FfUgdo Jului>
št. 3.
Nedelja i7. tanuarja
'i
1937
Ernest Thompson Seton:
Lisica Iz SpringSIelda
Nekega jutra je kazalo, da sta se odločila lisica in soprog seznaniti otroke z zelo obširno tvarino o mrmralcih. In mrmralec v tistem sadovnjaku se jima je zdel baš primeren za njune poizkuse. Tako so se podali skupaj k ograji, ki je obsegala sadovnjak, in stari godec na
MM i
SI
štoru jih seveda ni videl. Oče lisjak se je nato podal v sadovnjak in mimo, kot bi se sprehajaj, jo je mahal v določeni razdalji mimo Stara. Pri tem pa ni enkrat okrenil glave proti vedno budnemu mimraLcu, da si ne bi mogel ta misliti, da ga je lisjak morda opaši. Kakor hitro je mrmralec zagledal lisjaka, je tiho skočil v vhod svojega brloga. Tam je mimo čakal sklepajoč, da je bolje biti previden t iuknji kakor pa moder na štoru.
To je bilo tisto, kar so lisice hotele doseči Marti je bila dotlej nevidna, sedaj pa je nemudoma stekla k štoru ki se ca njim skrila. Brazgotin« je med tem nlo počud nadaljevat vvojo pot. Ifeu
mralec se vsled tega ni nič ustrašil in kmalu za tem pomolil glavo izmed korenin, ter pogledal radovedno naokrog. V;del je iisjcka, kako se je v prejšnji smeri čimdalje bolj oddaljeval. Pogum mrmralca je rastel z oddaljenostjo odhajajočega lisjaka, in kmalu je stopil nekoliko iz brloga, in ko je videl, da je zrak čist, je spet splezal na štor. V tem hipu pa lisica skok, in že mu je bila za tilnikom ter ga stresla tako dolgo, da se je onesvestil. Brazgotinec je opazoval z enim očesom vso to zadevo, in naglo je zbežal nazaj. Toda lisica je vzela mrmralca med sivoje dierače in odbežala proti domu, stari je pa vedel, da ga sedaj več ne potrebuje. Lisica je nesla

mrmralca tako skrbno k brlogu, da se je polagoma zopo* zavedel im pričel brcati Polglasn* »vufi pred brlogom je priklica' male možice kakor šolarje k igit Vrgla Jim je ranjeno žival, in kot Štirje mladi hudičad so planili na njo. Od veaalja so krulili in % vao močjo xa-
sajali svoje otročje zobe v njih plen. Toda mrmrailec se je boril za živijenje in smrt, se jih otresel in polagoma od-šanral v varno gošavje. Mali so ga zasledovali kakor čreda psov in ga vilekli za rep in stegno, ampak zadržati ga niso mogli. Za to je prihitela lisica na pomoč. S par skoki je bila za mrmralcem in ga povlekla nazaj na piano, kjer so se ga lisjački ponovno lotili Ta neusmiljena igra se je zopet ponovila, dokler ni bil eden mladičev pošteno ogrizen, nakar je od boli viiknil. To je mater lisico pripravilo do tega, da je prav naglo koočaAa mrmralčevo bedno življenje.
Ni poteklo mnogo časa, ko napravi lisica skok in že drži šop suhe trave, v katerem je zacvilila poslednjikrat v življenju Uiboga poljska miška.
Kmalu je bila miška pogoltnjena in štirje nerodni mali lisjački so sedaj sami poskušali isto, kar je storila mati. Ko je najstairejši sinček končno vendarle ujel eno miško, svojo prvo v življenju, se je kar tresel od razburjenja in zadri biserno bele, male, mlečne zob-ke v miško. Storil je to s tako silo svoje prirojene divjcsti, da je moralo to presenetiti njega samega.
Naslednjo učno uro je nudila veverica. Ena od teh nemirnih ropotajočih prostaških bitij je živela čisto blizu lisičjega doma. Imela je grdo navado, da je po cele popoldneve tratila svoj ljubi čas s tem, da je zmerjala častitljivo lisičjo družino, to pa seveda le iz kake varne veje.
Čestokrat so jo mladiči zaman skušali vjeti, kadar je bežala čez njihovo jaso, ali pa kadar jih je obsipavala z raznimi psovkami in naravnost iz nesramne bližine. Toda stara zvitorepka se je spoznala v prirodoslovju — poznala je naravo in značaj veverice, in ko se ji je zdel čas primeren, je vzela ona zadevo v roke. Posfkrila je svoje otroke in se plosko vlegla sredi ravne Jase. Nesramna, nizkotno misleča veverica je priškakljala in po stari navadi pričela lisico psovaiti. AJli lisica se ni premaknila niti za Jas. Veverica je prišla bliže in psovala je dioJ iz veje:
»Ti, surovina ti, o ti surovina!«
Toda lisica leži kakor mrtva. To se je Veverici zdedo le preveč čudno in spustila se je po deblu dol, se oeria plaho ofccffl, zfoežafta z velikim zaletom če* itcato do dragega dmetvepa, kjgr je
z varne veje znova pričela svoje zmerjanje.
»Ti surovina ti, o ti revna surovina, sikerrr—skarrrrr!«
Ali plosko in brez življenja je ležala lisica na travi. To pa je bila le prevelika muka za veverico. Že od narave je bila radovedna in željna pustolovščin. Za to je prišla zopet na zemljo in stekla čez jaso, tokrat bliže kakor preje. Kakor mrtva je ležala lisica, »sigurno je bila mrtva.« Mali lisjački so se čudili, da je njih mati zaspala.
Veverica se je čimdalje bolj zagrizla v mali napad predrzne radovednosti. Vrgla je celo košček skorje točno lisici na glavo, izrabila je že vso zalogo psovk in jih še enkrat ponovila, toda nikake-ga življenjskega znaka ni opazila. Ko je še parkrat predirjala jaso, se je drznila v največjo bližino v resnici zelo ču-jeoe lisice, ki je v istem trenutku bila na nogah in pregriznila veveričin vrat.
In mladiči so potem obirali kosti, oh!
Tako so prejemali lisjački temeljne naiuike, in ko so postali močnejši jih je vzela mati s seboj dalje zdoma, kjer se je pričel težji pouk o iskanju in izsle-dovanju sledov.
Za vsaiko vrsto plena so se morali učiti posebnega lova, kajti vsaka žival ima v sebi kako vediko zmožnost, brez katere sicer ne bi mogla živeti, ima pa tudi kako veliko slabost, da morejo živeti druge živali. Veveričina slabost je bila brezumna radovednost, lisičina pa, da ne more na drevo. Vzgoja malih lisic je bila tako urejena, da so izrabile slabosti drugih živali v svoj prid, a lastne slabosti so za to nadomestile s pretikanostjo, ki je bila njih močna plat.
Od svorih staršev so se naučili glavna pravili a lisičje učenosti. Kako se je to agodilo, se ne da zlahka povedati. Toda, da so se jih naučili pod vodstvom sitaršev. to drži. Tu sledi nekaj takih preuvit, kaikor so mi jih nehote in nevede izdali:
»NikoH ne spi na lastni sledi!«.
Tvoj nos ti je pred očmi, za to zaupaj temu najprej.
Samo bedak beži z vetrom!
Tekoči potočki ti pomagajo ob raznih prilikah!
Nikdar ne beži po odprti poti, ako moreš ita po skriti!
Vae bar ti je tuja, ti je sovražno!
(Paije grthnrinjif.
Sreča v nesreči
Spisal Žun tivan, dijak v Ljubljani.
Za devet vod& in devet gora je živel nekoč v borni koči v samotnem gozdu siromašni drvar. Sekal je ves božji dan v gozdu drva, pa je bil vrhu tega ubog kakor cestni berač. Bil je Vdovec in imel še kopico otrok, pet po številu, drug drugemu do ramena. Najstarejši je imel trinajst let, dočim ni najmlajši niti šesto leto dokončal.
žgodilo pa je, da je v deželi nastala suša in pritisnila lakota, a zaslužka od nikoder, tako da kmalu drvarjeva družina ni imela kaj jesti. In tedaj se oče odloči, da pošlje otroke po svetiu služit razen najmlajšega, ker je bil še prešibek. Žalostnega srca so se bratje po-dai na pot. Ker niso anali poti, so kmalu zašli v neki gozd. Iščoč izhoda so zahajali vse globlje vanj. Dolgo so blodili po gozdu, poti ki bi jih izvedla ven, pa le niso mogli najti. Med tem se je znočilo, začelo grmeti in bliskati, da so se od straha kar tresli. — Nevihta se bliža! X so si mislili. In zares kmalu se vlije oster dež z vetrom, da so veje kar joikale. Premočeni do kože in v strahu pred temo. grmenjem in volkovi, katerih tuljenje se je slišalo v bližini, so si iskali zavetja. Najstarejši brat Janez spleza na hrastovo drevo in opazi nedaleč od njih v smeri naprej neko bledo svetlobo. Hitro so krenili
naprej in prišli pred majhno hišico pokrito s slamo, katere majhno okence oib strani je bilo razsvetljeno. Tresoč se od mokrote so potrkali na vrata. Toda tu je stanovala zloglasna copnuca Ma-oafura, katera je vsakega človeka, ki bi prišel v njeno bližino začarala, aH pa celo požrla. Vrata so se odprla in starka-ooprnica jih je s prijaznim glasom povabila mater. Bratje so vstopili in ji povedali, kaj jih je sem prignalo. Copnniea jim je obljubila še prenočišče in jim postregla z neko močna to jedlo, ki je bolj smrdela, kakor pa dišala. To-dia billi so laani kakor psi, saj niso že od zjutraj nič pokusili razen par jagod, ki so jih našli ob poti, in začeli hlastno jesti. Toda tej jedi je bil primešan neki amamljiv prašek, ki je uspaval ljudi. Že po prvem požirku se jim je začelo v glavi vrteti in kmallu so trdino zaspali. Copnniea pa je tedaj pristopila k njim S svojo čudežno čarovmiško palico je udarila vsakega trikrat po glavi razen
nA|
najstarejšega Janeza, m pri tem izgovorila neke čudne besede. Mesto treh bratov so sedaj skakljali po izbi objestni kozlički, ki jih je starka povedla v hlev, kjer je bilo že mnogo ovc, začaranih človeških bitij. Janeza pa je položila še spečega v posteljo, upihnila luč in še sama legla. Njemu je prizanesla zato, ker je ravno potrebovala pastirja za svojo čredo, kar naj bi bil Janez.
(Dalje prihodnjič).
C AL V.:
Vrabec
Živel je nekoč star mož, M je vedel, > da mu ne bo več dolgo živeti. Čutil se je osamljenega in želel si je, da bi mogel še komu kaj dobrega storiti, preden zapusti majhen otok zemlje in se preseli v brezmejno morje vsemirja. Toda, čeprav je zmerom iskal, ni mogel najti človeka. Denarja ni imel, oziroma imel ga je ravno toliko, da lahko poplača župnika in pogrebce. Nihče se ni zmenil za njegovo prijateljstvo. Prija-
telji iz mladosti so se bili že pred njim izselili na večno potovanje. Mlajši pa so iskali mladino.
Stanoval je v majtoni sobici v najvišjem nadstropju vsakdanje hiše na dvorišču. Bil je blizu neba. Nekoč je spet tako sedel v naslanjaču pri oknu in žalostno gledal v mrzle zimske oblake in premišljeval, kako težko je Bog napravil človeku, ko mu noče izpolniti majhnega hrepenenja, poslednje želje, da bi še komu kaj dobrega storil. Tedaj se je nekaj zaletelo v okno,- vzprhutalo in spet padlo in žalostno čivkalo. Trkalo je s kljunom na šipo, kakor bi hotelo prositi za vstop.
Stari mož se je s težavo dvignil iz naslanjača in droben smehljaj mu je zaigral okoli usten. »Ali mi ga ti pošlješ, ljubi Bog?« je tiho vprašal, odprl okno in spustil vrabca v sobo. Le ta je sedel na ročaj naslanjača, v katerega se je starec spustil, ko je bil okno spet skrbno zaprl. Vrabec je močno drhtel, videti je bilo kako zelo ga zebe, in ko ga je stafi mož previdno vze] med dlani, se ni skušal braniti in kmalu je nehal drhteti.	■ ' '
»Gotovo si tudi lačen, mali prijatelj,« je rekel starček in vrabček je spet žalostno začivkal. »Da seveda; pozimi je hudo zate, ko si ne moreš poiskati hrane!« je spet rekel starček in dal vrabcu krušne drobtinice. Tedaj je postal vrabček vesel, in starček je bil tudi vesel, in oba sta bila srečna.
Tako sta ostala skupaj do večera. Ko je ogenj v peči ugasnil in je postalo v sobi mrzlo, je legel starček v posteljo. »Lahko noč, mali prijatelj,« je rekel vrabcu, »poišči si prijeten kotiček za spanje.« Vrabček je nekaj začivkal, kar starček ni mogel razumeti, frfotal po sobi sem in tja, iz kota v kot, na omaro, na umivalnik in nikjer mu ni bilo všeč. Naposled je zletel k starčku na posteljo naravnost na prsi. Tam je obsedel na odeji in spet začel čivkati. »Zebe te, kaj, mali prijatelj,« je rekel starček in privzdignil odejo. Vrabček je hitro smuknil pod njo. A ne samo to, s kljunčkom mu je na sredi prs od-grnil srajco in zlezei pod platno in legel starčku na srce, prav čisto se je stisnil k njemu. In tako je kmalu zaspal. »O, ljubi Bog,« je pomolil mož, »da bi tudi ti meni pripravil tak prostorček in mi dal, da se spočijem ob tvojem srcu.« Zelo srečen je bil.
Tako sta prijatelja vise dni živela drug z drugim. Zjutraj sta se oba hkratu zbudila, nato sta pozajtrkala, in kadar je šel starec nekoliko na izprehod, je pustil vrabca pri odprtem oknu, da se ta čas nekoliko izpreleti. Ko se je mož vrnil domov, je bil tudi vrabček že doma in mu prijazno začivkal v pozdrav. Pogosto je bral starec vrabcu iz svetega pisma, in ptiček je sedel čisto pri miru in ga poslušal Ponoči je pa zmerom spet našel svoj ljubi topli prostorček ob zvestem srcu starega prijatelja.
Ko se je približala pomlad, se je preselila v hišo mlada človeška dvojica, Id se je bila pravkar poročila, in se nastanila za nadstropje niže pod oknom starega moža. Njiju sreča je bila prevelika, da jima vrag ne bi bil zavidal. Hotel jima je ugonobiti to srečo in z vso previdnostjo se je lotil dela. Cisti blesk je žalil njegove oči, ki so bile vajene teme in so se le v temi dobro počutile.
Ker je pa vedel, da je žensko srce laže
premamiti kakor moško srce, se je lotil srca mlade žene, ki je bilo svetlo kakor bakreni lonci, ki jih je vsak dan likala, tako da bi bil človek dejal, da je v izbi prat toliko sodne. Vrag ji je iz prva pihal na srce drobcen prah, ki ga človeško oko niti opaziti ne more, a tega prahu se je nabiralo vse več in več, dokler ni nalik sivim kosmičem zamašil čistih pretokov srca. Tedaj je postaja žena nezaupljiva in mučila moža s sumom in ljubosumnostjo, kar je bilo popolnoma neupravičeno, saj jo je ljubil iz vsega svojega zvestega srca.
»Zakaj me več ne ljubiš?« je mož žalostno vprašal ženo. »Ljubim te že,« mu je odvrnila, in drobna bol jo je za-skelela v duši. »A ti me ne ljubiš, in to me dela potrto in neznosno.«
Mož je rekel:
»Kako je mogoče, da te žalosti nekaj, česar sploh ni!«
Toda ni mu verjela, ampak povsod je iskala in našla tisto, kar jo je potrjevalo v njenem nezaupanju in še bolj razpihovalo plamen njenega nespametnega srda. Vrag je imel s tem veliko veselje in si je mel dolge krerapljaste roke.
»Srce me boli,« je rekel mož nekega večera, »kakor da bi balo čisto zapuščeno.«
Ležala sta v svojih posteljaih in skozi odprto otooo je pihal prvi pomladanski veter.
»Tvoje srce je slabo,« je rekla ženi, »zato te boli!«
>Odkod veš, da je moje srce slabo, ko pa vendar samo tebe ljubi? Boli me, hudo me boli. Ali nočeš položiti svoje roke nanj, da se umiri in da me ne bo več bolelo?«
Žena mu je odgovorila; »Nočem se dotikati pokvarjenega srca! Kdo neki bi hotel počivati ob takem srcu!« Toda ko je govorila te besede, ji je ostra bolečina prešinila dušo. Oba sta strmela v temo svoje nesreče in vsak izmed njiju je bil do smrti žalosten.
Tedaj je nekaj priletelo v sobo in po ptičje začivkalo. Mož in žena sta zadržala dih in prisluhnila. Vrabček je zlezel na moževo posteljo, mu sedel prav na prsi, s kijunčkom odkrival odejo in zlezel pod platno nočne halje. Na toplih prsih, prav nad srcem se je ugnezdil in hitro zaspal, žena je z drhtečimi roka- i
1 mi prižgala svečo in % veMk&nl aferi
ogledovala čudež, in videla je, kako jo žarela mužu žalostna sreča iz oči. Tedaj je začela bridko jokati; jok je dobro del njenemu srcu in ga očistil vsega prahu. Dala je možu roko in potegnila njegovo k licu.
>Odpusitj mi,« je zajokala, »da sem te tako krivično obsodila. Sama ne vem, kako sem mogla biti takšna, A »daj mi je lahko pri duši. In nikoli več ne bom pustila, da bi nezaupanje kalilo mojo ljubezen. Vem, da si dober in da je tvoje sroe zvesto. Nobena božja stvar si ni izbrala nikoli slabega, pokvarjenega srca za počivališče!«
In srečna sta oba zaspala in potlej sta začela novo, lepše življenje.
Ko se je vrabec zjutraj zbudil, je MI ves začuden, ko je spoznal, da je v tuji sobi. Hitro je zletel skozi okno v višje nadstropje k svojemu dobremu staremu prijatelju. Ta je še zmerom sedel v naslanjaču Ob oknu z resnično srečnim smehljajem na Obrazu, kakor sam ljubi Bog, M ve, da je vse dobro napravil. Oči je imel zaprte in roke sklenjene; srce mu ni več utripalo . . .
Vrabec je tiho, tožeče začivkail, Se enkrat preleteli sobico in odfrčal skozi okno v solneno pomlad.
ftCKAT
Manko G.:
Zunaj h$di...
Zunaj hodi mesečina, po goricah boža brajde, zdaj se skloni k speči roži, zdaj med breze tožne zajde.
Tiho stopa po poljani, nežno dahne med gorico in s srebrnimi rokami spečo gladi jerebico.
In še boru se nasmehne, ki na polju tam samuje, za slovo med rosno travo polno biserov nasuje.
Jutrovčki pišejo
Dragi stric Matic! Srčno se Ti zahvalim za prelepo knjižno darilo: »Bratec Branko in sestrica Mica«. Knjigo sem takoj prvi dan prebral, zelo, zelo lepa je, z velikim zanimanjem so jo brali tudi brat, sestre in mama- Ne zameri, ker se Ti nisem prej zahvalil. Torej še enkrat najlepša hvala!
Goreno Franc, uč. I. razr. višje nar. šole Kamnje 17 p- Mokronog.
NOVO LETO
Staro leto je končano, novo leto je prišlo. Vsi imamo nove nade in veselo pojemo. Pojemo vesele pesmi, pesmi o preteklosti, pojemo o dobrih časih, sanjamo pa o bodočnosti. Prišla nepoznama bo bodočnost, mari vemo kakšna bo? Bodi lepa, bodi slaba mi veselo pojemo!
Janko Predan, dijak, Ljubljana-Vič.
Življenje slovenskega kmeta. Slovenski kmet si v potu svojega obraza služi kruh- Spomladi, poleti in jeseni dela od zore do mraka, samo v zimskem letnem času sme počivati a tudi tedaj ni brez skrbi. Ko sipravi poljske pridelke v kašče in kleti in ko proda tisto, kar je pridelal, mu ostane le malo denarja za sol, petrolej in druge potrebščine. Kmet plačuje visoke davke in deželski pridelki nimajo dobre cene. Zaradi tega živi slovenski kmet bedno življenje. Kmet dela od rane mladosti do svoje smrti- Tudi če živi kot prev-žitkar na posestvu, vendar ni nikoli brez dela. Ko je star opravlja lažja dela; lička koruzo, lušči fižol in podobno.
Stanko Jezeršek, dijak drž. real. gimn-v Ljubljani.
Dragi stric Matic! Na kmetih je zelo lepo- Kmet pridela doma skoraj vse kar potrebuje za življenje. Pri delu mu pomaga vsa družina. Ko so otroci še majhni, hodijo z živino na pašo ali pa pomagajo očetu pri setvi in. pri podob-
nih delih. Najlepše kmečko delo je sušenje sena- Ko sem bil lani na kmetih sem pomagal sušiti seno. To je bilo imenitno! Zvečer smo sedli na visoko naloženi voz in se vriskaje vračali s polja v vas. Letos pojdem spet na kmete. Povabim Te, dragi stric Matic, da prideš tudi Ti grabit seno! Lepo Te pozdravlja
Franci Zagradnik, nč- V. razr. v Mariboru, Pobrežje.
Dragi stric Matic! Vsak kmet mora trdo delati, če hoče kaj pridelati. Tudi slovenski kmet se mora mučiti za vsakdanji kruh, vendar je slovenska zemlja dobra in rodovitna, zato ima kmet ob dobri letini jeseni dobiček. Če je pa letina slaba, mu ne ostane dosti denarja- Drugi kmetje po naši državi so še bolj revni, ker imajo zelo slabo zemljo. Posebno v Dalmaciji, kjer je sama sikaia. Pri nas pridelujejo kmetje pšenico, koruzo, ajdo, krompir, peso, korenje, repo, fižol, zelje, vsakovrstne zelenjave in dosti sadja. V nekaterih kraji pridelujejo kmetje tudi hmelj-Kmet opravlja vsa dela sam: orje, seje, koplje, pleje, kosi, žanje in vozi poljske pridelke z vozovi domov. V nekaterih krajih pridelujejo kmetje tudi grozdje in prodajajo jeseni vino in mošt. Slovenski kmetje so dobri ljudje, zelo delavni so in pobožni.
Jože Vilhar, ? razr-Ljubljana VH, Lepodvor»ka 29.
Božič brezposelnih. Mala Jelka sedi pri oknu in plašno zre v padajoče snežinke. Burja zavija okoli voglov, a Jelka je ne sliši, ne čuti, čeprav brije kar skozi razdrapano streho ter steno.
Danes je Božič. Jelka to ve in je žalostna. »Kako to,« misli, »da se Božič nikoli ne ustavi pri njih? Saj je vendar tako pridna. A pri drugih, čeprav porednih, se ustavi in jim prinese toliko lepega in čudovitega.« Jelka tega ne ume, pa naj razmišlja še toliko.
Iz tega topega premišljevanja jo zdramijo koraki. Mati in oče sta se vrnila. Skrbi polnih, temnih obrazov sta vstopila. »Dober večer!« je pozdra-
vila Jelka, a odgovor je bil kratek, skorajda rezek.
Dela ni, dela! Danes je sveti večer, a ni ne kruha, ne drv.
Trudna sta sedla za mizo in brez besed strmela v sneženi metež
»Torej, pri mlinarju ni nič?« je vprašala trudno žena
»Ne,« je bil kratki odgovor. In zopet tesnobni molk.
Slednjič se je mož vzdramii iz trpkega premišljevanja, poklical je Jelko in jo z okornimi rokami dvignil na kolena. »Revček moj,« je tiho mrmral »danes je božični večer, a ti stradaš in prezebaš.« Stisnil je njeno glavico k sebi in z bolečino v srcu opazoval Jelko, ki se je vsa srečna smehljala v očetovih rokah:
»Kaj ne, očka,« je naposled vprašala Jelka, »danes pride Božiček?«
»Pravijo,« je dejal oče ter se obrnil proti ženi. kateri so isto tako polzele solze po razoranem licu
From Slavko, dijak 1 drž. realne gimn. v Mariboru
Življenje belokranjskega kmeta. Življenje kmeta Bele krajine je trdo. Če hoče kaj narediti na polju mora že ob jutranji zori na delo, zvečer pa pozno domov. Vsled tega je utrujen od dela po kraškem svetu. Lepo je orati po njivah brez kamenja, a težiko je po kraških njivah.
Roke ima žuljave od dela, a vsled tega ni žalosten. Najbolj srečen je takrat, kadar pride od dela domov, ko mu sedi na kolenu sinčetk in se mu smehlja. Plačilo za trud pa dobi kmet v jeseni, ko pobira poljske pridelke, da bo imel hrano za pozimi.
Derganc Franc I. raz. mešč. šole Semič
»Orač! ...« Pomlad je tukaj nam bode ogrela, srca. Plug izpod stmehe, brano na dan, jarem na vole, Mar ni zaspan.
H
Zjutraj pa vpirežesm, phig že držim seme poeejem, hraado spustim Besnija je taJa, pgf Voleotio.
ni.
Seme posejani v razor spet nov, kadar povlečem, grem spet domov s plugom pa v kraj, jesen ga pokliče
spet nazaj!
Kraiijc Albin, dijak I. c razr. mešč. šola v Maribor, Življenje slovenskega kmeta. Življenje slovenskega kmeta je zelo težavno in zakaj?
Kmet mora vstati poleti že ob 2. adi 3. uri in dela zvečer do 9. ali 10. Zopet je delo na polju, v vinogradih. Na polju mora orati, okopaivati krompir in v najhujši vročini je treba pleti, koruzo sušiti, kositi in žeiti.
V vinogradih reže, veže, škropi in se muči, da bi mu sad dobro obrodil in oe pride toča je njegov trud brez plačila. Zato je kmetsko delo zelo naporno in težavno. Te pozdravlja Nada Pinterič, uč. IV. raz. v PodveUd pošta. Brezno ob Dravi.
Listnica uredništva
Uganke in križanke iz zadnjili številk so pravilno rešili:
Alenčica Rak, uč ni. raar. II. odd. mair- šole v Gornjem gradu, Stojan Vladimir, dijak HI. a razr. drž. real. gimn. na Jesenicah-Fužinah, Nace Guštrin, dijak v Ljubljani Vn, Skok Mišo, uč-IV. razr. v Zidanem mostu, Anatol Pa-biančič, uč. IV. a razr. v Novem mestu, Niko Deisinger, uč. IV. b razr. na Vrtači v Ljubljani, Volčič Mirjam, uč,
H. razr. vadnice v Ljubljani.
★
Nedeljska številka »Jutra« stane z »Mladim Jutrom« vred samo 2 dinarja. Prosite starše, naj redno kupujejo nedeljsko »Jutro«.
★
Vezani letnik »Mladega Jutra« obsega 424 strani in je bogato okrašen s slikami. Vsak letnik stane samo 60
Din. Letnik 1932 je razprodan. ★
Kmetic Anton Iz Trbovelj: Tvoje pisano smo na žalost prepozno prejeli in ga nismo mogli več objaviti. Oglasi se na razipisani natečaj in le zaupaj stricu Matieu, saj ne skopari z nagradami! ★
Za premnoge čestitke in dobre želje se stric Matic vsem prav srčno zahva-UojeJ
t4	--
Na umetniški razstavi

3B5SSii
sveta. Kdo izmed vas ugane, iz kate rih držav so prišle posamezne slike?
V velikem mestu so priredili umetniško slikarsko razstavo. Tu vidite po-aaetek skupine slik iz raznih držav
3. Zato, ker ne zna živižgarti, sicer bi gotovo rajši žvižgal ,da bi ga dragi petelini ne mogli oponašati.
Rešitev križanke ^Beli Medved"
Vodoravno: 1. guslar; 7. kladivo; 10. ananas; 11. krt. Navpično: 2. uk; 3. slap; 4. lan; 5.
Ada; 6. Rinka; 8. var; 9. ost —•
Rešitev ugank
X. Na kokoših gnesadSi.