Zastavica, ktero je Nežica svojemu soueencu Tončku na paši zastavila. Tonček in Xežica sta bila učenec in učenka druzega razreda, in oba sta še zadosti dobro znala rajtati. Enega dne po dokončani popoldanski šoli žene Xcžica po navadi, kakor vsaki dan, čedo domačih ovac na pašo. Kmali za njo pride tudi Tonček s svojo ovčico, ter vidi že od dalječ Nežico blizo raztresenih ovac s knjižico sedeti. ,,Xežica!" zakriči Tonček, ndeni nekoliko knjižico na stran, in povej nii, koliko imaš danes ovac tukaj na paši?" — .,Koliko, vprašaš; čakaj", inu odgovori Xežica, ,,li boni preccj povedala. Glej, ko bi jih iniela še toliko, kolikor jih imani, pa še na pol toliko, — pa še četerti del toliko, in pa še tvojo zraven, bi jili imela poteni ravno s ( o (100). — Zdaj pa sam izrajtaj, koliko jib iuiam." Tonček prosi Xežico, naj niu to zastavico še enkrat pove. Xežica mii jo ponovi, — Tonček pa je ves zamišljen, kakor da bi bil ga kdo s kropom poparil. Preden grc domii, pa še Xežici reče: ,,Xežica! šembrano je tvoja zastavica zvita; pa če Bog da, jutro ti jo bom pa že povedal". Drugi dan jo Tonček veselo priniaha s svojo ovčico tje, kjer je Xežica pasla, in ji kar liitro iu veselo pove število njeiiih ovčic, in tako ugane za.stavico. XTežif a ga pobvali, ker jo je tako izverstno izrajtal po račiiiiskeni načinu. Kako jo je li izrajtal? J- Kogej.