Ivan Čampa I Carmina maternitatis
Pomlad
Po zraku šeleste utripi kril, ki vlažni zrak so nežno vzvalovala; tako mi je, ko da bi klice sil, ki v meni tajno vrejo, poslušala.
Po logu bohote se cvetja kupi, ki jih pomlad zvabila je na plan, pri meni pa zorijo drzni upi, ki sem jih pasla v srcu, noč in dan.
Tako je zemlja praznično odeta,
ko da mi k sreči veliki čestita. —
A kaj ve svet, kaj ptič, ki v zraku leta,
kako je s čudom nedopovedljivim, ki mojih srčnih žil ga hrani kita! Saj se ob njem še sama sebi divim.
9                                                                                                        129