-   61   -
Hvala, komur hvala, graja pa
komur graja gre.
Tukaj podamo iz prijatelskiga pisma nekoliko ver-
stic. Gotovo jih bo vsaki pravi prijatel slovenšine z veseljem bral. Glase se tako le: „Pretečeni četertek, t. j, 8. d. t. m. sira bil v Loki pri častitljivih nunah na šolski poskušnji. Veselilo me je slišati, de so se loške nune tudi verlo slovenšine prijele. Veselje je bilo mlade dekletca slišati, kako serčno so v maternim jeziku odgovarjale. Pisale so v novim pravovisu. Rajtalo se je vse po slovensko. Slovnico so po slovensko spraševale, in gosp. katehet je tudi v vsih klasih le slovensko spraševal. Z eno besedo, loške nunske šole grejo s časam naprej, in so praviga slovenskima duha. Slava jim!"
Pač veselo je za nas Slovence slišati, de tudi častitljive gospe nune v Loki lepi izgled svojih ljubljanskih sestra posnemajo. Same prave Slovenke bojo tudi pra-viga slovenskiga duha v čiste serčica mladih Slovenčic vcepile, kteri bo sčasama vse naše rojake prešinil. Ljubljanske in loške častitljive gospe nune so nam pa tudi očitno pokazale , de so prazni izgovori, ki jih ne-kteri nerodni možkači terdijo, de namreč ne znajo slovensko učiti. Ce so se nune zamogie v kratkim času toliko slovenšine naučiti, de zamorejo slovnico in druge reči v maternim ježku učiti, ali ne bo učenikov naših poglavitnih, normalnih in drugih šol sram, se z neznanstvam slovenšine izgovarjati ?
Tudi gospod katehet loških nunskih šol je nek v vsih klasih le slovensko spraševal. To je gotovo znamnje, de še ni neke katehetske resnice pozabil, ktere se je njega dni v šoli učil. Ta resnica pravi: „de naj katehet keršanski nauk takouči,de se bojo večne resniceJezusoviga nauka ne lev spomin, ampak posebno tudi v serce vtisnile." Prašamo ponižno: ali se pa to zamore zgoditi, če uboge slovenske otroke že v poglavitnih in normalnih šolah v ptujim nerazumljivim jeziku s keršanskimi resnicami pitate? Ali je mogoče, de bi nerazumljiva beseda zamogla ogrevati mlado serce ? Položimo roko na persi in premislimo enkrat prav po resnici, kako smo se mi v svojih otročjih letih keršanskiga nauka učili. Tavžent in tavžemt jih je samo na Krajnskim , ki nam bojo radi obstali, de še v tretjim kiasu zavoljo neznane nemšine niso mogli nič kej prav keršanskiga nauka umeti. Le v glavo smo si ga zabijali, serce je pa večidel prazno in merzlo ostalo. Kdor je pa kriv, de mlado serce prazno in merzlo ostaja, temu naj Bog pomaga!
Kdor se hoče prepričati, kako de se uboga slovenska mladina s keršanskim naukam martra in ga še dostikrat kolne , naj se gre lepo poletno jutro na Gol-majarijo ali pa krog ljubljanskiga grada sprehajat. Ondi bo slišal kako ti ubožčiki semtertje čivkajo. Eden jo goni brez konca in kraja: „Gott ist allmachtig, allmach-tig, allmachtig" L t. d.; drugi si v glavo zabija: „Die Taufe, Taufe, Taufe, ist ein Sakrament, Sakrament, Sakrament" i. t. d.; in če greš še enmalo naprej , boš slišal drobne otročiče žuboreti: „Wer hatAlles erschaf-fen, Ailes erschaffen, erschaffen ?" i. t. d. Kaj pravite, gospodje^ kateheti, ali se tako učenje serca tudi kej prime ? Ce se še spomnite svoje mladosti, boste naravnost rekli, de šembrano malo. Tedaj je vaše gotovo in lahko delo mlatenje prazne slame. Ali bi ne bilo toraj veliko bolje, ako bisekeršanskinauk v slovenskim jeziku učil, dokler se otroci nemšine dobro ne nauče ? To se pa v poglavitnih in normalnih šolah gotovo še ne zgodi. Zato pa otroke keršanskiga nauka v nemškim jeziku učiti, de se bolje nemšine nauče, je strašna napaka. Ce je sploh napčino, otroke v drugih rečeh preveč znemšino mučiti, je gotovo pregrešno jih v nerazumljivim jeziku svete vereučiti. Cejemed nami kaki Nemček, naj se uči nebeških resnic v svojim. jeziku; saj mu tega nikdar nihče branil ne bo. De bi se pa sto in sto Slovenčikov zavoljo njega moglo v nemškim  jim   nerazumljivim jeziku božjih resnic učiti,
je gotovo   tako   velika in   gerda napaka,  de ni nobeni pametni stvari podobna.                                      *
-   62   -