četrti Plenum Združenja učiteljev, predmetnih učiteljev in profesorjev Jugoslavije
Naloae v zvezi z zakonom o šolstvu
V Dorčičevem referatu je bilo poudarjeno, da je z zakonom o šolstvu na določeni stopnji končana razmeroma dolga doba disihusi:e o reformi naše šole. C© smo se doslej v teh disku-sij ah mogoče v tem ali onem vprašanju še razhajali, se pa s spi« jot jem zakona postavljajo Pred prosvetne delavce že povsem konkretne zahteve in obveznosti tako glede dela in organizacije poedine šole, kot tudi glede oblike in metode dela v vzgojnem procesu.
poglavitna tema Plenuma
Seveda bi bilo slabo, če 'bi pristopili k realizaciji zakona in k nakazani -reformi zato, ker nas prav ta zakon k temu obvezuje. Splošni zakon o šolstvu je rezultat družbene politične nujnosti in zahteve naše ljudske skupnosti po taki šoli, ki bi v večji meri vsiklajeval-a svoj
Sklepi Plenoma Centralnega odbora
Centralni odbor Združenja učiteljev, predmetnih učiteljev in profesorjev Jugoslavije je na svoji četrti plenarni seji petega in šestega decembra v Beogradu obravnaval vprašanja, ki se pojavljajo v zvezi z izvajanjem splošnega zakona o šolstvu, dalje poročilo o delu predsedstva in sekretariata Centralnega odbora in poročilo o mednarodnih zvezah našega Združenja.
Po vsem tem je četrti plenum Centralnega odbora Združenja učiteljev, predmetnih učiteljev in profesorjev Jugoslavije sprejel naslednje
,	SKLEPE
Splošni zakon o šolstvu je dal osnovo naše nove socialistične šole, odprl je perspe-ktivo za njen nadaljnji razvoj in odkril nove možnosti za napredek vzgojnega procesa in izobraževanja mladih generacij ter vseh slojev prebivalstva, *'■ za-konskimj odločbami je omogočeno, da postane šola kulturni center in nosilec kulturnega življenja skupnosti.
Prosvetnim delavcem naše dežele daje zakon možnosti, da v duhu uresničenja naših socialističnih vzgojnih smotrov popolnoma svobodno razvijejo svoje ustvarjalne moči in polno iniciativo pri iskanju najprikladnejših metod m najboljših oblik za vzgajanje otrok in mladine.
Zgkcn daje nove mcžnjsti ZH nadaljnjo reformo gol-- va, katero so že doslej izvajali in jo izvajajo tudi da-nes najnaprednejši prosvet„i delavci in predavateljski kolektiv!. Njihove izkušnje, ki so že dale lepe uspehe, je treba v največji meri koristiti in jih prenašati v vse nase sole, ne da bi zmanjševali iniciativo nadaljnjega iskanja najprikladnejših metod in oblik učiteljskega dela, kakor najbolje ustreza naši novi šoli.
S sprejetjem splošnega zakona o šolstvu smo stopili v novo fazo enotnega procesa reforme šolstva, ko je potrebno v življenje _ šole in v učiteljsko prakso vnašati mnogo več organiziranosti, sistematičnosti in načrtnosti, vzporedno z znanstvenim in študijskim obravnavanjem in reševanjem posameznih problemov.
Pri uresničevanju splošnega zakona o šolstvu in v reformi našega šolstva je posebno v sedanjem trenutku izredne važnosti vloga, ki jo morajo odigrati prosvetni delavci, vse naše organizacije in forumi. Zato bo tudi v bodoče, enako kot je bilo do sedaj, potrebno še naprej razvijati ustvarjalni elan in iniciativo prosvetnih delavcev za dosego smotrov naše socialistične šole.
Pri uresničevanju te naloge se bodo prosvetni delavci kakor sploh organi družbenega upravljanja v šolstvu in prosveti brez dvoma srečavali z vrsto gmotnih in drugih težkoč. Združenja prosvetnih delavcev in učiteljski kolektivi jih bodo premagali z aktivnim in požrtvovalnim prizadevanjem ter s pritegnitvijo vseh družbenih čini-teljev.
Plenum zato priporoča organizacijam in članstvu, da si prizadeva razen za redno finansiranje šol, ki bo v prihodnje v celoti moralo biti bolje urejeno kot doslej, tudi za ustanovitev skladov, namenjenih za izboljšanje gmoti nih pogojev, za uspešno delo naših šol, bodisi s pomočjo občine z uvajanjem''lastnega prispevka ali kako drugače.
Pri sprejemanju no-vih učnih programov morajo naše organizacije in forumi aktivno sodelovati in si prizadevati, da se bo vanje v najvišji možni meri vnesla skupna' vsebina. Posebno naše občinske organizacije morajo posvetiti vso pozornost vnašanju tiste specifične vsebine v učne programe, ki ustrezajo določeni komuni.
Združenja m vsi naši organi morajo še naprej sodelovati pri izdelavi dopolnilnih zakonov in zakonskih Predpisov, ki izhajajo iz splošnega zakona 0 šolstvu. Bo sprejetja teh zakonov je treba uresničevati načela in Uredile splošnega zakona o šolstvu, zlasti še predpise o družbenem upravljanju, organizaciji in delu šole.
Za prosvetne delavce je pri uresničevanju omenjenih nalog še prav posebno važno strokovno in ideološko usposabljanje. Zato je potrebno še nadalje razvijati različne oblike dela na tem področju, tako da bo bolje organizirano, smotrnejše' in solidnejše. Proučevanje programa Zveze komunistov Jugoslavije mora biti še naprej stalna naloga naših organizacij in forumov.
Plenum priporoča organizacijam in forumom Združenja, naj se vključijo v priprave za proslavo 40-letnice Komunistične partije Jugoslavije in da aktivno sodelujejo pri proslavah z akcijami, ki so usmerjene k napredku našega šolstva.
Predsedstvo Centralnega odbora naj seznani pristojne državne organe z vsemi vprašanji, ki se postavljajo v »vezi z nagrajevanjem prosvetnih delavcev in izvajanjem zakona o javnih uslužbencih ter pospeši reševanje šeh vprašanj. ^
Plenum osvaja podana poročila in pozitivno ocenjuje delo predsedstva in sekretariata Centralnega odbora tako pri reševanju organizacijskih in ostalih vprašanj kakor tudi v pogledu jačanja in razvijanja sodelovanja •ned organizacijami prosvetnih delavcev v svetu.
Plenum smatra, da bi bilo v sedanjih pogojih koristno, posebno še glede na izvajanje reforme šolstva, da bi se združile v eno organizacijo vse sindikalne organizacije Prosvetnih delavcev.
ČETRTI PLENUM CENTRALNEGA ODBORA ZDRUŽENJA UČITELJEV, PREDMETNIH
UČITELJEV IN PROFESORJEV JUGOSLAVIJE
smoter in vzgojno prakso z razvojno dinamik® družbe.
Reforma naše šole ni pričela tistega dne, ko je bil objavljen zakon o šolstvu. 2e med razpravo o reformi in še prej smo si pridobili dragocenih izkušenj, ki nam omogočajo boljši pregled nad fiziognomijo reformirane šole, nad organizacijo življenja in dela v njej.
Dobili smo šele Uvodni zakon k zakonu o šolstvu In Zakon o šolstvu. Znano nam je, da bodo republike v določenem časovnem zaporedju izdale še posebne zakone; zakon o osnovni šoli, o gimnaziji, o pedagoško-pro-svetni službi, da dobimo še zvezne zakone o strokovnih in višjih strokovnih šolah, o šolah za vzgajanje učiteljev In vrsto drugih zakonskih predpisov. Toda dejstvo, da nimamo še vseh predpisov in učnih načrtov, v ničemer ne zmanjšuje naše odgovornosti pri organiziranem delu za reformo šole. Zakon nam daje lasno orientacijo in osnovne smernice, sai združuje v sebi najboli osnovna reformna načela, zato ni razloga, da ne bi na teh osnovah še odločneje kot doslej posegli v življenje, delo in samo organizacijo naših šol. Poleg tega pa moramo seveda budno . spremljati tudi delo orl pripravljanju osnutkov novih zakonskih predpisov in v njem z drugimi družbenimi silami vred najaktivne-ie sodelovati.
Z zakonom o šolstvu so nakazana splošna načela, medtem ko bomo z učnimi programi za poedine vrste šol dabili natančnejšo orientacijo in delovni načrt. To pa še ne pomeni, da bodo šole dobile neke toge, v vseh podrobnostih enotne programe. Enotnost je v nalogah in smotrih naše vzgoje in izobraževanja, v osnovah učnega načrta, ki naj bi jih v idejnem, vsebinskem in pedagoško-di-daktičnem pogledu ustvarjala vsaka šola. Uresničitev teh ciljev pa je odvisna od vrste či-niteljev: od krajevnih prilik, od organov družbenega upravljanja in drugih; v največji meri Pa bodo prišle do izraza ustvarjalne sile učiteljstva in zmogljivost učencev.
Kot je znano, bo Prosvetni svet Jugoslavije določil osnove, na katerih bodo zgrajeni republiški. šolski programi. Pa tudi okrajni svet za šolstvo bo mogel glede na krajevne prilike dopolnjevati republiški predpis o osnovni šoli. Iz tega sledi, da imajo tudi učiteljski zbori večjo svobodo pri podrobnejši obdelavi učnega načrta in obliki dela, kar velja še posebej za svobodne aktivnosti. Večja svoboda pa prinaša tudi večjo odgovornost, da se izgradi šola. ki bo po vsebini in oblikah dela dobila obeležje svojega kraja, v osnovah pa ohranila obeležje enotnih vzgojnih in izobrazbenih ciljev.
V nekem določenem smislu bi pravzaprav vsaka šola morala imeti svoj načrt reforme, svoj načrt preobrazbe v družbeno ustanovo, ki živi življenje naše družbe. A da pridemo do tega, bi naše organizacije, strokovna društva, sindikalne skupine morale s konkretnimi akcijami podpreti to delo, ker le tako bom0 dosegli, da bodo vsi prosvetni delavci spoznali družbeno pogojenost reforme in konkretne poti, ki vodijo do čim neposredne j šega uveljavljanja zakonskih predpisov in načel. Naloga naših organizacij je med drugim tud! ta, da razvijajo iniciativnost poedlnca in.o.a, da na odločilnih mestih dajejo pobudo za organizacijo takih oblik občasnega ali stalnega študija, fei bodo dajale maj večjo možno garancijo za uspeh. Zavedati na se moramo da ne bomo dvignil) Izobraževalno - vzgojnega dela na višjo raven, ali na ga razširili tudi izven šole. če ne bodo v učiteljskih kolektivih vladali zdravi odnosi in volja do sodelovanja. Za ustvarjalno vzgojno dieto tudi ne zadošča zgolj en-tuzlazem al! oa samo strokovno znanje, temveč tudi premočrtna osmertemiost v vsakem pedagoškem postopku Vzgajati mladega človeka v skladu z naraščajočim socialističnim raz-
Naše Združenje je imelo v dneh 5. in 6. decembra 1958 svoj IV. plenarni sestanek.
Plenumu je predsedoval profesor Milivoj Uroševič.
Na dnevnem redu sta bila v glavnem dva referata. Mate Dorčič, predsednik republiškega odbora Združenja učiteljev, predmetnih učiteljev in profesorjev LR Hrvat-ske, je referiral o tem, kako naj oživljamo določila splošnega zakona o šolstvu, tajnik Združenja Nedeljko Savič pa je seferiral o mednarodnih zvezah jugoslovanskih prosvetnih delavcev. Poleg tega je plenum razpravljal še o poročilu o delu predsedstva in sekretariata centralnega odbora Združenja učiteljev, predmetnih učiteljev In profesorjev Jugoslavije.
Clanf Iz Slovenije so se plenuma udeležili polnoštevilno.
vojem more samo tisti, ki razume njegove potrebe. Zato pa je potreben stalen študij. Ne moremo reči, da tega dosje) ni bilo. Vendar efekt ni bil takšen, kot bi lahko bil. ker smo . uporabljali predvsem množične oblike dela. S tečaji, predavanji, množičnimi sestanki moremo dajati samo pobude ali opozarjati na osnovne probleme im naloge; osnova resnične osebne izgraditve Pa more biti 1© ioitemzivmo osebno delo, pridobivanje lastnih izkušenj.
Razvijanje družbenega upravljanja v šoli, jačanje šolskih odborov in čim ožji kontakt s sveti za šolstvo so poglavitne naloge naših organizacij v okviru komune. Z zakonskim določilom, da tudi šolski odbori sodelujejo pri volitvah članov Sveta za šolstvo, se družbena vipga le-iteh znatno razširja. Tudi to nas opozarja, da bi učiteljski kolektivi morali v šolske odbc.-e pošiljati svoje najboljše ljudi, ki bodo mogli vplivati na uspešen razvoj vseh organov šolskega odbora.
Z reformo se zahteve do šole večajo, s tem pa se večajo nujno tudi sredstva, kt so ji potrebna. Pri tem seveda ne smemo pozabiti na naše dejanske možnosti. No. v marsikaterem Jeraju je stanje takšno, kakršno ne bi smelo biti, čeprav se prav tam češto najdejo sredstva za vse mogoče, manj potrebne stvari. Zato se postavlja vprašanje, kako vplivati na samoupravne delavske in ljudske organe, da bodo trošili sredstva, s katerimi prosto razpolagajo (leta 1958 jih je bilo za okoli 288 milijard), zares za življenjsko najvažnejše stvari večine delovnega ljudstva. Mimo tega v mnogih krajih šole in njihovi upravni odbori še ne razpolagajo sami g proračunom, ki jim le bil dodeljen, tako da ponekod manjkajo tudi najosnovnejša sredstva za delo v šoli. Samo s Skupnimi napori naših organizacij in tistih naših članov, ki. delajo v svetih za šolstvo, bomo kos takim ne-dbsitatkom.
Svojstvo sindikata obvezuje vse naše organizacije, da v interesu šole pravilno usmerjajo delo svojih članov v šoli, delo in aktivnost šolskih odborov in učiteljskih kolektivov, da odstranjujejo nepravilnosti in da se odločno bore proti vsem pojavom. k) zavirajo napredek šole in s tem tudi družbeni in kiultuirni vzpon komune.
V razpravi so se po referati tovariša Dorčiča oglašali član plenuma iz vseh republik, pi tudi predsednik združenja tova riš Uroševič in gost, namesto tl sekretarja sekretariata Zvezne ga Izvršnega sveta za prosveh in kulturo tovariš Jeumovič.
Diskutantl so brez Izjemi priznali velik pomen zakona < šolstvu, ki zahteva sicer ši okoli 30 dopolnilnih zakonski! predpisov, pa kljub temi predstavlja čvrsto podlago zi pot v sodobno šolo. Poglavitni pozornost bo sedaj morala ve Ijati izdelav) predmetnikov !r učnih načrtov — posebej še \ tisti fazi, ko bodo poklicani tudi komune In vsaka šola. di jim vtisnejo svoj pečat.
Mnogo je bilo govora o »sa^ modoprinosih«, oziroma posebnih šolskih skladih, da b mogli bolje zadovoljiti potre, bam po šolskem prostoru. Zakon te Ideje sicer ni sprejel ni je pa tudi zavrgel, zato sc tozadevne akcije v okviru občine ali okraja povsem možne in se v nekaterih krajih Make. donlje tudi že izvajajo (n. pr, 2 % od prometa v trgovinah). Zelo pozitivno ie tudi načelo, da se bo nova šola mogla usta. noviti le tedaj, če bo predvidena v šolski mreži.
Ko so diskutantl razpravljali o družbenem upravljanju v šoli so posebej opozarjali na člena 129 tn 130 zakona o šolstvu, iz katerih nedvoumno izhaja, da ni noben družbeni organ upravljanja nadrejen drugemu in da ima vsak od treh organov, ki neposredno vodijo šolo, svojo lastno pristojnost. Opozorilo je bilo nujno, kajti v praksi se često šteje kot družbeni organ upravljanja le šolski odbor. Nikakor ne gre zapostavljati vloge učiteljskega kolektiva. Iz katerega mora odsevati tudi delo sindikalne organizacije, saj prosvetni svetniki še dolgo ne bodo tako številni, da bi mogli vplivati v večji meri na vse posameznike. Učiteljski zbor je po važnosti celo na prvem mestu, saj je on nosilec vzgojnega smotra.	•
Govora ie bilo tudi o kadru, učbenikih, organizaciji prosvetno znanstvene službe, ocenjevanju, honorarjih, prosvetnem tisto In še mnogih drugih aktualnih temah, ki bremenijo prosvetnega delavca.
Po diskusiji na prvo točko dnevnega reda je sledilo poročilo o delu predsedstva in tajništva združenja.
POROČILO SEKRETARIATA IN PREDSEDSTVA
Poročilo o delu sekretariata in predsedstva Združenja učiteljev, predmetnih učiteljev in profesorjev FLRJ ja prečita! tov. Mitar Nikolič. Iz poročila povzemamo najvažnejše ugotovitve.
Na tretjem plenarnem sestanku je bil kritično pregledan »Predlog sistema vzgoje in izo brpževanja v FLRJ.« Po sklepu plenuma naj bi predsedstvo ma terial s to diskusijo razmnožilo in z njim seznanilo vse čkn-stvo. Predsedstvo je diskusijo o »Predlogu« objavilo v »Reviji školstva« št. 3. S tem so bila društva in pristojni organi e-znanjeni z delom Centralnega odbora na tako važnem področju, kot je reforma šolstva.
Predsedstvo je prav tako razpravljalo o predosn.utkih uvodnega zakona za zakon o šolstvu in splošnega zakona o šolstvu in dalo svoje pripombe, od katerih so bile mnoge sprejete
v končno redakcijo.
Centralni odbor je uspešno sodeloval prt dodatnih predpisih k zakonu o javnih uslužbencih, posebno še pri tistih, ki urejajo položajne plače v šolski službi, razpis mest in pa sodelovanje naših društev v različnih administrativnih komisijah, kadar te obravnavajo primere s področja šolstva. Predpise o posebnih dodatkih in dajatvah v naravi bi morale dati republike, vendar dve od njih tega doslej še nista storili (med njimi tudi LR Slovenija). V zvezi s tem bi morali tudi ljudski odbori čimprej odločiti, katere kraje z njihovega področja je šteti kot vasi.
Zelo aktualno je vprašanje prekoredn.ega dela v prosvetni službi. Republiški odbor LR Bosne tn Hercegovine zahteva, da Centralni odbor naprav; vse potrebne korake, da bo to vprašanje čimprej rešeno. Nerešeno je tudi vprašanje ocenjevanja
V	jubilejnem letu
Prestopili smo prag v novo leto 1959.
V	tem letu praznujemo z delavskim razredom štiridesetletnico obstoja, dela in borbe Komunistične partije oziromp Zveze komunistov Jugoslavije. Ideologija, ki so jo prvi' sprejeli ponižani in razžaljeni, ideologija, ki je najprej domovala v delavskih barakah in viničarskih bajtah, ideologija, ki so jo dušili po temnih zaporih, je razplamtela v narodnoosvobodilni vojni po vsej domovini, vsa srca je napolnila in združila v boju vse, ki so ljubili Svobodo in vstajenje Človeka. Sovražni tujci in domači hlapci so jo poniževali in zasramovali; krivi so, da je bila pot do zmage tako strma in krvava. Komunisti se težke poti niso ogibali, nikoli niso oklevali, ker so nosili v sebi neomajno prepričanje, da bodo na koncu poti segli v roko — zmagi. Od zmagoslavnih dni naprej vro iz naših grl besede, polne ponosa in sreče; Tito, Partija!
Kaj bomo delali v jubilejnem letu naše Zveze komunistov?
Mlada srca bomo polnili s slavno preteklostjo našega delavskega razreda in naše vodilje Zveze komunistov. Z vso toplino slovenske besede bomo oživljali boj in delo našega junaškega ljudstva in herojev, ki so zrasli iz njega: kakor kamen poleg kamenčka bomo nalagali v mlada srca prelepe čednosti dela, boja, zaupanja, tovarištva, enotnosti, hrabrosti in zvestobe, da bo ohranjen v mladih srcih mozaik naše blesteče preteklosti v živih barvah, ki ne bodo nikoli zbledele.
Iz naših borbenih in težko preizkušenih src bomo presajali v mlada pokolenja svojo ljubezen do socialistične domovine, Tita in Partije. Roke bomo podali najmlajšim in prehodili bomo z njimi vso domovino, da bodo videli, kako lepa in čudovita je vstala iz ruševin in zaostalosti. Ko bomo potovali po domovini, bomo občudovali naše brate Hrvate, Bosance, Srbe, Črnogorce in Makedonce, kako spreminjajo podobo svoje domovine. Vse, kar raste v teh dneh novega iz naših tal, vse, kar združuje bratske narode v jugoslovansko družino, je neločljivo povezano s Titom, Partijo in socializmom.
Mladi rod bomo oboroževali z nepremagljivim orožjem delavskega razreda — z ideologijo znanstvenega socializma. Generacije revolucionarjev so se ga oklenile in žrtvovale zanj svoja življenja. To je nauk, ki je prestal zgodovinsko preizkušnjo v ognju socialističnih revolucij. Narodnoosvobodilno generacijo je povedel k zmagi, mladim generacijam pa naj bo kažipot k novim uspehom, dokler ne dosežejo poslednje zmage — bratstva in miru med vsemi narodi na svetu.
-Delu čast in oblast-, to bo geslo, ob katerem bo spoznavala mladina zgodovinsko vlogo, ki jo odigrava v sedanjem obdobju delavski razred. Vse raste iz dela in boja! V tovarne bomo odhajali, da bomo videli, kako se kuje železo, za traktorjem bomo stopali, da bomo videli, kako se seje žito. Delavske svete in zadružne odbore bomo obiskovali, da nam bodo povedali, kako gospodarijo in napredujejo; svetovali nam bodo, kaj naj učimo mladino, da bo prišla pripravljena na delo. V šolah se ne bomo samo učili iz knjig, tudi delali bomo! Ustanavljali bomo zadruge in se vadili v upravljanju.
S takim delom bomo reformirali šolo, saj pravi Program Zveze komunistov: -Da bi bilo šolstvo kos takšni nalogi, je nujno potrebno, da se v svoji organizaciji, v metodah dela, v svojem delovanju neprenehoma izpopolnjuje, hodi vštric z razvojem družbe in zadovoljuje potrebe, ki neprenehoma rastejo. Posebno pomembno je, da je šola povezana z družbeno-ekonomsko stvarnostjo, da je sposobna s svojim programom izražati konkretne potrebe mladega naraščaja in jih prilagajati potrebam družbe; da je sposobna zbuditi v mladem človeku interes za' vse tisto znanje, ki je potrebno za njegov sedanji in bodoči materialni, kulturni in moralno-družbeni napredek. Pouk v naših šolah mora živo spremljati sodobni razvoj in rezultate sodobne znanosti, družbene prakse in umetnosti ter te rezultate uporabljati pri vzgojnem delu,-
VLADKO MAJHEN
prosvetnih delavcev (člen -50) in njihovih strokovnih izpitov, ker manjkajo podrobnejša navodila. Centralni odbor je * uspehom interveniral pri Sekretariatu za občo upravo Zveznega izvršnega sveta, ko so se v nekaterih republikah tolmačile prevedbene odločbe za uslužbence v zaključnih razredih v njihovo škodo (člen 405 Zakona o javnih uslužbencih).
Predsedstvo je proučilo vlogo prosvetnih delavcev v predvolilni aktivnosti za volitve poslancev. Ti so bili pravočasno seznanjeni s sklepi zveznega odbora SZDL, z referatom tovariša Tita in drugim materialom in so se zato zelo hitro vključili v delo.
Združenje je bilo zastopano na najvažnejših zborovanjih svetovnih in narodnih organizacij prosvetnih delavcev. Podrobnejše poročilo o tem je dano v posebnem referatu.
Enega svojih sestankov je predsedstvo posvetilo pismu izvršnega komiteja Centralnega komiteja Zveze komunistov 'u-goslavije. Pri tem so člani ugotovili, da bi se nekateri pojavi, o katerih je bilo govora v pismu, mogli nanašati tudi na delo Združenja in na delo v njem včlanjenih društev. Naglasili so potrebo po talni borbi proti - negativnim pojavom v lastnih vrstah, kj jih je tieba premagati z lastnimi silami, « čimer se istočasno vodi tudi borba za afirmacijo našega združenja kot enega tistih čini-teljev, na katerega se more na področju prosvete naša skupnost vedno naslanjat^
Ker je bilo v pismu vršnega komiteja CK ZKJ rečeno, da bi se moral material VII. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije v organizacijah prosvetnih delavcev študirati po posebnem programu, je predsedstvo na dveh sestankih določilo okviren načrt za ta študij. K študijskemu načrtu so bile izdelane tudi teze in nakazana literatura.
Ze nekaj časa se predsedstvo bavi z vprašanjem kongresa, ki bo v letu 1959. Da bi bilo poročilo za ta kongres čim popolnejše, sta bila izdelana dva obrazca ankete. Odgovori nanjo že prihajajo.
Predsedstvo se je bavilo še z nekaterimi drugimi vprašanji, kakor stanovanjskim (stanovanjske zadruge prosvetnih delavcev v Zagrebu, Ljubljani, Saraje/u, Skoplju, so ob materialni pomoči ljudskih odborov že v marsičem uspele, prav nič pa še ni bilo storjenega glede zaščite tistih prosvetnih delavcev, ki morajo zaradi upokojitve zapustiti stanovanje v šoli) in založniškim (doslej je izšlo 7 številk Revije školstva, vendar pa se 1200 naših organizacij in 60 tisoč njihovih članov vse premalo zanima zanjo).
Predsedstvo je pregledalo In osvojilo sklepnj račun Centralnega odbora za leto 1957, prav tako pa tudi proračun, za leto 1953, sklepni račun Komisije zs. zveze z inozemstvom za leto
1957	in njen predračun za leto
1958
Po poročilih predsedstva IR sekretariata je sledilo poročil«! nadzornega odbora, nato pa razprava.
(Nadaljevanje rta 2. strafjij
VEDNO VEG SREDSTEV ZA ŠOLE
Predstavniki tridesetih društev učiteljev in profesorjev ljubljanskega okraja so se 20. decembra zbrali v magistralni dvorani v Ljubljani na rednem letnem občnem zboru. Razen delegatov so se zbora udeležili še nekateri gostje, med njimi član Izvršnega sveta LRS in presednik Sveta za šolstvo LRS Vladko Majhen, član mestnega odbora Združenja v Beogradu Milorad Mihajlovič in član mestnega odbora Združenja v Zagrebu Danilovič. Občnemu zboru je prisostvoval tudi član Okrajnega komiteja ZKS in predsednik Sveta za šolstvo OLO Ljubljana Avguštin Lah.
Se preden je predsednik okrajnega odbora Stefan Trobiš podal poročilo o delu društev v preteklem razdobju, je spregovoril tovariš Majhen. V precej obširnem nagovoru je nanizal vrsto vprašanj, ki so se pojavila v delu prosvetnih delavcev z uvajanjem šolske reforme.
Sam šolski sistem, je dejal tovariš Majhen, ne bo mogel zadostiti močni razvejanosti današnjih poklicev. Zato ie DO" tretono izpopolnjevati po šolski sistem izobraževanja ob praktičnem delu, v proizvodnji. Ves naš družbeni razvoj teži vedno bolj v to, da našo šolo približamo proizvodnji, zato dajemo v zadnjem čašu toliko poudarka šolskim zadrugam tn drugim oblikam praktičnega deli a naše mladine.
Za prosvetne delavce je danes odločilno vprašanje: v koliko se ie že spremenil naš odnos do učenca in do vzgojnega dela sploh? Vzgojiti moramo namreč ustvarjalnega človeka, človeka, ki bo stremel naprej, ki bo pripravljen spreminjati svet, v katerem živimo. Zato je potrebno reformirati vse notranje življenje današnje šole. Solo je treba približati našim družbenim oblikam. Zato so tu razredne in šolske skupnosti.
V družbenem upravljanju smo v naših šolah zdaj na pol pota. Šolskj odbori so se doslej v glavnem bavili z materialnimi vprašanji šol; zdaj bodo morali pomagati preosmovati življenje v šoli z zunanjimi sila-
mi. Pri tem bo potrebna pomoč Zveze komunistov in Socialistične zveze, zlasti pri izbiri članov novih šolskih odborov.
Tovariš Majhen je opozoril na bistveno nesorazmerje v naši družbi: tehnično so naše tovarne že sodobno opremi j ene. močno zaostal na ie naš človek, delavec in prav tako Izobraženec (tehnik, inženir.. X Premagovanje te vrste konservativnost! morajo družbeni organi prinesti v šolo. Za to pa bo seveda potrebna še marsikatera sprememba v učnih programih šol in v delu šol sploh.
Razprava o šolski reformi se pri nas suče večinoma okrog oiganizaoijskih vprašanj. Tudi uvajanje novih predmetov ni bistveno za reformo šole. Več bi morali razmišljati In razpravljati o nakopičenih konservativnih metodah vzgoje, zlasti v naših gimnazijah.
Preveč poudarka dajemo tudi pouku tujih jezikov. Tuj jezik ne sme biti merilo izobrazbe za nobeno nacijo! Najprei je treba obvladati domač jezik in se naučiti delati tako. da ho mlad človek postal koristen član socialistične skupnosti.
šolska reforma is za prosvetne delavce izpit — ali se bodo uveljavil! tudi družbeno, te de. jal tovariš Majhen.
Po reorganizaciji obveznega in splošno izobraževalnega šolstva je zda jv okraju 267 osnovnih šol, med njimi 63 popolnih osemletk, 14 nepopolnih, to je takih, ki se postopoma razvijajo v popolne osemletne osnovne šole, in 160 štiri- oziroma pet-razirednth osnovnih šol.
V teh šolah se šola 52.840 učencev in učenk; v 1.718 oddelkih jih poučuje 2073 učiteljev, predimetnih učiteljev In profesorjev. Manjka trenutno v okraju 51 učnih moči.
Razen tega je v okraju še 11 gimnazij z 2.610 dijaki in 190 profesorji.
Sole v mestih in večjih sre-diščih so nesorazmerno bolje vzdrževane kot Pa šole v oddaljenejših krajih. Prav bi bi5*t da bi Okrajni svet za prosveto le določil normative o mlnlmal. nih Izdatkih za redno šolsko delo', kar bi nedvomno lzbo'i«ai0 stanje na teh šolah.
Treba je ugotoviti, da se v zadnjih letih hitreje grade nove šole in da perspektivni plani občin tn okraja v prihodnjih letih predvidevajo še večje napore v tej smeri.
Pregled okrajnih investicij za šole v zadnjih In v prihodnjih letih je takle:
1956
1957
1958
1959
1960
1961
337 milijonov dinarjev 480 milijonov dinarjev 635 milijonov dinarjev 660 milijonov dinarjev 935 milijonov dinarjev 706 milijonov dinarjev
Iz poročH4 Okrajnega odbora Združenja učiteljev tn profesorjev Ljubljana navajamo nekaj misli.
Telesna vzgoja na naših šolah še vedno pastorek
V	smislu Kongresa za telesno vzgojo, ki je bil jeseni v Beogradu, sta se 24. decembra sestala na prvi skupni seji Svet za šolstvo in Svet za telesno kulturo OLO Ljubljana. Tak način koordiniranega dela naj bi skušal v čimkrajšem času odpraviti grobe napake, ki so se doslej dogajale v pouku telesne vzgoje na naših šolah. Bodoča reformirana šola ima močan poudarek na telesni vzgoji, kar je popolnoma v skladu s principi naše življenjske stvarnosti kakor tudi splošnega toka modernega sveta.
»šolniki niso bili nikoli nenaklonjeni telesni vzgoji v šoli> ker se prav dobro zavedajo njenega pomena,« je dejal uvodoma predsednik Sveta za šolstvo Avguštin Lah. »Vendar nam v desetletju splošne izgradnje naše dežele sredstva doslej niso dovoljevala gradnje telovadnic pri nekaterih osnovnih šolah; ta je bila potisnjena po sili razmer v drugo fazo, katere pa še nismo mogli uresničiti. Lahko bi omenili še to, da tudi s strani zdravstvenih organov to vprašanje ni bilo nikoli posavljeno tako, kot bi bilo potrebno.
V	proračunu za prihodnje leto je določena kar ena tretjina sredstev za negospodarske investicije za gradnjo šolskih objektov, med katere spadajo seveda tudi telovadnice. S temi sredstvi se nam obeta bistvena sprememba.«
Svet za šolstvo se je odločil, da v bodoče ne bo dovolli več gradenj šol brez ustreznih prostorov za telovadbo. Pri dograjenih šolah, ki nimajo telovadnic (na primer nova šola v Šetvidu) pa bodo skušali odpraviti to pomanjkljivost.
Tudi pripravljajoči se načrti za gradnjo Pedagoške akademije v Ljubljani predvidevajo ne samo^elovadnieo, marveč tudi vse potrebne zdravstvene prostore. To bo tem večje važnost, ker ugotavljamo, da učitelji marsikje na šolah nimajo pravega odnosa do telesne kulture. Prav tako pa je tudi res, da marsikje nimajo potrebnih materialnih sredstev ga nabavo orodja. Nekateri člani obeh svetov so se vprašali, kje je pravzaprav vzrok, da vprašanje telesne vzgoje na t^novnih šolah pri nas ne more steči tako, kot bi kljub Vsemu lahko. Čeprav so bila na Šole razposlana že številna priporočila, kako naj si učitelji (telesne vzgoje) pomagajo z nabavo najpreprostejših sredstev, kot so žogice, obroči, lestve itd., se stvar ni izboljšala. Kaže, da bo potrebna strožja šolska inšpekcija, kako ■e izvajajo učni načrti in v njih Vsebovana določila glede te-issno-vzgojnega pouka.
V	razpravi so se izkristallzi-Mja še nekatera skupna stali-fea obeh svetov.
Morda bi v prvi vrsti omenili pripombe, češ da predstavniki oblasti na nekaterih občinah — od predsednika navzdol — ne upoštevajo želja in predlogov učiteljev. (Primer v Suhi krajini.) Zdravstveni pregledi otrok se vršijo popolnoma samo z namenom golega ugotavljanja bolezenskih primerov ali telesnih hib učencev, namesto da bi bili združeni z istočasnim dajanjem navodil, kako naj| učenci pazijo nase ali odpravljajo svoje napake.
Za uspešno izvajanje akcije v pogledu telesne vzgoje v naših osnovnih šolah naj bi se

Igra telesa in duha
zbirali na skupnih scsijtnkih tudi sveti za šolstvo in sveti za telesno vzgojo na občinah ter naj bi vabili tudi odgovorne predstavnike oblasti. Zdaj bo namreč na občinskih ljudskih odborih, da store svoje.
Samo Iz proračuna okrajnega ljudskega odbora bo torej za nove šolske stavbe določeno tri milijarde 753 milijonov dinarjev. Ce k temu prištejemo še sredstva iz sklada za kadre strokovnih šol in sredstva občinskih ljudskih odborov, potem 'bodo ta sredstva še znatno večja.
Občni zbori društev so pokazali nekaj razveseljivih dejstev, predvsem to, da so društva v svojem delu postala samostojnejša. V ljubljanskem okraju je zdaj že večje število društev, ki so sposobna povsem samostojno reševati težavna vprašanja šolstva in prosvete. V občinah so sl nekatera naša društva že tako utrdila svoi ugled, da z njimi resno računajo kot z družbeno političnim člnUeijem.
Velika večina članov naših društev je pravilno doumela potrebe socialistične družbe In vlogo, ki naj jo Ima v njenem nadaljnem razvoju naše šolstvo. Na vseh naših zborih in društvih stalno razpravljajo o novi vsebini in novih oblikah dela v šolah.
Skrb za strokovno, pedagoško, metodično In Ideološko Izpopolnjevanje članov je pri okrajnem odboru vodila še posebna komisija, ki sl le prizadevala delo v strokovnih aktivih čimbolj razširiti na podeželje In pritegniti k sodelovanju vse tiste člane, ki poučujejo predmetno.
Zdaj deluje 15 okrajnih strokovnih aktivov — za slovenščino, angleščino, francoščino, nemščino, latinščino in grščino, srbohrvaščino, zemljepis jn zgo-dovlno, filozofijo, prirodopis, matematiko in fiziko. kemijo, glasbo, likovno vzgojo, telesno in predvojaško vzgojo. Delo v strokovnih aktivih podpira Tajništvo za šolstvo okrajnega ljudskega odbora z vsakoletno dotacijo.
Pomoč, ki jo je doslej »a nadaljnje Izpopolnjevanje našega članstva nudil republiški Pedagoški center, je sicer dobrodošla in uspešna, vendar pa premajhna za vso Slovenijo In je zato pričakovati. da se bo v smislu splošnega zatona o šolstvu hitreje vzpostavila tudi okrajna prosvetna pedagoška služba, ki bo nova in za nadaljnji razvoj šolstva zelo pomembna ustanova.
Studijski program za idejno In strokovno izpopolnjevanje le bil z zavodov in občinskih svetov za šolstvo prenešen na društva. Odziv pri študiju materiala VII. (kongresa In programa Zveze komunistov Jugoslavije je skoraj povsod sito odstoten.
S tem študijem, ki naj postane stalna oblika idejno-političnega izpopolnjevanja prosvetnih delavcev, bomo nadaljevali vse leto je rečeno v poročilu okrajnega odbora Združenja učiteljev in profesorjev Ljubljana.
Na občnem zboru društev ljubljanskega okraja so delegati izvolili nov 17-člamski odbor s predsednikom Srečkom Bo-žnarjem, ravnateljem III. osnovne šole v Ljubljani; novi blagajnik je Slavko Sašek. ravnatelj poizkusne šole »Frana Levstika« v Ljubljani. Razen teh sta y odboru tudi predsednik Socialnega fonda učiteljev Lovro Korenčan in predsednik Socialnega fonda profesorjev Henrik Koreno.
Dosedanjemu predsedniku Stefanu Trobišu je upravni odbor podaril originalno sliko Maksima Gasparija in se mu zahvalil za požrtvovalno delo.
d. a.
Kako bodo šole v LR Srbiji praznovale 40-letnico ustanovitve KPJ in SKOJ-ja
»Prosvetni pregled«, Ust prosvetnih delavcev Srbije, prinaša v eni izmed zadnjih številk podrobno poročilo ali bolje navodila, kako naj šole pripravijo proslavljanje dveh velikih obletnic v zgodovini jugoslovanskih narodov — 40-letnvce ustanovitve Komunistične partije Jugoslavije in SKOJ-a. Ne bo napak, če na kratko Seznanimo naše bralce z vsebino tega članka.
Aprila 1959 bo poteklo 40 let od ustanovitvenega kongresa KPJ, ki ga v zgodovini jugoslovanskega delavskega gibanja imenujemo Kongres ujedinjenja. V dneh od 20. do 23. aprila 19l9 so se V Beogradu sestali predstavniki Socialdemokratskih strank Srbije, Bosne in Hercegovine, Socialistične stranke Dalmacije, predstavniki velike večine članstva Socialidemokrat-ske stranke Hrvatske in Slavonije, Vojvodine, Makedonije in Črne gore — ter osnovali Socialistično delavsko partijo Jugoslavije (komunistov). Tako pomeni omenjeni datum začetek delovanja revolucionarne delavske partije Jugoslavije na marksističnih osnovah — Komunistične partije.
Razdobje delovanja KPJ oziroma ZKJ je časovno kratko. Rezultati, ki so jih naši narodi dosegli pod njenim vodstvom v tem času, pa so veliki in pomembni ne samo za našo deželo, temveč za vse mednarodno delavsko gibanje, za sodobno in ustvarjalno uporabo marksizma-leninizma, za nadaljnji razvoj socializma sploh.
V tem velikem slavju naših narodov bo s proslavljanjem 40-letnice ustanovitve KPJ in SKOJ-a sodelovala tudi naša šolska mladina. Na različne načine se bo senanjala s podrobnostmi herojske preteklosti in enotnosti jugoslovanskih narodov pod vodstvom Komunistične partije Jugoslavije. Upoznavanje z ogromnimi uspehi delovanja KPJ in SKOJ-a bo v veliki meri doprineslo k uresničevanju vzgojnih in izobraževalnih nalog naše socialistične šole, zlasti pa nadaljnjemu razvijanju socialističnega patriotizma sploh in krepitvi bratstva in enotnosti naših narodov. Herojska dejanja članov KPJ in SKOJ-a v času stare Jugoslavije in. še posebno v Narodnoosvobodilni vojni bod0 našo šolsko . mladino spodbudila k še večjim naporom, k upornotsti in vztrajnosti pri osvajanju znanja in disciplini;
Četrti Plenum Združenja
V razpravi so člani plenuma zahtevali intervencijo zaradi prepočasnega sprejemanja nekaterih dopolnilnih predpisov in navodil, ki bi jih moral dati sekretariat ZIS za prosveto in kulturo, ter naznačilj vprašanja,
(Nadaljevanje s 1. strani) o katerih naj posebej razpravljajo odposlanci plenuma s tovarišem Krstom Crvenkovskim. Soglasno je bil sprejet predlog predsedstva, da bo kongres leta 1959 v Beogradu in to decembra meseca. Delegate zanj bodo
volili okrajni odbori na letnih občnih zborih v mesecih septembru in novembru 1959.
Zatem je sledilo poročilo komisije o mednarodnih zvezah v letih 1955—1958, ki ga je dal sekretar Nedeljko Savič.
Iz poročila o mednarodnih zvezah Združenja učiteljev, predmetnih učiteljev in profesorjev FLRJ od 1955-1959
Delavsko in sindikalno gibanje v Jugoslaviji je od nekdaj v polni meri sodelovalo pri krepitvi mednarodnih zvez.
Naši sindikati stoje na stališču, da mora mednarodno sodelovanje sloneti na načelih popolne enakopravnosti in medsebojnega spoštovanja. Zveza sindikatov Jugoslavije in vse njene organizacije so na teh načelih razvile stike z vrsto svetovnih, in narodnih sindikalnih or-ganžacij. Ti stik; postajajo iz dneva v dan večji jn dajejo jugoslovanski sindikalni organizaciji možnost, da kot čvrsto or— ganizirana sila vpliva na mednarodno delavsko gibanje.
Naše Združenje se je kot sindikalna organizacija prosvetnih delavcev v sklopu Zveze sindikatov Jugoslavije od svoje ustanovitve leta 1955 pa do danes v svoji mednarodni aktivnosti ravnalo po načelih, ki vodijo Zvezo sindikatov Jugoslavije.
V mednarodnih organizacijah, katerih član je, je združenje zahtevalo, da se dosledno spoštuje enakopravnost vseh organizacij prosvetnih delavcev, in to ne glede na njih velikost. Ne da bj se vmešavalo v notranje zadeve nacionalnih organizacij prosvetnih delavcev, je le-tem združenje stalno dajalo moralno podporo v njihovem boju za nove ekonomske ali demokratično - pravne pridobitve. V tem smislu je bila že na našem ustanovnem kongresu sprejeta listina o pravicah in dolžnostih prosvetnih delavcev, ki je pri nas dobila tudi široko publiciteto. Hkrati Se Je naša organizacija skupaj z drugimj organizacijami borila za izboljšanje vzgojnih in izobraževalnih pogojev v šolah in drugih vzgojnih zavodih širom sveta.
Posebno pažnjo smo posvečali proučevanju tujih izkušepj na področju šolstva pa tudi proučevanju _ družbene aktivnosti prosvetnih delavcev in njihovih-organizacij. Da bi te izkušnje dobile čimvečji odmev, smo pričeli izdajati »Revijo školstva«, ki prinaša gradivo Iz zamejskih časopisov in publikacij. Pa tudi naše jugoslovanske izkušnje so dobile široko publiciteto v biltenih in drugih publikacijah
viji. Konfederacija je formirala pet posebnih komisij, ki stalno spremljajo razvoj na svojem delovnem področju. Te komisije So; za pedagoški tisk, za tehnološko in strokovno Izobraževanje, za vzgojo defektne mladine, za izobraževanje na vasi, za higieno, za telesno kulturo in počitek.
Združenje učiteljev, predmetnih učiteljev in profesorjev FLRJ je tudi član evropskih mednarodnih organizacij: Federacije združenj učiteljev (od 1951 dalje) in Mednarodne organizacije združenj profesorjev srednjih šol ((od 1952 dalje). Ti organizaciji sta medsebojno naj tesneje povezani In prirejata že nekaj let sem svoje kongrese istočasno in v istem kraju. Najvažnejše teme, ki so bile na kongresih obravnavane, so: svo-
izkušenj, k delovni	____ ^
veliki zgledi ji bodo pomagali, ■ mednarodnih organizacij da uspešneje in po svojih možnostih sodeluje pri socialističnem razvoju , njihove domovine.
Zaradi izredno velike važnosti najširšega in vsestranskega upoznavmja šolske mladine vseh starosti z zgodovino KPJ in SKOJ-a bi bilo dobro, da bi uresničenje te pomembne
Naši mednarodni stiki so kaj raznovrstni. Obstajajo v obliki zamenjave strokovne in sindikalne literature, v medsebojnem proučevanju določenih šol-skovzgojnih vprašanj (n. pr. obravnavanje zgodovinskih dogodkov v zgodovinskih učbenikih), v propagiranju dopisovanja med prosvetnimi delavci alj
naloge začeli kar najbolj orga- učenci, v organizaciji medna
> •___ • _ _ —. ^ /vrv h n A vrl ol n —	„	.
nizirano in s podrobno izdelanim programom, upoštevajoč med drugim tudi psihofizični razvoj učenca in pa posebnosti kraja, v katerem stoji šola. S tem namenom se lahko uporabljajo različne oblike dela pri pouku skoraj vseh predmetov, posebno še pri pouku nacionalne zgodovine, zemljepisa, materinega jezika, pri petju, risanju itd.
Skoraj vsaka naša vas ima kak značilen dogodek, vezan na delovanje KPJ In SKOJ-a, zlasti v času NOV pa tudi socialistične izgradnje. Iz kronik vasi in mest se lahko tudi najmlajši učenci osnovne šole seznanijo z zgodovino KPJ. Povsod po naših vaseh in mestih so se odigravali važni dogodki. Tam so živeli, delovni ljudje, starejši im mlajši, ki so se udeležili boja zoper okupatorje in domače izdajalce z diverzantskimi akcijami, s .skrivanjem in negovanjem ra/njen-cev, v ilegali Ud. Starejše lahko že adrobneje seznanjamo tudi z znamenitimi dogodki in osebnostmi komune pa tudi okraja, v okviru učnega načrta pa z dogodki in ljudmi Republike ali Federacije. V višfih razredih gimnazij in učiteljišč ter strokovnih šol se lahko dajejo seminarske naloge na teme iz zgodovine KPJ in SKOJ-a. ■ Sole in sveti za šolstvo na občinah naj bi razpisali nagradne natečaje .za najboljše naloge na teme iz zgodovine KPJ in SKOJ-a. Najboljše naloge bi nagradili s knjigami, potovanjem in obiskom kakega kraja ali letovišča. V dneh Kongresa ujedi-njenja bi bilo primerno orga-nizirti razne kulturne in telovadne prireditve, tekmovanja, obiske muzejev NOB in zgodovinskih krajev, razstave izdelkov učencev s tematiko iz zgodovine KPJ, obiske gledališč in kino predstav itd. Posebnega pomena bo akcija šolske mladine za zbiranje dokumentov o delu KPJ in SKOJ-a pred vojno in kasneje, ker tega gradiva je še vedno ve-lio pri posameznikih in svojcih padlih.
rodnih tečajev in seminarjev za prosvetne delavce in končno v obliki kulturnega turizma, ki ga predstavlja izmenjava prosvetnih delavcev.
Naše združenje je včlanjeno v treh mednarodnih organizacijah, od katerih sta dve bolj ali manj evropskega pomena, do-čjm moramo tretji dati svetovni značaj. V Svetovno konfederacijo organizacij prosvetne strok« se je naše Združenje včlanilo po mednarodni federaciji evrop. skih organizacij prosvetnih delavcev leta 1952, ko je bila omenjena organizacija ustanovljena na konkresu v Kopenhagenu. Organizacija ima vsako leto svoj kongres. Na vseh so sodelovali tudi naši predstavniki z izjemo v letu 1956, ko je bil kongres v Manili, na katerega Pa smo vendarle poslali svoje gradivo. Na vseh kongresih so bila na vrsti važna organizacijska in šolska vprašanja, kakor: enaka nagrada za enako delo, situacija prosvetne stroke, učitelj in napredek družbe, pomanjkanje učiteljskega kadra, pomoč, ki jo daje javnost šoli in podobno.
Skupaj z UNESCO je konfederacija izdala projekt za sistematičen pouk o Združenih narodih. V ta projekt je vključenih deset držav, med njimi tudi Jugoslavija. Konfederacija je določila naše Združenje za koordinatorja tega dela v Jugosla-
Obisk
pri Crvenkovskem
Predsednik in sekretar Centralnega odbora Združc nja učiteljev, predmetnih učiteljev in profesorjev Jugoslavije sta bila skupaj s predsedniki republiških odborov 8. decembra na obiku pri sekretarju Sveta za prosveto in kulturo Zveznega izvršnega sveta tovarišu Krstu Crvenkovskem. Pogovorili so se o nekaterih važnejših vprašanjih pri izvajanju novega Zakona o šoltvu, in sicer: o potrebi nagle graditve šolskih stavb, o študijskem izpopolnjevanju prosvetnih delavcev, o delovnem času in prekournem delu, o ocenjevanju učiteljstva, o priznavanju napredovanja borcem-prosvetnim delavcem iz let 1941—43, o stanovanjskih vprašanjih, o podpori strokovnemu tisku, o stimulaciji pedagoških svetovalcev in o izvajanju šolskih proračunov. Končno so sekretarja Sveta za prosveto in kulturo seznanili s slilTca-njem kongresa učitelj-v, predmetnih učiteljev in pro-sesorjev Jugoslavije, ki bo v decembru mesecu letošnjega leta in bo imel mednarodni pomen.
Sekretar je pokazal za ta vprašanja veliko razumevanje ter obvestil predstavnike Združenja o nekaterih stvareh, kt se že rešujejo. Posebej je želel večjega sodelovanja med Združenjem in Svetom za prosveto in kulturo Zveznega izvršnega sveta. Pripomnil je, da se bodo o vseh uredbah in zakonih, ki jih predvidevajo, predhodno z Združenjem posvetoval i.
boda učitelja, učitelj la njegovo sodelovanje v kulturnem žvljenju skupnosti, sistem šolskih počitnic, dejavnost nacionalnih združenj na področju mednarodnega sporazumevanji, razvijanje smisla za družbeno odgovornost, zveze med srednjo in višjo stopnjo izobraževanja. Naše Združenje je aktivno sodelovalo pri obdelavi tem. Stališča, ki jih je Združenje zavzelo, so bila publicirana v biltenih teh mednarodnih organizacij.
Naša iniciativa v mednarodnih organizacijah je med drugim zasledovala tudi Cilj, da povečamo zveze s posameznimi na-eionalttmi organizacijami prosvetnih delavcev. Vzpostavili smo zveze s skoraj vsemi organizacijami prosvetnih delavcev v vzhodno evropskih državah, čeprav prj nekaterih ti stiki niso presegli okvira oficialnosti, kar pa ni naša krivda. Atmosfera, ki jo ustvarja neprijateljska kampanja proti naši državi, ne dopušča vsestranskega sodelovanja s sindikalnimi organizacijami prosvetnih delavcev v teh državah.
Tesno smo sodelovali s francoskimi organizacijami prosvetnih delavcev, posebej pa še z Ligo francoskih prosvetnih delavcev, ki že nad 80 let združuje vse francoske prosvetne delavce v boju za laiško šolo. Temu sodelovanju se moramo zahvaliti, da je v času, ki ga zajema poročilo, nad 1000 jugoslovanskih prosvetnih delavcev prišlo za krajši čas v Francijo in prav toliko Francozov k nam. Poleg tega je Liga organizirala še vrsto tečajev za učitelje francoskega jezika. Naše zveze z Zvezo učiteljev Velike Britanije so se razvijale na podoben način. Izmenjava učiteljev in dijakov se je tu vršila po posebni organizaciji:	Zvezi za
prosvetno izmenjavo. V zadnjih letih je ta posredovala okoli 800 angleškim učiteljem in dijakom krajše bivanje v Jugo-slavjii ter nad 400 našim prosvetnim delavcem in dijakom bivanje v Angliji. Naše zveze z Zahodno Nemčijo se v glavnem reducirajo na izmenjavo publikacij in prisostvovanja predstavnikov na kongresih.
Naši oficialni predstavniki so obiskali Sovjetsko zvezo, Poljsko, Bolgarsko, Madžarsko, Ce-hoslovaško, Romunijo, Belgijo, Grčijo; iz teh in še nekaterih dežel so prihajale uradne delegacije prosvetnih delavcev v Jugoslavijo. Mimo tega je prišlo do izmenjav prosvetnih delavcev še s Turčijo (210), Grčijo (okoli 200), Dansko (8), Avstrijo (38) in Italijo (194).
Z organizacijami v državah, ki niso bile omenjene, izmenjavamo predvsem naš tisk. CO Združenja dobiva Iz 20 držav nad 60 časopisov v zameno.
Temeljito preosnovo gimnazije
Pretekli mesec je bilo v Zagrebu posvetovanje v reformi gimnazije. Predavatelji, dijaki in predstavniki organov družbenega upravljanja so se pogovorili o dosedanjih izkušnjah pri uvajanju novih oblik dela v šolski pouk.
Poleg ravnateljev gimnazij In predstavnikov šolskih odborov ter mladinskih organizacij so se posvetovanja udeležili še pred sednik Sveta za presveto LR Hrvatske dr. Miloš Zanko, dan predsedstva CK Ljudske mladine Jugoslavije Pero Djetelič ravnatelj Zavoda za napredek šolstva Ivan Leko in pred-ed nik CK Ljudske mladine Hrvatske Srečko Bijelič.
O koncepcijah bodoče gimnazije je posvetovanje ugotovilo sledeče:
Nova gimnazija ne bo več samo pripravljalna šola za študij
na univerzi, marveč zaključna šola, ki bo učencem nudila možnosti neoviranega vključevanja v razne panoge dejavnosti. Učni načrt za gimnazije bo zmanjšan s tem, da bodo črtali v njem nekateri posameznosti In zgostili vsebino. Zaključni izpiti na gimnazijah ne bodo več podobni današnjim maturam, ker bodo na njih dijaki odgovarjali Iz tistih predmetov, za katere so se sami odločili in katere nameravajo študirati na višjih šolah.
Na posvetovanju so sklenili, da bodo dosedanje izkušnje na eksperimentalnih gimnazijah prenesli tudi na ostale šole v Hrvatski. Razen tega bodo morali v prihodnje na vsaki gimnaziji omogočiti dejavnost organizacije telesne vzgoje, tabornikov, Ferialnega saveza, kulturno prosvetnih društev in organizacij za tehnično vzgojo.
Vajensko mladina je počastila dan JLA
Medtem ko se bo mladina v tekočem šolskem letu seznanjala predvsem z zgodovino KPJ, pa bo v prihodnjem šolskem letu težišče proslav na upoznavanju zgodovine SKOJ-a, katerega 40-letnica ustanovitve pada v oktober 1959.
Sveti za šolstvo pri ljudskih odborih kakor tudi Združenja prosvetnih delavcev naj bi skupno pripravili posvetovanja in delovne sestanke v okviru komun; občinski ljudski odbori pa naj preskrbijo potrebna materialna sredstva za proslavo 40-letnice KPJ in SKOJ-a.
Vajenska mladina petih ljub Ijanskih šol je letos izredne lepo počastila Dan JLA. Na pobudo kovinarjev so organizirali mladinci preko svojih šolskih komitejev LMS medvajensko tekmovanje v šahu, namiznem tenisu in streljanju, na predve čer 22. decembra pa se je zbrala vajenska mladina v dvorani Vajenske šole za trgovinsko stroko k proslvi z dokaj oboe i-nim kulturnim programom. Zlasti je pritegnila enodejanka MATI, ki so jo za to priložnost pripravili vajenci trgovinske stroke.
V slavnostnem govoru je 'črtal mladinec vso revolucionarno pot naše armade, njeno moralno moč in njen delež pri izpol-
njevanju političnih nalog. Poleg tega je govor izzvenel v prijeten občutek, da so našli vajenci ljubljanskih šol obliko za medsebojno spoznavanje in sodelovanje.
Po razdelitvi daril in diplom, ki so jih prejele zmagovalne ekipe, so se pomešali vajenci oblačilne, lesne, trgovinske, kovinske in raznih strok med seboj v nadvse prijetnem družabnem večeru.
S tekmovanji, kakor tudi • kulturnim programom samim, kar vse Je bilo v rokah mla* dink in mladincev samih, je bilo jasno razvidno, da gre tudi vajenska mladina v korak s č»' som.	V.P,
Prve šolske zadruge na Slovenskem
Še o L zveznem seminarju o šolskih zemljiščih m p.omrskih zadrugah
Organizacija pionirskega odreda „Tomaž Godec“ v Bohinjski Bistrici
Seminarja v Pančevem (o ka terem —mo že ooročali) so se udeležili prosvetni delavci iz vseh republik, predvsem upravitelji šol na podežeiju. Iz Slovenije je na seminarju prisostvovalo 12 prosvetnih delavcev, ki sicer tovariši:	Dobnikar
(Stranje pri Kamniku), Fister (Bohinjska Bistrica), Gojkovič (Raven pri Piranu), Habjanič (okraj Celje), Marentič (sekretariat Sveta za šolstvo LRS), Mehora (sekretariat Sveta za šolstvo LRS), Merdavs (Lenart v .Slovenskih goricah), Nosan (okraj Gorica), Riedl (Jernej na Dolenjskem), Sadi (Beltinci), Vrtačnik (Zavod za proučevanje šolstva LRS) in Trobiš (osnovna šola Moste v Ljubljani).
Seminar je obravnaval tri področja: prvi del je obdelal značilnosti našega , narodnega gospodarstva, zlasti kmetijske proizvodnje; v drugem je bila nakazana koncepcija nove osnovne šole, zlasti program Prirodopisnega in tehničnega pouka. Tretji — najobsežnejši — del seminarja pa je obravnaval analizo im izkušnje ter diskusijo o novo nastajajočem nazornem pouku na šolskih vrtovih in, vsebino dijaških oziroma pio-. nirskih zadrug.
Kot nakazuje novi prediog programa za osnovne šole, bo Poleg, rednega pouka v.sta vzgojnih sredstev im možnosti skupno z Učnim načrtom sodelovala pri ustvarjanju sodobnih vzgojno-izobraževalnih nalog.
Ena izmed oblik svobodnih aktivnosti, ki se je zelo utrdila in pokazala dobre vzgojne rezultate v Hrvat-ski, Srbiji in drugih republikah, je zadruga učencev — oziroma pionirska zadruga. Poleg nazornega pouka na parcelicah eksperimentalne-8a šolskega zemljišča oziroma vrta, ki je ponekod zaživel z novo sodobno vsebino, je nasta-živo dogajanje na 1360 ,par-c®lah »zadrug učencev« po vsej državi. Bistvo pionirskih zadrug je v tem, da otroci poleg Pouka na šolskem vrtu prejmejo v samostojno upravljanje parcelo v velikosti od pol ara do največ enega hektara, kjer pridelujejo eno ali več poljedelskih kultur, ponekod tudi drobne živali (čebele, perutnino, zajčke in podobno). Dosežene proizvode učenci vnovčijo ter samostojno razpolagajo z dobičkom. Ta dohodek seveda ni velik, vendar sj kolektiv zadruge z doseženim uspehom lahko organizira skupno ekskurzijo, nabavo glasbenih ali športnih re kvizitov in podobno.
Vzgojni uspehi te oblike svo bodne aktivnosti so mnogostran-ski in doseženi uspehi zelo dobri — ponekod so celo vplival: na gospodarski razvoj zaostalega kmetijskega področja, povsod Pa so vzgojno živo razg.pail šolske otroke. Delo na proizvodni parceli, ki pa ne sme tele »no preobremeniti učenca, utrjuje v otroku zavest, da je delo vir človeškega blagostanja — in Pod dobrim pedagoškim vodstvom tudi zavest, da je uspeh tega dela v zadružnem kolektivu večji in uspešnejši, kot če bi posameznik sam proizvajal. Poleg proizvodnega dela je v šolski zadrugi bistveno to, da učenci samostojno upravljajo to proizvodnjo v svojem zadružnem odboru, ki jih v preprosti in nazorni obliki vzgaja v kolektivne proizvajalce, ki si n.ed seboj pomagajo in ki imajo čut odgovornosti do skupnih nalog tn kolektivne lastnine
t^elo na Jol-kem vrtu in v svobodni aktivnosti na mali ekonomij,; šolske zadruge nazorno Vz§aja sopla.!isfčnega človeka in Upravljalen proizvodnje z občutkom odgovorro?'! Ob strokov nem mentorstvu (učiteljev ali kmetijskih strokovnjakov) učen ci sami odločajo o programu svojega dela v zadrugi. Take se na primer odločijo za cvetličar stvo, za proizvodnjo zelenjave za šolsko kuhinjo ali pa tudi za kmetijtske rastline od pšenice, koruze do sadnih vrst in jagod.
Delo na zadružni parceli ne Srne bit; mehanično, pač pa povezano z razrednim poukom. To
gospodarska vzgoja, kjer i.če-noc sodeluje ob praktični upo-, rabi prirodnih zakonitosti — od kemije, fizike in biološkega razvoja rasti, od semena do že-
tve. Ponekod, zlasti v agrarnih krajih zadruga seznanja mladino s sodobno agrotehniko^ tako da učenec spozna prednosti mehanizacije pred ročno obdelavo in tudi druge sodobne agrotehnične ukrepe, kot so umetna-gnojila, zaščitna sredstva, kemijske analize zemlje, proizvodov itd. Ob nekaterih zadrugah učencev so urejeni agrotehnični laboratoriji kot del prirodopisnega kabineta, ki učencem razvijajo obzorje tudi v tej smjri. Ker učenci te zakonitosti sami uporaibljajio in vidijo uspehe svojega dela, se razvija veselje do ustvarjalnega dela in želja do spoznavanja in širjenja :oa-nja na vseh področjih. Kar ne more doseči razredni pouk . ri spoznavanju prirode in družbe, to dosega in dopolnjuje nazorno ustvarjalno delo na šolskem
zemljišču in v zadrugi — zlasti pri učencih, ki so slabši v dojemanju abstraktnih pojmov.
Naša pionirska organizacija v LRS ima razvitih že vrsto interesnih krožkov s področja biologije — to so krožki mladih proizvajalcev, sadjarjev, vrtnarjev itd. Ti krožki se bodo lahko razvili v pionirske zadruge in bo s tem dosežen širši vzgojni in izobraževalni uspeh z obliko nazorne družbene vzgoje v zadružnem upravljanju, ekonomske vzgoje ob upravljanju izdatkov in dohodkov pro7 izvodnje. Tako bo ob fizično lažji, zanimivi in vendar znanstveno utemeljeni proizvodnji rastel tudi lik socialističnega proizvajalca, ki sam odloča o načinih proizvodnje, o spremembah v smeri proizvodnje ter končno tudi' o delitvi dohodka.
Bilo je nekaj primerov delitve dobička pionirske zadruge na posamezne učence. Zdaj so to A iz vzgojnih razlogov popolnoma opustili, tako da se dohodek uporablja za celotni delovni kolektiv v obliki izletov ali podobne stimulacije. Ta cilj, ki naj ga učenci s skupnim delom dosežejo, je tudi vzpodbuda za vztrajnejše delo in nazoren dokaz bodočim državljanom, da se le z delom dosegajo dobrine in ugodnosti.
Izkušnje dela prosvetnih delavcev in zadružnih strokovnjakov v drugih republikah so lahko koristne tudi za nas, da bomo še v večji meri razvijali to zelo primerno obliko svobodne dejavnosti učencev ob osnovni šoli in vseh šolah, ki vzgajajo učne kadre.
Ing. Vera Marentič
Pionirska zadruga — nova oblika svobodne dejavnosti učencev
Svobodne dejavnosti učencev v obliki družin in skupin v pionirski organizaciji dobivajo zaradi odraščanja otroka v mladinca vedno boli strokovni (znanstveni) značaj, zgublja oa s-e vloga vzgoje kolektiva. Tu pa se na-m nudi priložnost, da organiziramo učence v enotno proizvajalno organizacijo: v pionirsko zadrugo. Za to primerna razvojna stopnja je od.5. do
6.	razreda. Sam učni načrt 5. razreda nam daje osnovo za to organizacijo.
Šolske zadruge so se močno uveljavile zadnji dve leti v Hr-vatski in Srbiji in tudi v ostalih republikah. Pri nas je svobodna dejavnost dos-lei imela bolj značaj samostojnih pionirskih družin, čeprav so materialni pogoji, to je ureditev šol-sfc ih vrtov ih podobno za ustanovitev samostojnih proizvajalnih zadrug pri ms večji.
Izkušnje kažejo, da je enotna proizvajalna zadruga ena naj-
Pravila šolska zadruge Raven pri Piranu
1.	člen. Šolska zadruga Raven !e zadružna proizvajalna organizacija učencev osnovne Sole Raven.
2.	člen. Člani zadruge so lahko učenci od 4. razreda dalje, če zbor članov ne določi drugače. Člani zadruge so lahko tudi tovariši učitelji osnovne šole Raven.
3- člen. Sredstva zadruge so: vi-ncuc-au šolskega vrta. orodjarna z tnOuje, vinska klet z vinsko poso-
Ct D.
4.	člen. vsa sredstva zadruge so skupna last vseh članov zadruge. u razdelitvi dohodka sklepa zbor elanov.
5.	člen. Naloga zadruge je, da s skupnim delom obdeluje svoj vinograd na najnaprednejši način, da se poslužuje vseh načinov za dvig pridelka- in da v zadružnem Zivl.ien.iu skrbi za svoje člane. Za-
i	acii tega se šolska zadruga povezuje s kmetijsko zadrugo In drugimi občinskimi kmetijskimi organizacijami.
6.	člen. Zadrugo vodi upravni odbor, ki ga izvolijo člani na rednem letnem zboru. Upravni odbor šteje od o—9 članov. Zbor voli tudi nadzorni odbor, ki kontrolira delo upravnega odbora. Upravni odbor ima predsednika, tajnika in blagajnika. Nadzorni odbor ima predsednika.
7.	člen. Vsak član ima pravico soodločati o delovnem planu In o razdelitvi dohodkov.
8.	člen. Dolžnosti članov so* delati v zadrugi po zadružnem proizvodnem planu, pomagati napredku zadruge po svojih močeh In čuvati ugled zadruge.
9.	člen. Upravni odbor vodi tele
knjige:	blagajniško, inventarno,
knjigo zapisnikov in člansko knjigo.
10.	člen. Vsak član ima člansko izkaznico in značko.
11.	člen. Zbor lahko na predlog upravnega odbora ali posameznih članov pohvali, nagradi ali odlikuje posamezne izredno prizadevne člane. Prav tako lahko zbor na predlog upravnega odbora ali posameznih članov kaznuje člane z opominom, strogim opominom, z začasno izključitvijo ali stalno izključitvijo.
12.	člen. Zadruga ima svoja pravila. ki jih predpiše ali spremeni zbor zadruge. Pravila potrdi šolski odbor osnovne šole Raven.
Pravila sprejeta na zboru šolske zadruge v Ravnu dne 27. novembra 1958.
Na osnovi 91. in 103. člena Splošnega zakona o šolstvu je šolski odbor Osnovne šole Raven na svo-
ii	seji dne 25. novembra 1958. sprejel
sklep:
potrdijo se pravila šolske zadruge Raven. S tem je potrjena ustanovitev te zadruge.
Tajnik
Avgust Gojkovič, šol. upr Predsednik
Joakin Feran
MNOG*-} USPEHOV V NOVEM LETU 1959 ZELI VSEM SVOJIM ČLANOM ZDRUŽENJE PROSVETNIH DELAVCEV
★
BRALCEM IN SODELAVCEM »PROSVETNEGA DELAVCA« ŽELITA V NOVEM LETU OBILO ZADOVOLJSTVA UREDNIŠTVO IN UPRAVA

popolnejših oblik vzgojnega dela svobodne dejavnosti.
Šolski odbor dodeli pionirjem v Skupno last tisti del šolskega vrta ali drugega zemljišča, ki je namenjen za proizvodnjo. To naj bo nasad specifične in gospodarsko važne bultuire kraja. Ta del vrta postane materialna osnova pionirske zadruge. Pionirji se svobodno včlanijo v zadrugo s prijavnico. Na svojem občnem zbo ru izvolijo upravni In nadzorni odbor učencev. Upravni odbor vodi zadrugo In izda članom članske Izkaznice. Zadruga Ima lahko svoje Ime. Vzgojno vrednost Ima tudi lastni znak (grb): grozd, sad in podobno. — Občni zbor sprejme ©vola pravila. Pravila potrdi šolski odbor. zadruga Pa vodi Inventarno, blagajn iško, člansko knjigo In knjigo zapiskov. Ima svoj proizvodni plan za zadružno površino, ki .jo' obdeluje, kjer skratka »seje in žanje«. O delitvi dohodka sklepa zbor u-čencev zadružnikov. Razumi j 1-vo je, da delo vzgojno usmerja učitelj, da dohodka za Prodani pridelale ne bodo razdelili nesmotrno. temveč da ga bodo porabili za napredek svoje zadruge: umetna gnojila, orodje, skupen izlet in podobno.
Vzgojni cilj učiteljskega zbora pa je: vzgoja svobodnih proizvajalcev in upravljaloev. Pozitivni vzgojni efekt nikakor ni samo po sebi umeven In siguren. Tudi vzgojno delo je boj. Vsak boj pa ima svoj riziko. T0 velja tudi za vzgojno proizvajalno organizacijo — pionirsko zadrugo:	uveljavijo se nam
lahko samopašneži in podobno. Nad vsem delom bdi učiteljeva pedagoška roka, ki tudi ponoči ne zapre oči.
Popolnoma nam je sedaj jasno', da samo zemljišče pri šoli še zdaleč ni ile šolski vrt. Zemljišče mora biti ograjeno, vsebovati mora vse osnove kmetijskega udejstvovanja (vrt, njivo, sadovnjak, vinograd, ta ali oni nasad). Imeti mora nujne pritikline:	orodjarno z orodjem,
toplo sredo, kompostlšče, skladišče pridelkov, kokošnjak, zajčje hišice, golobnjak, čebelnjak
itd. Na vrtu naj bo tudi vremenska hišica z vetrnico in de-žemerom.
Tako organizirani šolski vrt Ima nujno zvezo s šolsko kuhinjo. ki sprejme pridelke In daje učencem malico, morda .tudi kosilo: šolski vrt mora dalje imeti zvezo tudi s šolsko ambulanto, neobhodno potrebna pa le zveza, z delavnico, kjer se dela in popravlja orodje.	»
Šolski vrt moramo organizacijsko razdeliti v
1.	poizjkusnl del (vrt, njiva, sadovnjak, travnik in še kaj), ki je učilo In hkrati proizvaja za šolsko kuhinjo. Obenem pa je tudi materialna osnova za delo svobodnih dejavnosti;
2.	proizvodni de! kot materialna osnova za organizacijo pionirske zadruge.
Manjše šole in vrtovi, zlasti šole, ki imajo samo nižjo skupino, bodo imele samo poskusni del, ki bo služil pouku, proizvodnji in svobodni dejavnosti.
Najtežje vprašanje šolskega vrta nam je ostalo neobdelano. To je gospodarska stran, vzdrževanje šolskega vrta In skrb zanj. To je poglavje, o katerem nam velikodušno govori program reformirane šole, a ie o njem še malo vidnih znakov. Z dobro voljo, vzt rajnosti o. prepričevanjem itd., pa se tudi nekaj napravi. Uredba o šolskih vrtovih pravi, da gredo stroški vzdrževanja v breme šolskega predračuna. Pričakujemo Pa tudi novo uredbo o šolskih vrtovih, ki nam bo lahko o tem kaj določnejšega povedala.
Odgovornost za šolski vrt nosi upravitelj ob podpori celotnega šolskega odbora. Ni pa nujno da upravitelj vodi vse delo na vrtu. To nalogo izroči učiteljski zbor enemu svojih članov na prvi seji, ko razdeli tudi ostale dolžnost; (knjižnico, kabinet In drugo). Vsekakor pa je vodstvo šolskega vrta in pionirske . zadruge težka In odgovorna naloga, ki bo pravilno rešena le ob širšem sodelovanju družbenih organov.
Avgust Gojkovič upravitelj osnovne šole Raven pri Piranu
Poleg učnih in prosvetnih odsekov je v ta odred vključena tudi pionirska zadruga.
Pionirska zadruga predstavlja miniaturno doživljanje socialističnega gospodarstva v konkretnem ustvarjanju. Sodobni šoli naj bi bila prvi prikaz praktičnega uspeha in merilo za korekturo učnega programa in delovne metode,, če naj bo šola res življenjska.
Praktično delo je najuspešnejše vraščanje mladine v življenjsko resničnost; V njem najde mladina objektivni kriterij za presojo svojega značaja, ustvarjalne zmogljivosti in gospodarske sposobnosti, kriterij za pravilno presojo vplivov doma in družbe, ki so Cesto negativni in se utrjujejo v kolektivnem postavljanju in doseganju bližnjih in daljnih ciljev. V pionirski zadrugi postaja mladina življenjsko razsodna v najbolj kritični dobi.
Pionirska zadruga goji smisel za kolektivno delo, odgovornost za izvršeno delo pred kolektivom, spoznanje skupnih interesov, gojitev zadružne zavesti, samodiscipline in tovarištva.
3.	Vzdrževanje stalnih stikov z mladimi zadružniki in kmetijskimi zadrugami, prirejanje demonstracij in razstav, vzdrževanje stikov z ostalimi pionirskimi zadrugami, tekmovanja. Sadjarski odsek upravlja drevesnico in sadovnjak, prodaja sadna drevesca,' sveže in suho sadje.
Vrtnarski odsek goji zale-njadne sadike v topli gredi, lončnice, zelenjavo, ki prihaja v poštev za trg, jagodni in malinov nasad. Prodaja sadike, rože, zelenjavo, jagode in maline.
Čebelarski odsek goji čebele in prodaja med ter vosek.
Gospodinjski odsek pripravlja pecivo, džeme, razne r namaze, sadne sokove, topla in mrzla jedila za pionirske prireditve, za otroško igrišče in pionirski bufet.
Tehnični odsek izvršuje razna popravila v učffih prosS>-rih, popravlja zadružno orodje in izdeluje tehnične igrače Bb trg.
Notranja organizacija
Vstop v zadrugo je prostovoljen, prav tako tudi izbira dela v odseku. Član je lahko vsak pionir od vključno četrtega razreda dalje.
Odrasli so lahko samo mentorji.
Vsak odsek ima za svetovalca strokovnjaka, mentorja, ki je član starešinskega sveta. Mentorji so lahko §lani učiteljskega zbora ali strokovnjaki iz podjetij in ustanov. Mentorji so stalni, k sodelovanju pa lahko pritegne odred občasno tudi ostale, ki imajo bogate strokovne izkušnje.
Pionirska zadruga v Bohinjski Bistrici: kako je organizirana
V njej se interesno razvijajo ustvarjalne sposobnosti, samostojnost, organizacijska spretnost in iznajdljivost, navajanje na odpravo ovir in neuspehov, ugotavljanje pogojev za višjo produktivnost in pravilno upoštevanje sodobnih agrotehničnih pripomočkov.
Pionirska zadruga pripravlja P'i.onir/e za bodoča napredne graditelje socializma v delovnih kolektivih, v komunalnem gospodarstvu, v kmetijskih zadrugah in drugod.
Vse njeno delo se odvija predvsem na temelju socialističnih družbeno - vzgojnih in samoupravno - ekonomskih principov.
Obseg dela
Za značaj in obseg proizvodnje so prvenstveno merodajni krajevni pogoji: število otrok, število in razumevanje učiteljskega kadra, razpoložljivi strokovnjaki, razumevanje staršev, razpoložljiva materialna sredstva, zemljišče, krajevne vremenske prilike, krajevni gospodarski program,, možnost sodelovanja s podjetji in kmetijskimi zadrugami.
Z ozirom na to so možni v pionirski zadrugi v Bohinjski Bistrici, sledeči odseki: sadjarski, ■vrtnarski, čebelarski, gospodinjski in tehnični odsek.
Delovni program vsakega odseka zajema:
1.	družbeno politično in strokovno izpopolnjevanje ter pripravo za praktično delo v zadrugi. Temu služijo tedenski sestanki, strokovne ekskurzije, strokovni filmi, razgovori s strokovnjaki, strokovna literatura. opazovanja in poskusi v kabinetu, na vrtu, v insekta-rijdh. Splošno tehnično izobraževanje gojijo tudi v šolski delavnici in v delavnicah podjetij.
2.	Sodobno proizvodnjo ob uporabi vseh dosegljivih tehničnih pripomočkov, upoštevaje znanstvene izsledke. Praktično delo po postavljenih delovnih načrtih.
Družbena dejavnost mladine na vasi še ni zadovoljiva

Pred dnevi je bilo pri Centralnem komiteju Ldudske mladine Jugoslavije v Beogradu posvetovanje o družbeni dejavnosti mladine na naši vasi. Ugotovitve tega posvetovanja, k; so se ga med drugimi udeležil; tudi voditelji komisij za vas republiških centralnih komitejev Ljudske mladine, so zanimive, zato naj jih na kratko posredujemo.
Čeprav so bil; v povojnem prizadevanju za dvig kulturne ravni vaškega prebivalstva doseženi precejšnji uspehi, bo treba v prihodnje posvetiti v delu z mladino na vasi posebno pozornost zlasti njeni kulturno ■- prosvetn; dejavnosti, množični telesn; vzgoji, tehničnemu izobraževanju, strokovnemu izpopolnjevanju in drugim vzgojnim in družabnim dejavnostim.
Pred vojno je bilo v Jugoslaviji 8956 štiriletnih osnovnih šol, v šolskem letu 1956-57 po 14.113 štiriletnih, šestletnih in osemletnih šol. Največ na novo ustanovljenih šol je na podeželju.
Kmetijske šole so bile v šolskem letu 1938-39 samo tri, v letu 1956-57 pa jih je bilo že 35.
Za dvig splošne ravn; našega podeželja so posebno važna — tako je bilo poudarjeno na
omenjenem posvetovanju _________
učiteljišča. Teh je bilo pred vojno 34, zdaj pa jih imamo 60. Število učiiteljsko-gospo-dinjskih šol se je povečalo od 29 na 65. Ustanovljenih je bilo veliko število šol za Izobraževanje kmetijskih proizvajalcev, ki jih pred vojno ni bilo. Zdaj imamo tudi vrsto stalnih tečajev in seminarjev zg izobraževanje mladine in odraslih na vasi. O povečanju življenjskega standarda vaškega prebivalstva in skrb; za kulturno-prosvetno preobrazbo vasi pričajo tudi podatki o številu študentov z vasi. V šolskem letu 1938-39 je študiralo na univerzah 3.345 študentov kmečkega porekla, v letu 1957-58 pa je bilo takšnih študentov 22.612.
Kljub vsčmu temu pa - je treba ugotavljati, da je dosedanji ' način družbenega kot tudi kulturno-prosvetnegg življenja v številnih vaseh še vedno pod vplivom razmer, ki so prevladovale na VMi pred dvajset in več leti. Tako; primitivno obdelovanje zemlje, individualna kmetijska proizvodnja, drobnolastniška psihologija, patriarhalni ostanki v odnosih v družini in med obema spoloma, vpliv religije ipd.
Za intenzivnejše družbeno življenje na vasj nam primanj-
kuje tudi primernih prostorov. Razen zadružnih domov so šole edine ustanove, kjer se na vasi razvija družbena dejavnost.
Zanimanje vaške mladine za knjižnice in čitalnice je veliko. V Sloveniji bere dnevni tisk 58% vaške mladine. Zelo je razgibana tudi založniška dejavnost za vas. V Jugoslaviji imamo sedem založniških podjetij, ki izdajajo knjige samo za vas. V republikah izhaja mnogo tedenskih in periodičnih časopisov in publikacij za vas s precejšnjo naklado. Se vedno pa se čuti pomanjkanje ' popularnih izdaj. Zato v Centralnem komiteju LMJ proučujejo možnost, da bi povečan založniško dejavnost za vas, posebno za mladino. Obstoji tudi možnost, da začne izhajati tedenski jugoslovanski list za vaško mladino.
Praznike, kot so Dan mladosti, Prvi maj, dan borcev, dnevi vstaje, 29. november, bodo letos proslavil; na vasi v znamenju 40-letnice Zveze komunistov Jugoslavije in SKOJ. Celotno proslavo 40-letnice ZKJ in SKOJ bo treba izkoristiti za to, da bi povečali družbeno dejavnost mladine na va*i.
Skupščina:
Upravni odbor: predsednik, knjigovodja, blagajnik, skladiščnik, pet vodij zadružnih odsekov, pet mentorjev. Zadružni odsek: vodja odseka, člani-zadruž-niki, mentor.
Sadjarski, vrtnarski, čebelarski. gospodinjski in tehnični odsek.
Zadružna skupščina sklepa o delovnem programu in zaključnem računu. Potrjuje predlog delovnega programa in ga predlaga štabu odreda v soglasno potrditev. Na občnem zboru voli upravni odbor: predsednika, knjigovodjo, blagajnika, Skladiščnika in vodje odsekov. Ob tej priložnosti razpravlja po poročilu predsednika upravnega odbora o celotnem delovanju zadruge in sklepa po seznanjenju z zaključnim računom o kolektivni uporabi dobička. Skupščino sklicuje predsednik upravnega odbora po potrebi, najmanj pa dvakrat letno.
Upravni odbor sestavlja zadružni delovni program po predlogih zadružnih odsekov. Sestaja se vsako soboto na seje, kjer kontrolira dosežene delovne uspehe in ugotavlja napake, sestavlja podrobni delovni načrt za prihodnji teden, ugotavlja poškodbe izventarja in predlaga nabavke ter popravila štabu odreda. Vodi stalno evidenco o finančnem stanju. Skrbi za strokovno pripravo članov za praktično delo. Skrbi za stalno povezavo s štabom odreda.
Predsednik upravnega odbora sklicuje in vodi seje upravnega odbora, udeležuje se sestankov zadružnih odsekov in zastopa zadrugo v štabu pionirskega odreda. Je soodgovoren za finančno in materialno poslovanje knjigovodje, blagajnika ih skladiščnika. Skrbi za čim manjše režijske stroške in smotrnost pri proizvodnji in za pravilno ravnanje s pridelki- in za ugodno prodajo.
Knjigovodja je istočasno tajnik v štabu odreda. Vodi evidenco o rentabilnosti zadružne proizvodnje v posameznih odsekih, izračunava režijske stroške in ugotavlja lastno ter prodajno ceno proizvodom. Kot tajnik opravlja tudi vse zadružne dopisovanije. Izstavlja račune.
Blagajnik je hkrati blagajnik v štabu odreda. O stroških in dohodkih sproti obvešča knjigovodjo zaradi stalne evidence o gospodarski moči zadruge. Zadružno skupščino pa seznanja z zaključnim računom.
Skladiščnik upravlja zadružno skladišče in vodi materialno kartoteko o prejetem in izdanem materialu, izdaja orodje in ga pregleduje pri vračilu, izvršuje manjša popravila, sporoča večje poškodbe gospodarju odreda, orodje pa predaja tehničnemu odseku v ' popravilo. Upravlja tudi skladišče proizvodov in jih prodaja skupno z gospodarjem odreda. Tudi o tem vodi kartotečno evidenco.
Vodje odsekov so člani upravnega odbora. Tam sporočajo o problematiki odsekov in skrbijo za izvrševanje sklepov. Izvolijo jih člani odsekov. Odgovorn; so za inventar in prevzeti material, za pravočasno oddajo proizvodov. Skupaj z mentorjem izdelajo predlog delovnega‘programa, ki ga obravnavajo člani na posebnem
sestanku. Skrbijo, da so stro. kovne priprave uspešne, da se odvija delo po določenem načrtu. Skrbijo za tovariško delovno vzdušje. Vodijo študij in celotno prizadevanje odsekov.
O prodaji sklepa načelno upravni odbor po pregledu kalkulacije, ki jo predloži knjigovodja in po posvetovanju z mentorjem. Izvršuje pa jo skladiščnik in gospodar.
Da bi posredovali svoje izkušnje in uspehe ostalim pionirjem in jim vzbudili zanimanje za zadružno proizvodnjo, morajo zadružniki sodelovati v štabu odreda in na skupščini.
Mentorstvo nad odredom in zadrugo je prevzel »LIP Bled« po obratu Tomaž Godec v Bohinjski Bistrici. Za pomoč v materialu in posojilu strojev se bo zadruga obračala tudi na kmetijsko zadrugo. Strokovno pomoč bo iskala pri mladih zadružnikih in ostalih podjetjih. Pomoč ie za uspešen za-
•	četek nujna in ne ovira evidence o rentabilnosti proizvodnje.
Začetna materialna sredstva: po predhodni pojasnitvi namena in važnosji pionirske zadruge na roditeljskem setanku naredijo pionirji nabiralno ak-
•	cijo. Sledi otvoritvena prireditev odreda s tombolo. Dodelitev šolskega vrta, parka in sadovnjaka, Skupna akcija za zbiranje lubja , v gozdovih Gozdnih gospodarstev, nabiranje gob, zdravilnih zelišč, jagod, malin in prodaja.
Sola je izročila v upravljanje tudi orodje.
Iz skupnega dohodka se oddvojijo investicije in obratna sredstva. O uporabi dobička bo sklepala skupščina.
Zaposlitev članov:	delo
opravljajo z dežurstvom. \ primeru potrebe skupno ali s celotnim odredom. Vsak član bo zaposlen tedensko povprečno tri ure, odborniki štiri. Ko bo delo uvajeno, se bo zaposlitev zlanjšala. O počitnicah delajo čl sni, ki ostanejo doma.
France Fister, upravitelj osnovne šole v Bohinjski Bistrici * * *
Opomba uredništva:
Zavod za proučevanje šolstva LRS bo v zvezi s problematiko šolskih zadrug v kratkem izdal poseben priročnik, ki bo učiteljem koristno služil pri organizaciji šolskih zadrug.
Seminar za predavatelje filozofije
Pedagoški center v Ljubljani bo v sodelovanju z Društvom za filozofijo in sociologijo organiziral v dneh od 4. do vključ-bo 7. februtrja seminar za iro-davatelje filozofije na srednjih šolah v Sloveniji. Predavali bodo univerzitetni in srednješolski profesorji iz Ljubljane, Maribora, Beograda in Zagreba. Predavanja bodo zajemala teme iz zgodovine filozofije, marksizma in sodobne zahodnoevropske filozofije. Posebna pozornost bo posvečena učnim načrtom in metodiki pouka filozofije na srednji šoli, izmenjavi izkušenj ter pregledu najnovejše domače in tuje filozofske literature. Podroben program predavanj in dela seminarja bodo prejeli udeleženci še pred začetkom seminarja. Seminar bo v prostorih Pedagoškega centra v Ljubljani na Poljanski cesti.
VSEM PRIJATELJEM NAŠEGA ZBORA IN VSEM, KI SO V PRETEKLEM LETU POKAZALI RAZUMEVANJE ZA NASE TEŽAVE, ŽELIMO USPEŠNO IN ZADOVOLJNO NOVO LETO 1959!
UČITELJSKI PEVSKI ZBOR SLOVENIJE »EMIL ADAMIČ«
I
Važno je, kakšen naj bo vzgojitelj-ušitelj v sedanjem družbenem obdobju
Beseda mladih na posvetovanju učiteljiščnikov v Tolminu
V Tolminu so se 21. decembra 1958 sestali predstavniki »Jrtivov Ljudske mladine Slovenije na naših učiteljiščih. Udeležilo se ga je po deset zastopnikov z učiteljišč v Celju, Kopru, Ljubljani, Novem mestu in Tolminu. (Z mariborskega učiteljišča ni prisostvoval nihče.)
Razen tega so se posvetovanja udeležili nekateri vidnejši predstavniki našega prosvetnega in političnega življenja: sekre-ter Okrajnega komiteja 2’veze komunistov Gorica Tine Remškar, predsednik šolske komisije pri Centralnem komiteju Ljudske mladine Slovenije Boris Lipužič, predsednik Okrajnega komiteja Ljudske mladine Gorica Štefan Cigoj, predsednik za šolstvo Okrajnega ljudskega odbora Gorica Marinka Ribičič, prosvetni inšpektor pri Okrajnem ljudskem odboru Gorica Ivan Murovec, šef prosvetne inšpekcije pri Okrajnem ljudskem odboru Gorica Slavko Kretič, ravnatelj novomeškega učiteljišča Milan Smerdu, ravnatelj tolminskega učiteljišča Stojan Trošt, po en profesor celjskega in ljubljanskega učiteljišča ter pet profesorjev tolminskega učiteljišča.
Posvetovanje slovenskih učiteljiščnikov, ki ga je skupno S tolminskim učiteljiščem pripravil Centralni komite Ljudske mladine Slovenije, je otvoril predsednik aktiv^ Ljudske mladine na učiteljišču v Tolminu Milan Robič. Osrednja točka dnevnega reda je bil razgovor o perečih vprašanjih mladih učiteljev v naši življenjski stvarnosti. Ta vprašanja je, v celoti zajel referat, ki so ga prebrali in ga v naslednjem objavljamo.
skrajnost, če bi vzeli za merilo sprejema inteligentnost. Na današnjih sprejemnih izpitih zahtevajo isto kot za gimnazije (z izjemo petja). Ne upošteva, oziroma- ne preizkusi se tu lastnosti, kot so ljubezen do otrok, predanost delu in socialne lastnosti. Dober bi bil tudi psihološki pregled, toda o tem danes skoraj ne moremo govoriti.
Se o nečem bi bilo treba tu spregovoriti: o maloštevilnosti moških na učiteljišču. Nekateri trdijo, da so to ekonomski vzroki. Morda to do neke mere drži. Gotovo so danes, v dobi tehničnega razvoja, bolj privlačni drugi poklici. Učitelj-
skega poklica se skoraj sramujejo in vidijo v njem le nehvaležno delo. Tu imajo velik vpliv tudi starši. Starši večkrat prisilijo otroke, da gredo v take poklice, ki nesejo. Učiteljski poklic ni bil nikoli priljubljen, niti privlačen, danes niti vsi absolvirani učiteljišč-niki ne gredo v to službo. Tu s prepričevanjem mladih ljudi ne bi dosegli mnogo. Mogoče je to le prehodnega značaja, saj se je vsaj v zadnjih dveh letih na našem učiteljišču število moških povečalo. Vendar bo treba tudi tu nekaj ukreniti. Napačno bi bilo zagovarjati feminizaciijo učiteljskega poklica.
Poučevanje pedagoško-psiholoških predmetov
Dragi tovariši!
Zelo dobra je bila ideja celjskih učiteljiščnikov, da bi se vsako leto nekje zbrali in se pogovorili o naših težavah, problemih in uspehih. Posvetovanje v Celju je bilo bolj splošnega značaja. Na njem smo govorili predvsem o delu mladinske organizacije in o šolsikih skupnostih. Nič pa nismo govorili o reformi šolstva, o reformi učiteljišč, katera i-e prav sedaj v teku in ne sme iti bežno mimo nas. Danes smo se prav zato zbrali tu, da se o njej pogovorimo in damo morda tudi nekatere pripombe. Se bolj važno pa je, da se med seboj seznanimo, da si na podlagi izkušeni, katerih ima nekatera šola več, druga manj, medsebojno pomagamo in skušamo tudi z naše strani dvigniti kvaliteto pouka na učiteljiščih.
V čem je bistvo šolske reforme?
Bistvo šolske reforme je v tem, kako vskladiti dejavnosti 'vseh družbenih območij za pospešeno rast socialističnih odnosov v naši družbi. Šolsko reformo se ne da izvesti samo z
novimi učnimi načrti. To bi pomenilo samo krpanje tedanjega učnega sistema. Šolska reforma mora revolucionarno poseči v naše šolstvo m Sa preobraziti tako, da bo šola v skladu z družbenim stanjem naše skupnosti. Ta proces ni samo ozko pedagoško vprašanje, ampak je to družbeno vprašanje, katerega mora reševati vsa družba.
- Od osvoboditve pa do danes smo napravili velik razvoj. Za reformo šolstva sta važna zlasti dva procesa: podružbljenje proizvodnih sredstev in upravljanje proizvajalnih sil in družbe kot celote. Šolsko reformo se ne da rešiti samo s predpisi in naenkrat, ampak je to dolgotrajen proces, v katerem se odvija borba med preživelim in nastajajočim novim. Ni vseeno, kakšni bodo ljudje, ki bodo izvajali šolsko reformo. Reforma ne zavisi od predpisov, ampak od ljudi, ki bodo to reformo izvajali. Mislim, da bomo na teh mestih tudi mi in bo ta odgovornost padla tudi na nas. Važno je tu vprašanje, kakšen naj bo vzgo-jitelj-učitelj v sedanjem družbenem obdobju/
Šolanje učnega kadra za osemletno
šolo
Na konferenci članic UNESCO leta 1953 v Ženevi: o načinu šolanja osnovnošolskega kadra je bilo med drugim poudarjeno:
»Vlaga, ki jo imajo učitelji v vzgoji, je taka, da Je vprašanje njihovega izobraževanja eno najvažnejših vzgojnih problemov.
Moderni svet se družbe^, gospodarsko in politično raz-jhja na tak način, da morajo imeti posamezniki neko določeno neodvisnost mišljenja in moč razsojanja. Učitelji se morajo vse bolj in bolj prilagoje-vati svetu, ki se naglo razvija im spreminja; s tradicijo preteklosti se ne morejo več za-dovoljevati. Strokovni študij jnora slediti tečaju splošne izobrazbe, ki je dovolj napredna, da zagotovi zrelost.«
V nekaterih deželah se učitelji izobražujejo že na visokošolski ravni. Gotovo so zelo velike prednosti takega sistema. Po opravljeni srednji šoli Bo osredotoči pouk samo na
svet in šele nato se je treba lotiti proučevanja specifičnih področij vzgoje in izobrazbe.
Iz tega je izhajala tudi Komisija pri ZIS. Vsi predlogi izhajajo iz tega, da je treba sedanji sistem šolanja temeljito reformirati. Tu bom omenil dva načrta:
1.	šestletno učiteljišče;
2.	dvoletna učiteljska akademija.
Šestletno učiteljišče naj bi bilo zgrajeno iz dveh stopenj.
Prva stopnja imela sploš-no-izobraževalni značaj in bi dajala izobrazbo gimnazijskega tipa, v zadnjih dveh letih pa naj bi dajala splošno strokov-no-pedagoško izobrazbo s širšim študijem ene predmetne skupine za pouk v višjih razredih.
Obvezni pouk na tej šoli bi usposabljal absolvente za razredni pouk, obvezno podaljšanje študija ene skupine predmetov v obliki seminarskega in praktičnega dela do konca šolanja pa bi usposobilo absol-
pedagoški in psihološki študij. ven.(;e za predmetni pouk v
Dijaki niso prisiljeni, se v naglici »naguliti obče in strokovne vrednote, namesto da bi solidno delali in študirali«.
Gornje misli je upoštevala tudi Komisija za šolsko reformo Pri Odboru za prosveto Zveznega iizvršnega sveta v Beogradu. Sledila pa je tudi tem načelom:
1. Enotna osemletna šola zahteva enoten sistem vzgoje učnega kadra. Ta zahteva izhaja:
a)	enotnih vzgojno-izobraz-benih nalog šole;
b)	V enotni šoli za izobraže-
višjih razredih osemletne šole.
Dvoletna učiteljska akademija: ta šola naj bi bila nadaljevanje gimnazije. Po vsebini pouka bi ustrezala višji stopnji predlaganega šestletnega učiteljišča. Prednost te šole bi bila v tem, da bi se izbira poklica premaknila na konec srednje šole. Šola bi mela visokošolski značaj. Na drugi strani pa ima taka šola tudi veliko slabih strani.
Predlogi so še za štiriletno (pedagoško) akademijo, visoko pedagoško šolo itd.
To bi bil le kratek pregled
Pedagoško izobraževanje na učiteljišču obsega; občo pedagogiko, zgodovino pedagogike, občo in mladinsko psihologijo, didalktiko, metodiko, nastope in hospitacije na osnovni šoli.
Pedagoški predmeti ne smejo biti zbirka pravil, ampak morajo postati predmeti, s katerimi bomo res posegali na področje vzgajanja in izobraževanja. Vzgojni problemi so organski del splošnih družbenih problemov in pojavo^v. Za reševanje teh problemov pa ne zadostuje znanje »čiste« pedagogike. Sama pedagogika s poglavjem o socialistični morali in o socialistični vzgoji nas ne more pravilno orientirati. Posvetiti bo treba večjo skrb družbenim vedam, zlasti pa zgodovinskemu materializmu in osnovam sociologije. Tu bo treba zgraditi bolj trdne temelie in pogoje za spoznavanje človekovega položaja in funkcije v družbi. V Osnutku o šolanju učnega kadra za obvezno šolamie je rečeno; »Iz sistema, v katerem je pedagoško oblikovanje zreducirano na osvajanje tradiciionalnih pedagoških norm in oropano marksističnih osnov, ne morejo zrasti učitelji, ki bodo gradili socialistični vzgojni sistem..« Tudi ankete za učitelje le to potrdila. Učitelii ugotavljalo, da sedanji pouk pedagoških predmetov ustreza poklicu le toliko, kolikor jim je to v splošno orientacijo. Pedagoških vprašani ni mogoče reševati po enačbi. Na učiteljišču bi morali poleg teorije uvesti več praktičnega dela in teorijo povezati s prakso.. Anketirani učitelii pravijo, da bi morali biti na učiteljišču več sredi otrok in mami o njih teoretično razpravljati.
Anketi ran a u č itel j ic a pr ari takole: »Včasih se mi je zdelo zelo smešno, da ljubim otroke zaradi neke dobre ocene že zaradi tega. ker sem znala zdrdrati, kako jih bom vzgajala, in v takih trenutkih sem si zaželela, da bi svoio .ljubezen do njih tudi kako drugače dokazala.«
Slabost obravnavanja psihologije je v tem, da je psihologija postavljena kot pomožna veda pedagogike. Študij psihologije, zlasti mladinske in pedagoške je zreduciran zgolj na abstraktno-teoretski del, to je na osvajanje definicij in občih pojavov. Ne pripravljamo pa se za opazovanje učencev in za uporabo psihologije pri učnem procesu. Eksperimentalni psihologiji ni posvečena na učiteljišču prav nobena skrb. Treba bi jo bilo uvesti kot poseben predmet. To pa je vezano na določene priprave, s katerimi je možno demonstrirati. Na žalost pa danes nima nobeno učiteljišče pedagoško-psiholoških zbirk oziroma učil, s katerimi bi bilo možno delati razne eksperimente. Šole je’ treba nujno opremiti s temi učili.
Tudi proučevanje psihološke popismice bi moralo biti na učiteljišču bolj poglobljeno,
^o^Zskteu^ n ačinaD šolani a učitelj sk ega ka- Ker
lemogoče zgraditi tak vzgojni dra v bodočnostL Gotovo je, da vedno	uveljayl,a v naših
& učitelja.	sel t*	iol.nj., »to ie
Učitelj ni samo poučevalec Prav, da s« Pogo™ _	, k k goških problemov v razredu in
mlade generacije in njegova pedagoška spretnost se ne more meriti samo po obvladanju didaktične spretnosti in metodike. Učitelj je predvsem vzgojitelj mlade generacije, zato se njegova vrednost meri po njegovem Idejnem razumevanju in moralnem ravnanju, po njegovem življenjskem optimizmu in delovnem poletu. Učiteljeva osebnost mora združevati najboljše lastnosti socialističnega delavca in ustvar-jaiea.
Razredni in predmetni sistem pouka na osnovni šoli nista in ne smeta biti med seboj ločena, oziroma toliko oddaljena, da bi zahtevala dva različna kvalifikacijska sistema.
Sodobno pedagoško izobrazbo ja mogoče doseči na solidnem temelju splošne izobrazbe, S pomočjo solidne splošne izobrazbe si je' treba pridobiti ^tjftrilen dialektičen pogled ijg
izboljšati študij na današnjem učiteljišču.
V ta namen smo razpisali tudi anketi za učitelje, ki so končali študij na našem učiteljišču, in za učiteljiščnike 4., in 5. letnikov . slovenskih učite-Ijšč. Glavne misli iz te ankete so bile uporabljene za ta referat. Anketo bo treba še statistično obdelati.
Najprej bi spregovoril nekaj besed o sprejemanju kandidatov na učiteljišče. Gotovo je slaba lastnost tega sprejemanja ta, da se je treba za učiteljski poklic odločiti po končani osemletni šoli, to je v dobi, ko mlad človek še ni dovolj zrel za izbiro poklica. Večkrat se zgodi, da se na učiteljišče vpišejo kandidati, katerim se zdi šolanje n,a gimnaziji preveliko breme in mislijo, da bodo laže izhajali na učiteljišču. Taki primeri niso redki. Vendar pa hi tudi tu prišli v drugo
zraven dal svoje mnenje, kako bi se jih dalo najuspešneje rešiti.
Študij didaktike in metodike je izoliran, brez organske povezave s študijem psihologije in celo pedagogike. Metodika bi morala biti bolj sodobna.
Prav na privajanju tem aparatom in načinu poučevanja z njimi bi moral biti večji poudarek.
Glede na to, da imamo v Sloveniji mnogo šol s kombiniranim poukom, bi morali tudi pouk šolskega dela temu prilagoditi. Danes imamo na učiteljiščih hospitacije prvenstveno v nekombiniranih — normalnih razredih.
Napačno bi bilo, da bi na vadnicah ustanavljali kombinirane oddelke. S temi bi se raven pouka znižala. Bolje bi bilo, da bi enkrat na mesec odšli nastopat in hospitirat v kombinirane oddelke v bližnji okolici; ali z drugimi besedami: neka niže organizirana šola naj bi postala vadnica. Pouk šolskega dela vsega tedna bi prenesli na en dan. Po hos-pitaciji*pa bi moral slediti temeljit kritičen razgovor.
Neka anketirana učiteljica pravi:
»Zelo lahko je delati z normalno vzgojenimi in razvitimi otroki. Lani sem poučevala dva prva oddelka. V vsakem sem imela po 28 učencev. V dopoldanskem sd bili otroci zaposlenih mater, ki so bili vsaj po eno leto v otroškem vrtcu, a v popoldanskem so prevladovali otroci, ki so znali slabo slovenski in so živeli vedno v okrilju svojih mamic. Razlika je bila ogromna. Uspeh je bil v dopoldanskem razredu kljub manjšemu trudu neprimerno boljši. Letos imam spet prvi razred. V razredu'rimam 39 učencev in če jih analiziram, je slika taka:
4 duševno zaostali,
6 iz nepopolne družine; izmed teh 3 otroci socialno in moralno zanemarjeni;
4 socialno ogroženi iz popolnih družin s 3 do 6 šoloobveznimi otroki;
2 popolna otroka ceste.
Skupaj 19 pedagoških problemov, ki niso ravno lahki. Ti otroci imajo zanemarjene zvezke, so neredni, duševno zaostali in delajo nemir. Dela s takimi učenci narn ni nihče pokazal. Kadar sem imela nastop, sem izpraševala le tiste, ki so dvigali roke, in isto je storila tovarišica učiteljica, pri kateri smo hospitirali. Danes se pogosto vprašam, če ni bilo vse tisto malo zaigrano, saj je šlo vse kot na tekočem traku, brez zapletljajev. Odgovori otrok so bili prav taki, kot sem jih predvidevala v nastopu. Nekdo bi Jlas moral opozoriti, da v resnični praksi to pogosto, prepogosto ne bo mogoče realizirati, kajti svoja službena mesta smo zasedli prepolni idealov in začetniške vneme, in prav ti ideali so bili krivi naših kompleksov manjvrednosti, ki smo jih dobili ob prvih neuspehih.«
Iz gornjega je razvidno, da bi se v šoli morah seznaniti tudi z osnovnimi pojmi defektologije, vsaj v toliko, da bi znali oceniti stopnjo defektnosti in da bi takim otrokom znali tudi pomagati, oziroma z njimi pravilno ravnati. V kolikor je to v programu učiteljišča, je premalo.
Iz gornjega odgovora na anketo je tudi razvidno, da pouk šolskega dela na učiteljiščih ni dobro organiziran. Nastope moramo pisati s točno vnaprej pripravljenimi, točne določenimi odgovori.
Sestava takega nastopa zavzame več ur. Kam bomo prišli, če bomo tudi v praksi tako sestavljali učne ure? Mislim, da je prav naloga šolskega dela, da nas nauči se-
nutku najboljša in ki bi najbolj aktivizirala učence. In to: aktivizacija učencev ie tudi del šolske reforme.
V pedagoški psihologiji je posebno poglavje o statistiki.
Tu se učimo samo nekaj obrazcev brez povezanosti teh formul s prakso. Učenje statistike v taki obliki nam skoraj nič ne koristi. Tu bi morali biti še testi, s katerimi bi testirali učence na osnovni šoli in v katerih bi statistiko praktično uporabljali. Sele tako bi postalo to poglavje življenjsko. Zal pa takih testov ni na razpolago; zato je nujno, da se testi čimprej izdelajo.
Po predlogu za novi učni načrt je logika skrčena na 17 ur. V tako kratkem času je nemogoče osvojiti si osnovne logične pojme. Pouk logike ima predvsem formalno-izo-brazbeno vrednost, to se pravi, da ima nalogo razvijati mišljenje. Za to pa ni dovoli 17 ur.
Se naprej predvideva učni načrt poučevanje etike. Poučevanje etike v obliki suhoparne teorije gotovo ni uspešno. Etika bi se morala naslo-
niti na etične probleme dijakov samih in etične probleme učencev. Nakazati bi morala rešitev teh problemov. Skratka, postati \bi morala bolj dinamična. 1
' Tudi pouk zgodovine pedagogike ne ustreza. Zgodovino pedagogike bi morali obravnavati vzporedno z občo pedagogike. Ob posameznih vzgojnih smereh v obči pedagogiki bi morali vzporedno obravnavati tudi pedagoge, ki so te smeri uvedli in zagovarjali. Mogoče bi to obravnavali tudi v obliki seminarskih nalog, vendar se mi taka oblika ne zdi preveč posrečena.
V anketi se učitelji pritožujejo, da polagajo na učiteljišču premalo pozornosti pouku administracije in knjižničarstva. Pravijo, da se v začetku sploh ne znajdejo v administraciji in da zgubijo za to mnogo dragocenega časa, ki bi ga lahko uporabili v druge namene. Nujno je, da se ta predmet uvede vsaj v okviru enega semestra in to kot samostojen predmet in ne v okviru pedagoških predmetov.


'A J S.
Tolmin v vencu zasneženih gora
Pouk ostalih predmetov
Pouk slovenskega jezika v glavnem ustreza svojemu namenu. Učitelji ugotavljajo v anketi, da občutijo pomanjkanje v znanju pravopisa in da bi se morala v šoli polagati večja pažnja slovnici in pravopisu kot pa slovstvu.
Čutijo, vsaj v začetku, da jim manjkajo govorne vaje; zato bi bilo prav, da bi bile pri urah slovenščine bolj pogoste govorne vaje. Te vaje naj bi se naslanjale na prosto obnavljanje mladinskih knjig ali- drugih knjig iz domače književnosti. Toda to pripovedovanje bi moralo biti res prosto, brez listov. Slabo govorno izražanje se ' večkrat čuti tudi pri nastopih; zato je nujno, da se temu posveča večja pažnja.
Pri pouku tujega jezika se zlasti čuti ■ pomanjkanje primernih dopolnilnih tekstov za branje. Samo predpisana šolska knjiga brez pomožne literature ne more naučiti jezika. Lepo bi bilo, da bi imele šole gramofone s ploščami za učenje tujih jezikov. Poleg tega so tudi vadnice (nemška vadnica) metodično slabo sestavljena. Veliko ie pripomb dijakov glede tujega jezika pri maturi. Tu so opombe čisto upravičene. Dijaki se v ta predmet niso poglabljali. Tako na celjskem kot na tolminskem učiteljišču -so prišli v IV. letniku s snovjo do IV. knjige in so se omejevali v glavnem na lekcije iz knjige. Temu niso krivi tovariši profesorji, ker niso imeli na razpolago učnih načrtov. V letošnjem
jah naj bi dijaki spoznali predvsem različna tipična področja Slovenije. Doslej se je dogajalo, da smo bolj spoznali ostale dele Jugoslavije kot pa Slovenijo samo.
Tudi pri pouku zgodovine bi moral biti večji poudarek na obravnavanju novejše zgodovine.
Prav je, da je pouk državne in družbene ureditve FLRJ samostojen predmet, ker je s tem omogočeno, da bolje spoznamo našo družbeno in dr-
žavno ureditev, ki jo na žalost vse premalo poznamo. Prav zaradi tega bi bilo dati temu predmetu še več poudarka.
Pri prirodoslovnih predmetih je zelo koristno, da pouk teh predmetov dopolnjujejo vaje. Slaba stran pri tem pa je. da so šole premalo opremljene z učili, da ne govorim o enakih učilih, ki bi omogočala izvedbo vaje v več Skupinah.
V sedanjih pogojih bomo zahtevam šolske reforme težko zadovoljili. Predvideva se večja specializacija, tehnično usposabljanje.
S tem v zvezi nastopa vprašanje prostorov, predavateljev, tehničnih vodij itd. Ze dosedanji seminarji se niso redno odvijali prav zato, ker je gornjega primanjkovalo.
Pri pouku čutimo pomanjkanje v tem, da nas tov. profesorji vse premalo seznanjajo z literaturo, iz katere črpajo snovi za predavanja. Želimo si, da bi nam po obravnavanju nekega poglavja ali obdobja nakazali literaturo, na osnovi« katere b> z lastnim študijem dopolnili in razširili prejeto znanje. Tč je posebno važno sedaj, ko jo predvidena izbira nekih maturitetnih predmetov, oziroma ko je predvidena predmetna spec i a* lizacija v zaključnem letniku. S takim načinom dela bi omogočili, da se posamezni dijaki že od prvega letnika dalje bolj poglabljajo v tiste predmete, ki so jim bolj pri srcu in iz katerih se bodo pozneje verjetno tudi specializirali.
Ker reformirana šola daje veliko važnost estetski vzgoji, bi bilo prav, da bi tudi učiteljišče posvečalo večjo pozornost tej vzgoji. Ne mislim na uvedbo posebnega predmeta, ampak naj bi sleherni predmet izkoristili za estetsko vzgojo; zlasti se mi zdi to važno v današnji dobi filma, ki pušča na mladino precej močne vtise. Naučiti bi se morali bolj kritično ocenjevati filme. In prav tega bi se morali naučiti v šoli. Sedaj obravnavamo v šoli ta ali oni film. To navadno takrat, kadar je film izredno kvaliteten,
Potrebno pa bi bilo usposobiti slehernega učitelja, da bi znal res kritično presoditi ne samo film, ampak tudi gledališko delo in prebrano knjigo. To bi dosegli z'ustanavljanjem filmskih klubov, kjer bi dijaki, ki kažejo za to več zanimanja, se v to tudi poglobili. Z estetsko vzgojo je tesno povezana tudi spolna vzgoja. Učiteljišče zajema mladino v tisti starostni dobi, ko je to vprašanje za mladega človeka izredne važnosti. Učitelj se bo moral spoprijeti tudi s tem problemom. Zato je treba na učiteljišču tej vzgoji dati več poudarka. Doslej skoraj ne moremo govoriti o spolni vzgoji. Predavanja iz higiene v 5. letniku se premalo dotaknejo tega problema. Več razgovora o tem naj bi bilo ne samo pri pouku, ampak tudi pri razrednih urah.
Spolna vzgoja bi se morala pričeti že v prvem letniku, saj vemo, da prav v tej dobi potrebuje mlad človek največ pomoči. Mladinska organizacija pa bi morala poskrbeti za več predavanj s tega področjas
OCENJEVANJE
Pri pouku na osnovni šoli pri- stavljati nastope kratke.in je- šolskem lotu pa morajo prO'
i ' _ ■	_— —1^	m	17	7 Q	/-1 v-v*	C 4-Vv?	C ^	T* 1	ITV1	n ^ 1 — i. 2	im	.
bajajo vedno bolj do izraza sredstva, kot so radio, film, razni instrumenti, orodje itd.
Ta nova kvaliteta pri pouku, vzgoji in izobrazbi zahteva nov način organizacije šolskega dela, nove metode, ki jih prej niso poznali. Ce hočemo nekoč pravilno poučevati s temi sredstvi, se moramo na učiteljišču temeljito seznaniti z njimi in metodami poučevanja s temi sredstvi. Toda o tem ne moremo govoriti, dokler ne bodo imela učteljšča na razpolago sodobnih sredstev, kot so filmi, mikroskopi, magnetofoni itd.
dmate. S tem bi se pri sami uri bolj sprostili h1 _t>i bolj v kontaktu z otroki. V mislih ne bi imeli samo tiste stavke/ki smo jih napisali. Na drugi strani je premalo nastopov. Da bi bolj pogosto prišli na vrsto, bi lahko istočasno nastopalo več dijakov, vsak v svojem razredu. Tako ne bi samo pasivno poslušali tovariše, ampak bi aktivno delovali. Poleg tega bi si pridobili tudi več praktičnih izkušenj Na tak način bi lahko med samo učno uro neodvisno od prej napisane metode, uporabili metodo, ki je v tistem tre-
delati vso slovnico, ki je predpisana za maturo.
Pouk zemljepisa ima to slabost, da je premalo poudarka na spoznavanju Slovenije, ker spoznavanje prirode in družbe na srednji stopnji obvezne šole zajema prvenstveno ozemlje Slovenije. To izražajo tudi učitelji v anketnih odgovorih. Ce že ni mogoče v okviru sedanjega števila ur posvetiti več časa zemljepisni obravnavi Slovenije, naj bi to dopolnila načrtno razporejene ekskurzije v času šolanja na učiteljišču. Na teh ekskurzi-
Skoraj vsi anketirani dijaki so se izrekli za javno ocenjevanje. Vendar bi prišli v drugo skrajnost, če bi to ocenjevanje postalo nekakšno barantanje za ocene, oziroma prerekanje s profesorji. Anketirani dijaki so izrekli željo, naj profesorji vpisujejo ocene direktno v redovalnice. Dogaja se tudi, da dijak dobi za samo eno vprašanje negativno ali pozitivno oceno. Pri ocenjevanju bi se moralo ocenjevati kompleksno znanje; saj le tako bi dobili pravo oceno. Tudi ocenjevanje vedenja ne ustreza^ Ocena iz vedenja ne pove nič; lahko bi rekli, da je to formalna ocena, Tu bi bilo treba nujno uvesti opisno oceno, katero naj bi s pomočjo razrednika in ostalih profesorjev dala razredna skupnost. Ta naj bi sodelovala tudi pri disciplinskih kaznih. V takem primeru je učinek kazni večji. Posameznik bi čutil, da .ga ne kaznuje samo profesor, ampak tudi sošolci.
Za učiteljišče primanjkuje učbenikov. Lahko bi rekli, da nimamo niti enega učbenika, ki bi bil pisan samo za učiteljišča in bi ustrezal svojemu namenu. V glavnem uporabljamo gmnazijske učbenike.
V razpravi, ki ie sledila re-seratu, so sodelovali številni dijaki in vzoojitelji ter predstavniki političnega življenja. Naj omenimo samo nekatere.
Ravnatelj tolminskega učiteljišča tovariš Trošt je bil mnenja, da bi uvedli ne samo javno ocenjevanje, temveč tudi javno opravičevanje; s tem bi — po njegovem — odpravili opravičila, ki so včasih ponarejena in lažna. Dijak mora za svoj izostanek odgovarjati razredni skupnosti.
Tovariš Boris Lipužič je poudaril, da takšnih posvetovanj ne gre jemati preozko in se omejevati zgolj na vprašanja šolskega dela, oziroma pouka posameznih predmetov. Pogovoriti se je treba o razrednih in šolskih skupnostih kot družbeno pedagoških institucijah. Naloga šolske skupnosti je, da ozko sodeluje s profesorskim zborom pri uresni-
(Nadalievanje na 5. strani)
Kdor v redu ne izpolnjuje svojih obveznosti do »Prosvetnega delavca«, povzroči upravi samo delo in materialno škodo. j
Veliko delo za šolsko reformo
TRI LETA PEDAGOŠKEGA CENTRA
Ob pričetku šolskega leta ie bilo med učnim osebjem in med starši precej vnemirjemja, ker se je izvršita reorganizacija. gimnazij in osnovnih šol skladno z določili novega Splošnega zakona o šolstvu. Starše je skrbelo, kam bodo njih otroci hodili v šolo, ker ie bilo treba premestiti nekatere razrede na druge šole zaradi pomanjkanja prostorov. Skrbno je bilo treba pretehtati, kam naj se všola vsak posamezni razred, da se izognemo pouku v treh izmenah. Učno. osebje je razburjala negotovost, na katero šolo bodo prišli v začetku novega šolskega leta, ker je bilo treba razpisati vsa službena mesta po določbah zakona o državnih uslužbencih. Kjer so izvršili preimenovanje nižjih gimnazij v osemletne šole že leta 1957, tega vznemirjenja ni bilo, ker je ostalo vse pri starem, le ime šole in napisi nad učilnicami so se spremenili, delo v šoli pa je šlo po starih učnih načrtih dalije, razen za prvi, drugi in tretji razred, ki so imeli že nove učne načrte. Letos dela že tudi četrti razred po novem učnem načrtu, peti razred Pa samo poskusno na nekaterih šolah.
Prosvetna uprava je že ob pričetku preteklega šolskega leta mislila na to, da se mora učno osebje pripraviti na organizacijske spremembe v našem šolstvu, še bolj pa na to, da bo vzporedno z novo organizacijo šol šlo tudi delo v šoli po novih kolotečinah, torej na vsebinsko stran vzgoje in pouka. Najprej je bil v Pedagoškem centru pri Svetu za šolstvo LRS štirinajstdneven seminar za inšpektorje, nato pa še osem enotedenskih tečajev za upravitelje osnovnih šol, da se vodilno osebje seznani z organizacijskimi vprašanji našega šolstva in obenem dobi nadrobna navodila za pravilno in smiselno uporabo novih učnih načrtov, da bi pouk ustrezal sodobnim pedagoškim načelom socialistične šole. Te tečaje je obiskovalo 372 prosvetnih delavcev.
Za učno osebje, ki poučuje v višjih razredih osnovnih šol, hi mogoče prirejati tečajev med šolskim letom, ker je v višjih razredih predmetni pouk in bi odsotnost posameznih učiteljev in profesorjev povzročila večje motnja Pri pouku; zato so bili za te prirejeni tečaji ob OOiitn icah v mesecu juliju. Letos so bili štirje tečaji v Kopru, da spoznajo maše Primorje tudi tisti, ki niso imeli priložnosti, da bi prej občudovali lepote našega Jadrana. Šest tečajev je bilo v Ljubljani, eden pa v Celju, kjer so kemiki morali v štirinajstdnevnem tečaju opraviti. blizu 300 standardnih poskusov iz kemije, katere bi moral znati vsak učitelj, ki poučuje kemijo v višjih razredih osnovnih šol: udeleženci so se spoznali z ureditvijo kabineta, katera učila so potrebna na tej stopnji in katere kemikalije mora imeti šola za uspešen pouk kemije.
V enajstih tečajih je bilo 342 prosvetnih delavcev.
Jeseni so bili letos še štirje tečaji za učno osebje, ki ponču je na vajenskih in indu-sirijs:kih ter na kmečko gospodarskih in gospodinjskih šolah. Ti tečaji so imeli 83 Udeležencev, ki so poslušali Predvsem predavanja iz psdho-k>gije in pedagogike, da si izpopolnijo svoje pedagoško znanje.
učujejo na niže organiziranih šolah, imajo v več primerih pouk dopoldne in popoldne v oddelkih, kjer sta istočasno dva ali celo trije razredi; šole so povečini slabo opremljene z učili in tudi stanovanjske ter prehranjevalne razmere niso ugodne v hribovskih in od prometa oddaljenih krajih. Mariborski okraj se je za te učitelje zavzel in priredil en tečaj v januarju, drugi v novembru v Slovenj Gradcu, celjski okraj pa enega v Celju. Zelo potrebni bi bili taki tečaji v koprskem okraju, kjer je skoraj v večini kombiniran pouk; tudi v nekaterih drugih okrajih je mnogo mladih učiteljev na niže organiziranih šolah, ki jim pouk v oddelkih z več razredi dela težave in so potrebni pomoči.
V	tečajih za učitelje niže organiziranih šol je bilo 82 učiteljev.
V	Sloveniji je vso povojno dobo močno čutiti pomanjkanje učiteljev. Od leta 1944 do 1953 je bilo 44 tečajev, v katerih naj bi absolventi nižjih gimnazij ali meščanskih šol v tri- do devetmesečnih tečajih pridobil: osnove učiteljske izobrazbe, Te tečaje je obiskovalo 2000 tečajnikov, od teh je sedaj v učiteljski službi kakih 1400, drugi so se porazgubili po drugih službah. Učiteljišča ne moren dati dovolj naraščaja, če bi delala s polno zmogljivostjo. Od leta 1953 do 1963 bo narastlo število šoloobveznih otrok na osnovnih šolah v
Sloveniji od 200.000 na 245.000. Za ta prirastek otrok nimamo ne učilnic ne učiteljev. Ako računamo na pouk v dveh izmenah, bi potrebovali vsaj 500 novih učilnic; finančno bi to zmogli, toda naša gradbena podjetja tega ne zmorejo. Učiteljev vzgojimo komaj za dosedanje število otrok, nimamo jih za prirastek, saj nam v tekočem šolskem letu manjka približno 1500 učnih oseb. Svet za šolstvo LRS je sprejel pravilnik. da se smejo kot učitelji honorarno zaposliti absolventi gimnazij in srednjih strokovnih šol z opravljenim diplomskim izpitom, oziroma maturo. Da bi nudili tem učiteljskim kandidatom neko pomoč za
srednjih strokovnih šolah ter na gimnazijah imamo vsako leto približno 36.000 ponavljavcev, to se pravi, da izgubijo učenci in dijaki leto za letom okoli 36.000 let v svoji najlepši dobi! To je strašna izguba za' posameznika, toliko večja za skupnost, ker prihajajo mladi ljudje toliko pozneje in manj usposobljeni v proizvodnjo. V socialistični družbi gre za vsakega človeka posebej, torej se mora učitelj boriti za vsakega učenca, da mu odpre pot v življenje. Procent otrok, ki zaradi svojih telesnih pomanjkljivosti ali duševne nerazvitosti ne zmorejo dela v redni šoli, je jako majhen. Uspeh učnega in vzgojnega dela je v
učno in vzgojno delo, je prire- -prvi vrsti odvisen od učitelje-
dil Pedagoški center dva tečaja letos v septembru in oktobru, da smo pripravili 74 afoi-turiemtov za delo v razredu. V spomladanskih mesecih bodo smeli delati dopolnilni učiteljski diplomski izpit.
V	Pedagoškem centru so bila v maju 1958 posvetovanja o sanaciji šol, o novogradnjah, z upravitelji šol, katere delajo v četrtih razredih po novem učnem načrtu, ter o fizkulturi. Posvetovanj se je udeležlio 105 učnih oseb.
V	vsem letu 1958 je bilo v Pedagoškem centru v Ljubljani 29 tečajev in posvetovanj, ki sta jim prisostvovali 902 učni osebi. Trajali so skupno 240 dni; v tem času je bilo 438 predavanj.
119 tečajev in posvetovanj
Ko sklepamo obračun o delu v Pedagoškem centru za leto 1958, je prav, da se ozremo nekoliko nazaj na delo od njegovega začetka in ugotovimo, ali je od svoje ustanovitve do danes izpolnil pričakovanja, ki smo jih imeli ob njegovi ustanovitvi.
Dnevne potrebe našega šolskega dela šo nas prehitevale in nam sproti •postavljale vedno nove naloge, ki so jih morali sproti reševati; tako do sedaj nismo prišli do tega, da bi postavili dolgoročen načrt in ga sestavno izvrševali.
V letu 1956 smo širili mrežo hospitacilskih šol, da bi se učiteljstvo seznanilo s sodobnimi načini vzgoje in pouka ali vsaj pri dobrih učiteljih videlo uspešno šolsko delo. Težnja je bila, spraviti delo v hospita-eijskih šolah v sklad s sodobnimi pedagoškimi stremljenji, zato smo priredili za upravitelje in učitelje prvih štirih razredov osnovnih šol šest tečajev, ki so trajali 68 dni ter imeli 187 udeležencev.
Za učitelje, ki poučujejo na niže organiziranih šolah, je bilo do novembra vsega 15 tečajev, ki so zajeli 480 učnih oseb.
Za uspešno učno in vzgojno delo v razredu je nujno potrebno, da učitelj dobro pozna telesni in duševni razvoj vsakega otroka. Do^ tega spoznanja pride s teoretskim študijem in vsakodnevnim opazovanjem učencev. Ob sitema-tičnem zbiranju zapiskov o učencih se bo učitelju do konca leta zbralo dovolj podatkov, da bo lahko izpolnil osebno psihološko popisnico, oziroma matični. list, ki ie še obvezen v osnovni Nšoli.
Okrajna tajništva pri svetih za šolstvo so določila za vsak okoliš učitelja ali upravitelja, ki je bil zadolžen, da seznani
Najtežje delo na šolah imaijovse učitelje, kako naj izpolnju-^Sekakor tisti učitelji, ki po-jejo osebno psihološko popis-
Posvetovanje učifieljiščnikov v Tolminu
Nadaljevanje s 4. strani)	gled. Dokaz za to je obsežna
Sevanju nalog šole in realiza- nTihoveL^, ,fe^Vnost; <iiiaik°v šolske reforme. Naloga hf	wa\?0!rebno'P.a
pa je, da kot subjektiv-na sila skrbi za pravilno idej-usmerjenost razredne in,
•piske skupnosti. Šola mora vati dijaku tako znanje, da se “p lahko čim samostojneje «iašel v razmerah na terenu.
■‘-pjaka je treba seznaniti z piegovo bodočo vlogo v živ-jenju. Važno je, dijaka na-“čiti rentabilno izkoriščati P®®- Delo je urediti tako, da imel dijak poleg rednega ruskega dela še čas za druž-r®110 politično delo in za za-pavo. To naj organizirajo šolske in razredne skupnosti. Tovariš Lipužič se je dalje stri-pjali naj bo ocenjevanje jav-j-’’ prav tako pa tudi, da je Posedanji način ocenjevanja Jz_Pe<lenja zastarel.
Tovariš Cigoj je dejal, da so ačTtelji pogostokrat odmaknje-**1 pd stvarnosti. Premalo jih r°2najo na terenu. Predlagal j?' naj bi učiteljišča od časa r° ftasa povabila prosvetne “Rektorje, ki bi dijakom go-JpDli o delu in problemih na »»Bi,
_ Profesorica ljubljanskega “SKeljišfta Danica Golli je bila da obremenitev dija-ha učiteljiščih le ni tako kot Izgleda na prvi pe-
nico in kako naj zbirajo podatke za vpis. Pedagoški center je za te inštruktorje priredil v vseh okrajih tečaje, ki jih je bilo 13 s 501 udeležencem.
V	velikih počitnicah je bilo v treh letih skupno 30 tečajev, ki so trajali 308 dni in zajeli 1265 učnih oseb.
Od septembra 1955 do kovica leta 1958 je bilo v Pedagoškem centru 119 tečajev in posvetovanj, ki so trajali 799 dni in imeli 4068 udeležencev, t. j. več kakor polovico vsega učnega osebja na osnovnih in srednjih šolah v Sloveniji. Tolikšno delo je bilo mogoče opraviti, ker ima center svoje prostore za internat in predavanja. Izdatki v centru znašajo za vso to dobo nekaj manj kalcor 25 mir limonov dinarjev, kar je v primeri z izdatki v drugih republikah malo.
V	centru so delali trije strokovni uslužbenci, administrativna moč, snažilka in vratar.
Nekaj samokritičnih pripomb
Navedena so samo gola dejstva, zato je potrebno, da nekoliko kritično ocenimo dose-damije delo pri nadaljnji izobrazbi učnega osebja. Šolska reforma, ki smo jo pričeli izvajati z novimi učnimi načrti in ki ji je dal trdno zakonito osnovo splošni zakon o šolstvu, stavi vsemu učnemu osebju velike in odgovorne naloge. Niso še izdani vsi zakoni, ki jih predvideva splošni zakon, tudi učnih načrtov nimamo niti za vse razrede osnovnih šol, vendar je že v dosedanjih predpisih dovolj jasno začrtana pot za delo v osnovni šoli za tiste razrede, ki imajo nove učne načrte. Ekspoze, ki ga je podal . pred Zvezno ljudsko skupščino Rodoljub Čolakovič, ie za učitelja splošno vodilo za njegovo učno in vzgojno delo. Nimamo še podrobne analize o stanju v našem šolstvu, toda vsakoletni statistični podatki kažejo prav črno sliko o učnih uspehih naših šol. V prvih štirih razredih osnovnih šol imamo vsako leto 5 do 7 tisoč po-navljalcev, v vseh osnovnih in
vaga dela v razredu; materialni pogoji dela so važni, toda ne odločilni. Ne moremo čakati, da bo vsaka šola imela take in take učilnice, da bo imela pripravljena učila za vse razrede in za vse predmete. Do tega je še dolgo, otroci so pa tukaj in misliti moramo, kaj v danih razmerah in s sredstvi, ki jih da družba šoli na razpolago, lahko že sedaj napravimo. Imamo učitelje, ki so pokazali, da se da veliko napraviti, samo trdne volje in znanja jo treba.
V Pedagoškem centru je bilo mnogo lepih predavanj; vprašanje je, koliko so prispevala k resničnemu izboljšanju dela na terenu. Poslušalci kimajo in celo ploskajo k predavanju, toda od sprejetja neke misli in njene osvojitve do praktične uporabe ali realizacije je zelo dolga pot in le redki jo prehodijo. Morda smo tudi pri sestavi programov šli preveč v širino in postavljali preveč zahtev naenkrat, ker poslušalec ne more izvršiti vseh nalog hkrati, obupa in ne izpolni nobene. Podobno kakor pri popravah šolskih nalog; pri vsaki nalogi popravljamo 30 do 40 napak, nobene pa ne odpravimo. Bolje bi bilo, da bi se lotili ene in tisto izkoreninili; v šolskem letu je 30 tednov, če bi v vsakem tednu odpravili eno napako, bi bilo dovolj, ker več jih najbrž učenci ne delajo. Tako bi morali tudi v naših tečajih sestavljati programe; malo nalog ali tiste podrobno in temeljito obdelati, da bi ob sklepu tečaja lahko rekli: »Sedaj pa pojdite in poskusite tudi te načine dela.« Ker pa nekateri pravijo, da bi s tem ovirali »svobodne ustvarjalce« pri njih delu, pravim: dober nasvet tudi njim ne bo škodoval; če znajo sami bolie napraviti, naj se drže kar svojega načina dela; šibkim pa so bergle dobra opora, dokler se ne navadijo na samostojno hojo. Ozka povezava s prosvetnimi svetovalci bo omogočila, da se tudi. sproti ugotavlja, kakšni so uspehi v šolah ob raznih načinih dela in kateri so pokazali boljše uspehe. Uspeh jamči samo načrtno in kontrolirano dakri
Okrajna tajništva pri svetih za šolstvo bodo morala voditi natančno evidenco k učiteljski nadaljnji izobrazbi, da bodo dobro vedeli, kaj je potrebno temu ali onemu učitelju za uspešnejše delo, da bi lahko stavili predloge, kateri tečaji so potrebni in katere učne osebe naj bi poslali v posamezne tečaje.
Od dosedanjih oblik dela v centru bi morali postopoma preiti na višjo, to je seminarski način dela. To smo poskušali že tu pa tam izvesti, sicer s precejšnjimi težavami, ker za take oblike dela bi udeleženci morali že sami dobro predelati snov, ki je na programu, da jim ie možno sodelovati v diskusiji; poznati in obvladati morajo snov in do nje zavzeti svoje stališče, potem pride do plodne razprave.
V. Čopič
bi bilo dijake razbremeniti popoldanskega pouka.
V	razpravi je sodeloval tudi tovariš Tine Remškar. Dejal je, da se mora dijak odločiti za učiteljski poklic iz osebnih nagnjenj. Na učitelja gledamo danes s posebno pozornostjo. Socializem se ne gradi tako idealno. Potrebno je učitelja že v času šolanja opozoriti na vse težave, s katerimi se bo srečal kasneje. Naša šola mora biti organizirana tako, da bo vzgajala svobodne ljudi, brez obremenjenosti s kakršnimi koli kompleksi preteklosti, ljudi, ki bodo z odgovornostjo sodelovali pri upravljanju na vseh področjih našega družbenega življenja. Učitelj mora učencu pokazati resnično, objektivno stvarnost.
V	celoti je bila razprava na posvetovanju učiteljiščnikov v Tolminu zelo razgibana; pričakovati je, da bodo marsikatere ugotovitve, ki so jih strnili v obliki sklepov in poslali vsem učiteljiščem doživele svoje uresničenje.
Prihodnje, tretje posvetovanje učiteljiščnikov bo na ljubljanskem učiteljišču. Tema bo: »Izvenšolska dejavnost učiteljiščnikov,«
Založba
Mladinska
knjiga
Zeli vsem tovarišem PROSVETNIM DELAVCEM IN POVERJENIKOM
SREČNO NOVO LETO
IN PRIJETNE POČITNICE
Naš gospodarski razvoj in utrjevanje socialistične miselnosti nam daje čedalje večje mož nosti za razvoj panog, ki se do sedaj niso mogle prav razmahniti. Ena od teh panog je logopedija ah veda o govornih motnjah in hibah, ki so precej razširjene in grene življenje mnogim odraslim in otrokom. Tem je treba nuditi pomoč v skladu s temelji socialistične družbe, ki hoče nuditi vsem svoj im članom neoviran razvoj.
Ker je govor osnova za otrokov umstveni in nravstveni razvoj ter sredstvo za njegovo pravilno vzgojo in izobrazbo, je nujno, da ga razvijemo vsaj do neke povprečne stopnje. Te naloge pri otrocih, ki imajo govorne motnje in hibe, predšolske ustanove in osnovne šole ne morejo povsem izpolniti, pač pa je dosega tega cilja možna samo ob pomoči logopedije.
Da bi pospešili razvoj te mlade vede, o kateri je še mnogo nejasnih mnenj, ki zelo zavirajo njen napredek, smo se odločili, da naredimo preglede nekaterih občin in ugotovimo število otrok z govornimi motnjami in hibami, s temi pregledi bi dobili statistiko o številu logo-patov, ki bi jo mogli aplicirati na vso Slovenijo in izvajati na njeni osnovi nadaljne sklepe za razvoj te panoge.
Najprej smo se odločili za pregled vseh osnovnih šol v občin: Ljubljana—Polje. Ta občina je sicer v sklopu mesta Ljubljane, toda njena socialna struktura je zelo blizu sedanji povprečni, še bolj pa bodoči socialni struktur! prebivalstva Slovenije.
V	ravninskem predelu občine so večje osemletne osnovne šole v Polju in v Sostrem; v Dolskem in v Senožetih sta manjši osemletni osnovni šoli; v Zalo gu In v Zadobrovi sta pa štiri-razredni osnovni šoli. V hribovskih predelih so manjše osem-razredne osnovne šole v Križev-ski vasi, Lipoglavu, na Javorju, v Besnici, na Prežganju in na Jančah. Skupno je torej 12 osnovnih šol v 13 šolskih poslopjih.
Da bi nam pregled res koristil, sem pri vsakem logopatu navedel tudi težino njegove govorne motnje ali hibe, ker ta odločilno vpliva na trajanje terapije. Uporabljal sem štiri oznake, in sicer, da je terapija brezpogojno potrebna, zelo nujna nujna in potrebna. Omenil bi, da sem štel najtežje jecavce v skupino zelo nujnih primerov.
*
V	osnovnih šolah občine Ljubljana—Polje je 1989 otrok ali
Dne 11. maja 1958 je bilo v Ljubljani ustanovljeno Društvo za moderne tuje jezike. V okviru tega društva je bilo še istega dne osnovanih več sekcij, med njimi tudi metodsko-štu-dijska.
V razpravi, kako in v kakšni smeri naj bi metodsko-študijska sekcija delovala, je bilo več različnih predlogov, prevladal pa je predlog, naj bi vsaj v začetku dali prednost študiju metodike. Pri tem smo mislil! predvsem na različne metode ki jih profesorji in učitelji upa rahljajo pri poučevanju tujih jezikov, zaradi česar so aveda tudi uspehi zelo različni, ka/a o vsaki metodi ne moremo trditi, da je dobra in uspešna. Vsekakor sta praksa povojnih let in inšpektorsko delo pokazala, da je na področju metodike tujih jezikov res že treba nekaj ukreniti, saj vemo, da dijaki z naših gimnazij dostikrat prihajajo na univerzo z zelo pomanjkljivim znanjem tujih jezikov. Tako bo metodijsko-študijska sekcija prav na lem področju opravila dokaj hvaležno n&logo; želeti bi bilo, da bi se sestankov v okviiru te sekcije udeleževali zlesti mlajši pedagogi, katerim so V prvi vrsti tudi namenjeni. Na sestankih odbora društva in profesorjev, ki so se zanimali za delo v metodsko-študijski sekciji, je bil sestavljen sledeči načrt za delo v sekciji;
1.	Načelno vprašanje direktne oziroma konverzacijske metode,
2.	Vprašanje prevajanja pri pouku tujega jezika,
3.	Mesto slovnice pri poučevanju tujega jezika,
4.	Vprašanje učenja na pamet,
5.	Ponavljanje učne snovi v samem učnem procesu,
6.	Razvoj učenčevega besednega znanja ter izbor tekstov v zvezi s tem (zlasti v gimnaziji),
7.	Učbeniki in njihovo mesto pri pouku tujega Jezika,
8.	Skupinski pouk v razredu (tudi v gimnaziji),
9.	Aktivna soudeležba dijaka v razredu,
10.	Vprašanje ocenjevanja.
Vse gornje točke načrta so zamišljene kot predavanja, katerim bi naj potem na skupnem sestanku vseh onih, ki bi se za tako delo (v republiškem merilu
14,28 odstotka vsega prebivalstva; vseh otrok v govornimi motnjami in hibami ie pa 71 ali 3,55 odstotka. Od tega je:
10 ali 0,05 o/i) lopogatov brezpogojno potrebnih terapije 19 ali 0,95 zelo nujno 24 ali 1,02 »/o nujno 18 ali p.09 °/e potrebnih
Po spolti je med njimi 51 dečkov in 20 deklic. Povprečni ”ol-ski uspeh logopatov je precej nižji od skupnega uspeha, saj znaša povprečni količnik zanje le 2,54, medtem ko je skupni količnik za vse učence osnovnih ,šol občine 3,25. Torej je za 0,71 razlike, kar nam jasno kaže vpliv govornih napak na šolski uspeh. Tega bi s pravočasnim logopedskim delom :elo izboljšali ter tako koristil! splošnemu 'napredku po šolah. Največ otrok z govornimi napakami je v nižjih, posebno v prvih razredih, odnosno pr! najmlajših. To število postopoma' peda, se pa zopet dvigne v petem razredu.
Iz celotne analize podatkov posnamem sledeče zaključke: doseči - moramo skladnost mnenj o logopediji, o tem, kdo naj skrbi za organizacijo tega dela in kje naj se to delo vrši.
V celoti moramo deliti logopede na šolske In klinične lo-, gopede. Prvi naj se vzgajajo naprej na Višji pedagoški Spl: v Ljubljani na logopedski skupini, ki v celoti ustreza principom šolske reforme. Izjema je le predmet specialna pedago Sika logopatov, ki naj s.e v tretjem in četrtem semestru opusti ker ne ustreza namenom oddelka. Namesto tega bi bilo nul no, da se uvede v omenjenih dveh semestrih predmet »retorika«. Ker pomeni logos besedo, a ped vzgojo, torej vzgojo besede, je nujno, da logoped obvlada retoriko, ki daje veliko važnost pravilni dikciji; ta je dostikrat narušena v govoru lo-popatov.
Klinični lopopedi bi se pa vzgajali na univerzi ali na štiriletni Višji defektološki šoli.
Ko je Prosvetni delavec letos poleti opozoril našo javnost, predvsem pa nas vzgojitelje, na več pomembnih stoletnic naših šol, je med njimi bila omenjena tudi šola Prečna pri Novem mestu. Ker je na tej šol i bila med zadnjo vojno uničena kronika.
seveda) zanimali, sledila temeljita razprava, ki bo verjetno obsegala zelo nasprotujoča si mišljenja in tako lahko dala bogate sadove, s tem, da bo temeljito osvetlila vsa tista glavna vprašanja, ki so bila doslej tako zelo sporna in dostikrat polna nejasnosti.
Poleg zgoraj omenjenega Je bilo pozneje predlagano še sledeče:
11.	Diferencirani pouk v tujem jeziku,
12.	Pouk literature v gimnaziji,
13.	Posredovanje tujb kulture in družbene ureditve v tujem jeziku,
14.	Petje pri pouku tujega jezika.
Treba pa je povedati, da nikakor nd nujno, da bi se držali omenjenega reda predavanj.
Dobro bi bilo, da bi podali svoje predloge k načrtu dela v metodsko-študijski sekcij 1 tud: tisti pedagogi izven Ljubljane, ki v samem začetku niso mogli sodelovati. Tako bi to ali ono predavanje zamenjali morda s kakim bolj primernim. Vprašanje članstva bo verjetno kmalu rešeno in, bomo s sestanki oziroma predavanji začeli v drugem semestru 1958-59.
Vsi člani društva bodo o pre davanjih pravočasno vnaprej obveščeni, in sicer tako, da bodo poleg obvestila prejeli še osnovne misli, ki jih bo posegalo predavanje, tako da se bodo vsi oni, ki bodo sodelovali na sestanku, lahko pripravili ter v razpravi podali svoje ugovore in pripombe. Tako bo samo delo v okviru metodsko-študij-ske sekcije, kakor že rečeno, res lahko plodno in koristno ;n bo prav gotovo mnogo prispevalo k večji uspešnosti po ika tujih jezikov.
Izsledke vsakega predavanja oziroma temu sledeče razprava bomo na kratko objavljali v »Prosvetnem delavcu«, da bodo tako dostopni tu&i tistim, ki se n.e bi mogli udeleževati sestankov. Ti sestanki bodo v Ljuo-Ijani. O ostalih podrobnostih (na katerj dan in na katerem zavodu) pa bodo člani in vsi, ki bi se za delo v sekciji zanimali, pravočasno obveščeni.
Dušan Čop
Po vseh okraj ih naj se ustanove logopedske ambulante, in sicer na sedežih okrajev ali v večjih središčih, ki naj bi organizirali logopedske mreže po vseh večjih osnovnih šolah, kamor bi prihajali logopedi po enkrat ali dvakrat tedensko. Ta zahteva temelji na principu, da naj logoped išče logopate ca mestih, kjer se nahajajo v večjem številu, in ne obratno.
V Ljubljani naj bi logopedska ambulanta prerasla v zavod, i.a-mor bi prišli vsi logopati, katerim je terapija brezpogojno potrebna, torej samo najtežji primeri. Če apliciramo število le-teh v občimi Polje na vso Slovenijo, potem je od skupnega števila 216.000 šoloobveznih otrok 0,5% najtežjih logopatov ali 1080. Če delimo to število z 8, dobimo letni prirastek 135 naj-težj ih logopatov, za katere bi bilo potrobno okoli 70 postelj, če računamo, da bi vsakega uredili povprečno v pol leta. Sem pa niso vračunani zelo nujni primeri in pa klinični primeri, ki nastanejo zaradi nesreč ali bolezni.
Da bi v glavnem zadostili potrebam predšolskih in šoloobveznih otrok, bi rabili v Sloveniji nujno okoli 80 logopedov. Sedaj jih je 14, torej bi dosegli omenjeno število v 8 letih, če bi vzgojili vsaki dve leti na VPŠ povprečno 20 logopedov. To bi bilo mogče le, če bi imeli v Ljubljani logopedski zavod, kjer bi se moglo tolikšno število slušateljev vzgajati za praktično delo.
Zadnji čas je, da damo logopediji mesto, ici ji pripada v socialistični družbi, ker bomo tem omogočili otrokom-logopa-tom neoviran razvoj in normalno vključitev v družbo, s čemer bomo ustregli tudi osnovnim zahtevam šolske reforme. Na vsak način bomo pa s polnim razvojem logopedije dal tem otrokom mnogo več, kot jim je dala stara Jugoslavija, ki se za ta problem sploh ni zanimala. Bil je domena nekaterih entuziastov, ki so poučevali privatno nekatere otroke -logppate Jz jmovitejših družin.
Zdravko Omerza
je bilo težko najti podatke in, vire za ves stoletni razvoj današnje osemletne šole. Takoi v začetku novega šolskega leta je učiteljstvo skupaj g šolskim odborom sprejelo v proRram; za proslavitev letošnje 15. obletnice ustanovitve naš« države — svečano proslavo stoletnice te šole. Zaradi širših proslav in prireditev v Novem mestu ob začetku In otvoritvi avtoceste se je to slavje pomaknilo na 7. december, ko se je Prečna odela v zelenje, zastave in cvetje.
Ob deseti uri je otvoril v lepo okrašeni dvorani Prosvetnega doma, kjer je bil prvi začetek pouka 6. novembra pred sto leti, svečano sejo šolskega odbora član odbora in množičnih organizacij kraja tov. Pečarič, k: je pozdravu vse goste in starše ter mladino, nakar !e podala oris dejavnosti tole Prečne v sto letih njena sedanja upraviteljica tov. Marija Dov-jak. Zlasti se je dotaknila dejavnosti naprednega učiteljstva, ki se je kljub šikanacijam takratnih avstroogrskih in bivših jugoslovanskih režimov borilo za novo obliko jn napredno rast naše mladine ter vzgoje prebivalstva. Tople besede pohvale ter zahvale za vse to delo je Izrekel tudi predsednik ObLO Novo mesto tov. Maks Vale. ki je prinesel tudi ikromno darilo. Pionirski odred na šoli in domače prosvetno društvo ter pevski zbor sta nato izpolnila kultarnj program, ki je bil lepo dopolnilo tega velikega slavja. Množica in gosti z mladino so se zgrnili pred vežo nove stavbe — šole. kjer je krajevni predsednik ZB odkril spominsko ploščo dvema vzgojiteljema na tej šoli — pok. upravitelju tov Colji in učiteljici tov. Zupančičevi, ki ju je umorila med NOV izdajalska roka domačih okupatorskih hlapcev, popoldne pa so množice prebivalstva spet napolnile prosvetno dvorano, kjer je domače prosvetno društvo zaigralo v icžiii upraviteljice Dovjakove znano dramo KREFLJI nad vse lepo. Tako to stoletni jubilej zbral okoli s-be mnoge svoje vzgojitelje in tudi učence, ki so izšlj iz te šole, ljudstvo s svojimii organizacijami pa je v tem slavju dalo svoj lep delež, da je ta pomembni jubiilej res lepo uspel. Tudi založba Mladinska knjiga iz Ljubljane je počastila ta jubi-lei s svojo razstavo. si jo js ogledalo vse navzoče prebaval-tvo in. mladina. Tud! mi čestitamo jubilantki-šoli. vzgojiteljem in vsemu prebivalstvu k temu prazniku z željo,- da bi Se naprej bila kovačnica socialistične misli in dela v tem delu naše Dolenjske!
Marjan Trata.'
Metodsko-študijska sekcija Društva za modeme tuje jezike bo začela delati
Ljudstvo Prečne na Bolonjskem za stoletnico šole
MED KNJIGAMI IN REViJAMI
Grimmove pravljice
K
Dvaindvajseti zvezek knjižnice »Kondor« nam je prinesel Grimmove pravljice. Skoraj sto pedeset let bo mdniilo, odkar je izšel prvi zvezek pravljic, ki sta jih nabrala brajta Jakob in Wilhelm Grimm. Tudi po tolikem času so ostale pravljice sveže v svoji lepoti in prepro-sitosti, pniljufolljene pri poslušalcih, pa tudi med odraslimi bralca.
Ko sežemo po Grimmovih pravljicah, se spomnimo otroških dni, srečamo se s starimi, že dokaj pozabljenimi -znanci, s Pepelko, Rdečo kapico, Tr-njuilčico pa s pogumnim krojačkom. Vse te podobe je življenje in čas zabrisalo, ohranilo pa nam jih je za otroški svet, ki skozi pripoved spoznava dobro in zlo, budi fantazijo m se oplaja nad lepim in pravičnim, s čistim srcem, ki ga premore otroška duša. Otrokom, pa tudi šolski mladina je založba storila uslugo, ko je te pravljice uvrstila v zbirko »Kondor« ter izbor dopolnila s spremno besedo dr. Kristine Brenkove.
Jakob Grimm je kot študent pričel zbirati narodno blago v nevezani beseda, pri delu pa mu je pomagal brat Wilhelm. Ko so pravljice izšle, so imele širok odmev po Evropi, ki je sledila vzgledu obeh bratov — zanimanje za narodno' blago pa je bilo posebne važnosti za slovanske narode, Pričujoče pravljice stojijo danes vštric z najlepšiimi umetnimi pravljicami Andersena, O. Wilda in drugih.
Za tekoč prevod iz nemščine je oskrbel Fran Albreht. Sam pravi, da ga je pri prevajanju izbora vodila želja, da bi pravljice našle med slovenskimi otroki podobno pot, kot so jo našle te pravljice do mladine skoraj vsega sveta. Ker je predvojna izdaja že tedaj pošla, je Albrehtov prevod toliko bolj dobrodošel.
Sodobna pedagogika
Izdaja Republiška zveza pedagoških društev Slovenije. St. 5—7. VSEBINA:
Tone Ferlinc: Eno leto dela po novih učnih načrtih v osnovnih šolah; Vladimir Cvetko: Nov učni načrt za četrti in peti razred osn. šole; Franc Pediček: Teorija skupinskega pouka; Andrej Šavli: Individualizacija pouka tudi naš problem; Jože Žabkar: Ponazorila pri pouku matematike v osnovni šoli: Radovan Klopčič: Razvijanje mišljenja pri- reševanju računskih nalog v osnovni šoli; Franc Fink: Začetni pouk v osnovni sold v novi obliki; Ivan Podgornik: Obravnavanje zmanjšanega merila razdalj v tretjem razredu; Albert Žerjav:	O slovnici in sldvniški
analizi; Ervin Rotman: Vloga spoznavanja družbe na srednji stopnji obveznega šolstva; dr. Vlado Schmidt: Učiteljsko izobraževanje na Slovenskem v prvi polovici 19. stoletja. Zadnja stran revije je posvečena zanimivi primerjavi ravni izobrazbe po posameznih republikah FLRJ.
Naslov uprave: Ljubljana, Gosposka 3-1. Odgovorni urednik Marica Dekleva, Ljubljana, Resljeva 10 (učiteljišče). Letna naročnina 500 din.
SODOBNA PEDAGOGIKA, št. 8.
Vlado Majhen: Naša prosvetna politika kot sredstvo oblikovanja socialistične zavesti — Bogdan Osolnik: Idejni temelji Zveze komunistov kot izhodišče vzgojnega dela prosvetnih delavcev — Boris Ziherl: O vlogi svetovnega nazora v znanosti in umetnosti.
Za šolsko mladino je posebno razveseljiva spremna beseda dr. Brenkove, ki je podala pregledno in zgoščeno besedilo, kjer objasnjuje delo bratov Grimm, ob koncu pa je navedla tudi naše zbiralce narodnega blaga. Morda ne bi bile nekatere podrobnosti, kot n. pr. pomen nemške romantične šole, s katero je vezano tudi ime bratov Grimm ter vpliv na slovansko romantiko.
Posebno pohvalna je odločitev založbe, da so ilustracije originalne. Ilustratorja Richter in Schwiind nas približata tedanjemu času. Ilustracije s pravljicami tvorijo nekaj časovno enovitega ter lepo dopolnjujejo besedilo. Nič manj ni razveseljiv obet, da bomo videli v prihodnji izdaji ilustracije sodobnega domačega ustvarjalca, ki bo skušal ujeti v pravljicah odsev današnjih dni.
I. G.
Jože Ciuha: »Povodni mož v Savinji« — ilustracija
Mladi svet
Revija za družinsko in družbeno vzgojo št. 10.
Vsebina novoletne številke; ^
Jovita Podgornik; Za prtsrčnej-še novoletno praznovanje. — Vida Herman: Stanovanjske skupnosti za naše otroke. — Breda Cilenšek; Pomenimo se še natančneje o psihološki vrednosti igrač in o tem, kako naj jih izbiramo. — Katere knjige naj kupim otrokom? — Jože Kranjc: Zgodba o avtomobilu. Franc Pediček; Kadar se otrok utaplja v potrtosti. — Helena Puhar: Pouk o spalnem življenju. — Film — Pomenek s starši. — Midva- — Boris Lipužič; Vzgojna vloga skupnosti učencev. — Franc Pediček; Zapisek o Bruseljskem svetovnem kongresu za varstvo .mladine.
»Mladi svet« izdajata Zveza prijateljev mladine Slovenije in Pedagoško društvo LR Slovenije. Odgovorna urednica: prof. Zima Vrščaj-Holy. Uredništvo in uprava; Ljubljana, Miklošičeva 16-11-Letna naročnina 450 din.
»Revija školstva«
»Biblioteka prosvetnih radnika« v Beogradu je izdala 2. številko II. letnika »Revije školstva«, ki izhaja v toku šolskega leta vsaka dva meseca.
Vsebina z- številke:
Kongres Svetovne konfederacije organizacij predavateljske stroke (WOCOTP), ki je bil avgusta preteklega leta v Rimu; Podpora javnosti šolstvu; Resolucija kongiresa Svetovne konfederacije predavateljske stroke; Evropska konferenca o učnih programih za srednje šole:	Diferenciacija	in selekcija
učencev; Konferenca Internacionalnega konsultativnega komiteja UNESCO o šolskih prooramih.
Kongres internacionalne Federacije Združenj profesorjev srednjih šol (FIPESO), ki je bil julija meseca preteklega leta v Rimu: Resolucija o odnosih med poukom na srednjih in visokih šolah.
Kongres Internacionalne Federacije Združenj učiteljev (FIAI): Re-
solucija 1. m Resolucija II.
Na zadnjih straneh prinaša »Revija školstva« Bibliografijo pedagoškega in šolskega tiska.
Glavni urednik; Milivoje Uroše-vič.
Uredništvo in administracija; Beograd, Kralja Milutina 66. Letna naročnina 1000 din.
4
»Pedagoški rad«
Leto XIII. St. 9—10.
Vsebina:
Pismo tovariša Tita delegatom II. nacionalnega Kongresa za zaščito otrok.
Miron Mekamec: Likovna vzgoja v srednjih šolah — dr. Vladimir Mužič:	Nekateri osnovni pojmi
statistike v pedagogiki — Terezija Dobrenič; Razvijanje interesa In skupinski način dela pri pouku — Slobodan Kovačevič: Kaj mora vsebovati delo za izboljšanje ustmenega In pismenega izražanja učencev v srednji šoli — Katica Jelinčič; Tuj jezik v IV. razredu osemletne šole — Ante Supuk: Ritem (Analiza lirske pesmi).
V poglavju »Prosvetni pregled« prinaša revija še naslednje članke: o Splošnem zakonu o šolstvu, o Prosvetnem svetu Jugoslavije, o 5-letniCi Delavske univerze v Zagrebu, o II. nacionalnem Kongresu za zaščito otroka, o prvem jugoslovanskem kongresu telesne kulture in o doktoratu iz pedagoške znanosti. V poročilih iz tujine prinaša: X. generalna konferenca UNESCO v Parizu in Mednarodni seminar o učnih programih v Parizu. Dr. D. Frankovič piše oceno o »Splošni zgodovini šolstva In pedagoške teorije« dr. Leona Žlebnika.
Zanimiv je še obširen članek Stevana Bezdanova o tehnični. vzgoji učencev v reformirani osn. šoli.
»Sodobno
gospodinjstvo« 11-12
Izšla je zadnja številka petega letnika »Sodobnega gospodinjstva«. V teh petih letih si je pridobila revija širok krog bralcev v mestih, industrijskih središčih in vaseh. Saj je na svojih straneh prinašala vedno najrazličnejše prispevke z različnih področij gospodarskega dela. Kljub temu, da je revija strokovnega značaja, so jo vzljubile zlasti gospodinje, ker jim je postala dober pomočnik pri urejanju lastnega gospodinjstva, bodisi z nasveti za racionalizacijo gospodinjskih del, za prenašanje težjih ii) zamudnejših del na stanovanjsko skupnost ali pa z nasveti za lepšo ureditev doma.
Letošnja dvojna novoletna številka ne zaostaja v svoji pestrosti za prejšnjimi številkami. Uvodoma prinaša kratko poročilo z n. nacionalnega kongresa za zaščito otroka. Sledi mu zanimiv člahek o samopostrežbi v trgovini in prehranjevalnih obratih. Zavod za pospeševanje gospodinjstva v Celju poroča o tečaju za trgovske nameščence. Vse, ki delujejo v stanovanjskih skupnostih, bo zanimal članek o kritičnih pripombah k ureditvi mehaniziranih pralnic. Napotki za uporabo lonca za zvišan pritisk bodo dobrodošli gospodinjam, ki kuhajo v takem loncu.
Rubrika, namenjena ureditvi stanovanja, prinaša načrte in fotografije stanovanj, ki jih gradi Zavod za stanovanjsko izgradnjo OLO Ljubljana. Tu najdemo tudi čedne knjižne police, kombinirane z zaprtimi omaricami, za dnevne sobe.
V tej številki najdemo tudi nadaljevanje članka o kvarih, ki lahko nastanejo na perilu.
Zelp tehten je prispevek o jutranjem zajtrku pri nas in članek o na pol pripravljeni hrani, ki bi lahko v precejšnji meri razbremenila zlasti zaposlene žene, če bi naša živilska industrija: in trgovina pokazala za to več zanimanja.
Tudi ta številka prinaša navodila za pletenje, in odgovore na vprašanja bralcev.
Revij a »Sodobno gospodinjstvo« izhaja mesečno. Izdaja jo Centralni zavod za napredek gospodinjstva v Ljubljani, Miklošičeva št. 4. Letna naročnina 400 dinarjev.
Jakopičevem paviljonu sta v decembru razstavljala dva umetnika mlade povojne generacije — Marlenka Muk-Stu-pdca in Jože Ciuha, ki sta se v svojih razstavljenih delih zavestno in hote omejila na področje mladinske oziroma bolje otroške ilustracije, ki predstavlja seveda samo eno stran njunega umetniškega ustvarjanja. Prav gotovo pa ni slučaj, da je prišlo do razstave s prav to tematiko, saj je postala mladinska ilustracija v povojnih, posebno pa v zadnjih letih zelo važno in obširno področje udejstvovanja naših umetnikov. Če se spomnimo, kako skromno je bilo to področje pri nas pred vojno, ko se je mladinska ilustracija zatekla največkrat k pretirano romantični pripovedni obliki in se ie nad povprečje dvignilo le malo ustvarjalcev, potem šele se nam pokaže povojni porast in dvig te panoge v pravi luči. Danes deluje na tem področju vrsta umetnikov in aktivno se udejstvujejo predstavniki vseh treh generacij — od Vesnanov preko tako Imenovane srednje generacije do mladih umetnikov. Vse to ustvarja že neke vrste tekmovanje in konkurenco na tem polju, ki pa po svoje do-pninaša k nenehnemu dvigu kvalitete. Mnogo zaslug pri tem napredku ima nedvomno založba Mladinske knjige s svojo skrbno izbiro ilustratorjev in prizadevanji za estetsko izdajo im opremo ilustriranih mladinskih knjig.
Knjižna ilustracija, posebno še otroška, ima svoje lastne zakone, ki do določene mere omejujejo umetnika pri njegovem ustvarjanju. Najprej postavlja svoje zahteve že bese-diJlo praviljice ali povesti samo, ki je omejeno na določeno temo in mnogokrat zahteva poudarjen epski oziroma pripovedni način; temu se pridružujejo še tehnični . problemi, ki silijo umetnika k tistemu načinu risbe in izboru barv. ki najbolj ustrezajo reproduktivnim možnostim. Predvsem pa ne smemo pozabiti na zahteve, ki jih postavlja pred umetnika po svoje enostavni, a P0 drugi strani tako bogati in zahtevni svet otroške psihe. Prav tako mora vsaka umetniška dejavnost, namenjena otroku, delovati tudi vzgojno: navajati ga na lepoto, mu ostriti estetski čut, ga zabavati in nevsiljivo poučevati. Ob vsem tem in ob živahnosti fantazije, ki jo zahteva otroški svet, pa mora biti talka ilustracija v likovnem pogledu skrbno preudarjena, izrazno jasna in neposredna. In prav na te likovne probleme otroške ilustracije nekako pozabljamo ob vseh zgoraj omenjenih soodloču-jočih 'faktorjih ali pa jo v knjigi vse preradi gledamo samo kot spremljavo in dopolnilo k besedilu. Zato je bil toliko bolj pomemben korak, za katerega sta se odločila zgoraj omenjena umetnika: da razstavita otroške ilustracije samostojno, kot drugim panogam likovnega 1 ustvarjanja enakovredno! področje« Ida spregovorijo obiskovalcu samo kot likovne ustvaritve. Obenem je bila to v zadnjih letih prva razstava ilustracij,. ki sta jo pripravili a umetnika kama, drugače nam jih je posredovala Mladinska knjiga na rednih razstavah svojih ilustri-
■ramiVi izdal-
Razstava otroških ilustracij Marlenke Muk-Stupica in Jožeta Ciuhe
Marlenka Muk-Stupica izhaja iz povojne generacije umetnikov; študirala je na ljubljanski Akademiji upo-
Jože Ciuha: Jakec Pametnjakec
(»Povodni mož v Savinji«)
dabljajočih umetnosti v letih 1946—1950 slikarstvo pri prof. Fr. Miheliču im G. A. Kosu ter kmalu vzbudila pozornost s svojimi otroškimi ilustracijami, ki predstavljajo danes najvažnejšo plat njenega umetniškega ustvarjanja. Dela sicer tudi v samostojnih risbah in v slikarstvu, vendar se s temi deli doslej še ni predstavila javnosti. Razstavljene ilustracije Marlenke Muk-Stupica so obsegale obdobje zadnjih desetih let. Od treh risb s se-piljo za Iga Grudna »Na Krasu« iz leta 1948, še iz let študija. ki so oblikovane še precej strogo, in z nagnjenjem k pripovednosti, smo lahko lepo sledili njenemu razvoju, ki jo je pripeljal do danes ene najbolj cenjenih mladinskih ilu-strtork pri nas — od ilustracij za Rdečo kapico iz 1. 1953 do Sneguljčice iz 1. 1957, ki jo je podala v načinu starih miniatur, do bogato barvitega in prferčnega »Pastirja* in litografij »Majhna sem bila« iz letošnjega leta v lahkotni, izčiščeni obliki. Ilustracije Marlenke Muk-Stupica odlikuje lepa risba, zaokroženost v barvi, mehka čustvenost, neposredna prisrčnost in iskrenost ter posrečene domislice, s katar imi oživlja že neštetokrat natisni jene in ilustrirane pravljice, kot so Rdeča kapica ali Sneguljčica. Posebno vrednost njenim ilustracijam pa daje nežna,, subtilna poteza doživ-Ijaniia otroškega sveta in vživ-1 jam ja vanj, ki ga je zmožna samo tenkočutna umetnica-žena.
Drugi razstavlj alec, Jože Ciuha, je pričel s svojo umetniško potjo kot ilustrator v partizanih, po vojni pa je istočasno kot Marlenka Muk-Stupica študiral na ljubljanski
Akademiji pri prof. Miheliču in. Kosu slikarstvo in po letu 1950 še specialko za zidno slikarstvo pri prof. S. Pengovu. Predstavil se nam je že na več razstavah s slikarskimi deli, letošnjo pomlad tudi s samostojnimi risbami iz Pariza, sedaj pa je razstavil svoje ilustracije od leta 1952 do danes. Kot nekak uvod je postavil večjo kompozicijo »Turjaška Rozamunda« v temperi iz leta 1952 v pripovednem, kontinu-jočem načinu, ki učinkuje kot nekaka predloga za gobelin. Sledile so posamezne ilustracije za Cicibana, ilustracije za Zmajev »Cekin« iz 1. 1954, že svobodneje zajete v risbi in barvi ter predvsem zanimiva dela iz leatošnjega leta — »Ciganske pravljice« in Puškinove »Pravljice«. V teh zadnjih poskuša zajeti • vse ele-
mente, ki nastopajo v tekstu, jih smiselno združioje v linearno ploskev in jih obenem podreja enotnemu konceptu, dobro pa se v nj ih izražajo vse kvalitete Ciubove risbe, ki jih ie razvil v zadnjih letih — izredno sigurna poteza peresa in trdna konstrukcija, obenem pa se stilno vežejo tudi na njegovo ustvarjanje v olju, posebno na motive iz makedonskega sveta, polne folklore in arhaičnega nadiha.
Zaželeno bi bilo, da bi raz-•stava v polni meri dosegla svoj namen: da je občinstvu približala resno in odgovorno delo obeh mladih ilustratorjev, obenem pa pripomogla k polnemu priznanju tega včasih premalo ali napačno cenjenega področja naše likovne umetnosti.
- Melita Stele-Možina
ŠOLSKA SKUPNOST NA LJUBLJANSKIM UČIIILJIŠCU
Šolska skupnost na Ij-utoljan-skenj učiteljišču je organsko zrasla Iz tedenskih razredniških ur, na katerih so dijaki že aktivno posegali tudi v šolsko delo In obravnavali odnose med dijaki, med dijaki in profesorji, idejnost pouka, opravičila, redovanje vedenj a. šolski uspeh in oodobno.
Zakon o šolstvu je dal tej obliki dela potrdilo, novo organizacijsko obliko in nove pobude. Predvsem so dijaki dobili več samostojnosti in odgovornosti. Tedenske razrednlške ure so postale štirinajstdnevne, vsakih štirinajst dni pa je sestanek razredne skupnosti. 'Na teh po potrebi ali želji dijakov prisostvuje razrednik ali predmetni profesor, ki ga dijaki želijo zato. da bi jim pojasnil svoje zahteve in postopke.
Pretekla šolska leta se ie delo omejevalo Po posameznih razredih; problematika se ie združevala le v poročilih in predlogih dijaškega predstavnika v šolskem odboru.
Letošnje, leto pa so dijaki prvič imeli šolsko konferenco šolske skupnosti. Skrbno so io pripravili razredni predsedniki in predsednica šolske skupnosti. Zbrali so vse picobleme^ki so se
v razredih pojavili in mišljenja dijakov. Konferenca ie pokazala zrelost dijakov pri obravnavanju šolskih vprašanj. — Povedali so, da želijo, javno ocenijevamje, ki ie sicer deloma že v veljavi. Izkušala je pokazala, da dijaki ne izkoriščajo javnega ocenjevanja za pogajanje o oceni, temveč bolj kritično ocenjujejo znanje. Javna ocena je pravica dijaka, ki
Marlenka Stupica: »Pika Nogavička« — ilustracija
se lahko po njej orientira. Na učiteljišču pa pomeni tudi strokovno izpopolnjevanje in vajo v ocenjevanju, kar bodoči učitelji zelo potrebujejo.
Pojavila se je tudi kritika težkih dni v tednu, ko so ura take, da vsi profesorji pritisne, jo s svojimi zahtevami. Dijaki želijo sporazum z enakomerno razdelitvijo dela v tednu. Opozorili so tudi na pravočasno ocenjevanje, da bi se izognili kampanjskemu delu in težko-čam na koncu konferenčnih dob.
Zelo pozitiven je bil predlog dijakov o javnem opravičevanju; dijak bi se opravičil razredniku in razrednemu kolektivu. ki bi tudi presodil tehtnost opravičila.
Doslej sta na šoli bili dve čakalnici za vozače, moška in ženska. Dijaki so dali dober predlog, naj bi odprli dve čakalnici, eno za prehodna kratka zadrževanja, drugo Pa za mirna, študijska.
Tudi higienskim razmeram, estetskemu videzu šole, prehrani vozačev so posvetili pozornost:	predlagali so topel ob-
roiV za vozače, ki bi ga dobili v šolski kuhinji.
Vsi predlogi so bili »preleti Zdaj j;e potrebna samo še vztrajnost pri uresničenju teh koristnih pobud.
Ravnateljica zavoda je dijakom odgovorila na nekatera vprašanja o reformi učiteljišča in novem šolskem koledarju, ki daje maturantom manj časa za pripravo na izpite. Utemeljila je nujnost dvojne mature. in sicer po četrtem letniku iz zgodovine z družbeno ureditvijo. tujega jezika, matematike in izbirnega prirodoslovnega predmeta ter Po petem letniku iz slovenščine in pedago-si-e skupine. Matura Po četrtem letniku velja že za letošnji četrti letnik.
Ravnateljica te poudarila: potrebo Po višjj izobrazbi učitelja, kar temelji na našem družbenem razvoju, ki zahteva od sedanjih generacij na učiteljišču zavesten napor pri zahtevnem delu.	Danica Gnili
Dvojezična šo!a na Koroškem in pedagogika
Z veliko zaskrbljenostjo in kake izpričane podrobnosti o pjdlzadetostiio zasledujejo slo- tem pritisku na starše, a naj-venski učitelji, a tudi vsa slo- več jih ne pride na dan, ker se genska javnost dogodke na zastraženi slovenski ljudje bo-Koroškem, kjer se danes krati jijo pričevanja, večini slovenskih otrok pra- Sicer je pa geslo o pravici vica do začetnega pouka v staršev politično bojno geslo materinem jeziku. Nezakoniti, vseh reakcionarnih strank, ki protiustavni ukrep deželnega namenoma zamolče, da poleg Holskega sveta, ki odpravlja in pred pravico staršev obsto-otaveznost slovenskega pouka, je še osnovne pravice otrok, in ki ga kljub jasni obveznosti med katere spada gotovo tudi po čl. 7 avstrijske državne pravica do začetnega pouka v pogodbe dunajska zvezna vla- materinščini. Z nobeno demo-<Ja ni razveljavila, posega glo- kracijo se ne da opravičiti, da bofeo v življenjske pravice se jemlje otroku osnovni pogoj in pogoje koroške slovenske za razvoj njegovih naravnih manjšine, da'je ta prav v svoji sposobnosti, za njegovo du-efcailstenci ogrožena. Njena za- hovno in moralno rast. deva postaja s tem, ali je to Kolikor poznamo koroške Avstrijii' po godu ali ne, bolj razmere, - je vse to largumenti-im bolj mednarodno vprašanje. ranje jn utemeljevanje usod-Brutaind poseg v življenjske nih ukrepov predvsem krinka pravice koroških Slovencev za edini pravi cilj vseh nacio-utemeljujeijo, kakor znano, z nalistov: čimprej izriniti slo-voljio staršev, ki da so svo- venščno z vseh koroških _ šol boctao(-) odjavili svoje otroke in doseči popolno germaniza-Od slovenskega pouka, uteme- cijo dežele. V ta namen je tem Ijuijejo ga s sklicevanjem na nacionalistom dobrodošlo vsa-derookratično načelo o pravici ko sredstvo, vsaka metoda, staršev. Kdor je poučen, ob vsako geslo. Zato.se ne smemo kakib pogojih so se odjave čuditi, da navajajo celo peda-vršile, kako organiziran in goške razloge za odpravo dvo-vsestranski pritisk se ie izva- jezičnih šol, ki jih •obiskujejo jal v premnogih primerih na slovenski otroci, posredno to-odvisne slovenske starše, ob- rej razloge za popolnoma nem-5uti to sklicevanie skorajda ške šole za te otroke. Ta trdi-fcot norčevanje iz demokracije, tev ni naša izmišljotina. Zgo-Spomenica koroških Slovencev dilo se je celo to, da se je neki (fcmaijski vladi navaja marši- dopisnik dnevnika »Sudost Ta-
nem ozemlju, za šolo na jezikovni meji. Ni Koroška edina dežela, kjer obstajajo take šole. Opozarjamo na sosedno deželo Avstrije, na Švico, na angleško pokrajino Wales, na Luksemburg, Alzacijo, na Kanado, Združene države itd. gespost» (L. III. 1958) sklice- Ureditev teh šol je po krajev-val na Prosvetnega delavca, nih razmerah različna, le v češ da zagovarja enojezičnost enem pogledu so si vse enake: obveznih šol. Res je naš so- prvi pouk se nudi otrokom delavec v svojem članku žago- pomod v materinem jeziku, v varjal svoje stališče, da ne tem ni med pedagogi delje‘-kaže v naših razmerah uvajati nega mnenja, le nemškonacio-v osnovne šole pouk tujega je- nslni koroški »pedagogi« <je-zika, ker bi s tem preveč obre- lajo izjemo Vprašanje se s pe-menjevali otroka in ne bi do- dagoškega vidika na Koroškem segli kaj prida uspeha. Mislil sploh ne postavlja tako, da bi ie pač na niže organizirane lahko izbirali in presojali, ali podeželske šole. O tem vpra- je za slovenske otroke boljša šanju dopušča naš list svo- enojezična ali dvojezična šola, bodno diskusijo, a zaman se kakor jo uvaja uredba iz leta vprašujemo, kaj ima to stali- 1945, ker enojezična šola bi šče opraviti s presojo učnega bila — s pedagoškega vidika jezika na koroških šolah, ko- _ lahko samo slovenska, ki .10 Ukor jih obiskujejo slovenski pa koroški Slovenci iz prak-otroci. Tu gre vendar za učni tičnih razlogov odklanjajo. Za-jezik in ne za predmetni pouk govarjati trdo nemško šolo za tujega jezika. Vzporejan j e z slovenske otroke s pedago-našimi razmerami je docela škimi razlogi je tako origina-prisdljeno, logika na glavo po- ien domislek teh »pedagogov«, stavljena im pravi namen vse- da nad njim lahko samo strga modrovanja tako očiten, da mimo. S pedagoškega stališča se nam tokrat ni zdelo vredno je teka g0ia pravi spaček in odgovarjati. Danes pa se. v p,rifa 0 nehumani, nekulturni zvezi z ukrepi zoper dvojezič- miselnost; njenih zagovorne šole spet pojavljajo gla- pikov; nehumani, nekulturni sovi v nemškonacionalnih li- miselnosti pravimo, ker postih, ki bi radi dokazali manj- ppinp preziranje materinega vrednost dvojezičnih šol.	jezika otrok ni le v škodo du-
Splošno razpravljanje o tem, hovnemu napredku učencev, je kateremu tipu šol gre pred- tudi kruto žaljenje njih nanosi, enojezičnim ali dvojezič- ravnega dostojanstv a in . njih nim, nima v našem primeru rodu, je z moralnega vidika dosti pomena. Tu imamo neodgovorno ravnanje. Nava-pravka z dvojezično šolo v je- janje pedagoških razlogov v z likovno bolj ali manj meša- prilog trdo nemške šole za slo-
venske otroke je torej tako neresno, da bi si lahko prihranili nadaljnje polemiziranje, vendar so šolske razmere na Koroškem tako komplicirane, da zahtevajo še razna pojasnila.
Na Koroškem so se izoblikovale na področju, kjer žive Slovenci svojevrstne šolske razmere. Bili so časi, ko so terjali Slovenci slovenske šole, kjer bi se nemščina poučevala samo kot predmet, a takrat jim oblast takih šol ni hotela dati, vsiljevala jim je tako imenovane utrakvistične šole. Danes bi se utegnilo zgoditi, da bi slovenske šole celo ponujali, v prepričanju seveda, da bi jih slovensko ljudstvo odklanjalo. Germanizacija na Koroškem je že toliko napredovala in nemščina se je kot splošni občevalni jezik v taki meri uveljavila, 'da slovenski človek brez njenega znanja ne more izhajati, ker o obljubljen'! enakopravnosti slovenščine ni niti sledu. Slovenci so se zato zadovoljili z uredbo koroške deželne vlade iz leta 1945, ki ima zakonsko veljavo, po kateri je slovenščina na nižji stopnji enakopraven učni jezik z nemščino, medtem ko te ostala na srednji in višiii stopnji ljudskih šol nemščina še nadalje privilegiran učni iezik in slovenščina le še učni predmet. Ta uredba torej daje slovenščini tisti minimum pravic, ki se s pedagoškega stališča še da zagovarjati, ke-r se vsaj začetni pouk podaja v materinem jeziku. Ta uredba se razlikuje od bivših tako imenovanih
utrakvističnih šol toliko, da slovenščina ni samo pripomoček k priučenju nemščine, ampak ima svojo samostojno nik v štabu odeda. Vodi evi-veljavo. Proti taki ureditvi torej navajaj o nacionalistični »pedagogi« svoje ugovore, češ da dvojezičnost preveč obremenjuje otroke, in sicer na škodo temeljitejšega pouka v enem samem, seveda nemškem učnem jeziku. Čudni pedagogi, ki terjajjo, da naj otroci v šoli kakor mutci sede, preden se ne naučijo dovolj nemščine, da se v njej lahko za silo izražajo; ki terjajo to v dobi, ko je ves uspeh pouka odvisen od tega, da otroka sprostiš, ga aktiviziraš, njegovo domišljijo usmerjaš v zaželeno smer, da navezuješ na njegovo v domačem jeziku pridobljeno predstavno življenje! Kaj pravijo resni šolniki, ki poučujejo na teh dvojezičnih šolah, to nas v prvi vrsti zanima. V tem pogledu je zanimivo, da se je konferenca priznanih šolskih strokovni akov, sklicana od deželnega šolskega sveta avgusta 1950. ki So se je udeležili nadzorniki in številni upravitelji teh šol, soglasno izrekla za dvojezično ureditev, potrdila uspešnost . pouka in pozvala oblast, naj zaščiti učitelje zoper rovarjenje nasprotnikov slovenskega pouka. V tem smislu se je izrekla dne 7. oktobra 1953 anketa, ki ji je predsedoval deželni glavar in katere so se udeležili poleg šolnikov - strokovnjakov tudi zastopniki političnih strank.
Ne, alternativa, ali slovenski
ali nemški učni iezik za šole koroških Slovencev, ne obstoji. Bilo bi idealneje, ko bi bila slovenščina na vseh stopnjah enakopravna z nemščino, a razmere so tu močnejše ko pedagoški preudarek o dvojezičnem šolstvu iz leta 1945, ki jim pač v danem položaju še nekako najbolj ustreza.
Lahko bi s tem debato o pedagoški umestnosti in upravičenosti koroškega tipa dvojezičnih šol zaključili, ko ne bi obstajalo še drugo vprašanje, ki močno komplicira poglede na te šole. Dvojezične šole namreč ne obiskujejo le slovenski, ampak tudi nemškoje-zični otroci. Ponekod so v veliki manjšini, drugod celo prevladujejo. Na nižji stopnji, v prvih treh šolskih letih, se torej poučuje na teh šolah pa-ritetično v obeh jezikih, začetni pouk je za slovenske otroke slovenski, za nemško-jezične nemški. Postopno se otroci menjaje učijo obeh jezikov, kar daje prav dobre uspehe. Slovenski kakor nemški pouk ie torej obvezen za vse otroke. A to, da se marajo nemškojezični otroci učiti prej tako preziranega slovenskega jezika, je kamen spotike za vse nemške nacionaliste. Ogorčeno protestirajo zoper obveznost slovenščine in se zgražajo nad nasiljem nad njih otroki. Kar imajo Slovenci za veliko pridobitev za svo-ie otroke, je zanje krivica.
Kako gledamo mi na to zadevo? Razpravljali bi lahko o tem, ali' ne bi kazalo, da fi* nemškojezični otroci poučuje|'[>
8t©v. 1—2
Plenum republiškega zduženja učiteljev in vzgojiteljev posebnih šol
Na Zavodu za gluho mladino v Ljubljani je bil 15. in 16. decembra plenum Republiškega odbora Združenja učiteljev in vzgojiteljev »osebnih šol in ustanov. Dnevni red je obsegal: poročilo RO o delu v letu 1958, učni načrt in program defektološkega oddelka na Višji pedagoški šoli, poročilo po specialnostih, poročila predsednikov društev, poročila članov republiškega Sveta za šolstvo in Sveta za socialno varstvo in predlogi plenuma za občnj zbor Združenja.
Razprava po poročilu predsednika Združenja tovariša Ogorelca je obdelala številne probleme, katere bo obravnaval občni zbor Združenja. Zato je plenum pooblastil Izvršni odbor RO, da na osnovi poročil in razprave sestavi poročilo za občni zbor ter pripravi tudi dnevni red.	<
Predsednik tovariš Ogoreiec je v svojem poročilu o delu Republiškega odbora Združenja defektologov LRS v preteklem letu med drugim dejal;
Glede študija na VPS je bilo na občnem zboru prilično dosti govorjenja o dopolnitvah učnega programa na VPS, zlasti z ozirom na vzgajališča in invalidne ter hospitalizirane otroke. Zal nismo dobili nobenih predlogov med letom, šele v zadnjem času smo prejeli nekaj sugestivnih predlogov iz Smlednika. Siršj popravki k temu načrtu in pfogramu so bili izdela-n samo na Zavodu za gluho mladino. Mnenja smo, da je velike važnosti, da bi vse veje posebnega šolstva podale svoje misli in poglede, posebno še z ozirom na reformo, čeprav zaenkrat še ne obstajajo vsi oddelki na defektološkem odseku VPS. Ni da bj samo govorili, treba je stvarno pristopiti k stvarem, ki za daljšo dobo odločajo o študiju naših mladih kadrov. Samo tarnanje, naj bi bilo tako ali drugače, ne zado-stuje. Na jasnem sl moramo bit; tud; glede kolektivnega dela. S tem, da se posamezne veje na-“ega posebnega šolstva niso poglobile in premotrile predložene načrte in programe, so storile usodno napako.
O sistemizaciji mest za psihologe in socialne delavce nimamo, poučil. Kolikor je odboru
znano, imata zavoda za oligo-frene otroke v Mariboru in Ljubljani nastavljena psihologa. Socialne delavce pa ima pomožna šola v Celju in triažna postaja v Ljubljani. Za logopate se je mreža z diplomiranjem študentov logopedov razširila. Zdaj delujejo: v Ljubljani šest, v Kranju eden, v Kočevju eden’ v Celju eden in v Mariboru eden. Pregled logopadskih otrok Je bil izvršen v Bohinjski Bistrici.
vzgojitelja v internatu, glede logopega, socialnega delavca in psihologa Pa zaenkrat ni 'določil. Mislimo, da je prav plenum odločilen, da razpravlja o teh vprašanjih in da sprejme primerne sklepe, ki jih bo potrdil še občni zbor združenja. Pripo-minitj moramo, da bodo pač upravni oziroma šolsk; odbori kot družbeni organi dolžni skrbeti za pravilno sistemizacijo na poasmeznih PVU. Potrebno je opozoriti, da bi se hkrati kot zakon o posebnem šolstvu izdal pravilnik o družbenem upravljanju PVU, ker je zakon o upravljanju socialnih zavodov že zastarel. Republiški odbor o naštetih vprašanjih ni podvze-mal nikakih korakov, prav v pričakovanju novega zakona.
Ustanovitev posebnega telesa iz upravnih organov, ki so zainteresiran; na vzgoji in izobrazbi defektnih otrok, Republiški odbor ni dosegel.
Pristojnost resora za posebno šolstvo je rešil vsaj za LRS zvezni šolski zakon. Društva pa bi morala že, do svojih občnih zborov v posebnih leomisijah temeljito predelat; zvezni šolski zakon, ker se veže z reformo pouka sploh; društva naj to store takoj in pošljejo svoje pripombe komisij} pri Republiškem odboru za osnutek za kona o posebnem šolstvu. Pretresla naj bi tud; že prej navedena vprašanja. Potrebno bi bilo, da to store že pred občnim zborom. Tako bi lahko republiška komisija že na občnem zboru poročala o osnutku, ki bi ga dostavili Svetu za šolstvo Ljudske republike Slovenije.
Ustanovitev zavoda za še vzgoj.ljive inbecilne' otroke še ni rešena. Naša delegacija Je bila pri predsedniku Sveta za šolstvo LRS tovarišu Majhnu in mu poročala o tej ustanovitvi kakor tud; o drugih perečih
problemih. V zvezi z gradnjo zavoda za gluho mladino, za katerega so pripravljeni idejni in investicijski načrti ter določen in odobren že tudi stavbni prostor, so nastale pred republiško revizijsko komisijo neke zmede glede velikosti zavoda, oziroma v tem, ali naj bi gradili enega ali več zavodov. Mislimo, da lahko predložimo plenumu tudi predlog za ustanovitev logo-pedskega zavoda.
Letos ni bilo seminarjev za strokovno poglabljanje, ker nismo imel; sredstev. Bilo pa je nekaj ekskurzij in tudi nekateri posamezniki so odšli v inozemstvo na študij; nekaj naših članov pa si je ogledalo svetovno razstavo v Bruslju. Individualni kakor tud; kolektivni študij je samo po sebi obvezen, tako v politični kot v strokovni smeri: novi učni načrti, novi prijemi v metodah in didaktiki, program ZKJ, razvoj družbenih sil, poglabljanje v socialno strukturo naših gojencev in še polno problemov, ki vsi zahtevajo študij in nenehno razglabljanje.
Zavedajmo se, da ne delamo samo zaradi mesečnim prejemkov, temveč zaradi dela samega, ki nam daje notranje zadovoljstvo in duševno umirjenost, ki jo tako nujno potrebujemo pri našem težkem oblikovanju defektnega otroka.
Ivan Kocijančič - 80-ietnik
Kdo neki bi mu prisodil... Saj je še tako ves sredi življenja, tako ves v načrtih in vendar : šolski upravitelj Ivan Kocijančič je praznoval 20. decembra svoj visoki življenjski jubilej, 80-letnico svojega vsestransko plodovitega, družini, skupnosti in našemu učiteljstvu bogato posvečenega življenja. Ime Ivana Kocijančiča ni doma samo v našem glavnem mestu, zlasti starejšim tovarišicam in tovarišem je znan po vsej republiki spričo svojega mnogoletnega udejstvovanja na torišču poklicnega dela naših prosvetnih delavcev.
samo svojih poklicnih dolžnosti, marveč je: učil ljudi sadjarstva, vrtnarstva pa tudi vinogradništva. Kdo bi mogel našteti vse primere njegovega posredovanja, da so tamošnji vinogradniki mogli vnovčiti svoj pridelek? Po prvi svetovni vojni, ki ga je za celih 51 mesecev odtegnila svojcem — prehodil je malone ves Balkan in za nameček še Volinijo na vzhodnem bojišču — je prišel leta 1921 v Ljubljano, sprva na osnovno šolo na Ledino in potem na Pruie, kjer je prosil — takrat učitelj rokotvor-nega pouka — za upokojitev.
Že na prejšnjih službenih mestih izvenšolsko izredno delaven, spreten organizator in propagandist, mnogostransko razgledan je v svojem poletu razvil svojo iniciativnost s prihodom v Ljubljano.
Zlasti se je z vso ljubeznijo zavzel za učiteljske gospodarske akcije takratnega časa in mirno lahko zapišemo, da skoro ni bilo zamisli, da ne bi bil tudi Kocijančič sodeloval. V vrsti let ga dobimo kot odgovornega ured-
nika Učiteljskega tovariša, kot blagajnika odbora za izgradnjo obmorskega učiteljskega doma na otoku Krku v Omišlju, kot podpredsednika upravnega odbora Učiteljske tiskarne, predvsem pa kot neizmerno vdanega prijatelja in ljubitelja Samopomoči prosvetnih delavcev, te vitalne socialno humane ustanove slovenskega učiteljstva, ki ji je bil Kocijančič predsednik polnih 25 let in je seve prvenstveno njegova zasluga, ako se je povzpela Samopoč na tako zavidljivo višino več tisoč članov, ki jih ima še danes. V tej pestrosti in mnogoterosti izživljanja Kocijančič skoroda ni imel časa misliti na sebe, ves je bil predan sejam in sestankom in skupščinam. Z objavami in članki in poročili je vzpodbujal tovarišice in tovariše v Učiteljskem tovarišu k skupnemu delu za napredek mladine, šole, naroda in poklica. Bil je človek pobud, dela in neizčrpne požrtvovalnosti. Kot tak se je zapisal med tiste, ki jih nikoli ne bo mogoče prezreti, kadar bo
na vrsti opis učiteljskega gibanja na Slovenskem.
Kot zaveden član svojega ljudstva, je Kocijančič ob izbruhu vojne leta 1941 takoj vedel, kje je njegovo mesto. Vse od početka osvobodilnega gibanja je bil vnet, odločen pristaš OF, prosvetni delavec, ki je bil in je vselej s svojim ljudstvom. To je najbolje dokazal in zopet potrdil v prvih povojnih letih, ki jih je preživljal na svojem posestvecu v Lipnici pri Kropi, kjer je na široko proži! svojo pomoč na desno in na leto. Član menda prav vseh množičnih organizacij, je imel kopico funkcij. Izvolili so ga za predsednika šolskega odbora, delal je v krajevnem in okrajnem odboru RK. v svoje vrste ga je štela Kmetijska zadruga, ustanovil je podružnico upokojencev v Kropi in še je posegel, kadar je šlo za spominske slavnosti, za govore, za poročila, za najrazličnejše prošnje ljudem In podobno. Skratka:	delaven človek na
vsak korak.
Pravzaprav pravo čudo, .je neki si je vzel Kocijančič čas za tisto, kar je bilo njemu Rot osebi všeč. Omeniti moramo, da je bil naš jubilant tudi vnet lovec, zlasti med Bohinjci, hkrati pa tudi nadvse vnet prija.elj naših planin. Rad pove, da je član SPD 52 let in da je naskočil očaka Triglava točno 54-krat.
V vrsti teh spominov je dočakal Kocijančič svoj čestit, nad vse lep življenjski jubilej-
Ako mn ob tej visoki starosti iskreno čestitamo njegovi sodelavci, ni to samo subjektivni izraz posameznika, marveč hvaležen izraz deset in deset naših prosvetnih delavcev, ki so temu možu dolžni hvalo in zahvalo za vse, kar je storil za napredek našega poklica.
V.D.
Trije zavodi bodo praznovali
Url največje predšolsko-vzgoijne ustanove v Ljubljani bodo prihodnje leto praznovale obletnico svojega obstoja: — Zavod za slepe (ustanovljen leta 1918), Zavod za gluho mladino (ustanovljen leta 1900) in Zavod Janeza Levca (ustanovljen leta 1909). Vse tri obletnice bodo združene v eno proslavo, ki naj bi bila v obliki zveznega posvetovanja defektologov Jugoslavije.
dh
Osnovni kriterij pri sistemi-zaciji delovnih mest na pomož-hih vzgojnih ustanovah je število otrok in nikakor ne oddelki. Ločiti moramo število otrok v predšolskih, šolskih in vajenskih oddelkih in to po naših specialnostih. Z uredbo v Urad-h-em listu za Slovenijo že ima-hro normative glede števila. Ugotoviti je treba normative za število gojencev v vzgojnih skupinah in to enako kot za oddelke. Glede delovne obvezno-sti tudi obstoji uredba in to Slede učiteljev v razredu in
Zdrav in krepak — sredi svojcev — stopa Kocijančič svojemu. življenjskemu jubileju nasproti in to prav lahko, saj ga krepi zavest, da je storil največ, kar mu je bilo v pestrosti njegovega življenja storiti mogoče.
Skromnosti in nezahtevnosti se je navadil Kocijančič kar z * d6ma v Lipnici pri Kropi, kjer je bil njegov oče kamnosek. V cesto pretesnih okoliščinah je študiral gimnazijo in učiteljišče v Ljubljani, učiteljeval pa je sprva na Homcu, potem v Radovljici, Tržiču in Bohinjski Srednji vasi, od koder se je, že poročen j. učiteljico Albino, ki mu je preminila lani, preselil za celih 16 let v Bušečo vas na Dolenjskem, kjer ni kot sila blag in dober človek kar najbolj vneto in skrbno opravljal
Tehnična vzgoja na Zavodu za slepo mladino v Ljubljani
113 nižji stopnji v posebnih razredih, a to je praktično skoraj neizvedljivo; dostikrat 'e število otrok za ločeno Poučevanje neznatno in tega ^Janško tudi nihče ne zahte-Va> v istem razredu pa je sbro-Ea ločitev otrok po jeziku prisiljena in nevzdržna, kar ka-rojo izkušnje in današnje kao-uične razmere. Tudi načelno se zdi praiv, da se učenci dčijo obeh deželnih jezikov. ■Noben resen razlog ne govori Proti temu, pač pa mnogi za k0- Nemškojezičnim otrokom Sotovo ne bo škodilo, če' se dtihiogirede naučijo jezika svo-l-dt slovenskih scdeželanov. *amo nacionalistična prenape-tost in omejenost jim to brani. Nar na isti zemlji živi, kar je eksistenčno med sabo povedo, naj se med seboj spo-S1luie in čim bolje sporazu-hieva. Na dvojezičnem ozemlju d3ii bosta oba jezika enakopravna. Kar je avtohtonega Prebivalstva, naj zraste v eno fd^jenjsko skupnost. Dvoje-~vnost v tem smislu, da vsak /fni svoj jezik in hkrati razu-fl® jezik svojega soseda, mora “dfl zaželen cilj. Nemškona-'tthalni nestrpneži so tisti, ki 1 žele čim ostrejše ločitve "Rednega slovenskega ele-jd^hta oid nezavednega oziro-jd® od nemško jezičnega, da bi pospešili proces germa-dsacotje. Koroška dežela je j*®d^s prava izjema med deže-nJfdl. z jezikovno mešanim debivalstvom. Na Koroškem SP močno uveljavlja poredvoj-miselnost. Treba je samo,
da se nekoliko ozremo po svetu, kako je drugod ob jezikovnih mejah ali v jezikovno mešanih pokrajinah. Kar se zdi Švicarjem posebi umevno — zakaj to ni mogoče na Koroškem, da se zlasti inteligenca prizadeva, da se nauči jezika svojega soseda? V angleškem Waiesu je jezikovna manjšina, ki si šele oblikuje svoj knjižni jezik in svojo književnost in si ustvarja svoje šolstvo. Zelo poučno je, kako- sodi Anglež o teh prizadevanjih. V angleškem parlamentu je napadel neki lord-poslanec ureditev obvezne šole v Waiesu, ker je pouk valežanščine ob- . vezen tudi za otroke angleško govorečih staršev. Odgovarjal mu je lord Brecon in ugotavljal, da njegovo nasprotovanje valežanščdni ni pametno. Odlična stvar je, biti vzgojen dvojezično. Pritrjujoč nekemu avtorju, ki je razpravljal o tem problemu, pravi, da dvojezična vzgoja daje »neprecenljivo pripravo za učenje jezikov. Pospešuje jasnost mišljenja, zakaj ni mogoče tako brezskrbno uporabljati besede na ohlapen in nedoločen način, kakor to delajo mnogi monogdoti, če jo moraš neprestano prevajati v drug jezik. Nekateri angleško govoreči ljudje v Wa.le.su so Vailežani in mnogi med njimi želijo, da bi njihovi otroci govorili va-ležanšč.ino, čeprav je sami ne znajo in tožijo, da je v njiho-času v šolah niso učili. Nekateri so pa Angleži in umestna je vljudnost, učiti se
jezika, katerega govorijo sosedje. Če bi se Angleži v tujini bolj potrudili naučiti se jezika tistega kraja, bi si prihranili neizmerno mnogo težav. Ugovarjajo, da so tri vrste valežanščine, severna, južna in knjižna. Če je to razlog proti valežanščini, kako bi to pomanjkljivost lahko bolje odpravili kot s tem, da se učijo v šolah eno zvrst jezika, najbrže pač »knjižno« zvrst. Ni pošteno pritoževati se, da je »valežanščina jezik nepismenega Valežana«, potem pa se upirati temu, da bi se v tem jeziku učili pismenosti.« (Manchester Guardian, 27. nov. 1958, str. 6).
Naj navedemo kot pričo v prilog dvojezičnih šol še mnenje uglednega nemškega stro-kovnjaka za manjšinske zadeve, dr. Franca Thierfelda, kakor ga je povedal v svojem predavanju na Tirolskem,' ko je govoril o temi: Ali ima nemščina v svetu še kako prihodnost. Med drugim je izvajal:	»Vsako intemaoionailno
širjenje jezikovnega znanja prispeva k zbližanju med narodi. Če se jezik ne izrablja politično, če se ne poizkuša razširiti na račun domačih materinskih jezikov; če nima namena oteževati naravnega razvoja nekega naroda, je širjenje jezikovnega zngnja zdrav pojav... V družini zahodnih evropskih narodov ni. n.ado-mesitli-iv, o tem sem globoko prepričan, noben jezik. Razvoj v našem delu sveta, kakor vidim, ne gre v smer jezikov-
nega poenotenja, temveč v smer pomnožitve jezikovnega znanja vsakega človeka... Bil je nesrečen predsodek, da smo slovanske jezike tako dolgo zanemarjalli.« (Glej nemški južnotirolski dnevnik »Dolomiten« od 24. maja 1952.) Končuje pa tako: »Narodnostne skupine, ki se na mejah rade mešajo med seboj, izpolnjujejo funkcijo, ki je v ozki zvezi z evropsko solidarnostjo. Naj-lepši dar, s katerim se moreta obdariti dva naroda, je prostovoljna odločitev ža dvojezičnost. Kar je v preteklosti vodilo k napetosti, nesporazumu in plamtečemu sovraštvu, prav to more, če se Zahod odloči za jezikovno toleranco, imeti v prihodnosti nasproten učinek ... Jezikovni problem našega časa ne bo rešen na ta način, da bo neki narod oropan svojega jezika, temveč tako, da se bo poleg svojega naučil še drugega.« (»Dolomiten«, 26. junija 1952.)
Dodajmo še en glas v »Die oesterreichische Furche«, od 30. avgusta 1952: »To lepo podobo ... motijo grdi glasovi, ki jih je prav v zadnjih tednih slišati od več zelo različnih strani proti dvojezičnosti v delu koroških šol... Kdo naj nosi »most« k slovanskemu svetu, če se bo tako nadaljevalo? Vedno manj mladih ljudi študira pri nas slavistiko, vedno manjše je zanimanje za slovenski kulturni svet. V dobri nemščini pa se pravi to: vedno ožji bomo. če prosto-
voljno in prehitro zaloputnemo vrata, ki najbolj pristno vodijo v ta svet, če se odrečemo učenju njihovega jezika. Tožbe zaradi razbitja staroavstrijskega kozmosa? Tožbe zaradi Južne Tirolske? Bodimo najprvo, v našem malem svetu, sami pravični, izpričajmo tukaj svojo dobro voljo dajati in sprejemati.«
Se krepkeje je obsodil protestne akcije zoper dvojezične šole znani dunajski publicist dr. Erich Komer v listu »Das Menschenrecht«, štev. 5, 1958, kjer pravi: »Nedostojno in neodgovorno je in v zasmeh vsem idejam o sporazumevanju narodov, Združen; Evropi in avstrijski podonavski nalogi, če avstrijski Korošci protestirajo, ker naj bi se učili jezika svojega slovenskega soseda, čigar predniki so že dve sto let pred našimi predniki bivali v deželi.«
Žalostno je, da se šolsko vprašanje koroških Slovencev obravanava v javnosti zgolj s političnega in tesnega nacionalnega vidika in ne s pedagoškega, kulturnega, evropskega. Obžalujemo, da se slovenski manjšimi otežuje njena lepa naloga, postati zmeraj trdnejša vez med dvema narodoma in državama, ki imata toliko skupnih kulturnih in življenjskih interesov, vendar verujemo, da bo tudi na Koroškem prej ali slej zmagala uvidevnost, treznost in toleranca nad nacionalistično miselnostjo. Končno ije Koroška vendar del kulturne Evrope.
Novi šolski koledar
Na podlagi 97. člena Splošnega zakona v šolstvu je Svet za šolstvo LRS na svoji seji dne 10. 11. 1958 določil za osnovne šole, gimnazije, učiteljišča, vzgojiteljsko šolo in za strokovne šole naslednji
šolski koledar I. Trajanje šolskega leta.
Šolsko leto se začne 1. septembra in traja do 31. avgusta naslednjega leta.
H.	Trajanje pouka v šolskem letu.
Pouk v šolskem letu traja najmanj 210 učnih daj. Šolsko leto se deti na prvo In drugo polletjo.
a)	Prvo polletje.
Redni pouk se začne na vseh šolah med 1. in 5. septembrom. Začetek pouka določi pristojni upravni organ Občinskega ali okrajnega ljudskega odbora.
Redni pouk v prvem polletju traja do vključno 20. januarja naslednjega leta. .
b)	Drugo polletje.
Redni pouk v drugem polletju se začne 4. februarja In se konča na osnovnih šolah in celoletnih vajenskih šolah 20. junija, na drugih šolah pa 15. junija.
V	zaključnih razredih osnovne šole (8. razred) preneha pouk 15. junija, da se učenci lahko pripravijo na razpisne pogoje tistih šol, ki sprejemajo učence v začetni razred na podlagi razpisa.
V	zaključnih razredih gimnazij, učiteljišč in strokovnih šol z zaključnim Izpitom preneha pouk junija 10 dni pred začetkom mature, diplomskega ali zaključnega izpita.
c)	Med učne dni v smislu 97. člena Splošnega zakona o šolstvu se šteje'jo:
I.	dnevi učnih ekskurzij,
2.	v predmetniku predpisani športni (telesnovzgojnl) dnevi.
3.	dnevi priprave učencev na zaključne izpite v «*-ključnih razredih šol, k; so naštete v zadnjem odstavku poglavja IX. b).
III.	Pouka prosti dnevi.
a)	Novo leto, 1. maj in 29. november. Novo leto *e praznuje 1. 2. januarja, 1. maj 1. in 2. maja, 29. november pa 29. in 30. novembra. Če je kakšen od teh dveh dai nedelja, se šteje za praznik tudi prvi naslednji delavnik po teh dveh dneh;
b)	1. november (dan mrtvih), 8. februar (Prešernov dan), dnevi od 27. aprila (ustanovitev OF) do vključno 30. aprila, 25. maj (dan mladosti), 31. december, občinski praznik in dva dneva, ki ju po lastnem preudarku določi ravnatelj šole.
Osnovne šole praznujejo novoletno jelko 30. in 31-decembra.
c)	Zimske počitnice od 21. januarja do vključno 3. februarja.
d)	Glavne letne počitnice.
Pouka proste dneve izven navedenih v tem poglavju lahko odredi organ, ki je pristojen za zdravstveno zaščito mladine in okrajni upravni organ, pristojen za prosveto. Ravnatelj (upravitelj) šole sme dovoliti pouka prosti dan razen dveh dni po čl. III b) samo v primeru elementarnih nezgod in vremenskih neprilik.
IV.	Podaljšanje pouka.
Šola, ki do zaključka pouka po določbah II. b) tega koledarja ne doseže 210 učnih dni, mora podaljšati pouk za toliko dni, da doseže predpisano število učnih dni. O podaljšanju pouka obvesti ravnatelj (upravitelj) šole občinski ali okrajni upravni organ za šolstvo. Podaljšanje pouka na šolah z zaključnim diplomskim izpitom al; maturo sporoči ravnatelj šole neposredno tudi sekretariatu Sveta za šolstvo LRS.
Podaljšanje pouka, ki presega teden dni, mora odobriti okrajni upravni organ, pristojen za šolstvo.
V.	Izpiti.
1.	Popravne izpite opravljajo;
a)	učenci zaključnih razredov med 22. in 25. junijem;
b)	učenci drugih razredov med 24. in 31. avgustom.
2.	Razredni izpiti so med 24. in 31. avgustom.
3.	Zaključni Izpiti (mature, diplomski izpiti) so v dveh rednih rokih (junijski in avgustovski) in v izrednem/januarskem roku, in sicer:
a)	junijski rok teh izpitov določi vodstvo šole tako, da se zaključni izpiti (mature, diplomski izpiti) končajo 25. junija,
b)	avgustovski rok je v času od 24. avgusta do 1. septembra,
c)	'januarski rok je v času od 18. do 26. januarja.
4.	Popravni izpiti zaključnih izpitov (mature, diplomskega Izpita) so;
a)	od 24. avgusta do 1. septembra,
b)	od 26. do 30. oktobra.
5.	Privatni izpiti so med 24. avgustom in 1. septembrom, 20. in 24. januarjem in med 15. in 25. junijem.
VI.	Razpisi za vpis učencev v začetni razred.
Roka za vpis učencev v začetni razred na šolah, ki sprejemajo učence v začetne razrede z razpisom, sta:
a)	redni junijski od 26. 'junija do 1. julija,
b)	naknadni septembrski od 1. do 5. septembra.
VIL Vpis učencev.
Prvi orientacijski vpis za učence, ki nameravajo nadaljevati šolanje na istem zavodu, je 27. in 28. junija. Dokončni vpis za vse učence je'od 1. do 5. septembra po razporedu, ki ga določi ravnatelj (upravitelj) šole. V izjemnih in upravičenih primerih sme učiteljski zbor dovoliti naknadni vpis do 30. septembra.
VIII.	Zaključna šolska proslava je med 15. in 26. junijem. Letna spričevala datirajo šole s 26. junijem; maturitetna, zaključna in diplomska spričevala pa z datumom tistega dne, ko je Imel izpitni odbor zaključno sejo.
IX.	Posebne določbe.
Zaradi posebnih pogojev šolskega dela in specifičnosti organizacije pouka se pooblašča sekretariat Sveta za šolstvo LRS, da izda posebne predpise za smiselno uporabo določb tega koledarja na sledečih šolah:
a)	potovalne osnovne šole in nižeorganizirane osnovne šole s kombiniranim poukom,
b)	strokovne šole, naštete v Objavah št. 1-1957, ki so imele že po doslej veljavnih predpisih poseben koledar,
c)	nove vrste strokovnih šol, ki se bodo ustanovile po objavi tega koledarja.
X.	Ta. koledar velja od 1. januarja 1959.
Predsednik Sveta za šolstvo LRS Vladko Majhen, I. r.
Državna
Založba
Slovenije
ZELI VSEM PROSVETNIM DELAVCEM, KNJIŽNIČARJEM IN SODELAVCEM
SREČNO NOVO LETC
MNOGO USPEHOV IN ZADOVOLJSTVA.
Štev. I—^
Gluhi otrok v Slovenij
V Sloveniji st^ dve šoli za gluhe. Šola v'Ljubljani bo kmalu praznovala šestdesetletnico ustanovitve; šola v Portorožu je znatno mlajša, saj je bila ustanovljena šele po osvoboditvi in tudi njena zmogljivost je manjša. V njej se šola 60 otrok, a tudi pregled teh otrok, njihovih učnih uspehov in duševnih sposobnosti nam lahko da zaključke, ki jih moremo z majhnimi spremembami posplošiti kot povprečje gluhega otroka v Sloveniji.
Prva ugotovitev, ki nas z jasnostjo svojih številk preseneti, je, da ima skoraj točno polovica otrok na šoli znatne ostanke sluha. Ti ostanki sluha so tako veliki, da jih je moč s pridom uporabiti pri skupinski slušni vzgoji in z njimi znatno Izboljšati otrokov govor. Obe šoli za gluhe v Sloveniji imata aparaturi za slušno vzgojo, ki pa sta stari že več let in sta zato delno že izrabljeni. Slušna vzgoja v industrijsko razvitih deželah na zahodu je v zadnjih letih storila velike korake naprej. Prav vsak otrok Ima tam individualni slušni aparat, ne glede na ostanke sluha, fei so lahko 'večji ali manjši; večinoma nosijo otroci slušne aparate ves dan. Tudi šole so diferencirane. Otroci z znatnimi. ostanki sluha obiskujejo šole za naglušne, kjer so ves učni načrt, obseg snovi in tudi učni postopek prilagojeni sposobnostim naglušnega učenca, ki se bistveno razlikujejo od govornih sposobnosti praktično popolnoma gluhega otroka. Pri nas ta diferenciacija gluhih otrok in otrok z ostanki sluha še ni izvedena, a prav analiza na portoroški šoli jasno pokaže, da je ta diferenciacija nujno potrebna. Četrtina vseh otrok na šoli je govorno zaostala in ni kos zahtevam pouka. Neredko dobe ti otroci celo tudi oznako »duševno zaostali«, ker pač zaradi pomanjkljivega govora in predvsem zarapi preslabega razumevanja govora niso kos tudi ostalim predmetom, razen ročnim spretnostim in računstvu. Odveč je omenjati, da med vsemi temi otroki ni niti enega z o,staruki sluha in da je tako govorno zaostala pravzaprav točno polovica vseh praktično popolnoma gluhih otrok na šoli. Izraz »duševno zaostal« tu ni na mestu in dela otroku krivico; o kaki zaostalosti g’v’’»ga otroka moremo v tem p-r—eru govoriti le v primerja." z njegovim sošolcem, ki lina ostanke sluha, vsako tako primerjanje pa je pedagoško nepravilno in nevzdržno. Današnji učitelj gluhih stoji pred težavno nalogo, ko mora v razredu učiti pravzaprav dve vrsti učencev in mora iskati jn najti neko kompromisno srednjo pot, ki prizadene v bistvu obe plati. Vodstvi obeh šol se tega neprijetnega položaja zavedata in iščeta izhoda. V teku je akcija, da bi otroci z znatnejšimi ostanki sluha dobili individualne slušne aparate; na ljubljanski šoli Je dala ta akcija že lepe rezultate. Individualni slušni aparati bodo razlike v govornih sposobnostih gluhih otrok In otrok z ostanki sluha še močno povečali in tako pospešili diferenciacijo otrok vsaj v posebne razrede, če že ne v ločeni šoli.
Posebnost portoroškega zavoda je, da nima pripravljalnega razreda za predšolske otroke Sn to je nedvomno pomanjkljivost, ki ima za posledico še drugo pomanjkljivost: otroci prihajajo v prvi razred prestari. Surdo-pedagogika je namreč po zadnji vojni ugotovila in dokazala, da ima gluh otrok v nežni mladosti zelo razvit nagon po govoru, ta nagon pa prične z leti usihati fn s sedmim letom nekako popolnoma ugasne. V tej starosti j« otrok večinoma že našel sredstva za sporazumevanje z okolico, in sicer s kretnjo, ki mu je nadomestila govor. Znanstveno pravimo, da je otrok sa-turiran. Jasno je, da ima učitelj s takim saturiranim otrokom neprimerno več dela, ko ga uči govoriti kot bi ga imel z njim pred leti, ko bi bil govorni nagon že ohranjen. Na zahodu sprejemajo male glušce v šolo v nekaterih deželah že s tremi leti, v Angliji so dali slušni aparat že dojenčku pri osmih mesecih. Povprečna starost otrok ob sprejemu v prvi razred je znašala v minulem letu v portoroški šoli nekaj več kot devet let in porazen, kot ta številka, je bil tudi učni uspeh ob zaključku leta: za sprejem v vi-
PB0SVETNI DELAVEC
IZDAJA ZDRUŽENJE UČITELJEV, PREDMETNIH UČITELJEV IN PROFESORJEV SLOVENIJE. —
izhaja Štirinajstdnevno.
— UREJA UREDNIŠKI ODBOR. — ODGOVORNI UREDNIK DRAGO HAM. — NASLOV UREDNIŠTVA IN UPRAVE: LJUBLJANA. Na-ZORJEVA 1 — I. _ TELEFON 22-2S4.	— LETNA NAROČNINA
300 DINARJEV. ŠTEVILKA ČEKOVNEGA RAČUNA Sffr70 3—140
ROKOPISOV NE VRAČAMO. — TISKA ČASOPISNO PODJETJE .»SLOVENSKI POROČEVALEC«.
šji razred je bila sposobna le dobra polovica učencev. Vendar je bil ta razred izjemno slab razred in ga zato ne gre jemati kot povprečje. Povprečno je učenec na šoli za gluhe v Portorožu nekaj mesecev manj kot dve leti starejši od svojega vrstnika v osnovni šoli. Se vedno je to /e lo neugoden zakijuček in s pametno politiko je v prihodnjih letih težiti, da se ta starost zmanjša.
Visoka starost gluhih učencev ima še drugod svoje vzroke. Zmogljivost obeh šol za gluhe v Sloveniji je premajhna, da bi mogli zajeti, vso slovensko gluhe mladino ali vsaj redni letni prirastek gluhih otrok. Del gluhih otrok ostaja vsako leto doma in šoli sprejemata iz človečanskih razlogov vsako leto predvsem tiste starejše gluhe otroke, ki bi sicer ostali brez šolanja. Mlajši otroci medtem ostarijo in tako se vrtimo v začaranem krogli, ki ga more presekati le zgraditev že planiranega zavoda v Ljubljani, ki bo
zadostil vsem potrebam gluhe mladine v naši republiki.
Dokler ni mogoče sprejeti vseh glušcev v pripravljalni razred, bi bilo potrebno storiti tudi več za vzgojo staršev predšolskih gluhih otrok. Starši bi lahko po navodilih strokovnjaka dali svojemu otroku v nežni mladosti prvi glasovni pouk in osnove branja govora z ust ter bi tako preprečili veliko škodo, ki se godi v otrokovem govornem razvoju. Nepravilno bi bilo, če ne bi omenili tega, kar. je bilo v tem pogledu že storjeno. Portoroški zavod organizira že več let ob zaključku vsakega šolskega leta dvodneven roditeljski sestanek s starši gluhih otrok in takrat dobe starši tudi vpogled v posebnosti pouka gluhih otrok. Šola v Ljubljani pa bo prav v teh semestralnih počitnicah priredila, večdneven tečaj za starše glušcev.
Problematika gluhega otroka je preobširna, da bi jo bilo mo-gočč zajeti v enem samem članku, a že vprašanja, nanizana v tem prispevku, so tako zapletena in kompleksna, da jih bo moč rešiti le postopoma in z vztrajnim delom.
Janko Blažej, Piran
,Aziia
Mednarodno učiteljsko zborovanje v isingu
Evropa, pouk v preteklosti, pot v prihodnost41
SEMINARJI ZA UPORABO VIZUALNIH UČNIH PRIPOMOČKOV V MARIBORU
Na 173 osnovnih šolah mariborskega okraja je 139 projekcijskih aparatov; od skupnega števila je 124 diaprojektorjev in episkopov ter 15 kinoprojektorjev.
Kljub razmeroma visokemu številu projekcijskih aparatov ne bi mogli trditi, da jih povsod uporabljajo pri pouku. Razlogi so v tem, da na mnogih šolah učitelji niso metodično pripravljeni za uspešno vključevanje teh učnih pripomočkov v pouk; mnogi učitelji pa celo tehnično ne obvladajo dela s projektorji.
Ti razlogi so vodili Okrajni pedagoški (izobraževalni) center, da jfe organiziral v mesecu cn-cembru tri enodnevne seminarje za metodično in praktično uporabo svetlobnih vizualnih učnih pripomočkov.
Udeleženci seminarja so najprej prisostvovali nastopu iz zemljepisja v 8. razredu VIII. osnovne šole. Profesorica je prt pridobivanju novih snovi uporabljala diafilm ter tako nazorno pridobivala novo učno snov, ki so jo učenci pri povzetku dobro obnovili.
Nastopom so sledila predavanja; o načelu nazornosti s posebnim poudarkom na uporabi vizualnih učnih pripomočkov in o metodični plati dela s projekcijskimi aparati. Profesor V. Kunstelj Je v drugem delu svojega predavanja govoril o dobrih ,in slabih straneh diafil-mov. Poudaril' je, da se dobre strani izražajo v tem, da se posamezne slike lahko večkrat prodcirajo na zaslon; učenec se v temi laže koncentrira; proici-rana slika je večja in preglednejša kot v knjigi ter ima prednost tudi pred stensko sliko; slika je tako izbrana, da ustreza metodičnim zahtevam (posredujemo bistveno); če so diafilmi v tujem jeziku, jih lahko prevedemo; če imamo diapozitive in slike na papirju, jih lahko poljubno razvrščamo. Slabe strani bi bile v tem, da se učenci pustijo voditi le od projekcije ter da so zaradi zatemnitve težave z zapisovanjem. Vendar je vrednost nazornosti večja, kot je zapisovanje snovi med učno uro.
Ko je predavatelj govoril o praktični uporabi diafilma (diapozitiva), je poudaril, da pri-
dejo v poštev naslednje stopnje:
1.	poznavanje diafilmov, diapozitivov, slik,
2.	vključevanje uporabe projekcijskih aparatov že v podrobnem učnem načrtu,
3.	neposredna priprava pred projekcijo,
4.	tehnična priprava,
5.	kdaj uporabljamo diafilm, diapozitiv pni učni uri, zavisi od značaja diafilma, če je;
a)	orientacijski — ob začetku učne ure,
b)	snovno poučni — v sredini učne ure,
c)	pregledni — na koncu učne ure.
Seveda ni to 100% veljavno, lahko variramo tako, da je n. pr. pregledni lahko tudi na začetku učne ure. Sicer za učne ure, kjer uporabljamo projekcijske aparate, ni nobenih posebnih norm, razen 'tistih, ki so že zajeti v didaktičnih principih.
Delo s kinoprojektorjem terja več priprav s tehnične plati, medtem ko je praktična uporaba filma pni pouku podobna tisti pri diaprojektorju.
Predavanju je sledil tehnični del. Sleherni udeleženec seminarja pa se je v posebnih vajah priučil ravnanju z diaprojektorjem, episkopom fn kinoprojektorjem.
Teoretičen del predavanj je obogatil udeležence z novimi spoznanji, kako uspešno, didaktično— metodično pravilno uporabljati ta tako dragocena nazorna pomagala.
Ker je prof. Kunstelj opiral svoja izvajanja predvsem na svojo dolgoletno prakso in ker je znal to povezati tudi z didaktično metodičnimi načeli, je njegovo predavanje dragocen doprinos v iskanju boljših metod dela v reformirami šoli.
Seminarjev se je udeležilo 74 učiteljev obeh stopenj osnovne šole. Uspeh, ki ga je imel ta seminar, terja od Okrajnega pedagoškega centra, da jih priredi tudj v prihodnje. Omeniti moramo tudi dve ugotovitvi udeležencev, namreč:	da ni
dobiti diafilmov in filmov za mnoge predmete, oziroma predmetna področja ter da bi Mo potrebno v Mariboru ustanoviti posebni distributivni organ za šolski film.	S. M.
(Čeprav z majhno zamudo, objavljamo naslednje poročilo v našem glasilu, ker smo mnenja, da lahko prispeva k vnašanju koristnega mednarodnega duha in sodelovanja na področju izobrazbe in vzgoje.)
»2e od leta 1949 si prizadeva društvo učiteljev na Bavarskem s svojim krožkom za zveze z inozemstvom razširiti in poglobiti idejo sporazumevanja in sodelovanja vsega učiteljstva preko vseh državnih meja. Z veseljem danes ugotavljam, da je sedanje zborovanje, kateremu prisostvujejo predstavniki dvajsetih narodov, izmed vseh dosedanjih najpomembnejše. Upam, da bomo s tematiko tega zborovanja tudi nekaj doprinesli k velikemu vzhod-nozahodnemu programu UNESCA kakor tudi podprli stremljenje WOCOPT (Svetovne konfederacije predavateljske stroke), ki se bo leta 1959 v Washingtonu ukvarjala s podobno temo.
Sleherni Indijec, katerega vpraša Evropejec ali Amerikanec po fakirski postelji z žeblji ali sveti kravi, ve, da ima tisti, ki sprašuje, popolnoma napačne predstave o Indiji. Grozotna stena polresnice je nastala med mojo domovino in zahodnim svetom, je nekoč zapisala mlada indijska pisateljica Santha Rama Ran.
Tako živijo Azijati in Evropejci, Amerikanci jn Afrikanci pod težo predsodkov, ki jih ovirajo, da bi vzeli nase veliko odgovornost človeške skupnosti in sodelovanja, katero jim nalaga sedanjost.
V to veliko vprašanje nas bo popeljala tema našega zborovanja, ki se glasi: »Azija — Evropa, pouk v preteklosti — pot v prihodnost.«
Take so bile pozdravne besede vodje delovnega krožka zveze z inozemstvom Karlheinza Taudie-na, ko je 19. julija preteklega leta začel osemdnevno mednarodno učiteljsko zborovanje v Isingu ob Chiemskem jezeru na Bavarskem.
Tega zborovanja so se udeležili zastopniki Afganistana, Danske, Anglije, Estlanda, Francije. Indije, Japonske, Jugoslavije, Kana. de, Nove Zelandije, Nizozemske, Pakistana, Filipinov, Švedske. Švice, Thailanda, Amerike in Nemčije — v skupnem številu 63. Zborovanja se je udeležil tudi Ronald Gould, predsednik svetovne zveze učiteljske organizacije. — Predsednik bavarskega društva učiteljev in učiteljic VVilhelm Ebert pa je pozdravil zborovanje z besedami:	»Pokažimo našim
otrokom veliko skupnost Azije in Evrope, da se ne bomo kasneje srečavali kot tujci in sovražniki, temveč kot bratje in prijatelji. Poleg - prijateljstva in skupnih idealov naj v mladini žari hrepenenje po človeškem univerzalizmu in veliki skupnosti narodov. Od učiteljev — vzgojiteljev zavisi uresničenje tega stremljenja.«
Poslanik prod. dr. Mayerjeimel referat:	Evropejec	gleda Azijo.
Poudaril je, da je nemogoče obravnavati Azijo v celoti zaradi njene velike razsežnosti in razlik, ki so na tem ogromnem kontinentu. Tu srečamo cesarstva in kraljevine, n. pr. Japonska, republiko kot Indonezija, komunistične dežele kot Kitajska in parlamentarno upravljane države kot Indija, obsežne in majhne, že od davnine svobodne ter spet druge, katerim je komaj zasijala luč svobode, fn še dhige, ki so še pod ameriškim vplivom.
Bhagavan iz Indije Je predaval: Indija v reformi in njen odnos do Evrope. Dejal je, da so njegova opažanja pač še precej pod vplivom kolonializma, vendar je skušal prikazati stvari kolikor mogoče objektivno. Ze pred štiri tisoč leti po našem štetju je bila v Indiji zelo razvita poljedeljska civilizacija, ki je imela že visoko etiko. Tudi v naslednji dobi (arijska faza) je bil osnovni princip svobode v ospredju. Toda njeno bogastvo Je bilo za Indijo usodno. Delovalo je kot magnet na evropske narode, ki so imeli skupen samo strahovit pohlep in nepredstavljivo grozovitost. Azijski narodi pa so te lastnosti potem pripisovali vsem evropskim narodom.
Sedanja vlada se trudi posredovati Indiji objektivno sliko Evrope. To je uspelo z vplivom za-padne vzgoje velikih indijskih voditeljev. Pripoizmano je bilo, kaj so evropski narodi napravili za razvoj demokracije. Na drugi strani pa se je Indija potrudila pomagati Evropejcem pri reševanju konfliktov na Koreji in v In-dokini. Sedanji poglavitni problemi Indije, so: odpravljanje brez. poselnostij bolezni in nepismenosti.
Referent Je zaključil z besedami Pandita Nehrua (M44); »V preteklosti je Indija sprejemala dru.
m
ge kulture. To Je danes še toliko bolj potrebno, ker smo na poti v svet, vr katerem se narodne kulture mešajo v veliko nadinterna-cionalno kulturo. Povsod tam bomo iskali modrost, znanje in pri_ jateljstvo, kjer jo bomo mogli najti, in vzajemno reševali z drugimi narodi skupne naloge. Na. ta način bomo ostali dobri Indijci in Azijati in s časom tudi dobri svetovljani.«	,
Razgovor po predavanju je pojasnil, da se stoletja dolgo tradicijo ne da odpraviti z enim upravnim aktom, toda kljub temu je že uveljavljena enakopravnost v šolstvu in državnih službah. Nekdanji angleški vpliv ni zamenjan z amerikanskim. temveč Indija kot nevtralna držaja dopušča vplive vsega sveta, r v deželi ni nikakega protiverskega pritiska, tudi misijonske šole niso ovirane, če se ne vtikajo v notranjo politiko države. Mladini ne vcepljajo nikakega sovraštva. Zgodovinski učbeniki so večinoma iz Anglije, indijske zgodovinske knjige pa so zelo objektivne.
O japonskem družinskem in mladinskem življenju je' predaval dr. Takotoskl Takuma. univerzitetni profesor na tokijski univerzi. Dejal je. da je bil po drugi svetovni vojni objavljen zakon da sta zakonska druga enakopravna, da je stari družinski red odpravljen, da je enakost pri dedovanju in da ima žena pravico sodelovanja v vladi. V šole je bila vpeljana koedukacija fn tako imenovani 6—3—3—4 sistem (osnovna šola. srednja, višja šola in univerza). Ni pa mogoče v nekaj letih spremeniti tega, kar je plod petna j stoletnega razvoja, tako da sta v srcu vsakega Japonca dva svetova. Praktično življenje in zunanji svet nosi pečat zahoda, notranje mišljenje pa je ostalo laponsko.
Eno najtežjih problemov današnje Japonske je vprašanje orehi valstva. Sedanjih 35 milijonov prebavalcev bo še v tem stoletju naraslo na 100 milijonov.
Odnos očeta do otrok je izboljšan; nekdaj je imel prvorojenec vse pravice. Se vedno _ pa mora mlajši brat starejšemu 'streči in ga častiti. Razlika je tudi še v vzgoji dečkov in deklic. Kimona ne nosijo več pri vsakdanjem delu. ker je nepripraven in drag.
Številnim samomorom ni vzrok gostota prebivalstva. Prostovoljna smrt ni versko prepovedana. Ima_
jo geslo; Umreti je lepo! Do nedavnega je bilo še do 60 odstotkov nevest izbranih po želji staršev. Zdaj pa se že dviga število iz ljubezni sklenjenih zakonov. — Ločitve zakona so zelo redke. Izbira poklicev je svobodna. V šolah ni nikake šolnine ali pristojbin. Verouka v šolah niso nikoli poučevali. V večjih mestih imajo domove za otroke, če sta oba roditelja zaposlena.
Miss Patel iz Indije Je predavala o indijski umetnosti.
Sir Ronald Gould iz Anglije Je obravnaval temo: Naloge učitelj-skega združenja. Dejal je, da so tudi v učiteljskih združenjih znatne razlike med Vzhodom in Zahodom. V učiteljskem poklicu naj ne bodo zahteve izražene s štraj-kom, marveč v časopisju ptrla-mentu ali javnih obravnavah.
Dr. W. W. Schutz iz Bonna Je predaval o nemškem vprašanju kot evropskem problemu. Poudaril Je, da nemško vprašanje izvira že iz 19. stoletja. Internacionalni problem je bil takrat sekundarnega pomena v primeri s po_ trebo ustvariti nemško državo. — Danes je nemško vprašanje internacionalni problem, ker je Nemčija deljena in kot tako spotika miru na svetu .
Dr. Raasch iz Frankfurta Je v svojem referatu dejal, da Je sedaj naše zgodovinsko poslanstvo preboj v svet brez sovraštva. Cilj današnje vzgoje mora biti prijateljstvo med narodi. V zgodovin, skem pogledu je Evropa obreme njena s hipoteko imperializma, kar pa je treba odpraviti. Iz nemških učbenikov še vedno diha duh imperializma. V njih je izraženo neomeieno hrepenenje v široki svet. Politični pohlep — razširit; nacionalno oblast brez ozira na zemljepisne, zgodovinske in etnič ne meje, sklicevanje na pravice močnejšega itd. Vzporedno s slabo predstavo življenja jn poznavanja ljudstev v ogromnem azijskem prostoru najdemo v teh učbenikih podobno opisovanje evropske ko_ lonialne politike. Samo tu in tam moremo iz povsem postranskega stavka razbrati, kako je bilo. Želeti je. da bi učencem podali poleg več ali manj zasenčenih diplomatskih in vojaških dejstev splo. šen vtis usode azijskega sveta, da jim tako ne bi ostala nerazumljiva sedaj vidna reakcija teh narodov Našemu stremljenju, kako se pri. bližati azijatskemu karakterju morajo ustrezati čitanke in drug''
slovstvo. Tako piše v nem ki sledeče: »Ubogi Maiajei ne bodo nikdar taki gospodarji in lastniki kot so Evropejci, Kitajci ali Japonci in ne bodo delali in vodni raznih tovarn. Ostali bodo le kot delavci, drvarji in žagarji in kar bodo pri tem zaslužili, bo šlo vse za pivo in tobak, za verižice in okrasje spet inozemskim podjetnikom v roke.« Hermann Hesse, ki je to zapisal že pred davnim časom, m odgovoren, da je bila ta pravljica znova natisnjena v letu 1952 v šolski čitanki.
Mnoge nemške šolske čitanke vsebujejo le zelo redke sestavke o Aziji in zelo malo azijske kulture. Referent je prosil navzoče azijske tovariše, naj se ne zaustavljajo pri omenjenih slabostih nemških učbenikov, marveč naj posvetijo vso pozornost pozitivnemu dejstvu, ki je v tem, da je kritično pregledal vse dosedanje gledanje in pisanje o Aziji.
Diskusije po teh referatih so se pogosto zavlekle dolgo v noč.
S posebnim zanimanjem smo sledili tovarišem delegatom iz azijskih držav. Eden med njimi je bil Thailander Praves Chanda-nayingyong, za evropski jezik sploh neizgovorljivo ime, poln humorja, razen tega pa človek, ki je vedel o šolski vzgoji v daljnih vzhodnih deželah mnogo povedati.
Ista skrb kot Evropo preganja tudi Azijo, namreč pomanjkanje učiteljstva. Povsod enak vzrok: drugi poklici so bolje .plačani. Tudi drugod je ženski spol v učiteljskih vrstah močneje zastopan kot moški. Samo v eni državi sveta je več učiteljev, kot jih potrebujejo, to pa je na Filipinih.
Skupna ugotovitev vseh udeležencev zborovanja v Isingu je bila tudi ta, da vlada povsod veliko pomanjkanje šolskih prostorov in šolske oprave. V Indiji mora biti zaradi tega pouk cesto tudi na prostem. Država skuša na vse načine pripraviti čim več prostorov za pouk, zato so le-ti" dostikrat sila enostavni In preprosti.
Silovita težnja, dvigniti čim hitreje ljudsko prosveto, ni opazna le v Indiji, temveč po vsej Aziji. Povsod so uvedli šolsker obveznost in nočejo slišati več o kulturno zaostalih deželah. Tako je zborovanje razčistilo vrsto nejasnih pol-mov in predstav o deželah daljnega Vzhoda. Uresničili smo kitajski pregovor, ki pravi: »Bolje iP prižgati luč. kakor pa tavati v mraku.« DRAGO VONČINA
Postanite član
Prešernove družbe
- in prejeli boste konec leta 1959 za redno članarino 360 dinarjev:
1.	KOLEDAR za leto 1960
2.	France Bevk: VIHARNIK, zgodovinska povest
3.	Hans Ruesch: NA VRHU SVETA, roman z daljnega severa
4.	Venceslav Winkler: POT NA LISEC, mladinska povest
5.	Fr. Planina: NASA DOMOVINA JUGOSLAVIJA, poljuden oris, bogato ilustriran s 5-barvnim zemljevidom Jugoslavije.
Za doplačilo 150 din prejme lahko vsak član eno od naslednjih knjig:
6.	'A. Polenec:	ŽIVALSKI SVET (Srečanja z živalmi
planin in obtečajnlh predelov)
7.	Ing. M. Tavčar in Iv. Spolar:	DOMAČA DELA IN
POPRAVILA, praktični priročnik
Kdorfnaroči obe dodatni knjigi, ju dobi skupaj za 250 din.
7 knjig za 600 din
prejme vsak, ki se vpiše do 5. aprila 1959 v članstvo Prešernove družbe in plača do 5. julija 1959 vse obroke. Vsak tak član bo razen bogate in zanimive knjižne zbirke deležen še bogatega nagradnega žrebanja.	\
I
P
/M
I
I
*
SS
j«
*
*
8§
is
»
II
n
«
*
*
n
I
I
sitei?
VELIKO NAGRADNO ŽREBANJE
ZA ČLANE PREŠERNOVE DRUŽBE
Vsak član Prešernove družbe prejme ob vpisu poleg »Potrdila o vpisu« še poseben kupon (srečko) brez vsakega doplačila. Po zaključnem vpisovanju in vplačilu članarine bodo na te srečke izžrebana naslednja darila:
1.	Motorno dvokolo, dvosedežno, izdelek tovarne »Tomos«, »Galeb«, SR 150 147 ccm in močjo OKM, menjalnik s 3 brzinami, maksimalna hitrost 85 km na uro, poraba goriva 2,4 1 na 100 km.
2.	Televizijski sprejemnik. .
3.	Motorno dvokolo tovarne »Tomos«, »Coiibri« VS 50 K. 49 ccm, največja hitrost 50 km na uro, poraba goriva 1,6 1 na 100 km.
Ljubljani
i a i.tai
4.	Elektromotor.
5.	Pralni stroj.
6.	Električni štedilnik »Tobi« s pečnjakom.
7.	Mixer.
8.	Moško kolo. t. Zensko kolo.
10.	Električni sesalec za prah.
11.	Moška zapestna ura.
12.	Zenska zapestna ura.
13.	Radijski sprejemnik RIZ.
14.	Radijski sprejemnik RIZ.
15.	Rex garnitura tovarne Stoi-Duplica.
16.	Električna peč na 2 grelca.
17.	Električni pekač.
18.	Lonec »Ekonom«.
19.	Električni likalnik z regulatorjem.
20.	Ventilator.
POSTANITE IN OSTANITE ČLAN PREŠERNOVE DRUŽBE, KI VAS OSKRBUJE Z NAJBOLJŠIMI IN NAJ CENEJ ŠIMI KNJIGAMI!