761 Peter Lah. Navigating Hyperspace: A Comparative Analysis of Priests’ Use of Facebook. Eugene, OR: Wipf & Stock Publishers, 2021. 279 str. ISBN 978-1- 6667-1937-6. Katoliški duhovniki in cerkvene sku- pnosti so na družbenih omrežjih dejav- ni različno. Najbolj izstopa uporaba Fa- cebooka (FB). Glavni urednik dr. Peter Lah (v nadaljevanju avtor), profesor na univerzi Gregoriana, je skupaj s svojimi študenti iz osmih različnih držav sveta podrobno raziskal in v dvanajstih po- glavjih predstavil analizo rabe FB-ja v obdobju pandemije. Avtor močno pou- darja misel, da gledalci duhovnika na socialnih omrežjih ocenjujejo kot vodi- telja. Tega bi se morali duhovniki zave- dati in se naučiti osnovnih veščin nasto- panja. Ljudje namreč pričakujejo popol- no izvedbo. Manj profesionalni ponu- dniki vsebin so manj gledljivi. Medij je sporočilo – zato liturgije ne moremo zožiti na to, da v cerkev postavimo ka- mero, vse ostalo pa počnemo po sta- rem. V prvem poglavju avtor predstavlja komunikacijo v liturgiji, ki se je skozi zgodovino spreminjala od iznajdbe knji- ge do interneta. Od prvih krščanskih skupnosti pa vse do 15. stoletja je bila liturgija vezana na domove in posveče- ne prostore. Edini razlagalci Svetega pi- sma so bili duhovniki in izobraženci. Gu- tenbergov napredek v tisku Sveto pismo prenese tudi v domače prostore. Pozne- je radio in televizija proces globalizacije še dodatno pospešita. Sprva je bila Cer- kev do medijev zadržana, sčasoma pa je spoznala, da so mediji za sporočila ko- ristni in da se lahko z njihovo pomočjo ljudem bolj približa. Mediji ne omogo- čajo le gledanja in poslušanja sporočil cerkvenih dostojanstvenikov, ampak tudi konkretno komunikacijo z njimi. Slaba stran tega je, da je takšna komu- nikacija povzročila proces »dezinterpre- tacije« in konec »hierarhične centrali- zacije« Cerkve. Danes ima vsak svoj te- lefon in vsa besedila so dostopna vsem – kar pomeni, da jih lahko vsi tudi inter- pretirajo. Duhovniki tako izgubljajo av- toriteto, ki so jo imeli v času, ko knjig in drugih medijev ni bilo (14–19). Avtor si zastavlja vprašanje: Ali gle- dalci televizijskega prenosa maše so del tega zakramentalnega dogodka ali ne? Virtualni odnos ima konkretne posledi- ce. Zvezdnikom, ki jih všečkamo na You- Tubu, to prinaša materialne koristi (de- nar, prepoznavnost). Če se pogovarja- mo s starši, s tem utrjujemo odnose. Če nekaj kupimo v spletni trgovini, potem to prejmemo. Čeprav so teologi sogla- sni, da zakramentov ne moremo obha- jati na daljavo, vendarle velja, da ima gledalec lahko psihološko izkušnjo so- delovanja – lahko se počuti povezan z drugimi osebami, čeprav je izoliran v svojem domu. Sveta maša ni predstava Kristusove žrtve na križu, temveč obha- janje zadnje večerje, pri kateri se sku- pnost v konkretnem prostoru zbere za OCENI / REVEWS 762 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 3 mizo. Obhajanje evharistije presega zmožnosti predstave s pomočjo medi- jev. Te lahko uporabimo za poučevanje, obveščanje, dobrodelnost, ohranjanje in rast občutka pripadnosti skupnosti, ne pa tudi za posredovanje zakramenta. Zakramentalni dogodek je zelo širok in zajema verbalno-tekstualni, instrumen- talno-ikonični, glasbeni, lokalno-pro- storski, časovni, osebno-socialni, čutni in ritualni vidik. Izhodiščni misli drugega poglavja sta, da mediji vodijo k večjemu sprejemanju sinkretističnih prepričanj in praks ter da se duhovniki v medijih soočajo z izgubo avtoritete, ki so jo imeli v zgodovini. Mediji, ki so postali sestavni del člove- kovega življenja, so za dobro komunika- cijo ter učinkovitejše izražanje verskih prepričanj in vrednot nujno potrebni. Pri uporabi medijev pa je treba poznati njihovo delovanje. To pomeni, da du- hovnik, ki se pojavi v medijih, prevzame enako vlogo, kot jo ima medijski voditelj ali novinar. V družbenih medijih se je vloga mnenjskega voditelja zamenjala z vlogo vplivneža. Legitimnost in avtori- teta duhovnika, ki nastopa v socialnih omrežjih, se ne gradi na osnovi njego- vega znanja in argumentov, temveč na njegovih komunikacijskih sposobnostih znotraj družbeno-kulturnega konteksta (51). Ker FB ponuja tri vrste storitev (izde- lavo osebnega profila, javno objavljanje vsebin in možnost komuniciranja), se je avtor skupaj z raziskovalci odločil anali- zirati vsako posebej. Raziskovali so osebne profile duhovnikov (identiteto), kako predstavljajo same sebe in kako v to predstavitev vključujejo verske sim- bole. Za javno objavljanje vsebin je zna- čilno, da morajo biti strateške: informi- ranje, prepričevanje, poučevanje in skrb za pozitivno javno podobo. Pri analizi komunikacije na FB-ju pa se avtor spra- šuje, ali komuniciranje po socialnih omrežjih osebno vero krepi (61). V naslednjih osmih poglavjih so predstavljene analize podatkov. V tre- tjem poglavju raziskovalec Meza pred- stavlja primerjalno analizo longitudinal- ne raziskave. Začetno analizo škofije v Kolumbiji je izvedel pred pandemijo, nato pa jo ponovil čez leto dni, sredi pandemije. Od četrtega do desetega poglavja raziskovalci Lah, Sahuquillo, Franguelli, Birbek in Gangola predsta- vljajo analize podatkov s področja Itali- je, Španije, Slovenije, Filipinov, Brazilije, Haitija in Konga. Enajsto poglavje zajema skupno in- terpretacijo vseh podatkov predhodno predstavljenih analiz posameznih držav. Pri opazovanju komunikacijske funkcije sporočil, objavljenih na FB-ju, avtor ugotavlja, da duhovniki iz Slovenije, Španije, Brazilije in Konga spadajo v transmisijsko-instrumentalni sklop, du- hovniki ostalih držav pa v skupnostno- -ritualni sklop. Tretjina duhovnikov se na svojem FB- -profilu ne predstavlja z verskimi simbo- li. Na vprašanje, ali obstajajo razlike med duhovniki, ki svojo družbeno identiteto (da so duhovniki) jasno izražajo, in tisti- mi, ki tega ne počnejo, avtor odgovarja, da duhovniki, ki nimajo izrazito jasnih profilov, raje pišejo o posvetnih, politič- nih in družbenih temah. Tisti, ki imajo jasno identiteto svojega FB profila, pa pogosteje izbirajo teme o zakramental- nem življenju in evangelizaciji. Prizade- vajo si vzbuditi navdušenje za Cerkev in vero ter poučevati, vendar so pri izraža- nju bližine in skrbi za druge zelo šibki. To kaže na njihovo oddaljenost in hladnost – predstavljajo svoje dejavnosti, izogiba- 763 Oceni jo pa se vsemu, kar je necerkvenega, če- prav življenjskega. Duhovniki, ki so manj izraziti (v profilu nimajo verskih simbo- lov), se vključujejo v teme o zasebnem življenju in vprašanjih, ki z vero niso po- vezana. Zanimiva je ugotovitev, da ima- jo naslovljenci teh sporočil enak odnos tako do duhovnika, ki ima izrazito cer- kven profil, kot do tistega, ki tega nima. Razlika se kaže v tem, da se bolj ukvar- jajo z objavami, povezanimi s konkre- tnim življenjem (osebni odnos, izobra- ževanje, socialna angažiranost), in manj z abstraktnimi objavami (Cerkev, vera, teologija) (242–243). Avtor ugotavlja, da v nekaterih drža- vah duhovniki visoko stopnjo formalno- sti in družbeno distanco izražajo izrazi- teje, v drugih državah pa so pri izbiri tem in načinu komuniciranja bolj nefor- malni. Gre za njihov javni ‚jaz‘. Tisti, ki svojo identiteto v odnosih z ljudmi zelo jasno izraža, je običajno manj oseben in ponuja manj molitvene ali druge pod- pore. Avtor zaključuje, da to kaže na dve različni cerkveni izkušnji: ‚staro‘ in utrujeno Cerkev bogatega Zahoda ter »mlado« in živahno Cerkev v Latinski Ameriki, Afriki in Aziji (252). V dvanajstem poglavju se avtor spra- šuje, kaj je pri analizi duhovniške upo- rabe FB-ja najpomembnejše. Izpostavlja problem gostovanja na privatnem omrežju, problem miselnih mehurčkov, problem javnega diskurza, ki ga na FB-ju ne moremo pričakovati, in kritičnega vrednotenja Cerkve, ki se po novih me- dijih v kulturno in politično življenje vključuje premalo dejavno. Bistvena lastnost krščanske skupno- sti je, da je vedno bila – in vedno bo – v prostoru in času. Digitalni in spletni sve- tovi, ki so »podaljšek« te izkušnje (kot je že davno trdil McLuhan), skupnost lahko okrepijo, vendar je ne morejo na- domestiti. Na podlagi analize podatkov avtor odločno trdi, da je za večino du- hovnikov FB za pastoralno delo nepri- meren. Težko se spoprijemajo z ambi- valentnostjo FB-ja glede zasebnosti in zamenjave vlog (osebne in javne). Tehnološke spremembe oblikujejo našo kulturo. Odprava fizičnih zidov na- ših domov nas je ‚odpeljala med obla- ke‘. Digitalizacija in internet sta prinesla temeljno spremembo: odpravo prosto- ra in časa. To v absolutnem smislu sicer ne velja, velja pa v povezavi z našim psi- hološkim in fizičnim življenjem. Zahva- ljujoč globalnemu omrežju smo lahko navzoči v dejanskem času na katerem koli mestu na svetu. Avtor posebej po- udarja, da smo s prizadevanjem za skrajšanje časa izgubili čas, ki je sedaj potreben za obdelavo in razumevanje informacij. Primeri tega so naša poto- vanja od letališča do letališča (ta so si po vsem svetu podobna) ali drvenje po avtocestah od enega kraja do drugega. To nam omogoča, da se gibljemo zno- traj lastnega mehurčka in da svojega kraja nikoli zares ne zapustimo. Naspro- tno je krščansko večdnevno romanje peš proces, v katerem svoj kraj zapustiš in si na poti. Življenju brez telesnega sti- ka, v katerem je idejam in fantazijam dana prosta pot in v katerem ni več fi- zičnega nadzora nad resničnostjo, preti nevarnost ujetosti v lasten miselni me- hurček. Naslednji problem, ki ga avtor izpo- stavlja, je gostovanje. Na platformah so- cialnih omrežij smo gostje. Dobrodošli smo zato, ker nekomu koristimo. FB vse svoje uporabnike ‚monetizira‘: analizira njihove dejavnosti in stike s prijatelji, nato pa te informacije prodaja vsako- mur, ki je zanje pripravljen plačati. Če si 764 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 3 gost, nisi lastnik prostora in ne določaš pravil. Konkretno to pomeni, da lahko FB objavo zavrne, če ne ustreza njego- vim standardom. Neka nabožna foto- grafija mučenca je za »mehanski um ra- čunalnikov« lahko razumljena kot gra- fični prikaz mučenja (256–258). FB je nastal z namenom ohranjanja stikov med sošolci. Jezus nas v priliki o dobrem Samarijanu spodbuja, naj po- stanemo prijatelji tujcem, kar pomeni, naj izstopimo iz svoje cone udobja. FB pa nas potiska v nasprotno smer – k druženju s sebi podobnimi. Ta pojav se imenuje homofilija ali »ljubezen do nam enakih«. Označuje nagnjenost ne- katerih posameznikov, da se navežejo na tiste, ki so jim zelo podobni. To psi- hološko vodi v nezdrav narcisizem. Avtor ob koncu izpostavlja problem javnega diskurza. Novinarski mediji v demokratičnih državah služijo javnosti z obveščanjem o pomembnih dogodkih in vprašanjih; predstavljajo različna sta- lišča. FB ni ne novinarski medij niti javna platforma, ampak zasebna in profitna organizacija. Ljudje se na njem vedejo kot zasebniki: ne povezujejo se, ne so- delujejo v smeri svobodnega demokra- tičnega državljanstva, temveč se zdru- žujejo v skupine, ki so si med seboj po- dobne (okus, predsodki, ideje). V takem okolju se hitreje povzpnejo tisti, ki so bolje obveščeni, bolj vešči, imajo več besede in se bolje učijo. Tudi FB je vple- ten v eksplozivno polarizacijo političnih in verskih tem. Avtor spodbuja duhov- nike in škofe, naj uzavestijo, da lahko z uporabo socialnih omrežij vernike ne- hote izpostavljajo nevarnosti in jih po- tegnejo v vrtince ideološke in politične polarizacije (263–266). Avtor v svoji raziskavi ugotavlja, da imajo duhovniki na FB-ju težave pri igra- nju javne in zasebne vloge. Večina upo- rablja svoj osebni FB-profil za potrebe župnije. Za računalniško komunikacijo sta značilni neformalnost in izravnava družbenih hierarhij – socialna omrežja so ta trend okrepila. Ne gre za avatarsko življenje, temveč za isto življenje, ne za razstavo, ampak za ustvarjalno povezo- vanje z všečkanjem, komentiranjem in delitvijo objav. Avtor ugotavlja, da se uporabniki najbolj vključujejo v vsebino – ne toliko v svet avtorja ali skupnosti. Mešanje zasebne in javne identitete je izziv ne le na spletu, ampak tudi v druž- bi. Pri tem so nekateri bolj, drugi manj uspešni. Glavna težava mešanja vlog je v spodkopavanju družbene vloge du- hovnika in njegove avtoritete na podro- čju vere. Na FB-ju smo vsi ‚prijatelji‘ in vsi enaki. Glas strokovnjaka ima enako težo kot glas klovna. V medijskih okoljih je slog pomembnejši od vsebine, podo- ba in čustva prevladujejo nad koncep- tualnimi in boljšimi argumenti. Zakaj bi se duhovnik spuščal v pogovor, za kate- rega zagotovo ve, da v njem ne more zmagati – ne z dejstvi ne z argumenti in ne z znanjem? Kljub tej zmedenosti vlog na FB-ju avtor njegovo nadaljnjo rabo priporoča, saj je priročen in ponuja eno- staven dostop do znancev, kar prinaša več koristi kot slabosti. Pri tem je treba razlikovati med osebno in poklicno identiteto. Avtor je prepričan, da meša- ni profili dolgoročno ne obstanejo, saj je med obema vlogama preveč napeto- sti (266–268). Ali ustvariti lastno infrastrukturo, ki bo služila našim potrebam in je zelo draga, ali gostovati na že obstoječi, je za avtorja podobno vprašanje kot uporaba cest in ulic, ki vodijo do cerkva. Ko se odločimo za uporabo zasebnih prosto- rov in infrastruktur, med katere sodi FB, 765 Oceni to storimo na način, ki nam ustreza. V obdobju pandemije je uporaba pretoč- nih storitev koristila vsem: duhovnikom, faranom in platformam. Avtor je kriti- čen do institucionalne Cerkve, ki si je po njegovem mnenju za boljše digitalno okolje za kristjane prizadevala premalo. Preveč je zatopljena v notranje izzive – za širša vprašanja o prihodnosti naše kulture in družbe pa nima prave volje (268–269). Na koncu avtor podaja še nekaj splo- šnih značilnosti spletnega prostora. Če- prav so pridiganje, kateheza in bogo- služje komunikacija sui generis in ne gre za informiranje, izobraževanje ali zaba- vo, se morajo v spletnem okolju prila- goditi spletni komunikaciji. Biti morajo poučni, ustrezni, informativni ter zani- mivi in privlačni. Ljudje od duhovnikov na spletu pričakujejo, da se bodo obna- šali podobno kot drugi, ki se pojavijo na zaslonu: na primer voditelji poročil, no- vinarji ali igralci. Duhovnikovo vedenje in besede ocenjujejo »v luči televizijskih reflektorjev in ne v luči cerkvenih sveč«. Tega se morajo duhovniki zavedati in se naučiti osnovnih veščin nastopanja pred kamerami. Ljudje pričakujejo po- polno izvedbo: manj profesionalni po- nudniki vsebin so v slabšem položaju, saj so njihovi programi videti manj pro- fesionalni in posledično manj gledljivi. Tisti verniki, ki imajo močan občutek pripadnosti in v župniji dejavno sodelu- jejo, tehnične in vsebinske napake svo- jega župnika lažje spregledajo. Če tega občutka ni, zlahka zamenjajo kanal – in so prisotni nekje drugje. Ker je medij sporočilo, liturgije ne moremo zožiti na to, da v cerkev postavimo videokamero, vse ostalo pa delamo po starem (271– 274). David Kraner Zoran Turza. Razgovori o Jobu: filozof- ski, ekonomski, antropološki i teološki pristup strozavjetnoj Knjizi o Jobu. Kršćanska sadašnjost. Zagreb: Hrvats- ko katoličko sveučilište, 2021. 197 str. ISBN 978-953-11-1444-8; 978-953- 8014-50-5. Svetopisemska knjiga o trpečem Jobu je do sedaj odpirala več vprašanj kot odgovorov. S tem se strinja tudi hr- vaški teolog, profesor na zagrebški ka- toliški univerzi, Zoran Turza. V svojem čisto človeškem izhodišču, ki ga je tudi osebno zaznamovalo, začenja s prime- rom trpljenja nedolžnih žrtev – otrok v času hrvaške domovinske vojne v bližnji preteklosti. Iz tega nakaže nekaj možnih odgovorov. Ob uvodnem branju se zdi, da je odgovor na vprašanje o pomenu človeškega trpljenja (ki naj bi ga po uve- ljavljenem prepričanju ponazarjal trpe- či Job), predvsem pa trpljenja pravičnih, ki trpijo po krivici, zaskrbljujoč. Avtor že na začetku ugotavlja, da odgovora na to v Jobovi knjigi preprosto ni! Bog odgo- vora na vprašanja, ki jih Job neutrudno postavlja, ne daje – vendar ga kljub nje- govemu pritoževanju nikoli ne zapusti. V uvodnem poglavju so nakazani mo- žni hermenevtični pristopi k branju be- sedil, da bi bralec lažje razumel odmeve v človeški kulturi, ki jo je Jobovo spra- ševanje sprožilo. Še posebej, ker so se