedovale nekatere še živeče Vrhničanke, ki so slikarja ¦
osebno poznale. :
OPOMBE
1. Podobno je označil slikarja njegov rojak Ivan Cankar
v svoji povesti »Poipotovanje Nikolaja Nikiča<;  »Rekar je
bil slikar; delal je malo in popotoval mnogoc (SZS III. 86).
— 2. France  Mesesnel,   Jožef  Petkovšek,  slovenski slikar. ¦
Lj. 1940, 3—4.   —   3. Stiriinosemdesetletni Virjan Petrovčič .;
mi je pripovedoval, da je kot mlad fant gledal, kako je
Petkovšek pred svojo hišo slikal ^Počitek pri košnji«. Kot
model mu je .služil v^rjanski kovač Janez Jerina, ki je imel :
zelo velik mos. Pripovedoval mi je tudi, da so slikarja fantje ;
imeli  zelo  radi,  ker  jim  je  vedno  kaj  prinesel  s  svojih ;
potovanj,  zlasti priprave za  ribolov.    —   4. Ferdo Vesel,
Spomini. ZUZ IV (1924), 62.   —   5. Marijan Marolt,  Jožef :
Petkovšek. ZUZ IV (1924), 26 ss.
104