GLASNIK SLOVENSKEGA EIMteDIHM ČASNIK SED LETO 34/1994 ŠTEVILKA 4 LJUBLJANA DECEMBER 1994 efil •" I - K, «Sr,l'i' '•;. LmiAMMESj BtbMEn ! 1. i-V'- - _ 1 ■ ■ I ................ . I i I ■ 1 t L Slika na mM strani: Boris K» ur, Piuj H 21W j. UVODNIK Mojca Ramšak, Tematska Številka Glasnika SED - etnologija i> osnovni šoli, str. 1 Rajko Muršič, Besedilom o etnologiji v osnovni šoli v popotnico, str. 1 ETNOLOGIJA V OSNOVNI ŠOU Mira Omerzet Ter lep. Zakaj etnologija v pedagoškem procesu, str. 2 - 3 Slavko Kremenšek, Etnološka terminologija. str. 3 - 5 - Summary p. S Irena Keršič, Etnologija je povsod, str, 5-7 - Summary p. 7 Ivana Leskovec, "Etnologija in moj kraj" skozi izkušnje nekega etnologa, str. 8 - 9 - Summary p. 9 Kar ¡a Oder, Etnologija In moj kraj, str. 10 -12 - Summary p. 12 Mojca Ramšak. Odmik od katedra kot pedagoško dopolnilo, str. 12 - 17 - Summary p. 17 Nena Zidov, Etnološke raziskovalne naloge v osnovni šoli, str. 18 -19 - Summary p. 19 Aleš Gačnik, O fenomenu (otroškega) zbirateljstva ter o zbirkah in razstaviščih na osnovnih šolah, str. 20 - 22 - Summary p. 22 Marija Makarovič, Kultura na vasi in njena vloga v razvoju podeželja, str. 23 - 26 - Summary p. 26 Rajko Muršič, Množična, sodobna kultura na etnološki način, str. 27 - 31 - Summary p. 32 Albinca Pesek, Svanibor Pettan, Multikulturna glasbena vzgoja in izobraževanje, str. 32 - 38 - Summary p. 38 Mira Omerzel-Terlep, Zvok beseda in zvočila otroškega sveta, str. 39 - 42 - Summary p. 42 Mirko Ramo vi, Ljudski ples v osnovni šoli, str. 43 45 - Summary p. 45 IZ OČI V OČI intervju. Dr. Marko Terseglav, str. 46 - 48 OBZORJA STROKE Nataia Konastabo, Projektno delo osnovne Šole Črensovci. Od lanu do platna, str. 49 - SO Polona Sketelj, Dvojezično šolstvo no Južnem Koroškem v Avstriji, str. 50 - 51 Rajko MuršiČ. Teze za etnologijo u šolah, str 51 - 52 Slavko Kremenšek, Po/on i si/ca fn etnologinja Božena Antoszczyk - učiteljica leta. str 52 IN MEMORIAM Helena Ložar-Podlogar, Akademik dr. Niko Kure t, str. 53 - 54 NOVICE, str 54 II131829 UVODNIK Mojca Ramšak Tematska številka Glasnika SED - Etnologija v osnovni šoli Slovensko etnološko društvo je jeseni 199'i v Cankarjevem domu v Ljubljani pripravilo tridnevno posvetovanje z naslovom Etnologija v osnovni šoli. Ideja zanj je zorela več kot eno leto. Na redni)) mesečnih sestankih društva smo pretresali možne cilje in vsebine posvetovanja, izoblikovana ideja o ciklusu posvetovanj, ki se začne z vrtcem in konča s fakulteto, naj bi učiteljem-mentorje m in vzgojiteljem nakazala pot v etnološko raziskovalno delo z mladino predvsem na metodičnem nivoju. Na posvetovanju smo v posameznih predavanjih, še bolj pa v delavnicah razprostrli horizont različnih tem iz vseh treh sklopov etnološkega raziskovanja (materialne, socialne in duhovne kulture), s katerimi hi učitelji svojim učencem pomagali pri globjem spoznavanju svojega domačega okolja Namen otroškega etnološkega raziskovanja v obliki delavnic, taborov, raziskovalnih nalog, projektnih tednov, etnoloških zbirk ipd. naj bi torej bil spoznavanje, razumevanje in s pomočjo mentorjev tudi vrednotenje prostora, ki smo mu nekoč, v času ko sem sama obiskovala osnovno šolo, rekli "ožja domovina", nekoliko kasneje pa "Slovenija moja dežela". Ker smo "domovino" in "deželo" spoznavali pri predmetih slovenski jezik, zgodovina, zemljepis, spoznavanje dmžbe, glasbena in likovna vzgoja, pa Se v raznih obšolskih dejavnostih in krožkih, smo Pripravljalci posvetovanja sklenili, da bodo tudi delavnice in predavanja namenjene predvsem vnašanju etnoloških in domoznanskih vsebin v že obstoječe predmete, tudi v tiste, kot npr. telesna vzgoja, ki so bili do sedaj v glavnem prezrti. Ob sedanji reformi osnovnega šolstva, pa hi lahko pedagogi svetovalci in drugi strokovnjaki pomislili tudi na nov predmet - etnologijo. Ta številka Glasnika, je natisnjena v nekoliko večji nakladi in je namenjena prav šolnikom. Prinaša tekste, ki so bili Predstavljeni v Cankarjevem domu in še nekatere druge, ki SO neposredno povezani z odkrivanjem etnološke dediščine v šolali. Zapisano se nanaša na pestro paleto od "tradicionalne" dediščine do sodobnih pojavov današnjega Življenja. litnologi udeleženci posvetovanja upamo, da boste Učitelji v tej tematski številki našli napotke, ki ustrezajo vašim nagnjenjem in interesom in da jih boste uspešno Prenašali na mladino. Raj ko Muršič_ Besedilom o etnologiji v osnovni šoli v popotnico Načni, ki smo jih imeli v Uredništvu Glasnika v zvezi s pričujočo številko, so se nam nekoliko skazili, vendar za spremembo v pozitivnem smislu. Ob besedilih, ki so nastala na podlagi lanskoletne akcije Slovenskega etnološkega društva o etnologiji v osnovni šoli (delavnice za osnovnošolske učitelje v Cankarjevem domu), smo nameravali natisniti tudi nekaj drugih etnoloških zimzelenčkov. Pa se je izkazalo, da je že gradiva o etnologiji v osnovni šoli dovolj za zelo obsežno številko. Tako smo se tokrat omejili zgolj na temo etnologije v osnovni šoli, druge članke pa bomo izdali v najkrajšem možnem času v okvini prve številke letnika 1995 (potem pa bomo prisiljeni čakati na sprejetje državnega proračuna za letošnje leto...). Čeprav (orej težav z gradivom trenutno nimamo, velja opozoriti, da raven strokovnega pisanja v naši stroki ni na takšni ravni, kot bi si vsi skupaj želeli. Zato bomo v Glasniku naredili vse, da bi z objavljenimi članki dajali zgled. Še naprej pričakujemo predvsem čimveč vaših ustvarjalnih domislic, ki bi širila obzorja stroke in obenem potrjevala že doseženo raven etnološkega dela. Tematske številke, ki jih pripravljamo v letošnjem letniku, naj bi prispevale različne poglede na izzive, ki jih pred etnološko stroko postavlja hrstenje antropologi j; spomnili se bomo obletnice Glasbeno-narodopisnega inštituta in poskušali odgovoriti na vprašanje usmeritev etnomuzikolo-gije, etnokoreologije in raziskav ljudske pesmi v devetdesetih letih (in naprej); lotili se bomo tudi vprašanj etnološkega muzealstva in muzeologije. V naslednjem letu bomo poskusili premisliti vlogo in možnosti t i, aplikativne etnologije (ter osvetliti doslejšnje izkušnje). Seveda pa bomo namenili dovolj prostora tudi drugim etnološkim temam in diskusijam in pričakujemo odziv vsakogar, ki mu ni vseeno, kakšni so doneski stroke (glede na količino izdanih knjig v lanskem letu kaže, da smo etnologi dovolj dejavni). Toliko zaenkrat o načrtih. Kljub temu, da bi se o vprašanjih načinov uvajanja etnoloških vsebin v osnovne šole dalo povedati še marsikaj, je vendarle res, da je pričujoča številka Glasnika pivi bolj zaokrožen (in, upam, uporaben) prikaz najrazličnejših možnosti, ki jih ponuja stroka. Ker so članki namenjeni v prvi vrsti šolnikom (v pomoč pri njihovem ukvarjanju Z etnološkimi vsebinami), so izrazito aplikativnega značaja (z manj teoretske in strokovne osmislitve. kot bi na nekaterih mestih morebiti bilo potrebno) Glede na trenutno dogajanje okoli sprejemanja nove šolske zakonodaje in s tem povezane razprave o konceptih in vsebinskih vprašanjih bodočega osnovnega (in srednjega) šolstva na Slovenskem, je trenutek izida takšnega zbornika nepričakovano ugoden. Če se etnologi ne bomo v tem trenutku znali postaviti za svoje "Jernejeve pravice", bo priložnost po naši lastni krivdi splavala po vodi. Prepričan sem, da prispevki, ki jih objavljamo tokrat, niso in ne morejo biti zadnji donesek etnološke stroke k vprašanju uvajanja etnologije v šole. Upam, da je to šele začetek razprave in priprave povsem konkretnih napotkov in načrtov v zvezi z vprašanjem etnologije v šolah Oblikovanje vsebin, ki naj bi jih etnologi začrtali za pripravo učnega programa pri morebiti na novo uvedenem izbirnem predmetu etnologije v osnovni šoli, je tisto vprašanje, na katerega lahko odgovori samo etnološka stroka, ki ne sme čakati, da jo bo kdo dmg vprašal, če ima kakšne zamisli. Zalo je naslednji korak (ob stalnem izvajanju podobnih pedagoških delavnic, ki so se pokazale kot uspešne tako za etnologe kot za učitelje) razmišljanje tudi - o učnih vsebinah, ki ne bi bile več "razmetane" med siceršnjimi osnovnošolskimi predmeti. V Glasniku bo zmeraj dovolj prostora za objavo prispevkov, ki bodo osvetljevali to - za stroko izjemno pomembno-tematiko {tudi v sicer drugače koncipiranih številkah). Če vas bodo prispevki v tej številki Glasnika spodbudili k razmisleku, naj vaš razmislek postane javen, kajti le na ta način bo mogoče izraziti čimbolj konkretne in - kolikor je to mogoče - soglasne predloge. Pozivam pa tudi učitelje (in druge animatorje, ki se ukvarjajo z etnološkimi temami v pedagoškem procesu), da posredujejo tudi svoja mnenja in poglede. Glasnik sed 34/1994, št. 4 1 Mira Omerzel Terlep___ ZAKAJ ETNOLOGIJA V PEDAGOŠKEM PROCESU?11 Spoštovani! 2 velikim veseljem predstavljam tridnevno akcijo s štirinajstimi etnološkimi predavanji in praktičnimi delavnicami ter tremi uvodnimi informativnimi predavanji, Slovensko etnološko društvo (SED) si namreč že nekaj let prizadeva, da hi pripeljalo v slovenski kulturni prostor razmislek o narodopisju (tudi domoznanstvu), o etnologiji v naših šotah - in tudi v naši zavesti - ter pri raznovrstnih nepedagoških in pedagoških dejavnostih ter procesih. Pripravili smo nekaj okroglih miz v ožjem strokovnem krogu, o smotrnosti in odmevnosti d o možna ns tva/narodopisja/etnologije v učnih programih so pisali nekateri etnologi m drugi. V SED-U smo v preteklem Šolskem letu zasnovali in oblikovali projekt z naslovom ETNOLOGIJA V OSNOVNI ŠOLI, ki smo ga razdelili v dva sklopa: I. Uvodno-informativni del: 1. Etnološka terminologija 2. Etnologija je povsod (aplikativnost) 3. Čemu etnologija v pedagoškem procesu? II. Tematski del predavanj z delavnicami: 1. Delavnice splošnega lipa 2. Delavnice iz materialne in socialne kulture 3. Delavnice kulturnega in razvedrilnega tipa Naj vam predstavim skupino pri SED-u, ki se je posebej pon udila za izvedbo akcije Etnologija v osnovni šoli, in se ji v imenu društva zahvalim: prof. dr. Slavko Kremenšek, Mojca Ramšak, Aleš Gačnik. mag. Nena Židov. Sama sem pred letom dni, ko sem postala predsednica SED-a, s kolegi iz Izvršnega odbora med prvimi akcijami društva zastavila problem vrednotenja in prodora narodopisja v slovenske šole. Ponujamo vam strokovna predavanja s praktičnim delom in ¡razgovori, poenostavljeno rečeno "delavnice". Delavnice strokovnjakov, etnologov in tudi drugih strokovnjakov, ki se profesionalno spopadajo z raziskovanjem, beleženjem, vrednotenjem in posredovanjem narodopisnega izročila, so namenjene osnovnošolskim pedagogom, njihovemu seznanjanju z etnologijo in razmišljanju o njej ter dopolnjevanju in sistematičnemu poglabljanju etnoloških znanj. Člani Izvršnega odbora SED-a menimo, da bi akcijo Etnologija v šoli v prihodnje posredovali tudi pedagogom na predšolski in srednješolski stopnji. Slovenski etnologi, zbrani v okviru strokovnega društva, želimo pedagogom najrazličnejših usmeritev (tudi glede na starostne stopnje poučevanja) ponuditi pomoč v smislu strokovnih (etnoloških) nasvetov ter obenem vzpostaviti stik s pedagoškimi delavci, ki jih tovrstno znanje in vedenje zanimata. Se zlasti sedaj, ko zanimanje za narodopisje po naših šolah iz dneva v dan narašča. Tudi na naša etnološka ušesa prihajajo glasovi o imenitnih samoiniciativnih narodopisnih akcijah naših šolnikov, ki so lahko v ponos peda- i) Sinopsis uvodnega nagovora predsednice Slovenskega etnološkega druStva v Cankarjevem dttmu, IV. V. 1994. gogiki in narodopisju Vsako vedenje potegne za seboj Še večjo željo po znanju, zato razumite našo akcijo tudi kot vodilo za še zanimivejše in popolnejše delo. Želimo pa vzpostaviti slike tudi s tistimi pedagogi, ki se zavedajo pomena narodopisnih informacij v šolskih programih. Morda bi veljalo celo ustvariti mrežo šolskih etnoloških raziskovalnih pobud, strokovnih informacij in - nenazadnje - tudi želja in potreb. Tudi etnologi si želimo povratnih informacij o etnološkem delovanju naših šolnikov. Še posebej nas zanimajo povratne šolniške informacije o narodopisnih dejavnostih po Sloveniji, na podlagi katerih bi imeli uvid v šolske etnološke dejavnosti. Po njihovem pretresu hi potem sprožili razpravo o smotrnosti narodopisja oziroma etnologije v učnih programih, o metodologiji raziskovanja in posredovanja v okiru dijaških vrst in predvsem o etnologiji v učnih programih ali zunaj njih. V skrbi, da bi šel pedagoški proces v korak z napredkom znanosti in z razvojem posameznih strok, v učne programe tipajo vedno več novih snovi in brezštevilne kopice informacij - tudi z uničujočimi učinki. Mislim, da etnologi to vemo. Kot je zapisal Jan Makarovič že pred desetletjem,*' moramo znati ne le spominjati se, ampak tudi pozabljati zastarele in presežene informacije. Zato bi veljalo razmisliti o poučevanju narodopisja in iz učnih programov izvreči obremenjujoč balast. Najpomembnejša naloga šole danes je navajanje mladega človeka na samostojno pridobivanje znanja, torej samoosveščanje in ozaveščanje. In kje je v šolskih urnikih samospoznavanje in spoznavanje narodove identitete ter izročila in kje je v šolski pedagoški skrbi narodopisno vedenje? Uradno le malokje, S tem ko šolniki dobivajo več možnosti pri individualizaciji učnih programov, se povečuje tudi možnost učiteljeve izbire posredovanih podatkov. Ne želimo sicer obremenjevati ne učiteljev ne učencev, saj so prepogosto preobremenjeni. Vendar ponovno odpiramo aktualno vprašanje o potrebi in smotrnosti narodopisja v naši pedagogiki Z akcijo Etnologija v šoli vam želimo ponuditi pestro paleto znanj, "Oči in ušesa naše telekomunikacijske mreže postajajo oči in ušesa človeštva in dopuščajo izmenjavo novih izkušeni... Tako se širi tudi naše lastno zavedanje v svojem okolju". Življenje je tudi spopadanje z našo danostjo in odkrivanjem resničnosti. In bolj ko nam je podoba sveta jasnejša, bolje smo opremljeni za vsakdanje življenje. Naši pogledi na svet, ki nas obdaja, so kot zemljevidi, po katerih si določamo življenjsko pot. In če je naš zemljevid napačen ali nenatančen, se bomo izgubili. Narodopisje pa riše in osmišlja prav te potrebne zemljevide zavesti, ki so v povojnem času pretrgane tradicije izginjali iz jasne podobe samo-poznavanja in identitete. To je mnoge vodilo v kaotično iskanje lastne prostorske in časovne osmislitve, tudi de-likventno mladino, ki jo je naš čas pahnil čez rob poznavanja in zavedanja lastnih vrednot. Etnološko vedenje je močno zdravilo proti procesu uniformiranja in posploševanja (ter potujčevanja). Izredno močne pokrajinske identitete slovenskih pokrajin so prav tako osebne izkaznice narodove identitete in lastne neuniformiranosti. Tudi zato ponujamo pedagogom v razmislek tezo o nuji in potrebi narodopisnega/etnološkega gradiva o lastnem narodu v šolskih klopeh. Narodopisje/etnologija ponuja pomoč pri opazovanju samega sebe (kot Slovenca) pod drobnogledom naše biLi skozi najrazličnejša okna materialne, socialne in kulturne plasti. Zatorej tudi pestrost naših delavnic v treh skupinah, ki naj bi pomagale pri uvajanju v i) MakarotHčJan, Misel in sporočilo Ljubljana i 984. str. 63. J) Russell Peter, Sedaj. Ljubljana 1993. str. 41. 2 GLASNIK SED 34/1994,'st. 3 samostojen raziskovalni proces, opozarjale na vrednotenje dediščine in sodobnih pojavov (tudi kol produktov razvoja zavesti), ponujale izsledke znanosti in nenazadnje tudi bogastvo podatkov, Sebe pa spoznavamo tudi ob primerjavi z drugačno bitjo, zato v naši akciji ponujamo tudi delavnice, ki posegajo po svetovni dediščini, ki ji pripadamo v ožjem (evropskem) in širšem (zunajevrapskem) smislu. Iz informativne družbe vstopamo v globalno, a v tej globalizaciji Življenja se zanimanje po vsem svetu ponovno vrača k individualnemu, k posameznikovi identiteti. S to akcijo želimo izboljšati tudi doslej vse prevečkrat nezadostno informiranje osnovnošolcev o lastni kulturi, iz česar je sledilo tudi mačehovsko in nekulturno postopanje Z etnološko dediščino in izročilom. Delavnice namenjamo učiteljem vseh osnovnošolskih stopenj (od 1. do 8. razreda), le pri nekaterih delavnicah je več poudarka na tej ali oni starostni stopnji, Naš namen je vsekakor v posredovanju etnološkega znanja in sporočil učiteljem, ti pa naj posredovano presejejo skozi pedagoško sito in posredujejo naprej listo, kar pač želijo, morejo in zmorejo. V Delavnice so namenjene različnim osnovnošolskim pedagogom. Narodopisje je mogoče vključiti v učne ure jezika (slovenskega ali tujega), v predmet spoznavajmo naravo in družbo, kasneje v predmetnike zgodovine, biologije, zemljepisa, tehničnega pouka, glasbene in telesne vzgoje, tudi gospodinjstva; če želite, pa tudi matematike, likovnega pouka, v tematiko različnih krožkov (plesnega, igralskega), vse do predmeta etike in morale (s spoznavanjem šeg in navad). "Dandanes našega razvoja ne določajo geni, ampak naše ideje... ter naša pretvorba idej v oblike " Oblikujmo etnološko znanje v pedagoške ideje! Veliko zadovoljstva in uspeha! Predsednica Slovenskega etnološkega društva, Mira Omerzel Terlep JIN. t!.str 43. Slavko Kremensek ETNOLOŠKA TERMINOLOGIJA V prispevku so pojasnjeni nekateri pojmi, ki so v etnologiji pogosti ali etnologijo kot posebno disciplino tudi določajo. To so: etnologija, etnografija, narodopisje, folkloristika, kulturna antropologija, ljudstvo, narod, način življenja, ljudska kultura, tradicija,... Ob tem avtor omenja tudi izraze, ki sc pojavljajo v vsakdanji pogovorni praksi in jih večkrat uporabljamo, ne da bi o njih kdaj tudi posebej razmišljali. Spoštovani, moja naloga je, da z vami na kratko ponovim ali obnovim nekatere pojme, ki so v etnologiji pogosti ali etnologijo kot posebno disciplino tudi določajo. Gre pa pri tem tudi za izraze, ki se pojavljajo v vsakdanji pogovorni Pniksi, ki jih večkrat uporabljamo, ne da bi o njih kdaj tudi Posebej razmišljali. Ustavimo se pri poglavitnih med njimi. Vsi smo že srečali različna imena za vedo, o kateri je govor. Mimo etnologije se pojavljajo še pojmi, kot so et-n°grafija, narodopisje, redkokdaj narodoslovje V Zadnjem času pa bi nekateri radi spremenili etnologijo v Antropologijo s takšnim ali drugačnim prilastkom, npr. kulturno antropologijo, socialno antropologijo in podobno, V ta sklop vprašanj sodi konce koncev tudi folfalor-lstifea ki se ukvarja s folkloro kot predmetom svoje 1 'ravnave. Za predmet etnološkega, etnografskega ali ^rodopisnega raziskovanja štejemo ljudsko kulturo in ačin življenja. Pri tem gre za način življenja na ravni vsakdanjosti. Največji del omenjenih izrazov je po svojem izvoru vezan,s P°im°m ethnos. ljudstvo, narod. Te kategorije P-1 nimajo nujno istega pomena. Pojem ethnos je namreč ' -"»grškega izvora in naj bi v antičnem obdobju z njim Predel jeva l i rod, pleme, narod, krdelo, čredo, jato... V CjI-ASNIKSED 34/1994, št. -1 ________UDK 001.4:39 slovenski etnologiji pojmujemo danes ethnos in njegove izvedenke, npr. prilastek etničen, kot splošno kategorijo, ki uokvirja konkretne zgodovinske pojavne oblike, kot so rod. pleme, plemenska zveza, ljudstvo, narod, nacija. Ta ali druga etnična skupnost je tako lahko ta ali druga rodovna skupnost, to ali drugo pleme, to ali drugo ljudstvo, ta ali druga nacija. Pojma etnologija in etnografija se tako po današnjem pojmovanju nanašata na vse konkretne zgodovinske pojavne oblike etničnih skupnosti, tudi na narode in nacije na vseh stopnjah njihovega razvoja oziroma njihove pojavnosti. Vendar ni bilo vedno tako. Na tako imenovani romantični stopnji razvoja evropskih etnologi] -in s tem tudi slovenske etnologije - so predmet etnološkega in etnografskega zanimanja omejevali na tako imenovano ljudsko kulturo. Pri tem so pojem ljudska kulmra povezovali s predindustrijsko dobo v zgodovinskem razvoju. Ljudsko kulturo so povezovali z obdobjem, ko še ni bilo na široko razširjeno pismenstvo, ko še ni bilo obveznega šolanja, ko so daleč največji del prebivalstva Se sestavljali kmetovalci, ko vpliv mest Se ni usodneje segel na podeželje Za nosilce ljudske kulture so tako veljali kmetje in nekateri njim sorodni sloji prebivalstva. Ljudska kultura naj bi se v bolj ali manj nespremenjeni obliki in s prav tako nespremenjeno vsebino prenašala iz roda v rod. Ena njenih poglavitnih značilnosti naj bi bila torej tradicija. Poleg tradicije naj bi bila njena pomembna značilnost organsko nastala interesna skupnost, skupnost z značajem občestva. Ce odmislimo romantične in zato v tem in onem nestvarne sestavine tovrstnega pojmovanja ljudske kulture, ostaja vendarle spoznanje, da velja za pojem ljudska kultura iskati stvarno jedro. Vsi, ki smo menili, da ljudska kultura resnično obstaja in je tudi opredeljiva, se zato nismo pridružili kolegom, za katere je pojem ljudska kultura preveč ohlapen, da bi ga mogli uporabljali v strokovne namene. Ljudsko kulturo je namreč mogoče opredeliti kot relativno samostojno kulturno strukturo fevdalnega obdobja. Poleg ljudske kulture so tedaj obstajali še nekateri drugi relativno samostojni kulturni ustroji, ki so vsi skupaj tvorili kulturo fevdalne ere. Ko se je fevdalizem zrušil, je bilo konec podlage za poseben kulturni ustroj, kakršen je bila ljudska kultura. Kar je v kasnejših obdobjih ostalo od ljudske kulture, so po tem pojmovanju le deli in delčki nekoč relativno celovite kul- 3 ETNOLOGIJA l turne zgradbe. Tafcb je tudi v našem času. Kulturne pojave in kulturne komplekse meščanskega in industrijskega obdobja, ki imajo, kot nekoč ljudska kultura, množičen značaj, velja zavoljo njihove posebnosti imenovali drugače. Vse kaže, da je pojem množično kultura za kulturne pojave tega časa najbolj ustrezen. Res pa je, da tako tolmačenje pojma ljudska kultura očitno ni splošno sprejeto. Še zlasti preučevale! duhovne kulture, etnomuzikologi in folkloristi, menijo, da ljudsko kulturne stvaritve niso omejene na nobeno zgodovinsko obdobje Zato nastajajo tudi v našem času. Pri tem govorijo o posebni psihološki dispoziciji, na kateri temelji nastajanje in ohranjanje tako imenovane folklore. Beseda folklora je po svojem nastanku angleškega izvora, je sestavljena iz besede "folk" (tj. ljudstvo) in "lore" (tj, vedenje, znanje, modrost). Folklora je potemtakem vedenje, znanje ljudstva, v bistvu torej ljudska kultura, in folkloristika veda o tej kulturi. Folblorizem pa bi lahko označili kot prizadevanje ali gibanje za ohranjanje in uveljavljanje t,i. folklore. Kakor koli, ljudska kultura, v bistvu kultura ljudstva fevdalnega obdobja, in folklora, povezana s posebnimi ali določenimi psihološkimi nagnjenji ali potrebami ljudi, sta pojma, ki sta še vedno strokovno ustrezna. Le njuno vsebino razlagamo danes na drugačen, spremenjen način. Sicer pa ljudska kultura dandanes nikakor ni več edini predmet etnološkega zanimanja, kol je bilo to posredno že povedano. Mimo ljudske kulture govorimo namreč tudi o načinu življenja, ponavadi s pris-tavkom "na ravni vsakdanjosti", in ne govorimo več le o preteklosti, ko naj bi bila ljudska kultura najbolj pristna, nepokvarjena, čista, ampak tudi o sedanjosti. Zanimanje za sedanjost naj bi bilo po nekaterih opredelitvah etnološke vede za etnologijo značilno, metoda vzvratnega pristopa k zgodovinskemu razvojnemu procesu pa naj bi bila specifično etnološka metoda. Vse le spremembe in dopolnitve etnološkega raziskovalnega dela, ki se uveljavljajo v slovenski in siceršnji evropski etnologiji v zadnjih desetletjih; pa po svojem bistvu niso nikakršna novost. Zametke zanimanja za sodobnost, tudi za nekmečke socialne in profesionalne skupine, celo za mesta in meščane, srečujemo že ob rojevanju einološke vede konec IS. stoletja in v okviru t,i. razsvetljenske smeri etnološkega prizadevanja tudi v kasnejšem času. Vedo, ki se je pečala z ljudsko kulturo tega ali drugega naroda, ponavadi pač domačega, so do druge svetovne vojne in še kasneje, do druge polovice petdeselih let, pri nas imenovali etnografija ali narodopisje. Nemci, na primer, pri katerih smo se v preteklem stoletju glede tega vprašanja in še glede drugih reči, kol je poznano, najbolj zgledovali, so etnografijo ali narodopisje imenovali Volkskunde To bi v dobesednem prevodu pomenilo "veda o ljudstvu", V tem času pa smo uporabljali tudi besedo etnologija (Nemci so to vedo označevali z imenom Volkerkunde, pri čemer gre za množinsko obliko besede Volkskunde; Vplkerkunde je torej v dobesednem pomenu veda o ljudstvih), V obeli primerih, pri naši etnologiji in pri nemški Volkerkunde, pa je v omenjenem času šlo za izrazilo primerjalno usmerjeno znanstveno disciplino, ki se je posvečala v prvi vrsti etničnim skupinam zunaj Evrope, še zlasti, če že ne izključno, tako imenovanim "naravnim", "primitivnim", v razvoju zaostalim plemenom in ljudstvom, kot so bili predkolonialni Avstralci, Eskimi, Indijanci, Pigmejci, Grmičarjt, itd. itn Delitev na Volkskunde in Volkerkunde je na Nemškem, v Avstraliji in še kje v glavnem Še vedno v veljavi. Pri nas pa smo proti koncu petdesetih let v teoriji vede in na Filozofski fakulteti, kjer se šolajo mladi etnologi, obe vedi združili in se zavzeli za dosledno poimenovanje vede z besedo etnologija. Razloge za to združitev smo videli v podobnih težnjah ponekod na tujem, v metodiki in metodologiji vede, tudi v idej no politični h vidikih. Vendar je treba ugotoviti, da so nekatere osrednje etnološke ustanove na Slovenskem vsaj po imenu ostale pri starem. Tako imamo v Ljubljani Slovenski etnografski muzej (torej ne Slovenski etnološki muzej) in Inštitut za slovensko narodopisje pri ZRC S AZU. Sploh je treba reči. da smo prav v zadnjem času bistveno manj alergični na dvojnost poimenovanja etnografije in etnologije. To zato, ker se tematika, ki je nekoč zaposlovala etnologe (ne etnögrafe, narodopisce) pod vplivom angloameriške antropologije očitno seli v antropološke okvire. Seveda pa ni nikakršnih razlogov, da bi se tisti, ki smo sprejeli ime etnologija (in to je daleč največji del danes profesionalno dejavnih slovenskih etnologov) vračali nazaj k nazivoma narodopisje ali etnografija Res je, da se Zgodovina dosedanjega etnološkega prizadevanja na Slovenskem v glavnem pokriva z dejavnostjo naših naro-dopiscev, etnografov, folkloristov To pomeni, da smo se v preteklosti in vse do danes v večjem delu etnološkega prizadevanja zanimali za etnološko problematiko slovenskega ciničnega ozemlja, za slovenski eihnos in za tista vprašanja primerjalnega značaja, ki izvirajo iz etnološke pojavnosti na Slovenskem Nedvomno je tako tudi prav. Če sami ne bomo reševali naših vprašanj v našem interesu, jih prav gotovo ne bo nihče namesto nas Omenjena je bila antropologija. Na Slovenskem in v Evropi nasploh je bilo dolgo časa v veljavi mnenje, da je antropologija biološka disciplina, ki se ukvarja z antro-pometi ičnimi vprašanji, s problematiko rasnega razlikovanja in podobno. Antropologija je bila torej nekakšna soznačnica za t. i. fizično antropologijo. Po 2. svetovni vojni pa sta se ponekod v Evropi pričeli uveljavljati kulturna in socialna antropologija in še nekatere druge antropologije v njunih okvirih, ki so bodisi angleškega bodisi ameriškega izvora. Na Slovenskem je pojav tovrstnih antropologi) očiten v nekaj zadnjih letih. Oddelek za etnologijo Filozofske fakultete v Ljubljani se je pod tem vplivom celo preimenoval v Oddelek za etnologijo in kulturno a nI Topologijo. pri čemer bi nekateri kolegi med etnologijo in kulturno antropologijo najraje potegnili enačaj Temu se seveda kaže upreti, saj gre pri etnologiji in antropologiji kljub določenim podobnostim metodičnega značaja vendarle za dve stvari. Medtem ko je pri takšni ali drugačni antropologiji, kar je razvidno že iz samega imena za to vedo, poudarek na Človeku ali človeštvu, gre pri etnologiji za obravnavo posameznih ethnosov, ponavadi in predvsem za lastno oziroma domačo etnično skupino, za njeno kulturo in za njen način življenja. Pri tem so prvenstveno zanimive ustrezne primerjave s sosedi Še zlasti najbližnjimi. in Z etničnimi skupinami sorodnega izvira. Etnološko prizadevanje te vrste so, kot rečeno, pred desetletji pri nas označevali z imeni etnografija ali narodopisje. Pri tem je šlo za sklop vprašanj, uokvirjenih v pojma ljudska kultura ali ljudsko življenje. Strokovna obravnava tovrstne problematike se je povezovala z nacionalno in lokalno zgodovino, z regionalno geografijo, z literarno in umetnostno zgodovino, z jezikoslovjem, posebej z dialektologijo, tudi z arheologijo, se pravi z nacionalnimi vedami v ožjem pomenu besede. Sklop omenjenih in še nekaterih drugih ved bi lahko označili tudi kot domoznartstvo. Medtem ko so nekoč predmet etnološkega, t,j, etnografskega ali narodopisnega preučevanja imenovali ljudska kultura, ljudsko življenje, na zbirateljski stopnji tovrstnega prizadevanja tudi narodno blago, je v zadnjih desetletjih pri nas tudi v okviru drugih nacionalnih etnologij močno uveljavljen pojem način življenja. V angleščini gre za t.i way of life, v nemščini za Lebensweise, v ruščini za obraz 4 GLASNIK SED 34/1994,'st. 3 V OSNOVNI ŠOLI Žizni. V naši etnologiji .se je pojem način življenja uveljavil kot terminus technicus pred tremi desetletji. To potem, ko smo se začeli strokovno zanimati tudi za lake .socialne in profesionalne skupine, za katere niso bile v nobenem pogledu več značilne ljudskokulturne sestavine, pojmovane bolj ali manj po starem. Tedaj so postala predmet etnološkega preučevanja tudi mesta, Do danes je tako nastala že vrsta samostojno izdanih in v strokovnih revijah objavljenih del, ki se posvečajo temu ali drugemu, takšnemu ali drugačnemu načinu življenja. Pojmovanje kategorije način življenja je kajpak raznoliko. Pojavljajo se tudi soznačnice, med njimi najbolj pogosto življenjski slog. Sicer pa je pojem način življenja lahko tako rekoč vseobsežen; včasih ga nadomeščajo z izrazoma kultura (Culture), družba (society) in podobno. Takšnega značaja je poznana sintagma ameriški način Življenja ("amertcan way of life"). Enak značaj je imela še pred nedavnim pomenska zveza sovjetski način življenja ("sovetskij obraz žizni"). Se širši pomen imajo sintagme: moderen, sodoben ali planetaren način življenja. Z manjšim obsegom od omenjenih načinov življenja so npr mediteranski ali srednjeevropski način življenja, japonski ali britanski način življenja, tudi slovenski način življenja, podeželski in mestni način Življenja, zdrav način življenja itn. Skoraj ni pojava, ki ga že ne bi kdaj kdo označi! za način življenja, Način življenja je očilno postal pojem, ki označuje najrazličnejše oblike obnašanja, ravnanja, zanimanja, delovanja. Računamo lahko z načini življenja, ki se skozi dolga zgodovinska obdobja le malo spreminjajo. So načini življenja, ki so izgubili svojo družbeno podlago, se pa v omejenem obsegu še ohranjajo pri življenju v malo spremenjenih oblikah. So načini življenja, ki so zavestno in hole drugačni od načinov življenja, ki jih živi večina ljudi določenega časa in določene regije. Sicer pa ima konec koncev vsak posameznik svoj način življenja, za katerega bi lahko rekli, da je neponovljiv. Spričo nakazane širine pojma način življenja se etnologi neogibno omejujemo le na problematiko načina življenja na ravni vsakdanjosti (kar seveda ne pomeni, da praznične dni izključujemo). Sem pa sodijo bolj ali manj iste teme, ki so poznane iz obravnave ljudske kulture. Gre za Vprašanje gospodarstva, tako produkcije kot konsuma, za načine bivanja, oblačenja, prehranjevanja, za takšne ali drugačne oblike medsebojnih odnosov, medsebojnega povezovanja, za takšen ali drugačen odnos do vere, umetnosti, znanja. Skratka, pri obravnavi načinov življenja gre za bolj ali manj poglobljeno sintezo, do katere se dokopljemo na podlagi analize navedenih in drugih kulturnih sestavin ter kulturnih kompleksov. Pač tistih in lakih, ki so značilni za posamezne socialne, profesionalne, regionalne in druge skupine ter posameznike v okviru tega ali drugega ethnosa. Če smo s tem vsaj na grobo opredelili pojem način življenja, smo predstavili tako imenovani življenjski kontekst Ijudskokulturnih pojavov in obenem zelo pomemben segment današnjega etnološkega strokovnega prizadevanja. Zdi se, da so način življenja, kultura vsakdanjega življenja in ljudska kultura pojmi, ki v clovoljšnji meri opredeljujejo predmet današnjega etnološkega zanimanja. Ker gre pri odbiranju strokovnih tem in problemov po posameznih znanstvenih disciplinah v bistvu le za neogibno delitev dela, je z omenjenimi kategorijami za današnje etnološke potrebe ta naloga v bistvu tudi opravljena. Še najtežja, celo neizvedljiva je opredelitev delitve dela z neopredeljeno in očitno tudi neopredeljivo kulturno Zgodovino Problematična soodnosnost z razno raznimi an tropologijami je, kot rečeno, rešljiva z različnimi opredelitvami ciljev in obsega zanimanja etnologije na eni in antropologij na drugi strani. Kar se poimenovanja naše vede tiče. bi za sedaj k termr, kar je bilo rečeno o etnologiji - etnografiji - narodopisju - tudi folkloristiki. ne bilo treba ničesar dodajali Če pa bi o tem ali onem še bilo treba reči besedo, sem kajpak z veseljem na voljo. Prosim za pobude in vprašanja. SUMMARY ETHNOLOGICAL TERMINOLOGY Slavko Kremenšek The contribution explains some of the conceptions that are of a frequent occurrence in ethnology or that determine ethnology as a special discipline. These are: ethnology, ethnography, folkloristics, cultural anthropology, folk, nation, way of life/life-style, folk-culture, tradition... Besides these the author also mentions the terms that occur in everyday colloquial language and that we often use without ever thinking about them. Irena Keršič__________ etnologija je povsod Prispevek za posvet Etnologija v osnovni šoli sem razdelila na dva dela. Po uvodni predstavitvi etnologije in etnološke dediščine, njunem pomenu, prikazu metode proučevanja etnoloških tem in po kratki predstavitvi ljubljanskih institucij, ki se ukvarjajo z etnološkimi vprašanji, je v drugem delu ob prikazu diasov sledil ekskurz po široki paleti etnoloških tem, z namenom, da bi udeležence posveta opozorili na to, kje vse etnološke vsebine lahko najdemo. etnologijo označujemo kot vedo o načinu življenja in -'kulturi v najširšem smislu, In kaj kultura sploh je? OZnamo več njenih definicij. Nam je najbližja ta, pri kateri »re za sociokulturne fenomene, to je fenomene življenja )udi. ki so zajeti v sintagmi "način življenja" oziroma "kultura Časnik sed 34/1994, št. 4 UDK 379.825:39 kot način življenja". Kulturne fenomene moramo obravnavali v skupnem kontekstu družbe in kulture. Kajti kultura v etnološkem smislu ni samo vsota področij materialne, družbene in duhovne kulture, če se držimo ustaljene etnološke sistematike, temveč morajo biti pojavi pojasnjeni z življenjem svojih nosilcev. Pojmovanje etnološkega predmeta je bilo v preteklem obdobju povezano z ruralnim območjem in kmeistvom, ki sta bila obravnavana nedilerencirano. Danes je predmet preučevanja etnološke M roke mnogo širši raziskave segajo tudi na urbana področja in obravnavajo tudi druge sloje in I) Nuposivlu v Catikarjevemdomii t't. 'J-1994 sn uileležencHzrazlU željo, dit bisesesniini!i z notvjUmi pre:«.%/ itnji vehlotpgljt zato bom tu uaivdia izbor det, ki so publicirttna, S) Navajam h nehaj etnoloških Htnoluških Študij, ki ohravnavajo različne vidike v načinu življenja krajanov nekega geografsko zaokroženega območja, je veliko, nt navajam le nekatere,- Duša Krnet - [trnek. Zmago Smitek, Kruh in politika: 1'oglav/a iz etnologije Vitanja, Ljubljana I9S7: Marija Makarouič. Strojna in Stmjanci. Ljubljana 19.S2: Marija Makarovič. Sele in Selani, Celovec 1994. Htnotoška topografija slovenskega etničnega ozemlja: 20. stoletje (pa občnimi Ljubljana 19.11-1994: s) Npr.. Bernardu Potočnik, Hmeljnih: Način življenja plemiške družine Wamtxilt von Umstadt med prvo in drugo st vtovno vojna, Ljubljana 19(>4. 6) Več o dediščini v delil Janeza Bogataja. Sto srečanj z dediščino na Slotvnskem. Ljubljana 1992. ■ ' ' " ' nÍ' I Í - in drugih predmetov gre celo v tujino. Človek, ki zna prav ceniti dediščino, je ne prodaja. Ne moreš pa ceniti, česar ne poznaš. In še nekaj je potrebno, potrebna je tudi ljubezen do izročila. Šele takrat se lahko rodi prava zavest in z njo tudi ponos in ljubezen do tega, kar smo podedovati od svojih prednikov. Ko na terenu zbiramo gradivo za muzejske zbirke, smo vsakokrat znova veseli, kadar naletimo na lastnika, ki za nobeno ceno noče prodati določenega predmeta, ker mu ta nekaj pomeni. Stol, razpelo, ura ali kak drug predmet bodo v takšnem primeru zagotovo ostali v domačem okolju in ne bodo prodani prvemu ponudniku ali tujcu, ki za predmete nudi devize. Zal je ljudi s takšno zavestjo zelo malo. Tudi zaradi vseh naštetih anomalij v odnosu do dediščine se nam zdi smiselno, da se otroci začno že zgodaj seznanjati z dediščino na pravilen način, ker jo bodo le tako znali ceniti, jo ohranjati in jo tudi nadgrajevali. Naučijo naj se živeti z njo, na ta način jo bomo najbolje zaščitili. To ni lahko, a vredno se je potruditi, marsikje delajo tako. l.ep zgled so bile npr. lanske zimske olimpijske igre v Lille-hamerju. Za otvoritev in ob koncu iger so Norvežani skupaj z mladimi vsemu svetu pokazali, kakšen je njihov odnos do tradicionalne kulture. Ta ne temelji na romantičnem domačijskem odnosu, temveč se prepleta z današnjim načinom življenja. RAZISKOVANJE ETNOLOŠKIH TEM Najprej mlade raziskovalce seznanimo z literaturo o temi, ki jo bodo proučevali. Praktičen pripomoček bodo ludí Vprašalnice Slovenskega etničnega ozemlja , ki so tako vsebinski kot metodični priročnik za vse vrste raziskav topografske, monografske ali ožje specifične narave, Poleg literature upoštevamo tudi druge vire: arhivsko gradivo, muzejske zbirke in dokumentacijo ter nenazadnje poizvedujemo za podatki za določeno temo pri informatorjih na terenu. Priporočljivo je, da se učenci lotevajo tem v svojem domačem okolju. Te so jim blizu in tudi lažje bodo našli pomoč pri domačih in pri ljudeh, ki jih poznajo. Domači kraj je lahko vas, mestni predel ali ulica. Kot melodični pripomočki nam pri raziskavah običajno pomagajo skicirke, fotoaparat, video k a mera, če jo imamo, magnetofon in meter za izmero. Mri preučevanju posameznih etnoloških vsebin naj ne bi bile v ospredju posamezne kulturne sestavine, temveč njihovi nosilci. Kulturne sestavine so torej medij, po katerem spoznavamo vsakokratni način življenja ljudi Se pravi, da nam podrobno poznavanje materialne, socialne ali duhovne kulture ni cilj, pač pa pogoj za spoznavanje npr. ljubljanskega trgovca, belokranjskega vinogradnika, pevskega idola osmošolcev itd. V vseh primerih so zanimive tiste kulturne sestavine, ki preučevano skupino oz. posameznika opredeljujejo. Ti elementi so lahko tradicionalni kulturni pojavi, novejši industrijski izdelki ali povsem sodobni kulturni pojavi, npr. moda mladih", vpliv medijev na mlade , idoli mladih, način preživljanja prostega časa itd. Rezultate raziskovanj lahko posredujejo v pisni obliki, v obliki razstave, fotografske reportaže, filmske ali video produkcije. S takšnim delom se mladi spoznavajo in se uvajajo v družboslovne raziskovalne metode. 7) KtnoloSka topografija slovenskega etničnega ozemlja. Uvod. ITRASAL NICK 1. -XI.. Ljubljana /975-/97«. 6) Prim. Jeans, Beiträge zu Mode und Jugendhultur, Tübingen l'JS5. 9} Prim. Breda I.uthar. Čas televizije. Ljubljana ¡992. 6 GLASNIK SED 34/1994,'st. 3 WÊBBÊSXÊÊimriMMnÊaimmminn n i ■ ■«——i»«««^——,........ ïïsêêêêbè^k^^^^kê^uêêhiuw ...rry, i ; ^v f = v y-; v ; ; ; ï ■ U ; i ; ■ ■: - ' '. i. = .-.r. i v : i" - T s'« ■ I ;=ilri jr ;..... USTANOVE V LJUBLJANI, ki mladim raziskovalcem etnoloških tem lahko nudijo pomoč z nasveti ali z izposojo literature in dnigega gradiva, so: Znanstvenoraziskovalni centri, ki delujejo v okviru Slovenske akademije znanosti in umetnosti: 1. Inštitut za slovensko narodopisje Njegov program: zbiranje, snemanje, analiza in izdaja pesmi, pripovedi, šeg in navad, oblačilne kulture ter ljudske arhitekture. Ima bogato dokumentacijo, arhiv ter knjižnico, Inštitut izdaja periodično glasilo Traditiones, katerega izvod smo v Cankarjevem domu tudi razstavili, 2. Glasbeno-narodopisni inštitut Ta predvsem zbira ljudske pesmi in pripovedi, magnetofon ske posnetke ljudskih pesmi in instrumentalne glasbe in kinetograme ljudskih plesov s kartoteko. 3. Audiovizualni laboratorij, ki deluje v okviru ZRC SAZU-ja in ga vodi etnolog Naško Križnar; delo laboratorija je bilo v eni od popoldanski delavnic predstavljeno na posvetu v Cankarjevem domu. 4. Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo rtu Filojofsbi fakulteti, ki ima tudi bogato knjižnico in dokumentacijo, ki obsega predvsem gradivo, zbrano za projekt, ki nosi naslov Način življ enja Slovencev 20. stoletja, kinološka topografija slovenskega etničnega ozemlja. 5. Slovenski etnografski muzej Hrani več kot 30.000 predmetov, bogatih prič materialne dediščine Slovencev, ima bogato knjižnico ter arhiv z dokumentacijo. Izdaja periodično glasilo Etnolog in ob razstavah kataloge. Oboje smo v Cankarjevem domu tudi razstavili. 6. Mestni muzej. Ljubljana z etnološkim oddelkom, ki se ukvarja z raziskavami mestne etnologije. 7. Zavod za varovanje naravne in kulturne dediščine RS, ki ima bogato dokumentacijo o etnološki stavbni dediščini Slovenije in izdaja periodično glasilo Varstvo spomenikov. S. Zavod za varovanje naravne in kulturne dediščine. Uubljana dokumentira nepremično dediščino in ima bogato dokumentacijo zlasti o stavbni dediščini. 9. Urbanistični inštitut ludi pri urbanističnem planiranju in prenovi sodelujejo etnologi, Inštitut ima bogato dokumentacijo in knjižnico Izdaja elaborate za posamezna območja. Tudi drugi kraji v Sloveniji niso brez etnologov, največ K- Zaposlenih v regionalnih in tudi lokalnih muzejih in v Zavodih za spomeniško varstvo, V vseh teh institucijah je 'Mogoče najti nasvete za raziskovanje in spoznavanje z et- 10) Pohvalno je, da je nekaterim uspelo rezultate objaviti, kot npr '■'"ološha raziskovalna delavnica, murve 1991. Zbornik raziskovalnih nalog učencev osnovne šole občine Ljubljana Center, Ljubljana 1991 ' 'I'Samo npr. u Beli krajini se je v zadnjem obdobju zvrstilo kar deset takih "h'"'">-: rezultate teh su sproti objavljali: - Mladinska raziskovalna lahna Vinica 1979/80. Ljubljana 1982. -■-Mladinski raziskovalni tabori Bela krajina in Semič 1981 in 1982. woljanu 1983. '-Mladinski raziskovalni tabor Bela krajina 1984, Su bor pri Metliki, ljuhljuna 198$. 1 cilr'1'^ '"lw,l>iski raziskovalni tabori v Beli krajini. Podzemelj 1985. 1 Adleštči 1987. Dragatuš 1988. Ljubljana 1989. ! mladinski raziskovalni tabor Sf»ri (Jg ol> Kolpi 1989. Ljubljana V nološko tematiko, si izposoditi literaturo, uporabiti dokumentacijo, arhiv in druge vire. 10. Slovensko etnološko društvo, ki ima svoj sedež na Zavetiški 5 v Ljubljani Društvo je odprto tudi za zunanje člane, vanj se lahko včlani vsakdo, ki ga etnologija zanima. Izdaja periodično glasilo Glasnik SED, enkrat mesečno prireja etnovečere, prireja razna posvetovanja in izdaja publikacije o raznih temah. Zanimanje za neformalno uvajanje etnologije v osnovne šole se zlasti v zadnjih letih povečuje. Šole imajo že utečene etnološke krožke, projektne tedne, delavnice,10' učenci se udeležujejo raziskovalnih taborov,"1 delajo razne raziskovalne naloge, ustvarjajo etnološke zbirke v okviru Šole itd. Vsa ta raziskovanja so lahko individualna ali skupinska. Doslej so mentorji mladim ponujali predvsem tradicionalne teme, npr. s področja materialne kulture, preučevanja stavbarstva, noše, prehrane, obrti, umetnosti; s področja duhovne kulture predvsem raziskovanje ljudskega pesništva in pripovedništva; iz socialne kulture so bila najbolj pogosta raziskovanja šeg. In katere etnološke teme so danes zlasti zanimive za mlade? Za mlajše, tiste iz nižjih razredov osnovne šole, prav gotovo preučevanje njihovega odnosa do otroških igrač, otroških iger, otrokove sobe, odnosa do domačih ljubljencev (psa. mačka, kanarčka,,,) in podobne teme. Za učence višjih razredov OŠ bo gotovo zanimiva vizualna dokumentacija določenih kulturnih pojavov, iz množične kulture pa odnosi do glasbenih idolov, filmskih in video zvezd, odnosi do računalnika, do TV. Tudi odnos do staršev zna biti zanimiva tema, ali pa preučevanje družine, sorodstvenih odnosov, medsebojne pomoči med šolarji, pa npr. odnos do ekologije, ki je lahko tudi interdisciplinarna naloga. Veliko je še tem, ki so zanimive za mlade Treba jim je prisluhnili, kaj jih zanima. Pri vseh temah raziskovanja naj bo v ospredju spremenljivost načina življenja v času in prostoru ter diferenciranost v socialnem pogledu. Namen in cilj vključevanja etnoloških vsebin v Šolski sistem je prav gotovo predvsem ta, da bi otroci s spoznavanjem etnologije spremenili odnos do nje, da bi znali bolje ceniti dediščino zaradi zavedanja, da ima naš materialni in duhovni svet temelje v preteklosti. S tem bi mladi znali bolje razumevati današnji svet okrog sebe, ker se dogajanje v družbi najnazorneje kaže prav na podlagi vsakodnevnega življenja. Vsakodnevno življenje, kot že rečeno, je tisto, kije predmet preučevanja etnologije. SUMMARY ETHNOLOGY IS EVERYWHWERE Irena KerŠiČ The contribution for the conference "Ethnology in Elementary School" is divided into two parts. After the introductory presentation of ethnology and ethnological heritage, their significance, the representation of the method of'studying ethnological subjectsand after a brief presentation of the institutions in Ljubljana that are concerned with ethnological questions, there comes the second part with a slide show, followed by an excursus around the great variety of ethnological subjects; the purpose being in pointing out to the participants of the conference where the ethnological substances can be found. GLASNIK SFD 34/1 994, št. 4 7 HM UDK 379.825:39 Ivana leskovec_____ "ETNOLOGIJA IN MOI KRAJ" SKOZI IZKUŠNJE NEKEGA ETNOLOGA Že od zgodnjih 80, let na osnovni šoli v Cerknem vodimo projekt NAČIN ŽIVLJENJA CERKLJANSKIH VASI. Skozenj se je izoblikovala tudi specifična oblika sodelovanja med šolo in muzejem oz. natančneje rečeno med interesnimi dejavnostmi pri različnih učnih predmetih in etnologijo. Vsebinski koncept hi klasično zgodovinski, pač pa gre za razkrivanje m raziskovanje vsakdanjega življenja povsem običajnih ljudi, danes in v preteklosti, V vsakokratno fazo projekta je vključenih okrog 200 učencev iz 4., 5., 6., 7. in 8. razreda. Delo poteka najprej v kabinetu (predhodno spoznavanje kraja s pomočjo literature, virov itd.), nato pa na terenu. Učenci z intervjuji, opazovanjem, risanjem, fotografiranjem in filmanjem zbirajo informacije. Vsebinsko se osredotočijo na prebivalstvo, podobo vasi, stavbarstvo, gospodarsko dejavnost; vsakokrat pa poiščejo v vasi tudi nekaj tipičnega ali izjemnega in temu posvetijo posebno pozornost. Rezultate svojega dela predstavijo javnosti v obliki razstave, videokasete in tiskanega biltena, ki prinaša vse izsledke raziskave. Delo je smotrno in koristno za vse sodelujoče in je istočasno za mentorje tudi zelo zahtevno. Največji dosežek tovrstnega dela pa vidim v tem, da učenci spoznavajo posamezne sestavine kulturne etnološke dediščine na tak način, da te elemente začno sprejemati kot vrednote. Moje izvajanje temelji na večletnih izkušnjah, ki sem jih pridobila v skupnem delu z učenci in učitelji-mentorji osnovne šole v Cerknem. Sodelovanje med lo šolo in muzejskim oddelkom v Cerknem je bilo že pred tem nekaj običajnega. Oblike so bile in so še vedno zelo različne; pouk, ki poteka v muzeju, ogledi razstav, predavanja, ki jih pripravljajo muzejski delavci, skupno zbiranje gradiva, V določenem obdobju (po letu 1980) pa je sodelovanje preraslo začetne okvire in je dobilo tudi določnejšo podobo in se izoblikovalo v specifičen odnos. Ta odnos se vzpostavi na relaciji interesne dejavnosti pri različnih učnih predmetih ; etnologija. Na samem začetku je bil to predvsem odnos med zgodovino in etnologijo. Do te povezave je prišlo bolj naključno kot ne, vsekakor pa je bila odločilna želja in težnja mentorice zgodovinskega krožka na šoli po inovalivnosti, po nečem novem, drugačnem. Sčasoma se je izkazalo, da so te povezave lahko širše in da se marsikdo lahko vključi v ta način dela. Kajti bistvo našega dela ni bilo v tem, da se med učenci izoblikuje posebna etnološka skupina ali da se etnologija pojavi kot eden od sodelujočih predmetov, ampak gre za način dela oz, bolje rečeno koncept dela (etnološki), ki smo si ga zastavili in mu sledili skozi različne vidike, različne sodelujoče učne predmete. Na tako oblikovanih izhodiščnih točkah smo si zastavili projekt, ki smo ga poimenovali NAČIN ŽIVLJENJA CERKLJANSKIH VASI; večletno, celo večdesetletno raziskavo, s katero naj bi sistematično obdelali vseh dvajset vasi v naši neposredni okolici in tudi samo Cerkno. Doslej smo obdelali štiri vasi in sicer Zakriž, Labinje, Police in Zakojca (1990). Vsakokratna raziskava pa traja dve do tri leta. Tovrstno delo je pomembno za vse sodelujoče: učence, učitelje in muzej. Nameni in cilji, kot jih vidijo učitelji, pa so sledeči: - celostno spoznavanje današnje vasi v povezavi z njeno preteklostjo - dokumentarno beleženje današnje podobe kraja - srečanje z vasčani in njihovim vsakdanjikom - razkrivanje kmečke ali nekmečke tradicije naših krajev - poiskati značilen utrip kraja - povezovanje dejavnosti več šolskih krožkov - sodelovanje z etnologi (in drugimi) V teh projektih vsako leto sodeluje okrog 200 učencev iz 5., 6., 7. in S, razreda, izjemoma pa tudi iz 4, razreda. V nekaterih primerih so to celotni razredi (likovni pouk - 6. razred in pouk krajevne Zgodovine - 4. razred), sicer pa so to učenci različnih krožkov. Doslej so se vključevali zgodovinski krožek, likovni, fotografski, slavistični, biološki, glasbeni, gospodinjski in poskusno tudi filmski krožek s svojimi mentorji. NAČIN DELA Začetek vsakokratne raziskave predstavlja izbor kraja in pridobivanje osnovnih informacij o njem skozi vire, literaturo in terensko delo. Najprej opravimo kabinetno fazo dela. in sicer nekako takole: - spoznavanje kraja s pomočjo osnovne zgodovinske literature, ki jo za naše področje poznamo (S. Rutar, Zgodovina Tolminskega, 1882; V. Prezelj, Prispevki k zgodovini Cerkljanske, 1992; idr.) - ogled morebitnih fotografij v fbtoteki muzeja - prebiranje in izpisovanje iz morebitnih terenskih zapiskov v muzeju - ogled in izpisovanje iz enostavnejšega starejšega arhivskega gradiva v muzeju - pridobivanje podatkov o prebivalstvu na matičnem uradu - izdelava vprašalnika kot pripomočka za intervju vanje informatorjev na terenu Temu sledi delo na terenu, ki vključuje različne metode dela: - intervju vanje domačinov: a) izdelava terenskih zapiskov b) snemanje na magnetofonski trak (to je zlasti pomembno za študij narečja in izdelavo narečnih zapisov ali notnih zapisov glasbene dediščine) - opazovanje kraja, dogajanj in ljudi: a) zapisovanje vsega, kar vidimo b) risanje (zlasti arhitekture in predmetov) 8 GLASNIK SED 34/1994,'st. 3 c) fotografiranje (vseh intervjuvancev, prebivalcev na splošno, arhitekture in celostne podobe kraja, predmetov rta podstrešjih in zapuščenih hišah) d) snemanje na filmski trak (zlasti raznih del in opravil ali demonstracij informatorjev) ■ zbiranje ali izposojanje predmetov, dokumentov, fotografij; to poteka sistematično pod nadzorstvom mentorjev. ki tudi odgovarjajo, da se izposojeno vrne nazaj lastniku, oz, da se za podarjene predmete izda ustrezen dokument VSEBINA RAZISKOVALNIH NALOG Na osnovi topografskega vprašalnika pridobimo podatke, ki jih sistematično zbiramo v vseh obravnavanih krajih in so torej Študije med sabo v osnovnih elementih primerljive. Zelo natančno npr. obdelamo: - podobo vasi oz, njeno notranjo geografijo * poti, ki vodijo v svet in iz sveta nazaj ~ stavbarstvo ~ prebivalstvo gospodarsko dejavnost kraja * ljudsko izročilo o kraju, prebivalcih ali krajevnih znamenitostih Ko je la splošna podoba znana, iz nje izluščimo nekaj, kar je za vsakokratni obravnavani kraj tipično ali izjemno, drugačno, da to še natančneje obdelamo. Med temi tipičnostmi ali drugačnostmi smo doslej našli znamenite rojake, način gradnje hiš in s tem povezan zunanji izgled kraja, streharstvo kot obrt in rokodelstvo, jedi in način Prehranjevanja ob košnji, posamezne stavbe, s katerimi je povezano bogato ljudsko izročilo (najpogosteje cerkev). Izbrani "problem" čim natančneje opišemo, narišemo, polbtogratiramo, posnamemo z videokamero, posnamemo na magnetofonski trak, zapišemo narečno bese d je in si, če !e možno, vse "v živo ogledamo". REZULTATI RAZISKAVE Končni izdelki tovrstnih raziskav in takega načina tlela niso majhni in mislim, da se jih ne bi sramoval niii poklicni etnolog. Učenci skupaj z mentorji postavimo razstavo, ki prikazuje rezultate dela pa tudi najbolj zanimive metode dela. Razstava ni namenjena le njim samim ali njihovim šolskim kolegom, ampak širši javnosti. Doslej smo dve od razstav za določen čas postavili v prostorih muzeja v Cerknem, ena pa je bila postavljena na terenu - v vasi, ki smo jo obdelovali. To je bilo v Zakojci, kjer smo na predvečer praznovanja 100-letniee rojstva pisatelja Franceta Bevka in odprtja Bevkove domačije kot spominskega muzeja v prostorih mogočne, a prazne Rrovčeve domačije odprli tudi našo razstavo "O Zakojci in njenih ljudeh". Z otvoritvijo je povezan tudi javni nastop sodelujočih otrok, saj so oni glavni povezovalci in posredovalci vsebine. Ob vsaki razstavi izdamo tiskan bilten, kjer so zapisani vsi izsledki raziskave. Bogato je opremljen s fotografijami in risbami. Pri zadnjih dveh vaseh so se nam priključili ttMi "filmarji" in izdelali lepo videokaseto o našem delu in rezultatih dela. ZAKAJ ETNOLOGIJA V ŠOLE Delo, ki ga v ta projekt vlagajo učenci in mentorji, je ogromno in ima poleg prej naštetih otipljivih rezultatov še eno razsežnost. I ¡čenči na zelo neposreden, doživet način ob prisotnosti etnologa spoznavajo kulturno dediščino v svojem lastnem okolju. Na nivoju vsakdanjega življenja - torej sebi enakega -spoznavajo preteklost, ki so jo doslej predvsem skozi šolsko zgodovino; odpirajo se jim novi pogledi Z lastnim delom na terenu spoznavajo posamezne kulturne sestavine, jih doživljajo in jih večinoma po določenem tudi začnejo sprejemali kot vrednote. In končno, prav spoznavanje tega neposrednega okolja, iz katerega izhajajo in se z njim identificirajo, je tisto, kar jih v tolikšni meti navdušuje za delo. Učenci se seveda tudi spoznavajo z znanstvenim načinom dela (spozna vanje virov, literature, različnih metod dela, preverjanje podatkov...) in muzej kot institucija jim postane domač ter se ga poslužujejo tudi pri kasnejšem delu (kot dijaki, študentje). Predstavljena izkušnja je seveda Samo ena od možnih oblik pojavljanja etnologije v šoli. Sama vidim v tem načinu dela izredno močno vzgojno komponento. Kot sem že omenila, učenci spoznavajo posamezne sestavine kulturne etnološke dediščine na način, ki jih pritegne, in začno te elemente sprejemati kol vrednote in so jih potem sposobni na terenu tudi sami odkrivati. SUMMARY "ETHNOLOGY AND MY HOMETOWN" THROUGH THE EXPERIENCE OF AN ETHNOLOGIST Ivana Lcskovec 1 he author's paper is based on the experience gained through several years of working with the pupils and teachers mentors of the elementary school in Cerkno. 'lie cooperation between that school and the museum department in Cerkno was a common practice even before I he f01 ms were, and still are, various; lessons in the museum, visiting the exhibitions, lectures prepared Ily the museum statf, mutual collecting of the material... GLASNIK SFD 34/1994, št. 4 9 HE Karla Oder UDK 379.825:39 ETNOLOGIJA IN MOJ KRAJ Tema, etnologija in moj kraj, je izbrana na podlagi izkušenj dela na etnološki topografiji slovenskega etničnega ozemlja za občino Kavne na Koroškem | izkušenj pridobljenih v sodelovanju z osnovnimi šolami. V njej skušam predstaviti uporabnost koncepta etnološke topografije za spoznavanje kraja pri rednem pouku." Poznati svoj kraj pomeni poznati .so k raj a ne, svo) in n|iliov način življenja in kulturo. Pri spoznavanju se učenci učijo opazovati in opisovati predmete in pojave v svoji neposredni bližini. Prav tako opazijo in odkrijejo številne zanimivosti, spoznajo določene vrednote, kot so okrasni elementi ali določen kos pohištva, pomoč pri delu. darila ob različnih priložnostih, itd. Vsakdanji način življenja lahko predstavimo s pomočjo kulturnih sestavin sistematiziranih v materialno, socialno in duhovno kulturo. Za konkretizacijo vsebine so kot materialni vir primerni predmeti, ki jih imajo doma, morda celo v šolskih zbirkah, ter fotografsko in slikovno gradivo. Posebej priporočljiva pa sta obisk lokalnega muzeja in strokovna ekskurzija po kraju. Pri pripravi na redni pouk lahko učitelji uporabijo določeno etnološko literaturo, predvsem etnološke topografije slovenskega ciničnega ozemlja (za občine Cerknica, Črnomelj, Domžale, Gornja Radgona, Izola, Kočevje, Lendava, Ljubljana Bežigrad, Ljutomer, Metlika, Murska Sobota, Kavne na Koroškem. Sevnica, Škofja Loka, Šmarje pri Jelšah in za zamejski območji Rož in Slovensko Porabje), monografije (npr. M. Makarovič, Črna in Crnjani, Strojna in Strojanci, Predgtad in Predgrajci idr., T. Cevc, Kmečke hiše v Karavankah. }, etnološke strokovne publikacije (Etnolog, Slovenski etnograf, Tradilioncs), dela na temo posameznih poklicnih skupin (npr. j. Bogataj, Mlinarji in Žagarji na Krki, A. Baš. Gozdni in žagarski delavci na južnem Pohorju v času kapitalistične izrabe gozdov,,,,), lokalne publikacije, časopise in drugo literaturo. Spoznavanje doma oziroma domovine je v šolskem procesu prisotno že iz druge polovice prejšnjega stoletja. V tem času so se spremenili vidiki domoznanstva: celostni, zemljepisni, zgodovinski Učenci pa niso pridobivali vedenja o svojem kraju samo pri enem predmetu. Etnološki vidik omogoča spoznavanje kraja skozi način življenja in kulturo, tako da prek posameznih kulturnih sestavin dobimo celostno podobo. Struktura etnološke topografije omogoča spoznavanje kraja in širše geografske ali upravne enote, doline ali občine, v vsej njeni kompleksnosti V okvini vsebinskih sklopov Notranji ustroj. Demografski razvoj, Gospodarski razvoj, Spreminjanje poklicne in socialne sestave prebivalcev, Uvajanje novosti in Razkroj in stopnja ohranjenosti tradicionalne kulturne podobe je predstavljen celoten razvoj posamezne občine s poudarkom na vsakdanjem življenju zadnjih slo let. Etnološke topografije vsebinsko niso omejene na posamezno socialno skupino prebivalcev, temveč obravnavajo vse skupine določenega prostora in časa. 1) Kolegica Ivanu Leskovec govori a uporabnosti modela etnološke topografije pri raziskovalnih nalogah osnovnošolskih učencev. 1) Židov Sena. Domoznanstvo kot učni pivdmet. K l-mologlja In do-moznaraivo. Knjižnica Glasnika Slovenskega etnološkega društva 10. Ljubljana 19ti9. sir. 15-22. Iz danega koncepta je moč oblikovati ključna med seboj vzročno posledično povezana področja, katerih posamično obravnavanje je le metodičen pripomoček: 1. gospodarstvo (kmetijstvo, industrija, obrt, promet, turizem), 2. življenjski standard (prehrana, oblačenje, stavbarstvo in stanovanjska kultura), 3. ustvarjalnost [likovna, literarna, izumiteljska in druga), 4. novosti, ki so bistveno spremenile način življenja (železnica, elektrika, telefon, radio, televizija, hladilnik, pralni stroj itd.), 5 praznovanja in prosti čas (šege in navade - življenjskega kroga ali družinske: rojstvo, poroka, smrt, praznovanja vezana na verovanje: verski prazniki, iniciacijski obredi: državni prazniki: kraljev/predsednikov rojstni dan. 1 maj. Dan državnosti,...; delovne šege: gnojvoža. košnja, stel-eraja...). Gospodarska usmeritev posameznega kraja ne daje samo ekonomske osnove, temveč pomembno zaznamuje vsa druga področja Življenja. Številni so kraji, kjer je še vedno najpomembnejše kmetijstvo z ekstenzivno ali intenzivno usmeritvijo. Na geografsko različnih področjih Slovenije ima kmetijstvo določene specifičnosti, tako v alpskem prostoru prevladujeta živinoreja in gozdarstvo, v panonskem prostoru poljedelstvo, hmeljarstvo v Savinjski dolini, vinogradništvo na Primorskem, Štajerskem in v Beli krajini. Pri kmetijstvu je pomembno, kaj so pridelovali in kako, s kakšnim orodjem. Še v začetku tega stoletja pretežno ročno obdelovanje polj in pi ¡delovanje pridelkov so v drugi polovici 20. stoletja nadomestili s številnimi stroji, med katerimi je najpomembnejši traklor z različnimi priključki, iz strukture pridelkov in vrste govedi in drobnice na posamezni kmetiji je moč spoznati gospodarsko orientiranost kmetije. Pridelki so predstavljali "surovinsko bazo" za prehrano, oblačenje in tudi notranjo opremo. "™c čeinje hruške p drugo kAä£i£aslo VKJje jabolka grczjje GOSPOnAKJFNJU L COIDÖM KMETUA KUCTVHHF. kastusu govedo prilifl konji Ti!.piirt]CA.jrfmeii.Qvri,praM]. ŽTJA ijdi.bir.Vorozi I /.1.1.1 VAVA uiLiita.zcIje.Vrttnpir.dnifC 0K0PAV1NE olspi.int OLJARICE ^r oljni («UČI KRMILNE korti>jt,dttdji,ii[i>l RASTLINE mci ink ipcu. repi. ko:c:;ioa INDUSTRIJSKE \ RASTUNF lin.kanaplji.hmdj ' STROCNICE tjob,rdi!i,ifih.irfi 10 GLASNIK SED 34/1 994, št, 4 ■ ■• v.-,.-; : " ; .] V v OSNOVNI SOLI Količinski podatki dajejo predstavo o velikosti in moči posameznega kmečkega obrata. Življenje in delo na kmetiji sla vezana na določene šege in navade ter na oblike med sehojne pomoči. Razvoj industrije in proces industrializacije sta nedvomno vplivala na kulturno podobo določenega prostora, vnesla spremembe v človekovo zavest in spremenila njegov sistem vrednot in potreb Znan slovenski psiholog Anton 1'rstenjak je zapisal: "Sodobni človek, zlasti če gledamo na kmečkega, je že zelo drugačen od Slovenca pred prvo svetovno vojsko. Že zdaleč ni več tako konzervativen, kakor je bil prej v mišljenju, obleki in slogu življenja. Dejavnikov, ki so pripeljali do leh temeljnih sprememb, je bilo seveda več; gotovo pa je poleg političnih sprememb glavni dejavnik v industrializaciji življenja in mehanizaciji obdelovanja zemlje. Današnji poljedelec je pač že zelo različen od tistega, ki ga opisujejo še mohorske večerniee v svojih povestih iz kmečkega življenja. Pravimo, tla se je standard življenja spremenil in dvignit; z njim pa se je spremenil seveda tudi človek, ki je nosilec in pobudnik tega standarda blaginje."" Tovarniški obrati in hiše z delavskimi stanovanji so se ločile od kmečke arhitekture, drugačna sta bila delovni čas in izraba prostega časa. S spoznavanjem obrti spoznavamo ročne spretnosti, orodja, delavnice in specifična obrtniška znanja. Skoraj povsod najdemo krojače in šivilje, čevljarje, mlinarje in peke, posamezne obrti pa le v določenem prostoru, npr. kuhanje oglja in žganje apna. Obrtnikom je delo začrtalo življenjski ritem, delu so prilagodili svoj bivalni prostor in svoj prosti čas. Prometna in splošna komunikacijska povezava kraja predstavlja njegovo odpriosl, odmaknjenost in sploh stik s "svetom". Poznavanje razvoja te dejavnosti vključuje pojav in uveljavitev prometnih in komunikacijskih sredstev (vlak, kolo, avtomobil, letalo, poŠta, telefon itd.) in skupine ljudi, so opravljali določena dela v povezavi s to dejavnostjo (fu rmani, poštarji,...). S prometom so povezane gostilne in trgovine ob prometnih poteh, ki so nastale zalo, da so zadostili potrebam prevoznikov in potnikov. Na promet in gostinstvo se navezuje tudi turizem, ki postaja vse pomembnejša gospodarska dejavnost Izleti, ^manja, planinaijenje in sploh spoznavanje krajev in ljudi, njihove šege in navade postajajo vse bolj priljubljena oblika preživljanja prostega časa. Življenjski standard predstavlja povprečno raven celotnih življenjskih, delovnih in družbenih razmer, v katerih v določenem času in v določenem prostoru živi in dela posameznik, posamezna družbena skupina ali celotno prebivalstvo l'o prvi svetovni vojni so ga zaposlenim merili s pomočjo določanja eksistenčnega minimuma ali v današnjem Pomenu zajamčenega osebnega dohodka. Živeti pod eksistenčnim minimumom pomeni prejemati nižji zaslužek kot znaša višina izdatkov za najnujnejša živila, obleko in stanoVanje Košarica najnujnejših življenskih potrebščin in njena Preračunana vrednost je bila osnovni instrument za določanje plačila delavcem. Od vrste prejemka, velikosti fužine in drugih dejavnikov, npr. dodatnega dela, ded i SO i ne itd., je odvisno ali živi družina pod eksistenčnim Minimumom, na njegovi meji ali živi udobno. Tr^tenjak Anton. Vplivi kultumozgodotHnskih razmer na oblikovanji' "acaja Sfovenu-v. K Tradiliimes 19, Ljubljana 1990. iar. 133, *deln'Jla'- l^K^draziH^delausho zaščitne zatxmodaje in ustanov ^"'^zušCltevSkiivnijl med oltarna vojnama. V: Prispevki za zgodovino etavskega gibanja 1968-1969. Ši. 1-2. str. 105-106. Najnujnejši elementi zagotavljanja eksistence - prehrana, oblačenje in bivališče, so hkrati tudi merljivi elementi življenjskega standarda, ki vključuje še druge kulturne sestavine s področja socialne in duhovne kulture, vezane na vrednostni sistem posameznika ali skupine in na njegove potrebe. Spoznavanje teh treh med seboj povezanih kulturnih sestavin je vezano na poznavanje širših vplivov, kot je npr moda, ekonomski in družbeni položaj v določenem času, kar vpliva na razlike med poklicnimi in socialnimi skupinami, priprgva - praznična jedil» - vsafcdanja \ ^ - živila - obroki * — PREHRANA ■ v službi - praznična - vsakdanja ZIVLJENSKI STANDARD - otroci ienske OBLEKA/ NOŠA ■ moSki po materialu kamnite zidane lesene druge cerkve šole domovi (kulturni,gasilski zdravstveni) \ gospodarske skednji,hlevi kaSče tovarne ^ obrtne delavnic« bivališča kmečka p te m i£ka mehanska uradniška delavska Spoznavanje hrane in sploh kulture prehranjevanja obsega poznavanje živil in tehnike priprave jedil, spoznavanje vsakdanje in praznične hrane ter šeg in navad v povezavi s pripravo in uživanjem hrane. Na prehranjevalne navade vpliva religija. Živila pa so pomembna ekonomska kategorija. Oblačilna kultura prebivalcev določenega kraja izraža njihov eksistenčni, kulturni in sociološki nivo. močno pa je povezana z gospodarstvom in z ekonomsko sposobnostjo posameznika. Pridelovanje surovin in izdelava blaga sta povezana s kmetijstvom in tekstilno industrijo, njuna razvitost pa vpliva na kvaliteto izdelkov, njihov zunanji videz in tudi na določeno skupino uporabnikov. Ročno pridelovanje surovin in izdelovanje oblačil zahteva določena znanja in določeno orodje (lah, Irnača, Ulica, kolovrat), razvoj tekstilne industrije pa je omogočil uporabo boljših vrst blaga in nazadnje tudi konfekcijskih oblačil. Obleka je lahko zunanji izraz pripadnosti določeni poklicni, socialni in kulturni skupini. Bivališča, gospodarske in skupne stavbe tvorijo arhitekturo in z geografskimi značilnostmi prostora zunanjo podobo posameznega kraja. Življenjska zgodba posamezne Stavbe ali njena zgodovina lahko sluzi za spoznavanje kraja, saj govori o materialu, gradnji, funkciji stavbe in o stanovalcih, Zanimive in pogosto predmet obravnav so stavbe na menjene skupni uporabi: cerkve, šole in različni domovi Arhitekturna podoba kmetije, sestavljena iz stanovanjske hiše in gospodarskih poslopij (hlev, skedenj, kašča, žaga, mlin,...), in arhitektura nastala pod vplivom razvoja industrije (delovni obrati, večstanovanjske hiše,...), izraža določen način življenja. Notranja oprema bivališč pa kaže na nekatere vrednote družine in posameznika. Človekova ustvarjalnost sega na različna področja, nam najbližja so ljudska umetnost, ljudsko pesništvo in pripovedništvo. V primerjavi s tehničnimi iznajdbami so manj znane Številne manjše tehnične izboljšave orodij in naprav uporabljenih pri različnih delih. Ustvarjalnost ljudi je vidna tudi na arhitekturi, v oblikovanju notranje opreme, sploh na vseh področjih človekovega življenja in dela. Iznajdba nove naprave, stroja ali samo novega materiala je včasih povzročila velike, vedno pa številne manjše spremembe, Zaradi prej izpolnjenih določenih pogojev je bil glasnik sed 34/1994, št. 4 11 ETNOLOGIJA proces njihovega sprejemanja in uvajanja različno dolg. Večina nov osli je namenjenih izboljšanju življenjskih in delovnih pogojev, med njimi so bile konec 19. in v začetku 20. stoletja štedilnik, vodovod, elektrifikacija, od srede 20. stoletja pa motorizacija in razen že obstoječih pošt še druge komunikacije. Sprejem posamezne novosti in njena splošna uveljavitev sla Se danes odvisna tako od ekonomske in družbene razvitosti določenega okolja kot od ekonomske sposobnosti posameznika in njegove pripravljenosti sprejeti nekaj novega. Najprej in najbolj so novosti opazne v materialni kulturi (oblačenju, prehrani, notranji opremi, stavbarstvu, v industriji,..), seveda pa te spremembe vplivajo tudi na področje socialne (delitevdela, družinsko-sorodštveni odnosi, različne skupnosti oziroma društva....) in duhovne kulture (izobraževanje, vedenje, branje, ples, glasba,...). S sprejemanjem novosti se spreminja tudi oblika praznovanj, šeg in navad, ki zavzemajo pomembno mesto v življenju posameznika in skupine. Skozi praznovanja se odražajo medsebojna razmerja in odnosi. Življenjske šege ob rojstvu, poroki in smrti se sicer "dogajajo" za račji posameznika, vendar prizadevajo ožjo ali širšo družino. Koledarske šege imajo pomembno mesto v načinu življenja prebivalcev določenega kraja Danes na|pogosteje omenjene so pustne šege s ptujskimi kurenti, cerkljanskimi laularji, cerkniškimi škoromati in dobre poljskimi mačkarami, vendar skoraj vsak večji kraj pripravi svojo pustno povorko. Posebno pozornost posvečajo božično novoletnim in velikonočnim šegam, njihovo izvajanje pa je vezano na pripravo prostora, hrane in Oblačil. Z opravljanjem določenih del so povezane delovne šege tako v kmečkem in delavskem kol obrtniškem okolju. Njihova prisotnost v določenem kraju je odvisna od gospodar- ske usmeritve kraja in iz nje izvirajoče poklicne strukture prebivalcev, Nekatere šege in navade je moč šteti tudi k oblikam preživljanja prostega časa. Ta kulturna sestavina postaja še posebej zanimiva z razvojem industrije, saj je ta vplivala na drugačno razporeditev delovnega in prostega časa. s tem je nastala možnost pojava novih dejavnosti, med njimi društvena s številnimi društvi (gasilska, kulturna, športna, humanitarna društva, godbe na pihala itd.). Z industrializacijo je povezan tudi nastanek političnih društev oziroma organizacij, strank, ki,so posredno vplivale na način življenja v določenem kraju. Omenjene vsebine omogočajo spoznati določen kraj, njegov način življenja in kulturo, njegov razvoj. Predlagano shemo lahko vsak učitelj prilagodi starosti učencev in posebnostim kraja, kajii podob krajev je toliko, kot je krajev, vsak ima nekaj svojega in nekaj, kar je skupno drugim. SUMMARY ETHNOLOGY AND MY HOMETOWN Karta Oder The theme "Ethnology and my hometown" was chosen on the basis of the experience from the work with the ethnological topography of the Slovene ethnic territory for the community Kavne na Koroškem, and the experience gained in cooperation with elementary schools. I am trying to show how useful the concept of the ethnological topography is when learning about a town/piace during regular lessons. DDK 379.825:39 PEDAGOŠKO Izven šolske znanstvene aktivnosti mladih pomenijo velik odmik od klasičnega šolskega izobraževanja. Smoter teh aktivnosti je bil, da bi mladi razglabljali o znanosti in spoznali ter razumeli njene temeljne dntžbene implikacije. KAJ SO ETNOLOŠKI TABORI/DELAVNICE> KAKŠNA JE NJIHOVA KORISTNOST? Etnološki tabori in delavnice uvajajo in seznanjajo udeležence s členi zaporedja etnološkega raziskovalnega dela, ki vključuje: - postopek pridobivanja gradiva (opazovalne strategije, intervjuji, ankete ipd. na terenu, pregledovanje literature in drugih neobjavljenih virov), - komentiranje gradiva in postavljanje trditev v opisnih predstavitvah, - urejanje dobljenih informacij s pomočjo etnološke klasifikacije. t) Ko/m/ Edvard, dihanji' Žnannst mladini in Šimenci 796T - /5«! Ljubljana 1993, sir M Mojco Ramšak __ ODMIK OD KATEDRA KOT DOPOLNILO Tekst govori o taborih/delavnicah kot eni od izvenšol-skih aktivnosti mladih. Splošnemu delu, v katerem predstavljam namen in cilje taborov, sledi kratek vpogled v razvoj in taborov/delavnic po svetu in pri nas. Zatem predstavljam slovenske etnološke osnovnošolske tabore/delavnice, njihove pokrovitelje in raziskovane vsebine. V nadaljevanju govorim o ohranjevanju etnološke kulturne dediščine na podeželju in njihovo povezavo s tabori/delavnicami, nakazujem pa tudi dve smeri, v katere učence lahko povedejo njihovi mentorji, ob tem ko se trudijo raziskati, kako bi bilo možno raziskati življenjske razmere nekega okolja. To sta tradicionalizem kot sinonim za konservativizem in pa usmeritev novih družbenih gibanj in ekološko razmišljanje. V zvezi s konkretno pripravo taborov/delavnic navajam možne vsebine, ki so primerne za višjo stopnjo, pišem o organiziranju raziskovalnih skupin, notranji organizaciji dela na terenu, dveh prepletajočih se fazah terenskega dela; to sta s t rok o vn o - raz i s ko v a In i in družabni del, o vodenju dokumentacije, pisanju biltena in pripravi razstave. 12 GLASNIK S£D 34/1994, št. 4 II - prepoznavanje sorodnih kulturnih pojavov in struktur, - in na podlagi vsega interpretiranje dogodkov in njihovih funkcij. Udeleženci etnološkega tabora ali delavnice (največ 20) pod strokovnim vodstvom etnologov 7-15 dni spoznavajo način življenja v izbranem okolju. Število udeležencev (otrok) je odvisno od tega, ali je tabor/delavnica Zgolj et-nološki(a), v tem primeru je priporočljivo, da otrok ni več kot 20, če pa je raziskovanje zastavljeno inter- Lili milji ¡disciplinarno, ta omejitev ni pomembna, saj takrat udeleženci iz različnih skupin pač nimajo nujno opravka z ljudmi v nekem naselju. Koristnost etnoloških taborov in delavnic je večkratna, ker: * povezujejo udeležence z etnološko znanostjo in pri mladih vzpostavljajo odnos do etnološke kulturne dediščine, * usmerjajo mlade k aktualnim temam v širšem ali ožjem okolju, " razvijajo metode dela z mladimi, s tem pa prispevajo h kvalitetnejšemu osnovnošolskemu izobraževanju, ki zaradi narave dela na etnoloških taborih/delavnicah pomeni odmik od klasičnih metod dela v Šoli in je tako dobrodošlo pedagoško dopolnilo v izvenšolskem času, ■ širijo krog mentorjev, * vzgajajo tako mlade raziskovalce kot njihove mentorje v skupni izkušnji znotraj raziskovalnega procesa, ~ popularizirajo etnološko vedo, - dosežki taborov/delavnic so konkretni, največkrat ptib-licirani v brošuri in tako predstavljajo spodbudo za mlade raziskovalce. Uspehi so odvisni od več dejavnikov, predvsem od števila mentorjev in usposobljenosti vodstva, od primerne Pedagoške in raziskovalne opreme, pravilno izbranega in izdelanega programa, ustrezne lokacije itd. RAZVOJ TABOROV Raziskovalni tabori se uveljavljajo v Evropi od 60, let 20. stoletju Nastali so zato, da bi spodbujali in razvijali Preučevanje, razumevanje in spoštovanje narave Zanje so Se zanimale tako države kakor tudi mladinske organizacije in gibanja, saj so želele, da bi mladi že zgodaj spoznali dosežke znanosti, celotno problematiko raziskovalnega dela, in se šele nato usmerili k raziskovanju na ožjem področju. Tako so šestdeseta leta prinesla novo gledanje na Znanost. Postalo je jasno, da bo treba izobraževanje toliko lzpopolniti, da v določenem obdobju šolanja mlad človek n<: b<> obvladal le temelje klasične znanosti, ampak tudi povsem nova. največja znanstvena dognanja. V Sloveniji se je ideja o organiziranju taborov pojavila po MUdij.skem seminarju, ki je bil leta 1962 pri Miinchnu. Dr. Avguštin Lah in kasneje tudi dr. Marjan Žagar sta se odločno Navzela za to, da se tudi slovenski mladini omogoči de-Ovanje na znanstvenih raziskovanjih v okviru taborov. Na-nienjeni naj bi bili torej predvsem vzgoji mladih l;iziskovalcev in strokovnjakov. Že ob pripravah na prvi tabor 1. ] 967 se je jasno pokazala potreba po aktivnem ,, _f?!"J " sir. l-l1-): Bratina Darka, Reseda rariuneljd Slotvnskiya 'gztohit cilnitfa inSlitura. v: Tabor "Duhortloh N2" Ljubljana 19X3. sir 7. «ior Mila,, Mladinski raziskovalni lahni V; Glasnik Shirotski-Rtt el-«>it'.vb-Kci divitr«. 0JŠ9O, Št 1-4 st, 62 V sodelovanju znanstvenikov in raziskovalcev pri načrtovanju m izvajanju taborov. Ti so omogočili, da so se slovenski mladinski raziskovalni tabori hitro uveljavili in dosegli zavidljivo kvaliteto v mednarodnem piostoiu. Nadaljnji razvoj taborov je vplival na začetek njihovega organiziranja tudi na Hrvaškem in v BIH, v drugih republikah pa niso zaživeli. Število letnih Mladinskih raziskovalnih taborov je začelo naraščati šele po letu 1980, tako da je bilo 1. 1985 organiziranih že I 1 republiških mladinskih raziskovalnih taborov, nekaj tudi z mednarodno udeležbo." Leta 1994 je bilo organiziranih 8 republiških interdisciplinarnih taborov/delavnic, 3 etnološki osnovnošolski in 3 študentski etnološki Prvi osnovnošolski etnološki tabor je v Skomarju organizirala Zveza prijateljev mladine iz Slovenskih Konjic leta 1983, naslednje leto v Vitanju in leta 1985 v Jerneju pri Ločah Leta 1988 sta Spominski park Trebče in Pokrajinski muzej Celje pripravila tabor v Bistrici ob Solli, istega leta je Slovenski etnografski muzej pripravil pred in osnovnošolsko delavnico Risani zapisi, od leta 1991 naprej Zveza prijateljev mladine - Ljubljana Center prireja etno delavnice z mestno tematiko, od leta 1993 pa še etno delavnice na avstrijskem Koroškem v ruralnem okolju za ljubljanske in koroške osnovnošolce sedmih in osmih razredov. Tudi nekateri sicer srednješolski in celo študentski etnološki ali interdisciplinarni tabori in delavnice sprejmejo kakega radovednega osnovnošolca, kakor na primer Etnološki raziskovalni tabor Podzemelj v Beli Krajini leta 1985. Adlešiči leta 1987, Druga tuš leta 1988, Stari trg ob Kolpi leta 1989, tabori na Šmartnem na Pohorju, študentska etnode-lavnica v Markovcih leta 1991 idr. Tabori so nekakšno nadaljevanje mladinskih delovnih brigad, medtem ko se je izraz delavnica na Slovenskem začel uporabljati v 90. letih, ko je vse več mladih prek Zveze organizacij za tehnično kulturo odhajalo na t.i. vvorkshope v tujino. OHRANJEVANJE ETNOLOŠKE KULTURNE DEDIŠČINE Če naj bi I > i I eden od vzrokov za organizirano etnološko delo Z mladimi spoznavanje vzorcev kulturne identitete, prek tega pa razumevanje in sprejemanje dediščine okolja, ki nas obdaja, in ob tem težnja po ohranitvi manjših življenjskih prostorov, potem se lahko tudi upravičeno vprašamo, kaj element ohranjevanja prinaša s seboj. Ohranjevanje je namreč lahko pomemben element (nadaljnjega) razvoja in smiselnega napredka, ki upošteva tudi dosežke preteklosti; toda hkrati je lahko vezano na različne oblike tradicionalizma in se večkrat zlorablja kot objekt političnega in komercialnega marketinga.4' Izkušnje so pokazale, da je etnološke tabore in delavnice najlažje izpeljati v kmečkem okolju, saj čas trajanja tabora/delavnice ponavadi ne presega 14 dni, to pa je ravno dovolj, da mladina s pomočjo svojih mentorjev dobi vpogled v Življenje, ki se odvija znotraj vaškega okolja in ki je v primerjavi z načinom življenja v urbanem prostoru za mlade raziskovalce manj zahtevno glede na svojo strukiuro V nadaljevanju bom nakazala dve smeri, v katere učence lahko povedejo njihovi mentorji, ob tem ko se trudijo raziskati, kako bi bilo možno ohranili življenjske razmere nekega okolja. 3) Kobal, str. 139-140. 4) Malh Janka. Ki ¡Iti trna industrija in ohrunjevanje kulturnih dobrin r Komiki koledar 199-1 Cehuvl 11993), str. 34. glasnik se d 34/1994, št. 4 13 H 1 i . .._ 88B8 . 1) Ohranjevanje kulturne dediščine kot tradicionalizem Tradicionalizem (v tem primeru sinonim za konserva-tivizem) je otrplo ohranjanje "dobrega starega" in izraz starokopitnega mišljenja. Sedanjost se ocenjuje 7, vidika neke dozdevno zdrave, harmonične, dobre preteklosti brez konfliktov. Zagovorniki tradicionalizma privlačno slikajo kmečko življenje, obenem pa se zavzemajo za kmečke muzeje na prostem. Pospešujejo racionalizacijo kmetijstva, s tem pa tudi uničevanje kulture, ki jo dozdevno želijo ohraniti. Ta vrsta ohranjanja kot idealiziran spomin pelje k tradicionalizmu, folkloristiki in muzealizaciji - to so danes hvaležni objekti političnega in komercialnega trga. Mentorji in učitelji, ki podležejo tej vrsti "ohranjanja", z učenci ponavadi komunicirajo v slogu: "Joj, poglejte tisto luštkano leseno s slamo krito hišo! Ste za to, da naredimo skupinsko fotografijo pred njo':'" Mlade raziskovalce ob tem "zavajajo" z obilico superlativov ob histeričnem navdušenju nad "odkritjem". 2) Ohranjanje kulturne dediščine kot dejavnik napredka Konservativizmu starega kova lahko postavimo nasproti "konservativno" usmeritev novih družbenih gibanj in ekološko razmišljanje. Tu je pomemben element "ohranjevanja" vsekakor preučevanje zgodovine (vaške, krajevne, regionalne), vendar ne kot idealiziranje neke "harmonične" preteklosti, ampak kot razprava o kulturnih in socialnih izkušnjah v nekem življenjskem prostoru. Gre za odkrivanje lastnega socialnega in kulturnega izvora ter za osebno in kolektivno identifikacijo v nekem življenjskem prostoru, Učitelji in mentorji, ki jim je odvratna prva, tradicionalna smer ohranjevanja etnološke kulturne dediščine in raje sledijo slednji, mlade raziskovalce navajajo k dosledni izrabi virov in h kritičnemu mišljenju ter skupaj z otroki skušajo razložiti določen kulturni fenomen glede na čas, prostor in družbeno okolje, v katerem je nastal, se razvijal in tudi propadal! Če zopet karikiram, skupinska fotografija pred zapuščeno leseno s slamo krito hišo s takim učiteljem ni izključena, vendar bo ta z učenci raziskovalci po ovek-ovečenju stopil do najbližjega soseda in se pozanimal, kako dolgo je hiša že prazna, kdo je v njej živel in kako, in io informacijo vključil v mozaik podobe o kraju, ki ga v času tabora/delavnice skupaj z učenci sestavlja, pa četudi ne raziskuje etnološke stavbne dediščine. Vsak mentor/učitelj, ki se poda na teren z učenci, bi si že pred začetkom dela moral odgovoriti na vprašanje; kaj želim, da se glede na raziskovalne rezultate pravzaprav ohrani? Ali je to neki kulturni prostor, postopek ali kaj tretjega, kar je današnjemu načinu življenja že odtujeno, ali pa je to odnos do prostora in kulture, ki jo raziskujem? Etnologija in etnologi podpiramo slednje. Vprašanja, ki si jih mentor/učitelj (verjetno) postavlja pred začetkom raziskave, vsebujejo čisto ontološke predpostavke in se nanašajo na vpliv raziskovalca/uči t elja/men-torja na raziskavo o določenem okolju in njegovem načinu življenja. Ontološke predpostavke se nanašajo na tri temeljne etnološke kategorije, brez katerih ni resne raziskave, in to ne glede na to, ali so raziskovalci otroci ali znanstveniki etnologi Te tri kategorije so: čas, prostor in družbeno okolje. Naslednja faza spraševanja že vključuje epistemološke predpostavke, torej o značaju našega spoznavanja sveta, o subjektivnem in objektivnem spoznanju ipd. Tako spraševanje ima metodološke implikacije na izbiro tehnik raziskovalnega dela in metodike. DIAGRAM ODNOSA MED RAZLIČNIMI PREDPOSTAVKAMI ontološke predpostavke epistemoloških metodološke implikacije vodijo do te imajo za izbiro 5) /V. d., str 35-36. 6) V. d. str. 36. tehnik raziskovalnega dela NAČRTOVANJE TABOROV 1, Problemski pristop Problematika raziskav v okviru etnoloških taborov/delavnic je različna. Najpogostejše raziskovalne teme v do sedaj organiziranih in zgoraj omenjenih taborih/delavnicah so bile: Kavarna Nebotičnik, pip ročne fotografije in poročne šege, skrivnosti odraščanja mladih, kletvice Ljubljančanov, praznični jedilniki v Ljubljani, zimske počitnice v Ljubljani, voščilnice v Ljubljani, frizure v Ljubljani, izobraževanje in praznovanja, oblačilna kultura med vojnama, mik-lavževanje, življenje na Ljubljanici, spomini ljubljanskih šolarjev iz časa med obema vojnama, pustovanje v Ljubljani, otroške sobe, ljubljanske gostilne, najstarejše torte v Ljubljani, razstave Slanikove pojedine v Ljubljani, čajanke, prehrana na družinskih praznovanjih, meščanska kuhinja, hrana v hotelu, družabne prireditve v Ljubljani med vojnama, bivalna kultura na Moščenici. od ovce do volnene niti, prehrana Šentjanža, družinski albumi, šege in navade ob poljskih delih, šege in verovanja ob rojstvu, otroške igre v Šentjanžu, obrti, mleko, znamenja, otroci in šola na Radišah, bajke m legende, velikonočne šege... Sestaviti je potrebno raziskovalne skupine, ki bodo zajele tematiko glede na problem in pri tem obdržale logiko in sistema t iko discipline. Pri inter- ali multidisciplinamem taboru/delavnici pa je treba upoštevali tudi druge sodelujoče discipline pri obravnavi problema, da se vse povezujejo v sistem. 2 Organiziranje raziskovalnih skupin Vsaka raziskovalna skupina izdela najprej načrt dela (mrežni plan), iz katerega so razvidne vse naloge in njihovo zaporedje za določen čas. V načrtu mora biti opredeljen program za posamezne discipline oziroma etnološke skupine, in sicer vsebinsko in terminsko. Načrtu dela sledi kadrovski načrt Strokovno usposobljeni sodelavci (študenti višjih letnikov, diplomanti, podiplomci, asistenti, mlajši strokovnjaki) so lahko stalni udeleženci taborov/delavnic in dejanski nosilci programov. Vodja raziskovalne skupine naj bi bil iz vret strokovno usposobljenih sodelavcev, namestnik vodje pa iz vrst mladih raziskovalcev. Vodja naj bi skrbel za celotno organizacijo etnološkega dela. Vsaka raziskovalna skupina naj bi imela tudi svojega mentorja ali skupino mentorjev. Ti naj bi bili vodilni strokovnjaki na danem področju, ki bi sodelovali predvsem kot svetovalci v pripravljalni fazi, med delom na terenu ter tudi pri obdelavi rezultatov in analizi zbranega gradiva. Idealno je, Če ima tabor/delavnica dve vodji: 14 GLASNIK SED 34/1994,'st. 3 I ■ mbm^b mm V V OSNOVNI SOLI - strokovnega, torej etnologa, ki odgovarja za vsebino raziskave, svetuje ob morebitnih problemih, ki so povezani s terenskim delom, vodi dnevna večerna poročila in - tehničnega, ki skrbi za nemoten potek raziskovanja, torej za prehrano, prenočišča, fotokopiranje, preslikavo starih fotografij in razvijanje filmov, prevoz na terenu ipd. Ko je načrtovanje tabora/delavnice usklajeno z raziskovalnimi skupinami in njihovimi programi, si mentorji že pred začetkom ogledajo teren, navežejo stike z ljudmi z območja, kjer bo potekalo terensko delo (sondažna raziskava).7' notranja organizacija dela na terenu Izvajanje delovnega programa tabora/delavnice je Skupinsko delo. Pri preučevanju določenega problema se oblikujejo raziskovalne skupine, ki so lahko različno velike, običajno pa jih sestavlja 3 do največ 6 mladih raziskovalcev ¡n vodja (mentor). Zaželeno je, da so skupine etnologov raje manjše kot ne, saj tako lažje pridejo v gospodinjstvo, k|er pričakujejo uporabne informacije. Pri raziskovanju z osnovnošolci je še posebej v manjših naseljih bolje, če prihajajo v gospodinjstvo skupaj z mentorjem/učiteljem, vendar mora ta zaradi svoje pretežno vodilne vloge med obiskom paziti, da se učenci ne začnejo dolgočasiti. Pri raziskovanju urbanega okolja lahko obiskujejo teren tudi sami, mentor/učitelj jim daje le napotke pred terenom, po njem pa skupaj prediskutirajo potek dela in nove situacije, v katerih so se znašli Skupine naj bi se oblikovale glede na lastni interes in Sposobnosti ter obseg dela, vendar je udeležence skupine večkrat potrebno tudi določiti, ker se učenci na prvem sestanku ne morejo dogovorili, kdo bo kje. Neposredno odgovornost za ižvajanjc skupnih nalog in terenskih del imata obe vodji tabora faza terenskih del 1. Strokovni def Dejavnosti na raziskovalnem taboru/delavnice oblegajo: ~ splošno ekskurzijsko spoznavanje prostora in značilnosti, * terensko delo. Prvič je najbolje, da učitelj oziroma mentor obišče teren z učenci, da ti dobijo občutek, kako začeti komunikacijo, kako in kaj spraševati, da bi v naslednjih dneh lahko samostojno raziskovali. ~ kabinetno delo, torej urejanje terenskih zapiskov, risb, fotografij, strokovne ure, usklajevanje dnevnih programov, poročila, ki seznanjajo vse udeležence z delom vseh skupin, specialne ekskurzije in predavanja. 2 Družabni del Obsega kulturno-zabavne in rekreativne dejavnosti. Je bistven del tabora/delavnice, ki vpliva na uspešnost raziskovalnega dela. Mladi organizirajo poleg oblik dnevno rekreativnih in kuliurno-zabavnih dejavnosti tudi srečanja z domačini (športna tekmovanja, kulturne večere, okrogle tliize o aktualni problematiki). Domačini so običajno zelo Ozeleni gostje, včasih pa tudi sodelavci Ob koncu tabora Pum. JCobaL str. 140-141. S) Pri,,,. Kuhat, 146. je smiselno predstaviti rezultate dela (razstava, predstavitev) prav domačinom. Zelo pomembno je tudi ozračje med udeleženci. Zgovoren in duhovit vodja tabora/delavnice ali raziskovalne skupine je ponavadi v središču dogajanja in bistveno pripomore k ustreznemu tempu, ki je Za realizacijo zastavljenega programa nujen. vodenje dokumentacije Vodenje dokumentacije poteka v obliki pisanja terenskih zapiskov na za to pripravljene obrazce, prepisovanja pogovorov in intervjujev s kaset, pisanja individualnih dnevnikov terenskega dela. ki so kasneje lahko dobro izhodišče za interpretacijo gradiva. Za zbiranje podatkov dnevnih poročil, ki jih skupine obravnavajo med t.i. strok-ovniigj urami, vsaka raziskovalna skupina vodi dnevnik pisanje biltena, razstava Po končanem terenskem delu sledi pisanje biltena Učenci sedmih in osmih razredov so gradivo v pretežni meri sposobni obdelati opisno, učitelj ali mentor pa ga poveže v smiselno celoto. Zelo je zaželeno, da po končanem terenskem delu učenci pripravijo razstavo za domačine, najbolje zadnji dan tabora/delavnice, lahko pa tudi ob kakem bližnjem lokalnem prazniku. uporabljena literatura in viri ' BRA TINA Darku. Beseda mtmatelja Slovenskega raziskovalnega inštituta. V: Tabor "Doberdob 82". Ljubljana 1983, str 7 - HITCHCOCK Graham - HUGHES David, Research am! the teacher. A 'Qualitative Introduction to School-based Research. London. New York 1989 - KOBAL Edvard. Gibanje Znanost mladini in Slovenci,- ¡965 -1985. Druga popravljena in dopolnjena izdaja. Ljubljana 1993- MALLŠfankv, Kulturna industrija in ohranjevanje kulturnih dobrin V- Koroški koledar 1994. Celovec < ¡993), sir. 33-40 - PAHOR Milan, Mladinski raziskovalni tabori. V Glasnik Slovenskega etnološkega društva, 30/1990, Št. 1-4, str. 62-69. BIBLIOGRAFIJA RAZISKOVALNIH TABOROV, DELAVNIC 7. SPIOŠNO - DULAR Andrej, Geografija in etnologija na raziskovalnih taborih r Beli krajini. V: Dela 1986, št. 3: O raz me)ju med geografi/o in etnologijo, str 108-112. - KO BAL Bdvanl, Gibanje Znanost mladini in Slovenci: 196 5 -/ W>'.5. Ljubljana /993- 2. POROČILA O ETNOLOŠKIH OSNOVNOŠOLSKIH RAZISKOVALNIH TABORIH ALI DELAVNICAH 9) Prim. Kuhat, 146. 10) Prtm. Kuhat. 151. GLASNIK SED 34/1 994, Št, 4 15 HHMH SliiBiBlMl — - DESTOVNIK Irena, Vsakdanja kultura v Šentjanžu in BilČovsu nekoč in danes. Etnološka raziskovalna delavnica v Rožu na Koroškem. V: Glasnik Slovenskega etnološkega društva. 33/1993, št- 3-4, str. 77-84. - MARKOVČIČ Maniška, Osnotmošolska etnološka raziskovalna delci t 't lica na Radišah. V: Glasnik Slovenskega etnološkega društva, 34/1994, št. J. str 34-35 - ROZMAN Imna, Priprave na etnološki mladinski raziskovalni taboM Šentjanžu in BilČovsu na avstrijskem Kuniškent, K- Glasnik Slovenskemu etnološkega društva, 33/1993. št. .M, str. 70-73 - SKETEIJ Polona. Mladinska raziskovalna delavnica V Rožu na avstrijskem Koroškem. V: Glasnik Slovenskega etnološkega društva. 33/1993. št. 3-4, str. 75-77. 3. POROČILA O ETNOLOŠKIH IN INTERDISCIPLINARNIH SREDNJEŠOLSKIH TABORIH IN DELAVNICAH (KJER JE BILA ETNOLOGIJA ENA OD RAZISKOVALNIH SKUPIN) - BRANCELJAndreju. Mladinski raziskovalni tabor IMa Krajina '87. Zgodotni tike vzponi 11 ice šioiiimke In h rvaške ¿biologije 5 Ljubljana 19X8, str 319-324. - BREZIGAR Inga, Delo etnološke skupine 1 alpskega mladinskega raziskovalnega tabora V: Glasnik Slovenskega etnološkega društva. 26/1986, št. 1-2. sir. 50-52, - DULAR Andrej, Etnološki mladinski raziskovalni tabor Uda krajina 1985- V: Glasnik Slovenskega etnološkega društva, 26/1986. št. 1-2. str 47-49. - FURIAN Andrej, 14, mladinski raziskovalni tabor Rezija 94 V: Glasnik Slovenskega etnološkega društva 34/1994, št. 3, str. 42-43. - tiOHNEC Tanja, Mladinski raziskovalni tabor Šmartno na Pohorju ¡994 V: Glasnik Slovenskega etnološkega društva 34/1994, št. 3. str 43. - HUDALES luže. Raziskovalni tabor¡>aški Koz/ak '92. V. Tradi-tioneš 21/1992. str 309-310 - KROPEj Monika, Etnološki mladinski raziskovalni tabori v Beti Krajini. Etnološki mladinski raziskovalni tabor Stari trg ob Kolpi 1989. V: Glasnik Slovenskega etnološkega društva 34/1994, št 1-2. str 92-94. - RAMŠAK Mojca. Na lovu za spominufrit; V: Glasnik Slovenskega etnološkega društva, 33/1993. št 3-4, str 63-69. - RA VNIK Mojca, Barhovlje '81. Prvi mladinski raziskovalni tabor v Slovenskem zamejstvu v Italiji. V Glasnik Slovenskega etnološkega društva 21/1981. št 4, str 87. - SUIJČ Nives, Ali ste že biti kdaj "taborniki'? V: Glasnik Slovenskega etnološkega društva, 30/1990, št. 1-4, str, 58-61. - SUIJČ Nives, Mladinski raziskovalni tabor "Znanost mladini" v Vinici (julij 1980). V. Glasnik. Slovenskega etnološkega društva, 20/1980, št. 4. str. 150. A. POROČILA O ETNOLOŠKIH ŠTUDENTSKIH RAZISKOVALNIH TABORIH IN DELAVNICAH - HAMERŠAK Marija, Raziskovanje "vinske kuliuarike" na taboru Vinu plus. V: Glasnik Slovenskega etnološkega društva 32/1992. št. 1-2, str 44^16 - HRIBAR Daša. Pomen pnv mednarodne etnološke šole. V: Glasnik Slovenskega etnološkega društva 34/1994, št. 3, str. 37-38. - HUDEIJA Mihaela. Študentski raziskotalni tabor • Sentrupert na Dolenjskem V: Traditiones 21/1992, str. 310-311 - HUDEIJA Mihaela. Mednarodni raziskovalni tabor Obrov-Hrušica 92. V: Traditiones 21/1992. sir, jI 1, - HUZJAN Vanja. Učili smo se raziskovati V Glasnik. Slovenskega etnološkega društva 33/1993, št. 1, sir. 67-74. - MARKOVČIČ Maniška - ŽBONTAR Damjana, Študentski raziskovalni tabor Šentrupert 1993- K Glasnik Slovenskega etnološkega društva. 33/1993, št. 3-4, str. 73-75. 5. PUBLIKACIJE ETNOLOŠKIH OSNOVNOŠOLSKIH TABOROV ALI DELAVNIC - ETNOLOŠKA raziskovalna delavnica. Zbornik raziskovalnih nalog učehčev osnovnih šol v občini Ljubljana - Center Uredile Romana Satm.ilt, Mojca Ramšak. Jožica Pahor Ljubljana 1991 - 11. etnološka raziskovalna delavnica. Zbornik raziskovalnih nalog učencev osnovnih šol v občini Ljubljana - Center Uredile Romanu Savnik, Ivanka Mati. Brigita Kocbek. Ljubljana 1992 - FERLE Mojca - ŠIFRER Mojca, Skomarje. Zreče 1991. - KERŠIČIrena - SMERDEL Injci. Risani zapisi. Ljubljana 1989. - 111. etnološka raziskovalna delavnica Želodec Ljubljane I Zbornik raziskovalnih nalog učencev osnovnih Šol v občini Ljubljana - Center. Uredile Neva Osterman. Romana Savnik. Gabriela Skraba. Ljubljana 1993 - NA poti v vas. Unterwegs ins Dorf. Vsakdanja kultura v Šentjanžu in BilČovsu s poudarku tn na pni polovic i 20. stoletja Alltagskultur in St Jobann und Ludmansdorf in der ersten Hälfte des 20 Jahrhunderts Hilten etnološke raziskovalne delavnice osnovnošolcev iz Ljubljane in Roža. Bulletin der ethnologischen Forschungsu erkstüIte für Schülerinnen aus Ljubljana und dem Rosental. Uredila Mojca Ramšak nt Janko Malle. Celovec 1993 - NA ¡»iti v ras. Unterwegs ins Dorf, iKultura na Radišalt skozi 90 let. Streifzug durch 90 Jahre Kultur um Radsl>etg. Uredila Tomaž Ogris in Mojca Ramšak. Celovec 1994. 8. PUBLIKACIJE (IN ČLANKI) ETNOLOŠKIH IN INTERDISCIPLINARNIH SREDNJEŠOLSKIH TABOROV ALI DELAVNIC (KJER JE BILA ETNOLOGIJA ENA OD RAZISKOVALNIH SKUPIN) - BA1JCOVEC Marjetka. Gradivo za etnološko topografijo občine Metlika - KS Suhor. V Mladinski raziskovalni tabor Bela krajina '84. Suhorpri Metliki. Uredila Amlivj Dular tn Dušan Plut. Ljubljana 1985. str. 45-55. - (brez navedbe avtorja), Etnološko gradivo V Raziskovalna tabora Gimnazije Bežigrad Ljubljana - Kubed 1989. 1990. Zbornik poročil Uredila Narcisa DeskovičŽivkoiHč. Ljubljana 1993. sir. 78-83. - BREZIGAR lnga, Etnološka skupina. V: Tabor Brda '88 Uredil Aldo Rupel, (Brez navedbe kraja izdaje) 1989. str. 58-71. - BREZIGAR Inga - REPINC- Martina, Etnološka skupina. V: Tabor Kanalska dolina '86 Uredi! Aldo Rupel. (Brez navedbe kraja izdaje) 1987. str. 18-32. - BREZIGAR Miklavčič lnga. Prispevek k etnološki podobi Bovškega. V: Alpski mladinski raziskovalni tabori Bovec 19851987. Pokrajina in ljudje na Bovškem. Zbornik Uredi! Jurij Kunaver. Ljubljana 1988. str. 81-108. - BREZIGAR Miklavčič Inga. Delo etnološke skupine za materialno kulturo nct raziskovalni/t taborih "Dolina Tolminke" v letih 1988-1990. V: Alpski mladinski raziskovalni tabori Tolmin 1988-1990. Dolini Tolminke in Zadlctsee. Zbornik. Uredil Radovan Lipušček Tolmin 1993, str. 133-153. - CAGLIČZvona - RAVNIK Mojca - REPINC Martina. Etnološka skupina. V. Tabor Doberdob '82. Uredili Branko Jazbec. Milan Pahor. Marinka Pertoi. Pavel Stranj. (Brez navedbe kraja izdaje) 1983, str. 18-29. - ČEPL\K Ralf, Etnološke raziskane o viničarstvu v Dežnem pri Makolah na Mladinskem raziskovalnem taboru Makole '84. r Poročila raziskav mladinskega raziskovalnega tabora Makole '84. Uredil Franci Pohleven. Ljubljana 1985. str. 60-75 - DOLENC Rafaela, Ljudska medicina iz tolminskih ravni. V-Alpski mladinski raziskovalni tabori Tolmin 1988-1990 16 GLASNIK SED 34/1994, št. 4 Dolini Tolminke in Zadlasce. Zbornik. Uredil Radovan Lipušček. Tolmin 1993, str. 6 7-74. - DOLENC Janez, Ljudska duhovna kultura v porečji < Tolminke. V: Alpski mladinski raziskovalni tabor t Tolmin 1988-1990. Dolini Tolminke in Zad/ašce Zbornik. Uredil Radovan Lipušček. Tolmin 199J,str. 106-115. - DULAR Andrej, Mladinski raziskovalni tabor Bela krajina '84. V; Mladinski raziskovalni tabor Bela krajina '84. Stdior pri Metliki Uredila Andrej Dular in Dušan Plut, Ljubljana 1985, sir. 1-3. ' DULAR Andrej - VUIAR Nives. Peskokopt v krajevni skupnosti Sithor in Lokvica V. Mladinski raziskovalni tabor Bela krajina 84. Sithor pri Metliki. Utrdila Andrej Dular in Dušan Plut Ljubljana 1985. sir. 38-44. - ETNOLOŠKI mladinski raziskovalni tabori v Beli Krajini '8588. Uredil Andrej Dular. Ljubljana 1989. ~ ETNOLOŠKI mladinski raziskovalni tabor Stari trg ob Kolpi 1989 Uredil Andrej Dular. Ljubljana 1990. ~ FUCHS Brank», ElnokoreoloŠke raziskave na MRT Šmartno 1986. K- Mladinski raziskovalni tabor Šmartno '86. Ljubljana 1987, str. 46-51' FUCHS Branku. Etnokoreološke raziskave na Mladinskem raziskovalnem taboru Šmartno 1987. V: Mladinski raziskovalni tabor Šmartno 87. Ljubljana 1988. Str. 46 106. ' FUCHS Branku, litnokoreološke raziskave V: Mladinski raziskovalni tabor Šmartno '92. Ljubljana 1993. str. 22-35. - FUCHS Branko. Etnokoreološke raziskave na MRTTinje 1991 V: Mladinski raziskovalni tabor Šmartno 91. Ljubljana 1992. str. 37-45. ' FUCHS Branko. Elnokoreološke raziskave. V: Mladinski raziskovalni tabor Šmartno '93 Ljubljana 1994. sir. 29-38. ' FURLAN Andrej, Etnološka skupina. Vi Tabor Repa nabor 90 Uredil Aldo hupel. (brez rtatvdbe kraja izdaje) 1991. 33-13 ' FURLAN Andrej. Etnološka skupina. "Ko sem šoti zad za muce." V: Tabor Laško 91 (Brez na ved Ire kraja izdaje) 1994. str, 34-40. " KOGEL Katja, Nahiratnišlvo in zdravilstvo. K Alpski mladinski raziskovalni tabori Tolmin 1988-1990. Dolini Tolminke in Zadlašce. Zbornik. Uredit Radovan Lipušček Tolmin 1993■ str. 61-63, ' KOGEJ Katja. Poročilo o delu etnološke skupine. V: Alpski mladinski raziskovalni tabori Tolmin J988-1990 Dolini Tolminke in Zadlašce. Zbornik. Uredil Radovan Lipušček. Tolmin 1993. str, 6-1-65 ' klub mladih raziskovalcev - etnologov Domova '84 UrediI Ralf Čeplak. Ptuj 19H4. ~ MLADINSKI raziskovalni tabor Bela krajina 84. Sithor pri Metliki Uredila Andrej Dular in Dušan Plut. Ljubljana 1985 " PAHOR Živa - RAVNLKMÖjca - REPINCMartina - ŽAGAR Zora, Kinološka skupina V: Tabor Devin 87. Uredil Aldo Rupel, (brez navedbe kraja izdaje) 1988. str. 45-33- FERŠ1ČMagda. Cerkniško jezero in ribiška kultura. V: Ekološko raziskovalni tabor 'Cerkniško Jezero '93". Uredila Ivana Bolgar. Ljubljana 1993, str. 47-53 PETEK Tone, Raziskava stenskega okrasja na Mladinskem raziskovalnem taboru Šmartno 85. V: Mladinski raziskovalni lalKtr Šmartno 85. Ljubljana 1986. str. 57-66 PETEK Tone. Etnološka raziskava na MRfŠniiitrtnona Pohorju 1986 V: Mladinski raziskovalni tabor Šmartno 86. Ljubljana 1987. str. 40-44. POCKAR Ivanka, Poročilo etnološke Skupine (Čebelarstvo.) V: Mladinski raztskovalni čebelarski tabor Wskovec Ljubljana 1984, str. 19-26 RAMŠAK Mojca. Etnološke raziskave. (Uvajanje novosti in razkroj tradicionalne kulture na Tinju in Keblju.) V; Mladinski raziskovalni tabor Šmartno 1988 Ljubljana 1988, str. 15-23. RAMŠAK Mojca. Etnološke raziskave na Pohorju. (Šege cerkvenega leta na Šmarlnem.) V: Mladinski raziskovalni tabor Šmartno 1989. Ljubljana 1990. str. 26-32. V - RAMŠAK Mojca. Raziskovanje prehrane kot kulturne vrednote. V: Mladinski raziskovalni tabor Šmartno 1990. Ljubljana 1991. str. 47-55 - RAMŠAK Mojca. Stavbaistvo in notranja oprema pohorskih kuhinj. V Mladinski raziskovalni tabor Šmartno 1991. Ljubljana 1992. str 46-64 - RAMSAK Mojca, "Mama in oče lepo (n osita, če bi prišli J¡omagat " Medsebojna pomoč skozi socialne mreže. V: Mladinski raziskovalni tabor Šmartno 1992. Ljubljana 1993, str. 16-21. - RAMŠAK Mojca, Raziskovanje življenjske zgodbe. Izsek iz metodologije raziskovanja. V: Mladinski raziskovalni tabor Šmartno 1993- Ljubljana 1994. str 39-43. - RAVNIK Mojca, Etnološka skupina. V: Tabor Rezija 89 Uredil A Ido Rupel (Brez navedbe kraja izdaje) 1990. 57-72. - RAZISKOVALNA tabora Gimnazije Bežigrad Ljubljana - Kubed 1989. 1990. Zbornik poročil. Uredila Narcisa Deskovič Živk-ovič Ljubljana 1993 7. PUBLIKACIJE ETNOLOŠKIH IN INTERDISCIPLINARNIH ŠTUDENTSKIH TABOROV ALI DELAVNIC (KJER JE BILA ETNOLOGIJA ENA OD RAZISKOVALNIH SKUPIN) - ETNODELA VNICA Markovei '91 Uredil Borut Brumen. Ljubljana 1992. - MUZEJSKA />oletna delavnica Rogatec '93 Uredila Tanja Roženbergar. Celje 1993. - ZBORNIK l>on>čil delovnih skupin 2. študentski raziskovalni tabor Zgornja Savinjska dolina. Luče '84. Uredil Veljko Žtepelj. Ljubljana 1985. SUMMARY STEPPING AWAY FROM THE MASTER'S DESK AS A PEDAGOGICAL SUPPLEMENT Mojca Rams a k S he text deals with camps/workshops as one of the out-of-school activities of the young. The general part, which presents the purpose and aims of the camps, is followed by a brief insight into the development of camps/workshops in Slovenia and abroad. After that I present the Slovene ethnological elementary-school camps/workshops, their patrons and research contents, later on I write about the conservat ion of the ethnologieal cultural heritage in the countryside and its connection willi the camps/workshops. Besides that, 1 indicate the two possible directions into which the mentors can lead their pupils while they are trying to find out how to research the life conditions in a certain environment. These directions are traditionalism as a synonym for conservatism, and orientation of the new social movements and ecological consideration. With reference: to the concrete preparaiive arrangements of the camps/workshops I bring forward the possible contents, which are suitable for the higher level. The text also tells about organizing research groups, the inner organization of fie Id work; the two interwaving phases of the fieldwork - the professional-research part and social part, about the keeping of documentation writing the bulletin and the preparation of an exhibition. c;LASN!KSED:*4/1994, št. 4 17 Neno Židov UDK 379.825:39 ETNOLOŠKE RAZISKOVALNE NALOGE V OSNOVNI ŠOLI Delo, povezano z raziskovalno nalogo, mora biti organizirano tako, da je za učenca čim manj obremen-¡ujoče, učenec naj bo kar se da motiviran, vspod-bujajmo ga k samostojnemu in kreativnemu raziskovalnemu delu. Priporočljivo je delo v parih ali manjših skupinah, možno pa je tudi sodelovanje z drugimi krožki, ki delujejo na doli. Pomembno je, da učenci skupaj z mentorjem izberejo ustrezno temo. Ta ne sme biti v nobenem pogledu preširoka, predvsem pa mora biti za učence zanimiva m jim tematsko blizu, pa naj gre za "klasično" ali povsem sodobno etnološko temo. V primeru, da sc etnoloških raziskovalnih tem lotevajo mentorji, ki nimajo ustrezne izobrazbe, je priporočljivo, da se obrnejo na posamezne etnologe oziroma etnološke ustanove. Učence .seznanimo z osnovno etnološko literaturo, ki obravnava podobno tematiko, potem pa sežemo po virih kot so npr. pisni, arhivski in slikovni. Ko so učenci že delno seznanjeni s tematiko, sa začnejo pripravljali na terensko delo in na pogovore z informatorji. Odločijo se za metode dela in pripomočke, ki jih bodo uporabljali. Vzporedno z zbiranjem ustnih informacij lahko zbirajo slikovno gradivi in predmete. Zbiranju informacij sledi pisanje naloge. Raziskovalna naloga mora imeti ustrezno vsebino in strukturo. Poleg pisnega izdelka lahko učenci izdelajo pano ter dodajo avdio in vizualne posnetke, ob predstavitvi naloge pa lahko postavijo še manjšo spremljajočo razstavo. V okviru delavnice smo izdelali model za raziskovalno naloge o pericah iz Bizovika pri Ljubljani. kako organizirati raziskovalno delo? Raziskovalna naloga je pisna oblika prikaza izsledkov neke raziskave in le dobro zastavljena raziskava nas lahko pripelje do dobre raziskovalne naloge;! Osnovnošolci se ponavadi lotevajo raziskovalnih nalog z etnološko tematiko v okviru raznih krožkov, ki delujejo pod mentorstvom učiteljev. Raziskovalne naloge torej večinoma nastajajo zunaj obveznega rednega pouka, zato lahko za učence pred stavljajo neko dodatno breme. Ker pa njihov namen ni dodatno bremeniti učenca, temveč ga spodbujali k samostojnemu in kreativnemu raziskovalnemu delu, je naloga vodij krožkov oziroma mentorjev, da delo organizirajo tako, da bo za učence čim manj obremenjujoče in kar se da zanimivo, ker je pomembno, da so pri svojem delu motivirani. Raziskovalna naloga naj torej nebo nekaj, kar bo dodatna "mora" za učenca, temveč tisto, kar popestri šolsko delo in daje učencu možnost za samoiniciati vo.Ce želimo te eiljevsaj delno doseči omenjene cilje, moramo delo ustrezno organizirati. Priporočljivo je delo v parih ali manjših skupinah, da posamezen učenec ni preobremenjen. Vsak učenec dobi določeno nalogo, o sprotnih problemih in izsledkih pa se lahko pogovori s sodelavci in mentorjem. Skupinsko delo je tudi primernejše pri zbiranju podatkov, tako v raznih ustanovah kot pri posameznikih na terenu. Par oziroma skupina, ki dela na raziskovalni nalogi, lahko k sodelovanju pritegne tudi druge na šoli delujoče krožke (npr. fotografski krožek, likovni krožek, ročna tlela...). Ti lahko ¡sodelujejo le pri določenih segmentih naloge (npr. člani fotografskega krožka po naročilu raziskovalcev fotografirajo) ali pa vsi skupaj dodelil jejo pri "interdisciplinarnem" projektu, ki se ga lotijo seveda vsak na svoj način (preko risbe, fotografije, ročnega izdelka ...). KAKO IZBRATI PRIMERNO TEMO? Raziskovalno področje etnologije je tako prostorsko, tematsko kot Časovno izredno široko in nam nudi pri izbiri teme veliko različnih možnosti. Prostorsko lahko raziskava sega od domačega kraja pa do neevropskih kontinentov, izbiramo lahko med "klasičnimi" etnološkimi kot tudi povsem sodobnimi temami. Tudi pri izbiri časovnega okvira imamo bolj ali manj proste roke. če le imamo na voljo ustrezne vire in seveda znanje. Tema naj 1x3 vsekakor primerna starosti otrok in naj jim bo na neki način blizu. Lahko ¿>re za nalogo, ki jim je tematsko blizu (npr. teme, povezane z načinom življenja otrok in mladostnikov); nadalje lahko izberemo teme. ki so otroku prostorsko blizu (npr. dogodki in osebe iz domačega kraja). Vsekakor je pomembno, da raziskujejo nekaj, kar jih zanima in jim ni povsem tuje. Če imajo sami zamisel, kaj bi radi raziskovali, jih skušajmo upoštevati. Z učenci se pogovorimo o njihovem predlogu in ga, če se nam zdi potrebno, skupaj zastavimo tako, da bo izvedljiv. Dajmo jim navodila, kako naj se lotijo raziskave in na kaj naj bodo še posebej pozorni. Tudi v primeru, da gre za vnaprej razpisano temo, skušajmo najti listi segment, ki bo za učenca še posebej zanimiv. Pazimo, da tema ne bo preobširna. Bolje je, da se učenci lotijo ožje teme in jo bolj poglobljeno preučijo. kdo mam pri delu lahko pomaga? V osnovnih šolah ni zaposleno ravno veliko število učiteljev, ki so končali študij etnologije. V primeru da je mentor etnološke raziskovalne naloge učitelj, ki sicer ni etnolog, je priporočljivo, da vzpostavi stik z diplomiranimi etnologi iz raznih ustanov ali študenti višjih letnikov Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, saj bo z njihovo pomočjo lažje in predvsem bolj pravilno usmerjal potek in smer raziskovanja. Etnologe lahko najdemo v centralnih etnoloških ustanovah kot so. Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, Slovenski etnografski muzej v Ljubljani ter Glasbeno-naro-dopisni inštitut in Inštitut za slovensko narodopisje, ki delujeta v okviiu Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Obrnemo se seveda lahko tudi na etnologe, ki delujejo v pokrajinskih muzejih, na Zavodih za varstvo naravne in kulturne dediščine ter v drugih ustanovah. Od njih lahko vsekakor dobimo določene napotke, morda pa se uspemo dogovoriti celo za somentorstvo. Med nekaterimi šolami in etnologi je tak način dela že utečen. kako priti do ustrezne i.itrature in virov? Ko smo izbrali temo, začnemo razmišljati o možni literaturi in virih, ki jih bomo lahko uporabili, oboje pa je seveda zelo odvisno od izbrane teme. S strokovno literaturo učencev ne obremenjujmo preveč, zgolj informativno pa jih lahko seznanimo z temeljno etnološko literaturo, ki sega na področje njihove raziskovalne naloge. Morda bomo kaj našli v domači šolski knjižnici, sicer pa se lahko obrnemo na druge knjižnice. Priporočljiv je obisk knjižnice Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer si lahko poleg etnološke literature ogledamo tudi študentske seminarske in diplomske naloge ter srednješolske raziskovalne naloge, ki jih hrani ta knjižnica. Ko smo se bežno seznanili s temeljno literaturo, začnemo razmišljati, kje bi lahko dobili nadaljnje informacije, ki jih potrebujemo za nalogo. Seveda je to zopet odvisno od izbrane teme. Obrnemo se lahko na posameznike in ustanove (npr. arhiv, Zavod za statistiko, Dokumentacija Delo itd.). Lahko si pomagamo s slikovnimi upodobitvami (npr. stare razglednice in fotografije) in s predmeti, ki jih hranijo v muzejih ali jih najdemo na terenu. Zelo pomemben vir informacij pa so posamezniki, imenovani informatorji, ki nam posredujejo razne podatke. kako se pripravimo na terensko delo? Priporočljivo je, da se učenci najprej seznanijo z raziskovalno temo prek literature ter pisnih, arhivskih in slikovnih virov. Šele ko jim je tematika nekoliko bližja, naj se začnejo pripravljati na terensko delo. Razmislijo naj, katera metoda dela bo zanje najbolj primerna: ali bo to morda kratka anketa, intervju ali morda bolj ali manj voden pogovor. Mogoče jih bo zanimala življenjska zgodba neke osebe. 18 GLASNIK SED 34/1 994, št. 4 V OSNOVNI ŠOLI Pripravijo naj .si vprašanja, ki jih zanimajo. Pri tem si lahko pomagajo z Vprašalnicami Kinološke topografije slovenskega etničnega ozemlja, ki jih lahko dobijo v knjižnici Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete V Ljubljani. Preden gredo na teren, naj razmislijo, kdo hi bili lahko najboljši informatorji. Poleg zvezka za terenske zapiske lahko vzamejo s seboj kasetofon, fotoaparat, blok za risanje ali videokamero. Snemajo, fotografirajo, rišejo ali filmajo naj stvari, ki se jim zdijo zanimive oziroma pomembne za njihovo raziskavo. Po vsakem pogovoru z infonnatoijem naj si zapišejo naslednje podatke: ime, priimek, leto rojstva, naslov in poklic. Če je v skupini več raziskovalcev, si lahko delo na terenu razdelijo tako, da npr. prvi sprašuje, dmgi zapisuje odgovore in tretji fotografira oz. snema. I [kruli z beleženjem ustnih informacij lahko zbirajo tudi npr. stare fotografije in razglednice, ki jih najdejo na terenu. Za vsako najsi zapišejo, kdo jim jo je poklonil, kaj je na njej, ob kakšni priložnosti, kdaj in kje. Morda bodo na terenu naleteli na razne predmele. povezane z raziskovalno nalogo, s pomočjo katerih bodo lahko postavili manjšo razstavo v šolski avli. Če pridobe kak predmet, naj se pozanimajo, kdo in kdaj ga je naredil, kdo ga je uporabljal in v kakšne namene ter do kdaj je bil predmet v rabi. kakšna naj bo raziskovalna na loga i1 Ko imajo učenci zbran večji del gradiva, naj ga tematsko uredijo in začnejo pisati raziskovalno nalogo, Le-ta mora imeti določeno strukturo. Prva (naslovna) stran naj vsebuje naslednje podatke: šola, avtor/ji, naslov naloge, mentor/ji ter kraj in leto izdelave naloge. Če je bila naloga izdelana v okviru širšega raziskovalnega projekta, naj navedejo tudi naslov projekta. Uvod naj bralca na kršilko še znani s temo oziroma Problemom, ki so ga učenci raziskovali, predstavljeni naj bodo viri in metode dela, ki so jih uporabljali. Uvodu sledi osrednji del naloge, ki je lahko razdeljen tudi v več tematskih sklopov. Tukaj je predstavljeno vse, kar so učenci zbrali oziroma ugotovili. V sklepnih mislih naj bo kratek povzetek temeljnih spoznanj, do katerih so učenci prišli med raziskavo. Sledi naj seznam uporabljene literature (avtor, naslov dela, kraj in letnica izdaje) in aliecedni seznam informatorjev (priimek, ime, leto rojstva, naslov, poklic). Besedilo lahko dopolnijo s fotografijami in risbami, ki so jih izdelali učenci sami. ali s slikovnim gradivom, ki so ga dobili na terenu. V vsakem primem jih je Potrebno opremiti s potrebnimi pcxlaiki (kaj je na sliki, kdaj in kje je slika nastala, kdo je avtor oz. lastnik). Če je mogoče, poskrbimo za to, da bodo imeli učenci možnost predstaviti svojo raziskovalno nalogo sošolcem, učencem šole, staršem in drugim. V tem primeru lahko na predstavitvi pisnemu delu raziskovalne naloge dodajo še pano s temeljnim orisom raziskave, zvočne posnetke s terena, filmske oz. vjdeoposnetke, iz morebitnih zbranih predmetov lahko Postavijo manjšo razstavo. Če so preučevali domačo obrt, npr. pletarstvo. lahko pripravijo demonstracijo postopka dela. Če je mogoče, skušajmo z raziskovalno nalogo seznaniti širšo javnost m jo objaviti v šolskem, lokalnem ali kakem drugem glasilu. Skratka, možnosti je precej, potrebujemo le pravo temo, ki jo spremljata zagnanost in veselje pil delu. Pa veliko uspeha! Kako se lotiti raziskave o pericah v okolici mJBIJANE? V eni od osnovnih šol bi radi raziskovali perice iz okolice H ubij a ne, pa ne vedo dobro, kako bi se raziskave lotili, lato snio skušali v okvini delavnice s prisotnimi učitelji izdelati nekakšen možen model raziskave. Da le-ta časovno ne bi bila Preširoka, smo jo omejili na obdobje od leta 1920 do 19^0. Da 'Se izognili prevelikemu prostorskemu obsegu, smo se odločili, da bomo raziskovali le perice iz Bizovika. Skušali smo gotoviii, ali o zastavljeni temi obstaja kakšna literatura. Zadovoljili smo se s člankom Pavle Št nikelj Pranje perila v okolici Mubljane, ki je bil objavljen v 11. letniku Etnologa leta 1958. Sledil je razmislek o možnih virih. Ugotovili smo, tla vsko gradivo o pericah iz Bizovika hrani Mestni arhiv v GLASNIK SED 34/1994, št. 4 Ljubljani. OdloČili smo se, da ga bomo pregledali. Predvideli smo, da bi lahko posamezne notice o pericah našli tudi v časopisih, ki so izhajali v obravnavanem obdobju. Odločili smo se, da bomo pregledali nekatere letnike Slovenca. Slikovno gradivo (predvsem stare fotografije in razglednice) bi lahko našli npr v fototeki Zgodovinskega arhiva v Ljubljani, v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, v dokumentaciji Oddelka za etnologijo in kulturno antropologiji) Filozofske fakultete v Ljubljani, v Slovenskem etnografskem muzeju in Mestnem muzeju v Ljubljani, V slednjih dveh muzejih bi se lahko pozanimali tudi, če hranijo kake predmete, povezane s pericami. S predznanjem, ki bi si ¿;a pridobili na podlagi literature ter arhivskih, časopisnih in slikovnih Virov, hi se začeli pripravljati na terensko delo. Sestavili bi vprašalnik, ki naj bi nam dal odgovore na vprašanja, kot so: kdaj in zakaj so začele prati prve perice v Bizoviku, iz kakšnih družin so izhajale, njihovo število med obema vojnama, prostori za pranje in postopki ter pripomočki za pranje, način pridobivanja strank, zbiranje in prevažanje perila, finančni efekt, pesmi in šege, povezane s pranjem... Z vprašalnikom bi se odpravili na teren, najprej seveda v Bizovik. Tukaj bi skušali najti še živeče perice ali druge osebe, ki dobro poznanjo njihovo življenje in delo. Poleg zapisovanja oz. snemanja pogovorov bi fotografirali prostore, k|er so prale perilo, fotografirali bi še ohranjeno opremo, pri informatorjih bi zbirali morebitne stare fotografije, povezane s pranjem perila, morda tudi kak predmet, ki ni več v rabi. Ko bi bila terenska raziskava končana, bi uredili vse zbrano gradivo in začeli pisali raziskovalno nalogo, l.e ta naj bi po strukturi in vsebini sledila navodilom SUMMARY ETHNOLOGICAL RESEARCH PROJECTS IN ELEMENTARY SCHOOL Nena Židov The work connected with a research project should be organized in a way that a pupil would not find burdening A pupil should be as much motivated as possible, we must encourage his independent and creative research work It is recommended to make pupils work in pairs or smaller groups, yet cooperation with other clubs in the school is also possible. It is important that tile pupils and their mentor choose a suitable subject. By no means should it be too extensive. Be it a "classical" or a completely up-to-date subject, it should be interesting and thematicaily close to the pupils. It is recommended that the mentors without a suitable education who tackle ethnological research subjects turn to individual ethnologists or ethnological institutions. We acquaint the pupils with the basic ethnological literature dealing with the similar topics, and then we can start using the sources - for example written, archival and image. When the pupils have been, to some extent, acquainted with the topics, they start preparing for ihe fieldwotk and interviews with the informants. They agree upon the methods of work and the expedients they will need. At the same time as gathering oral information they can gather image material and objects. Gathering the information is followed by writing of a project paper. A research .project should have a suitable content and structure, Besides written papers the pupils can make a panel and add audio and video tapes. They can also set up a smaller exhibition that goes with the presentation of their project. Within the sphere of a workshop a model for the research project about the laundresses from Bizovik near Ljubljana has been made. 19 Aleš Gačnik UDK 379.824:39 O FENOMENU (OTROŠKEGA) ZBIRATELJSTVA TER O ZBIRKAH IN RAZSTAVIŠČIH NA OSNOVNIH ŠOLAH Fenomen zbirateljstva lahko strukturiramo v štiri faze: na predšolsko, osnovnošolsko, srednješolsko in obdobje "odraslih". V tekstu sta predstavljeni predvsem prvi obdobji, predmeti, ki jih današnji otroci najraje zbirajo in otroška razstavišča. Človek se ukvarja z zbiranjem, odkar obstaja človeštvo. Brez večjih zadržkov se lahko oprimenio teze, da je zbiranje kot etnološka, antropološka, psihološka, filozofska. sociološka, muzeološka ier morda tudi fiziološka kategorija ena od najelementarnejših karakteristik človeka. Zbirke so kreirali že faraoni 1500 let pr. n št. Poleg predmetov so zbirali tudi knjige in ustanavljali knjižnice. Začetke sistematičnega zbiranja so poznali tudi v Mezopotamiji. Babiloniji, na Kitajskem.Japonskem, pa tudi v Evropi. "Tudi pri družbah, ki poznajo lastnino v današnjem pomenu besede, zasledimo različne oblike, nagibe in kriterije pri zbiranju predmetov. Tako npr. v obdobju helenizma v obliki votivnih daril namenjenih Ateni Parthenos, v Rimu kot dekor, statusni simbol in simbol moči pri okraŠevanju vil bogatih meščanov, v srednjem veku se posvečenemu pomenu cerkvenih zakladov prida še trgovska vrednost, cehom je bila materialna vrednost predmetov prav tako pomembna kot umetniška, v obdobju humanizma in renesanse je zbirateljstvo strast, v obdobju racionalizma in pros-vetljenstva sistematično in redoljubno početje. 18. stoletje pripisuje zbirkam velik moralno vzgojni in izobraževalni pomeri, še zlasti pa je zbiranje pomembno v 19. stoletju, zaradi vpliva romantičnih gibanj ter s tem povezanimi t) Tudi če želimo govoriti o Otroškem zbiraieljstvu ter o zbirkah in razstauiSčih »a osnovnih šolah, se moramo vsaj malo pomudltt pri razumevanju fenomena zbirateljema. Omenjeni prispetvk temelji na raziskovalnem delu. hi je potekala pivihsem pred razstavo Zbiram - torej sem/O fenomenu zblrateljsttia in privatnih zbiralcih. Pokra/luski muzej 1'titj. J 992 narodnimi gibanji, domovinskim čnstovanjem in močnim interesom za zgodovino." Tudi sodobne družbe niso imune pred fenomenom zbiranja, kajti tudi danes se predmeti zbirajo zaradi funkcional nosti, estetskega ugodja, intelektualnega uživanja, magičnosti ali vraže vernosti, religioznosti, simbolike, socialnega statusa, družabnosti in druženja, identifikacije in spominjanja, dokumentarnosti in identitete, ekonomije, znanosti in izobraževanja, Itobija in zabave. Zbirateljstvo je pomembno predvsem iz dveh vidikov, in sicer iz etnološkega/antropološkega in muzcološkega. Iz etnološkega/antropološkega zato, ker je zbiranje indikator določenega načina življenja in mišljenja ter ena od temeljnih karakteroToških lastnosti človeka. Iz muzeološkega vidika pa zato, ker je zbiranje temeljno muzejsko in muzeoioško "gibalo", tako na ravni teorije kot vsakodnevne prakse. Zbirateljstvo3' je ujeto med institucionalnim in privatnim, meti profesionalnim in ljubiteljskim, med zasebnostjo in javnostjo, med narcizmom in egocentričnostjo. kopičenjem in razvrščanjem, med varovanjem in uničevanjem, med podzavestnim in zavestnim, med cmocijami in razumom, med željo in potrebo, med tekmovalnostjo in nesmrtnostjo, med Šego in navado, med nagonom, entuziazmom, plemenito strastjo in ljubeznijo, Zbirateljstvo je dialog med preteklostjo in prihodnostjo, med človekom in predmetom, med mikro- in makrokozmosom. Je komunikacija, neizčrpen izziv in večna d raz! Zbirateljstvo je proces brez začetka in resničnega konca. Zbirateljstvo je umetnost, znanost in filozofija. Car zbirateljstva je navsezadnje tudi v tem, da ljudje ne vedo natančno, zakaj sploh nekaj zbirajo Zbirateljstvo je tudi beg pred vsakdanjim življenjem in umik iz realnega sveta v svet zbirateljstva... Na vprašanji, kaj je to zbiranje in zakaj ljudje sploh nekaj zbirajo, lahko poenostavljeno odgovorimo: kolikor "zakaj-ev" toliko "zato-jev". Tudi ta "nemoč" nas sooča z dejstvom, da je zbirateljstvo proces, ki je večen, toda spremenljiv. Med kriteriji, zakaj zbirati predmete, prevladujejo: dokumentarnost, starost in starinskost predmeta, lepota in blišč, zanimivosti in redkosti, "kvaliteta" izdelka, težnja po ohranitvi in podaljšanju življenjske dobe predmetu. Ne preseneča nas, da se tako v preteklosti kot v sedanjosti srečujemo s "podobnostmi" pri nagibih za zbiranje, kot so emocionalnost, estetskost, redkost, magičnost, religioznost, medicina, ekonomija, socialna hierarhija, funkcionalnost in identifikacija. Fenomen zbirateljstva lahko strukturiramo v štiri faze: na predšolsko, osnovnošolsko, srednješolsko in obdobje "odraslih". Zaradi narave prispevka bom v nadaljevanju poudaril le nekatere značilnosti v predšolskem in osnovnošolskem obdobju Predšolsko obdobje lahko označimo kot relativno monotono zbirateljsko obdobje, za katerega je karakteristična izrazita afiniteta do "otroških" igrač in iger. Pri izboru tovrstnih aktivnosti se čuti močan vpliv staršev, starejših bratov ali sester. Prevladuje izrazito nezaveden emocionalni odnos do predmeta. Za otroke pomeni v tem obdobju zbiranje metodo za spoznavanje sveta. 1) Več n tem r. Horvat Jasna. Muzejska predstavitev zgodovine. Ministrska naloga na Oddelku za umetnostni! zgodovino. Filozofska fakulteta, Ljubljana 19H1. str 1-24. J) Več o fenomenu zbirateljstva Gačnik Aleš, O fenomenu zbirateljstva in privatnih zbiralcih/A ntritjaihišlii in ntuzenlaSU očrt: Gačnik Aleš -Gačnik Stanka, Zhiram - tunj sem. O fenomenu zbirateljstva in privatnih zbiralcih (katalog ob razstavi). Pokrajinski muzej Ptuj. 1992. str 41 6i 4) Več o otroškem zbirateljstva k Gačnik Aleš, Otroško in mladinsko Zbirateljstvo na ptujskem in ormoškem področju / Analiza in interpretacija ankete: Gačnik Aleš ■ (rtiču It: Stanka. Zbiram - torej sem. O fenomenu zbirateljstva in privatnih zbiralcih (katalog ob razstavi). Pokrajinski muzej Ptuj. 1992. str 24-40. 20 GLASNIK SED 34/1 994, št. 4 V OSNOVNI SOLI Olxiobjc osnovnošolcev (med 7. iti 15. letom starosti) lahko označimo kot najbolj dinamično zbirateljsko obdobje v življenju posameznika, v tem času skorajda ne najdemo nikogar, ki se ne bi "spopadel" z določenimi zbiratelj.skigli aktivnostmi. Pred tem ni imun nihče! Se pravi, da lahko ponovno potrdimo dejstvo, da sodi zbiranje med temeljne etnološke, antropološke, sociološke, psihološke... kategorije, Slogan 'izbiram - torej sem" zagotovo najbolj drži ravno v tem obdobju, ki je med drugim povezano s procesi socializacije, samozavedanja, "iskanji", Začetki oblikovanja lastne identitete in želje po drugačnosti. V obdobju prvih let osnovne šole je še vedno prisotna želja po zbiranju predmetov iz predšolskega obdobja, kot npr punčk (barbik...). avtomobilčkov itn. Kljub temu pa že v nižjih razredih osnovne šole pride do zametkov tradicionalno orientiranih zbirk, kot so npr. zbirke papirnatih prtičkov, značk in znamk. Zbirajo se predmeti, kot so romani, šolske revije, posterji, pločevinke, "kinder jajčka" ipd V višjih razredih osnovne šole lahko govorimo O zavestnem zbiranju, V velikem razmahu je zbiranje verzov, še zlasti pa posterjev in priponk. Ob koncu osnovne šole m še zlasti v srednji šoli prihaja do zatona zbirateljskih aktivnosti oziroma do večje selektivnosti pri zbiranju. Zanimivo in ilustrativno je dejstvo, cla Številni "zbiralci" ne zavržejo "preživelih" oziroma "preraslih" zbirk, bodisi zaradi nostalgije bodisi zaradi energije in truda, ki je bil vložen v formiranje zbirke. V obdobju adolescence prihaja do formiranja zbirk, ki so po eni strani najtesneje povezane z vsakdanjim načinom Življenja ter po drugi strani z različnimi idoli oziroma podobami. Veliko pozornosti se usmerja v urejanje bivalnih prostorov, zato lahko prek analize zbirk v bivalnem okolju identificiramo in okarakteriziramo zbiratelja. Iz govorice otroških in mladinskih zbirk lahko rekonstruiramo tudi mentaliteto. način življenja in kulturo, socialno hierarhijo, ekonomsko produkcijo, modne trende, vplive množičnih medijev in socialni kontekst teh predmetov. Med tradicionalne osnovnošolske zbirateljske "strasti" lahko uvrstimo zbiranje značk, znamk, posterjev, prtičkov ipd., medtem ko med novodobne zbirke lahko uvrstimo zbiranje "alf-ov", barbik, "kinder jajčk", sličic v ovojih žvečilnih gumijev in čokoladic, kot npr. čunga-lunga, leteči medvedki ipd. Novodobne zbirke nastajajo pod vplivi modnih zapovedi in množičnih medijev ter tudi kot ilustratorji ekonomske produkcije. V navezavi na otroško zbirateljslvo naj kot zanimivost izpostavim, da smo v septembru leta ¡992 v PM Ptuj pripravili izjemno odmevno razstavo Z naslovom: Zbiram -torej sem/O fenomenu zbirateljslva in privatnih zbiralcih. Za to priložnost smo izvedli skoraj 900 anket o tem, kaj zbira mladina danes. Nad rezultati smo bili zelo presenečeni in krez najmanjšega zadržka lahko potrdimo dejstvo, da "lolk ' cs vse živo zbira" in da je tovrstna energija resnično energija brez meja; nanjo vplivajo tako domišljija posameznika kol generacija, pa tudi nenapisane zakonitosti tradicije. Ob analizj anket smo ugotovili, tla med učenci obstaja kar 2IK različnih zbirk,5' ki bi jih kazalo pogosteje predstavljali prav v otroških razstaviščih. Te na videz obrobne in krhke zbirke nt" predstavljajo le predmetov samih po sebi, temveč nam 1?Ogrinjajo tudi specifični mikrokozmos, ki veje iz njih. Živeti z izkušnjami iz preteklosti je zagotovo modro in koristno, toda, nič manj pomembno ni. da se zavedamo tudi različnih izzivov v sedanjosti. in kaj se dogaja po osnovih šolah? 61 V zadnjih letih se je povečalo splošno zanimanje za našo naravno in kulturno N. u„ m,- 26-3-1. e> Ker po sltHVnskiii osnovnih Suhih preslabo poznamo onu-njeno ptoble-iiiatlho. tudi ne moremo ekzaktno definirati karakterja in (vfonnacljshtt ""t i takšnih zbirk (predmetom. dediščino, zato smo lahko veseli, da je tudi na osnovnih šolah vse več kvalitetnih raziskovalnih nalog, projektnih dnevov in tednov, najrazličnejših proslav in prireditev, ki temeljijo in izhajajo iz bogatih lokalnih dediščin. V teli dnevih in tednih se telovadnice, hodniki in drugi prostori spreminjajo v prava mala razstavišča in galerije Razstave postajajo specifični medij tudi za izražanje mladih In šole postajajo kar naenkrat bolj tople in privlačne, občutek vsakodnevnega reda in strogosti se zabriše. Prenekateri šolski prostori tudi ob delavnikih spominjajo na otroške galerije, kjer na hodnikih pred razredi nemalokrat visijo prave mojstrovine mladih likovnih ustvarjalcev. Risbe na hodnikih, v zbornicah ter seveda tudi v učilnicah postajajo del uradne Ikonografije šol Tega se vedno bolj zavedajo prenekateri ravnatelji, ki želijo tudi z "umetninami" otrok ustvariti prijaznejšo šolo. Če se učenec v šolskih prostorih dobro počuti, je to zagotovo eden od predpogojev za njegovo nadaljnje kreativno delo. Načrtovana "domačnost" med učenci učinkuje pozitivno! Konkurenčnost med osnovnimi šolami postaja realnost. In prav je tako. K pozitivni podobi šole lahko veliki) prispevajo prav otroška razstavišča in zbirke. Pri prostorski organizaciji šole lahko še kako pomembno mesto pripišemo prav vhodu v šolo oziroma v šolske prostore. Šolske avle tako niso le koridorji, po katerih se premikajo množice učencev, temveč hkrati tudi kažipoti organiziranosti in podobe šole. V zadnjih letih se li, nekdaj "mrtvi" in brezosebni hodniki spreminjajo v neke vrste "osebno izkaznico" odličnosti določene šole. V teh komunikacijsko izredno pomembnih predelih šole so ponavadi v vitrinah predstavljeni odlični izdelki, pokali, priznanja in pohvale, ki so jih učenci bodisi naredili ali prejeli v znak svoje odličnosti. Takšne, na videz prestižne rešitve imajo ne le informativni, temveč tudi vzgojni pomen, saj lahko razumemo tam razstavljene predmete tudi kol "spomenike" otroški kreativnosti. Večina "predmetnih" zbirk po šolah je t. i. etnoloških (zbirke "starih predmetov"), najdemo pa lahko tudi zbirke mineralov, okamenin. starih knjig itn. Predmeti so po svojem izvoru skoraj izključno iz vaškega okolja in večinoma označujejo tradicionalno ruralno kulturo, kot npr, tradicionalno vinogradniško orodje ipd. Predmete ponavadi zbirajo predvsem po občutku, po načelu starosti oziroma "starinskosli", ne pa tudi po različnih drugih kriterijih (redkost, povednost, estetskost,,.). Kljub temu, da pri zbiranju predmetov prevladujejo zgoraj navedeni kriteriji, pa smo lahko veseli, da se v določenih šolah lotevajo zbiranja predmetov sistematično. Predvsem v vaškem okolju predstavljajo osnovnošolske zbirke del lokalnega ponosa, uporabljajo pa jih tudi kot "učila" v izobraževalne namene, zlasti pri družboslovnih predmetih. Predmete zbil a jo tako učenci kot učitelji, starši ali krajani in tudi nekateri zunanji sodelavci. Najpogosteje jih razstavljajo v omarah, pa tudi na stenskih policah in na stenah Nekoliko redkeje se uporabljajo tudi klopi in tla. Posebej narejenih vitrin za razstavljanje predmetov po osnovnih šolah do sedaj nisem zasledil. Med "razstavnimi" prostori prevladujejo učilnice in glavni hodniki. Ob določenih piiložnostih, kot npr. ob projektnih tednih, proslavah ipd., pa se tudi telovadnice spreminjajo v "prava" razstavišča otroške kreativnosti. Ilustrativno je, da zbirk praviloma ne najdemo v zbornicah, pisarnah, kuhinjah... Prav tako na šolah skoraj praviloma ne obstajajo posebni prostori za razstavišče/galerijo. T) V klasiČu« zasnovanih zbirkah iti postavitvah predmeti nagovarjajo gledalca predvsem z lastno predmetno ¡¡ororico s) Tako zbiratelje kol tudi kustose etnologe v slovenskih muzejih sodobnosi ne zanima preveč. Zato na/ nas Uliti ns_ preseneča karakter t i. etnoloških predmetov [x> osnovnih Solati. GLASNIK SED 34/1 994, št. 4 21 Kljub temu, da lahko na osnovnih Šolah najdemo tako "stalne" kot "občasne" razstave, pa žal še niso prisotne težnje po izmenjavi razstav med osnovnimi šolami. Neizkoriščene so tudi možnosti povezovanja osnovnih šol z institucijami, ki se ukvarjajo z varovanjem, raziskovanjem in promocijo naravne in kulturne dediščine (muzeji, galerije, arhivi, zavodi za varstvo naravne in kulturne dediščine, univerzi in fakultete.,.). Med težave in probleme, s katerimi se srečujejo, lahko uvrstimo tako prostorske težave kot dejstvo, cla je vedno težje priti do "starih predmetov", bodisi ker jih je vedno manj, ker jih je težko dobiti brezplačno itn. Med prisotnimi načrti v prihodnosti obstajajo želje po razširitvi in kompleti ranju zbirk, kar nas lahko navdaja z zadovoljstvom. V' nadaljevanju ne bom govoril o zaslugah mladih zbiralcev in o pomenu tovrstnih zbirk pri ohranjanju naravne in kulturne dediščine, temveč hom raje opozoril na nekatere neizkoriščene možnosti razstavišč s stalnimi ali občasnimi razstavami po osnovnih šolah. "Zgodovinskost" kot tema v otroških razstaviščih je zagotovo relevantno področje. Nikakor pa naj ne ho edino! Otroška razstavišča morajo biti predvsem "otroška" in kot taka namenjena ustvarjalni energiji in kreativnosti otrok. Neizkoriščeno "moč" otroških razstavišč je potrebno razvijali v različnih smereh: - otroška razstavišča morajo bili atraktivna in aktualna, odzivali se morajo na aklualne generacijske probleme in zamisli. - komunicirajo naj Z drugimi podobnimi razstavišči in se tako primerjajo in seznanjajo s "problemi" iste generacije, - poslanstvo otroških razstavišč je tudi v tem. da lahko otroci opozarjajo in seznanjajo "svet odraslih" s svojimi zamislimi in idejami, - otroška razstavišča morajo bili namenjena predvsem ekspanziji kulture mladih, pa tudi dvigu kulturne in generacijske zavesti med mladimi (s tem se poveča možnost identifikacije mladih z določenim kulturnim okoljem...), otroška razstavišča morajo biti "odprta", zavzemati morajo čim aktivnejšo vlogo v utripu kraja, vasi..., - pri formiranju stalnih ali občasnih zbirk v otroških razstaviščih je Se kako pomembno, da otroci zbirajo tudi predmete iz sedanjosti, - še kako pomembno pa je tudi ohranjevanje "preraslih" ali "zavrženih" zbirk iz otroštva, - otroška razstavišča in zbirke ne smejo biti le dekor ali del inventarja razredov ali šole. Igrati morajo aktivnejšo vlogo pri varovanji i, raziskovanju in promociji predvsem dediščine otrok v primarnem naravnem in kulturnem okolju, - ¡-liti morajo tudi relativno avtonomna in ne Zgolj podaljšek šolskega sistema ali kakih drugih kulturnih institucij (kar pa ne pomeni, da Z njimi ne bi sodelovali), - otroška razstavišča morajo postati generatorji in ilustratorji novega znanja na podlagi tradicije in pričakovanj v prihodnosti, - skratka, otroške zbirke, razstavišča in galerije naj postanejo eden od Členov v verigi formalnih in neformalnih institucij, ki se ukvarjajo z varovanjem, raziskovanjem in promocijo naše naravne in kulturne dediščine, seveda na sodoben in predvsem na otrokom razumljiv način. Prek raziskav zhirateljstva lahko pridemo do Se kako pomembnih podatkov o nas samih, o zgodovini človeštva, zgodovini etnologije, zbira te! jstva, muzealstva in muzeolo-gije Pedagoškim delavcem lallko razumevanje fenomena otroškega zhirateljstva pomaga pri spoznavanju načina življenja otrok, njihovih tegob in želja, hrepenenja in pričakovanja, čustvovanja in upanja,,. SUMMARY about the phenomenon of (children's) collecting and about the collections and exhibition grounds in elementary schools Ales Gacnik The collecting phenomenon can be structured into four phases: the preschool period, the elementary school period, llie secondary school period and the period of "adults". Above all, the text presents the first two periods and deals with the subjects that are most popular collecting items among the modem children, and with children's exhibition grounds - The latter should be attractive and up-to-date, they should respond to the current generational problems and ideas - they should communicate with other similar exhibi tion grounds and so compare with one another and gel acquainted with the problems of the same generation - the calling of children's exhibition grounds is also in enabling children to draw the attention of "the world of adults" and to make it acquainted with their thoughts and ideas - the purpose of Children's exhibilion grounds should lie primarily in the expansion of the culture of the young as well as in the raise of cultural and generational consciousness among the young (this increases the possibility of identification of the young with a certain cultural sphere...) - children's exhibilion grounds should be "open", they should take an active part in the life of the town, village.. - when forming permanent or temporal collections in children's exhibition grounds it is very important that children collect not only objects from the past, but also those from ihe present - preservation of the "outgrown' or "outcast" collections from childhood is also of great importance - children's exhibition grounds and collections must not be just a decoration or a part of the classroom si>r the school's inventory. They should assume a more active role in protection, research and promotion ot (above all) children's heritage in the primary natural and cultural environment. - they should be relatively autonomous and not a mere extention of the school system or some other cultural institutions (hut which does not mean that they should not cooperate with them) - children's exhibition grounds should become the generators and illustrators of the new knowledge based on tradition arid anticipations in the future - - in short, children's collections, exhibition grounds arid galleries should become a link in the chain ot formal and informal institutions that deal with the protection, research and promotion of our natural and cultural heritage, of course in a modern and, what is most important, clear way, so that children can understand it. 22 GLASNIK SED 34/1994,'st. 3 Marija Makarovič'* KULTURA NA VASI IN NIENA VLOGA V RAZVOJU PODEŽELJA Kultura na vasi je tudi dandanes zelo raznolika, tako kot je različna poklicna sestava njenih prebivalcev-nosilcev in oblikovalcev kulture. Poleg kmetov in kme-tov-delavcev prebivajo na vasi ljudje raznih drugih poklicev. V zadnjih letih se je celo povečalo Število vaških naselij, v katerih prevladujejo delavci in drugi uslužbenci. Precej drugače je bilo v preteklosti, saj je na podeželju nekako do druge svetovne vojne prevladovalo kmečko prebivalstvo. V našem članku se bomo ukvarjali predvsem s kulturo prevladujočega kmečkega in kmečko-delavskega prebivalstva ter skušali nakazati njeno vlogo v razvoju podeželja. Takšno omejitev narekuje predvsem dejstvo, da je kultura kmečkega prebivalstva oblikovno in vsebinsko bolj slikovita in bogata kot kultura vaškega delavskega prebivalstva, predvsem pa se oblikuje in preoblikuje na temeljih podedovanih kulturnih sestavin. Zato se lahko prenekatere sestavine kmečke kulture, naj so gmotne, duhovne ali družbene, primerno In učinkovito vključujejo v različne razvojne procese podeželja. O kmečki kulturi in njeni vlogi v razvoju podeželja razpravljamo na primerih podedovanih in današnjih kulturnih sestavin s posebnim poudarkom na stopnji njihove vključenosti v razvoj podeželja. Opozarjamo pa tudi na velik pomen dejavnega, ustvarjalnega istovetenja vaščanov s kulturo obdajajočega družbenega in naravnega okolja. PODEDOVANE IN DANAŠNJE KULTURNE SESTAVINE Doslej je bila še najbolj nadrobno raziskovana kmečka kultura 19. stoletja. Predvsem v starejši narodopisni 'iteraturi je večinoma ohlapneje poimenovana ljudska kultura Ta je v zaokroženih strokovnih pregledih, ki Upoštevajo zemljepisne in kulturne značilnosti, še ožje razdeljena na kulturo alpskega, panonskega in sredozemskega območja. Očitno je, da med posameznimi območji ni °strih meja. Skladno z navedenim zemljepisnim opredeljevanjem pa so tudi posamezne kulturne sestavine, na primer stavbe, noše, plesi, označene kot alpske, panonske '¡i sredozemske. Navedene opredelitve, ki upoštevajo poleg °hlike tudi vsebino posameznih kulturnih sestavin, so veljavne zlasti za 19. stoletje. To pa je tudi obdobje, čigar kulturna dediščina je dandanes navzoča v razvoju podeželja "a raznih ravneh. 1 Na alpskem, panonskem in sredozemskem območju so bile opazne v 19. in deloma tudi še na začetku 20, stoletja 1o') a'i manj značilne kulturne sestavine. Nekatere izmed n)ih so Že vključene v ustrezne razvojne procese. Vse kaže. '' °bjtli>ijen<> K Pristop k r, ttzroju podeželju ///992, Ljubijtmti 1992. _UDK 711.3:39(497.12) da je pri njihove m izboru in tudi uveljavljanju sodeloval estetski (lepotni, gledljivi) kriterij. Med takšnimi gledljivimi kulturnimi sestavinami omenjamo in obravnavamo le poglavitne jše: 1. Stavbe (predvsem hiše in nekatera gospodarska poslopja) 2. Nošo 3. Hišno delavnost in obrt 4. Likovno umetnost 5. Ples in glasbo 6. Šege in 7 Prehrano. 1.1. Hiše in gospodarska poslopja Na alpskem območju so prevladovale v 19. stoletju pritlične lesene hiše. Tu in tam so bile znane v pritličju zidane in v nadstropju lesene ali zgolj zidane hiše Slednje velja predvsem za hiše premožnih kmetov v nekaterih strnjenih vaseh (npr. v Poljanski dolini, Zgornji Savski dolini) in ponekod na območjih samotnih kmetij (npr. na Cerkljanskem). Med gospodarskimi stavbami sta značilna za alpsko območje enojni ali dvojni kozolec in čebelnjak. Panonsko območje je bilo v 19- stoletju in ponekod tudi še v prvi polovici 20. stoletja poseljeno z nizkimi lesenimi in marsikje z ilovico nabitimi bivališči Značilna gospodarska slavbiea, koruznjak, je bila, kot tu in tam še vidimo, pletena iz protja ali zbita iz lat. Na sredozemskem območju so bili hiše in gospodarska poslopja grajeni iz kamna in kriti s slamo ali kamnitimi ploščami. Le hiše premožnih so bile pokrite z razmeroma drago kritino, z žlebaki. korei. Tudi navzven dobro vidna hišna posebnost, spahnjenca z odprtim ognjiščem, je bila značilnost premožnih hiš. Med gospodarskimi poslopji so še najbolj značilne majhne pravokotne kamnite hiške, ki so postavljene na poljih in v vinogradih za zavetje pred vremenskimi nevšečnostmi. Po izkušnjah strokovnjakov, ki delajo na zavodih za varstvo naravne in kulturne dediščine, je zaščita stavbne dediščine še najbolj učinkovita, če se zaščitena stavba odkupi in vzdržuje na državne stroške. Zaradi stalnega pomanjkanja denarja v omenjenih zavodih pa so takšne rešitve v praksi le redkokdaj izvedene. Zato je še vedno v veljavi ustaljena praksa, da lastniki zaščiteno stavbo bolj ali manj na lastno pest obnovijo in predelajo ali celo porušijo. Prijateljsko Strokovno prepričevanje, da sta stara hiša ali gospodarsko poslopje lepa in za krajevno zgodovino ali za zgodovino slovenskega naroda velikega pomena, bo redkokdaj naletelo na razumevanje. Predvidevamo, da bi vsaj nekateri lastniki zaščitenih hiš prisluhnili, če bi videli v stavbi vir dohodkov (npr. vstopnino za ogled stavbe, najemnino za oddajanje stavbe, občasno prodajo na ognjišču kuhane hrane in v peči pečenega k niha napovedanim obiskovalcem ipd.). 1.2. Noša V prvi polovici 19. stoletja je dosegla tudi noša slovenskega kmeta, tako kot drugod po Evropi, svoj oblikovni razcvet. Vendar je to še vedno obdobje, ko so se prebivalci na alpskem, panonskem in sredozemskem oblačilnem območju razlikovali na zunaj tudi po noši. Proti koncu 19. stoletja pa so posebnosti v noši, ki so na zunaj razlikovale prebivalce posameznih pokrajin, že skorajda izginile, Pod vplivom sočasne preproste mestne oblačilne mode se je tudi kmečka noša spremenila v tolikšni meri, da skorajda ne moremo več govoriti o noši Gorenjcev, Korošcev, Štajercev, GLASNIK SED 34/1994, št. A 23 Prekmurcev, Belokranjcev itn. Da danes se je ohranila le ena izjema. Rateče v Zgornji Savski dolini so edino vaško naselje na Slovenskem, kjer se zlasti ženske enkrat na leto, na Telovo, oblečejo po šegi 19. stoletja. To pa je tudi edina vas v Sloveniji, ki priča, da je veliko vrednotenje kulturne dediščine, ki ga kažejo vaščani, vplivalo na njeno neprekinjeno ohranjanje. Opažamo, da je v zadnjih dveh, treh desetletjih močno naraslo zanimanje za kmečko nošo 19. stoletja. O tem pričajo razne kulturne prireditve, kjer nosijo nastopajoči obleko, ki je krojena po zgledih noš 19- stoletja. V stikih z dejavnimi skupinami kmečkih in drugih vaških žensk opažamo, da se tudi pri njih krepijo prizadevanja, da bi za razne javne nastope nosile primerno "domačo narodno nošo". Če jim svetujemo, da naj se tudi za takšne priložnosti oblečejo kot po navadi ob praznikih ali delavnikih (glede na vrsto prireditve), so navadno vidno razočarane. Zato jim kaže svetovati, naj se raje kot za nošo 19- stoletja odločijo za nošo izpred prve svetovne vojne. Na fotografijah iz tega časa je ohranjena podoba pražnje in tudi delovne obleke in obutve ter pokrival, ki se lahko izdelajo v mnogih različicah. Tako se bodo izognile uniformiranemu oblačenju, ki je še vedno značilno za nekatere folklorne skupine. 1.3. Hišna delavnost in obrt 1 lisna delavnost in obrt sta vsaj še ob koncu 19. stoletja vključevali blizu dvesto panog. Redke, kot na primer klek-Ijanje čipk, pletenje kit za slamnike, piparstvo, sitarstvo, so bile krajevno omejene. Na splošno so bile razne hišne in obrtne dejavnosti znane na celotnem slovenskem ozemlju. Naj navedemo samo platnarstvo in suknarstvo oziroma delo, ki je povezano s pridelovanjem in s predelovanjem surovin za platno (lan, konoplja) in sukno (volna), dalje lončarstvo, izdelovanje raznega poljedelskega orodja in naprav itn. Nekateri izdelki domače obiti (npr glinaste posode, suha roba, čipke) se že več desetletij bolj ali manj uspešno prodajajo na domačem in tujem trgu. Spričo tega se je ohranila ali oživila marsikatera skorajda pozabljena obrt. Prenekaiera, četudi bolj skromna in ne tako uporabna obrt, npr i kanje okrasnih in praktičnih trakov, izdelovanje vrvi, izdelovanje preprostih otroških igračk, peka nekaterih pražnjih kruhov m peciva, pa še vedno čemi v pozabi. V ohranjanju raznolikega, torej tudi obrtnega znanja pa se kaže pomembna, a še vedno premalo izkoriščena vloga te sestavine v razvoju podeželja. 1.4. Likovna umetnost Na slovenskem podeželju so poznana različna likovna dela, ki so nastala predvsem za kmečke potrebe. Če povemo zelo posplošeno, potem so bili slikarski izdelki razširjeni predvsem na alpskem območju. Poslikane panjske končnice pa so Sploh njegova posebnost. Kiparjenje, natančneje klesanjc v kamnu, je prevladovalo na sredozemskem in le red ko k je tudi na drugih območjih. Vodnjaki, ki so se ohranili na Krasu, ter umetelno klesani hišni portali s Krasa in iz Istre še vedno pričajo o tem. Umetelno tesarstvo, kot se kaže na prekmurskih skrinjah, pa je v glavnem posebnost panonskega območja. Dejstvo je, da so danes številni pomniki likovnih del izginili s kmečkih domačij in s podeželskega okolja. Zlasti po začetku 2, polovice 20. stoletja so bili pri obnavljanju domačij nemalokrat zavrženi in namerno uničeni, kar velja tudi za številna podeželska znamenja. Veliko likovnih del so pobrali zbiralci in prekupčevalci s starinami. Zato dandanes na Slovenskem ni nobene kmečke domačije, ki bi imela hišo opremljeno z likovnimi deli iz 19. stoletja. Tu in tam visi na steni, vendar v sodobno opremljenem stano- vanju. kakšna slika na steklu ali pa stoji poslikana skrinja. Če še enkral poudarimo, so različna likovna dela iz prejšnjih stoletij in iz 19. stoletja dokončno izginila iz naših kmečkih domov. Tu in tam vstopajo vanje današnji, večinoma ceneni likovni izdelki. Nekatere kmetije pa krasijo tudi likovna dela. ki pričajo o dejavni, čeprav večinoma preprosti ustvarjalnosti posameznikov na kmetijah. Toda, ker jih izdelujejo iz lastne potrebe in iz lastnega veselja pa za lastno zadovoljstvo, vidimo v tem velike; duhovno vred noto Se tako preprostega likovnega ali kateregakoli drugega oblikovanja. To je vrednota, ki združuje osebno zadovoljstvo in dejavno izrabo prostega časa. 1.5. Ples tn glasba Razne oblike plesnega in glasbenega izročila so v različicah znane tako rekoč na vsem podeželju. Redke, med njimi na primer kolo "Pohelelo pole", ki so ga plesali v Predgradu v Poljanski dolini ob Kolpi, so značilne samo za posamezna območja ali pokrajine. Ples in glasba (tj. peta in instrumentalna) pa še vedno sodita med priljubljene izraze družabnega življenja na vasi, le da sta se oblika in vsebina močno spremenili. Plesno in glasbeno izročilo vedno bolj zamirata. Redke podeželske skupine in nekateri posamezniki še poznajo in tu pa tam tudi izvajajo glasbeno, to je pevsko in godčevsko izročilo. Vse več je skupin, ki pod obetavnimi domačijskimi imeni podajajo izkrivljeno podobo o starejšem glasbenem izročilu. To počnejo še mnogo slabše kot njihovi vzorniki in začetniki izkrivljenega podajanja podedovanega glas benega izročila Avseniki in podobni na rodno zabavni ansambli. Kar zadeva plesno izročilo, pa ga v zadnjih letih gojijo samo Se podeželske in mestne folklorne skupine Kakorkoli že ocenjujemo folklorno dejavnost, ji ne gre očitali, da je skomercializirana. Vsaj v zadnjih letih pa so več kot opazna prizadevanja, da skuša podajati plesno in drugo izročilo v čimbolj pristni podobi. Vrhu tega pa ima tovrsina dejavnost velik kulturni in družbeni pomen za sodelujoče in za okolje, v katerem folklorna skupina deluje. Samo tisti, ki pozna in sodoživlja bivanjske stiske vaščanov v odmi-rajočih vaseh in večje ali manjše pojave odtujenosti v sicer vitalnih, živih vaseh, bo priznal kulturni in družbeni pomen takšnega družabnega povezovanja. Kaže se v dejavnem istovetenju s kulturo na vasi. in tudi v dejavnem povezovanju mlajših in starejših vaščanov, ki bi marsikje in marsikdaj brezvoljno čemeli po svojih osamelih domovih. 1.6. Šege Šege življenjskega kroga (ob rojstvu, poroki in smrti), letne in delovne šege imajo po obliki in vsebini mnogo skupnega na celotnem slovenskem ozemlju. Razmeroma redke šege ali vsaj prvine posameznih šeg pa so tudi krajevne posebnosti. Omenimo naj šege o pustu, ki so povezane z mask i ran jem. Tako so koranti značilnost Ptujskega polja, laufarji so doma v Cerknem, mačkare v Dobre-polju, škoromati v Brkinih, pustov i v Drežnici Med prvinami delovnih šeg je nekaj posebnega žetveni venec, dožnjek. V Prekmurju so ga ženjice spletale v času, ko so žele še na roke. V kulturni ponudbi podeželja imajo šege precejšnji delež, med njimi predvsem ženitovanjske in delovne šege. Šege, iztrgane iz preteklega kmečkega življenja, pa so tudi oh najbolj prizadevno pripravljenih prireditvah le neka zelo posplošena vzorčna predstavitev te ali one šege. Ob oživljenih šegah, ki občasno zaživijo na odru, so v velikem delu našega podeželja žive poleg podedovanih tudi mlajše šege. Obhajajo jih v družinskem (npr. Ženi to vanje, razne obletnice) in v vaškem okolju (npr. obhodi otrok o pustu in na dan nedolžnih otročičev). Te so oblikovno in 24 GLASNIK SED 34/1 994, št. 4 vsebinsko verodostojni, pristni izrazi današnjega običaj.s kega življenja. Samodejno izvajane šege pa pričajo b živem odnosu vaščanov do preteklosti in do sedanjosti ter krepijo družbene vezi na vasi 1.7. Prehrana Prehrana kmečkega prebivalstva je bila Se v obdobju med svetovnima vojnama na splošno skromna in predvsem enolična. Pestrejša in obilnejša hrana je bila v navadi ob praznikih in nekaterih težjih kmečkih delih. Vsaj že v 19. stoletju so bile znane na slovenskem ozemlju številne različice podobnih jedi, tu in tam pa tudi nekatere posebnosti. Znano je tudi, da so ponekod nekatere jedi prevladovale. Na primorskem in deloma na alpskem območju je bila na primer razširjena polenta, pri morju jedi iz rib. Dalje so na panonskem območju, v Prekmurju in na vzhodnem Štajerskem belili z bučnim oljem, v sredozemskem pasu pa z olivnim oljem. Stare domače jedi so na podeželju priljubljena razstavna tema. V glavnem so pripravljene pražnjc jedi kruli in pecivo, Na ta način se v praksi, vsaj do neke mere, ohranja podedovano kuharsko znanje. Toda s predstavitvijo vsakdanje hrane in morda s prikazi hrane po kmečkih in bajtar-skih družinah hi bila vsekakor podana celovitejša in vernejša podoba nekdanje, kol rečeno, na splošno borne prehrane. Res pa je, da nekaterih jedi ni mogoče pripraviti, ker so na kmetijah skorajda ali povsem prenehali gojili kulturne rastline iz katerih so bile pripravljene (npr. bob, cizaro, čičerko). Hranljive in nezahtevne rastline bi kazalo posejati vsaj za razstavne namene. S tem pa bi morda opozorili na potrebo ponovnega pridelovanja opuščenih kultur. 2. Obravnavane sestavine kulturne dediščine zavzema jo bolj ali manj ustrezno mesto v razvoju podeželja. Vse kaže, da je pri njihovi izbiri prevladoval estetski kriterij. Tudi uveljavile so se zaradi svoje estetske podobe in vsebine. Poleg estetskih kulturnih sestavin so Se druge, ki jih ne moremo meriti z lepotnimi merili. Predvidevamo pa, da so Za nadaljnji razvoj podeželja prav tako pomembne kol sestavine, ki se lahko uporabijo v kulturne, gospodarske in kuharske namene. Kažejo se v raznolikih medsebojnih odnosih na ravni družinske in vaške skupnosti, pa tudi na ravni posameznika. Omenjamo samo nekatere: t Delovna vzgoja otrok 2. Odnos do starih ljudi na kmetiji (v družinski skupnosti) 3- Medsebojna pomoč (v vaški skupnosti) in 4. Samski gospodarji/gospodarice kmetij. 2.1. Delovna vzgoja otrok Ob starših, ob delovnih zgledih staršev, se otroci s kmetij in z mešanih kmetij že od rane mladosti privajajo raznemu kmečkemu delu V delo se večinoma vključujejo sami od sebe ali kot pravijo starši: "Še ko so čisto majhni, tiščijo Zraven in se skušajo priučiti tega ali onega dela in predvsem P° svojih močeh pomagati." Tako si kmečki otroci že v Zgodnji otroški dobi pridobivajo delovne navade, znanje in izkušnje. Otroci se na lastnih kmetijah nenehno učijo, da edino]« prizadevno in dobro načrtovano tlelo, kjer se je treba vsekakor navaditi tudi na morebitne izgube, ki jih Prinašajo vremenske in druge nevšečnosti, prinaša dobre delovne dosežke in resnično plačilo po delu. In predvsem: otroci s kmetij vidijo sadove svojega prizadevanja, zakaj končni proizvod ni ločen od ljudi. Zato občutijo ob tej zavesti, nedvomno tudi pod vplivom odraslih, zadovoljstvo Ze °b delu samem, še bolj pa potem, ko pomagajo po-opravljati razne pridelke. Kmečki otroci se vključujejo v delo in priuČujejo delu po nj!preprostejšem in najprimernejšem načinu "učenje ob V delu." Ker se otroci raznega dela počasi in igraje naučijo, na splošno ne čutijo odpora do kmečkega dela. Veliko pripomorejo k delovnemu veselju tudi kmetijski stroji Z delom se otroci vključujejo v svet odraslih, v družinsko in vaško skupnosti Kadar jih starši pohvalijo in primerno nagradijo, raste njihova samozavest. Vedo, da so pohvaljeni zato, ker so prispevali svoj delež k skupnim prizadevanjem za preživljanje. V tako naravnanem kmečkem in kmečko delavskem okolju se vprašanja, ki jih pogosto izrekajo njihovi mestni vrstniki in spravljajo v zadrego, če že ne v obup starše in otroke: "Mama, dolgčas mi je. kaj naj delam?", ne pojavljajo. Kmečki starši radi zatrjujejo, da njihovi otroci še zdaleč ne delajo toliko, kot so morali delati oni. ko so bili sami otroci. Bržkone je to res, Kljub temu pa so kmečki otroci usposobljeni vsaj za en poklic, to je kmetovanje. V mladosti si pridobijo poglavitno znanje, ki jim omogoča, da se lahko posvetijo kmetovanju, če jim bodo starši izročili posestvo. Upajmo, da bo kmetijsko znanje in z njim povezano kmetovanje in posedovanje kmetije ponovno dobilo tisto ceno, ki mu gre. V času, ki je uničeval, vendar ne uničil zasebno kmetijstvo, so prenekateri obupani starši sami vcepljali otrokom odklonilni odnos do kmetovanja, do kmetije. Družba jim je pri tem izdatno pomagala. Zdaj sla na vrsti obe "instituciji", da storjeno popravila. Ustvarjalni odnos kmečkih otrok do kmečkega dela jima bo pri tem v veliko pomoč, 2.1. Odnos do ostarelih ljudi Pravica do dela na kmetiji je doživljenjska ali kol preprosteje povedo ostareli kmetje: "Mi delamo do smrti, če smo le kolikor toliko pri močeh in zdravju." Zato za delo sposobni starši in prav tako morebitne ostarele "tete" in "strici" delajo na kmetiji, vse dokler so zdravi. Zaradi pomanjkanja delovne sile je zlasti pri varovanju otrok njihova pomoč Se kako koristna in zaželena. Zlasti na kmečko-de-lavskih domačijah, kjer je gospodar večji del dneva zdoma, skupaj z gospodinjo načrtujejo vsakodnevno delo. Ker so še vedno ustvarjalni in tudi zaradi tega cenjeni, nimajo občutka, tla so na stara leta odrinjeni in nekoristni. V takšnem okolju ostareli ljudje večinoma ne razmišljajo o tem, da bi odšli v dom za oslarele ljudi. Po drugi strani pa tudi domači večinoma ne pomislijo, da bi stare starše oddali v dom, lutli ledaj ne. ko začnejo bolehati. Vse kaže, tla je v kmečkem in kmečko-delavskem okolju starost obdana z veliko večjo mero človečnosti kol v mestih. Dragocena vrednota pa živi le na vitalnih kmetijah. Ponekod, kjer živijo ostareli in bolehni stari ljudje sami na odmirajočih kmetijah, je beda njihove osamljenosti marsikdaj neizrekljiva. Prenekateri jo premagujejo z alkoholom, najbolj obupani pa tudi končajo s samovoljnim odhodom s sveta. 2.3. Medsebojna delovna in moralna pomoč Mehanizacija kmetijstva in sodobnejši načini kmetovanja so odpravili marsikatero obliko medsebojne pomoči na vasi. Kljub temu pa še vedno oslaja vrsta kmečkih del, ki lerjajo, podobno kot v preteklosti, človekovo ročno oziroma skupinsko delo. Da bi bila takšna dela pravočasno ingospo-darneje opravljena, si marsikje drug drugemu pomagajo (npr. pri sajenju in oranju krompirja, ob mlatvi z motorno mlatilnico, pri vožnji gnoja in napravljanju štel je). V primer javi z obdobjem pred drugo svetovno vojno so nastale v zadnjih treh desetletjih velike spremembe v običajskem življenju vasi, Prenekatero sodelovanje, npr. ob poroki, je zamrlo. Toda ne povsod. Ponekod, na primer v Prekmurju in na Dolenjskem, sosedje in sorodniki še vedno prinašajo različno hrano, kar omogoči domačim, da pripravijo bogato GLASNIK SED 34/1994, št. 4 25 ženitoVanjsko gostijo za številne svate. Isto velja za obha-janje nove maše. Povsod tam, kjer umrli leži do pokopa na parah, pa sosedje in drugi vaščani še vedno izkažejo družini umrlega delovno ali vsaj moralno pomoč. Na splošno so se, vsaj v strnjenih vaseh, marsikje samodejno povečale oblike humane pomoči osamljenim ostarelim in bolehnim vaščanom V mestnih blokih je osamljenost starih stanovalcev že kar vsem, tudi najbližjim sosedom, sam po sebi razumljiv način življenja. Menijo: naj ga rešujejo za takšno delo plačane institucije. Vse kaže, da pomeni tudi dandanes medsebojna, vzajemna pomoč na vasi, naj je delovnega ali moralnega značaja, eno izmed poglavitnih neformalnih 111 morda zato bolj uspešnih družbenih institucij. Medsebojna pomoč, ki jo porajajo isti gospodarski 111 družbeni interesi in isti vaški prostor, pa naj si pomagajo sorodniki, sosedje ali drugi vašeani. vsekakor vzdržuje in celo krepi tesnejše stike med vaščani. 2.4. Samski gospodarji/gospodarice kmetij V obdobju po socialistični revoluciji je bila gospodarska politika nenaklonjena zasebnemu kmetijstvu in s tem tudi kmetom in kmečkemu poklicu. Niso redki primeri, ko so kmečke sinove in gospodarje s kmetij dobesedno s sik) odganjali na delo v tovarne in rudnike. Tam, kjer ni bilo možnosti zaposlitve, pa so zvečine odrasli otroci drug za drugim odhajali z doma Marsikje so odšli tudi zaradi nenehnega pritiska staršev, češ da se v "takšni državi ne da preživljati s kmetijstvom, da v takšni državi zasebno kmetijstvo nima bodočnosti." Zato so in Še ostajajo nekatere med njimi celo večje kmetije, brez prevzemnikov. Nič drugače ni na tistih kmetijah, kjer še vedno vztrajno gospodarijo neporočeni gospodarji ali gospodarice. Prenekateri so v osebnem življenju žrtve neke nezdrave politike, ki je Zina nipulirala kmečko mladino: marsikje so se dekleta in fantje, raje kot da bi se poročili in delali na kmetiji, usmerili v druge, nemalokrat težje in manj svobodne poklice. Tako so ostala celotna območja (npr Poljanska dolina ob Kolpi, Kostel) brez mladine, tisti, ki so vztrajali na kmetijah, pa tako rekoč brez možnosti, da bi si v svojem okolišu našli življenjskega sopoinika/sopotnico. Menimo, da je treba vsaj na tem mestu ovrednotili vlogo neporočenih kmečkih gospodarjev in gospodaric pri ohranjanju kmetij in s tem tudi v razvoju podeželja. Čeprav so bili samski gospodarji iu gospodarice za marsikaj prikrajšani in jih je nemalokrat pek lilo vprašanje: "Z a koga naj sploh delam, če nimam naslednikov?", so vseeno vztrajali na kmetiji in jo po svojih močeh reševali pred propadom Prav zalo imajo, če že ne pri razvoju, pa vsaj pri vzdrževanju podeželja svoje pomembno mesto. Po zaslugi neporočenih gospodarjev/gospodaric, ki so vztrajali na kmetiji, so posestva vsaj do neke mere, redko pa celo vzorno obdelana in opremljena s kmetijskimi stroji. To pa je temeljni pogoj, da lahko katerikoli prevzemnik kmetije nadaljuje s kmetovanjem, S svojim dejavnim odnosom do kmetije so samski kmetovalci rešili tudi naravno okolje, ki bi ga sicer, kot marsikje opažamo, preraslo zanikrno grmičevje in cenen gozd DEJAVNO ISTOVETENJE S KULTURO NA VASI Z orisom nekaterih sestavin kmečke kulture smo opozorili na njihovo bolj ali manj pomembno vlogo v razvoju podeželja. Opozorili pa smo tudi na lisic kulturne sestavine, ki so bile doslej prezrte, čeprav je njihova vloga v razvoju podeželja nedvoumna. Tudi ni nobenega dvoma, da ima kultura na vasi ustezno vlogo v razvoju podeželja le tedaj, če sodelujejo pri prenosu kulture sami vaščani. V nekaterih, predvsem vitalnih kmečkih in kmečko-delavskih naseljih opažamo uspehe takšnega sodelovanja. Naj podčrtamo samo duhovni pomen, ki se razkriva v stvarnem istovetenju s krajevno kulturo, npr. moralno pomoč, navezanost na domači kraj, druženje v ustvarjalnih skupinah. Na slovenskem ozemlju pa je poleg vitalnih kmetij več kot četrtina odmirajočih kmetij in območij na katerih se nahajajo. To pomeni, da tamkaj umirajo poleg populacijskih tudi gospodarske in kulturne funkcije. Pomeni pa tudi. da so pred tiste, ki si prizadevajo oživiti takšna območja, postavljene skorajda nepremostljive ovire V nekaterih domala opustelih in pretežno s starimi ljudmi poseljenih območjih jih rešujejo na precej domiselne načine. V razne kult urno-prosvetne in vzajemne dejavnosti so vključeni poleg redkih mlajših domačinov - ti so največkrat pobudniki raznih dejavnosti - tudi tisti, ki prihajajo domov le ob koncu tedna ali celo takšni, ki so se že odselili Z medsebojnim družbenim sodelovanjem, pa se utrjuje in tudi oživlja istovetenje s kulturno dediščino domačega kraja in vzdržujejo medsebojni stiki LITERATURA - BARB/ČAna, K met ur vsakdan. Ljubljana 1990. - BRAS Ljudmila. Obrt. V; Slovensko ljudsko izročilo. Ljubljana 1980. - KOVAČIČMatija, Kmetijstvo r razvoju podeželja. V: Prihodnost slovenskega podeželja. Novo mesto, oktober 1991. - KifMERZmetga, Glasba, V; Slb tem pa ¡¡m, j.I(lnl ¡¡miška kultura še tr": etimološko gledano pač zato ker izhaja iz "¡xipulus", ljudstvo -atop uporabit izraza "množična kultura" ustreznejša v potrošniško kulturo šele takrat, ko je bilo mogoče dovolj dobro in poceni reproducirati kulturne produkte, da so postali dostopni "množicam" iiden od prvih pojavov iz množične kulture gotovo izhaja iz kulturnih sprememb ob razmnoževanju (kasneje tiskanju) denarja in s tem povezanim razvojem novega menjalnega sistema že pred tisočletji.' Pomemben impulz za množično kulturo je pomenila iznajdba tiska, še kasneje so se v vsakdanje življenje vpisali industrijski izdelki za vsakdanjo rabo, in nazadnje so kulturno okolje človeka preoblikovali sodobni množični mediji ter zapovedi potrošnje. Glavni vzvod "delovanja" množične kulture so torej tehnična sredstva, ki omogočajo reprodukcijo kulturnih dobrin. Walter Benjamin je pisal o izgubljeni "avri" v sodobni reproduklivni umetnosti, ločnico med staro in sodobno kulturo pa bi lahko iskali tudi ob upoštevanju klasične Tonniesove sociološke delitve na skupnost (občestvo, Ge meinschaft) in razvito družbo (Gesellschaft). Vprašanje množične kulture so v krit iko sodobne družbe pogosto vpeli sociologi in filozofi iz t. i. frankfurtske šole kritične teorije.' Raziskave industrije množične oz. popularne kulture in formacij javne zavesti so med najbolj izrazitimi novimi raziskovalnimi smermi v kulturni antropologiji.1 Čeprav je za večino množičnokuliuruih pojavov "kriv" ameriški kulturni imperializem, Se posebej na podlagi tehnološke dominacije, so avtentične oblike lokalnega sprejemanja množične kulture zmeraj (ali vsaj praviloma) vezane na lokalne specifike. To velja na primer za reggae na Jamajki, italijanski tlim ali francoski strip. Tudi pri nas je dovolj tovrstnih pojavov, najbolj "slovenska" pa je gotovo postala naroduozabavna glasba. Pojavi iz množične kulture so večinoma trivialnosti, v katere smo vpeti vsak dan in jih praviloma ne zaznavamo kot nekaj pomembnega, značilnega in zanimivega. Pri tem pa ne moremo govorili o množični kulturi kot o celovitem in ¿samostojnem sklopu kulturnih sestavin, ampak o različnih manifestacijah te kulture, ki so izrazito vezane na način življenja določenih podkulturnih slojev v celotni populaciji Vsekakor se moramo zavedati, da nobenih kulturnih sestavin ne sprejemamo zgolj in samo kot posamezniki, čeprav nas zadevajo kot posameznike, kajti naš oseben način življenja je povezan z različnimi (pod)kul turnimi (pod)sistemi. Procesi inkulturacije se v resnici ne končajo z obdobjem adolescence, ampak nas spremljajo vse življenje. Ves čas se moramo prilagajati novim in novim (množično) kulturni m inovacijam, vrednotam in normam. To je proces obvladovanja sveta, v katerem živimo. Prav obvladovanje sveta je bistven antropološki problem. Obvladovanje sveta ni le produkt inkulturacije (vkul-turjenja), prilaganjanja posameznika na obstoječe kulturne norme, pravila in artefakte, ampak je permanentna kulti-vacija človeškega sveta, ki sicer poteka na individualni ravni, a je venomer posredovana skozi kolektivno preverjanje pravili in napačnih dejanj. In prav ta sklop je v ospredju našega zanimanja za množično kulturo. Množična kultura je - tako kot kultura nasploh - zelo razcepljena in razslojena tvorba, je korpus fenomenov, ki jih je težko spraviti pod isto streho. Pojem (množične) kulture je 10) Marxona analiza blagovnega/denarnega felišizma v Kapitalu je še zmeraj ite/iresežeit a. !1) Walter Benjamin. Umjetničko djeio n razdoblju tehničke reprodukcije. 12) Po Harry PJmer Barnes, Uvod u istoriju sociologije, str 270- 273. 13) Prim.- Theodor W. Ationto, Max Horkheimer, Sociološke študije; Theodor W. Adorno, t/ti nI v sociologijo glasbe; Max Horkheimer, Pomračenje lima, Herbert Murcttse. Čorjek. ledne dimenzije. 14) Cktirge H, Marcus. Michael M j Pischer. Antlirof/ologv its' Cultural Critique- Ah Experimental Moment in the Human Sciences, str 153. t!) Zdravim Mlinar. Milko poš,trak. Svetovna Itomogenizacija in/ali kuU turniplurulizem? Kock glasba in itamdtio kulturno izročilo. Glasnik sed 34/1994, št, 4 _ 29 le pojem v naših glavah, kultura ni nekaj realno oprijemljivega, "obstoječega", dostopni so nam samo konkretni rezultati raznolikih kulturnih praks, sledovi ponotranjenega "kulturnega scenarija", nekakšne "življenjske paititure", brez katere(ga) ne znamo in ne moremo živeli. Sestavine množične kulture so liste, ki jih konzumiramo (in ponotran-jimo) prek množičnih medijev (radio, 'IV, film, video, elektronski mediji, tisk, plošče...) in so vezane - vsaj deloma - na potrošnjo. Odnos posameznikov in skupin do teh kulturnih sestavin in sledovi teh sestavin v vsakdanjem življenju (ustvarjalno sprejemanje ter nadgradnja) - in ne množičnokul-turne sestavine same na sebi - pa zanima etnologa Predlogi in napotki k raziskavam množične kulture v osnovni šoli Delo v zvezi z množično kulturo je mogoče vpeti v posamezne učne vsebine ali v posebne raziskovalne projekte na osnovni šoli. Vsekakor je bolj ali manj jasno, da je mogoče več napraviti na višji stopnji, čeprav bi bilo mogoče marsikatero reč obdelati tudi na nižji stopnji. Obeh stopenj pri predlogih tem nisem nasilno ločeval, S stališča etnologa oz. kulturnega antropologa je najbolj zanimivo obdobje zgodnje adolescence (proces inkulturacije od 10, ali 11. leta starosti dalje). Pri otrocih od 1. do 4. razreda lahko govorimo predvsem o določenih igrah in simbolih, ki izhajajo iz sfer množične kulture. Način dela je lahko zelo pester. Ni nujno, da bi otroci (posamezno ali v skupinah) pripravljali le klasične raziskovalne projekte in jih predstavljali v šolskih urah ali šolskem zborniku. Možen (in zaželen) je bolj fleksibilen in ustvarjalen pristop. Glasbena vzgoja:16' Pri glasbenem pouku se gotovo dobro obnese metoda izdelave lestvic glasbenih hitov ali morebiti celo izdelave stenčasa ali plakatov (s posterji in grafiti). Lastna pobuda naj se kaže tudi pri predstavitvi glasbe, ki jo imajo otroci radi, s tem da lahko učitelj prefinjeno usmerja poudarke na kvaliteto, estetske prvine in navezave na zgodovino glasbe. Klasična glasba praviloma postane otrokom zanimiva prek pop glasbe. Debate o tem, kaj je dobra in kaj slaba glasba in zakaj, so dobra metoda za globlje (s)poznavanje "stvari same", še posebej tiste glasbe, ki je v učnem programu, a otrokom ni neposredno dostopna ("razumljiva"). Ob morebitni tehnični opremi je možno snemanje video spota s petjem kakšne pesmi ■ celo njihove avtorske - ter razprava o tem. Glasbeni idoli: pogovori o njih, vrednotenje njihovega dela; plošče, poraba časa za poslušanje plošč; spremljanje tiska, fadia, televizije in videa v zvezi z njimi; razlike med domačimi in tujimi skupinami/pevci; razlikovanje med otroki na podlagi nagnjenj do določene glasbe (subkulture), obiskovanje kon-cenov. izbor glasbe na domačih zabavah itd Poznavanje in ocenjevanje skupin. Popis lokalnih popu-larnoglasbenih skupin; vprašanje obvladovanja glasbil; obiskovanje glasbene šole; želje po aktivnem igranju instrumentov; prednostne lestvice priljubljenosti glasbil Top hit lestvice. Način spoznavanja glasbe; način pridobivanja informacij; kupovanje plošč in kaset. Pevski repertoar: spisek pesmi, ki jih poznajo na pamet, izbor pesmi, ki jih imajo najraje. Poznavanje popevk in drugih pesmi (ljudskih) ter razmerje med njimi; način spoznavanja in učenja pesmi; priložnosti za petje. Poslušanji: radia (katerega, katerih oddaj); branje revialnega tiska (tudi tujega). 16| Sum se pač tikvinjam z rpraSartji popularne glasbo, posebej ročka, zato bom a tem smislu izčrpnejši. l ikovna vzgoja: Analiza (primerjave, tolmačenje) posterjev in (reklamnih) plakatov (tudi izdelovanje), fotografija (skupaj s tehničnim poukom), video. Slovenski jezik: Znanstvena fantastika in druga t i manjvredna literatura (Šund), njena priljubljenost in pomen; strip (morda v navezavi z likovno vzgojo). Razlike v preferencah mecl dečki in deklicami Posebej zanimivi bi lahko bili prosti spisi o idolih (pevcih, igralcih, športnikih, junakih stripov itd), modnih zadevah. Tudi pri vprašanjih stripovskih junakov bi bilo mogoče narediti globlje analize nekega množičnokul-turnega pojava na večplasten način. Zelo zanimiv bi bil morda slovarček, vokabular besednjaka, ki ga otroci uporabljajo med seboj (argo, sleng). odnos (uporaba) do narečja, uporaba tujk (angleščina). Obiskovanje knjižnic in statistične analize bralnih navad. Druge teme: Tisk: Posebej pomembna je izdelava Šolskih glasil, v katerih je mogoče predstaviti rezultate raziskovalnega (in ustvarjalnega) dela. To je marsikje že ustaljena praksa. Poseben izziv bi bila tematska glasila v obliki "fanzinov" (ljubiteljskih časopisov). Analize branja dnevnega in revialnega tiska. Film in TV: Obiskovanje kina. izposojanje video kaset, morebitno skupinsko gledanje video kaset, komentiranje filmov, nadaljevank... Ocenjevanje (vrednotenje) filmov, lestvice najboljših, izbira priljubljenih filmskih igralcev, vprašanje "zvezd". Televizija: izbor TV oddaj glede na privlačnost, porabljen Čas ob TV; odnos do TV, ponavljanje TV vzorcev v pogovorih, nasilje na TV itd. Vloge družinskih članov pri izbiri programov. Računalništvo: Video in računalniške igre; katere so na j privlačnejše in zakaj; koliko jih igrajo, kako; vprašanje družabne konotacije teh iger (ipisi, analize in komentarji video/računalniških iger. Računalniške druščine (hekerji): njihov lastni komunikacijski kod (argo), igrice, raziskovanja, tekmovalnost itd Vsakdanje življenje: Bivalna kultura; Vprašanje obvladovanja življenjskega prostora je izrazito etnološka tema, hkrati pa se klasična etnologija ne zaveda dovolj njenega realnega pomena in dometa. Gre za Vprašanje t. i. habitusa, življenjskega prostora, v katerem živimo. Kot vemo, ni mogoče najti, recimo, otroške sobe, ki ne bi bila povsem individualno obdelana, opremljena z vizualnimi (simbolnimi) predmeti, igračami, športnimi pripomočki in podobnim. Na empirični ravni nas torej najprej zanima opremljanje otroških sob s posterji in drugim vizualnim gradivom, na simbolni ravni vsebina dodatkov, na naslednji stopnji pa še samo življenje v teh prostorih: dostopnost tega prostora drugim (vstopanje staršev, prijateljev), opremljenost z napravami za reprodukcijo zvoka/slike, video igrami... V primerjavi z več različnimi opis l/analiza m i je mogoče dobiti ogromno gradiva in poseči dokaj globoko v vprašanje obvladovanja življenjskega prostora. 30 GLASNIK SED 34/1994,'st. 3 1SSSS V OSNOVNI SOLI Mrmi Oblačiliui kultura In moda: Odnos do oblačenja, nepogrešljiva oblačila (pomen glede na znamke), cenjena oblačila, okus pri oblačenju (lepo in "grdo" oblačenje), simbolika oblačenja itd. (Jblačlla glede na starost. Zanimiva bi bila tudi raziskava šolskih torbic (in potrebščin), vendar ne samih po sebi, ampak z analizo risb in napisov (grafitov) na teh predmetih. Kultura prehranjevanja: Privlačnost prehranjevanja v "fast food" centrih, morda s preizkusom metode opazovanja Z udeležbo (pomeni in načini medsebojne komunikacije, izbira jedi. načini združevanja, zadrževanja v lokalih, izgled itd.). Nenazadnje je tudi vprašanje okusa (boljše in slabše, torej bolj dobre in manj dobre hrane) dovolj zanimivo; skupaj z vprašanjem listih jedi, ki jih posamezniki sploh ne jedo; analiza mnenja o šolskih in obšolskih malicah, sladicah, sadju; vprašanje fenomena žvečilnega gumija, uživanja brezalkoholnih pijač (morebiti celo vprašanja o alkoholu, kavi. kajenju in drogah) itd. Šport: Najbolj cenjeni Športi, obiskovanje športnih prireditev, posnemanje vzornikov, športni ki-z ve zde iid. Praznovanja: Morda bi bilo dobro, če bi v skupinskem delu podrobno opisali priložnosti, pogostost in načinie) praznovanja (od Hrane prek pijače do uporabe glasbe, oblačil, pogovorov, iger itd.). Zanimivo bi bilo vedeti tudi, če imajo raje praznovanja s starši ali brez njih (in v kateri starosti pri tem postavijo starše "na cesto"). Tu je mogoče obdelovati zelo Širok spekter aktivnosti, ki bi jih lahko otroci pokrili v raziskovalnih nalogah (in spoznali razliko med empiričnim zbiranjem gradiva ter začetno analizo simbolne in primerjalne ravni, še posebej med starimi in modernimi prazniki). Drugo: Nakupovanje v veleblagovnicah, pravila vedenja pri tem i kdaj in kaj lahko otroci kupujejo sami. kdaj nakupuje cela družina, kdaj samo eden od staršev, opredelitev vlog pri 'etn). Denar in prihranki, pomen denarja. Večno zanimive teme so še vprašanje zbirateljstva. počit-nikovanja (opisi počitnic, ki niso prosti spisi, ampak - recimo - opazovanje turistov, letoviščarjev...). Veliko pa je še tem, ki jih v tem prispevku nisem nakazal. Metode in tehnike raziskovalnega dela Množična kultura je torej most, po katerem se učitelji lahko približajo otrokom in njihovemu svetu. Toda kako? In ■s kakšnim ciljem? Vsak etnograf ve, da je sogovornika treba Prepustiti h govoru, vedeti pa je treba, katere so "top" lemc, ° katerih je sploh mogoče govoriti. Verjamem, da pedagogi v -svoji praksi te tehnike obvladajo in da imajo med Pedagoškim procesom tudi dovolj možnosti za spodbujanje iznajdljivosti in kreativnosti otrok, da o skupinskem delu na govorimo. Otrokom je treba prepustiti iniciativo in zgolj svetovati !(iI Predlagati teme, saj otroci kar kipijo od domišljije. Vloga mentorja bi bila v idealnem primeru le spremljevalna oz, ■svetovalna, dajanje temeljnih impulzov in napotkov za delo. {1goj za uspeh pri raziskovanju množične kulture je, da l,utelji-mentorj| pozabijo na svoje osebne vrednostne sodbe o elementih množične kulture. Sodelovanje med seboj enakih (zgolj z "moralno" avtoriteto) je idealna možnost Tehnike dela, ki jih izbere učitelj-mentor, so odvisne od različnih naključnih dejavnikov; teme raziskave, poznavanja otrok (skupine) in njihovih zmožnosti, tudi od osebnih preferenc posameznih učiteljev mentorjev. Ko hočemo spodbuditi osebno motivacijo otrok, pa se moramo vprašati o tehnikah dela na podlagi ciljev našega dela. Zmeraj primerne so klasične pomožne tehnike etnografskega raziskovalnega dela - vprašalniki (ti naj bi bili pomožno orodje le za mentorje!) in anketni listi-, v ospredju pa naj ostanejo tehnike pogovorov (vodeni intervju) in metoda neposrednega opazovanja (avtopsija), oplemenitene z načini opisovanja opazovanih pojavov (skice, opisi, tabele, fotografije, video, zvočni posnetki..,). Prednost naj ima - če je le mogoče - skupinsko delo otrok ob asistenci mentorja/učitelja, ob tem pa bi bilo dobro vsaj del raziskovalnega dela pri otrocih zastaviti tudi povsem individualno. S pedagoškega vidika je gotovo izjemno pomembna tudi končna faza predstavitve nekega določenega raziskovalnega dela, ki naj bi bilo čimbolj kreativno: snemanje, pisanje, risanje... Pri tehniki raziskovalnega dela morajo učitelji-mentorji Se posebej pazili na to, da uporabljajo predvsem sodobna tehnična sredstva, s katerimi se otroci lahko tudi ustvarjalno igrajo (video, fotografija, računalniška grafika...). literatura: - ADORNO 'Iheodar W., Iivod v sociologijo glaslx?, Ljubljana 19X6. - ADORNO Theodor W„ Max HORKHEIMER, Sociološka študiju. Zagreb 1980. - BARNES Harry Miner. Uvod n istoriju sociologije. Beograd 1982. - BENJAMIN Walter, Vrnjeiničko djeto u razdoblju tehničke reprodukcije V: Estetički ogledi. Zagreh i 9H6, str. 125-151. - BOROFSKY Robert (nr.). Assessing Cultural Anthropology New York, St. Louis. San Francisco. Auckland. Bogota, Caracas, Lisbon. London. Madrid. Mexico City, Milan. Montreal, New Delhi. San Juan. Singapore. Sydney, Tokyo. Toronto 1994. - (jEERTZ Clifford. The Inteipivtation of Cultures, New York 1973- HAMMERStEY Martyn. What 's Wrong With Ethnography> Methodological Explorations. London and Nem York 1992 - HQRKHEiMER Max, 1'omračenje uma. Sarajevo 1989. - KA VCIC Bojan. Preučevanje vsakdanjika življenja (Slovencev). Pogovor. "Etnologija danes" - Prispevki k raziskovanju načina življenja V: Problemi, let. 18, št. /97(4/1980). Ljubljana 1980, str. 149-151. - KREMENŠEK Slavko, Buševemu "eseju" ob rob V: Glasnik Slovenskega etnološkega društva, let. 19, št. -i. Ljubljana 1979 str. 61-62. - KREMENŠEK Slavko, Etnološki razgledi in dileme 1. Ljubljana 198$ - MARCUS George E, Michael A i J FISCHER, Anthropology as Cultural Critique An Experimental Moment in the Human Sciences, Chicago and London 1986 - MARCUSE Herbert, Covjekjediie dimenzije, Sarajevo 1989 - MARX Karl, Kapital. Kritika politične ekonomije. 1. zv Blago in denar. Ljubljana 1986, str, ',9-90. - MLINAR, Zdravko. Milko POŠTRAK. Svetovna homogenizacijcl In/ali kulturni pluralizem/ Rock, glasba in narodno kulturno izročilo. V: Teorija in praksa, let 28, Št 12, Ljubljana, december 1991, str. T463-1375. Glasnik sed 34/1994, št. 4 31 Summary MASS| CONTEMPORARY CULTURE FROM THE ETHNOLOGICAL POINT OF VIEW Rajko Mursic The aim of the elementary schools* treatments of the mass culture phenomena is. above all, stimulating the first reflection about a child's own everyday environment The process of contemporary inculturation through or into mass culture starts with the first toys (Barbie dolls), but the viewpoints of the mass culture become particularly important in the early adolescent period. For that reason alone the elementary-school pupils would find that kind of work rather interesting and altractive. The segments of culture can be roughly divided into traditional or folk - culture, high -"artificial" or elite culture (that may be considered the summit of pedagogical aims) national as well as worldwide, the third segment being mass culture. Taking into account that ethnology is interested in the life-style of all classes in all periods of history we can accept the research of mass culture into the field of ethnological interest. One of the aims of the research of mass culture is also the improvement of the quality of pedagogical work in school. The exposure of those extracurricular research topics that strike children in their everyday lives is the means with which we could reach useful side-effects not only in the sense of research (ethnographic sense) with the material that would later be more thoroughly treated by the experts -but also in a completely pedagogical arid didactical sense. Albinca Pesek, Svanibor Pettan_ MULTIKULTURNA GLASBENA VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE Multikulturna glasbena vzgoja in izobraževanje temeljita na zavesti o obstoju veliko različnih glasbenih kultur po vsem svetu in spodbujata k spoštovanju različnih načinov glasbenega izražanja in k spoštovanju različnih ljudi, ki te glasbe ustvarjajo, izvajajo in poslušajo. K utemeljenosti in razvoju mul-tikulturne glasbene vzgoje in izobraževanja je pomembno prispevala sodobna c t no muz i kol ogija, ki kot svoj predmet študija vidi glasbo v kontekstu kulture vseh krajev in časov. V članku sta multikulturna glasbena vzgoja in izobraževanje predstavljena skozi zgodovinski pregled, cilje in elemente ter skozi primer obravnave glasbene kulture posameznega območja. Koncept mullikultumc glasbene vzgoje in izobraževanja je zaživel pred nekaj desetletji v Združenih državah Amerike in se postopoma uveljavlja ¡10 vsem svetu, v zadnjem času skozi iniciative posameznikov tudi v Sloveniji, Njegov potencial je razviden skozi cilje, kot so; seznanjanje z glasbami različnih prostorov in časov, razvoj razumevanja o njihovi relativni enakovrednosti, spoznavanje njihovih zakonitosti, razvoj poli mu zika I nos t i in razvoj strpnosti do razlik med kulturami in ljudmi. Vzgojno-izobraževalno delo na podlagi mullikulturnega izhodišča se realizira skozi vodeno poslušanje, izvajanje (petje in instrumentalno igro), gibanje ob glasbi in razvijanje glasbenih pojmov. Primer obravnave posamezne glasbene kulture (Mehika) je izbran iz eksperimentalnega glasbenega kuriku-luma, ki ga je A. Pesek testirala s pomočjo predšolskih otrok in njihovih staršev v i.juhljani v šolskem letu 1992/93- Glasba je predstavljena v kontekstu kullurc, ki vključuje zemljepisne, zgodovinske, demografske in jezikovne značilnosti Mehike. Podrobna priprava učne ure kaže, da so upoštevani kognitivni, afektivni in psihomotorični smotri vzgoje in izo- ______UDK 379.825:398.8 braževanja ter predstavlja eno izmed možnosti, kako mul-tikulturni koncept uveljaviti v glasb eno -pedagoški praksi v Sloveniji J. MULTIKULTURNI PRISTOP H GLASBENI VZGOJI IN IZOBRAŽEVANJU Multikulturni pristop h glasbeni vzgoji in izobraževanju vzpodbuja razumevanje in občutljivost do ljudi tz različnih krajev in časov ter njihovega izročila. Razvija spoznanje, da je v svetu veliko različnih oblik umetniškega izražanja in hkrati uči spoštovati glasbene vsebine in principeorganizi-tanosti zvoka, ki izvirajo iz "tujih" kultur. Multikulturni pristop v vzgojno-izobraže\'alnem procesu ima izrazito vlogo pri razumevanju glasbe kot svetovnega fenomena. Raziskave etnomuzikologov so pokazale, da sestavlja svet veliko zelo umetelnih glasbenih kultur, ki bazirajo na različnih, toda enako logičnih principih. Mnogi, ki so skozi poglobljen študij spoznali več glasebnih kultur, se strinjajo, da pogosto uporabljen koncept "glasbe kot internacionalnega jezika", nima osnove."Različne glasbene kulture namreč temeljijo na različnih principih in posameznik mora obvladati njihove zakonitosti, če jih hoče razumeti. V preteklosti so učitelji prepričevali svoje učence da v svetu obstaja le en "pravi" glasbeni sistem, to je sistem zahodne klasične glasbe. S poudarjanjem dovršenosti tega sistema so drugim glasbenim sistemom, hote ali nehote, dali predznak inferiornosti. Današnji glasbeni kurikulumi na vseh stopnjah, ocl predšolskih institucij do fakultet, bi naj vsebovali uravnotežen program z reprezentativnimi glasbenimi primeri iz vsega sveta. 1.1. zgodovina ideje o multikulturni glas bf.ni vzgoji in izohhazevanju Spodbuda za multikulturno glasbeno vzgojo in izobraževanje izvira iz Združenih držav Amerike kot posledica teženj po sožitju ljudi, ki so se v to deželo priseljevali iz različnih koncev sveta. Glasba je pomenila most za premagovanje različnosti ter za približevanje ljudi različnih miselnosti in čustvovanj. Že okoli leta 1920 so se začeli pojavljali kurikulumi, ki so vsebovali glasbe iz različnih koncev sveta. Zgodovinske zahteve glasbene pedagogike po mu Iti kulturne m pristopu h glasbeni vzgoji in izo- tiPrtm,; Sachs /965. 221 32 GLASNIK SED 34/1994,'st. 3 | T HBSSIiraSBlllSI bruževanju je spremljala ekspanzija informacij o različnih glasbah, ki so jih prinašali etnomuzikologi. Zgodovinski prelom v smeri m uiti kil I turne vzgoje in izobraževanja je pomenil nacionalni simpozij glasbenih pedagogov leta 1963 na univerzi Vale. Udeleženci simpozija so ugotovili, da večina kurikulomov vsebuje le zahodno (evropsko) klasično glasbo, predvsem iz obdobja baroka, klasicizma in romantike, hkrati pa zapostavlja zgodnjo in sodobno zahodno klasično glasbo ter jazz, popularno in folklorno glasbo.1 Simpoziju na Valeu je sledilo srečanje glasbenikov, pedagogov, filozofov, teologov, glasbenih pedagogov in industrialcevvlšnglewoodu leta 1967. Ovrednotili so vlogo glasbe v ameriški družbi in izobraževanju ter zaključili, cla mora imeti veliko vlogo v življenju, pri gradnji osebnostne integritete ter pri spodbujanju kreativnosti. Formulirali so deklaracijo za izboljšanje vzgoje in izobraževanja, ki med Ostalimi vsebuje tudi naslednje postavke: - v glasbene kurikulume je treba uvrščali glasbe vseh obdobij, kultur, stilov in oblik, - glasbeni repertoar mora obsegati glasbo našega časa v vsej svoji bogati različnosti; vključevati mora popularno "teenage" glasbo, avantgardno glasbo, folklorno glasbo ter glasbo drugih kultur. - Šole in fakultete morajo omogočiti čas in prostor za izvajanje glasbenih vzojno-izobraže vaInih programov, tako predšolskih in šolskih kot tudi programov za odrasle, " razviti je treba izobraževalno tehnologijo, ki ho v pomoč pri optimalnem izvajanju vzgojno-izobraževalnega procesa. V sodobnih glasbenih kurikulumih v ZDA,41 poudarjajo, da morajo otroci pridobivati glasbene izkušnje skozi: - študij glasb vseh kultur in glasbenih obdobij, * aktivno muziciranje in glasbeno učenje, " individualno raziskovanje in neposredno uporabo oziroma aplikacijo glasbenih pojmov, informacij in spretnosti. V srednjeevropskem prostoru se težnja po vsebinsko uravnoteženem kurikulumu glede zastopanosti glasb iz različnih prostorov in časov pojavlja v zadnjem desetletju, v Sloveniji pa se počasi uveljavlja šele v zadnjem času na podlagi spodbud in študija posameznikov. 1.2. cilji mIJ lil kiji .turne glasbene vzgoje in izobraževnja Poleg znanih občih ciljev glasbene vzgoje in izobraževanja lahko pri multikulturno zasnovanem glasbenem kurikulumu izpostavimo še naslednje cilje: 1. Seznanjanje s široko paleto zvokov iz vsega sveta. (Hroci si z raznolikimi glasbenimi primeri razširjajo svoje Zvočne predstave in tako postanejo dojemljivi za vse vrste glasbenega izražanja. 2- Razvijanje razumevanja, da obstaja veliko različnih, vendar relativno enakovrednih glasb. Pod vplivom (zahodno) evropskega imperializma skozi Stoletja ter politične in gospodarske podobe današnjega sveta ima prepričanje o superiornosti zahodne klasične glasba globoke korenine. Multikultuma glasbena vzgoja in izobraževanje pa poudarjata, da je zahodna klasična glasba Pri>n,: Choksy at at 19X6: 14. 3) p"'"i Choksy ut al 1986: 17-tU. *)Prtm, choky etui 19X6, v le ena (ali nekaj) izmed glasb in da njena relativna umetelnost ne zadostuje, da bi bila kriterij za presojanje drugih glasb. 3. Odkrivanje, da obstaja veliko različnih, vendar relativno enakovrednih poti za ustvarjanje glasbe. Otroci ugotavljajo, da imajo glasbe drugih kultur pravila, ki se razlikujejo od tistih pravil, ki določajo glasbo v njihovi lastni kulturi. Kar na primer ni sprejemljivo v zahodni glasbi, je lahko čudovito sprejemljivo v kaki drugi glasbi na drugem koncu sveta. Vzporedne kvinlc so v strogem harmonskem stavku zahodne klasične glasbe prepovedane, pri južnoafriškem ljudstvu Vencla pa so običajni del glasbenega izraza." 4. Razvijanje polimuzikalnosti. S spoznavanjem različnih glasb sveta otroci razvijejo večjo glasbeno fleksibilnost, ki jo nekateri imenujejo poli muzi kalnost.6' Na ta način povečajo svoje sposobnosti za izvajanje, poslušanje in pozitivno vrednotenje mnogih glasb. Raziskave so pokazale, da ko si otrok pridobi pozitivno stališče do ene "tuje" glasbe in jo je sposoben izvajati in analitično poslušali, postane bolj fleksibilen tudi do drugih glasb. Z izvajanjem drugih glasb si otroci razvijejo številne vokalne in instrumentalne tehnike. 5. Razvijanje strpnosti do drugih kultur in etničnih skupin. S sprejemanjem, izvajanjem in vrednotenjem glasb različnega geografskega in zgodovinskega izvora si otroci razvijajo razumevanje in strpnost do drugačnega in s tem neposredno premagujejo ovire, ki ločujejo ljudi različnih ras ter kulturnih in etničnih skupin 1.3. ELEMENTI MULTIKL1LTUKINE GLASBENE VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA Vzgojno-izobraževalho delo na podlagi mullikulturnega izhodišča izvajamo na različne načine. Učne ure naj vsebujejo vodeno poslušanje glasbe, izvajanje (petje in instrumentalno igro), gibanje ob glasbi ter razvijanje glasbenih pdjmbv. 1. Vodeno poslušanje. Pri učenju različnih glasbenih jezikov mora otrok prav tako kot pri učenju kateregakoli drugega jezika najprej poslušati njihove tonske in ritmične vzorce Pomembno je, da otrok že v najzgodnejši starosti sliši veliko različnih glasbenih struktur, saj si bo le tako lahko gradil razumevanje na podlagi kontrastov. Skozi doživljanje teh kontrastov si pridobiva vedno bolj natančne diskrimina livne sposobnosti. 2. Izvajanje glasbe. Otroci naj bi se že v predšolskih ustanovah učili peti enostavne pesmi različnih narodov na kar se le da avtentičen način in v originalnih jezikih. Učitelji naj ne uporabljajo harmonskih spremljav, če jih v določeni kulturi ni. Ob petju naj še otroci učijo igrati na avtentične instrumente iz različnih kultur. Če le ti niso dosegljivi, naj učitelji sestavijo instrumente, ki so po obliki in zvoku podobni originalnim. Ob tem naj se poslužujejo zvočnih in vizualnih posnetkov originalov. 3. Gibanje ob glasbi. Gibanje je govorica telesa in je pomembna za otrokovo komunikacijo prav tako kol govorni jezik. S poslušanjem in gibanjem si otrok pridobiva prve izkušnje in znanja o različnih glasbenih kulturah. Poslušanje in ritmično gibanje omogočata osnove za glasbeno rast. Gibalne aktivnosti naj bodo usmerjene na i) Prim.: Blacking 19X0■ 205 $) Pripon tČIjtiv je ptvbrati članvk 'The Challenge of Bi-Musicttttly" et-nomuzikohiaa Htxxla < l'X>0) ter njegoit) mnenjeft tej temi nekaj desetletij kasneje (v Pettan 1992:161). 7) Prim.: Andemm in Shenan Campbell 19X9: 4. GLASNIK SED 34/1994, št. 4 33 OBI HM ': : . .'.1...... ■ - ____'".I - - - _i ■' K: l' " " i; ¡:;s s razumevanje osnovnih pojmov, kol sta ritem in oblika. Otroci bodo zlahka odkrivali različne glasbe z učenjem ljudskih plesov različnih tradicij. Zaradi tesne povezave med motorični m i aktivnostmi in mentalnimi aktivnostmi gibanje poveča pojmovno učenje. 4. Razvijanje glasbenih pojmov. Kurikuium, ki bazira na multikulturnih glasbenih izkušnjah, mora biti usmerjen na osnovne glasbene elemente: melodijo, ritem, harmonijo, zvočno barvo, dinamiko in obliko. Mnogi učitelji uporabljajo teh šest elementov kot osnovo, okoli katere organizirajo široko paleto glasbenih izkušenj, Posameznosti, ki jih razvijamo okoli teh osnov, pomagajo tako učiteljem kot otrokom organizirati glasbene informacije v pomenske in trajne izkušnje Razumevanje, kako različne glasbene tradicije organizirajo tvarino, omogoča otrokom, da zaznajo podobnosti in različnosti glasbenih kultur. 1.4. M l JI .T I KI i I.TLIRN A GLASBENA VZGOJA iN IZOBRAŽEVANJE V SLOVENIJI Prvi eksperimentalni multikulturni glasbeni kurikuium na slovenskih tleh je bil namenjen predšolskim otrokom tn njihovim staršem. Pedagoški proces je potekal v šolskem letu 1992/93 v ¡Ljubljani. Rezultati so med drugim pokazali, da je raznovrstnost glasbenih vsebin pomagala razviti tolerantnost otrok do glasb iz različnih zgodovinskih obdobij in geografskih okolij. Tabela prikazuje ocene slaršev ki so spremljali reagiranje svojih otrok do različnih glasb. PRILJUBLJENOST POSAMEZNIH GIASB Grafični prikaz dokazuje, da med priljubljenostjo posameznih glasb pri otrocih ni bilo bistvenih razlik. Z enakim veseljem so sprejeli glasbo Mozarta, l.utoslavvskega in Indijancev. To dejstvo dokazuje, da je predšolsko obdobje čas. ko lahko otroku ponudimo kvalitetne glasbene vsebine, ki bodo postale del njegove glasbene govorice. GRAFIČNI I'KIKAZ Priljubljenost posameznih glasb barok klasičnem rornanljka 20. stu! jau Ijudslui otroSka glasba iz različnih zgodovinskih obdobij in geografskih okolij !) Med osnovne cilje eks!>erimenlulitcga programi!je aettrrUjjieksperimeiita A. Pesek uvrstila: 1. spodbujanje skupnega muziciranja v otrokovi drttžini, 2. multikultumo prosvetljevanje. razvijanje otrokovega pojmovnega sistema glede skupnih značilnosti skladb iz mzličnitizgodovlnskih obdobij in geografskih okolij. 4. spoznavanje sloivnskr kulturne dediščine 5. ruzvijunjeolmkuvih interesov doglasfiitiih dejavnosti, 6. raztnjanje otrokovih glasbenih sposobnosti, 7 razvijanje otrokovih spoi/i trnkih sposobnosti, predvsem ¡glasbenih, s. širjenje otmkut.ega glasbenega znanja in 9. razvijanje delovnih navad (Pesek 199;V 9) Zaradi časovne omejenosti eksperimentalnega programa t' kurikuium niso bile uvrščene glasbe pred barokom. Stolpec "ljudska glasba" se nanaša na slovensko in svetovno ljudsko glasbo, stolpec "otroška glasba" pa na otroško ivkabio-instrumentabio glasba sloi/enstu-ga in tujega izvora. Izhodišče za razvoj kurikuluma v Sloveniji na vseh Stopnjah glasbenega vzgajanja in izobraževanja predstavlja naslednji matični prikaz:1 2. METODIČNI NAPOTKI ZA OBRAVNAVO GLASB SVETA Glasbeni pedagog naj predstavi posamezno glasbo v kontekstu celotne kulture določene države ali območja. Pri tem naj upošteva zemljepisne, zgodovinske, demografske, jezikovne in religijske značilnosti. Otroci uživajo ob spoznavanju različnih ljudstev - njihovih običajev, slikarstva, arhitekture, literature, plesa in glasbe. Skozi povezavo različnih aspektov kulture otroci zaznavajo pomen in vlogo glasbe v življenju. Pri tem naj glasbeni pedagog uporablja avdio in video posnetke, fotografije, glasbila in druge predmete, ki so nastali v obravnavani kulturi. Primerjave neznanega z znanim (Slovenijo) otrokom pomagajo pri nazornosti predstav. Pomembno je. zlasti pri mlajših otrocih, da učitelji pri obravnavi določene kulture upoštevajo vseh pet čutil: sluh, vid, tip, vonj in okus,1" 2.1. ŠTUDIJ PRIMERA: MEHIKA Mehika se razprostira na velikem območju, ki obsega skoraj 2 milijona km" to pa pomeni, da je večja od Slovenije skoraj sto krat. Na severu meji z Združenimi državami Amerike, na jugu pa z Gvatemalo in majhno srednjeameriško državo Belize. Mehikancev je okrog 90 milijonov, se pravi 45 krat več kot Slovencev. Glavno mesto Mexico s milijoni prebivalcev sodi med največja mesta sveta. Uradni jezik je španščina in lahko rečemo, da je Mehika največja dežela na svetu, v kateri je španščina uradni jezik Večina Mehikancev je kristjanov - katolikov. Na območju današnje Mehike so že od zdavnaj živela različna indijanska ljudstva. Med njimi so bili najmočnejši in tehnološko najbolj napredni Olmeki. Maji.Tolteki in Azteki V zgodnjem 16. stoletju so njihovo ozemlje zasedli Španci. Srečanje s Španci je imelo za Indijance hude posledice: tO) Grafični prikaz ne določa natančnih razmerij mud posameznimi glasbami, temneč le prisotnost glasb iz različnih geografskih okolij in zgodovinskih obdobij. ti) Vonj ali okus vključimo na primer pri spoznavanju hrane, začimb in rastlin, ki so značilne za določeno področje. li) Otroci naj poiščejo Mehiko na zemljevidu GLASNIK SED 34/1994, št. 4 veliko jih je padlo v bojih, še več jih je limrlo od evropskih bolezni, proti katerim niso imeli zaščile. Ostali so morali delati kot sužnji v rudnikih. Skozi tri stoletja španskega vladanja v Mehiki so se Indijanci in Evropejci med seboj mešali. Današnji prebivalci Mehike so večinoma t.i. mestiei oziroma mešane i, čeprav obstajajo tudi indijanske skupnosti, ki Še naprej ohranjajo svoje jezike in šege. Boj za samostojnost Mehike v 19. stoletju in potem številne državljanske vojne so terjale več kot 50 milijonov življenj. Kljub temu, da je Mehika bogata z nafto, sodi med srednje razvile države. Da bi otroci bolje dojeli mehiško kulturo in še posebej glasbo, se naučimo nekaj španskih besed, ki jih prebivalci Mehiki pogosto uporabljajo. Razdelimo jih lahko v tri kategorije." Prva obsega štetje od ena do deset, kar je pomembno za otroške izštevanke, prav tako pa tudi za enega izmed izbranih glasbenih primerov. Druga kategorija obsega pozdrave in nekaj besed za enostavno komuniciranje, tretja pa se nanaša na najbolj karakteristične besede. Glasba, ki danes dominira v mehiških medijih, je pO poreklu in vzdušju evropska. Razen Španskega vpliva je čutiti vpliv Nemcev in Čehov, ki so naselili sever Mehike v 19. siolcliu. V mehiško glasbeno življenje so uvedli nekatera nova glasbila (harmoniko) in glasbeno-plesne žanre (polko, Valček, redowo, inazurko). Značilnosti, kol so tridobni metru m, akordična spremljava ter imena in oblike plesov, ki jih glasba pogosto spremlja, nedvomno kažejo na eVrop ske korenine. Indijanskih in črnskih sledi z bližnje Kube je v sodobni mehiški glasbi bolj malo Indijanska glasba živi predvsem znotraj indijanskih skupnosti. O glasbi Indijancev pred prihodom Evropejcev je malo znanega. Povezana je bila z religijo, duhovniki so imeli glasbeno izobrazbo. Azteki so muzicirali enoglasno, Maji pa po vsej verjetnosti tudi večglasno. Španska glasba, duhovna in posvetna, ji' postopoma izrinila indijansko iz več razlogov. Skupaj s španskimi vojaki so namreč v Mehiko prišli m is iona rji, ki so že leta 1523 odprli glasbeno šolo ter v njej poučevali koralno petje in igranje na evropska glasbila. V začetku 18. stoletja je nastala prva mehiška opera 1'artenope skladatelja Manuela de Sumaye. V 19. stoletju so ustanovili Filharmonično društvo in v 20. simfonični orkester. Več skladateljev, kot tudi Carlos ChaveZ, je na podlagi sinteze indijanskih glasbenih motivov in evropske skladateljske tehnike ustvarjalo mehiški nacionalni stil. Mestna aristokracija se je navduševala nad italijansko opero in na ta način je bel canto postopoma pridobil naklonjenost in zaživel v glasbi tudi v nižjih družbenih slojih po vsej Mehiki. Tako je nastal mehiški cancion (kansjon). sentimentalna mestna pesem v počasnem tempu, kjer enega ali dva Pevca spremlja kitara. Po šestdesetih letih je posebej priljubljena balada romanlica (balada romantika) s petjem ob spremljavi orkestra. Corrido(korido) je naziv za politično "1 Za pravilno izgovorjavo poskrbimo s pomočjo skivarja so praktično uporabo, kot je na primer Vitas 1979, ,4> 1 - ima, 2 - d,j . /res, 4 - auilm (izg. kitatro). 5 • dtico (sinko), 0 -auis, 7-stote. x- oeho ft/čo), 9- nuetv, 10 t/iez (lijesi Pri uri bom&obrctniavttU mehiško ljudsko pesem lino. dos, y trvs, Sn ilustracijo Ulitku uporabimo naslednji diah/g: A- H(ila! (ola). zdravo! '"'Javor, i/ue hora es? (porfciuor, ke ora es) - Prosim, koliko je ura? s"» las tres, - Vm je tri ■'< Gracias. (grasjas) - Hvala AdU>S> (adjos) - Zbogom,' ■ "«i¡ta la t,ista/ tasta la nista) Na snidenje! ■') To so na primer: «migu, amiga prijatelj, prijateljica. caramba Jintmba) ■ presneto i beseda, ki jo Mehikanci uporabljajo, bojih nekdo "h nekaj preseneti); mariana (manjana) - jutri (tudi v pomenu, da z (letinii ni potrebno pretiravati in da vsako delo lahko opravimo tudi jutri); peso. mehiška denarna enota: ponebo (puncoi - oblačilo, mehiška ogrin-• s< tlol/o iti melodični ritem ploskanje na besedne zloge oziroma na ritem poteka melodije. Glasnik sed 34/1994, št. 4 35 ETNOLOGIJA POTEK URE IN UČNI KORAKI PEDAGOGOVE DEJAVNOSTI DEJA VNOSTI OTROK IN STARŠEV UVOD A Uvodne dejavnosti 1.Petje pesmi Pobuda za izbiro uvodne pesmi Otroci izberejo nekaj uvodnih pesmi ter spremljajo mikrodobe in melodični ritem s ploskanjem. Eden izmed staršev spremlja petje s kitaro ali klavirjem. 2.Poslušanje skladbe in razgovor o njej Pobuda za izbiro qlasbe za poslušanje in vodenje razgovora o skladbi Otroci si pred poslušanjem izberejo spremljevalne dejavnosti: mirno poslusanje, ples ali ploskanje ob skladbi. 3.Utrjevanje japonske ljudske; Angari me Pobuda za petje pesmi in izbiro lastnih gibalnih vzorcev za ponazoritev vsebine Ob petju japonske ljudske pesmi otroci ponazarjajo vsebino z mimiko in gibanjem. B Razgovor o Mehiki in Mehičanih Vodenje razgovora in postavljanje vprašanj; - kje je Mehika, Otroci na zemljevidu pokažejo Srednjo Ameriko in Mehiko. - kdo so prebivalci Mehike? Napodlagi slikovnega materiala otroci ugotovijo, da so prebivalci Mehike Indijanci, belci in mestici. Pobuda za analizo jezikov: pedagog zapoje Številke od ena do deset v angleščini, nemščini, španščini in slovensčini Otroci skušajo prepoznati posamezne jezike ter ponovijo štetje do deset v španščini (uno, dos, tres, cuatro, cinco, seis, siete,ocho, nueve, diez). Razgovor o besedi mañana in pobuda za igro. Otroci se na podlagi domačega razgovora s starš; spomnijo, da beseda mañana pomeni jutri. Razložijo nagnjenost prebivalcev, ki delo radi prelagajo na "jutri". Otroci sedijo v krogu in si izmišljajo dejavnosti, ki naj bi jih njihovi sosedje opravili. Le-ti pa raje sedijo v senci in ko bi morali nekaj narediti, zapojejo mañana. Pregled risb z mehiškimi motivi in mehiških oblačil, ki so jih otroci prinesli b glasbeni uri. Otroci ovrednotijo risbe in poimenujejo oblačila, ki so jih prinesli s seboj - poncho in sombrero. JEDRO A Petje mehiške otroške ljudske pesmi Navodila za ponovitev ritma in besedila pesmi Otroci stopijo k svojim staršem in skupaj z njimi ploskajo dobe (plosk z dlanmi na težko dobo in udarec na dlani staršev na lahko dobo) ter ritmično Izgovarjajo besedilo vseh treh kitic. Navodila za utrjevanje pesmi po metodi odmeva. Otroci in starši pojejo pesem po odmevu in ob tem ploskajo dobe. Pobuda za interpretacijo pesmi in ponovitev termina refren Otroci predlagajo tempo, dinamiko in aqoqiko za izvajanje posameznih kitic in refrena. Povedo, da je refren glasbena misel, ki se ponavlja pri vsaki kitici. B Spremljanje pesmi ■ z Orlfovimi instrumenti. Pobuda za izbiro instrumentov Otroci izberejo instrumente za izvajanje makro in mikrodob ter melodičnega ritma. Vsaka instrumentalna skupina posebej utrdi spremljevalne ritmične oziroma ritmično-melodicne obrazce. C Poslušanje skladbe Jarabe Tapatio. Navodila za poslušanje glasbe in poslušalska vprašanja; do koliko ploskamo pri skladbi in koliko delov ima skladba? Otroci stopijo k svojim staršem in skupaj z njimi ploskajo težke in lahke dobe. Ugotovijo, da v prvem delu ploskajo do dva, v drugem do tri in v tretjem znova do dva; skladba ima tri dele. Vodenje razgovora o značaju skladbe in njenem naslovu Ples s kiobuki. Otroci skušajo ugotoviti značaj celotne skladbe in posameznih delov. Glede na naslov skladbe določijo dele, ki bi bili primerni za ples s klobuki. Motivacija za ponovno poslušanje skladbe. Otroci ponovno poslušajo glasbo mirno ali pa jo spremljajo s ploskanjem. D Gibanje ob glasbi Prikaz gibov za menjavo klobukov Starši se sklonijo, pokleknejo ali sedejo v višini otrok. Ob pedagogovem ploskanju makrodob prvega dela skladbe si drug drugemu jemljejo klobuke in jih posajajo na svoje glave. Prikaz nibov za ples valčka (srednjega dela skladbo)» Otroci in starši za pedagogom ponavljajo korake: dolgi-kratki-kratki. Motivacija za ples ob glasbi Ob prvem in zadnjem delu skladbe si otroci In starši Izmenjujejod klobuke, v srednjem delu pa plešejo valček Pobuda za izmlšljanjc novih gibalnih vzorcev ob ponovnem poslušanju glasbe Otroci predlagajo nove qibalne vzorce za ples s klobuki in za ples valčka. KONEC A Navodila za domače delo Napoved domačih nalog; 1 .Petje mehiške ljudske pesmi delo 2.Poslušanje meniške skladbe In ples s starši 3,Priprava na naslednjo glasbeno uro: - razgovor s starši o Indijancih - poslušanje Kiowa Round Dance B Ponovitev vsebine Motivacija za glasbene dejavnosti ob glasbene ure zaključku učne ure Otroci predlagajo glasbene dejavnosti, ki so vezane na mehiško glasbo. C Mehiška zakuska Predstavitev in povabilo na pokušino taca -mehiške jedi"1 Zakuska ob zvočni kulisi mehiške glasbe. 22) Taco p žefiek iz koruznega testa, napolnjen z mletim mesom, paradižnikom mezgo in začimbami. 36 GLASNIK SED 34/1994,'st. 3 v v v v . v Jarabe Tapalio - mehiški ples s klobuki (A - det menjava klobukov rili dvodelnem taklavskettt načinu) Transkribcija mehikanske ljudske pesmi Lino, ilos, y tres Prevod: [Zna, dva in tri, štiri, pel, Sest, sedem, osem, devet, jaz znam šteti do deset. La, la... Ena, dva in iri, štiri, pel, Sest, jaz imam klobuk, jaz imam ogrinjalo. La, la... Fna, dva in tri, štiri, pet, šest, zbogom prijatelj, na svidenje. La. la.. UNO, DOS, Y TRF.S " 11 i» t» u, h t* k Ii. Ii ll h li l> la. Transkribcija instrumentalne skladbe Jarabe Ta-patio - mehiškega plesa s klobuki JARAHP.TAPATIO J -126 ^jK+i-iMmm J j ijjjn rn iTisfelfeBa OFMJKA A B A J I M < I M l | !- | .1 | < | h | liCKl! I Jarabe Tapalio • mehiški ples s klobuki (B - det ples ob tri-del-netii taktovskem načinu) GLASNIK SED 34/1 994, št. 4 37 ETNOLOGIJA Mehiška zíikaska zakuucek Ideja kulturnega relativizma je v 20, stoletju vse bolj prisotna tako v prizadevanjih etnotmizikologov kot tudi glasbenih pedagogov. Oboji se kot pobudniki multikul-turne glasbene vzgoje in izobraževanja zavzemajo, da bi bile glasbe vseh geografskih okolij in zgodovinskih obdobij, ne glede na stopnjo njihove relativne dovršenosti, zastopane v vzgojno-izobraževal nem procesu, Menijo, da glasba ni "univerzalni jezik" z vrhuncem dovršenosti v zahodni umetni glasbi, na podlagi katere bi lahko vrednotili vse druge in drugačne glasbe, ampak je "univerzalni fenomen", ki obstaja povsod, kjer obstajajo ljudje, in temelji na pravilih, k: se medsebojno razlikujejo v prostoru in času, Posameznik mora spoznati glasbena pravila in družbeni ter kulturni kontekst, če hoče razumeti in vrednotiti katerekoli glasbo. Multikulturna vzgoja in izobraževanje naj bi bila prisotna na vseh stopnjah šolanja. Zlasti je pomembno, da zaživita že v predšolski pedagoški praksi, ko so otroci neobremenjeni s predsodki in odprti za sprejemanje različnih glasbenih vsebin. Kot uravnotežen pogled na raznovrstnost ljudi, njihovih kultur in posebej glasbenega izročila, sta multikulturna glasbena vzgoja in izobraževanje nedvomno tudi | zagotovilo boljšega sveta, z manj aroganee. ki izhaja iz prepričanja v lastno kulturno supcriornost, in hkrati z več tolerance in upoštevanja medsebojnih razlik. Treba je jasno povedati, da multikulturni koncept ne odreka nedvomno vrednost zahodni umetni glashi, pa tudi ne zaničuje slovenske glasbene identitete. Prav nasprotno. Skozi tematsko, pa tudi metodološko bogatenje glasbenega študija poskuša omogočili dojemanje (tudi) evropske umetne ali pa katerekoli slovenske glasbe iz več zornih kotov. Hkrati pa posameznika pripravlja na življenje v družbi, ki tudi v Sloveniji, po vzoru zahodnoevropskih dežel (npr. s kitajskimi restavracijami, latinskoameriškimi cestnimi glasbeniki itd.) vse hitreje pridobiva multikulturno podobo. LITERATURA - A/LEC Rafael "Meksička mtizika". VMuzička enciklopedija II, ur. K. Koeučerič, 1974 558-9. - ANDERSON, William M in Patricia SHEHAN CAMPBELL 1989 Multicultural Perspectives in Music Education. Restom Music Educators National Conference - BEUAGVli. Gerard in Thomas STANFORD "Mexico". VTheNeie Grow Dictionaiy of Music and Musicians XII. ur. S. Sadie, 1980 226-40, - BLACKING, John "Ttvnds in the Black Music of South Africa. 1959-1969". V Musics of Many Cultures An Introduction, ur. E. May. 1980 195-215. - CHOKSY, Lois, Robert M. ABRAMSON. Avon GILLESPIE in David WOODS Teaching Music in the Twentieth Century, tingle wood Cliffs.- 1986 Prentice - Hall. Inc. - HONIGSFIiLD ADAMIČ, Marjana.et ai Velika ilustrirana otroška enciklopedija. Ljubljana 1993 Mladinska knjiga. - HOOD. Mantle "The Challenge of Bi-Aiusicality". Etlinoinusi-cology 4: 196055-9 - MANUEL, Peter Popular MusicsOf the Non-Western World An Introductory Sunvy. Oxford. 1988 Oxford University. - McNALLY. Rand World Atlas of Nations. Chicago: 1988 Rand McNolly. • MERRIAM, Alan P. The Anthropology of Music. Chicago: 1964 Northwestern University - PESEK. Albinca Otroci, stani in predšolska vzgoja in izobraževanje Doktorska disertacija. Ljubljana: 1993Akademija zel glasbo. - PETTAN, Svanibor 1992 "Teorija kvantnimi - budtičnost et-nomuzikologije Vizija Mantlea Hooda". Ani musices 23/2: 157-63, - SHEHAN CAMPBELL Patricia Lessons from the World. A Cross-Cultural Guide to Music Teaching and Learning. New York 1991 Schirmer. - VILFAN, Jože (ur. slovenske izdaje) Ljudstva sveta II. Ljubljana: 1979 Mladinska knjiga. - VITAS, D. Spanjolski s izgovorom Zagreb: Narodno sveučilište "M.A. Reljkovic" Nova Gradiška. 1979 Summary MULTICULTURAL MUSICAL EDUCATION Albinca Pesek, Svanibor Pettan Multicultural musical education is based on the consciousness that there are many different musical cultures all over the world, and encourages the respect for different ways of musical expression and the respect for different people who create, perform and listen all kinds of music. Modern ethnomusicology, which finds its subject of studies in music in the context of all places and periods, has contributed an important part to the foundation and development of multicultural musical education The article presents multicultural musical development through the historical review, aims and elements, and through an example of dealing with the musical culture in a particular area. 38 GLASNIK SED 34/1994,'st. 3 V OSNOVNI SOLI Mira Omerzel-Terlep UDK 379.823:398.8 ZVOK, BESEDA IN ZVOCILA OTROŠKEGA SVETA V predavanjih in dclavnicah projekta "Etnologija v osnovni šoli" smo predavatelji poskušali predstaviti različna področja etnološke vede, preteklost in sedanjost ter izročilo podeželja in urbanih naselij, predstavili sicer skozi najrazličnejše poglede, ki bi jim lahko rekli tudi "okna" in z različnimi simpatijami do različnih zvrsti ljudske kulture. Predavanja in delavnice so zasnovane teoretično in kar se da tudi praktično. Področje, ki ga želim predstaviti, je slovenska ljudska glasba s poudarkom na otroškem ljudskem izročilu. Vsak raziskovalec in predavatelj ima svojo "osebno izkaznico" raziskovanja, razumevanja, razlaganja in podajanja naše stvarnosti, ki je predmet zanimanja etnologije. Zato naj najprej predstavim svoja "okna" zrenja. Zastavljeno bom poskušala predstaviti bot muzibologinja in etnoio-ginja (torej kot etnomuzibologinja), kot umetnica in kol potujoča pedagoginja. Zakaj skozi trojni objektiv? Kol «nomuzikologinja bom o ljudski glasbi govorila zato, ker govorimo O etnologiji, kol umetnica zato, ker govorimo o glasbi, ki sodi med umetniške zvrsti, kot pedagoginja zalo, ker govorimo o etnologiji v pedagoškem procesu. Kot et-nologinja in elnomuzikologinja bom razmišljala o glasbi, zvočilih in glasbilih ter pesmih, njihovi vlogi in pomenu v življenjskem kontekstu; kot pedagoginja se bom poskušala poglobiti v pedagoško podajanje ljudske glasbe otrokom in njihovo sprejemanje le-le, pisala bom o njihovih odzivih ter 0 praktičnih nasvetih za pedagoško prakso kot umetnica pa bom zakoračila tudi v subtilnost glasbenega jezika. Tako bom povezala teoretična spoznanja s praktičnimi izkušnjami. Praktično preizkušanje raziskanega je po mojem mišljenju tudi eno najpomembnejših orodij preverjanja teoretičnih postavk. Praksa teorijo os misija, dopolnjuje, pojasnjuje, poglablja vedenje in kar je najvažnejše, potrjuje ali zanika teoretične izsledke. Praksa v pedagogiki pa je seveda nepogrešljiva. ¿al se moram na tem mestu odreči praktičnim demonstracijam. Praktičnega izkustva in praktične glasbene izvedbe ne more nadomestiti nikakršno besedno teoretiziranje Praktični izkušnji je bila namenjena delavnica, ki sem jo izvedla s sodelavcema tria Trutamora Slovenica. z Mojko Žagar in Matijo Terlepom. Pedagogi, ki prebirajo te vrstice, si deloma lahko zapolnijo to vrzel tudi s posnetki ljudske glasbe in posnetki koncertnih arhivskih fckonstaikcij tria v obliki gramofonskih plošč in kaset. Na leni mestu bom poskušala opozoriti le na to, bar je na i bistvene je za razumevanje glavnih značilnosti Slasbe. bi ji pravimo ljudska. Z mojega zornega kota Seveda Enako sem storila tudi v uvodu k praktični delavnici. Glasba je ježih. Jezik sporazumevanja, način komunikacije. Jezik, ki ga je potrebno razvijati enako kot verbalni « če se želimo kvalitetno in jasno sporazumevati z njim. -ivjmo v družbi, ki glasbeni jezik le malo ceni, v družbi, kjer verbalna komunikacija nadvse izpostavljena. Pri glas-'enem sporazumevanju z zvoki sta enako aktivirani obe polovici možgan. leva in desna, ki sta odgovorni za racionalno in emocionalno doživljanje. In tu tiči problem. Kadar razvijamo teoretično razmišljanje o nekem pojavu, v našem pri meni o glasbi, se poskušamo distancirali od emocionalnega doživljanja in sodb. In ko poskušamo kot raziskovalci ohranjati t.i. trezen razum in emocionalno hladen vpogled, oblestimo glasbena sporočila najbistvenejšega: čustvenih komponent. Seveda so te predvsem individu alnc, in tako je znanost, ki preverja in prevzema v teoretična izhodišča le večkrat dokazano, precej osiromašena, O emocionalnem "oknu" uvida emomuzikološke znanosti skoraj ni govora. Zato si moram dovoliti tudi ekskurz v glasbo kot umetnica in tako dopolniti vedo o ljudski glasbi. Sicer pa ponekod dugod po svetu (zlasti v ZDA, v vzhodnih in severnih evropskih deželah) lahko celosten pogled upravičuje le listi raziskovalec, ki razvije teoretične in praktične plati znanosii o glasbi, tako racionalno kol tudi emocionalno, tako splošno kot tudi individualno. Danes govorimo o različnih inteligencah: o verbalni, matematični, socialni ter tudi abstraktini, kamor sodi pred-vem umetniško ustvarjanje. Otroci z razvitejšo abstrabtno-zvočno inteligenco so najpogosteje težje verbalno izražajo oziroma so obdarjeni le z zmanjšano sposobnostjo besednega izražanja. Besedni jezik je jezik, zvočni jezik je tudi jezik! Komuniciramo prvenstveno z enim ali drugim jezikom. Za enega smo bolj nadarjeni. Otroci "glasbeniki" imajo razvitejše abstraktno mišljenje in emocionalno doživljanje in najpogosteje v naših šolah precej trpijo, saj je glasbeno izražanje skoraj povsem razvrednoteno, besedno pa zanje prezahtevno. Naše Šole so usmerjene predvsem v racionalen razvoj intelekta (leve polovice možgan) in v podatkarsko obremenjene miselne procese. V enostranski razvoj torej. Nič drugače ni tudi na srednjih šolah in univerzah. In tako smo naučeni uporabljali le nekaj odstotkov naših možganskih zmogljivosti. Vse več je tudi opozoril o defektih tovrstnega enostranskega razvoja, ki je prakticiran predvsem na starem in novem kontinentu. Toda glasba, ki se je prebila iz preteklosti v naš čas in ji pravimo ljudska, je povsem drugačnega izvora. Glasba, v kateri tičijo še predkrščanški vsebinski in zvočni vzorci, je nastala med povsem drugače usmerjenimi nosilci. Upam si trditi, da so ljudje minulih stoletij vsaj vse tja do zmage racionalizma doživljali in oblikovali zvok mnogo mnogo bolj intuitivno in senzibilno. Glasbeni jezik in tematika verbaliziranih zvočnih obrazcev ljudskih pesmi, na primer, sta poskušala razumevati, razlagali in sporočati O zavesti dojemanja bozmičnega (univerzalnega) reda. v tem so bili zavidljivi mojstri stari Grki, hkrati učenci azijskega kulturnega izročila, ki smo ga delno z i nd o evropskim in rimskim posredništvom spoznavali tudi v evropskem prostoru, Tudi t i "neciviliziranim ljudstvom", ki so se zdela zaradi nerazumljenosti intelekiualiziranemu Evropejcu necivilizirana, se je odkrival zvok v subtilnih in intelektu nerazpoznavnih vibracijah, v vibracijah zvoka, barve in energije. In otroški svet - ne glede na geografsko pripadnost - je vsaj vse ija do 7. leta starosti mnogo bolj podoben zaznavi in občutenju zvoha in tona t.i. naravnih ljudstev kot pa dojemanju enoslransko (levoslransko) izobraženega intelektualca, ki v procesu intclebtualizacije izgublja smisel in občutefe za zvočno in vizualno podobo sveta Izgublja pa tudi širino zaznav vseh petih čutil: sluha, vida, tipa, okusa in vonja. Da, naši predniki so zmogli zvob in ton slišati, videti, tipati, celo obušati in vonjati. Zdi se nam nemogoče, pa je le res. In otroci so sposobni, vse dokler jih ne intelektualiziramo, enako široke palete dojemanja. Ne čudimo se, če oh poslušanju glasbe spontano zaplešejo. GLASNIK SED 34/1994, št. 4 39 ETNOLOGIJA nam naznanijo, da vidijo to in to barvo, če zaprejo oči, da čutijo (energijske) mravljince ali žgečka nje po tem ali onem delu telesa, da se jim zdi, da oh poslušanju vonjajo in okušajo kruli i/ knišne peči... Ton je vibracija, vibracije pa delujejo na vse naše čute. Poleg petili čutov (voh, okus, vid. sluh, tip) jih zaznavamo še z mislijo in védenjem (iniclek-tom). Le celovita spoznava skozi vse omenjene registre nam nudi celovito razumevanje in doživljanje zvočnih struktur. In mlajši ko so otroci, bolj odprte imajo vse svoje sprejemne centre in zaznave. Zelo me bodo veselila tovrstna poročila opažanja iz šolskih (in Se zlasti iz predšolskih) klopi! Naprošam Vas tudi, da si dovolite celovita, čeprav nenavadna doživetja in se skupaj z otroki popeljete v pester svet zvoka, še zlasti ljudskega, ki nosi v sebi sporočila nadčasovnih vrednot minulih stoletij, sporočila preteklosti za prihodnost. V naš čas se je skozi stoletja ohranilo le najvrednejše, manj kvalitetno pa pozabilo Tako iz preteklosti Se vedno pa presejamo in selekcioniramo nedavno nastalo in pravkar nastajajoče, l isto pa, kar se je ohranilo do 20. stoletja - kol na primer kozmogonijska pesem o ribi Faroniki, pesem o godcu pred peklom (Orfejev mil), pa pesmi o kralju Matjažu, Pegamu in Lambergarju, o Lepi Vidi.,.; ali pa v zvočnih strukturah oblike najstarejšega večglasja nad ostinatom in srednjeveški glasbeni okus (kar še vedno poznajo oroci); v insirumeniariju pa v prototipih staroveških glinenih, lesenih ali trstenih piščali. otroških citerc ( harfic) ali pastirkili piščali iz travnih bilk in rastlinskih plodov, ki jih Se pozna otroški svet podeželja- imajo našteti kulturni elementi izročila še vedno uporabno in povedno vsebino. Naj omenim, da so bile srednjeveške univerze vse do popolne empirične znanosti usmerjene v prepoznavanje naše (kozmične) stvarnosti z vedami, kot so astronomija, matematika in glasba (vibraciia). 7, nezmožnostjo dokazati nevidno pa se je z dosledno empirijo zavrglo vse nedokazljivo. Nevidno in nedokazljivo in torej raziskovano prvenstveno s čutilom vida (v primeru glasbe pa le s čutilom sluha) ter zaradi tehnične omejenosti ali omejenosti naših zaznav se je zažgalo na grmadah inkvizicije empirične znanosti celovito razpoznavanje vibracij tona in njenih vplivov na človeka, ki pa se ji otroški svet še ni odrekel. S posluhom lahko to drugačno empirijo celo razvijamo dalje. Čas zgodnjega otroštva je tudi najpomembnejši za razvoj doživljanja celostnih struktur zvočnega sveta. Otroški um je odprt za celosten sprejem zavestnih in podzavestnih sporočil ljudske glasbe, ki komunicira na ravni indivuduuma in na ravni kolektivne podzavesti. To sem lahko neštetokrat opazovala ob svojih Šolskih animacijskih koncertih, koso otroci sponatanosprejemali in se vživljali v glasbeno izročilo pokrajine, iz katere so izhajali, čeprav je glede na starost nastanka niso mogli poznati, in se smejali zvočnim strukturam glasbenega jezika drugih pokrajin, ki so jim bile tuje. Ali pa takrat, ko so mi starši zgroženo pripovedovali, da hodijo njihovi malčki redno spal ob zvokih grozljivih balad, Zvok jim je prinašal sporočila kolektivnega nezavednega, besedila pa tako ali tako niso razumeli. Psihologija glasbe je pri nas še v povojih in raziskovanje intuitivnega sprejemanja zvoka je zagotovo ena od bodočih nalog muzikologije in et-nomuzikologije, ki se bo morala spopasti tudi z manj intelektualiziranimi področji naše stvarnosti, česar so se uspešno lotili že nekateri tuji raziskovalci (Jonathan Goldman, Mans Causlo). V 20. stol. se srečujemo z dvema popolnoma različno zasnovanima glasbenima jezikoma: s starejšim netem-periranirn in novejšim temperiranim, to je poltonsko izravnanim jezikom. Slednji je produkt baročne dobe. Uho nešolanih (torej povečini tudi ljudskih) glasbenikov je naravnano na ustvarjanje ušesu všečnih zvočnih struk- tur, ki niso podrejene teoretičneim modelom in meritvam frekvenc, kot to velja za lemperacijo. Poltonsko izravnan sistem, ki ga poznamo danes, je produkt tehničnega reševanja skupnega muziciranja. Glasbeni okus se je v 17 Stoletju močno spremenil, masivnost zvoka postane nadvse po volji in v ansambeLsko prakso se uvaja vse več instrumentov. Za masovno so igro je bilo potrebno napraviti red oziroma ustvariti enoten jezik soigre. izenačenje interval skih (poltonskih) odnosov na vseh instrumentih je prineslo harmonijo v masovnem glasbenem komuniciranju. Za rojstno letnico temperaeije štejemo leto 1687. ko je j. S. Bach utrdil zamisel temperaeije z delom Das Wohltemparirtes Klavier. Tedaj se tudi prične proces prilagajanja poltonsko izenačenemu glasbenemu jeziku v katerem govorijo vsa današnja klasična glasbila. In proces traja še danes. Iz t i, "visoke" ali "umetne" ali "stilne" glasbe se moda uvedbe omenja izenačitve prične intenzivneje s eliti med podeželsko ljudstvo Sele z iznajdbo radia, ki postane dosegljiv v času med obema vojnama. Z radiom, po vojni pa tudi s televizijo in industrijo zabave (plošče, kasete), pričenja svojo pot tudi nezaveden sprejem poltonsko izravnanega jezika. In proces prilagajanja še vedno traja. Tudi še v našem času lahko sledimo naravnemu in povsem individualnemu občutku za zvočnost ter najrazličnejše načine prilagajanja in svojevrstne menzure intervalov. Učenci v glasbenih šolah se ves Studijski čas učijo pomnjenja enakih poltonskih odnosov med posameznimi toni in izgubljajo občutek za osebni zvočni izraz. Ljudski pevci in godci najpogosteje igrajo in pojo nekje vmes med podedovanimi glasbenimi vzorci in sozvočji, osebnim glasbenim občutjem ter medijsko sprejetim temperiranim jezikom in tisto, kar slišimo, je najbolj podobno tistemu, kar označujemo za razglašeno, pa tudi ljudsko, nešolano. Z razglašenosljo pravzaprav označujemo izvajalsko prakso, ki niha med dvema različnima glasbenima jezikoma in vrednotama Ne bi pa mogli reči, da je individualen (ljudski, naraven) jezik slabši, manj vreden od umetnega, poltonsko izravnanega, tudi vsiljenega jezika. Če je citrar še v začetku 20. stoletja (in na a tre so igrali otroci in odrasli) napravil citrc tako, da so zvenele po njegovem glasbenem okusu, ali je režijaaski citiravec pel in citiral s svojim občutenjem zvočnega sveta ter se mestoma izražal celo v mikrointervalih, kot jih pozna azijski svet in ki so tudi ustrezali modelom starejše ljudske glasbe evropskega sveta vsaj Se v prvih desetletjih našega stoletja, m bil zato prav nič slabši. Bil je le drugačen. In na to drugačnost je potrebno opozoriti ljudi, zlasti še otroke. Ne gre za razgiašenost. temveč za drugačnost. Tudi ljudski pevci in godci se Se danes zavedajo, da ima vsak izvajalec ne le svoj slog. temveč tudi svoja ušesa za intervalske strukture. Najnazor-nejši primerek vselej drugače izdelanih in vselej za malenkost drugače zvenečih glasbil so trstene orglice ali citre domaČe izdelave. Uglasitev je vselej odvisna od godčevega ušesa, počutja, okusa za zvočne strukture in celo od vremena, ki pri izdelavi, uglaševanju in pri igri vpliva nanj. Otroški glasbeni svet je naravni (nepriučen) svet še neukalupljenih zvočnih modelov pestrega in neponovljivega glasbenega jezika. Tako ga tudi razumimo. preučujmo in sprejmimo Svetujem, da otrokom razložite drugacnost ljudskega izražanja in pri razlagi ne težite za vsako ceno po popolnem poltonsko izravnanem in umetnem glasbenem jeziku. Naučimo se drugačnega poslušanja drugačnosti. In dopustite otrokom tudi lasten glasbeni izraz, učite jih razpoznavati različno, drugačno, individualno in splošno sprejeto, ljudsko (naravno) in umetno, tudi modno in vsiljeno Zvočne igre in zvočne maske, otroške pesmi in otroška zvočila in glasbila so lahko pri tem predmet spoznavanja in tudi pripomočki pri omenjenem razpoznavanju. Prav preprostost otroškega 40 GLASNIK SED 34/1994,'st. 3 ..................v HHHHH1IKV OSNOVNI SOLI zvočnega sveta omogoča jasnost zaznav. Moram pa opozorili še na en proces, ki se je pričel s prodorom medijskih priprav in z industrijo zabave. To je proces prehajanja iz aktivne glasbene kulture v pasivno, prehod, ki vodi od aktivnega muziciranja k pasivnemu poslušanju medijske in "konzervirane" glasbe (plošč, kaset). Danes se vse manj prepeva in muzicira, saj smo že od mladosti obdani z najrazličnejšimi zvočnimi aparaturami. Ta proces, ki prav tako še traja, enako prispeva k nezavednemu učenju temperacije. Najkasneje v našem stoletju nas je doletel tudi razpad enotnosti besede-zvoka in giba, trojstva, ki so ga stari Grki poimenovali muzike in ki se je najdlje ohranil v še do nedavno izolirani Reziji oz. v režija ns ki glasbeni praksi. Tudi zapisovalci in raziskovalci so omenjeno trojstvo razcepili in tako pripomogli k izgubi celovitosti. Besedo in zvok ter gib so prepogosto raziskovali ločeno. Vendar pa, kot sem opazila, imajo zlasti predšolski otroci in otroci prvih razredov osnovne šole Se spontan občutek za trojstvo besede-zvoka in giba in pogosto samoiniciativno zaplešejo ob pesmi ali viži. Dovolimo in omogočimo jim spoznavanje in izražanje tega trojstva. V ljudski glasbi lahko nadalje opazujemo sledeči Fenomen: tehtanje ravnotežja med besedo in zvokom Bogatejša ko je vsebina (verbalna povednost), manj izrazita in povedna je zvočna struktura. Sem sodijo npr. obredne in pripovedne pesmi pa tudi številne otroške. Ter obratno: manj ko je povedna besedna vsebina, pestrejši je zvočni jezik. K slednji različici bi lahko prišteli nekatere ljubezenske pesmi in pesmi, pri katerih ni izrazitih pripovednih vsebin Spoznavanje bogastva besednih in zvočnih vsebin prispeva k razumevanju in vrednotenju glasbenega izročila, ki ga posredujemo mladim V 20. siolciju smo skoraj povsem izgubili tudi smisel za improvizacijo. Najdlje so jo ohranili ponovno liezijani, sodobniki pa se srečujemo z njo predvsem v jazz glasbi. Pred stoletji pa je bil to živ in cenjen način oblikovanja glasbenega jezika tudi v ljudskem izročilu, še zlasti v otroškem Improvizacija je odsev svobodnega in neukalu-pljenega trenutnega glasbenega izražanja in mišljenja in je osebna izkaznica individualnosti ter pestrosti ljudske glasbe preteklosti. Tudi ljudska glasba skozi čas menja svojo podobo Takšna, kot jo poznamo danes, v prejšnjem stoletju ali Se poprej gotovo ni bila. Vredno je opozoriti tudi "a pretekle, čeprav izgubljene značilnosti, med katere sodi hidi improviziranje, Otroci z zanimanjem poslušajo improvizirano (ljudsko) glasbo, še bolj so navdušeni. Se si smejo izmišljati pesem ali melodijo, celo gib in ples - če jih znamo spodbuditi k temu. HAPOTKI ZA RAZISKOVANJE Številni šolniki se s svojimi učenci podajo tudi na terenska raziskovalna pota, ki prinašajo otrokom zanimive skušnje. Povečini se lotevajo raziskovanja domaČega kraja. Pri terenskem delu seveda sledite vsem napotkom, ki ste jih dobili že v 1. teoretičnem delu naše akcije. Vendar na) ^ enkrat opozorim na najbistveneje. Predvsem pri raziskovanju in beleženju ne pozabite Napisati kraja raziskovanja oziroma glasbenega izvajanja, časa zapisa (datum), časa rabe Snemane glasbe (kdaj se je ffasba najpogosteje izvajala), socialno opredelitev njenih nosikev (delavec, kmet, meščan...) ler starosti izvajalcev eto rojstva), po možnosti zapišite tudi kraj bivanja, čas Posredovanja in osebo, ki je posredovala določeno pe-'iem> melodijo, vižo. pa vse kar izveste o namenu in vlogi ^ziskovane glasbene zvrsti (je namenjena otrokom ali "draslim, obredju ali veseljaeenju, je namenjena vsakdanu a» prazničnim dnem koledarskega leta, čemu služi), o slogu izvedbe, in mnenja o vsebini, podatke o zaznavanju (po možnosti skozi vseh S čutil) in estetskem vrednotenju heleženega (se izvajalcem in poslušalcem zdi glasba leta, slaba, po starem ali po modi ipd ). Zabeležite, med kakšne zvrsti sodi glasba, ki jo preučujete, kako ali s čim (s katerimi instrumenti) se jo izvaja Če se raziskav ne boste lotili in boste ljudsko glasbo le predstavljali otrokom, pa jih vsaj opozorite na vse omenjene značilnosti in posebnosti. (_!e bomo v raziskovanju uspeli vselej opredeliti prostor-čas-socialni status ter vlogo in pomen, glavne vsebinske in izvajalske značilnosti ter namenskost, bomo opremili šolske raziskave z vsemi najpotrebnejšimi napotki, ki bodo Vredni tudi znanstvenega upoštevanja. Ne iščimo izvirnosti, kar se Se vse prerado počne. Ves svet npr. pozna številne podobne temeljne tipe glasbil in zvocil, toda oblike in detajli izdelave, predvsem pa načini uglasitve, slog igre in repertoar ter pri pesemskem gradivu vsebinsko, jezikovno in zvočno oblikovanje tudi po vsej Evropi znane tematike, so tisto, kar opredeljuje naš prostor, "Ijudskost". In vsako pokrajino določajo svojstvene oblikovne značilnosti, ki se razlikujejo od sosedskih. Pokrajinske zvočne identitete so izredno močne in Svojevrstne, tako da niti o enotni slovenski ljudski glasbi ne moremo govorili, pač pa le o ljudski glasbi posameznih regij. Bodimo pozorni na glasbo svoje vasi, pokrajine, celo na delček vasi, trga ali mesta. In končno se po daljšem uvodnem razmišljanju lahko sicer žal te dotaknemo tematike naše praktične delavnice in njene izvedbe. Praktično demonstracijo otroškega ljudskega izročila pripravljava običajno (v obliki animacijskih šolskih in predšolskih koncertov) v duu Mira Omrzel-Terlep in Matija Terlep ter v triu z Mojko Žagar ali v kvartetu, ko se pridruži še Tine Terlep. Duo, trio ali kvartet oživlja in predstavlja po arhivskih in terenskih zapisih zvočno rekonstruirano glasbeno izročilo podobno, kot nam muzeji predstavljajo z razstavami materialno ljudsko kulturo. Mi pa kol zvočni kustosi popeljemo otroke po galeriji ljudskega zvoka. Kol zapisano, o tem lahko pričajo le zvoki sami, praktično muziciranje, delavnice z otroci. Trio je medij za zvočno sporočanje nadčasovnih vrednot ljudske glasbe preteklosti sodobnikom. Glasba prvotno ni bila namenjena zabavi T i. naravnim ljudstvom in našim daljnim prednikom je pomenila sredstvo, orodje za dosego določenih ciljev (čara, sprostitve ali zbujanja povsem določenih energij, sil, občutij v človeku). Ko se izgubi občutek za vsa svojstva zvoka in njegov vpliv na človeka, se glasba prevesi v industrijo zabave. Delo s toni in zvoki pa je bilo Se pred stoletji odgovorno opravilo. Posamezni toni in seveda predvsem zvočne strukture so enako vplivali na človeka preteklosti, kot vplivajo nanj Se danes. Le zaznava tega je zakrita. Tudi otroške zvočne skovanke in zvočnost ¡preprostih zvočil podobno vplivajo na dandanašnje otroke Posredujejo isto radost, podobno čulno dojemanje in sprejemanje. Zalo sem se odločila, da poskusim z Nemškega došli Orfov instrumentarij, ki ga uporabljajo šolniki za šolsko muziciranje, nadomestiti z ljudskimi zvočili in glasbili predvsem otroškega sveta. Ce spoznaš in ceniš lastno izročilo, boš znal in zmogel ceniti tudi druge. S poznavanjem lastnega glasbenega izročila (tudi v dialektu, ki je pravi materin jezik in ne knjižni, ki je vsiljen), pokrajinskih posebnosti in drugačnosti se vzgaja tudi občutek za toleranco. ki nam je vsem potrebna, in samozavest naše danosti. Tako je zadnjih 10 lei nastajal projekt za otroke (predšolske in osnovnošolske nižje stopnje), ki smo mu dali delovni naslov DIDL D1DL. DASA (glej osnovne podatke o projektu na koncu). Vsebinsko smo ga predstavili v praktični delavnici tudi z glasbenim jezikom, Vseboval ho praktične in teoretične napotke za otroke, starše, vzgojitelje in Glasnik sfd 34/1994, št. 4 41 ETNOLOGIJA učitelje in sicer za izdelavo, rabo, igro zvočil, otroške ljudske pesmice različnih pokrajin, oboje pa je opremljeno | obveznimi elnomtizikološkimi podatki, tehničnimi risbami, ilustracijami in zvočnimi posnetki (zvočnimi ilustracijami). Namenjen je za informacijo, pedagoški nasvet, pomoč pri vnašanju etnomuzikoloških vsebin v pouk in spodbudo za muziciranje z ljudskim izročilom. V projekt poskušam vnesti tudi že v uvodu omenjene vrednote ljudske glasbene preteklosti (ne tempe racijo, improvizacijo, individualnost, pestrost enkratnega in neponovljivega, neukalupljenega). Opozorila bom na naravne materiale, ki nas obdajajo od pomladi do jeseni in jih lahko tako kot v preteklosti še danes uporabljamo za zvočno ustvarjanje. Projekt bo izšel predvidoma leta 1996 in le v njem bo mogoče najti vse našteto tudi demonstrira no. Naj na tem mestu opozorim, da je povsem zafiksiranih. vedno enakih instrumentalnih sestavov na Slovenskem le malo. Bolj ko gremo v preteklost, večja je raznolikost in bolj je zasedba prilagojena trenutnim možnostim. Če so živeli v nekem kraju goslač, berdist in citrar, je prav zaradi njih lahko nastal sestav, morda nikjer več enak ali podoben, tudi nikdar več ponovljiv. Je pa določen čas sodil med godčcvske sestave določenega časa in prostora. Omenjeno Še toliko bolj velja za otroški svet. Kar je kdo imel ali kar si je kilo znal napraviti, je bilo namenjeno muziciranju in otroci (zlasti pastirji ob paši) so se skušali v soigri in seveda v najrazličnejših sozvočjih. O tovrstni praksi nam pričajo številni nenavadni terenski zapiši o godčevskih zasedbah in fotografije neobičajnih zasedb podeželja, trgov in mest, ki so enako kot stalnejši godčevski sestavi pomembni sestavni del ljudske kulture Brez škode lahko opremite otroške izštevalnice. pesmi, ritniizirana besedila in otroške igre s preprostimi zvočili, ki jih lahko tudi raziščete v domačem kraju in prenesete v pedagoški proces ter celo na oder. Po vsej Sloveniji so znani precej identični tipi otroških zvočil, pa vendar tudi dveh ni povsem enakih. Še večja pestrost je v njihovih imenih. Pestra snov za šolske raziskave in šolske razstave. In ne pozabile tudi na različen žvižganja, na raznoliko in domiselno tleskanje z rokami in nogami, ki je bilo in je se vedno lahko namenjeno ritmični spremljavi. Naj na koncu opozorim še na številne napake, ki so se prikradle v navajanja in razlaganja slovenske ljudske kulture (tudi glasbene) v naših osnovnošolskih učbenikih Preverite navedeno z etnološko in etnomuzikološko literaturo, ki vam je dostopna! Pa še to: v podajanju katerekoli snovi smo izpostavljeni dvema skrajnoslima: nevarnosti premajhnega poznavanja in informiranja ali preagresivnega uvajanja snovi. Preskromno vedenje botruje pomajnkljivi ozaveščenosti, poreobsežne zahteve rodijo odpor. Naj se v šoli modro, ne premalo in ne preobsežno ali prennsičeno ponudi etnološka znanja! najpomembnejša uporabna literatura in zvočni posnetki - CVETKO ¡gor. Otroška glasbilu in zvočne igrače kiti del glas- hene (zvočne) tradicije otrok na Sloienskem. V: Med godci in glasbili. Ljubljana 1991, str. 51-90. l) Precejšnje Števtkiotroških ljudskih fastrumuntavpastajiedagoglnjiMlra Voglnr in fika Vogelnik /»vnesli v sinjih didaktičnih delih v sodobni sivi umetnih materialov od plastike do jogurloi>ih lončkov. Zamisel za nadaljnje delo pri glasbenem in likovnem pouku ter skupnem mnzict-ntnju! Videla in slišala sem ob sinjih animacijskih koncertih številne tovrstiie uspehe in brezmejno radost tudi pri tovrstnih predstavitvah izročila v Sodobni svet (glej predvsem delo Mire Voglar, Mati instrumenti. Ljubljana, 1982). - DRAVEC jjošip, Glasbena Jblklom Prlekije Ljubljana. 1951. 1957 (dntga izdaja) - KILMER Zmaga, Ljudska glasbila in godci na Slovenskem, Ljubljana 1983 - KUMER Zmaga. Slovenska ljudska glasbila in godci. Marii?or 7972. - KUMER Zmaga. Pesem slo venske dežele. Maribor 1975. - KUMER Zmaga. Sloivnske ljudske pesmi Koroške (Kanalska dolina). Celovec. 1986 - KUMER Zmaga. Slovenske ljudske pesmi Koroške (Ziljska dolina), Celovec. 1986. - KUMER Zmaga, Ljudska glasba med vesela rji in lončarji v Ribniški dolini. Maribor 1968. - LOGAR Berti, Vsaka ras ima svoj glas. 11, Celovec 1990 (1-V Celovec. 1988-94.) - MERKU Pavle, Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji/ beTradiziani populate degli Sloven i in Italia. (1965-1974). Trst 1976. - OMERZEL-TERLEP Mira. Slovenske ljudske pesmi in glasbila. I-II. RT Beograd. 1981-1983. 2510065 in 2510103. Ip gramofonska plošča s spremno besedo v slov in ang., glasbena soite-lavca Matija Terlep in Bogdanu Herman - OMERZEL-TERLEP Mira, Zvočnost slovenskih pokrajin (slovenske ljudske pesmi in glasbila ///, Dokumentarna in samozaložba, 1987. Wgramofonska plošča s spremno besedo v slot.', in ang., glasbena sodelavca Matija Terlep in Beti Jenko. - OMERZEL-TERLEP Mira. Zvočnost slovenskih pokrajin (slovenske ljudske pesmi in glasbila IV) Slo t.en ski kongres in samozaložba. 1992. CD compact <Ššc s knjižico v slov in ang . glasbena sodelavca Matija Terlep in Mujka Žagar ter gostje - OMERZEL TERLEP Mira. Det• bleiche Morul/ Bledi mesec. Alte inslrumentale Volkmusik cuts Sloieeuien. Trikom. 1991. US-0182. M line hen. CD compact disc s spremno besedo v nem - STRAJNAR Julijan, Slovenska ljudska glasba-Porabje. Ljubljana. 1979- LP gramofonska plošča s spremno besedo v slov. madž, ang.. Helidon F LP 03-008. - STRAJNAR julijan. Slovenska ljudska g las ha -Ko roška. Ljubljana 1983. dvojna LP gramofonska plošča s spremno besedo v slov., ang., nem.. Helidon EU'03009/1-2 - STRAJNAR julijan, Rožmarin. Cantipopolari slot eni, Slovenske ljudske pesmi, Slovene Folk Songs. Udine 1992. knjiga z dt emu zvočnima kasetama. C 034.C 035. Kz (Pizzicato) - STRAJNAR Julijan, Porabsha pesmarica. Budimpešta 1989 Soavibr Marko Terseglav. - ŠTREKELf Karel, Slovenske mirodnepesmi IV. Ljubljana 1923 il-lV, Ljubljana 1985-1923 ) - VtDAKOVlCJasna, Slovenska zemlja v pesmi hi besedi Serija zvočnih kaset, kijili izdaja Radio Slovenija (brez letnic izdaje) SUMMARY THE SOUND, WORD AND INSTRUMENTS OF THE CHILDREN'S WORLD Mira Otnerzel Terlep In the lectures and workshops concerned with the project "Ethnology in elementary school" the lecturers tried to present different fields of ethnology, the past and the present, as well as the tradition of the countryside and urban settlements. We presented it through many various views, which could easily be called "windows", and with various sympathies with different types of folk-culture The lectures and workshops are planned to be theoretical, but also as much practical as possible. The field that I would like to present is the Slovene folk-music with the emphasis on children's folk-tradition. 42 GLASNIK SED 34/1994,'st. 3 Mirko Ramovš UDK 379.825:394.3 LJUDSKI PLES V OSNOVNI ŠOLI Ljudski ples je del kulturne dediščine, zato se zdi primerno, da ga kot posebno vrednoto spozna tudi mlad človek. Prispevek daje napotke, kako naj bi potekalo vključevanje ljudskega plesa v osnovno šolo. Ljudski ples je v osnovni šoli lahko vključen v redni učni program, in sicer pri glasbeni in telesni vzgoji ter deloma pri pouku slovenskega jezika. Učitelj mora presoditi, kateri plesi so primerni za posamezne stopnje, saj se mora prilagajati sposobnostim in zrelosti učencev. Avtor predlaga vrsto plesov in navaja zraven nekatere njihove značilnosti, pri tem pa poudarja, da je uspešno vključevanje ljudskega plesa v učni proces mogoč če so učitelji za to primerno usposobljeni. V primerih, ko ni na voljo plesno izobraženega kadra, je učence mogoče seznanjati s plesnim izročilom v okviru kulturnih dni. Plese učencem predstavlja krajevna folklorna skupina s primernim komentarjem, ki ga pripravijo mentor skupine in ustrezni pedagogi. Druga oblika vključevanja ljudskega plesa v osnovno šolo je zunaj šolska dejavnost, in sicer kot šolska folklorna skupina ali kot folklorni krožek. Oboje je mogoče v šolah, kjer imajo med učitelji ustrezno usposobljenega mentorja ali pa dejavnost vodi zunanji mentor. Avtor daje smernice, kako mora potekati delo v folklorni skupini, kako naj bo organizirana, kakšen naj bo njen program, in opozarja na pomen prave metode uvajanja otroka v ples. Cilj šolske folklorne skupine je nastopanje, a pri folklornem krožku plešejo učenci izključno sebi v zabavo, hkrati pa se lahko ukvarjajo tudi z drugimi zvrstmi ljudskega izročila (ljudske pesmi, pripovedi, domača obrt, zbiranje gradiva). Avtor meni, da so folklorni krožki tista oblika, kije še najbližja ciljem akcije Slovenskega etnološkega društva "Etnologija v osnovni šoli". Tjreden bomo govorili o uvajanju ljudskega plesa v osnov no šolo, je prav, da se vprašamo, kaj ljudski ples sploh je in v čem je njegova vrednost, da biz njim seznanjali Ueenee. Ljudski ples, kakršnega želimo predstaviti v osnovni šoli, je plesno izročilo, značilno za kmečko podeželje skoraj do 2. svetovne vojne, v nekaterih predelih pa živi še danes (npr, v Reziji), Ljudski plesi izvirajo iz podedovanega 1Zr°Č'la, ki ga časovno ni mogoče opredeliti, ali pa so bili v nekem času prevzeti od drugod in se potem spreminjali ler Prilagajali prevzemniku V pojem plesnega izročila niso «leti |e plesj z izoblikovanim plesnim obrazcem, pač pa tudi najpreprostejše gibanje, povezano z različnimi šegami vkoledniški obhodi, obhodi pustnih Sem, obredna hoja neveste okoli svatovske mize ali ognjišča idr.), in otroški P esi, ki so večinoma na meji med igro in plesom. Ljudski P es je bil prvenstveno zabava in spremljevalec človekovega Življenja v delovnih in prazničnih dneh, tako rekoč od rojstva do groba, a je bil tudi sestavni del šeg in obrednih dejanj (npr. uvajanja mladih v svet odraslih, snemanje nevestinega venca, ples s svatovsko pogačo idr,), Značilnost ljudskega plesa je na eni strani zavezanost tradicionalnim oblikam, na drugi pa stalna spremenljivost in prilagodljivost. Posamezni tipi so se ohranjali stoletja, vendar v neštetih variantah in variacijah, saj je vsak človek pri izvajanju plesa dodajal nekaj svojega. V tem smislu sta nekdanji meščanski in današnji družabni ples tudi ljudska v najširšem pomenu besede, le da se zaradi stalnega priliva novosti ne morejo razviti ustaljene oblike, ki bi zaživele samostojno z vtisnjenim pečatom prevzemnika in oblikovalca. V plesnem izročilu se namreč odkriva gibna izraznost Slovenca, njegov značaj in temperament, njegova ustvarjalnost. Zato je tudi ljudski ples del slovenske kulturne dediščine, je vrednota, ki naj jo spozna mlad človek. Sledeči prispevek skuša biti napotek, kako naj bi potekalo spoznavanje z ljudskim plesom v osnovni Soli. Ljudski ples je v osnovni Soli lahko vključen v redni učni program, in sicer v okviru samega učenega procesa (pri glasbeni ali telesni vzgoji, delno pri pouku slovenskega jezika) ali tako imenovanih kulturnih dni (s pomočju šolske ali zunanje folklorne skupine), lahko pa je izključno del zunajšolske dejavnosti pri folklornem krožku ali šolski folklorni skupini. Seveda je vključevanje ljudskega plesa v osnovno šolo mogoče na oba načina hkrati. I. UUDSKI PLES KOT DEL REDNEGA UČNEGA PROGRAMA 1.1. Pri ppuku telesne vzgoje je lahko ljudski ples učitelju v pomoč, ko učence seznanja s prostorskimi oblikami gibanja (v krogu, koloni, vrsti, spirali, serpensu), z načini gibanja (hoja, tek, skoki, poskoki, odskoki, vrste korakov) in z gibanjem v ritmu (tek v 2/4 ali 5/4 ritmu, skladno z njim hitri in drobni koraki, počasni in dolgi koraki ter dr,). Učitelju je na voljo vrsta ljudskih plesov, ki vse te prvine vsebujejo. Pri glasbenem pouku je s pomočjo ljudskega plesa mogoče spoznavati in utrjevati različne ritme (plesi s ploskanjem in potrkavanjem, mutasto kolo), se ob plesu Učiti petja (belokranjska kola) ter z izdelavo improviziranih glasbil spremljati plese. Vključevanje ljudskega plesa v učni proces je seveda lažje v nižjih razredih, kjer navadno poučuje en sam učitelj. Ta plese lahko smiselno vključuje v pouk in pri tem združuje domoznanstvo (šege in navade kraja), glasbeni pouk in telesno vzgojo. V višjih razredih so predmeti strogo ločeni, zato je v tem primeru potreben tak učni načrt, ki omogoča usklajenost pouka pri posameznih predmetih (etnološki, glasbeni in gibalni vidik). Učitelj mora predvsem presoditi, kateri plesi so primerni za posamezne stopnje, saj se mora prilagajati sposobnostim in zrelosti otrok. Ravnati se mora po letnih časih - nekatere plese učenci lahko izvajajo zunaj, drugi so npr. povezani s praznovanji (pust, velika noč) in je z njimi mogoče popestriti predpraznično ozračje pri pouku. Ples ne sme biti prisila, pač pa razvedrilo in sprostitev po urah sedenja in zbranosti. Spodaj navedeni plesi za posamezne razredne stopnje so predlog, ki vsaj deloma izhaja iz izkušenj. Vsak učitelj ga lahko po svoji presoji spreminja in dopolnjuje. Gradivo je objavljeno, pogoj pa je, da ^a učitelj zna uporabljati.__ i) Rcimo/H Mirko. Plesu! me petji. Ljubljana 1980; isti. Potka je ukazana Ljubljana 1992. GLASNIK SED 34/1 994, št. 4 43 1. razred: - dreto šivat (tek, mostni obok sklenjenih rok) - feovtrčki (pesem, ritmična hoja, nenadna sprememba smeri - vaja v orientaciji) - potujemo V Hakitnico (pesem ali govorjeno besedilo, ritmična hoja po krogli, igra z odvzemanjem in privze man je m) - Izidorovčice pasel (pesem, tek po krogu v ritmu melodije, podajanje rok med tekom, dva prepletajoča se kroga) 2. razred: - Al' je kaj trden most (govorjeno besedilo, mostna figura, tek, merjenje moči) - predgrajsbi most (pesem, dve nasprotni sirnjeni vrsti, preprost plesni obrazec) - kovtre šival iz Železnikov (velikonočna igra, tek parov pod stalno obnavljajočim se obokom sklenjenih rok) - kačo zvijat (tek kolone v kačastih in polžastih zavojih) 3. razred: - kovtre šivat (glasbena spremljava, ritmični tek parov parov pod stalno obnavljajočim se obokom sklenjenih rok) - potovčba (glasbena spremljava, parni ples - izvajan kot skupinski po krogu, ritmično ploskanje in potrkavanje z nogami ob tla, v hitrem delu hoja ali tek) - točak (glasbena spremljava, parni ples - izvajan kot skupinski v krogu, odskakovanje na mestu in tek po krogu) - Marko skače (petje, ples v sklenjenem krogu, menjalni koraki) 4. razred: - Pobelelo pole (pelo kolo, počasna hoja v plesnem obrazcu treh korakov naprej in enega nazaj - značilnem za srednjeveške balade, ples v božičnem času) - na trumf (poskočno kolo brez instrumentalne in pevske spremljave) - kurentov ples (tek, poskakovanje, potresavanje z životom, ples v pustnem času) - Abrahama gredo (peli ples. v sklenjeni koloni vsi posnemajo šaljive gibe prvega, ritmična hoja ali tek) 5. razred: - sedmorka (glasbena spremljava, ples v nesklenjenem paru, preprost plesni obrazec) - štajeriš s premetom (glasbena spremljava, skupinski ples primeren za dečke, akrobatska prvina) - žakle šivat (glasbena spremljava, ritmični tek, zapletanje in razpletanje sklenjenega kroga) - Hruške, jabuke, slive (peto kolo, zahtevnejši plesni obrazec, primeri poskokov) iiiil ts iftEisr 6. razred: - trojka (glasbena spremljava, menjalni korak, tek. ples v troje) - Lepa Anka (peto kolo, zahtevnejši plesni obrazec, lažja oblika parnega plesa) - mlinček (peti ples z glasbeno spremljavo, valčkov tri-korak, primer lažjega parnega plesa) - šuštarska (glasbena spremljava in pesem, mimično posnemanje čevljarskega dela. vrtenje para na mestu) 7. razred: - polka (glasbena spremljava, menjalni polkin korak, ples v pani) - ceprle (glasbena spremljava, polkin korak - povezan s po t resa va nje m telesa) - šotiš (glasbena spremljava, polkin korak, štirikoracni obrat, še živa oblika prekmurskega plesa) 8. razred: - valček (glasbena spremljava, valčkov trikorak, ples v paru) - mazurka (glasbena spremljava, mazurkin trikorak, ples v paru z občasnim vrtenjem) - šamarjanfea(glasbena spremljava, zahtevnejši parni ples iz Prekmuija, živ še danes) Uspešno vključevanje ljudskega plesa v osnovnošolski pouk je odvisno od usposobljenosti učiteljev. Izobraževalne ustanove skoraj ne nudijo za to potrebnega znanja, a bi praviloma učitelji telesne vzgoje te plese morali obvladati, saj je ples predmet na Fakulteti za telesno vzgojo. Mogoče se bodo v bodoče razmere izboljšale, za zdaj izkušnje kažejo, tla je ples deloma vključen le na tistih šolah, kjer so učitelji osebno zavzeli za to, zlasti če so bili (ali so še) člani folklornih skupin ali se izobražujejo v različnih seminarjih, ki jih pripravlja Zavod za šolstvo ali Zveza kulturnih organizacij Slovenije. 1.2. V krajih, kjer deluje folklorna skupina, je na voljo še druga oblika vključevanja ljudskega plesa v osnovno Šolo, in sicer v času kulturnega dneva. V tem primeril naj predstavitev ljudskega plesa pripravijo skupaj vodja ali mentor folklorne skupine ter učitelji glasbenega pouka, slovenščine, zgodovine in telesne vzgoje. Nastop folklorne skupine mora biti oblikovan tako, da je primeren za več razrednih stopenj skupaj, na primer posebej za razrede nižje in posebej za razrede višje stopnje. Ples je treba predstaviti s primernim spremnim besedilom, ki naj vsebuje prikaz zemljepisnih, zgodovinskih in etnoloških (arhitektura, šege, noša) posebnosti pokrajine, iz katere izvira. Če je mogoče, s pomočjo diapozitivov ali celo video filmov. Pred posameznim spletom ali samo plesom (odvisno, kako skupina plese povezuje) je potrebna ustrezna razlaga plesa (značilnost in vsebina spleta ali plesa). Če je prostor, v katerem poteka predstavitev, primeren (npr avla ali telovadnica), naj ob koncu nastopajoči povabijo učence, da skupaj zaplešejo kak preprost ples. za katerega ni potrebno posebno znanje. 44 GLASNIK SCD 34/1994, št. 4 2. UUDSKI PLES KOT DEL ZUNAJŠOLSKE DEJAVNOSTI Dmga oblika vključevanja ljudskega plesa v osnovno šolo je zu na ¡šolska dejavnost, in sicer kol šolska folklorna skupina ali kol folklorni krožek. Oboje je mogoče na Šolah, kjer imajo med učitelji ustrezno usposobljenega mentorja ali pa dejavnosl vodi zunanji mentor (npr član krajevne folklorne skupine). Najprimernejši je učitelj, ker otroke pozna in se lažje prilagaja urniku vaj. Če dejavnost votli zunanji mentor, naj bo ta predvsem vaditelj. Vse drugo, kar je povezano z dejavnostjo (npr. redno obiskovanje vaj. vključevanje novih članov, skrb za glasbeno spremljavo), naj ima na skrbi za to določen pedagog. Za članstvo v šolski folklorni skupini se učenci javljajo prostovoljno. Sestavljali jo morajo učenci približno enake starosti, saj je le tako mogoče uspešno delati; V okviru šolske folklorne skupine lahko delujejo podskupine, npr. skupina učencev najnižjih razredov ali skupina učencev višjih razredov. Zelo pomemben je program šolske folklorne skupine, ki mora biti prilagojen starostnim stopnjam učencev. Na nižji stopnji naj vsebuje več iger in manj plesov, na srednji stopnji naj bodo igre namenjene za uvod, sledijo pa naj lažji skupinski plesi, medtem ko naj na višji stopnji prevladujejo plesi, ki so lahko že zahtevnejši parni in povezani Z odlomki šeg ter primernimi fantovskimi spretnostnimi igrami. Plese je treba smiselno prilagajali stopnjam in težke prvine nadomeščati z lažjimi (npr. polko po krogu najprej s koračnim vrtenjem na mestu, irikoračni valček z lažjim poskočnim). Enako velja za sestavljanje spletov, ki morajo biti vsebinsko in oblikovno primerni stopnji duševne zrelosti učencev. Sestavljeni morajo biti posebej in naj ne bodo zgolj posnetek spletov odraslih folklornih skupin Šolska folklorna skupina ne sme biti pomanjšana odrasla skupina. V OSNOVNI SOLI Program mora odsevati spoštovanje do izročila - to v izvedbi skupine ne sme nikoli postati karikatura. Če skupina nima ustreznih noš, je bolje, da nastopa v svojih vsakdanjih oblačilih, četudi mnogim, zlasti staršem, to ne bo všeč Uspeh je odvisen predvsem od pravilnega dela z. učenci; mladega človeka je treba postopoma uvajati v ples in uporabljati pri tem primerne metode dela. Vsaka vaja mora biti sprostitev in razvedrilo, nikoli prisila ali brezdušno urjenje. Najpomembnejši cilj nekega nastopa ni natančno in enotno izvajanje plesa, pač pa doživljanje le-lega. Učenec mora ljudski ples vzljubiti in ga razumeti; to je mogoče doseči z razgovori o okoliščinah, v katerih je ples nastajal m živel, ter o tem, kaj hoče skupina s plesi prikazati. Najlepše uspehe dosegajo skupine, v katerih isii otroci sodelujejo več let in se tako razvijajo skladno z njihovim dozorevanjem. Še primernejša oblika zunajšolske dejavnosti so folklorni krožki. V okviru leh se učenci plesov ne učijo za nastopanje, ampak izključno sebi v veselje in razvedrilo. Da krožki ne uspevajo, je pogosto krivo dejstvo, tla učitelji in še zlasti starši vidijo smisel le v nastopanju in se jim zdi dejavnost brez tega cilja nekoristna. Vendar je delo v krožku lahko mnogo Hpgatejše in bolj raznoliko, saj omogoča učencem, tla se poleg plesa ukvarjajo še s petjem ljudskih pesmi, pripovedovanjem pravljic in povedk. se učijo različnih zabavnih igric, izdelovanja pisank in preprostih predmetov domače obiti ali preprostih glasbil za spremljanje plesov in še mnogo drugega, kar jim bo koristilo tudi v vsakdanjem življenju. Pri folklornem krožku lahko učenci s poučnimi izleti spoznajo narodopisne značilnosti domačega kraja in bližnje okolice ter se pod vodstvom mentorja celo lotijo zbiranja narodopisnega gradiva. Morda je prav folklorni krožek lista oblika dejavnosti, v okviru katere bi bilo najlažje uresničiti cilje, ki si jih je zadala akcija Slovenskega etnološkega društva "Etnologija v osnovni šoli". SUMMARY FOLK DANCE IN ELEMENTARY SCHOOL Mirko Ramovš Polk dance is a pari of cultural heritage, that is why it is appropriate that a child gets to know it as a special value. The contribution gives instnictions how to incorporate folk dance into elementary schools. In the elementary school folk dance can be incorporated into the regular curriculum, namely, into music and physical education and partly into Slovene lessons. Each teacher should judge which dances are suitable for certain levels as he/she must consider pupils' abilities and maturity. The author suggests a number of dances and brings forward some of their features. He emphasizes that it is only possible to incorporate folk dance into the educational process if teachers are adequately trained for that. In cases when there is no dancing-trained cadre the pupils can be acquainted with dancing tradition within the days reserved for cultural activities The dances may be presented by a local folklore group, accompanied by a suitable commentary prepared by the group's mentor and certain pedagogues. Another possibility of incorporating folk dance into an elementary school is an extracurricular activity, namely, a school folklore group or a folklore club. Both is possible in the schools where there is an adequately trained mentor or where the activity is letl by a mentor wtio is not a member of the staff The author lays down guidelines about the work in a folklore group, how the latter should be organized, what its programme should be like, and points out ihe importance of\> suitable method of introducing a child into dance. The aim of a school folklore group is appearing in public, whereas at the folklore club the pupils dance exclusively for their own pleasure and can. at ihe same lime, also take interest in other kinds of fofji tradition (folk songs, tales, handicraft, colled ing the material), hi the author's opinion such clubs are the form closest to the goals of the Slovene Ethnological Society's action "[-„t h no logy in elementary schools". gLASNIK SED 34/1994, št. 4 45 IZ OČI V OČI INTERVJU. DR. MARKO TERSEGLAV Dr. Marko Tersegiav (Joto; Damjana Pediček, Dunaj 19')2). Ob kakšni priložnosti ste se prvič srečali z razmerjem etnologija in šola? Ko sem se leta 1971 zaposlil v Glaslieno-narodopisnem institutu (GN1), so nekateri sodelavci že imeli za seboj vrsto predavanj o ljudski kulturi po naših Šolah. T. i popularizacija stroke je bila tudi del programa takratnega Slovenskega etnografskega društva. Iz lastnih izkušenj sem vedel, da je moja stroka - ljudsko pesništvo - v šolali izredno zanemarjena in da srednješolci tako rekoč nič ne zvedo o ljudski kulturi. Zaradi neznanja se je celo pojavljal odpor do dediščine, saj ta ni bila moderna, povezana naj bi bila celo z zaostalostjo. Čim sem dobil nekaj vedenja, sem tudi sam začel predavati po šolah, udeleževal sem se poletnih mladinskih taborov, kasneje pa sem še ocenjeval naloge iz gibanja Znanost mladini. Največ pozornosti pa sem posvečal učiteljem in profesorjem, ki sem jim predaval v okvirih različnih aktivov ali v slavističnem in zgodovinskem društvu itd. - Kako in kje ste sodelovali in kakšne izkušnje ste si ob tem pridobili? Sprva sem začel s predavanji tam, kjer so po šolah poučevale moje študijske kolegice in kolegi, ki so se tudi sami zavedali pomanjkanja etnološkega in folklorističnega znanja v srednji Soli. Tako sem večkrat predaval v Kamniku, ^o ljubljanskih srednjih šolah, na Obali, na Dolenjskem. Štajerskem itd. Zanimivo spoznanje je bilo, da so dijaki sami govorili o tem, da jim šola nudi premalo informacij in znanja o naši dediščini, in vedno se je postavilo vprašanje, zakaj je temu tako. Izkazalo se je, da zato, ker etnologija ni učni predmet, drugi predmeti (slovenščina, zgodovina, geografija..,) pa v svoj program premalo ali pa nič ne vključujejo etnoloških tem. V pogovorih s kolegi prosvetarji smo ugotovili. da etnološke teme lahko pridejo na urnik le, če bodo "obvezne", ko bodo začrtane ali vsaj omenjene v učnih programih. Na to so učitelji spet opozorili lansko jesen na posvetovanju Etnologija in šola. Pred leti, ob spremembi sistema pri nas, je precej strokovnih društev (zgodovinsko, umet. zgodovinsko...) zahtevalo pri Zavodu za šolstvo spremembo ali pa več ur za predmete v Soli. Takrat sem se obrnil na ministra za šolstvo, ki je povedal, da bi bilo tudi za etnologijo nekaj možnosti, da pride v šole, le da mora dništvo narediti program in ga poslati komisiji pri Zavodu. To sem sprožil tudi v društvu, posebej še zato, ker mi je bilo znano, da se je že prof. Krcmenšek nekoč ukvarjal z "učnim načrtom" etnologije za srednje šole. Tak poskus etnološkega dogovora je bil še vTopolŠici, a se žal etnologi nismo uspeli dogovoriti, kaj sploh hočemo. Zaustavljali in reševali smo čista akademska vprašanja, in to v času. ko bi bilo treba delovati sila pragmatično in operativno - Leta 1982ste v Glasniku SED objavili anketo Etnologija in Šola. Lahko kaj več poveste o tem? Anketa o etnologiji in šoti je nastala iz nekaterih mojih spoznanj pri predavanjih na srednjih Šolah. Hotel sem dobiti uvid v stanje na naših šolah pa tudi o tem, kakšne so možnosti za etnologijo na vseh ravneh šolstva. Temeljnim potrebam je anketa sicer zadostila, vendar je bila prešibka za kakršnekoli bolj trdne in konkretne sklepe. Bila je informativna. Anketa naj bi bila namenjena le našim nadaljnjim pogovorom v društvu o etnologiji v šoli Res je bilo več poskusov, v katerih smo se vedno vračali na začetek namesto da bi šli korak naprej. Anketa pa je bila ilustrativna zato, ker je pokazala, da si dijaki in profesorji želijo več etnoloških tem, in to ne samo v "prostočasovnih dejavnostih". Zdi pa se mi, da smo etnologi pred Štirimi leti zamudili možnost, da stroko umestimo kot šolski predmet. - Zakaj mislite, da so prizadevanja društva in posameznih institucij (Slovenski etnografski muze j-SEM, Inštitut za slovensko narodopisje-lSN)) v začetku 60. let polagoma uplahnita? Ali inštitut še vzdržuje "poročevalsko mrežo" iz vrst učiteljev oz. kaj lahko znanstveno raziskovalna ustanova pričaku je od gradiva šolnikov? Poročevalska mreža se je morda nekoliko zmanjšala, ni pa usahnila. Tako GNI kot ISN še vzdržujeta mrežo svojih informatorjev in dopisovalcev, saj so šolniki in dnigi zelo koristni kot zbiralci gradiva, kot organizatorji snemanj na terenu in tudi kot raziskovalci. Včasih so v posameznih krajih edini popularizatorji etnologije, v katero vključujejo tudi učence in krajane. Nekateri informatorji delajo zelo dobro, tudi strokovno. To smo lahko videli iz dijaških nalog, ki so jih napisali v okviru gibanja Znanost mladini. Etnološke teme so izgubile predznak "tujosti", "nazadnjaštva" Tako GNI kot ISN Se danes vzdržujeta svojo "poročevalsko mrežo" in iz gradiva šolnikov nastajajo kvalitetna etnološka dela ali pa zbirke gradiva. Brez teh "poročevalcev" najbrž ne bi mogli pokriti cele Slovenije in veliko gradiva bi se izgubilo. - Ali menite, da bi bilo potrebno uvesti etnologijo v OŠ kot nov samostojni predmet ali jo vključili v okvire že obstoječih predmetov (katerih)? Kako naj bi izgledala kol 46 GLASNIK SED 34/1994,'st. 3 IZ OČI V OČI samostojni predm et? Pri uvajanju etnologije v osemletko sem Se nekoliko v dvomili, seveda če mislimo na samostojni predmet. Zdi Se mi. du hi nekatere etnološke teme lahko vključili v pouk v tretjem ali četrtem razredu pri predmetu "spoznavanje narave in družbe". Toda za to morajo imeti učitelji izdelan program, ki bi ga morali narediti in predstaviti etnologi, isto velja še za višje razrede, kjer je etnološke teme možno vključiti v pouk slovenskega jezika, glasbe, zgodovine, geografije. To sedaj delajo le posamezni učitelji Če pa hočemo, da bodo vsi, mora biti program potrjen na Zavodu za šolstvo. - Kdo naj bi poučeval etnološke vsebine in kako naj bi se primerno izobrazil? Tu mislim tako na učitelje kol na etnologe. če bomo nekoč dosegli, da bodo v osemletki vključene v program tudi etnološke teme. jih bodo pač poučevali slavisti, zgodovinarji, geografi.... ki pa se bodo morali dodatno izobraževati. Izobraževanja pa se bodo lotili šele, ko bodo etnološke teme predpisane in potrjene in razvidne v učnih programih za posamični predmet Kar pa se tiče srednje šole, še vedno mislim, da bi morala biti etnologija samostojen predmet vsaj eno uro na teden, npr v tretjem letniku. Poučeval naj I >i etnolog in ne profesor kakšne druge stroke. - Nekatere šole že sedaj zelo uspešno izven rednega programa vključujejo etnološke vsebine v pouk. Rezultat njihovega dela so razstave, ki se jih ne hi sramovati niti muzealci niti zborniki in revije, ki jih izdajajo. Večina teh prizadevanj je plod dolgoletnega truda iz lastne pobude. Kako menite, da bi te posameznike lahko animirali znotraj dništva ah katerekoli druge ustanove? Vemo, da nekateri učitelji prizadevno in kvalitetno delajo. S temi učitelji potekajo individualni kontakti, mislim pa, da bi jih bilo treba pritegniti v SED m jih vabiti na posvetovanja in predavanja. Opazil sem, da mnoge učitelje -ljubiteljske etnologe - skrbi, ker nimajo ustrezne izobrazbe 111 je preveč utopično želeti si, da bi Društvo pripravljalo neke vrste seminarje za te ljubitelje, nekaj takega kot prireja ZKOS. Učitelji si predvsem želijo konkretnih napotkov in se obračajo na posameznike v SED ali v institucijah. To je že nekaj. - Kaj m islite o delovanju posameznih učiteljev, ki tudi sami izdajajo etnološke knjige? Iz izkušenj bi rekel, da obstajata dve vrsti pedagoških delavcev. Eni so navdušenci - strokovnjaki, drugi pa le navdušenci s prenaglašeno čustveno noto. Ti slednji sicer veliko naredijo, vključno s škodo Vendar jih ne bi že vnaprej izločil, saj bi ob strokovni pomoči lahko postali dragoceni sodelavci etnoloških institucij. Za obe skupini pa ve'ja, da so sedaj prepuščeni bolj lastni iniciativi in sanici-Zobra že vanju, saj zanje nimamo kakšnih krajših strokovnih izobraževanj. Nekega učitelja, ki ima že 20 ali 30 let Pedagoškega dela, a je uspešen ljubiteljski etnolog, najbrž "e bi imelo smisla vključevati v redni študij na fakulteti. Ne vem pa, če zanje obstaja kakšen "skrajšan program" ali Prilagojen študijski in izpitni sistem. Veliko učiteljev, ki v svojih krajih delajo na etnoloških programih, bi si želelo n^ke vrste "dopisnega" študija. Ta pa najbrž pri nas še ni mogoč. - Značilnost nekaterih projektov, ki jih izva jajo šole in vsebinsko vključujejo dediščino, so preširoke teme, ki jih zmorejo učitelji, ne pa otroci, in usmerjenost ne samo v domače okolje, kar pri otrocih povzroči odpor. Na kakšen način in s kakšnimi metodami naj bi se etnologija vključevala v šolsko delo? Na preobsežne teme sem naletel večkrat prav v nalogah iz gibanja Znanost mladini, ker so bili mentorji bodisi zgodovinarji, sociologi, umetnostni zgodovinarji. Do sedaj smo preobširnost reševali le z večkratnimi pogovori z mentorji. Dokler etnologija ne bo šolski predmet, se bodo take napake ponavljale. - Zakaj mislile, da se nekateri učitelji etnološkega raziskovanja z otroki lotevajo na romantično nostalgičen način? Kaline so vaše izkušnje? Če se ga res lotevajo tako, je vzrok najbrž v nepoznavanju predmeta etnologije, kar pa ni čudno, saj se "nostalgiki" lotevajo dela pač le po svoji čustveni presoji in po občutku Sicer pa je "romanlično-nostalgični" pristop medalja z dvema platema. Izkušnje so mi pokazale, da se ljubitelji večinoma lotevajo etnološkega dela "nostalgično". Na začetku me je to motilo, potem pa sem u videl, da je čustveni naboj sploh temeljni vzrok, da se ljudje lotevamo česarkoli. Prt takem Človeku lahko etnolog "nostalgijo" izkoristi kot motivacijo za delo, ob tem pa ljubitelja usmerja k znanstvenemu razmišljanju. Na jesenskem posvetovanju Etnologija in šola smo nekatere učitelje nekoliko razočarali ker smo spregledali njihovo dobro voljo in entuziazem, ampak smo |ih kar takoj po prstih, češ to pa ni znanstveno. Ti učitelji si znanstvenega mišljenja niso imeli kjer pridobiti, začeli so delati pač po notranjem občutku Vedeti bi morali, da so prav čustveni vzgibi (različnih provenienc) Sploh pripeljali te učiteljice v Cankarjev dom. Takšni razlogi so odločali tudi pri večini nas, ko smo se odločali za izbiro študija. Na začetku moramo čustveni vzgib še kako upoštevali. Kakor me po eni strani sila moti romanlična nostalgičnost v katerikoli znanosti ali pa pri pouku, pa mi je v določenih primerih ljubša kol pa npr. nedelo diplomiranih in formalno usposobljenih strokovnjakov. Res pa je. da v etnologiji pa tudi slavistiki vedri in oblači veliko ljubiteljev in zagrizenih nostalgikov in vsevedov. Ti povzročajo škodo stroki, saj s svojim naglašenim populizmom pritegnejo veliko pozornost, in to neupravičeno. Njihova prednost pred etnologi je silna aktivnost, dopisovanje po časopisih, celo izdaja knjig, ki so napaber-kovane z vseh vetrov, brez najmanjšega dvoma v zapisano. Vse to je začinjeno še Z veliko mero patosa, rodoljubja in blažene idilike. Ne vem. če za take l|udi sploh obstaja kakšno zdravilo, razen stalne strokovne kritike. To pa zahteva precejšnjo pisno aktivnost etnologov, s katero se pa večinoma ne moremo pohvaliti. Že dolgo pa me bega nekaj drugega: včasih etnologi sami ne spoštujemo dovolj znanstvenih prizadevanj svojih kolegov. Kako naj dobimo bitko proti ljubiteljskim šarlatanom, če nas posamezni etnologi kar prek medijev "nabodejo", da se ne znamo spustiti na (populistična) tla. Nič nimam proti poljudnemu pisanju, ki je sila potrebno, vendar se mi zdi škodljivo, da javno zavračamo znanstveno pisanje, ki nt za "množice". S tem si pljuvamo v lastno skledo. - Kaj mislite o akciji SED Etnologija in šola? O posvetovanju etnologija in šola še sedaj mislim to, kar sem mislil in povedal že pred časom. Kot pozitivno prvino je vsekakor treba poudariti trud organizatorjev (IO SED) in dobre referate sodelujočih. Žal je bilo poslušalcev relativno malo. To najbrž zato, ker imajo učitelji na leto toliko in toliko dni za izobraževanje, ki jih večinoma izkoristijo za svoj predmet. Nekateri ravnatelji zelo neradi puščajo učitelje na strokovna posvetovanja, nakateri vabila celo zadržijo in sploh ne pridejo do učiteljev. Spet drugi nimajo denarja, eni ne ljudi za suplence, eni pa ne razumevanja. Na takšno šolsko "logiko" sem opozarjal že pred posvetovanjem, saj le redki učitelji obiskujejo seminarje, ki ne zadevajo njihovega GLASNIK SED 34/1994, št. 4 47 «leEEBI IZ OCIV OCI predmeta. Zato so prišli zgolj "noslalgiki" in pa Ljubljančani. Nekoč je bilo rečeno, naj bi na tem posvetovanju tudi etnologi prisluhnili mnenju in željam učiteljstva, Vendar so učiteljske želje precej pragmatične in tega nismo upoštevali. Šolska logika namreč pravi, "ko bomo od zgoraj dobili namig za te in te etnološke teme, jih bomo obravnavali, hkrati pa bomo obiskovali tudi seminarje". Takrat, ko bodo etnološke teme "požegnane" od šolskih oblasti ali pa bodo morda že vključene v učni načrt, takrat se bodo na posvetovanju pojavili tudi učitelji. To soirii povedali učitelji lansko jesen in že leta 1982, ko sem delal anketo. Zalo se mi v tem primeru zdi boljša druga pot: etnologi se moramo najprej med sabo dogovoriti, kaj sploh hočemo in kako vidimo etnologijo v šoli. S tem dogovorom in načrtom pa se bo potem treba podati na Ministrstvo. Če bo načrt odobren, bodo učitelji sami zahtevali t. i, dodatno izobraževanje za etnološke teme. Mislim, da bo brez etnološkega dogovora ostalo vse po starem, to je, da se bomo posamezni etnologi še naprej osebno srečevali s posameznimi entuziastl iz učiteljskih vrst, ki jim je etnološka tematika blizu ali pa vidijo nujnost njenega vključevanja v pouk. Napredka na tem področju ne bo, tudi če še v stolič priredimo posvetovanje Etnologija in šola, brez temeljnega pragmatičnega koncepta in brez vedenja o njegovi realizaciji. Vedno se izgovarjamo, da SO to pač začetki, da šele poskušamo in da šele "tipamo" učiteljski pulz. Veliko začetkov smo že imeli, tudi učiteljstvo smo že "otipavali" in še vedno začenjamo vse znova. To je neproduktivno. Če želimo imeti etnologijo le kol "prosločasovno dejavnost" za ljubitelje, potem so takšna posvetovanja več kot dovolj. Ce pa želimo kaj več, potem je treba upoštevali zelo jasno "logiko" šolstva. Ta pa zahteva od etnologov nekaj več. - Kakšen je odnos med domoznanstvom in etnologijo v šoli? Domoznansivo, če bi obstajal kot predmet, bi bil lahko odskočna deska za etnološke leme na nižji stopnji osemletke. O domoznanstvu samem je bilo več povedano že na posvetovanju, ki smo ga imeli pred leti v 1. j ubija ni, kjer smo videli, da ga nekateri etnologi upoštevajo, nekateri pa so Se vedno precej skeptični do njega. Ni mi čisto jasno, zakaj ta skeplicizem, saj so lahko domoznanske razprave še kako dobrodošle etnologom, - Kje vidite slik med etnološko dediščino in otroško ustvarjalnostjo? Povem naj najprej primer iz ljudskega pesništva, s katerim se ukvarjam. Pri lastnih otrocih sem videl, tla so jim v vrtcu in v nižjih razredih osnovne šole povzročale težave pesmi, ki so se jih učili. Te avtorske pesmi v učbenikih so glasbeno in tekstovno precej izumetničene. Otroške naj hi bile le zato, ker so "otročje". Nekatere ljudske pesmi pa so otrokom bližje in holj domače, zaradi strukture, vsebinske, verzne in melodične. Vendar naši učni programi to premalo upoštevajo. Na to opozarjajo le naši kolegi etnomuzikologi in H tudi veliko pišejo o otroški ustvarjalnosti in naši dediščini. Skratka, otrok bi se spontano, nenasilno in na nezoprni način lahko srečal Z našo dediščino že v najzgodnejših letih, kasneje pa bi do naše ljudske kulture ohranil neki normalen odnos ali mu ta vsaj ne bi bila tuja. To pa ne velja le za ljudsko duhovno, ampak tudi za materialno kulturo. -Ali smo etnologi dovolj aktivni pri vključevanju etnologije v osnovno šolo? V celoti gledano premalo, Če pogledamo aktivnosti in tudi delo nekaterih naših kolegov etnologov, ki so veliko naredili za približevanje etnološke dediščine otrokom, potem je ta aktivnost zgledna. Ce primerjam število etnologov s številom samoiniciativnih učiteljic, potem se mi zdi, da je ta aktivnost premajhna. Če pa sodim po nekaterih naših sestankih, kjer smo govorili, ah naj etnološke teme vključimo v pouk in kako. pa sem spet v dvomih. Veselijo pa me tiste kolegice in kolegi, ki načrtno sodelujejo s šolami in so na tem področju ogromno naredili. To smo lahko videli tudi na posvetovanju Etnologija in šola. - Kje se vam zdi, da je večji interes za vključevanje, s sirarn učiteljev ali etnologov? Čeprav poznam veliko zagnanih učiteljic, ki se samoiniciativno lotevajo etnoloških tem tako pri pouku kot v krožkih, ne bi precenjeval interesa učiteljstva nasploh Ta je glede na njihovo številčnost zastrašujoče majhen, bodisi da deluje tista znana "logika" bodisi da gre za neinformiranost. Dosedanje etnološke aktivnosti kažejo, da etnologi kažejo večji interes za vključevanje svojega predmeta v šole. Ob tem interesu pa stalno opozarjam, da pri etnologih škriplje formalna, organizacijska plat. - Kakšne so vaše vizije v zvezi z etnologijo m šob? Moja želja, ki pa je zares šele vizija, je, da bi postala etnologija vsaj v srednji šoli redni predmet. Ob tem pa že slišim bučno negodovanje mlajših kolegov, toda ta neutemeljeni hrup me (za zdaj) še ne moti. jasno mi je nekaj: bil sem zadnja generacija osnovnošolcev, ki smo imeli še prednici domoznanstvo, hkrati pa sem bil v prvi generaciji srednješolcev, ki smo v gimnaziji dobili umetnostno vzgojo (likovno in glasbeno). Vse, kar vem o moji "ožji domovini", sem lahko izpeljal iz domoznanstva. In vse. kar vem o umetnostih slogih, o slikarstvu, kiparstvu, glasbi, sploh o umetnosti, vem iz gimnazije oz. od pouka umetnostne zgodovine. Prav zaradi tega predmeta ne hodim danes neprizadet mimo katedral, slikarskih razstav in koncertov. Šolski predmet mi je pomagal oblikovati odnos do lepega in do skrivnosti umetnosti, ki jo doživiš močneje, če jo vsaj nekoliko poznaš. l'o spoznanje naj prenesem na etnologijo: če hočemo, da mladi ne bodo Sli mimo etnološke dediščine neprizadeto, jim moramo omogočiti spoznavanje te dediščine, kar bi bilo najbolj smotrno z etnologijo kot šolskim predmetom. Pri tem pa ne mislim nostalgično zgolj na prežitke iz duhovne in materialne kulture, ampak na splošno zavest o nas samih, o našem načinu življenja in mišljenja. Mladi bi morali pač poznati vse te vzvode, ki delujejo v načinu življenja in v ljudski kulturi. Brez etnologije marsičesa ne morejo razumeti. Zato se mi zdi, da mora postati etnologija pač "obvezen" predmet, ki dijaka popelje v zavedanje o nas samih. Smo pač taki, da brez obveznega predmeta ne gre, če hočemo imeti vsaj minimalno znanje o nečem. Vedenje o etnologiji in etnoloških stvareh si lahko pridobijo samoiniciativno oz. fakultativno le redki dijaki, za večino pa so, grobo rečeno, šole in redni učni program. Nisem Še slišal, da bi komu prišlo na misel, da je zgodovina npr. popolnoma nepotrebna in naj bo zato le izbirni predmet ali pa jo je treba vključiti v "p ros toč as ovne dejavnosti". Kdor bi kaj takega predlagal, bi ga imeli za norega, če pa kdo tak status predlaga za etnologijo, ga moramo imeti za "naprednega". Žalostno je, da taki "na prednja ki" ne sedijo na raznih komitejih in na Zavodu za šolstvo (tam so liberalci). ampak so med nami, med etnologi. Kdor more razumeti, naj razume, jaz ne. Zato tudi ne razumem tiste tragikomične diskusije o etnologiji v šoli. ki smo jo imeli pred leti v Topolšici. Vprašanja sestavili Mojca RamSak in Nena Židov, Marko Terseglav pa je nanje odgovoril pisno 1. 2. 1995. 48 GLASNIK SED 34/1 994 št. 4 Nataša Konestabo PROJEKTNO DELO OSNOVNE ŠOLE ČRENSOVCI. OD LANU DO PLATNA 30. 1. - 1. 2. 1994 Na OŠ Črensovci so se tokrat odločili na pedagoško in vsebinsko pestrejši način stimulirati ustvarjalnost svojih učencev in postrugati po spominu še zadnjih pričevalcev in nosilcev tkalskega izročila ter s pomočjo njihovih pripovedi, demonstracij, strokovne literature in leposlovja rekonstruirati njihova znanja in jih ve ¿medijsko predstaviti v jeziku današnjega časa (projektna naloga, razstava, videofilm, objave mladih novinarjev v dnevnem in lokalnem časopisju). Projektna tema ni bila i/hmna naključno, saj se je prav na območju današnji nove ohčine Črensovei tkalsko ¿nanje kot hišna dejavnost in obrt ohranilo najdlje. To pol rji) je jo tako podatki iz kartoteke terenskih zapisov Pokrajinskega muzeja Murska Sobota kot tudi ustno izročilo prebivalcev tistih ravninskih vasi, katerih poglavitna gospodarska dejavnost je bila poljedelstvo in ki so kupovali platno od tkalcev s širšega črensovskega območja še v letih takoj po 2. svetovni vojni (Trnje, Žižki, Velika Polana), ter nenazadnje literarna pričevanja Miška Kranjca, Do začetka 70. let so tkali le še v Veliki Polani. Hkrati je bila tema zasnovana dovolj na Široko, da je omogočala enakovredno vključevanje in sodelovanje učiteljev na predmetni stopnji in etnologa. Učitelji so v skladu s svojim predmetom v teh dneh pripravili različne delavnice. Tako so učenci: - v likovni delavnici predstavili likovno motiviko brisač iz bližnje okolice, ' v tehnični delavnici so si ogledali teritvene in tkalske naprave v lendavski zbirki, jih narisali in izdelali miniaturne posnetke trlice, kolovrata, statev, ~ V glasbeni delavnici so zapisovali ljudske pesmi (šaljivke, zbadljivke), s katerimi so si predice krajšale zimske večere in trije zbaclale, predvsem moške obiskovalce, * v literarni delavnici so posegli po besedilih piscev, ki so vsa ta znanja vključili v vsakodnevne življenjske situacije in jih prenesli v literaturo, " v biološki skupini so analizirali razmere za gojenje lanu v okviru osnovne šole. Mladi novinarji so se priključili delu posameznih skupin, svoju opazovanja so ob koncu strnili in jih objavili v dnevnem in lokalnem časopisju. Delo terenskih skupin je spremljala tudi ekipa Murskega vala, lokalne radijske Postaje, ki je izročilu preclic v pokrajini posvetila posebno °ddajo. Etnologov prispevek se je kazal v organiziranju terenskega dela in pripravi vprašalnika, ki je Že zaradi Prilagoditve osnovnošolski stopnji in predhodnega (rtejpoznavanja tematike temeljil na topografskem popisu Ustreznih znanj in stopnje ohranjenosti v današnjem času. Skupino za popisovanje predmetov, ki so jih učenci oh tej priložnosti prinesli od doma, sem seznanila s pojmom muzejske inventarizacije. Muzejske kartotečne liste smo prilagodili njihovim potrebam, tako da so nanje vpisovali ime in narečno ime, izvor (ime, priimek, naslov učenca) in leksikaino opredelitev predmeta iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Za podobne prihodnje projekte ali razstave so si tako ustvarili potrebno evidenco. Sama bi morala prevzeti vodenje etnološke skupine z dvajsetimi učenci. Zato sem predlagala zainteresiranim učiteljem, da prevzamejo del terenskega dela z že izdelanim vprašalnikom. Zastavljen je bil tako, da je bil razumljiv tudi nepoznavalcu, saj so posamezni sklopi vprašanj sledili zaporedju opravil čez celo leto (gojenje, namakanje, sušenje lanu - teritev lanenih vlaken - preja lanenega prediva). Delo etnološke skupine smo tako razbremenili in racionalizirali Tudi zato, ker smo morali z vsemi dejavnostmi končati v dveh dneh, dnevna obremenitev učencev pa ni smela preseči štirih šolskih ur. Odklonilni odnos učencev do dediščine starih staršev, ki sem ga sicer pričakovala, čeprav ne v tolikšni meri, kot se je izkazalo, bi lahko predvsem zaviral izvedbo terenskega dela. Zato smo jim približali projektno temo Z videoprojekcijo o gojenju lanu in tkalski dejavnosti na Slovenskem. Za učence sem pripravila uvodna predavanja o etnologiji in delu etnologa v muzeju, ki sem jih vizualizirala s projekcijo diapozitivov. Na tej stopnji učenci Še niso zmožni sintetičnega mišljenja, zato sem jim predavanja popestrila z zanimivostmi iz vsakdanjega življenja, ki jim je najbližje in katerega del so tudi sami (za pusta našemljeni "dinozavri", "ninje") zanimivi pa so tudi etnologu na terenu. Tematika se jim je zdela dovolj privlačna še zato, ker se z zgodovino in geografijo srečujejo v šoli, "lovaršice za etnologijo" pa še niso poznali. V naši skupini smo iskali vzroke za pojav tkalske obrti prav v teh krajih in njen zaton, primerjati ponudbo in povpraševanje po izdelkih iz domačega platna nekoč in danes, gibanje cen domačega platna in socialni status tkalcev. Pri delu smo posneli edino tkalko v Prckiuurju, ki nam je prikazala tkanje na tehnološko najzahtevnejših navadnih ročnih statvah z ležečo osnovo. Uporabila je najosnovnejšo platnovo vezavo. Za boljše razumevanje samega postopka nam je predstavila najpreprostejšo pripravo za prostoročno tkanje, kjer so niti pritrjene z bucikami na mehko osnovo. Tkalska tehnika je dovolj enostavna, saj zahteva Zgolj leseno ali kovinsko pretikalo, spretne prste in malo poguma Izkazalo se je, da je svoje znanje nasledila od svoje mame v rojstni vasi na Goričkem ob madžarski meji, odkoder se je primoži la v te kraje. To potrjuje ugotovitev, da se je v madžarskih družinah tkanje dedovalo po ženski liniji, medtem ko so v slovenskih vaseh okoli Črensovec tkali predvsem moški. Tkalska dejavnost se je pojavila povsod tam, kjer druge oblike človekove dejavnosti in težke socialne razmere niso nudile dovolj za preživetje (slabša kvaliteta zemlje, Številčnost družin). Primerjava preteklega obdobja z današnjim kaže na dejstvo, da je ponudba odvisna od povpraševanja, nanj pa vplivata čas in družba. Tako je imel v preteklosti tkalec delo čez vse leto, saj je bilo domače platno trpežno in vsesplošno uporabno v kmečkem gospodarstvu, kjer se je še seja! lan. Ljudje so nosili tkalcu doma spredene lanene niti. Iz slabšega prediva so ikali ponjave in vreče, medtem ko so konec šestdesetih let za vsakodnevno hišno uporabo iz boljšega prediva tkali le še posteljnino, tekače, namizne prte, brisače in prtičke, ki so jih v krasilne namene vezli. Najhitreje je prišlo do zamenjave domačega platna s GLASNIK SCD 34/1994, št. 4 49 cenejšim industrijskim v praznični noši ljudi. Ne glede na to, da je cenejše industrijsko blago že v Času med obema vojnama izpodrinilo upombo domačega platna v vsakdanji noši, se njegova cena očitno vedno zviša v ekonomsko in socialno negotovih časih. Tako je bilo v Času takoj po drugi svetovni vojni, ko je primanjkovalo blaga in živil, in tako se njegova cena dviga tudi danes, kar narekujeta predvsem modna induslrija z oživljanjem etno-podobe in zahodna eko-histerija, ki priporoča nošnjo naravnih zračnih maierialov Pri tem pa moramo upoštevati, da se, po besedah tkalke, samo izdelovanje domačega platna, se pravi surovine, ne izplača, ker ročno delo pri nas še nima prave veljave, samo tkanje pa je telesno naporno, saj od tkalca zahteva nekajurno delo v prisiljeni drži. Največje povpraševanje pa je prav po gotovih modnih oblačilih iz lanenega platna. Med pogovori z domačini se je izkazalo, da so učenci svoj odnos do dediščine polpreteklega obdobja zgradili po vzoru svojih staršev, ki so odslužene predmete razstavili po podstrešjih, če jih že niso prodali starinarjem iz Avstrije. Odsluženim starinam, ki so brez prave vrednosti jemale prostor, pač ni bilo težko postaviti cene, S to projektno nalogo imajo učenci OŠ črensovci priložnost prikazati staršem drugačno vrednotenje kulturne dediščine, kot je značilna za čas družbe no-gospodarske okoliščine, v katerih so živeli njihovi starši. Ohranjenemu spominu in znanju navkljub pa se zdaj pred etnologa postavlja problem ustrezne predstavitve izročila tkalcev in predelovanja lanu v novi postavitvi zbirk Pokrajinskega muzeja v Murski Soboti, ki naj bi presegla statično "nepovednost" razstavljenih muzealij in končno opozorila na oblikovno in vsebinsko mnogoterost tekstilij, ki jih hrani etnološka zbirka Polona Sketelj____ DVOJEZIČNO ŠOLSTVO NA JUŽNEM KOROŠKEM V AVSTRIJI Že nekaj let raziskujem različna vprašanja življenja slovensko govorečih Avstrijcev na južnem Koroškem v Avstriji. Del raziskovalnega dela na tem območju sem namenila tudi kulturnemu udejstvovanju slovensko govorečih Avstrijcev, založništvu, '' sistemu izobraževanja, sodobnim govornim situacijam in drugim aktualnim vsebinam kulturnega, družbenega, gospodarskega in političnega dogajanja na dvojezičnem ozemlju. Oktobra 1993 sem pričela zbirati podatke za etnološko diplomsko nalogo o vasi G lo basni ca v Pod-juni. Rezultat mojega dela je diplomska naloga z naslovom Na stiku dveh kultur in s podnaslovom Med delovnim in prostim časom v Globasnici.^ V njej sem prejšnja spoznanja o življenju na stiku dveh kultur združila z novimi, in sicer z namenom, da bi na konkretnem primeru ene od koroških vasi prikazala življenje na dvojezičnem ozemlju južne Koroške. V nadaljevanju na primeru Globasnice navajam nekaj splošnih podatkov o dvojezičnem šolstvu na južnem Koroškem, Vglobaški ljudski šoli se je redni pouk pričel že leta 1790. Pivi učenci so prihajali iz Globasnice in sosednjih Male vesi Cepič, Stebna, Podjune, Slovenije. Podgore in Večne vasi . Do leta 1869 je imela nadzor nad šolo Cerkev, od tega leta naprej pa prosvetne oblasti. Te so počasi ukinile zametke slovenskega šolstva in začele uveljavljati t) Slovenski knjižni />j> e Avstriji obravnavam v diplomski nalogi z naslovom Pomen slovenske literature in slovenskega založništva za kulturno in jezikovno podobo Južna Kotnike in podnashvom Raziskava stoivnskega knjižnega ny.ii na južnem Koroškem /■' Avstriji, ki sem jo zamúrjala novembra Umsko kta na Oddelku za bihliotekarstvo na Filozofski,'.fakulteti e Ljubljani. s) Natrga ju bila zagovttrjana 23- 2. 1995. 3) Vse naštete txmlpoleg Strpna rasi sodijo Vohčino Globasriiea. utrakvistično šolo. Slovensko govoreči otroci so se v tej šoli morali naučiti nemščine, saj naj bi slovenščino poučevali le v prvih razredih, dejansko pa so jo izrabljali za ponemčevanje. Sprva je bila globaška ljudska šola tri-razredna, leta 1901 je pridobila še en razred. Naslednja štiri leta so učenci nadaljevali šolanje v Pliberku, Celovcu ali Velikovcu. Po prvi svetovni vojni in plebiscitu so se razmere v šolstvu zaostrile na vsem ozemlju južne Koroške. Slovensko šolsko društvo je skušalo obnoviti slovensko šolstvo, vendar ni uspelo. Leta 1938 na Koroškem že ni bilo več ulrakvističnih šol. Samo v tem letu so slovensko govoreči Avstrijci izgubili 67 dvojezičnih Sol, izginil je slovenski abecednik, prepovedana je bila latinica, veliko slovenskih učiteljev pa je bilo premeščenih v druge kraje. Učenci se spominjajo, da so učitelji le preklinjali v slovenščini, redki pa so jo uporabljali tudi pri razlagi težje razumljive snovi. Med vojno so poučevali izključno le v nemškem jeziku. Leta 1942 se je morala globaška šola preseliti iz svojih prostorov, nemestili so jo v župnišeu in zasebnih hišah Šele ko so leta 1949 vojaki odšli iz Globasnice, se je šola ponovno preselila v svoje prostore. Tudi v drugih krajih južne Koroške med vojno niso bile razmere v šolstvu dosti boljše Leta 19-15 je bil storjen velik korak naprej za slovensko šolstvo na južnem Koroškem. Tretjega oktobra 1945 je začasna koroška deželna vlada izdala odredbo, ki je določala obvezne dvojezične ljudske šole na vsem ozemlju južne Koroške. Dvojezična šola se je razlikovala od prejšnje utrakvistične šole, saj so se v njej učenci učili obeh deželnih jezikov. Od tedaj je bila tudi globaška ljudska šola obvezna dvojezična ljudska šola. Leta 1951 je prišla pod vodstvo svetovalcev za dvojezično Šolstvo na južnem Koroškem. Po podpisu av strijske državne pogodbe leta 1955 so se razmere na področju šolstva zopet zaostrile. Leta 1958 je tedanji deželni glavar z odlokom ukinil splošno obvezno dvojezično šolstvo, Oktobra istega leta so obnovili utrakvistično šolo za otroke, ki so jih sicer starši odjavili od dvojezičnega pouka, vendar niso dovolj dobro razumeli nemško, da bi lahko v tem jeziku spremljali pouk. Dvojezični pouk se je tedaj dejansko omejil na fakultativno raven. Odloku je sledil pritisk organizacij, združenih v Karntner Heimatdienstu, ki so skušale doseči organizirano odjavljanje Šoloobveznih otrok od dvojezičnega pouka. Podatkov, koliko otrok so starši tedaj odjavili od slovenskega pouka, za Globasnico nimamo, vendar lahko iz ustnih virov sklepamo, da je bila prijava otrok k dvojezičnemu pouku zlasti za socialno odvisne starše velika ovira "Ko je oče delav pri grofu in takrat 50 GLASNIK SED 34/1 994, št. 4 ¡¡salin lllll ko sem jaz v Šolo šov, me je prijaviv k dvojezičnemu pouku. Grof mu je takrat šov in mu rekev, če hočeš, da boš pri nas še naprej delav, potem ga odjavi. On je takrat rekev, bom pč delo zgubiv, in je res delo zgubiv. Jaz sem mu danes hvaležen. Oče je šov takrat v ano fahriko delat in nas je vse otroke prijaviv k dvojezičnemu pouku." Danes lahko učenci v globaški ljudski šoli obiskujejo dvojezični pouk ali pouk v nemškem jeziku. Dvojezični pouk poteka v prvih treh razredih, nato pa se nadaljuje v nemškem jeziku. Globaško ljudsko šolo obiskujejo učenci iz vse občine, od leta 1978 naprej hodijo v Globasnico v šolo tudi otroci iz Strpne vasi, ki so prej hodili v Šmihel. Leta 1977 so v vasi dogradili novo šolsko poslopje. Na vsem ozemlju južne Koroške je štiriinosemdeset dvojezičnih ljudskih šol. Po končani tiriletni ljudski šoli lahko učenci nadaljujejo šolanje na štiriindvajsetih glavnih šolah, kjer pouk slovenščine obiskujejo kol glavni predmet (štiri ure na teden), kot izbirni predmet (namesto angleščine) ali pa fakultativno. Slovensko govoreči učenci se lahko izobražujejo na Dvojezični zvezni trgovski akademiji v Celovcu, Višji šoli za gospodarske poklice Zavoda šolskih sester v Šempetru, Strokovni kmetijsko-gospodinjski šoli v Št, Kuponu pri Velikovcu in od leta 1957 na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu, izobraževanje dvojezičnih učiteljev poteka na Pedagoški akademiji v Celovcu. Med šolanjem se učenci seznanijo tudi Z nekaterimi vsebinami, ki sodijo v etnologijo. Zlasti pri pouku zgodovine, zemljepisa in delno tudi slovenščine oziroma nemščine spoznavajo zgodovino in šege svojega kraja. V ljudskih šolah organizirajo, skupaj Z učitelji miklavževanje, bo žičnice, pustovanje in nekatere druge prireditve ob praznikih. V Globasnici vsako leto učenci dvojezične ljudske šole skupaj Z otroki, ki obiskujejo dvojezični vrtec, na dan svetega Mihaela (29. novembra) nosijo po vasi luči, ki jih izdelajo sami v vrtcu in ljudski šoli Naredijo jih iz barvastega papirja, ki ga oblikujejo v podobe živali ali preproste stožčaste lanterne. V notranjost tako izdelane podobe dajo sveče, ianierno obesijo na tanko vrvico ali elastiko in jo nosijo v procesiji po vasi. V procesiji hodijo le otroci, starši in vzgojitelji dvojezičnega otroškega vrtca. Med obhodom pojejo pesmi v slovenskem in nemškem jeziku. Luči, ki jih nosijo, verjetno simbolizirajo luč, ki jo je sveti Mihael spet prižgal čevljarjem, tkalcem, krojačem, šiviljam, ki so ta dan hoditi na štero. Čeprav otroci največkrat ne poznajo pomena tega praznika ga ohranjajo ob spodbudah učiteljev. Po štiriletni ljudski Soli spoznavajo življenje na dvojezičnem ozemlju južnem Koroškem tudi s krajšimi raziskovalnimi nalogami. I)ijaki Zvezne gimnazije za Slovence tako vsako leto obiščejo eno od vasi na dvojezičnem ozemlju južne Koroške. Zbornik, ki ga izdajo, je prikaz sodobnega življenja v preučevani vasi. Kljub vsem prizadevanjem pa je etnologija v dvojezičnih šolah na južnem Koroškem še vedno premalo prisotna. Etnološke vsebine v učnem programu bi morale prispevati k boljšemu poznavanju obeh kultur na dvojezičnemu ozemlju južne Koroške in življenja Slovencev na celotnem slovenskem kulturnem prostoru. 4) Slouerisktt gimnazija i® vsako leta pobniti z ena t ni vasi na južnem KoroSkem, s katero med letom intenzivneje svdeljujt). Del tega sodelovanja je tudi omenjena raziskovalna naloga Rojko Muršič: _____ _ teze za etnologijo v šolah0 I Vsako obdobje prevrednotenja vrednot prinaša prevrednotenje temeljnih izobraževalnih vsebin, saj je šolski sistem socializacijska institucija, ki iz otrok dela ljudi, iz ljudi Pa državljane. Šola kot ideološki aparat države ne visi v Zraku. Ob formiranju nove države - jasno - potrebujemo tudi nove vzgo j no- izobra ževalne poudarke, in ker smo dobili nacionalno državo, potrebujemo šolo z nacionalno pomembnimi in relevantnimi vsebinami. 2. jasno je, da je v strateškem interesu etnološke stroke, da bi ,se prebila v šolske programe. Gre za delovna mesta, afirmacijo etnološke stroke in nenazadnje tudi zaželen kvalitativni vzpon same etnološke dejavnosti na Slovenskem. 3- Ker vem, da bodo na "nacionalni" pomen poznavanja kompleksne kulturne dediščine tega okolja opozarjali ostali kolegi, ne bom posebej načenjal tega problema. Kljub Vsemu pa je smotrno razmišljati predvsem o načinu realizacije te "velike" ideje. a. Etnologija kot posebni predmet v okvini osnovne šole Popolna iluzija. Ne samo zato, ker odgovorni za pripravo šolskih predmetnikov te zamisli ne bodo potrdili, ampak predvsem zato, ker so otroci v sedanji Soli strahotno preo- '1 teze so hite predstavljene na posvetu Slovenskega etnološkega društva r topolSici 3. decembra 1992 bremenjeni. Širitev urne pride v poštev. zato vidim na nivoju osnovne šole le dve morebitni rešitvi: a. 1. Podtaknili etnološke vsebine obstoječemu korpusu predmetov. Zal ne vem, kako je s tem v tem trenutku v osnovnih Šolah, toda ob debatah o vključevanju verouka ali vsaj religioznih znanj ter širitvi ur zgodovine in še česa je stvar verjetno jasna: etnologi bi lahko bili edini, ki bi zmogli ponuditi sintetičen pogled na t i. duhovno kulturo Toda ciljam na več, a o tem kasneje. a.2. Še bolj spodbujati doslej dokaj uspešne metodi izven- oziroma obšolskega krožkastega tlela z otroci. Morebiti dodati Se vodena predavanja, ki bi jih pripravljali posamezniki ali inštitucije. Izkušnje Mire Omerzel-Terlep so lahko kažipot. h. Etnologijo je mogoče umestiti tudi v nekatere srednješolske programe. b.l. Kakršenkoli predmetnik na srednjih gostinskih, trgovskih šolah, morebitnih šolah za turizem, tudi na agronomskih srednjih šolah, in prav tako na morebitnih višjih šolah ali akademijah, posvečenih t.i. terciarnemu sektor|u (turizmu, gostinstvu, trgovini..,), je brez etnologije preprosto nekonsistenten. b.2. V gimnazijskem korpusu posebnega predmeta etnologije zopet ne kaže forsirati, zato pa toliko bolj potrebujemo nekatera znanja, ki jih lahko ponudi le etnologija: pri zgodovini naroda in svetovni zgodovini ter pri geografiji in tudi pri družboslovnih predmetih - sociologiji in filozofiji. Toda te vsebine - razen pri nacionalni zgodovini - ne morejo biti zgolj etnološke, ampak se razširijo v antropološke. In tu smo pri zaključni točki: GLASNIK SCD 34/1994, št. 4 51 .^ntm^tra-fh: :. Hi 4. Antropologijo v šole Vračam se na izhodiščno tezo o Soli kot ideološkem aparatu države. V trenutku, ko vstopamo v Evrojpo, se nas lotevajo tudi virusi različnih evro-ksenofobij in le antropološko seznanjanje z drugačnostjo lahko omogoča normalne socializaeijske ne-ksenofobične učinke. To pa je gotovo stvar, ki je ne samo nacionalnega, ampak tudi eksistenčnega Občečloveškega pomena. Šele na podlagi antropološke orientacije, v kateri je naša drugačnost - drugačnost naše kulture- vrlina, za katero velja skrheti in jo poznati, ker je temelj identifikacije v sicer pluralnem svetu različnosti, vendar nujno zunaj delovanja vrednostnih sodb v zvezi z drugimi kulturami, lahko zaokrožimo neki ne zgolj formalni okvir korpusa znanja, ki ga moramo predlagati pedagoškim strokovnjakom v premislek. 5. To pa ho mogoče samo ob bolj agresivnem nastopanju stroke v sedmi sili, torej v medijih. Slavko Kremenšek POLONISTKA IN ETNOLOGINIA BOŽENA ANTOSZCZYK -UČITELJICA LETA Pomisel na našo nedokončano razpravo o domoznanstvu m na akcijo Etnologija v šoli me tako rekoč obvezno spomni na izkušnjo s Poljske. Bilo je pred leti, ko me je ob obisku v Lodzu kolegica prof. Ostromecka priključila skupini tujih slušateljev poljskega jezika, ki je krenila na enodnevno ekskurzijo na relaciji Lodz - Sieradz. Kot je verjetno pri tovrstnih skupinah dokaj običajno, če ne kar obvezno, smo se po vrnitvi ustavili Se v Wojslawicah, na kmetijski šoli, na kateri uči poljščino profesorica Božena Antoszczyk. Poljščino je gospa Antoszczyk študirala v Lodzu, naknadno tudi etnologijo. Ni ostala na univerzi, čeprav so jo vabili, ampak se je vrnila na "teren". In tu deluje. V starem šolskem poslopju je z generacijami svojih učencev izoblikovala regionalni šolski muzej, v katerem imajo mimo etnološke podobe šolskega okoliša svoje mesto še druge domoznanske teme. Jezikovni pouk najneposrcdneje povezuje z etnološko in siceršnjo domoznansko prakso. In z ljudsko pesmijo; pravijo, da se vsaka njena učna ura začne s petjem. Z učenci zbira najrazličnejše predmete, fotografije in drugo gradivo za muzejske zbirke, zbrano gradivo in znanje z njimi preizkuša in oživlja po izboru Prek učencev vzdržuje pristne stike s starši in drugimi sovaščant. Udeležuje se njihovega življenja, praznovanj. Svoj pedagoško-etnološko-domoznanski eros je prenesla tudi na hčerko in moža. Gospa Božena Antoszczyk je na našo pobudo obiskala Slovenijo v skupini poljskih kolegov iz lodza. s katerimi smo se zbrali na enem od simpozijev, ki jih prirejamo izmenično pri nas in na Poljskem pod imenom Stičišča. Stacionirani v Kobaridu smo tedaj obiskali Se nekatere druge bližnje kraje. Med drugim Šentviško planoto. Že zavoljo drugačnosti od poljskega ravninskega sveta je gospo Bo ženo v slovenskem gorskem svetu intenzivno zanimalo prav vse. Odkrivala pa je tudi paralele. Proti koncu leta 1994 je s Poljskega prišla vest, da je profesorica Božena Antoszczy k dobila naziv "učiteljica leta". Visoko priznanje, za katerega ji seveda iskreno in toplo čestitamo. Ker ob omenjenem obisku pri nas ni bilo priložnosti, da bi organizirali srečanje s Širšim krogom slovenskih etnologov ali celo za etnologijo zainteresiranimi šolniki, hi to kazalo nadoknaditi. Prepričan sem, da bi nam bila gospa profesorica pripravljena nadrobneje spregovoriti o skrivnostih razmerja med etnologijo in Solo, ki jih očitno pozna dobro kot redkodko. RAZPIS ZA PODELITEV MURKOVEGA PRIZNANJA IN MURKOVE LISTINE ZA POSEBNE DOSEŽKE V ETNOLOGIJI NA SLOVENSKEM ZA LETO 1994 ]VJa podlagi pravilnika o podeljevanju Murkovega 11 priznanja in Murkove listine za posebne dosežke v etnologiji na Slovenskem, ki je bil sprejet na izrednem občnem zboru SE D 15. marca ¡994, objavljamo razpis za podelitev priznanja in listine za leto 1994. Pri predlogih upoštevajte naslednja temeljna izhodišča za podelitev priznanja in listine: - Priznanje in listino prejme posameznik ali ustanova, ki s svojim delom prispeva k uveljavljanju slovenskih etnoloških spoznanj in spoznanj tujih etnologi) o Sloveniji. Priznanje ali listino lahko prejmejo domači ali tuji strokovnjaki s področja etnologije, domači in tuji posamezniki, ki natem področju delujejo ljubiteljsko oziroma posamezne strokovne in ljubiteljske ustanove ter društva (2. člen pravilnika). - Med posebne dosežke v etnologiji na Slovenskem, za katere se podeljujeta priznanje in listina, štejejo: - Izjemni etnolški znanstveni in raziskovalni dosežki posameznikov, skupin ali ustanov / velja za podelitev Murkovega priznanja. - Dosežki, ki jih zaokroža življenjsko delo posameznikov, velja za podelitev Murkovega priznanja. - Dosežki na področju etnološke vede na Slovenskem (ali o Sloveniji) v preteklem letu / velja za podelitev Murkove listine p. člen pravilnika). Podpisane predloge z utemeljitvami pošljite do 3. aprila 1995 na naslov Slovensko etnološko društvo. Komisija za Murkova priznanja, Zaveliška 5, 6100(1 Ljubljana Predloge bo pregledala in ocenila Komisija za Murkova priznanja in na občnem zboru v Muljavi podelila po eno priznanje in listino. 52 GLASNIK SED 34/1994,'st. 3 Heleno Ložar-Podlogar_ Akademik dr. NIKO KURET: (24. aprila J 906 - 25. januarja 1995) ODŠEL JE IN VENDAR BO OSTAL Z NAMI lir. Nlko Kurel (Joto: Carmen Narobe, 1'JH'J) Tri mesece še in prestopil hi prag v svoje devetdeseto leto. Toda določeno je bilo drugače: skromno, kakor je živel, ie 25. januarja leios za zmeraj odšel naš spoštovani in dragi gospod akademik dr, Niko KURET. Nismo Se povsem dojeli. saj je v stroki in v inštitutu za slovensko narodopisje pustil toliko dragocenih sledi, toliko spomina, da še vedno živi in bo š(j naprej živel z nami. Na jurjevo 1906 je v Trstu pogledal v ta, zanj ne vedno pomladni svet; enajstletni se je moral pred vojno vihro s staišj umakniti v zaledje, na Štajersko. V domovini svoje matere je preživel.srednješolska leta, končal 1926. gimnazijo vCelju, se odločil za študij romanskih jezikov in primerjalne književnosti na univerzi v Ljubljani in pO štirih letih diplomiral. Kljub temu, da je mladega profesor^ vleklo v gledališko vedo;se je odločil za pedagoško delo na gimnaziji v Kranju, botl Živkovičevo diktaturo (1933) je ostal brez službe in je Poslej svoji družini štiri leta služil kruh v založništvu in pri radiu, veliko prevajal, zasnoval zbirki Ljudskeigrein Ljudski °der, pri vsem tem raznolikem delu pa se je, razumljivo, vedno znova srečeval z ljudsko kulturo, vznemirjala ga je narodopisna problematika in tako je med vojno postal ponovno Študent: pri prof. Žnpaniču je vpisal "etnografijo Z _ etnologijo", 1946. diplomiral, leta 1956 pa zagovarjal doktorsko disertacijo "Zazibalne kolede na Slovenskem". l*o drugi vojni se je vrnil na srednjo Šolo, bil premeščen v Novo mesto, svojo pedagoško kariero pa zaključil na gostinski šoli v Ljubljani. Pol v šali, pol zares je o teh letih govoril kot o svoji "sibiriji". Vendar pa je tudi tja prinesel veliko njemu lastne topline (s kakšnim odkritim veseljem so ga pozdravljali njegovi nekdanji dijaki, ki smo jih ob terenskem delu srečevali v raznih hotelih, motelih in restavracijah, ko smo si šli "dušo privezal" tja "kjer Bog roko ven moli", kakor je imel navado reči!). Dijake je znal navdušili tudi za ljudsko blago in zbrali so mu lepo zbirko slovenskih ljudskih jedi, ki jo je čez leta nesebično ponudil Andreji Grum, ko je pisala svojo knjigo Slovenske ljudske jedi. Ljubezen clo narodopisja pa je bila tako močna, da je čutil potrebo po resnem in organiziranem znanstvenem delu; že leta 1947 je zato predlagal Predsedstvu SAZU, naj ustanovi narodopisni inštitut in ko so res ustanovili najprej "Komisijo", leta 1952 pa Inštitut za slovensko narodopisje, je postal njegov zunanji sodelavec vse do 1954. leta, ko je na povabilo akademika dr, Ivana Grafenauerja postal njegov redni sodelavec, Poslej se je povsem predal raziskovalnemu in znanstvenemu delu. Ne povsem - saj to ni bilo mogoče. Njegova ustvarjalna domišljija in organizacijska žilica mu nista dali mini; ne samo. da je dolga leta vestno vodil vsa administrativna dela inštituta, skrbel je tudi za inštitutski arhiv, mu preskrbel bogato slovensko gradivo iz zamejskih zbirk in arhivov, skušal inštitut kar se je dalo tehnično urediti z nakupi, s svojim ugledom u; »pel za inštitut v dar dobiti celo avtomobil, ki nam je olajšal marsikatero terensko delo. Sourejal je Glasnik takratnega Etnografskega društva, ki ga je dolga leta tudi vodil, in inštitutsko revijo Traditiones, pridobil je tehnične sodelavce, terenske informatorje, pripravljal razstave, naredil prve korake v etnološki filmografiji pri nas, predaval doma in v tujini, skrbel za mednarodne stike, bil prvi, ki je s slovenskim gradivom začel sodelovati pri mednarodni etnološki bibliografiji, v mednarodni reviji Demos seznanjal tujo strokovno javnost z nemškimi povzetki slovenskih etnoloških del. bil s strokovnimi prispevki reden gost domače in tujih radijskih postaj in še in Se., predvsem pa: bil je neprecenljiv mentor in prijatelj mlajšim kolegom in pokončen ter odločen sogovornik in polemik, kadar je Slo za usmeritev ali obrambo stroke Toda njegovo poštenje ni dovolilo kakršnekoli zamere: ko so se zaprla vrata strokovnega bojnega polja, je bil zopet vsem prijatelj, brez zahrbtnosti, zamere, kaj šele sovraštva. In prav to ga je dvigovalo nad vse, prav zaradi tega so ga vsi, prav vsi spoštovali, prav zato nam je lahko vzor in tudi zato ga bomo tako zelo pogrešali. Kuretov opus se samo z etnološkega področja približuje številki 400, od tega je blizu 100 daljših znanstvenih razprav, mnoge v tujih jezikih, preko dvajset samostojnih knjig. In če morda kdo danes ne pozna več njegovih priredb iger koroškega bukovnika A. S. Drabosnjaka (izgubljeni sin, Božična igra, Pasijon), šaljivih Zgodb o Lembržanih, njegove knjižice Igra in igrača ali pa treh knjig družabnih in spret-nostnih iger Veselja dom, ki so pred vojno izšle v Slovcnčevi knjižnici, skrajšana izdaja Vesele ure pa 1969. pri Mladinski knjigi, če kdo danes ne ve, cla je ljubljansko igro o paradižu in pozneje Se ziljsko štehvanje postavil v evropski okvir, pa prav gotovo vsi, ki jih mika kaj več vedeti o slovenski ljudski kulturi, posežejo po njegovem monumentalnem delu Praznično leto Slovencev v štirih knjigah (v dopolnjenem ponatisu pa združene v dve debeli knjigi). V tem delu dr. Kurel popelje bralca skozi letne šege in navade, vendar ne zgolj z opisom, ampak skuša prenikniti prav do korenin posameznih šeg, ki jih primerja z evropskimi. Vsaka njegova GLASNIK SED 34/1994, št. 4 53 trditev je podkrepljena z navedbo znanstvene in strokovne literature, za vsako najmanjše poročilo je pošteno navedel ustni ali pisni vir. (Zato toliko bolj boli, da ga redno in brez navedbe njegovega imena, prepisujejo vsi "pisuni", ki liočejo biti pametni na etnološkem področju, Se bolj žalostno pa je, da ga dobesedno prepisuje, z zamenjavo vrstnega reda dveh,! treh besed, tudi kakšen diplomirani etnolog). Težko se je odločiti, kaj je Kuretovo življenjsko delo: ali Praznično leto ali njegova knjiga Maske slovenskih pokrajin, saj je to delo raslo v njem z mnogimi, vedno bolj tehtnimi in teoretično podkrepljenimi razpravami, ki jih je vedno znova dopolnjeval s terenskim delom in končno Se z rezultati obsežne ankete po vsem slovenskem etničnem območju. Potem, ko je nekatere šemske like prej analitično raziskal in predstavil tudi v nemških, italijanskih in francoskih razpravah, je napisal še sintezo in jo v knjigi ponudil slovenski strokovni javnosti. (Kako me je pred meseci presenetil, ko mi je zaupat, da ima že napisano besedilo za knjigo evropskih mask, poskrbeti bo treba samo Se za slikovno gradivo!), Semljenje je Kureta vedno vznemirjalo, Se v času, ko je svoje moči predajal raziskovanju ljudskega gledališča. Prav on nam je tudi odkril slovensko ljudsko igranje v preteklosti. Vsaj dve temeljni deli nam je zapustil s tega področja: Slovenska koleUniška dramatika (Slovenska Matica) in Duhovna drama, ki je izšla pri Literarnem leksikonu. Ne smemo pa tudi pozabili na, pri nas edinstveno tovrstno delo Jaslice na Slovenskem. Kulturno-zt> odo vi) is ki in narodopisni oris. Ko je leta 1979 dr. Kuret odšel v zasluženi pokoj, je že imel nove načrte. Pravzaprav nismo čutili, da uradno ni več "naš". Z nezmanjšanim elanom je delal naprej in se zagrizel v obsežen načrt, v posameznih zvezkih izdati Slovensko Štajersko pred marčno revolucijo 1848 - pred poldrugim stoletjem z vprašalnicami nadvojvode Janeza zbrano gradivo o ljudskem življenju na Slovenskem Štajerskem, ki smo ga prav po njegovi zaslugi v kopijah dobili iz ("iraškega deželnega arhiva in ga inštitut hrani kot "Gottiovo serijo". Sam je uspel izdati štiri zvezke, se ustavil sredi črke "J", s tem pa nas je obvezal, da bomo delo nadaljevali v njegovi zasnovi. In kar neverjetno se zdi: svoje Praznično leto Slovencev je še sam prevedel v nemščino, ki jo je odlično obvladal. Delo, ki bo naše šege in navade posredovalo širši strokovni javnosti in jih tako še dodatno vključilo v evropski prostor, sedaj čaka pametnega dogovora Z založnikom V tisku pa je Se nekaj Kmetovih del: napisal je knjižico o ljudski adventni šegi "Marijo nosijo", Se uspel pregledati prevode svojih nemških, italijanskih in francoskih strokovnih člankov, ki jih bo SAZU izdala pod naslovom Opits-ctila selecta. Poglavja iz ljudske kulture, prispeval je Se zadnji prispevek za Traditiones in za Kinologa, eno razpravo poslal v dunajsko strokovno revijo, se z vso vnemo lotil pisanja gesel za Etnološki slovar, za katerega je pred mnogimi leti dal pobudo, zamisel pa se je začela uresničevati šele zadnje leto. Za svoje strokovno področje je izbral 800 gesel in jih Se uspel izdelati nekaj nad 300. Še je imel želje po delu, še je imel načrte, tu in tam pa nas je vendar hudomušno, morda z drobnim kančkom obžalovanja opozoril: "Ljubčki moji, jaz sem star." Niko Kuret ni nikoli bil uradni upravnik Inštituta za slovensko narodopisje - so bila pač leta, ko ni mogel biti akademik - in vendar je bi! njegova prostovoljna "pogonska sila". Nešteto dopisov, ki jih je napisal, delovnih in finančnih načrtov, projektov, prošenj, poroči! - kdo bi našteval vso administracijo - ni bilo označenih z njegovim podpisom. Vendar pa so vsi upravniki spoštovali njegove zamisli in mu bili hvaležni za njegovo nesebično razdajanje. Dvakratni nagrajenec Premio Pitre (Palermo), odlikovan z. veliko I ler-derjevo nagrado (Dunaj), nagrajenec sklada Borisa Kidriča in dobitnik Murkovega priznanja, dosmrtni član Mednarodnega združenja za etnologijo in folkloro v Parizu, dopisni član Belgijske kraljevske komisije za folkloro, je končno, leta 1989 postal dopisni in 1991 redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, novembra 1993 pa je postal še član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu. Dr. Niko Kuret je bil mož velikega duha: etnološki stroki je zapustil nepregledno vrsto temeljnih del, dajal je iz svojega polnega naročja in Se bi dajal, pa, kakor da odganjamo misel, da ga nekoč ne bo več. njegovega portreta posnetega na filmski trak, ki smo ga načrtovali, nismo naredili. Čeprav so mu življenjske moči pojenjale pa je bil umsko še čil in živahen. In tak nam bo ostal v spominu in nas še naprej vzpodbujal k delu, ki krepi duha. novice... IZ SLOVENIJE IZ TUJINE • 23. 2. so v Miheličevi galeriji na Ptuju odprli razstavo • Od 27. 3. do 31. 3. 1995 bo na Dunaju na Institutu für z naslovom Mitologija Zoharjevega kurenta. Volkskunde (Hanuschgasse 3) posvetovanje z Razstava je bila posvečena 35- letnici kurentovanja na naslovom Neue Wege in der europäischen Ethnologie. Ptuju in 100 letnici narodopisnih prizadevanj na Slovenskem, postavila pa sta jo Aleš in Stanka Uačnik. Razstava bo na ogled do 28. 5. 1995. • Redni občni zbor Slovenskega etnološkega društva bo 2. junija 1995 v Muljavi. • Predstavitev etno knjig, ki so izšle v letu 1994, bo 8. 3. v KIC-u v Ljubljani. • V novem delu Narodne galerije je odprta razstava Potres v Ljubljani, ki jo je pripravil Mestni muzej Ljubljana. Kontraverzna "postavitev" bo na ogled do 14.4. 1995 54 GLASNIK SED 34/1994,'st. 3 SODELAVCI TE ŠTEVILKE GLASNIKA SLOVENSKEGA ETNOLOŠKEGA DRUŠTVA Aleš GAČNIK, dipl. etnolog, kustos. Pokrajinski muzej Ptuj, Muzejski trg t, 62250 Ptuj Jerneja HEDERIH, dipl. etnologlnja, knjižničarka informatorja, Univerzitetna knjižnica Maribor. Gospejna 10, 62000 Maribor Darja HOENIGMAN, študentka 4. letnika Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete, [avorškova 4, 61000 Ljubljana Irena KERŠIČ, dipl. etnologlnja, kustodinja, Slovenski etnografski muzej, Prešernova 20, 61000 Ljubljana Nataša KONESTABO, absolventka Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete. Pokrajinski muzej Murska Sobota. Trubarjev drevored 4. 69000 Murska Sobota Slavko KREMENŠEK, dr., redni prof.. Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete, Zavetiška 5, 61000 Ljubljana Ivana LESKOVEC, dipl. etnologinja, kustodinja. Mestni muzej Idrija. Prelovčeva 9, 65280 Idrija Helena LOŽAR PODLOGAR, mag., raziskovalna svetnica. Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Novi trg 5, 61000 Ljubljana Marija MAKAROVIČ, dr., višja znanstvena sodelavka Slovenskega etnografskega muzeja v pokoju. Adamičeva 15. 61000 Ljubljana Mlrjam MENCEj, dipl. slavistka, mlada raziskovalka. Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete. Zavetiška 5, 61000 Ljubljana Rajko MURŠIČ, dipl. etnolog, as i sten t-raziskovalec. Oddelek za etnologijo In kulturno antropologijo Filozofske Fakultete. Zavetiška 5. 61000 Ljubljana Karla ODER, dipl. etnologinja, kustodinja. Delavski muzej Ravne na Koroškem. Na gradu 5. 62390 Ravne na Koroškem Mira OMERZEL TERLEP, dipl. etnologlnja, dipl. muzikologlnja mlada raziskovalka, Oddelek za muzlkologijo Filozofske fakultete, Aškerčeva 2, 61000 Ljubljana Svanlbor PETTAN, dr., docent na Akademiji za glasbo, Stari trg 34, 61000 Ljubljana Albinca PESEK PETTAN, dr., docentka na Pedagoški fakulteti. Oddelek za glasbeno pedagogiko. Koroška 160. 62000 Maribor Mirko RAMOVŠ, dipl. slavist, strokovni svetnik. Glasben ona rod opis ni Inštitut pri ZRC SAZU, Novi trg 5, 61000 Ljubljana Mojca RAMŠAK, dipl. etnologlnja, mlada raziskovalka, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete, Zavetiška 5, 61000 Ljubljana Polona SKETELJ, absolventka Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete. Rožna dolina C. IV 48a, 61000 Ljubljana Marko TERSEGLAV, dr. znanstveni sodelavec. Glasbenonarodo pisni inštitut pri ZRC SAZU. Nov! trg 5. 61000 Ljubljana Nena ŽIDOV, mag. mlada raziskovalka. Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete. Zavetiška 5. 61000 Ljubljana GLASNIK SED 34/1994, št. 4 55 Glasnik Slovenskega etnološkega društva/BulIetin of Slovene ethnological society 34/1994, št. 4 UDK 39/497.12(05) ISSN 0351-2908 Izda|atelj/Publishcr Slovensko etnološko društvo/Slovene ethnological society, zanj Mira Omerzel Terlep Uredništvo/Editorlal board Raj ko Muršič (glavni u re dn Ik/managing editor), Mojca Ramšak (odgovorna urednica/editor-In-chief), Uredniški odbor/Editorial council dr. Slavko Kremenšek, dr. Marko Terseglav, mag. Borut Brumen, mag. Mojca Ravnik, Aleš Gacnik, Majda Flster, Vlto Hazier, Andrej Malnlč, Samo Klemenčič, Sašo Bizjak Lektorica/Language editor Miljam Mencej Ko rektorja/Proof readers Mojca Ramšak, Rajko Muršic UDK/UDC Jerneja Hederlh P revo d i /Trans lation s Darja Hoenigman Oblikovanje in računalniški stavek/Cover design and Layout Starling d.o.o. Vrhnika In fotollto Dolenc Tisk/Printed by TIskarna Fovše Naklada/Number printed 1000 izvodov Naslov unedništva/Adress Zavetiška 5. 61000 Ljubljana, telefon: (+386) 61 262-782. telefax: ( + 386) 61 123I-Z20 Redakcija je bila zaključena 15. 1. 1995. Prispevke namenjene objavi pošljite v dveh izvodih tipkopisa i dvojnim razmikom med vrsticami. Zažel| en o je besedilo na računalniški disketi, skupaj z izpisom. Dodan naj bo kratek povzetek in osnovni podatki o avtorju. Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji sami. Revijo subvencionirata Ministrstvo za znanost in tehnologijo in Ministrstvo za kulturo. Po mnenju Ministrstva za Kulturo št. 415-591/92 sodi publikacija med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov. 56 GLASNIK SED 34/1994,'st. 3 "Vsak izgovor ji dober, čeravno ga pes nu repu prinese", pravijo. Ta listič pa poleg opravičilu prinaša še popravke, ki bi če morali biti na svojem mestu, pa so se zaradi neljubih tehničnih težav "izgubili". Zal tega pri izgotavljanju Glasnika nismo pravočasno opazili. POPRAVKI ■ str. 11 izhodišče miselnega vzorca: Ž1VLJENSKI STANDARD pravilno: ŽIVLJENJSKI STANDARD -str. 18 Če želimo le cilje vsaj delno doseči omenjene ciljc, moramo delo ustrezno organizirati, pravilno: Če želimo te cilje vsaj delno doseči, moramo delo ustrezno organizirati. - str. 18 dodelujejo - str. 52 na te m pravilno: na tem pravilno: sodelujejo 999800196,4