Črna Najslabši možni scenarij je, ko gorski reševalci in me- dicinci pridemo peš ali s helikopterjem na kraj nesre - če, kjer je nekdo hudo poškodovan ali v srčnem za - stoju, nihče od očividcev pa ne izvaja prve pomoči. Take izkušnje so močno zasidrane med slabimi gor- sko reševalnimi spomini, resda v zadnjih letih manj kot v preteklosti. Vsakič znova me presune, ko ob prihodu k ponesrečencu zagledam ta dvojno tragič - ni prizor. Na tleh leži umirajoči ali celo že umrli člo - vek, očividci pa nemočno stojijo in zbegano, polni pričakovanja gledajo prihajajočo strokovno pomoč. Ali pa se odklopijo in dajejo vtis, kot da se jih na tleh negibno ležeči človek ne tiče. Tragedija je, ko se člo- veku ustavi srce, čeprav bi se precejšen del teh prime - rov dalo preprečiti z bolj zdravim življenjem in dru- gimi, javnosti dobro znanimi preventivnimi ukrepi. A to ni tema tega prispevka. Druga, na nek način še večja tragedija je, kadar ob človeku, ki se mu je usta- vilo srce, med očividci ni nikogar, ki bi se takoj lotil temeljnih postopkov oživljanja (TPO) in mu tako pomagal, da bi še živ ali vsaj nekje na meji med življe- njem in smrtjo pričakal naš prihod. Po dosedanjih raziskavah se po srčnem zastoju mo - žnosti preživetja zmanjšajo za približno 10 % vsako minuto, ko ni oživljanja, vsaj masaže srca. T o že v ur- banem okolju, ko ekipe nujne medicinske pomoči hitro pridejo na kraj dogodka, pomeni težko dose - gljivi cilj, v gorah pa je čas do prihoda reševalcev in zdravnika še mnogo daljši. Včasih, ko smo ob prihodu na kraj nesreče priča ne - ukrepanju, se niti ne moremo jeziti, smo le žalostni – ko vidimo, da prisotni, pogosto so to svojci, ne zna- jo pomagati, kljub najboljšim željam in motivaciji. Le KOLUMNA Iztok Tomazin 1 Prva pomoč v barvah Prva pomoč v gorah v osnovi ni nič drugačna kot v dolinah ali drugih okoljih. Dodaten izziv pa so lahko posebnosti gorskega okolja (mraz, izpostavljenost …), ki zahtevajo večjo pozornost pri zagotavljanju varnosti in zaščite ponesrečenca in očividcev. Pomembna razlika za izvajalce prve pomoči v gorah v primerjavi z "dolinskimi" je tudi čas prihoda organizirane medicinsko reševalne pomoči. V nujnih primerih, ki se zgodijo v urbanih okoljih, je ta čas povprečno med desetimi in dvajsetimi minutami, v slovenskih hribih in gorah pa je kljub uporabi helikopterja povprečno med pol ure in eno uro, če ni mogoča uporaba helikopterja, pa lahko tudi več ur, kar seveda še povečuje pomen takojšnjega kakovostnega izvajanja prve pomoči. Moški spol uporabljam za oba spola, izraz ponesrečenec pa tako za bolnika/ bolnico kot za poškodovanca/ poškodovanko. 1 Prim. dr. Iztok Tomazin, dr. med., spec. urgentne in družinske medicine Oskrba podhlajenega alpinista na vrhu Skute Foto: Matjaž Šerkezi 12 nemočno objemajo, božajo ali stresajo neodzivnega bolnika, jokajo, morda še vpijejo na pomoč … Pa bi mu lahko precej povečali možnosti preživetja, če bi le poznali TPO. Znano je, da je laično oživljanje oziroma TPO neka- kšno kupovanje časa do prihoda ekipe strokovnja - kov. Če očividci ne začnejo oživljati takoj po srčnem zastoju, imamo ob poznejšem prihodu profesional - ci kljub svojemu znanju, opremi in zdravilom precej manjše možnosti, da človeka vrnemo v življenje. Kar je bilo zamujeno na samem začetku, je pozneje ne- mogoče ali vsaj bistveno teže nadomestiti. Manj tragično je, če ne gre za zelo hudo poškodbo ali bolezen in v takem stanju prizadeti ostane brez osnovne prve pomoči ali vsaj podpore s strani oči- vidcev, ker ti nimajo znanja, opreme ali celo osnov- ne dobronamernosti. Posledice v takih primerih niso usodne, je pa škoda. Tipičen primer je bila interven- cija, ko se je tuji planinec znašel v hudem paničnem napadu sredi melišča pod steno Prisojnika. Bil je član vodene skupine slovenske agencije, ki se je v tistih časih "poluradno" ukvarjala z vodenjem predvsem tujcev v naših gorah. Vodnik je poklical 112, potem pa z ostalimi člani skupine mirno odšel naprej pro- ti Prisojniku, nesrečnika pa pustil v hudi stiski same - ga sredi strmega melišča. Le malokrat doslej sem vi- del tako prestrašenega, nemočnega človeka. Ko smo ga rešili in v dolini izkrcali iz helikopterja, nekaj časa niti na ravnem ni bil sposoben stati. Vse, kar je po- treboval do našega prihoda, bi bila prisotnost vodni - ka, nekaj spodbudne komunikacije in vsaj improvi- zirano varovanje, da bi se počutil manj ogroženega. Sramotno dejanje vodnika seveda ne potrebuje ko- mentarja. Črno-bela Mnogokrat smo naleteli na ganljive prizore, ko so očividci, praviloma prijatelji, znanci ali sorodniki, ponesrečenca vsaj približno oživljali dolgo časa, tudi uro ali več, vse do našega prihoda, in potem, ko smo prevzeli oživljanje, upajoče zrli v nas, naše aparate in zdravila. T udi ti vtisi so močno zasidrani med gorsko reševalnimi spomini, tako v primerih, ko smo mora - li sporočiti, da so bila vsa prizadevanja zaman, kot v tistih, ko smo ponesrečenca oskrbeli, še živega odpe - ljali in se do prihoda v bolnišnico borili za njegovo preživetje. Vztrajnost pri oživljanju ima velik smisel, saj skoraj ni česa izgubiti ali škoditi. Edina možnost preživetja je oživljanje, tudi neoptimalno oživljanje je boljše kot nikakršno. Tudi kakšno zlomljeno rebro med masa- žo srca je majhna škoda v primerjavi z možno dob - robitjo oživljanja. Še posebej je vztrajnost pomemb- na npr. pri udaru strele ali globoki podhladitvi. Udar strele neredko povzroči ohromitev dihalnega centra in takrat je pogosto edino, kar ponesrečenec potre- buje za preživetje, dolgotrajno, ampak res dolgotraj- no umetno dihanje. Pri srčnem zastoju zaradi globo - ke podhladitve pa je ugodno to, da mraz kljub vsej svoji škodljivosti deloma ščiti naš najpomembnejši in ob srčnem zastoju najhitreje in najbolj usodno priza - deti organ – možgane. Pri podhlajenih so znani šte - vilni primeri, ko so jih, seveda ob strokovnem pristo - pu, uspeli oživiti po več urah srčnega zastoja, celo če na začetku sploh ni bilo izvajanja TPO. Zato naj lai - ki ob zastoju dihanja in/ali delovanja srca po udaru strele ali pri globoki podhladitvi res ne obupajo. Oži - vljajo naj vse do prihoda reševalcev. Bela Na srečo pri gorsko reševalnem delu tudi pozitivna presenečenja niso redka. Vse večkrat ob prihodu na kraj nesreče naletimo na solidno oskrbljenega in za- ščitenega ponesrečenca, seveda v okviru omejitev laičnega znanja in opreme za prvo pomoč. Včasih smo priče tudi odličnim improvizacijam na primer pri imobilizaciji (fotografija). Tudi za dobro vzdušje, kolikor je ob nesrečnem dogodku to možno, je več- krat poskrbljeno. Psihološka podpora sopotnikov ali drugih očividcev je ponesrečencu poleg običajnih ukrepov prve pomoči tudi zelo pomembna. Na ta- kih temeljih lahko zdravniki in gorski reševalci laže in uspešneje nadaljujemo s svojim ukrepanjem. Zadnja leta opažam, da so v gorah vse večkrat ob po - nesrečencu že naključno prisotni zdravstveni delav- ci. V Sloveniji jih je nekaj deset tisoč, od medicinskih sester, zdravstvenikov in reševalcev do zdravnikov in vtis je, da vse pogosteje zahajajo v gore, kar je dobro v več pogledih – tako za njih kot za druge. T akrat je za kakovostno prvo pomoč praviloma poskrbljeno, če le imajo s seboj potrebno opremo. A nikar se ne za- našajte na to, da bo ob nesrečnem dogodku v gorah Ob prihodu s helikopterjem smo zagledali simpatično in dokaj učinkovito improvizirano imobilizacijo ponesrečenega alpinista nad Okrešljem, ki jo je napravila soplezalka. Foto: Robert Kralj 13 september 2020 PLANINSKI VESTNIK pravilni ukrepi lahko zmanjšajo trpljenje ponesre - čencu, poskrbijo za njegovo boljše počutje, olajšajo nadaljnje delo strokovnjakov in izboljšajo prognozo. Prav je, da ima vsakdo, ki se podaja v gore, sam ali v družbi, s seboj vsaj osnovni, turi in specifiki ude- ležencev primeren komplet prve pomoči. Ključna je seveda usposobljenost za nudenje prve pomoči − preplet znanja, samozavesti in motivacije. Znanje prve pomoči je eno najpomembnejših znanj, saj ni - koli ne vemo, kdaj bo prišlo prav nam ali komu od naših najbližjih. Prav pri ljudeh, s katerimi preživimo največ časa, je največja verjetnost, da se bo med na- šim pogostim sobivanjem zgodil kateri od dogodkov, ko bo od našega znanja prve pomoči odvisno mar- sikaj, morda celo življenje drage osebe. A tudi če ne gre za znanca ali sorodnika − pomagati komurkoli v nesreči ali celo sodelovati pri reševanju življenja je iz- jemna izkušnja, ki lahko osmisli marsikaj, tako pri lai - kih kot pri profesionalcih. Investicija v znanje in opremo za prvo pomoč je skromna, še posebej ob dejstvu, koliko dobrega lah - ko s tem naredimo. Soliden komplet za prvo pomoč je cenejši od na primer kosila v restavraciji. T udi teča- ji prve pomoči so poceni, marsikje celo zastonj, tako da je edina investicija vanje prosti čas, praviloma le nekaj ur. To so vsekakor nekatere od najkoristne- je porabljenih ur v življenju posameznika. In potem vsake toliko časa nekaj ur za ponavljanje in utrjeva- nje znanja, bodisi na obnavljalnih tečajih, med bra - njem priročnikov prve pomoči ali pa med spontani- mi ali organiziranimi vajami prve pomoči, ki lahko potekajo tudi v obliki igre – za prave in za odrasle otroke, ki jim ni vseeno. Posebej velja poudariti usposabljanje otrok. Otroci so igrivi, radovedni, učljivi in ob primernem uspo- sabljanju že v zgodnjih letih sposobni izvajanja mar - sikaterega ukrepa prve pomoči, vključno s TPO. To je izziv za mlade in malo manj mlade starše. Znanje prve pomoči sodi med najpomembnejša znanja, ki jih lahko omogočite svojim otrokom. Mlajši kot so, bolj naj bo to povezano z igro. T ak pristop ima same dobre posledice: igra povezuje, znanje prve pomoči otrokom (in seveda tudi odraslim) lahko krepi samo - zavest tudi na drugih področjih. Morda vam bodo ravno vaši otroci z znanjem prve pomoči rešili življe- nje ali pomagali ohraniti zdravje, saj z njimi preživi - te največ časa in je statistično najbolj verjetno, da se vam bo kaj zgodilo v njihovi prisotnosti. In če jim bo kdaj uspelo v zaresni situaciji izpeljati pravilno prvo pomoč, bo to neprecenljiva izkušnja. In obratno. Ne- potrebni so tragični primeri, ko starši ali stari starši niso znali pomagati svojim najmlajšim, ki bi jih bilo mogoče rešiti s preprostimi ukrepi prve pomoči. Za konec, da ne bo ostalo samo pri barvah, pa si ne - kaj zapojte v ritmu 30 : 2 (za odrasle) in 15 : 2 (za otroke). Naslov pesmi: oživljanje. m Kolumna izraža stališče avtorja in ne nujno tudi ure- dništva in Planinske zveze Slovenije. Prva pomoč turnemu smučarju z izpahnjeno ramo pod vrhom Begunjščice Arhiv Iztoka Tomazina Nočna reševanja so še posebej zahtevna. Foto: Matjaž Šerkezi naključno prisoten zdravstveni delavec nadomestil vaše pomanjkljivo znanje ali opremo za prvo pomoč. Mavrična Prva pomoč seveda niso samo oživljanje, zaustavlja- nje hudih krvavitev in ukrepanje pri drugih življe - nje ogrožajočih stanjih. Največkrat je prva pomoč potrebna zaradi manj resnih stanj, pri katerih pa 14