pregledni znanstveni članek UDK 316.77:316.346.2 prejeto: 2007-12-18 SPOLNA RAZLIKA/SPOLNA ENAKOPRAVNOST V JEZIKU/KULTURI Paula ZUPANC Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije Koper, SI-6000 Koper, Titov trg 5 e-mail: paula.zupanc@siol.com IZVLEČEK Članek obravnava problematiko spola oziroma spolne razlike kot slovnične kategorije jezika/kulture, ki reprezentira ženske in moške kot spolne subjekte svojih lastnih govorov, vpetih poleg vsakdanjega izražanja tudi v najrazličnejše družbene diskurze. Spol oziroma spolna razlika je univerzalna kategorija tako v biološkem kot v jezikoslovno-filozofskem pojmovanju. Zaradi tega je njen pomen posebej poudarjen tudi v vseh sodobnih ustavodajnih listinah, ki zapovedujejo enakopravnost človekovih pravic. Vendar je slovenščina, kakor tudi ostali slovanski jeziki, pa tudi nekateri drugi, v neskladju s to univerzalno deklaracijo, ker se še vedno oklepa arbitrarne odločitve jezikoslovcev, da se zastavlja moški spol kot nezaznamovan (unmarked) v odnosu do ženskega spola, ki je zaznamovan (marked). Ohranja se odnos hierarhije, kjer moški slovnični spol prevzame vlogo univerzalne kategorije in predstavlja tudi ženski slovnični spol, ki postane neviden, neslišen brez lastne jezikovno-spolne reprezentacije. Posledice so vidne v neprisotnosti žensk v vseh oblikah javne udeležbe, predvsem v sferi političnega, kjer se oblikujejo in uprizarjajo silnice moči in upravljanja skupnih dobrin. Ključne besede: spolna razlika, jezik/govor, spolna enakopravnost, spolna enakost, nevtralnost, spolna nesimetrija DISPARITA SESSUALE/UGUAGLIANZA SESSUALE NELLA LINGUA/CULTURA SINTESI L'articolo affronta la problematica sessuale, ovvero la differenza sessuale quale categoria grammaticale della lingua/cultura che rappresenta le donne e gli uomini come soggetti sessuali dei loro stessi discorsi, fissati oltre che nell'espressione quotidiana anche in svariati linguaggi della societa. Il genere, ovvero la differenza tra i sessi, e una categoria universale sia nel significato biologico che in quello linguistico-filosofico. Per questo motivo il suo significato e particolarmente marcato anche in tutte le moderne carte costituenti che impongono l'uguaglianza dei diritti umani. Tuttavia, la lingua slovena, come pure altre lingue slave, ma non solo queste, e in disaccordo con tale dichiarazione universale in quanto si aggrappa ancora alla decisione dei linguisti di porre il sesso maschile come non marcato (unmarked) in rapporto al sesso femminile, invece marcato. Viene conservato il rapporto gerarchico, dove il genere grammaticale maschile assume il ruolo di categoria universale in rappresentanza anche del genere grammaticale femminile, destinato quest'ultimo cos) ad essere invisibile, silenzioso privo di una propria rappresentazione linguistico-sessuale. Le conseguenze sono visibili nell'assenza delle donne da tutte le forme della partecipazione pubblica, soprattutto dalla sfera della politica dove prendono forma e sono rappresentati i flussi di potere e l'amministrazione dei beni collettivi. Parole chiave: differenza tra i sessi, lingua/linguaggio, parita di diritti tra i sessi, parita tra i sessi, neutralita, asimmetria tra i sessi Paula ZUPANC: SPOLNA RAZLIKA/SPOLNA ENAKOPRAVNOST V JEZIKU/KULTURI, 411-422 ORIS PODROČJA Vprašanja prepletenosti in soodvisnosti spola in jezika se zastavljajo v najširšem obsegu področij družboslovja, ki tudi zaradi takih vprašanj meddisciplinarno sodelujejo, ko se soočajo s skupnimi dilemami. Soodvisnost spolne razlike in jezika se izraža predvsem v filozofiji, jezikoslovju, pravu, pedagogiki, književnosti, medijih z vsemi svojimi pisnimi in vizualnimi besedili, kamor sodijo časopisi, revije, film, gledališče in televizija, kot tudi posredno v prirodoslovnih znanostih, gospodarstvu, politiki in še kje. Tej ugotovitvi sledi predpostavka, da se fenomena spolne razlike in njenega izraza v jeziku v pomembni meri navezujeta tudi na področje zaposlovanja in delovanja v znanstvenoraziskovalnih in pedagoških okvirih, pa seveda tudi na vsa druga področja družbenega delovanja, od politike, medijev, prava, umetnosti in gospodarstva, da omenimo samo nekaj pomembnejših okolij, kjer sta jezik in učinkovita komunikacija osnovi za učinkovito (so)delovanje. K problematiki spolne razlike v jeziku/govoru se tesno navezuje problematika odnosa do lastne (spolne) identitete in do spolne identitete drugega/druge, predvsem pa se nanjo navezuje tudi politično polje državljanskih pravic in dolžnosti. Spol ali, bolje rečeno, spolna razlika je ena izmed osnovnih razlik, ki ne samo da poraja življenje, ampak opredeljuje in osmišlja družbeni red (sistem, ordre), kot ga poznamo. Brez spolne razlike ni življenja, predvsem ne na višji stopnji biološkega razvoja. S to ugotovitvijo se strinjajo brez dvoma vsi/vse, ki delujejo na področjih biologije, biokemije, medicine in fizike, ker so dokazi, ki jih te znanosti opredeljujejo, neizpodbitni. Na področju družbenih ved, kjer je osnova za vsako razmišljanje jezik, s katerim oblikujemo ideologije in diskurze v različnih dejavnostih, je stanje dosti manj jasno. Zaradi dejstva obstoja razlike med moškim in ženskim spolom se ta spola nikakor ne moreta enačiti. Bilo bi torej pričakovati, da se spolna razlika odraža tudi v jeziku, torej v strukturi jezika kot sistema, in v vsebini, načinih in oblikah vsakdanjega govora in vseh dis-kurzov, ki izražajo bitnost in delovanje dvospolnih ljudi. Zaradi dejstva, da oba spola tvorita kategorijo človeka, živega bitja, ko imata le skupaj sposobnost nadaljevanja vrste, je pričakovati, da sta enakopravna nosilca izraza svojega lastnega spola. Ti predpostavki - različnost posameznega spola in njuna partikularna izraznost v nasprotju s (pred)postavko o 'nevtralnosti' besed/ jezika/ govora, ki jo bom obravnavala posebej - sta vodilo in moja osnovna motivacija za pregled formalnih in pomenskih struktur jezika in preko njega kulture v tistih dimenzijah, ki upogajajo in so obenem upogojene od spola. Iz tega - in proti taki predpostavki - pa izhajata tudi dve nasprotujoči si poziciji (tudi žensk samih kot tistih, ki v jeziku in govoru nimamo enakopravnega položaja), ki ju bom predstavila, kajti še vedno soobstojata v sodobnih kulturah in se medsebojno izključujeta: pozicija in projekt enakosti žensk in moških v odnosih do ustavnih in zakonodajnih pravic delovanja in sodelovanja ter pozicija in projekt avtonomije in specifičnosti žensk in moških v okvirih ustavnosti in zakonadaje. V navezavi na problematiko izraza in pomena moškega in ženskega subjekta v družbenem diskurzu (ki zavzema pomembno funkcijo tudi v okviru za-poslovanja), ki je zastavljen na politični osnovi človekovih pravic, bom v moji razpravi izpostavila tudi vprašanje ustavnih konsekvenc v udejstvovanju moških in ženskih (ustavnih?) subjektov kot državljanov in državljank, delujočih v demokratičnem političnem okviru. Le-ta ne samo da zajema specifičnost prostora, ki mu daje institucionalni okvir in obliko, ampak izraža sočasno tudi nujo in možnost sodelovanja v času, ki ga zapolnjuje z energijo so-bivanja in kreativnega so-de-lovanja posameznic in posameznikov. SPOL KOT JEZIKOVNA KATEGORIJA Spol v jeziku deluje kot gramatični (slovnični) spol, ki ga posamezne kulture in jeziki izražajo (ali ne izražajo) na svojstven, kodificiran način. V slovenščini gramatični spol opredeljuje vsako posamezno enoto jezikovnega zaklada v vseh slovničnih kategorijah, razen v kategorijah predlogov, prislovov, veznikov, členkov in medmetov na različne načine. Označuje torej poleg predmetov in pojmov posameznega moškega in posamezno žensko ter množico žensk in moških in skozi razlike opredeljuje lastnosti, stanja in dejanja. Predstavlja/ reprezentira posameznika in posameznico ter družbo v jeziku in v govoru. Zato obravnavamo problematiko gra-matičnega/slovničnega spola v različnih teoretičnih okoljih: jezikoslovnem, sociolingvističnem, antropološkem, filozofskem, semiotičnem, pravnem in še kje. Vprašanja, ki jih zastavljam, zadevajo interdisciplinarnost, zato sem se jih lotila iz dveh teoretičnih izhodišč: sociolingvističnega in semiotičnega, ki se dopolnjujeta. Obedve dajeta možnosti izbiranja metodologij, ki omogočijo vpogled, analizo in interpretacijo oblik ter načinov izražanja in funkcioniranja obeh spolov tako na pa-radigmatični kot na sintagmatični ravni, kar je potrebno za ustvarjanje možnosti prehajanja in razumevanja različnih ravni pomenskosti. Zaradi boljšega razumevanja kompleksnega ozadja, ki je skozi zgodovinski razvoj zahodno-evropskih kultur in jezikov, se pravi tudi slovenskega, opredelilo in vplivalo na današnje stanje v jeziku/kulturi sodobne slovenske družbe, bom v nadaljevanju podala kratek oris razmišljanj jezikoslovcev o kategoriji slovničnega spola. Trditev, ki se ponavlja že od Aristotela naprej, pravi, da Paula ZUPANC: SPOLNA RAZLIKA/SPOLNA ENAKOPRAVNOST V JEZIKU/KULTURI, 411-422 je spol1 lingvistično nepomembna, "naključna" kategorija brez svojstvene funkcije in brez logične motivacije, je že večkrat naletela na nasprotovanja, ki jih bom predstavila v nadaljevanju. Tradicionalna gramatika/slovnica izvira iz približno 5. stoletja pred našim štetjem in se je začela razvijati kot disciplina filozofije v helenistični Grčiji. Bila je torej del njihovih splošnih raziskav v 'naravo' sveta, ki jih je obdajal, in njihovih lastnih družbenih institucij. Grški filozofi so vodili debate glede tega, ali je jezik odsev 'narave' ali plod 'konvencije'. Ta opozicija 'narava' in 'konvencija' je bila vsakdanjost grških filozofskih špekulacij. Trditev, da je partikularna institucija 'naravna', je nakazovalo, da ima svoje korenine v večnih in neiz-premenljivih principih izven same sebe (in zato je bila nedotakljiva); trditev, da je 'konvencionalna', pa je impliciralo, da je bila le sad navad in tradicij (se pravi nekega neizrečenega dogovora, 'družbene pogodbe' med člani skupnosti - 'pogodbe', narejene s strani ljudi in prav tako ovržene). V diskusiji, ki se je nanašala na jezik, se je razlikovanje med 'naravo' in 'konvencijo' predvsem dotikalo vprašanja, ali obstaja neka nujna povezava med pomenom besede in njeno obliko (formo). Ekstremni privrženci 'naturalistične' šole, med njimi Kratilus, o čigar dialogih je poročal Platon v svojih dialogih tega naslova, so trdili, da vse besede 'naravno' izhajajo iz bitij, predmetov in pojmov, ki jih označujejo (pomenijo). Menili so, da taka povezava ni bila vselej očitna vsakdanjemu človeku ne-filozofu, vendar pa jo je lahko predstavil filozof, ki je sposoben izluščiti 'realno', ki se nahaja za videzom stvari (bitij, fenomenov). Tako se je porodila tudi praksa zavedne in načrtne etimologije (beseda sama izhaja iz grškega korena etymo, ki pomeni 'resničen' ali 'realen' in nakazuje svoje filozofsko poreklo). Razkriti vir besede in s tem njen 'pravi, resnični' pomen pomeni razkriti eno izmed resnic 'narave'. Omenjali so raznolike poti, po katerih se oblika besede 'naravno' prilagaja svojemu pomenu Med njimi je značilno oponašanje zvokov, onomatopoeia. Glede spola je bilo kasneje, z Aristotelom, ugotovljeno, da gramatični/slovnični spol opravlja predvsem funkcijo klasifikacije pojmov in predmetov, ki jih jezik označuje. Njegov etimološki izvor (v grščini JEVoq, v latinščini genus) označuje koncept "vrste/classe" ali 'tipa", torej prvenstveno generični koncept, ki se ne veže direktno na opozicijo moški/ženska. Poleg te opozicije je pomembna tudi opozicija živo/neživo, človeško/nečloveško, ki je skupna večini jezikov, predvsem pa tudi indoevropski skupini. V večini jezikov se ti opoziciji prekrivata. Večina jezikov ima tudi kategorijo neuter, ki je svojstvena kategorija, ker lahko poleg stvari označuje tudi živa bitja in pojave ter lahko obstaja poleg obeh primarnih spolov. Nekateri redkejši primeri, kot na primer danski jezik, so razvili še dodatne spolne kategorije, kot na primer skupni spol (Hjemslev, 1956). Jezik bantu iz afriške skupine jezikov je razvil zelo kompleksen sistem šestih spolov, medtem ko finski in madžarski jezik spolov ne označujeta neposredno. Nekateri jeziki, kot na primer angleščina, se razvijajo v smeri minimalizacije označevanja po spolu. V angleščini se razlikuje po spolu le tretja oseba ednine (he/she/it; him/her v spregatvi tretje osebe ednine s končnico -s), svojilni zaimki tretje osebe ednine (his, her, hers, its) ter nekateri samostalniki, ki označujejo spolno razliko med moškim in žensko, med živalima različnega spola, ali z nekaterimi stvarmi, ki so skozi rabo pridobile specifično spolno oznako. Jezikoslovci, ki so se opredelili kot funkcionalisti, menijo, da na lingvistični ravni ne obstoja posebna potreba po spolu in da ta prav nasprotno povzroča za govorce dodatno breme skladnje med kategorijami. Francoski funkcionalist André Martinet je v svojem članku z naslovom Ženski spol v indoevropščini izrazil mnenje, da je naloga funkcionalističnega pristopa k lingvistični analizi predvsem v tem, da določi, v kolikšni meri neko dejstvo jezika prispeva k medsebojnemu razumevanju. Jezik kot sredstvo komunikacije namreč po njegovem mnenju nima druge vrednosti kot tiste, ki omogoča sama kot taka označevanje razlike med izjavama, ki sta v nasprotnem primeru identični (Martinet, 1956). V tako vrsto razmišljanja spada tudi njegovo mnenje, da osebni zaimki tretje osebe, ko razlika med ženskim in moškim spolom nima druge očividne komunikacijske funkcije mimo relacije "do učinkov derivacije", skozi katere se nanaša na "naravo" označevanih bitij ali stvari v obliki končnic, ki razlikujejo med moškim in ženskim. Končnice, ki označujejo ženski spol v pronominalni kategoriji, "v ničemer ne implicirajo spola, ampak podajajo možnost izbire v primeru potrebe po označevanju spolne razlike (v smislu naravnega spola, op. avt.) bitja, ki ga nameravamo re-prezentirati" (Martinet, 1956, 172). Funkcionalisti, tako kot Martinet, zastopajo svoja stališča glede arbitrarnega označevanja spolnega s sklicevanjem kot zahtevo po jasnosti in enostavnosti sporazumevanja. S svojimi razmišljanji pa niso nikakor doprinesli k razumevanju, denimo, vzroka za razliko med uporabo moškega, ženskega ali srednjega spola za besede/znake/koncepte, kot so na primer "stol", "miza", "narava", "blisk", "sonce", "morje", "občestvo" itd. V primeru torej, ko se nahaja razdelitev samostalniških besed na moški, ženski in srednji spol v celem leksikonu, ostane funkcionalistična zahteva in razlaga brez haska, 1 V tej razpravi bom s tem imenom označevala spolno razliko v smislu 'contrary', kot jo je zastavil A. Greimas v svoji razpravi o pomenu, med moškim in ženskim ter srednjim spolom (Greimas, 1987). Paula ZUPANC: SPOLNA RAZLIKA/SPOLNA ENAKOPRAVNOST V JEZIKU/KULTURI, 411-422 ker ne more podati zadovoljive razlage fenomena spola v jeziku. Ob vprašanju, ali je kategorija spola semantično motivirana skozi ekstralingvistično izkušnjo ali pa je le arbitrarno izbrana jezikovna oblika brez kakršnegakoli lastnega referenčnega pomena, je večina jezikoslovcev podobnega mnenja. Tako je tudi angleški jezikoslovec John Lyons izrazil mnenje glede spola kot jezikovne kategorije v svojih teoretičnih razpravah iz jezikoslovja, da je le-ta logično neodvisen od vsake posamezne semantične asociacije med spolom samostalnika in fizičnimi ali drugimi lastnostmi oseb ali predmetov, ki jih ta samostalnik označuje (Lyons, 1968). Takšno mnenje prevladuje tudi kljub razmišljanju nekaterih, med njimi tudi Sapirja, ki v svojih razpravah o slovničnih kategorijah razlaga obstoj spolov kot preživetje arhaičnih konceptov, ki kot taki ne živijo več v zavesti govorcev, ampak so se ohranili v strukturi jezika po neke vrste "inerciji" jezikovne oblike (Sapir, 1921 ). Sapir ponovno in navkljub svojemu zgoraj omenje-mu uvidu ponovi Aristotelovo mnenje glede spolne razlike kot naključne in nepomembne glede na zasnovo baze jezikovne kategorizacije: "Nesmiselno je, da bi dva koncepta, ki sta tako popolnoma materialna in naključna s stališča filozofije, kot sta to moški in ženski spol, tvorila vez med določeno kvaliteto in osebo, med osebo in akcijo... Videti je, kot da je v nekem trenutku pradavne zgodovine človeška podzavest izvršila nek nujni inventar svojih izkušenj in ga v tej nuji tudi klasificirala in tako onemogočila dedičem popravke konceptov, ki jih bremenijo in v katere ne verjamejo več. Na ta način se je dogma, ki je bila neokretno postavljena v tradicijo, kristalizirala v svojem formalizmu. Jezikovne kategorije tvorijo sistem dogmatičnih 'épaves', ki so vse dogme podzavesti" (Sapir, 1921, 287). Videti je, da se je večina jezikoslovcev2 odločila za negacijo možnega svojstvenega pomena spolne razlike, ki se manifestira v jeziku. Slovnični spol, ki kot jezikovna kategorija beleži v notranjosti jezika to razliko, je tako zreduciran na arbitrarno, semantično nemotivirano obliko, ki generira pomen posredno, ki pa nima primarno nobene inherentne pomenske vrednosti. Skozi stoletja pa so nekateri jezikoslovci razmišljali in predstavljali slovnični spol tudi drugače. Najbolj zanimiva stališča je zastopal nemški filozof in jezikoslovec Johann Gottfried Herder, ki je v svojem znanem eseju O izvoru jezika (1772, 1966) razkril sledi slovničnega spola pri daljnih prednikih, ki so personificirali svet okoli sebe skozi besedne in pojmovne reprezen-tacije moškega in ženskega spola - rastline in živali, zemljo, skalovje, vodo in druge naravne in nadnaravne sile, da bi si tako ustvarili razumevanje bivanjskega okolja. Vse v univerzumu so antropomorfizirali, vsi samostalniki so pridobili spol, ženski ali moški, in svoje lastno božje-nadnaravno sebstvo. Herder je trdil, "da so najstarejši govori predstavljali zvočen Panteon, kjer sta prisostvovala oba spola" (Herder, 1966, 133). Danes imamo teoretično pozicijo, ki razlaga spol kot brezpogojno arbitraren, in teoretično pozicijo, ki pravi, da je spol motiviran. Prva meni, da so oblikovanje in razvoj te kategorije povzročili popolnoma notranji po-rivi, kot na primer fonetične spremembe, vloga analogije, morfološke podobnosti itd. Seveda je tukaj potrebno razpoznati neko določeno simbolnost spolne razlike, ki pa se jemlje kot drugotnega pomena, v bistvu nepotrebna, ampak jo je zaenkrat še nemogoče odstraniti (kot se je to že delno zgodilo pri angleščini, ki jo jezikoslovec Otto Jespersen imenuje "moški jezik", v nasprotju z romanskimi jeziki, ki so po njegovem "ženski jeziki" (Jespersen, 1972). Nasprotujoča teoretična pozicija3 pa meni, da so bile jezikovne kategorije motivirane skozi investicijo pomena, ki se je nahajal izven jezika, ki pa je bil simboliziran v trenutku, ko se je izvršila nominalna razvrstitev po črti določenih kategorij. To ne pomeni, da gola materialnost razlike spolov strukturira jezikovne kategorije, ampak je to strukturacijo omogočil proces simbo-lizacije te razlike, ki se je predhodno izvršila in ki so jo različni jeziki reflektirali vsak na svoj način. Ta način razmišljanja, ki predpostavlja obstoj simboliziranega pomena pred nastankom jezikovne oblike, omogoča tudi razumevanje spolne razlike kot pomenske strukture same po sebi, predhodno simbolizirane in sposobne nositi in generirati lastni pomen. Tako je Jakobson v svojih raziskavah problemov prevajanja med različnimi semi-otičnimi sistemi pokazal na notranjo semantično moč 2 Zvečine so bili do današnjih časov raziskovalci jezikoslovja moški, pa tudi v današnjem času je med njimi izredno malo žensk. Nobene pa ni, ki bi bila avtorica in nosilka slovnice, tako kot je primer tudi v Sloveniji, kjer slovnice celo imenujemo po avtorjih: Bohoričeva slovnica, Bajčeva slovnica, Toporišičeva slovnica (Toporišič, 1992). Toporišič zapiše v tem geslu, da je to "žargonsko poimenovanje slovenske slovnice". Zanimivo je dejstvo, da je prvi slovenski slovničar Adam Bohorič (1584) obravnaval v svoji slovnici z imenom Zimske urice proste/ Articae horulae succisivae vse tri spole enakovredno v smislu, da jih je postavil v sintagmi navedbe v hierarhični vrstni red - moški, ženski, srednji, pri navajanju primerov pa ni dal ženskega in srednjega spola v oklepaj, tako kot je to predstavljeno v najnovejši Slovenski slovnici, ko je v izpeljavi primerov uporabljen le moški spol: vršilec, nosilec, tvorec, govorec, posameznik itd. 3 Znane zagovornice takšne pozicije so: francoska jezikoslovka in filozofinja Luce Irigaray, ki je razvila svojo misel o kompleksnosti vloge jezika pri izražanju subjektivnosti - moškega in ženske - v delu Parler n'est jamais neutre (1985), ameriška jezikoslovka in profesorica na univerzi v Berkeleyju Robin Tolmach Lakoff, ki je podala veliko zanimivih primerov o motiviranosti besed in njihovih izvorov v svojem znanem delu Language and Woman's Place (1975; 2004: prenovljena izdaja s predgovorom in komentarji), angleška filozofinja in jezikoslovka Dale Spender, med drugimi, z delom Man Made Language (1980). Paula ZUPANC: SPOLNA RAZLIKA/SPOLNA ENAKOPRAVNOST V JEZIKU/KULTURI, 411-422 posameznih slovničnih kategorij, posebej še pri njihovi uporabi v metaforičnem in retoričnem okolju (Jakobson, 1956). Moje mnenje se pridružuje mnenju tistih jezikoslovcev in jezikoslovk, ki trdijo, da spol kot jezikovna kategorija odseva zunajjezikovno strukturo in tako dokazuje ne-nevtralnost jezikovnega sistema v odnosu do materialne podlage naših izkušenj. Tako beleži vsak jezik svojo specifično izkušnjo, kajti opozicija moški/ ženska je nominalna in je relacijska, se pravi diferenčno artikulirana med dvema izrazoma. Po mnenju Luce Irigaray, francoske filozofinje, jezi-koslovke in psihoanalitičarke, ta relacija, ki predstavlja spolno razliko, zahteva svoj izraz v govoru, ki ni nevtralen, ampak nosi znake svojega spola. SPOLNA RAZLIKA IN SPOLNI SUBJEKTI Kot je prikazal de Saussure v svoji predstavitvi in razdelitvi jezika na jezik kot sistem in strukturo, kjer vladajo pravila in kode in ki vsebuje vso semantično zakladnico kulture ter govor kot njegovo vsakokratno udejanjanje, gibanje in dinamika med obema potekata tudi v vsakodnevnih komunikacijah med govorci in go-vorkami. V obeh, tako v jeziku v smislu sistema kulture kot v govoru kot njegovi realizaciji, pa se nenehoma pojavlja vprašanje in dilema subjekta kot nosilke ali nosilca govornega dejanja.4 Skozi vso zgodovino zahodne civilizacije, od grških in rimskih časov, pa skozi obdobje krščanstva, se je v filozofiji, ki je poleg teologije vodila javne diskurze, oblikoval in se predstavljal en sam, edinstven subjekt, ki je moškega spola. Predstavljen je bil kot filozof, kasneje Bog (v monoteizmu), posvetni vladar kot božji namestnik in njegova inačica, duhovnik. V slovnici5 je prav tako nastopal kot "nezaznamovani spol",6 ki reprezentira tudi drugi spol - ženski. Moškemu je skozi stoletja pripadala vloga subjekta v govoru in diskurzih, vloga aktivnega in pomembnega člana polisa, ženski je bila dodeljena vloga ne-subjekta, vloga varuhinje doma in naraščaja, vloga molčeče. To ni bila zgolj hierarhična razdelitev, saj ženski ni bilo dovoljeno delovati v dejavnostih, ki so bile družbeno vrednotene kot pomembne, ampak je bilo izločanje ženske s področja javnega prostora in političnega delovanja. Z velikimi družbenimi spremembami, ki jih je prinesla družbena in politična revolucija v Franciji in po njej industrijska revolucija, predvsem pa z napredkom znanosti in tehnologij 19. stoletja, pa se je začela ponovno porajati nuja po možnosti obstoja drugega, drugačnega od imperialističnega kartezijanskega logosa, kar je dobro označil Nietzsche:" Po Koperniku se je človek kotalil od centra proti X" (Bär, 1976, 372). Upoštevati so začeli empirične razlike, vendar so se te razlike še vedno uprizarjale hierarhično, skozi odnos do modela enega, ki je bil zgodovinsko moški, odrasel zahodnjak, razumen in kompetenten. Definicija tega enega ni prihajala iz moškega samega, torej iz njegove svojstvene subjektivnosti, ampak iz idealne subjektivnosti, ki jo je že pred stoletji ovekovečil Platon in njemu sledeči filozofi, teologi in jezikoslovci. Drugi so neposrečene inačice tega enega, mnoštvo je bilo vedno podrejeno v hierarhičnem odnosu. Kljub tej dolgi in še vedno trajajoči nadvladi patriarhalnega simbolnega in dejanskega reda lahko zasledimo odpiranje duha mislecev v nuje generativne multi-polarnosti že nazaj v antiki, predvsem pri Plotinu in Heraklitu. Ponovno pa se je porodilo v novem, modernem vzgonu s filozofi 19. stoletja, kot so Fichte, Schlegel, Schelling, Hegel, Marx, Kierkegaard, Schopenhauer, Nietzsche in francosko literarno avantgardo moderne -Lautréamont, Mallarmé, Bataille, Artaud in brez dvoma tudi z Ircem Joycem, da ne omenjam likovnih umetnikov in glasbenikov, pravih revolucionarjev na širših področjih vizualnih in zvočnih reprezentacij pomenov. Zastavi se porajanje novega tipa subjekta, ki ga Julija Kristeva imenuje sujet en procès/ subjekt v procesu. Meni, da se po Freudovih spisih o spolnosti kot vozlišču med govorico in družbenim ponovno nakaže možnost osvobajanja subjekta iz tisočletnih okovov thetičnega, enostnega v soustvarjalca in proizvajalca (in upajmo 4 Benveniste: "Jezik poučuje definicijo človek... Prav v jeziku in z jezikom se človek konstituira kot subjekt, kajti prav jezik sam dejansko, v svoji realnosti, je realnost biti, je koncept tega, kar imenujemo "ego" (Benveniste, 1974, 259) [...]. Ne moremo mimo dejstva, da ta "subjektivnost", ki se predstavlja v psihologiji ali v fenomenologiji, po izbiri, ni drugega kot vznik v biti te fundamentalne lastnosti jezika. Je "ego", ki izjavi "ego". V tem se nahaja osnova subjektivnosti, ki je determinirana z jezikovnim statusom osebe" (Benveniste, 1974, 260). "Govor je tako globoko zaznamovan z izrazom subjektivnost, da se vprašamo, ali bi lahko sploh funkcioniral in se imenoval govor, če bi bil drugače skonstruiran... Instalacija "subjektivnosti" v govoru ustvarja, v govoru samem in izven njega prav tako kategorijo 'osebe'" (Benveniste, 1974, 260). 5 SSKJ poda razlago za geslo slovnica kot "sistem jezikovnih sredstev in njihovih medsebojnih odnosov". V razlagi gesla grammaire, ki je francoska enačica slovnice, navaja Petit Robert, da izhaja iz latinske grammatica in grške grammatike, ki pomenita 'umetnost čitanja in pisanja'. Ce pogledamo obe razlagi pomenov za pojem slovnica, vidimo, da se je izvršil prehod od osebne kreativnosti v odnosu do besede in jezika do bolj ali manj 'neosebno', 'objektivno' zastavljenega sistema, ki naj daje videz objektivnosti in neodvisnosti od posameznih uporabnikov tega sistema. Slovenist J. Toporišič navaja v Enciklopediji slovenskega jezika (1992, 288), da je slovnica "jezikovni priročnik z obvestili o oblikoslovni in skladenjski zgradbi kakega jezika". 6 Slavist Rado Lenček, pokojni redni profesor na Columbia univerzi v New Yorku in član SAZU, predstavi razmišljanje o pojmu zaznamovanosti/nezaznamovanosti v članku z naslovom O zaznamovanosti in nevtralizaciji slovnične kategorije spola v slovenskem knjižnem jeziku (Lenček, 1972). Paula ZUPANC: SPOLNA RAZLIKA/SPOLNA ENAKOPRAVNOST V JEZIKU/KULTURI, 411-422 tudi soustvarjalko in proizvajalko) besedil, ki izražajo globoke družbene spremembe, intimno povezane s preoblikovanjem nagonov (transformation pulsionnelle) in govornega izražanja (Kristeva, 1974, 13). Za Nietzscheja je nuja generativne drugačnosti in multiperspektivizma nastopila skupaj s polisemično 'naturo' znakov (označevalcev po de Saussurju) in s hipotezo 'subjekta kot mnogoternosti' (Nietzsche, 1968, 270).7 Tako razmišljanje se je utrjevalo skozi dela Marxa in skozi psihoanalitične in kulturološke uvide Freuda, Junga in njunih sodobnikov, med katerimi so bile tudi znane psihoanalitičarke kot Helen Deutsch, Maria Bonaparte, kasneje Melanie Klein in druge. Kot je že Nietzsche predvideval, da bo klasična grška dediščina v svoji apolonični ortodoksiji s formalnimi omejitvami in enoznačnostjo, ki je podala osnovo za dominantne ideološke sisteme in diskurze patriarhizma, popustila in bo, je zapisala tudi Kristeva, "izpustila dušo/eclatee" (Kristeva, 1974). Napočil je povratek Dioniza v družbi žensk, kot ga je opisal Euripides v Baccae (470 pred našo ero), z atonično glasbo, z vizijo mnogoternosti, z eratičnim in ekstatičnim plesom, z razkosanim telesom, z divjim poželenjem po življenju, z aforistično in več-značno govorico, s svojim žitjem na obrobju polisa. Družba revolucionarno mislečih, avantgardnih intelektualcev in intelektualk je v letih spolne revolucije (1964 in naprej) objavljala svoja novodobna, polisemna razmišljanja v krogu revije Tel Quel (Sollers, Kristeva, Hou-debine in drugi) in sodelovala ter prepletala nova odkritja v semiotiki z odkritji v psihoanalizi (Lacan, Ver-diglione, Guattari, Deleuze, Segre). Sočasno so razmišljali o polisemnem in heterogenem tudi mnogi filozofi in filozofinje, jezikoslovci in kulturologinje, ki se niso vključili v posebne skupine, ampak so posamezno predstavljali svoje prispevke k revolucionarni družbeni akciji (Sartre, de Beavoir, Merleau-Ponty, Camus, Ben-veniste, Greimas, Barthes, Derrida, Habermas, Foucault, Irigaray, Lyotard in drugi/druge), ki se je oplajala z radikalnim psihoanalitičnim vpogledom. Rezultat teh kompleksnih razmislekov je prinesel monumentalno in radikalno zmes metasociologije in metapsihologije, eksosemiotike (študije semiotičnih sistemov zunaj telesa) in endosemiotike (študije semiotičnih sistemov v telesu). Semiotika služi kot epistemološki med-prostor za prepletanje političnozgodovinskih in literarnopsihoanalitičnih zavračanj dotedanjih predpostavk in resnic (Mainberger, 1974, 445; Bar, 1976, 371). To je bil odločilen premik v smeri semiotične prag-matike ali, kot bi rekli v Marxovi terminologiji, v smeri semiotične prakse/praxis, ki preiskuje bio-sociopolitične pogoje za produkcijo znakov in ki meri v znamenju ideološkega k splošni strategiji prevetritve ali "disemi-nacije" (Derrida, 1973) etabliranih hierarhij moči. Načela, ki vodijo semiotične prakse te vrste, se prvenstveno trudijo prevetriti vsakršne semiotične sisteme, ki uveljavljajo eksluzivno premoč v danem kulturnem kontekstu. Tako je tudi Habermas, član Frankfurtske šole, predstavil kot svojo pomembno nalogo povezati Marxa in Freuda v njunem skupnem imenovalcu - jeziku.8 Jezik/govor in drugi semiotični sistemi, ki se nanj navezujejo (film, gledališče, ekonomija, pravo) so zastavljeni tako, da odgrinjajo ozadja in skrite globine svojih lastnih konstitucij. Ta semiotična arheologija, ki se je oblikovala po vzoru Nietzschejeve genealogije (Nietzsche, 1967[1887]), razkriva bazično in nepopustljivo distorzijo/neuravnovešenost med manifestno površinsko semiotično strukturo (na primer načini govorjenja, pisanja, nasprotovanja/ konflikti, praznovanja, zaskrbljenosti, načrtovanja, graditev sistemov in meta-sistemov) in latentno semiotično infrastrukturo, ki za zgoraj naštete avtorje in avtorice vsebuje predvsem psihične reprezentacije Freudovih impulzov in Marxove osnovne človekove potrebe. Smer takega razmišljanja se je naslanjala na Freudovo izjavo, ki pravi, da "ego ni gospodar v lastni hiši" (Freud, 1923). Ta premik psihičnega centra semiotičnih delovanj stran od Descartove avtonomije in 'logocentrizma' (Derrida, 1967, prevod v angl. 1976) v skrito središče, ta odklon od Ega k Onemu/Id, od avtonomije k heteronomiji, od homogene semantične genealogije k heterogenemu procesu semi-otične produkcije znakov je bil osrednji zagon, ki je popeljal razmišljanja, pisanja in delovanja v poststruk-turalistično in postmoderno obdobje. Vsa ta nova spoznanja in uvidi so pripomogli pri ustvarjanju širših družbenih sprememb na številnih področjih, predvsem v smeri liberalizacije odnosov med posamezniki in posameznicami in med kulturami, v gospodarstvu, znanosti, pravu, pa tudi v občutenju nuje po medkulturnem razumevanju in sodelovanju (Čebron, 2005, 96).9 Obstajajo pa področja družbenega delova- 7 "Inercija /inertia potrebuje enotnost (monizem); pluralnost interpretacij je znak moči.", Nietzsche, 1968, 270. 8 Popolnejša razlaga te naloge se nahaja v delu Laplancha in Pontalisa Psychical representative, 1973. Razlaga razprave o osnovnih človekovih potrebah, ki jih Marx imenuje 'človekove osnovne prvine', se nahaja v Marxovem Private Property and Communication, 1964 [1844]. 9 Do podobnega zaključka je prišla tudi Neva Cebron v svoji raziskavi interkulturalnih razlik v izražanju elementov in konceptov, ki naj bi si bili podobni: "Lahko torej zaključimo, da je sporazumevanje preko mej materinskega jezika, odnosno izražanje v tujem jeziku vključeno v prepoznavanje razlik izraznih načinov, ki izhajajo iz teh različnih družbenih stvarnosti. Takšno kontrastno prehajanje okvirov jezikovne definiranosti je nujno dvosmeren proces. Ce se nam primarna podoba sveta in stvarnosti nezavedno začrta v pojme, jo najbrž lahko preidemo le, če jo osvestimo s samorefleksijo. Šele tedaj bomo prepoznali konceptualne in izražajne razlike v drugih kulturno-jezikovnih sistemih." (Cebron, 2005, 96). Paula ZUPANC: SPOLNA RAZLIKA/SPOLNA ENAKOPRAVNOST V JEZIKU/KULTURI, 411-422 nja, predvsem v obravnavanju in rabi jezika, ki še vedno zaostajajo za družbenimi konvencijami in mednarodnimi dogovori. V sodobnosti so zahodne kulture razvile nove, naprednejše oblike državljanskega bivanja in sodelovanja, ki so predvsem zaživele po drugi svetovni vojni. Države zahodnega sveta so vključile v svoje ustavne listine mednarodno sprejeto doktrino človekovih pravic, kjer naj imajo državljani in državljanke enake pravice in dolžnosti v okvirih svojih skupnosti. V najnovejšem obdobju pa so se tem ustavnim dogovorom pridružile še mnoge novoustanovljene države v okviru širših povezovalnih skupnosti, kot je na primer Evropska skupnost. Zastavljena je splošna in osnovna pravica svobode govora, spola, etnične pripadnosti, vere. Ženska gibanja so izborila ženskam več pravic, predvsem do enakopravnosti z moškimi v izobraževanju in pri zaposlovanju. V tem zadnjem obdobju, ki se je kmalu prevesilo v procese globalizacije in medkulturnega sodelovanja, se je zastavila tudi potreba po etičnem osmišljanju spolne razlike, predvsem s strani sodobnih mislecev ženskega in moškega spola (Braidotti, Cixous, Deleuze, Derrida, Gallop, lrigaray, Lyotard, Kristeva, Grozs in mnogi drugi/druge). Teoretske razprave, ki se še vedno vodijo, velikokrat posredno (Heidegger, 1969), se vrtijo okrog vprašanj glede binarnosti spolne (o)pozicije, kjer vztraja hierarhična primarnost in priviligiranost moškega nad ženskim, esencialnosti versus kulturni konstrukciji spolov (ki jo je načela že Simone de Beauvoir in jo nadaljuje vrsta feministk drugega vala kot tudi pobornic za pravice istospolno orientiranih žensk) in vprašanj ontologije spolne razlike. Derridajevo razmišljanje razlike se v pojmu differance navezuje na Saussurjevo ' čisto razliko' in zastavi koncept 'sledi/trace', ki zajema pojem konstitutivne inskripcije: pred besedo in pred predmetom, pred razlikovanjem med prostorom in njegovimi "vsebinami", besedili in njihovimi "idejami", obstoja neka prvinska in nepojmljiva sled ali razlika, ki vedno okuži čistost posode/kontejnerja z nečistostjo njene vsebine, in obratno. Njegova obravnava Heideggerjevega odnosa do spolne razlike v spisu Geschlecht. Spolna razlika, ontološka razlika (1983) zastavi vprašanje: "Kako misliti s temi besedami [spolna razlika] ali skozi njih? Kako je mogoče ugotoviti (Heidegger govori zelo malo o spolni razliki, celo manj kot drugi moški filozofi!), kaj pomeni govoriti o spolni razliki, posebej še, če se spolna razlika ne more pomanjšati/reducirati na spolne identitete žensk in moških? Kaj je njen referent, če poizkušamo izoblikovati/predstaviti razliko, ne pa identiteto? Kje je mesto spolne razlike glede na njegov (Heideggerjev) koncept Dasein, ki ga želi ohraniti 'nevtralnega', čistega, nevezanega na komplikacije spolnega in antropološko specifičnega?" (Derrida, 1983, 65-83). Luce lrigaray s svojo kritiko filozofskih, psihoanalitičnih, jezikoslovnih, pravnih, političnih in religioznih diskurzov, ki izločajo žensko kot možnega subjekta teh diskurzov, meni, da so vprašanja, ki zadevajo spolno ovrednotenje izražanja moških in žensk, predvsem pa tudi ponovni pregled in ovrednotenje jezikovnega sistema skupaj z njegovim besednim zakladom, ki prenaša spolno in kulturno izkušnjo svojih govorcev in govork, vprašanja, ki so največjega pomena za našo dobo. Meni, da je spolna razlika in njena reprezentacija v jeziku in v kulturah eden izmed ključnih dejavnikov pri ohranjanju človeške rase, ne samo v smislu prokreacije, ampak predvsem tudi v smislu regeneracije življenja samega, ne samo v biološkem, ampak predvsem tudi v etičnem smislu. Po njenem mnenju se oba spola regenerirata drug ob drugem mimo same prokreacije, mimo same nuje po genealoškem nadaljevanju, kar dokazujejo nekatere kulture, ki so znale ohraniti in ki nenehno gojijo kulturo spolne različnosti. Kajti nasprotna možnost, ki je izničenje spolne razlike zaradi težnje po nevtralizaciji razlike in 'enakosti' spolov v jeziku in v izrazih (ki zajemajo široka področja delovanja in bitja ljudi), vodi k nadvladi enega spola nad drugim s postavitvijo in uzakonjanjem svojih lastnih oblik in vzorcev. Taka nevtralizacija, ki se predstavlja kot 'univerzalna' lastnost enakosti, osiromaši prvenstveno spolnost, ki izgublja svojo regeneracijsko energijo z izgubo različnosti in ki vedno bolj dobiva pečat mehaničnosti, perverznosti, nemoči. Preko spolnosti, ki je globoko udeležena v vseh vsebinah in oblikah razmišljanja, se pravi jezika in govora (kot nakazuje tudi slovenska beseda spol), se ta nemoč prenaša tudi na kulturo samo, ki nenehno reproducira to zagato v najrazličnejših izrazih - politike, umetnosti, tehnike (lri-garay, 1984; 1985; 1989; 1990; 1992; 1994; 1997; 1999; 2000; 2004; 2008). V teh razmišljanjih se ji pridružujejo mnoge mislice in misleci ter teoretičarke s področij jezikoslovja, psihoanalize, filozofije in aktivističnega feminizma. Med njimi je tudi Julija Kristeva, ki poudarja, da pozicija enakosti moških in žensk ni sposobna adekvatno teoretizirati spolno in reproduktivno različnost, kar sproža predvsem nezmožnost adekvatne teoretične osmišlje-nosti specifične pozicije žensk v družbenem in simboličnem redu. Kristeva vztraja na povezavi med delovanjem spolnega in simboličnega: "Spolna razlika - ki je obenem biološka, fiziološka in se navezuje na reprodukcijo - je prevedena in prevaja razliko v odnosu subjektov do simbolnega kontrakta, ki je družbeni kontrakt: razlika je torej v odnosu do moči, jezika in pomenov. Najbolj učinkovita in najbolj subtilna točka sprememb pozicije žensk, ki jo bo prinesla nova generacija, se bo nahajala v polju neločljive povezave spolnega in simboličnega, katere naloga bo prvenstveno razkriti specifičnost ženske, nakar pa še specifičnost vsakega posameznika" (Kristeva, 1981, 21). V primeru pozicije različnosti, v nasprotju s patriarhalno pozicijo, ko le isto/identično zagotavlja enakost, Paula ZUPANC: SPOLNA RAZLIKA/SPOLNA ENAKOPRAVNOST V JEZIKU/KULTURI, 411-422 je razlika videna ne kot razlika od predvidene in predhodne norme, ampak kot čista razlika, razlika v sami sebi, kjer ni priviligirane norme (Derrida, 1973). Za ženske, ki zahtevajo opredelitev razlike med moškim in žensko, je torej pomembno kritično premisliti obstoječe definicije in kategorije in ponovno opredeliti svet in sebe v skladu s svojo lastno žensko perspektivo. Pravica do enakosti pomeni imeti pravico biti enak/a moškemu. Zahteva po avtonomnosti pa vključuje pravice lastnega in svojstvenega sebstva, ki je žensko v sodelovanju enakopravnosti z moškim sebstvom in svoj-stvom. Po mnenju Elizabeth Grosz, avstralske kultu-rološke in feministične teoretičarke, profesorice ženskih in spolnih študij na univerzi Rutgers v ZDA (Grosz, 1995), se takšna drža odraža v sledečem: - vzpostavitev razlike opozori na nujo bistvenih sprememb v družbenem in simbolnem redu, ki je patriarhalno zastavljen na univerzializaciji partikularne identitete (belega, heteroseksualnega moškega). Razlika se le stežka vzpostavi v sistemu, ki reducira vsako razliko na razlikovanje in vsako identiteto na en(ak)ost, istovetnost (istost