Poštnina plačana v gotovini.
Posamezna številka* l-SO Din
gielavsko-kmetski Ust.
Proletarci vseh dežela združite se!
Izhaja vsak četrtek. — Naročnina: mesečno 6 Din, četrtletno 15 Din. Uredništvo in Upravništvo: V Ljubljani, Delavski dom, Marxov trg 2/II.
Leto II.
LJUBLJANA, 8. oktobra 1925.
Stev. 36.
Petletnica koroškega plebiscita.
Dne 10. oktobra se bo slavila po Sloveniji petletnica koroškega plebiscita; „naciona ni“ krogi se bodo zavili v žalost in tugovanje, vzbujeni po tužnih okrožnicah zato poklicanih organizacij,
— brez teh oklicev bi velika večina teh »nacionalistov" pozabila tudi na to obletnico — sodelovale bodo vse stranke. Tamkaj preko meje — v Avstriji se bo slavil petletni jubilej koroškega plebiscita z zmagoslavjem, petjem in vriskanjem, z banderami — na eni strani krokodilske sohe, na drugi kanibalsko veselje. In konec bo zopet cele štorije! In kmet. in delavec na Koroškem bo trpel nadalje, izkoriščan od mednarodnega kapitala, katerega interes je, da z raznarodovanjem in podjarmljenjem drugih, narodov vzdržuje v ravnotežju svoje mednarodne interese na dobičku človeških dobrin.
Ker se bo skušalo pritegniti k tej obletnici na eni kakor na drugi strani tudi proletariat, je potrebno, da izpre-govori tozadevno tudi ta svojo besedo ob tej petletnici. To je potrebno tem bolj, da se razčisti stališče, ki ga je zavzemal proletariat pred petimi leti ob plebiscitu in ki ga naj zavzema danes ob zvokih turobnih koračnic nacionalnih fanfar. Tukaj ni mišljen tisti neznaten del proletariata, ki se zbira in se je pred petimi leti zbiral okrog Socialistične stranke Jugoslavije, ker ta del je pred petimi leti zavzemal drugo — po krivdi voditeljev seveda — proti-marksistično stališče napram plebiscitu. Mislimo na tisti del proletariata, ki se zaveda svojih razrednih ciljev in ki je že takrat v viharju pijanega navdušenja imel pogum izreči parolo:
»Mednarodni proletariat ne sme postavljati mej med narodi, ampak mora meje podirati, kjer so." (Rdeči prapor, januar 1920).
Ta parola se ie takrat nam silno zamerila. S pomilovanjem se je tedaj gledalo na nas, češ: Odpustite jim, ker ne vedo, kaj delajo. Mi pa smo lahko ponosni na takratno stališče, ki je bilo pravilno, razredno, marksistično.
Danes po petih letih čutimo tem bolj kako klavrno, breznačelno vlogo je igral pri plebiscitu internacionalni proletariat. Zgrozimo se in neverjetno se nam zdi, kako je moglo priti do tega, da je sodeloval takrat v tej orgiji nacionalne pijanosti, v tej oštarijski navdušenosti različnih „Priigelband", na tem gnojišču najgrših instinktov, tudi mednarodni proletariat, pritegnjen potom vodstev strank, združenih v II. internacionali.
Ob problemu koroškega vprašanja, ki zavzema neznaten teren kapitalističnih interesov, je padla v vodo vsa mednarodnost raznih socialističnih strank, voditelji, ki so bili oznanitelji velike mednarodne ideje desetletja in so še danes predstavitelji strank, ki oznanjajo v okviru načrtov II. internacionale mednarodnost in svobodo, so ob priliki koroškega plebiscita namah pozabili na svojo internacionalnost ter so si skočili v lase. Socialisti so na torišču koroškega plebiscita izgubili ravnotežje
— že tukaj, kaj bo takrat, ko bodo nastopili večji in široki mednarodni zapetljaji. Ali se bo ponovilo leto 1914 ?
Jasno se je socialpatriotizem udejstvoval ob plebiscitu potom dveh
strank: jugoslovanske socialno demokratske stranke in avstrijske socialno demokratske stranke. Vsi takratni časopisi obeh strank so bili polni plebiscitne agitacije, patriotičnih izjav o „lepi koroški deželi" in „ungeteiltes KSrn-ten“, o Gosposvetskem polju, Karavankah itd. Brezdvomno je bilo udejstvovanje nemške socialne stranke močnejše, hujše in bolj organizirano, smo-treno, in mirne duše lahko rečemo, da je avstrijska socialna demokracija odločila v prid Avstriji. Zato pada na njo velik težak greh. Vsled tega pa se-veda načelen greh jugoslovanske socialistične stranke ni manjši, dasi se ona s svojini delovanjem ni mogla uveljaviti med zbeganim proletariatom plebiscitnega ozemlja, ker je bila slabejša in slabejše organizirana.
Za plebiscitno ozemlje samo sta izdajali obe stranki posebni glasili. Jugoslovanska je izdajala časopis: „Socialist" v Velikovcu, avstrijska pa „So-zialdemokratische Mitteilungen" v Celovcu. Ton pisave teh obeh listov je padel pod čast pisave navadnih ine-
rag^gg^lEllSlPBSsSBgTBI I Obvestilo in opozorilo |
ljubljanskim sodrugom!
Volitve v obrtno in vzklicno sodišče v Ljubljani za II. volilni razred delavcev, oziroma delojemal-
cev se vrše v nedeljo 10. oktobra od _ M 8. ure zjutraj do 13. (1. ure popoldne) £■>] v veliki dvorani Mestnega doina.
Pozivamo vse sodruge, ki so prejeli volilne izkaznice, da se volitev na vsak način udeleže.
Informacije o kandidatih in načinu volitev bodo dajali zaupniki v obratih in uredništvo v Delavskem domu.
ščanskih časopisov. Pošten socialist bi si zakril obraz in se razjokal, ali pa bi pljunil na vso to gnojnico z zaničevanjem. V imenu socializma se je dokazovalo in zahtevalo, da naj proletariat glasuje ali za Jugoslavijo ali za Avstrijo. Pri tem se je posluževalo na obeh straneh agitacijskih sredstev in šlagerjev, ki prav nič niso zaostajali za načinom agitacije drugih šovinističnih listov.
Na tem mestu se ne moremo spuščati v podrobno navedbo citatov in izjav raznih »voditeljev", to je naloga kronista, ki bo pisal zgodovino križevega pota koroškega slovenskega in nemškega proletariata, ugotavljamo le, da so se socialisti pred petimi leti brezpogojno udinjali mednarodnemu kapitalu in brez sramu in odkrito zavrgli socialistična načela. Taka kapitulacija socialističnih strank, katerih se je po vojni oklepal ves svet, je žalostna, vendar vsled takih izkušenj proletariat ne sme kloniti.
Komunistična stranka Jugoslavije in komunistična stranka Avstrije sta bili tedaj izdali parolo: AbstinencaI Ne udeležiti se plebiscita, ki ni drugega kakor velik kapitalističen švindel. Toda ta parola ni imela nobenega odmeva, zabranila se je komunistom takrat vsaka agitacija v to svrho, zabranil se je komunistom celo vstop v plebiscitno ozemlje, da ne bi „okužili“ čistega narodnega navdušenja. Letaki, ki se jih je pustilo tiskati in ki so pozivali na
abstinenco, so se zaplenili na meji in uničili.
Koroško vprašanje pa še obstoji
in plebiscit nevarnosti prihodnjih zapet-Ijajev ni odstranil, ampak je kaos še povečal. Iredenta deluje na obeh straneh. Socialistične stranke so sicer sramežljivo potegnile svoje glave nazaj in si umile roke od bratomornega boja
—	in spet podajajo izjave o mednarodni solidarnosti social, internacionale.
Mi, ki smo bili priča, ko se je ta internacionalna solidarnost spremenila v navadno izdajstvo, gremo preko teh izjav k delu za resnično socialistično rešitvijo narodnega vprašanja, ki je dosegljiva v čistem izvajanju marksističnih načel. Naloga naša je, da z avstrijskimi sodrugi rešimo in odstranimo koroško vprašanje s sveta v smislu naših načel, zakar imamo danes v svetu že vzglede. To pa dosežemo s tem, da gremo med ljudstvo in učimo in odgajamo res marksiste in socialiste, ne pa kakor je to delala stara socialna demokracija, ki je
vzgajala sebi aparat, a se za ideologijo tega aparata ni brigala, in s temnela damo proletariatu pravo pojmovanje narodnega vprašanja, da mu razložimo, da ima slovenski narod popolno pravico do integralnega (popolnega - celotnega) edinstva in popolne samostojnosti, ter da odločno nastopamo proti početju ravno tiste slovenske nacionalne buržua-zije, ki preliva krokodilove solze za koroškim slovenstvom, medtem ko sama deluje na potopitev celega slovenskega naroda v nekem izmišljenem „jugoslo-venstvu“, ker ji to trenutno tako velevajo njeni spekulativni trgovski interesi.
Buržuaziji naši kakor avstrijski pa prepuščamo njeno tugovanje in njeno veselje, ker vemo dobro, da ona potrebuje takih manevrov danes bolj, kakor preje kedaj, da vzdrži moralo njenih razkrajajočih se mas. Koroškemu prebivalstvu, onemu slovenske in nemške narodnosti pa to ne bo prineslo nobene koristi — nobene svobode.
/■ K. G/-
Ne varajte delavstva«
(Kristanov dnevnik.)
V	svoji 42. številki objavlja „Socia-l:stu članek o potrebi, težkočah in mogoč-noBti izdajanja delavskega dnevnika in poziva pristaše, da se oglasijo s svojim mnenjem. Članek je spisan tako, da bo mnenje delavca, ki bo čital članek, takoj: da, ustanovite in sodelujte pri akciji za izdajanje delavskega dnevnika. Članek nosi naslov ^Delavski dnevnik14 in ne pove nikjer, o čigavem dnevniku se govori in piše. Imamo utis, da hoče „So-cialist“ dobiti od svojih pristašev pristanek za soudeležbo pri dnevniku, predno je delavstvu pojasnil, za kak dnevnik gre. „Socialist“ bi hotel, da bi delavci kupili mačka v Žaklju.
Ne delavski, temveč Kristanov dnevnik se namerava izdati. Dnevnik bi bil dnevnik Kristanove banke in tistih, katerim na koriit je Kristan enkrat že zapeljal delavce s poti razrednega boja, jih razcepil in tako za dolgih šest let napravil nesposobne za vsako večjo akcijo. Kristana delavstvo še ni pozabilo, to ve tudi „Sociali»t“ prav dobro in zato govori o „delavskemu dnevniku, mesto da pove resnico, da gre za Kristanov dnevnik.
(-'e bi se šlo v resnici za delavski dnevnik, bi povedali naše mnenje k temu vprašanju, ker pa se gre za dnevnik kr. ministra na razpoloženju Antona Kristana, je to odveč.
Ko je Kristan bil minister
za šume in rude, so se rudarji nahajali v mezdnem gibanju; zahtevali so, da se jim plače povišajo, ker se že takrat ni dalo izhajati. Kristan se je pripeljal v revirje in govoril na shodih: ..Prepričal sem se, da je skoraj nemogoče ugoditi zahtevi po povišanju mezd, ker je produkcija premajhna. Delajte bolj intenzivno, producirajte več in plače se bodo zvišale." In tako je minister-socialist prepričeval in dokazoval, da so plače delavstva odvisne od množine produkcije, kakor je to želela Trboveljska družba in beograjska vlada.
Sedaj pa evo statistike o produkciji premoga v SHS, o plačah pa ni po-
timo, če pogledamo rudarja.		
Leto	Produkcija	Vrednost producira-
	v tonah	nega v dinarjih
1919	2,.'39.511	68,694.167
1920	2,887.599	271,831.370
1921	3,051.390	344,652.494
1922	3,729.319	519,716.120
1923	4,100.704	913 942 604
1924	3,632.692	1.085 807.600
Anton Kristan, tedaj ko je bil minister, še ni bil neoviran gospodar nad bankami, konsumi, tudi tedaj še ni bil tako težak kot je danes. Njemu je povišanje produkcije zelo koristilo. Kaj pa rudarji? Vrednost produciranega premoga se je zvišala za 1500% v petih letih, če bi rastle plače rudarjev paralelno z vrednostjo večje produkcije, bi morale plače rudarjev danes znašati okoli 150 Din dnevno, ker se število zaposlenih rudarjev ni bistveno spremenilo, niti način dela. Rudarji od zvišane produkcije niso imeli v teh letih nič in še danes nimajo nič, ker plače in mezde se ne ravnajo po množini produkcije, kakor je pridigal kraljevi minister Kristan, čeprav je bil sam že tedaj prepričan, da ni res kar govori.
Kristan je danes minister na razpoloženju, njegov ministerializem in barantanje z vlado in demokrati za kredite je bil eden vzrokov razcepa med delavstvom v Sloveniji. Delavstvo, ki je takrat podpiralo Kristana, nima nič, Kristan in njegovi pa ne morejo reči, da se jim sodelovanje z buržuazijo ni izplačalo.
Po petih letih skuša Kristan zopet „pomagati“ delavstvu in to baš v trenutku, ko se pripravlja zedinjenje strokovnih organizacij, katere so kapitalistom trn v peti. Ali mu bo delavstvo zopet nasedlo ?
Sodr. Hlebec oproščen
V	sredo dne 23. septembra se je vršila v Celju glavna razprava proti so-drugu Albertu Hlebcu, ki je bil aretiran 29. aprila v Rajhenburgu kot »nevaren komunist". Petmesečna preiskava, 20 strani obtožnice, vsi napori državnega pravdnika, grafološka spričevala celjskih izvedencev (B. Serajnika in Gradišnika) niso mogla dokazati, da je so* drug Hlebec delal za nasilno zrušenje države, temveč samo za zrušenje kapi-
talističnega izkoriščanja, proti diktaturi, ki jo vrši buržuazija nad delavci pod krinko „meščanske demokracije". Sodišče je s. Hlebca moralo oprostiti, ker niti ena točka obtožnice ni bila utemeljena. Državnemu pravdništvu oprostilna razsodba ni bila po volji in doktor Rus je prijavil priziv in zahteval, da se s. Hlebeca pridrži v zaporu do končne razsodbe stola sedmorice, kar bi trajalo zopet več tednov. Sodišče je pa tudi ta predlog odklonilo in takoj po obravnavi je bil s. Hlebec izpuščen.
Ojedinjenje strokovnega pokreta.
Savez grafičnih radnika ne gre na kongres „ujedinjenja“.
Na plenarni seji Saveza grafičnih radnika, ki se je vršila 21.—26. septembra v Zagrebu, je imenovana organizacija, ki je založila za dosego resničnega ujedinjenja mnogo truda in tudi materielnih žrtev, zavzela naprain kongresu „ujedinjenja41, ki so ga sklicali GRS in pa uskoki Bukvič, Petakovič in Stankovič (glej 35. št. DKL) brez CRSOJ stališče, ki je obrazloženo v naslednji resoluciji:
Plenum SG1U, ki se je vršil od 21. do 26. septembra 1925, vzevši na znanje poročilo svojega 10 o delu na ujedinjenju in ko je slišal referente GRS in CRSOJ o vprašanju ujedinjenja strokovnega pokreta, je po diskuziji in vsestranskom raz-motrivanju tega vprašanja na podlagi obstoječega dejanskega Btanja sklenil:
1. Da v vprašanju ujedinjenja še nadalje striktno ostaja pri sklepih svojega kongresn in plenarnih sej, ker le ti orno-gočujejo zdravo ujedinjenje strokovnega pokreta v Jugoslaviji, za čim teži SGRJ.
2. Plenum konstatira, da se zgoraj omenjeni cilj ne bi dal doseči, če bo znaten del delavskega pokreta ostal ob strani in da nima pravice pristopiti takemu ujedinjenju brez odobritve svojega kongresa.
3. Da se doseže zdravo ujedinjenje, plenum
a) pošilja topli apel eni in drugi strokovni grupaciji, da takoj stopita v medsebojni stik in začneta z delom za ujedinjenje na ta način, da se dosedanje delo, v kolikor ga je bilo, v vseh vprašanjih okrog pripravljanja statuta, programa in resolucij ponovno vzame v razpravo in poskuša priti do popolne soglasnosti;
b) da se s tako sporazumno izdelanim materialom in pripravami skličeta na isti dan likvidacijska kongresa obeh centralnih instanc, ki se potem avtomatično spojita v kongres ujedinjenja. Ta kongres naj bo manifestacija sporazuma in ujedinjenja delavskega razreda;
c) z ozirom na skrajno potrebo ujedinjenja strokovnega pokreta, katera je v masah ene in druge instance dovolj zrela, kakor tudi pripravljenosti za izvajanje tega ujedinjenja v centralnih instancah obeh grupacij, smatra plenum, da je pri obojestranski iskrenosti mogoče kakor tudi potrebno izvesti ujedinjenje strokovnega pokreta še do konec tega leta;
d) ako bi kljub vsemu temu do konca tega leta ne prišlo-do željenega soglasja in kongresa ujedinjenja, bo SGRJ ugotovil, kdo je kriv, da do ujedinjenja ni prišlo, na kar bo SGRJ izvrševal svoje prejšnje sklepe.
4. Na podlagi vsega gori navedenega, plenum apelira na odgovorne, faktorje, da se razpisani kongres ujedinjenja preloži in sporazumno skliče drugi.
Sklepi plenarne seje SGRJ so pokazali, da so gratičarji tudi uvideli, da je način in pot ujedinjenja, kakor ga želi GRS, nepravilen in nemogoč za zdravo in trajno ujedinjenje strokovnega pokreta.
Pozabiti tudi ne smemo, da je Savez bančnih uradnikov, ki doslej ni v nobeni centralni instanci, izjavil, da se udeleži kongresa ujedinjenja le, če bodo na njem prisostvovali tudi graličarji. Dve močni in važni organizaciji, ki doslej stojite izven obeh centralnih instanc, se torej sklicanega kongresa ujedinjenja ne bodo udeležili. CRSOJ se tega kongresa ne bo udeležil. Kongres, če bo GRS kljub vsemu vztrajal na svojem dosedanjem trdoglavem stališču in ga sklical za 10. oktobra, kakor nameravano, ne bo kongres ujedinjenja, temveč samo kongres GRS, kateremu bodo prisostvovali trije uskoki iz CRSOJ, ki nimajo za seboj nobene organizacije in nobenih delavcev. Kaj bo z našimi že ujedinjenimi strokovnimi organizacijami v Sloveniji ?
Stališče železničarjev k vprašanju ujedinjenja.
Začasna delavska zbornica za Slovenijo je sklicala v nedeljo 27. septembra konferenco z dnevnim redom: Problemi konsolidacije delavskega strokovnega pokreta. Na tej konferenci je zastopnik železničarske strokovne in pravovarstvene organizacije podal sledečo deklaracijo:
„Stanje celokupnega delavskega razreda v Jugoslaviji se stalno pogoršava ter izgublja ta razred še one pravice, katere si je tekom več let v težkih in odločnih borbah pridobil.
Temu poslabšanju stanja delavskega razreda je poleg divjih naskokov reakcije vladajočega razreda kriva v prvi vrsti tudi neorganiziranost in razdvojenost delavstva na več sindikalnih organizacij, ki so večkrat trosile svoje moči v medsebojnem boju.
Železničarska strokovna in pravovar-stvena organizacija je z odkritim veseljem pozdravila delo na ujedinjenje centralnih strokovnih (sindikalnih) instanc, ga vedno s pažnjo spremljala ter vse svoje delovanje umerilo tako, da je ujedinjevalno delo ne samo propagirala med člani, ampak ga tudi s svojim stališčem podpirala in pospeševala, kar potrjuje tudi sklep konference v Zagrebu z dne 14. junija 1925, ki se glasi:
Vse zastopane organizacije bodo šle z vsemi silami ffa delo za ujedinjenje celokupnega delavskega pokreta v Jugoslaviji (GRS in CRSOJ) v en edinstveni centralni sindikalni odbor.
Železničarska strokovna in pravovar-stvena organizacija ter z njo združene ostale železničarske organizacije so stale in stoje slej ko prej na stališču, da tako ujedinjena železničarska Btrokovna organizacija kakor vrhovna centralna sindikalna instanca mora temeljiti na naslednji bazi:
1. biti razredno bojna,
2. priznati proletarsko solidarnost,
3. stati v organizacijskem delu na stališču demokracije,
4. strankarsko neodvisnost.
Umerili smo prvotno svoje delovanje na to, da se ujedini celokupni železničarski pokret, kar je pa izpodletelo ob odporu Udruženja jugoslovansk. nac. železničarjev, Društva strojevodij in Društva žel. činov-nikov, ki nočejo priznati razrednega boja. Očividno je, da ti danes s tem podpirajo vladajoči razred, vendar moramo naše delovanje umeriti tako, da bo tudi ta del proletariata uvidel velike koristi razrednega strokovnega edinstva in da ga s časom pridobimo za skupen boj v naših vrstah za zboljšanje naših socialnih in gospodarskih razmer.
Obsojanja vredno pa je stališče Jugoslovanske strokovne zveze, ki je sklicala za danes nekak izredni občni zbor svoje filiale med železničarji „Prometne zveze“ ter jo s tem korakom ponovno dokazala, da ji ni do ujedinjenja pokreta in do tega, da bi delavstvu pomagala, ampak da hoče še naprej v delavskih vrstah razcep in ločitev, da hoče še naprej nezavedno delavstvo goniti v. medsebojni boj v korist kapitala.
Ne moremo se pa tudi popolnoma slo-žiti s taktiko GRS, ki po razcepu CRSOJ v dve frakciji ni podvzel potrebnih korakov, da bi pospešil lojalne razgovore z levim delom CRSOJ ter na ta način omogočil, da bi se resnično izvršil kongres ujedinjenja ob vsestranski udeležbi ter definitivno likvidiralo cepljenje. Pričakujemo, da bo GRS v zadnjem momentu še ukrenil potrebne korake, da se ta naša želja uresniči.
Mi obsojamo tudi desnico CRSOJ, ki je s svojim netaktičnim nastopom povzročila razkol v tej strokovni centrali ter s tem komplicirala akcije za ujedinjenje strokovnega gibanja v Jugoslaviji.
Prepričani smo, da bosta skrajna levica in skrajna desnica v strokovnem gibanju Jugoslavije našle pot, da se bo strokovno jedinstvo izvršilo že na tem kongresu.
Železničarji obsojamo v Sloveniji postavljanje nekih akcijskih odborov s strani strokovne komisije in drugih političnih grupacij, katerih delokrog nam ni znan in katerih delovanje vsaka stran po svoje tolmači ter v katerih železničarska organizacija kot številno najmočnejša iu strokovno v Sloveniji danes najvažnejša ni zastopana po svojih delegatih.
Železničarska strokovna in pravovar-stvena organizacija bo vztrajala na svoji tradicionalni poti za zjedinjenje in poživlja ves slovenski proletariat, da pripomore po svojih močeh strokovni enotnosti.41
Pripomniti moramo, da se v času, ko so železničarji podali gornjo izjavo, še ni vedelo, da zveza grafičnih delavcev ne bo šla na kongres ujedinjenja, sklican od GRS in desniee CRSOJ, ki jo tvori trojica: Stankovič, Petakovič in Bukvič, ki nimajo za seboj nobene organizacije in katerih samolastno delo v akcijskem odboru je plenarna seja CRSOJ obsodila. —
Svoje stališče k postavljanju „nekih akcijskih odborov11 '(gjej^^rtjajtlaracijo predpredzadnji odstavek) -bomo*žuvzeli v prihodnji številki, ko dobimo točnejše informacije o delu in namenu akcijskega odbora.
Delegatom Slovenije, ki gredo na kongres GRS v Belgrad.
Doznavamo, da se bo kongres „uje-dinjenja44 vršil, brez ozira na to, da na kongres ne pride legalni CRSOJ, temveč samo trije uskoki: Bukvič, Stankovič in Petakovič. Iz sklepa plenarne seje Zveze grafičnih delavcev je razvidno, da tudi ta organizacija ne bo sodelovala na tem kongresu in Zveza bančnih uradnikov je tudi odpovedala iz istih razlogov kot grafični delavci. Sklicani kongres ne bo kongres zedinjenja, temveč samo izredni kongres Glavnega Radničkega Saveza.
Strokovne organizacije v Sloveniji, ki bodo šle na kongres, ker so v sestavu Glavne -delavske zveze (GRS), ne smejo pozabiti, da morajo na kongresu odločno braniti stališče delavstva v Sloveniji, ki je : Resnično ujedinjenje delavstva hoče “de-
lavstvo, brez kapitulacije, na podlagi sporazuma, ki ga morejo sprejeti vse organizacije. Delegacija iz Slovenije mora na kongresu ugotoviti, da ta kongres še ni pravi kongres ujedinjenja, kakor ga želi in potrebuje delavstvo, in da se mora čim-prej odstraniti vse zapreke in prenehati z intrigami, ki so bile vzrok, da se je kongres sklical z ultimatumom: Kdor hoče sprejeti naš predlog, naj pride na kongres, kdor ne pride, pa ga razkričimo za nasprotnika zedinjenja.
Delegacija iz Slovenije bo imela važno in odgovornosti polno nalogo na tem kongresu, od nje mnogo zavisi ali se bo kongres resničnega ujedinjenja vršil že letos, ali pa šele pozneje.
Trdno smo prepričani, da bo končno le prišlo do resničnega zedinjenja v strokovnih organizacijah; tisti, ki danes še manevrirajo in zategujejo, naj se zavedajo, da bodo morali nositi za to tudi polno odgovornost.
Pozor pred razbijači.
Po nalogu velikega konfusionista Ber-nota in njegovega adjutanta Klemenčiča je njihov agent Leskovšek ustanovil svejo strokovno organizacijo „Unijo stavbinskili delavcev41, ki je pristopila v Bernotov „Skupni dom41.
Zidarji in porcelanski delavci se morajo od te razbijaške organizacije ograditi in pokazati agentom, da delavstvo noče več cepljenja, temveč enotne razredne strokovne organizacije.
Gentrala MRP pred sodiščem.
Vsi obtoženci oproščeni. Sodišče prineslo sklep, da MRP ni bila organizacija, ki
se bavi z nasiljem.
Obtoženi so bili: Desanka Cvetkovič, Kamilo Horvatin, Ivan Čolovič, Vladimir Mirič iz Beograda in Ivan Vuk ii Ljubljane. Zagovarjali so jih: Dr. Gre-benac, Vukičevič ter sodr.ugi Riljko Jovanovič, Uglješa Jovanovič in Aca Pavlovič.
V	eni zadnjih številk smo prinesli poročilo o izidu procesa proti MRP v Ljubljani, ki je imela namen, da mate-rielno, moralno in pravno podpira zaprte delavske borce in njihove družine, ki so ostale brez hranitelja. Zlasti ljubljanska policija je v preganjanju te humanitarne institucije prednjačila, pri čemur ji je pomagalo demokratsko „jutro“. Razume se pa, da policija tudi v ostalih delih SHS ni za Ljubljano nič zaostala, ker je prejšnji PP režim hotel, da z ustvarjanjem velikih političnih procesov in afer stvori zase politični kapital in da se pred inozemstvom predstavi kot močen zid proti boljševizmu na Balkanu, da s krvavimi obsodbami terorizira in prestraši delavski razred. Vsled tega je pred osem meseci skozi tisk »celega sveta" objavil odkritje velike boljševiške zarote, ki jo je baje izvajala MRP, čeprav je več kakor leto dni bilo vsem oblastem znano obstojanje in delo MRP.
Novi Rr režim, kot pravi in zakoniti dedič starega PP režima, je podedoval od njega ne le njegovo reakcionarno politiko in metodo nasilja vobče, temveč še posebej zversko tlačenje delavskega razreda v splošnem. In ta režim je postavil celo vrsto sodrugov obtoženih za delo MRP pred sodišče. Bur-žuazna sodišča so bila spričo dejstev prisiljena, da vse obtožence oproste vsake krivde in kazni, čeprav so vla-dodržci zahtevali zanje najvišjo kazen, ki jo vsebuje zakon o zaščiti države, t. j. 20 let. Tudi zakon o zaščiti države ni jugoslovanski buržuaziji zadostoval in ga je v procesu proti MRP „naštu-kala“ s celo vrsto paragrafov.
Dne 28. septembra se je vršil tak proces pred beograjskim sodiščem proti centralnemu odboru Rdeče pomoči, ki ga je PP režim pred sedmimi meseci pustil aretirati. Tudi ta razprava je kot ljubljanska oprostila obtožene, ker je delo MRP le humano.
Obtoženi so bili, da so nabirali denar in podpirali zaprte komuniste, prejemali denarno podporo iz inozemstva ter v ta smoter osnovali organizacijo. Vse to pa je propaganda za nasilno rušenje današnjega reda.
S. Desanka Cvetkovič izvaja: Rdeča pomoč je dobrotvorna organizacija. Ves denar je bil nabran med delavci m namenjen za podpoio preganjanim so-
drugom.orvatin; Bil sem g]an kontrole RP, ki je bila javno ustanovljena. Zato
sem pri vseh pregledanih računih podpisal svoje polno ime. Vršil sem to funkcijo od marca do oktobra t1924. Ustanovitev RP ter vse račune smo priobčevali tiskane v Radniku, Borbi, Glasu svobode in D. K. listu. Pri pregledovanju računov sem se uveril, da je organizacija dobrotvorna.
S. Ivan Vuk iz Ljubljane, ki je sedem mesecev presedel v beograjskih zloglasnih zaporih, se je zagovarjal sledeče: Čital sem proglas o ustanovitvi RP v beograjskem Radniku. Zato smo i mi pričeli s to akcijo spričo velike potrebe (preganjanja). Javno smo priobčevali biltene RP v D. K. listu. Bilten smo v 3000 izvodih brezplačno razdelili med delavce, da kontrolirajo naše delo. Prirejali smo veselice za RP, ki jih celo policija ni zabranila. Poudarjam tudi, da je bil pred dnevi v Ljubljani proces proti članom RP in so bili vsi oproščeni. Državni pravdnik se ni pritožil. Še eno: Znal sem, da so bili, 18. februarja soobtoženci aretirani in lahko bi se do 2. marca, do svoje aretacije, umaknil v inozemstvo. Nisem se, svest sem bil nekaznjivosti svojega posla. In 22. februarja smo imeli še veselico in koncert za RP, kar je bilo javljeno policiji in oglašeno z debelimi črkami na plakatih.
Čolovič in Mirič sta vedela za RP, nista pa bila v odboru.
Priče niso povedale ničesar važnega, ne obtožilnega.
Vsi advokati obtoženih so poudarjali, da ni kaznjivo zbirati denar za zaprte borce proletariata in za njih žene in otroke. Niti zakon o zaščiti države ne govori o tem. In zato mora sodni dvor paziti, da pri vsej svobodi, ki ga mu daje ta zakon, bazira ( emelji) svoje svobodno prepričanje vendarle na nekaki realnosti in da si tega prepričanja ne prikliče na kak mističen način. Zakon o zaščiti države, točka 2, člen 1, pravi, da se kaznuje organiziranje, podpiranje itd. komunistične organizacije. Nikjer pa ne govori, da je kaznjivo podpirati one rodbine in sodruge, ki so zaprti vsled tega zakona, pa četudi so komunisti. Treba dati zakon nazaj zakonodavcu, da tudi to določi in v ta člen vpostavi, potem šele lahko sodni dvor sklepa in sodi po svojem svobodnem uverenju.
S. Rajko Jovanovič, ki je zagovarjal Desanko, Vuka in Horvatina, je izborno dokazal s pravniškega in političnega stališča absurd tožbe. Dokazal je na podlagi poročila Narodnega odbora za pomoč gladujočim v Rusiji, da je ta odbor zbral po celi Jugoslaviji nad štiri milijone dinarjev in policija in vlada tega odbora ni posadila na obtožno klop. Ta odbor je s tem direktno pod-
Vesti iz mednarodnega delavskega gibanja.
piral boljševike v Rusiji. Istotako je nakazal za bolgarske emigrante veliko svoto. Tudi tu policija ni rekla ničesar. Tu vendar se je s tem podpirala revolucija in državljanska vojna v Bolgariji. Zakaj ne sedi ta odbor na zatožni klopi poleg odbora RP?
Tudi v reakcionarni avstro-ogrski monarhiji se je nabiralo za politične krivce. A tam se za to ni preganjalo dotičnih.
Prejemati denar iz inozemstva in istotako zbiranje v sami državi za humane svrhe ni in ne more biti kaznjivo. Politične krivce se obsodi na kazen, kakor določa zakon, t. j. na zapor ali ječo. Ne obsodi pa se jih na to, da v ječi in zaporu vsled slabe in nezadostne hrane morajo dobiti bolezen, rečimo tuberkulozo, in da pomrejo, predno do-slažijo kazen. A braniti komu, da za njih zbira denar, da si zboljšajo hrano in očuvajo zdravje, se pravi obsoditi jih v zapore in ječe zato, da tam poginejo in da njih rodbine propadejo.
Zato predlaga soglasno s svojimi kolegi, da se vse obtožence kot nekrive oprosti krivde in kazni.
Sklep sodnega senata.
Sodni dvor je našel, da je zadeva dovolj preiskana in jasna, da se lahko izreče obsodba. Akoravno so prihajale velike vsote denarja iz inozemstva, se sodišče iz vsega mu na razpolago sto-■ ječega materiala ni moglo prepričati, da bi organizacija „ Rdeče pomoči“ hotela nasilno razrušiti sedanji družabni red, kakor govori obtožba, zato okrivljene pušča na svobodo.
Čestitanje v dvorani^ in vesel razgovor med bivšimi obdolženci, advokati in sodrugi in sodružicami, ki so prisostvovali razpravi*.
Režim naj si zapiše datuma ljubljanskega in beograjskega proce.a proti Rdeči pomoči v svoj album!
Iz strokov, gibanja.
Odpravljeni osemurni delavnik.
§ 6 zakona o zaščiti delavcev zabra-njuje vsako nadurno delo ženskih in mladoletnih delavcev pod 16 leti. Za kontrolo izvrševanja tega zakona so postavljene razne institucije: inšpekcija dela, obrtne inšpekcije, v katerih sedijo in najbrže največ spijo brezbrižni gospodje in se zganejo le, kadar je to v korist podjetnikom ali obrtniškim mojstrom, ali pa če jih delavstvo potom svojih organizacij vzdrami in spomni, kaj piše zakon o zaščiti delavcev.
Obrtniške pomočnice in vajenke nimajo nobene strokovne organizacije in to so izkoristile mojstrice-delodajalke v šivilski in krznarski stroki, ki omenjene inšpekcije najbrže tudi dobro poznajo. V ljubljanskih dnevnih listih So 30. septembra javno proglasili, da bodo kršili gori citirani zakon s sledečo notico:
„Zadruga krojačev, krojačnic in sorodnih obrtov razglaša, da je zadružni damski odsek v uporabi zakona o zaščiti delavcev, ki določa 8- do 10 urni delovni čas po naravi in teži posla, sklenil, da »e v njenem področju delovni čas za dam-sko-krojaško stroko izza dne 1. oktobra 1925 podaljša od 8 na 9 ur dnevno.“ Pomočnice in vajenke (20 do 3o' pomočnic in 360 vajenk) niso organizirane in organizacija seveda ni mogla intervenirati, niti opozoriti pomočnic in vajenk. Inšpekcije se niso zganile in po 1. oktobru se dela 9 ur dnevno. Ta korak mojstric v omenjenih strokah je bil poskus, če se bo obnesel, bodo deveturnik uvedli tudi čevljarji in tudi drugi obrtniki. Podaljšanje delovnika grozi pomočnikom in vajencem vseh strokah. Ze izvršeno podaljšanje ni samo zadeva pomočnic in vajenk pri šiviljah, krznarjih in modistinjah, temveč zadeva vseh delavcev in delavk v obrti in ne samo v obrti, ampak celega delavskega razreda.	i
Na shod, ki bo sklican proti podaljšanju osemurnega delavnika ih pri vseh akcijah za zopetno uvedbo osemurnika, mora sodelovati celokupno delavstvo.
Delavska zbornica in obstoječe organizacije čevljarjev pa naj s svoje strani podvzamejo vse, da bo predrzno kršenje zakona o zaščiti delavstva tudi sodno zasledovano.
Shodi proti podaljšanju delovnega časa se vrše: 9. septembra 1.1. ob pol 8. uri v Mestnem domu (za Šivilje) in dne 12. septembra ob pol 8. uri v Mestnem domu splošni protestni shod.
Pismo iz Francije.
Gundershoffen, dne 18. septembra 1925.
Dragi sodrugi! Po dolgem času sem se vendar zdramil, da vam napišem najnovejše doživljaje iz bojev, katere doživlja francoski proletariat.
Dne 15. m. m. se je vršila v Nieder-brunnu velika slavnost našega pevskega društva, katera je nad vse pričakovanje zelo dobro uspela. Ljudstva je bilo vse polno, toda natančnega števila mi ni mogoče navesti, upoštevajte pa to, da je bilo šest zastav, 23 društev in tri godbe. Po impozantnih govorih je cela ta masa zapela internacionalo. Bila je res proletarska svečanost.
Po tej proletarski proslavi je klerikalizem, boječ se, da zgubi ves vpliv med ljudstvom, takoj drugi dan priredil svojo telovadno svečanost, ter smo pri tej priliki imeli priložnost videti škofa z nič manj kot 44 duhovnikov raznega kalibra in 124 nun. Kakšna razlika med proletarsko in klerikalno proslavo! Med tem ko je vladala na proletarski proslavi najlepša harmonija, je na dan klerikalne prireditve bil med procesijo na sredi ceste pretep.
Teden dni pozneje se je vršila v Strass-burgu velika proti-vojna demonstracija, na kateri je bilo 20 do 30 tisoč demonstrantov. Govorniki so bili iz Pariza in inozemstva, take množine proletarcev glavno mesto Lotringa še ni videlo in jasno je, da proletariat neče vojne, temveč da hoče mir, svobodo in kruha.
Sedaj je tu v Franciji isti položaj, kot ga nam opisuje zgodovina iz 1. 1871. Popolnoma isti položaj, samo s to razliko, da je revolucionarna stranka započela z agitacijo, ne samo v Parizu, temveč v celi državi in intenzivno kampanjo proti vojni v Maroku in Siriji ter proti nameravani vojni proti Rusiji. Značilno je, kaj piše list „L’ IIumaniteu, ki pravi: Dobro, gospodje, vi napovejte vojno Rusiji in mi pa napovemo revolucijo v Franciji!
Življenje tu v Franciji je dvojne vrste: na eni strani razkošje, na drugi strani lakota in brezposelnost. V Drauville, kjer imajo buržuji svoja letovišča in igralnice, v katerih zaigra marsikdo po 100 do 200 tisoč frankov en večer. V tem kraju se nahaja tudi „ubogau in „pomilovanjau vredna ruska kneginja, tako jo namreč imenujejo meščanski listi, katera je zaigrala en sam večer preko stotisoč frankov; je pač ubožica „begunkau. Srečni francoski delavci pa smo „dobiliu nič manj kot 3800 milijonov novih davkov.
Revolucionarni stranki se je posrečilo dobiti pod roko fotografijo francoskih oficirjev. Adjutant z imenom Marchal, od 37. zračnega regimenta je namreč pustil odsekati dvema llifancema glave, s katerima glavama se je pustil slikati. To je kultura, kaj ne?!
S sodružnim pozdravom	F.	F.
To sliko, ki nam jo je sodrug dopisnik poslal, lahko vidijo sodrugi v uredništvu.
Kongres angleške Labour Party.
29.	septembra se je pričel kongres angleške delavske stranke v Liverpoolu. Predsednik Cramp je izjavil, da so delavsko stranko razočarali neuspešni poskusi uvesti razne reforme, ko je delavska stranka bila na krmilu (Macdonaldova vlada) in da so skušnje pokazale, da se bo posedujoči razred brezobzirno in ne izbirajo sredstev upiral vsaki spremembi sedanjega socialnega ali političnega reda, kar pa delavska stranka tudi ne želi, ker si bo svoje pravice potom zadružnih organizacij zasigurala. Ker pa so v Labour party (delavska stranka) včlanjeni tudi komunisti, ki se s to jasno odpovedjo razrednega boja ne strinjajo, je predsedstvo predlagalo izključitev komunistov iz stranke. Ta predlog je bil sprejet z 2,900.000 glasovi proti 300.000 glasovi.
V	poročilu o politiki Stranke je Cramp izjavil: Stojimo na razpotju. Na delu so sile, ki razkrajajo našo stranko. Kritizira Be neusmiljeno naše voditelje. Izneverili bi se pijonirjem našega gibanja, če bi dopustili, da bi večina vladala, da bi vladala demokracija mase v stranki. Macdonald je tožil, da se je komunistom posrečilo pridobiti v strokovnih organizacijah že močne postojanke in da mora sedaj biti konec potrpljenja s komunisti. „Če bi bil jaz komunist, bi ne hotel biti član delavske stranke. Ustanovil bi svojo stranko in pritegnil pristaše na svojo stran“, je rekel Macdonald. Ker je manjšina (levica) predlagala odklonitev predlogov predsedstva za izključenje komunistov, se je gla-
sovalo še enkrat in za izključitev je glasovalo drugič 2,700.000, proti pa 500.000 delavcev.
Drugi dan po Macdonaldovi izjavi, da mora biti konec potrpljenja s komunisti, so že prinesli angleški časopisi poročilo o pripravah komunistov za atentat na angleškega kralja in kraljico. Izgleda, da so v Londonu komaj čakali, da je Macdonald izrekel citirane besede. O poteku kongresa bomo še poročali. —
Čičerin v Waršavi in Berlinu.
V Locarnu se bo vršila konferenca med diplomati kapitalističnih držav, ki hočejo s pritegnitvijo Nemčije Zvezo narodov spopolniti in završiti izolacijo Sovjetske Rusije. Zelo pa je razburil te meščanske diplomate prihod Čičerina, sovjetskega komisarja za zunanje zadeve, v Waršavo in Berlin, ker izolacijski obroč, ki so ga hoteli v Locarnu dokončati, je dobil nove razpokline in nove vrzeli. Poljska, kateri niso Francozi in Angleži povsem ugodili v vprašanju osiguranja poljske mejenapram Nemčiji, se je odločila za razgovore s Sovjetsko Rusijo. Nemčija, kateri obljubljajo Angleži in Francozi zlate gradove, če stopi v protiboljševiško zvezo, se ne more lahko odločiti, ker prijateljstvo z Rusijo je bazirano na zdrayi podlagi in je lahko trajnejše kot zveza s Francijo in Anglijo, ki gledajo le na to, kako bi druga drugo izigrale in oslabile. Zanimivo je, da je edino socialna demokracija v Poljski tista, ki je Čičerina in zbližanje Poljske z Rusijo nesimpatično in sovražno pozdravila. Tudi v tej gesti se vidi, da se socialisti raje vežejo z vsako kapitalistično državo kot z delavsko kmečko sovjetsko republiko.
Madžarski gospodi se je zahotelo justifikacij.
V Budimpešti se vrše zopet velike aretacije in preganjanja komunistov. Policiji se je posrečilo izslediti in aretirati tudi sodruga Rakosy-a, ki je bil za časa sovjetske Madžarske v 1919 ljudski komisar in pomagal Bela Kunu. Rakosju se je takrat posrečilo pobegniti, sedaj po šestih letih pa je prišel v roke llorty-jevi policiji, ki ga je postavila pred sodišče. Cel policijski aparat je na delu, da sfabricira zločine in pribavi dokaze. Z aretiranci se postopa skrajno barbarsko. Z mučenjem se hoče prisiliti aretirane, da priznajo, kar se jim podtika. Centralni komite Rdeče Pomoči je protestiral pri madžarski vladi proti takemu barbarskemu postopanju. Protest so podpisali med drugimi IIenry Barbusse, Klara Zetkin, Crawfort. Tudi berlinska organizacija Rdeče Pomoči je protestirala proti komediji, ki jo uprizarja madžarska vlada, da prikrije z bajkami in falsifikati svoj pravi namen: Rako*ya justificirati na vsak način.
Pri aretacijah, ki se dogajajo v masah, je policija zaprla tudi nekaj socialnih demokratov. In vodstvo socialnih demokratov je to priliko izkoristilo, ne morebiti za propast proti Hortyjevemu režimu, temveč proti komunistom češ: komunisti so krivi, da se nedolžne preganja in zapira, mirni naj bodo, pa bo vse v redu. Na zadnjem kongresu nemških strokovnih organizacij je bil zastopnik madžarskih strok, organizacij Rottstein tako ciničen, da je priznal javno, kar so skušali socialpatriotje vedno zatajiti:
„Mi, ogrske strokovne organizacije, smo bili tisti, ki smo se takoj iz početka borili proti ogrski sovjetski diktaturi in mi smo povzročili njen propad in ne Horty, ta je prišel šele pozneje."
In ti ljudje so tudi danes vedno na strani buržuazije, kadar se vrši preganjanje komunistov.
Kongresi.
Koncem tega meseca se vrši v Pragi kongres češke komunistične stranke, ki se po zadnjem čiščenju zopet lepo razvija. Iz stranke izključenim poslancem se ni posrečilo razcepiti delavstva.
Neodvisna socialistična stranka (dr. Vrbenski), ki je nedavno izstopila iz II. internacionale, sklicuje istotako za koncem meseca svoj kongres in pričakuje se, da se bo odločila za vstop v III. komunistično internacionalo.
Francoski proletariat za konec vojne v Maroku.
Medtem ko igra zvita svetovna bur-žuazija v Ženevi vlogo mirotvorcev, v resnici pa pripravlja in organizira pohod na sovjetsko Rusijo in dela načrte za nadaljno zasužnjevanje kolonialnih narodov, se fran-
coski delavski razred pripravlja, da z energično akcijo napravi konec imperialistični politiki francoske in španske buržuazije v Maroku in Siriji. CGTU (ujedinjena zveza strokovnih organizacij) je sklenila, da z generalnim štrajkom prepreči nadaljno prelivanje krvi, katero že par mesecev tako neusmiljeno preliva francoska buržuazija v Maroku in Siriji. Generalna stavka se pripravlja že nad mesec dni in brez dvoma bo imela velik odjek na vojne dogodke. Dan začetka generalne stavke še ni poznan, lahko izbruhne vsak dan. Buržuazija se s svoje Btrani seveda tudi pripravlja. Minister za notranje zadeve je v parlamentu že začel napadati komuniste kot izdajalce domovine, kar je gotovo samo uvod v veliki akciji proti komunistom, ki ne morejo razumeti, da bi bila „domovina“ isto, kot profiti bančnih magnatov in tovarnarjev, ki vlečejo kot vojni liferanti velikanske dobičke „za domovinou. — Ta akcija francoskih strok, organizacij bo stresla Francijo, ki je bila po svetovni vojni vsled ekonomske prosperitete obvarovana velikimi notranjimi krizami.
Ruske vojne ladje v Italiji.
V	Neapel sta prispeli dve ruski vojni ladji rPetrovski“ in „Pozamojniku, da vrnejo obisk italijanski floti. Italijanski komandant je priredil ruskim posetnikom banket, katerega se je udeležil tudi sovjetski poslanik v Italiji Hergencev.
Evropske razmere.
„Neue Freie Presse“, vodilni in največji dunajski kapitalistični list, piše v 21.927. številki med poročilom iz glavnega stana Rifancev v Maroku tudi tole: Vendar pa se ne more ravno reči, da se je evropsko zračno brodovje v zadnjih dneh odlikovalo. Celi, iz 7 strojev sestoječi oddelek je v dveh dnevih bombardiral sveto mesto Šešauen in Bkupne izgube so znašale 2 mrtva, 1 ranjenega. Združena francosko-španska zračna flota je v soboto bombardirala Wad Lu in Tsigaz, pri čem je bilo vsega skupaj ubitih pet oseb. Strašen bombardement Ajdira po Špancih je ubil samo tri ljudi . . . Evropske metode so razmeroma malo uspešne tukaj v gorah Alahovih. “
„Evropske razmere14 so torej klanje in mesare»je ljudstva na veliko, v masah. Evropske razmere so torej bile uspešne med vojno, ko so stotine vojakov poubi-jali z eno granato. Odlikoval se je torej l!orty, Noske et consortes, ki so postre-ljali na desettisoče delavcev.
Kapitalizem brez vojne ne more daljšo dobo izhajati. Še bodo meščanski listi pisali o potrebi vojne in sigurni zmagi in uspehih . . . Delavci in kmetje, tedaj bodete vi poslani v jarke in okope, in če bodo kak dan ubili samo tri izmed vas, tedaj se bo pisalo: Nasprotnik se ni odlikoval, evropske razmere so malo uspešne.
Domače vesti.
Ukinite podpore Vranglovcem!
Znano je, da daje naša buržuazna vlada tudi sedaj, ko je Radič v vladi, in da je dajala tudi takrat, ko je bil Korošec v vladi, ruskim kontrarevolucionarjem velike denarne podpore, ki gredo letno na stotine milijonov dinarjev. Tudi Češka Republika je podpirala doslej Vranglovce, sedaj se pa poroča, da so na Češkem pričeli z redukcijo t#h podpor in da so jih za prvič znižali za eno petino. Kot razlog navajajo Čehi, da so Vranglovcem odprta vrata za povratek v Rusijo in da ni res, kar se je govorilo o preganjanju emigrantov, če Be vrnejo v Rusijo.
Pri nas pa reducirajo mezde delavcem, uradnikom ne izplačajo že pred leti dovoljenih in z zakonom zagarantiranih poviškov, brezposelni so brez podpor, ker baje ni denarja. Vranglovci pa dobivajo redno in brez zakasnitve svoje podpore, pri oddajanju službenih mest so prvi in povsod protežirani.
Ali se strinjajo s tako politiko delavci in kmetje, ki ječe pod silnim davčnim bremenom?
Čas je, da se podpore Vranglovcem ukinejo, v Rusiji je zanje dela dovolj, nsj Bi prislužijo sredstva za eksistenco sami. Jela brez dela v Rusiji ni več, torej ns*i delajo in ne mislijo, da si naši delavci in kmetje štejijo v čast, da s svojimi žul i vzdržujejo tiste, ki so Be bojevali za carja in nagajko proti ruskim delavcem in kmetoir.
Nov invalidski zakon
pripravlja vlada RR. Kolikor so načrti tega novega invalidskega zakona znani,
se mora ta nov projekt energično odkloniti. Mesto 200 miljonov, ki bi bili potrebni za invalidske podpore, osigurava zakon samo 40 miljonov. Da bo pa 40 miljonov dovolj, se gospodje nameravajo poslužiti neverjetno brezvestnega postopanja: Invalide bodo reducirali, t. j. pozvali bodo invalide na pregled in zdravniškim komisijam naročili, da jih spoznajo kot za delo sposobne. — Tako postopa buržuazija z onimi, ki so ji postali nadležni, ker jih ne more več polno izkoriščati. Tega ne bomo pozabili, kadar nas bodo zopet gnali » vojno.
„Iskra“.
Naši beograjski sodrugi so pričeli izdajati svoj list „Iskrau. Policija je takoj prvo številko tega lista konfiscirala. Sodrugi pripravljajo drugo izdajo.
Mi iskreno pozdravljamo nIskrou kot sobojevnika v boju za pogažene pravice delavcev in kmetov v naši državi.
Čičerin o »voditelju hrvatskega naroda".
Tass (Telegrafična agentura saveza sovjetov) javlja: „ Vesti iz Ženeve javljajo, da je Radič v komisiji Društva narodov podal izjavo sledeče vsebine: Za časa Radičevega bivanja v Moskvi mu je čičerin povedal, da bo sovjetska vlada izgnala Nansena in njegove pomočnike, ker je postal neprijeten in ker se sumi, da vrši špijonažo v korist antante.
Ta Radičeva izjava je od začetka do konca lažnjiva. Čičerin v razgovoru s Radičem Nansena niti omenil ni, nihče v Rusiji Nansena ni nikoli smatral za špi-jona, nasprotno se Nansena v Rusiji ceni in spoštuje, ker se trudi, da Armenijo preskrbi z vodo, da bi se tam mogli naseliti armenski begunci. — Oe je Radič v resnici kaj takega govoril, je to nesrstnna laž, lansirana v namenu preprečiti Nanse-nove napore.u
Renegat Radič se je uvrstil med odkrite nasprotnike ne samo Sovjetske Rusije, temveč tudi Nansenove akcije.
Sodrug! Sodružica! Ali delaš za razširjanje našega lista? Si li poravnal naročnino in poslal obračune svojemu lisiu? Si H zbral prispevkov za tiskovni sklad lista?
Zakaj ne dopisuješ v svoj list?
Žrtve dela.
Kapitalističnih profitov se drži delavska kri.
Ministrstvo za socialno politiko je izdalo statistiko o nezgodah v obratih tekom zadnjih pet let. Statistika je nepopolna, ker ne vračunava nezgod, ki so se dogodile v rudarskih revirjih, na železnicah, pri kmečkih najemnih delavcih. Kdor pozna birokratizem naših socialnih institucij in sabotiranje podjetij, ki ovirajo zbiranje statističnega materiala, bo vedel, da mora k v statistiki označenim številkam dodati še mnogo odstotkov, da dobi vsaj približno pravo sliko. Nepopolna statistika pa je že sama strašna obsodba brezvestnega zanemarjenja že obstoječih varnostnih predpisov s strani podjetnikov, pa tudi nedovoljne kontrole s strani državnih nadzornih oblasti.
Statistika navaja sledeče številke:
Leto	število zaposlenih	težko smrtno ponesrečenih	
1920	36.027	804	32
1921	101.866	370	81
1922	128.733	2165	100
1923	168.476	6102	193
1924	175.607	7297	144
Skupno v 5 letih 19.738	550
Delavskim zaupnikom se naravnost onemogočuje vršenje dolžnosti, ki jih določa zakon o zaščiti delavcev, posle-d ce so evidentne. Kapitalisti nimajo interesa, da znižajo število nezgod, ker jih to nič ne stane. Vladni organi pa se bodo ganili šele tedaj, kadar jih bo delavstvo nagnalo z močnimi organizacijami, da izvršujejo delavske zaščitne zakone, kot organizirani kapitalisti gledajo na to, da se izvršujejo s strani oblasti zakoni in predpisi, ki so v škodo d( lavstva.
Organiziranje delavstva v enotne industrijske zveze je predpogoj vsakega uspešnega dela na socialnopolitičnem polju. Zahtevo po ujedinjenju
strokovnih organizacij ne postavljamo radi ujedinjenja samega, temveč zato, ker bo le z močnimi, enotnimi strokovnimi organizacijami mogoče zaščititi delavstvo pred takimi nevarnostmi kakor jih kaže gornja statistika.
Dopisi.
Maribor. (Politične ideje, občinsko gospodarstvo in drugo.) Na zadnjem shodu klerikalcev je govoril tudi „veliki zaščitnik delavcev11, ki ga poznamo še iz časa ministrovanja našega žalostnega saobračaja, ter „božanjau delavcev na Zaloški cesti s svinčenkami, kar nam proletarcem ne more nikdar iz spomina. Omenil je, da se nahaja v Sloveniji okoli 30 tisoč brezposelnih, to je lahko razumljivo. Ali s tem ni povedano da je SLS voljna proletariatu v njegovin vitalnih vprašanjih tudi pomagati. Ker klerikalci so imeli priložnost pokazati v praksi, kaj da znajo, ko so sedeli v vladi Davidovič-Korošec. Tudi takrat je bilo to vprašanje pereče. Gospodje, delavstvo vas polagoma spoznava, same besede so vas in obljube.
Demokratski bankirji izgubljajo vedno več tal v malem obrtništvu, ki je prizadeto z novim stanovanjskim zakonom. Za to je njihova pomožna četa nacionalistov-fašistov stopila v akcijo. Seveda jim smrdi delavsko kulturno delo, zato so napadli Svobodaše, ki so se vračali iz Koroške, na kolodvoru. Delavstvo je tej kapitalistični pomožni bandi mnogo dolžno. Obračun ne izostane. Narodni socializem je položil njegsv očak Roglič sam v trajni grob. Kot občinski svetnik je praktično izvedel njegov narodni socializem, ter postal najemnik mestnega kina, ki je mestno podjetje. Lepa porcija njegovega socializma. Naš občinski svetnik je protestiral proti temu, da se izroči mestno podjetje v izkoriščanje občinskemu svetniku, ki ga je ljudstvo volilo za to, da gospodari z občinskim premoženjem v dobrobit nižjih slojev mesta. — Delavec, ali boš naroden socialist? Proč s škodljivci. Mariborčani smo deležni tudi novega skrpucala SKS in IISS. Radičevci in kmetijci (samostoj-neži) se hočejo prilizniti delavskemu razredu. Ti ljudje, ki se z vso silo oklepajo Pašičeve brade, ter so odvrgli njihova glavna načela, ne morejo biti zaščitniki proletariata v njegovem razrednem boju, ter bodo ostali enaki mariborski radikaliji, ki spi in tiči v Tavčarjevih imetjih. Bivši gostilničar v Delavskem domu Fleis, ki je bil veliki zagovornik laži socializma — pravi" — da mu gre v njegovi novi Štajerski kleti v narodnem domu in radikalni stranki „kšeftu bolj kot v Del. domu; menda zato, ker še inserira v „Volksstimmeu. — Dober tek — povojni kšeftsocializem.
V	zadnji izvanredni seji mariborskega občinskega sveta se je sklepalo o oddaji dela nove mestne hiše, ki se zida v Frančiškanski ulici od davka na tovornino. Večina se je odločila za dražjega slovenskega podjetnika Živiča. Takšno je gospodarstvo mariborskih večincev v občini. Naš sodrug Razboršek je kot prvi izjavil v imenu delavstva, da se odda delo eni solidnejši tvrdki in ki bo pri delih priznavala delavske kolektivne pogodbe.
Socialisti, ki so zastopani, kakor v vseh, tako tudi v stavbnem odseku, so se zedinili potom njihovega člana v tem odseku z ostalimi nacionalisti za dražjega podjetnika Živiča, pri katerem je delavstvo brez zaupnikov iz strahu pred podjetnikom. Ko so socialisti slišali principielhi govor proletarca našega sodruga so v zadnem momentu potom Ožlaka navidezno zavzeli opozicionalno stališče, ker je bila seja javna. Pred delavsko javnostjo se hliniti, zahrbtno pa delati „sporazumeu z buržu-azijo, to je zopet eno poglavje za razredne delavce-trpine. V zadnji redni seji je že nadomestil takega socialista dr. Favaja njegov namestnik Petejan ; med temi ostanki ni vse v redu, po krivdi političnih avanturistov v »ocialpatriotskili vrstah.
Večina v občinskem svetu nima nobenega resnega smisla za socialno skrbstvo, posebno mestnih revežev v sirotišnici jim ni mar. 35 tisoč je odtrgala ta gospoda od ust tem revežem, ter razdelila denar na razna klerikalna društva, Rogličevo Bratstvo itd. tudi konjerejskemu društvu. Torej društvo bogatašev se podpira na račun trpljenja naših najrevnejših. Naš sodrug je odločno kot prvi zavzel stališče, da se denar porabi za zboljšanje hrane mestnim revežem. Ali besede delavca pri gospodi najdejo vedno gluha ušesa. Delavci sodite in delajte za prebujenje velikana, ki bo vstal.	Proletarec.
Dopis iz Jesenic. Iz kratkih časopisnih notic je posneti, da nameravata gg. Pucelj in Prepeluh započeti tudi v industrijskih krajih lov na kaline, s katerimi bo šef gosp. Radič mašil odprtine, ki se pojavljajo po kapitulaciji Radiča v vrstah pred nedavno še slovite H(rvatske) Republikanske) S(eljačke) S(tranke).
Skoro bi človek dvomil o resničnosti teh poskusov, osobito pa oni industrijski delavci, ki so se udeležili Pucljevega shoda, katerega je imel dne 8. septembra t. 1. ob priliki njegove prireditve „kmetske ohceti“ na Bledu, kjer je nastopil proti osemurnemu delavniku v tovarnah in s tem hotel nahujskati kmete proti industrijskemu delavstvu. V koliko je g. Pucelj žel uspehov med tamošnjimi kmeti, nam ni znano, znano nam pa je, da se položaj kmeta ni prav nič zboljšal tudi ne po vstopu HSS v vlado, od katere nima koristi ne kmet in ne industrijski delavec, pač pa je za enkrat rešen skrbi izmed števila 314 neizvzeti g. Pucelj.
Radovedni smo, s kakšno demagogijo bosta gg. Pucelj in Prepeluh operirala med industrijskim dolavstvom za HSS, ker kot odkrita sovražnika osemurnika se bosta med industrijskim proletariatom razkrinkala kot služabnika kapitala, če bosta pa skušala hujskati industrijsko delavstvo proti kmetskemu, se njima pa tudi ne bo obneslo.
Da se povrnemo k osemurnemu delavniku, kateri tiči v želodcu zastopnikom agrarnega in industrijskega kapitala od najreakcionarnejše RS do SLS, pa bodi povedano, da bi se tudi kmetu dalo skrajšati delovni čas, ko bi ti zastopniki v parlamentu imeli resen namen pomagati kmetu in sicer, da bi delovali na znižanje izdatkov za vojne namene, kar bi znatno zmanjšalo davke, pod katerim ječita kmetski in industrijski delavec, na drugi strani pa, mesto da se vodilni državni krogi interesirajo za tehnične iznajdbe v svrlio izpopolnitve morilnega orožja, naj bi se koncentrirala vsa ta skrb za tehnično izpopolnitev poljskega orodja, s katerim bi se kmetu olajšalo delo, ob enem pa bi se mu skrajšal delovni čas in se povečala množina poljskih pridelkov.
Te dni se je pojavil pri nas klerikani poslanec in kakor čujerno, je klerikalne pristaše začel pripravljati na redukcijo naših plač pri KID in to kljb temu, da sedanje plače niti od daleka ne odgovarjajo za minimalne potrebe človeškega življenja, in zelo dvomimo, da bi delavci v klerikalnih vrstah soglašali z nameni svojega voditelja.
Tako se porajajo prijatelji delavstva, eden za podaljšanje delovnega časa, drugi za znižanje delavskih plač in če to sumiramo, potem smo na jasnem, da gre za oboje in če ostanemo še nadalje razcepljeni na razne nacionalne in verske organizacije, katere nimajo nič skupnega z razrednim bojem in z zboljšanjem delavskih .težkih razmer, potem smemo računati, da bo kapitalizem z njegovimi pomagači vse to izvedel brez posebno resnega odpora.
Pripomniti moramo, da vsi meščanski politiki naglašajo, da je podaljšanje delovnega časa in znižanje delovnih plač v interesu države, t. j. za okrepitev njenih financ, katere trditve pa šepajo na obeh nogah že z golim dejstvom, da so skoro vsa industrijska podjetja zasebna last družb ali posameznikov, kateri bi po podaljšanju delovnega časa in znižanjem plač spravili še ta dobiček v svoj lastni žep, državni interesi pa bi ostali prav lepo na cedilu.
Iz vsega tega posnemamo, da nas delavce čakajo še hudi boji za življensko eksistenco in ohranitev osemurnika, v katerem boju je posamezni delavec premagljiv; zmaga pa v strnjenih euotnih vrstah razredno bojevne organizacije. Zato bodi naše geslo: „Vsi, ki v potu svojega obraza ustvarjamo bogastva, s čim vzdržujemo državo in celi svet, strnimo se v enotni, razredno-bojevni strokovni organizaciji" !	Kovinarji.
Delavska akademija
priredi pod okriljem podr. DTKZ „Svobodeu v Ljubljani v času od 1. oktobra 1925 do 30. aprila 1926 30 predavanj in sicer po sledečem sporedu: I. Iz splošne zgodovine. 8. oktobra Zgodovina srednjega veka,
15. Doba francoske revolucije 1.1848, Pariška komuna; 22. Karl Marx in njegova doba; 29. Zgodovina Rusije do danes.
II.	Iz naravoslovja in filozofije: 5. novembra Postanek zemlje in ž‘v^ bltlJ i 12- Socialni boji živih bitij; 19. Llektnka, radio in moderne tehnične iznajdbe; 26. Glavni
filozofski problemi. III. Iz leposlovja, umetnosti in znanosti: 3. decembra O leposlovju; 10. Ivan Cankar (ob priliki sedme obletnice njegove smrti); 17. Kiparstvo in slikarstvo ;
30.	O fiziki (Einsteinova teorija itd.); 7. januarja 1926 Moderna telovadba; 14. Organizacija delavske izobrazbe. IV. Iz delavskega gibanja in o gospodarskih vprašanjih: 28.januarja Slovensko narodno gospodarstvo; 4. februarja Problemi mednarodnega gospodarstva; 11. Zgodovina in početki delavskega gibanja; 18. O zadružništvu ; 25. Žensko gibanje ; 4. marca I. Delavska olimpijada v Frankfurtu; 11. Bodoča proletarska država. V. Iz socialnih problemov: 25. marca Socialna politika in delavstvo; 1. aprila Socializem in komunalna politika; 8. Zdravje in' delavski razred; 15. Alkoholizem; 22. Seksuelno vprašanje. Poleg teh predavanj priredi Del. akademija še: 23. decembra 1925 Glasbeni večer; 21. januarja 1926 I. recitacijski večer in 18. marca II. recitacijski večer.
Predavanja se bodo vršila vsak četrtek (razen dveh predavanj, ki se bosta vršila v sredo dne 23. in 30. decembra) od 7. do 8. ure zvečer v III. državni realni gimnaziji v Bethonovi ulici (v poslopju ček. urada).
Priglase za predavanja sprejemajo : Tajništvo DTKZ „Svobodeu v Židovski ulici 1-1. (nad drogerijo Kanc), Strokovna ko-jnisija za Slovenijo v Šelenburgovi ulici 6-II in vodstvo Delavske akademije tik pred posameznimi predavanji.
Pri posameznih predavanjih se bodo pobirali le prostovoljni prispevki.
Odbor delavske akademije v Ljubljani.
Prvo predavanje Delavske akademije,
katere program prinašamo v današnji številki, se je vršilo 1. oktobra 1925. Predaval je prof. Lončar o v razporedu označeni snovi. Vsled pomanjkanja prostora ne moremo in ne bomo mogli prinašati teksta predavanj, kakor želejo sodrugi iz dežele, ki nimajo prilike obiskovati predavanj. Samo o načinu in metodi predavanja bi hoteli izraziti par misli.
Delavska akademija je delavska ustanova, pod okriljem „Svobodeu, ki je delavsko izobraževalno društvo, ki je socialistično izobraževalno društvo. Želeti bi bilo, da bi Delavska akademija ne postala samo nekaka ljudska visoka šola, ki smo
Zbirajte za tiskovni sklad!
jo imeli že na ljubljanski univerzi, ampak da bi postala več, da bi postala socialistična šola, socialistična razredna akademija, iz katere bodo izšli socialisti. Zato pa bi bilo treba, da so predavanja podajana z vidika nazora historičnega materializma in da bi morala biti rdeča nit skozi vsa predavanja osobito v ciklusu predavanj iz zgodovine socialni in politični moment (razvoj razredov, privatne lastnine itd.). Predavanje prof. Lončarja je bilo v tem oziru nepopolno, kar seveda ni njegova krivda: Predavati je imel splošno o ^Zgodovini starih Grkov in Rimljanov1* in je to nalogo tudi častno izpolnil.
Predavanje je bilo sijajno obiskano. Cel prostor prenapolnjen, še na hodniku je poslušalo mnogo delavcev in delavk. Delavstvo hoče izobrazbe, če bo „Svoboda' oživela, bo mogla vršiti važno vlogo v emancipaciji proletariata od burzuazne kulture in kapitalistične ideologije. L.
Izdajatelj za konzorcij Kusold Alojzij, Ljubljana Urednik: Albert Hlebec, novinar, Ljubljana, Tiskarna Josip Pavliček, Kočevje.
riiifcrhiTrnnn	
PIJAtA	
H kava z izvrstno E	
KOTlfl/KQ OKORIJO	
mii aiiHHnnniHimiiHiiHiiiiiuiiinninii h rmi	
39
Sreča Vas iš6e!
Efektna loterija Narodno kulturnega društva Mala Nedelja. — 300 dobitkov v vrednosti 15 550 Din. Žrebanje nepreklicno 15. novembra 1925. Srečka stane samo 5 Din.
Kupujte in naročite srečke takoj skupno pri Narodno kulturnem društvu Mala Nedelja. Pošljite znamke v pismu!