Podučno berilo za mladost. XI. 2a j M & j 8. Pred kakimi 6000 leti sta bila sauio dva človeka, Adam in Eva, na zemlji; zdaj pa že šieje zemlja več ko 1100 milijonov prebivavcev. Človek je edina božja stvar, ki lahko živi na vsakem kraji na zenilji. Pervi ljudje so govorili samo en jezik; potem pa so se začeli mnogi, različni jeziki, ki jih je zdaj že do 860. Ravno tako so ljudje tudi različnih ver. Večidel ljudi spozna, veruje in moli višje bitje, enega Boga; taki so kristijani (t. j. katoličani, protestantje , greki, armenci i. t. d.), judje in mahomedanci. Potem pa so še tudi ajdje, t. j. taki, ki verujejo in molijo več bogov. Xekteri iz med ajdov časte po božje solnce, mesec, zvezde, ogenj, živali, drevesa, narejene podobe i. t. d. Taki Ijudje so zeld nesrečni. Ljudje žive združeni. XTaj perva družba jedomača, t. j. starši otroci in rodovinci; več družb vkup je srenja; vse srenje ene ali več dežel, ki imajo enega vladarja in postave, se imenuje deržava. Poglavar in rednik v družini je oče, v srenji župan, v deržavi cesar, kralj, vojvoda, knez i. t. d. Divji ljudje ali divjaki žive po gojzdih, po skalovji, vvotlih drevesih, pa tudt v kočah, in se žive z mesom divjih živali ali rib; zato ne znajo drugpga delati kakor loviti in ropati. Omikani Ijudje pa žive v hišah po vasph, tprgih in mestih, in se žive s poljem, rokodelstvom, obertnijo, kupčijo in z umetnijami. Zavoljo tega so tudi mnogi stanovi. Poglavar v deržavi in njegovi namestniki in bližnji služabniki so gospoda. Duhovni gospodje in učeniki, ki Ijudstvo in mladost podučujejo, pa tudi učeni možjp, ki se pečajo z unietnijami in vednostmi, so učenistvo. Vojaki in vsi, ki varujpjo, da je v dpržavi mir in da je kak sovražnik ne napade, so vojaštvo. Kmetje , rokodelci in obertniki, ki pridelujejo živpž , ter skerbe za hrano, oblpko, stanovanje i. t. d., imenujpjo se redivni stan. Vsaki stan je potreben in vsakpga moramo spoštovati. Ljubi mladpnči in deklice , učite se pridno in na tanko, kar se učitp, da sp bote za svoj odločeni stan dobro izurili, da bote dobri gospodarji, srenjčani, deržavljani in pred vsem pa dobri kristijani! Življei nvljenje v podobah. Ni skorej reči na svptu, ktera bi toliko pomenov impla, da se lahko toliko drugim stvarpm priniprja, kakor življenjp ali ^neumerjoča duša sklenjena s telesom". Veliko se je že pisalo o tem in vsakdo je življenje popisoval drugače. V kratkem hočem tu opomniti in razložiti npkoliko bolj navadnih primer in podob. Da se življenje primeriti pervič sanjam (ali snu). Človek počiva v spanji, duh pa se sprehaja po livadah neznanih in vmišljenih svetov. Sanja se mu, kako se mu dobro godi, kako zmiraj v časti napredva, kako se mu vklanjajo; ne vidi pa v svoji mogočnosti nevošljivosti, ktera ga spodkopuje in ravno, ko ima na zadnjo stopnjo popolnamosti stopiti, se spodtakne in tu vidi svojpga naj večjega prijatla, ki se niu posmehuje in ga zaničuje. Zgrabi ga jeza, v prah misli podreti sovražnika, kar vidi, da so mu perute postrižene, da mu je oblast odvzeta. Tiha tuga se vname v njpni in misli si življenje končati, kar sp prebudi. Vse vmišljevane časti in neznane kraljestva zginejo spred njpgovih oči. — Tako hreppni marsikdo v svojem življpnji vedno le po časnih časteh, in np pomi.sli, da pride čas, ko bo vse minulo. Le malo skprbi tukaj za Ippo in mirno življenje, in poteguje se večidel za vešp zpmeljske sreče. Ali ko pridp ura ločitvp, ko potprka npusmiljena smert na vrata njegovpga življenja, ko mu zadnji zn«j stopi na čelo, ko serčna žila omagovati začenja, zdaj še le se prebudi' iz prijetnih sanj svoje domišljevane pozemeljske časti, iti toliko hujše ga peče vest, ko vidi prpd sabo le brezno večnosti, za sabo pa življenje s praznoto doveršenih let. Bravec , uiisli si pred sabo daljno pusčavo! dokler tvoje oko seže, jo obnebje obmejuje in pespk in prah pokriva; le redko tu in tam vidiš kako zelenjavo ali oazo, ktera kaže še življpnjp v natvori. Nasproti si zopet niisli planjavo in rodovitno poljp, polno zorečega žita in zelenih trat. Pogosto nahajaš tukaj vasi, terga, mesta; vse živi, vse se veseli' življrnja. Visoke, z gostiui lesom porasene gore obmejujejo mali raj in preskerbujejo planjavo s potrebno vodo. Solnce zlati s svojimi žarkipodobo, in liladni velrič rahlo pripoguje polno klasje in mirno šumlja po gojzdih. Tukaj vidiš podobe, na kterih se kaže značaj življenja. fPrazno in ostudno je serce človpka, ktprega lirepencnje je le npčimurna čast, kteri s plajšem mogočrmsti pokriva svoje divje strasli in avoje slabo nagnjenje, ne da bi ga krotil, še le redi in kali ga v hudobiji, kakor v ognji kovač kali železo. Serce pohlevnpga in dobrega je rpdki sad, ktprpga življenje rodi, ako ne gospodarijo strasti in hudobne požplpnja. Druga primpra življenja so letni časi. Pride zažplena spomlad, mlado in staro hiti v prosto podnebje, sprehaja se in radujp vstale natvorp. Vse začne gibati in živeti. Rožice vzdigujpjo nežne glavice iz zpmlje in kmali prileti metuljček, kteri veselo pozdravi perve pomladanske cvetlice. Drevpsa zopet ozelenijo in krasno cvetje jim daje praznično oblpko. \ovo življenjo se začnp , novo delo nastopi. Ali vedno liujše pripeka solnce in svoje žarke vedno bolj naravnost pošilja na zeniljo, tako da vročina nastane, ki mami Ijudi in živino. Toda pridnost človpkova tudi to prpmaga ; v potu svojpga obraza si mora človek skprbeti za vsakdanjp potrebe. Zoppt odjpnja vročina in z veselim obrazom se ozira človek po dplu, ktero se mu tako obilno povračujp. PHšpI je čas žptve in z njim čas spravljanja in zimske zalogp. Zivljenje zopet posalmje in pred, ko se človek zave , mu zima zapre natvorno djanje in ga podviza v pohištva. Pac srečpn je, kteri v ziinskih dnevih na gorkpm sedi, in si mirno krepča nove moči za prihodnje Ieto! Tako je tudi življenje otroku le spomlad; raduje se v svojera otročjem razumu brez resnih naisli na prihodnost. Ali deček in deklica odraseta, in vidimo resnega miadenča in srarnožljivo devico. Mladpneč pogleda z bistrim uinom v prihodnost in spozna, da prišel je zdaj čas dela in terpljenja. Ali le kratko tprpi težavno delo, ker kmali se prikaže sad njpgove omike. Jesen nastopi, v kteri je mladeneč postal čvprst možak in devica nevtrudljiva gospodinja. Toda tudi tukaj še ni delo pri kraji. Treba je pridelke pospraviti v shrambe, kpr starost je pred durmi. Lasje se belijo, moči vterpnpjo in telo se šibi. Bližajo se dnevi sivpga starčka in nekdanji otrok je dočakal zime v svojem življenji. Prišelje čas, ko se starček mirno poda v pokoj; blagor mu, ker mu ni sila po zimi delati tpr sebe in sosede nadlpgovati s 8vojo revsčino! Spet druga primera človekovpga življenja bodi drevo. Pridni vertnar vsadi zerno v dobro in mehko zemljo. Kmali se prikaže zel, ktpra v kratkem korenine požpne in steblo naredi, ki je kaka šibica. Zopet se ga vertnar loti, ga presadi v boljšo zemljo, ga cepi in obrpže, da boijši sad rodi. V malo letih postane šibica deblo, in peresca poženo vejice. Sponilad ga ozelpni in ovenča z Iepo bplim cvetjem. Za spomladjo nasledva poletje in jesen. Drevo rodi v tem času lep sad in dozori. Vertnar zagleda drevesce in vespl odterga pervi sad, da ga pokusi, kaksen slad ima in koliko povračilo bo donašalo. — Tako se tudi starši veliko, veliko prizadevajo, da bi otroke zredili v strahu božjpm in pripravne za delo. Pokaže se sad izreje kroali: Že mali otrok s pokorsčino ali uporom razodeva svoje notranje nagnjenja. Bolj na tanko pa se sad razvidi še le takrat, ko otrok dorase in samostojin postane. Zdaj še le vidi širjavo, po kteri bo hodil na svetu in polje, ktero bo obdploval. Pride na razpotje in mora se podati na desno, ali na levo. Tukaj pokaže človek svoje dobro ali slabo nagnjenjp. Če si je izvolil pravi del, bo malo terpel; pridnost in delavnost ga bote pripeljale v deželo srpčp. Gorje pa tistemu, kteri se na razpotju oberne na levo, ker vpdno bo imel terpeti, in bo vendar večno nesrečen. Ali kakor drevo s časom hirati začne in se naposled celo posuši, tako tudi naj čversteji možak svojo moč zgubi in se primikuje bližej grobu. Zadnja ura še le marsikterpga pripelje k spoznanju, toda prepozno; njegove hudobne dela najdejo gotovo kazen in zadnji trenutpk na tem svetu mu vest ogreni z ojstro sodbo. tD»ije Prih.)