174
Dvojno darilo božjega Deteta
(Legenda.)
Marija, božja Mati, je šla nekoč s svojim štiriletnim nebeškim Detetom obiskat svojo teto Elizabeto v Hebron. Kolika radosl za sveto Elizabeto! Kako srečno se je čutila častitljiva starka poleg svete Device in koliko spo-štovanje je izkazovala božjemu Detetu!
Kaj hitro sta se tudi v detinski ljubezni združila oba dečka, Jezus in Janez, Elizabetin sin. Ves dan sta bila skupaj in se igrala na zeleni livadi pred hišo sv. Eliza-bete. Tekala sta semtertja, izkušala ujeti drug drugega, pa zopet veselo hitela narazen. Sedela sta v travi, ki je bila vsa s cvetjem preprežena, trgala cvetice in jih pove-zovala v šopke in vence. Potlej sta poslušala ptičje petje, čudila se lepoti svetlo barvanih metuljčkov, ki so v slad-kem veselju letali od cvetke do cvetke, posedali tupatam in zopet dalje brzeli, ali pa sta veselo opazovala ribice, ki so urno plavale po bližnjem potoku.
Veselja in radosti je dečkoma žarelo lice, sveto zadovoljstvo je navdajalo detinsko srce.
Kar naenkrat pa mali Jezušček, ko je ravno hotel vjeti svojega prijateljčka, rahlo zastoče. Ves preplašen in v skrbeh prihiti mali Janezek k njemu in zapazi, da si je Zveličar boso nežno nožico ranil ob oster kamen. Debele rdeče  kapljice  so kapale in pobarvale  travo  in cvetice.
Hitro odvede Janez ranjenca k bližnjemu potočku. Sam stopi v plitvo vodico, veli Jezusu sesii obJcraju na breg in začne izpirati krvavečo nogo. Kmalu se je delo izvršilo: bila je le majhna ranica na nogi božjega Deteta, ki se je morala pač v kratkem času zaceliti. Jezušček tudi res ni čutil skoraj nobene bolečine več in se je veselo smehljal Janezu, ki je tako vneto skrbel zanj.
Ko sta se dečka zopet hotela odstraniti od vode, nenadno zagledata nekaj čudovitega: srebrne ribice, ki so po potočku švigale gorindol, so slastno požirale kap-ljice krvi, ki so bile pritekle iz Kristusove nožice in se pomešale med vodo, Rdeče zlate ribice pa so za zmeraj ohranile svoje lepo oblačilo. Nekatere so bile bolj svitlo rumcne, druge bolj temnoškrlatne, kakor so že večje ali manjše kapljice krvi iz noge Zveličarja použile.
175
Rdeče cvetice so tudi kaj bujno rastle po livadi ob Hebronu. Kmalu so se razrastle po celeni travniku ; ven-dar tako, da niso škodile travi, marveč so le kot lepotičje tupatam svoje glavice molile iz zelenjave. Odtod se je ta cvetica razširila po vsem svetu in povsod razveseljevala oči in srca ljudi. Zelo so bili veseli obojnega darila bož-jega Zveličarja in so imenovali rdečkaste ribe »zlate ribe«, škrlatne cvetice pa »krvne kapljice« ali »krvne nageljčke«.
Največ veselja pa napravlja še današnje dni otro-kom to dvojno ljubko darilo našega Zveličarja, ki se je tako že v detinski dobi izkazal ljubega prijatelja pridnih otrok. Z velikim veseljem opazujejo zlate ribice, ki se igrajo v ribnjakih in doma v steklenih posodah, ter radi povijajo v šopke  in vence rdeče  »krvne kapljice«.
Kl. Ave Maria