A. Funtek: Najlepša himna.
77
Najlepša himna.
Spomin na „Schillerjevo hišo" v Gohlisu pri Lipskem.
niče trhle, lesene drže med štiri stene. Skoz dvoje okenc svit večerni se v sobo razlija; v njem snuje za nitjo nit brezglasna mi poezija . . . Na mizo oziram se nem, na knjigo spominsko potem, na stene zrem začrnele, na vence po njih uvele . . . In čuj, ubožni ta kraj odmeva od pesmi sedaj, od himne veselja glasne, ko solnce tone in gasne . . .
Da, tukaj, v izbi podstrešni, kjer cesto je trkal glad na vrata neutešni, tu bival je pevec mlad. In ko je beda pozimna do njega silila v stan, je pevcu privrela himna, veselja himna *) na dan !
Vi vprašate, kar sem jaz v ubožni se vprašal stanici: Uboštvo, lakota, mraz? In zraven veselja klici?
A glejte! Zakaj li ne? — Ta soba se širi, širi; odete so z bleskom vse, z bogastvom te stene štiri . . . Veselja razkošnega spev, sijaj, opojnost, nada — kako li pije ta sev pohlepno duša mlada,
') Pesem „An die Freude".
78              G. Golar: Iz bosanskega perivoja. — C. Golar: Melanholija.
ta bedna, vklenjena duša, ki sicer le bol okuša . . . Prelesten, preblažen je san — zatorej, veselje, na dan, kaj mraz, kaj beda pozimna . . In glejte: Da duša se pne lahko v sijaj iz teme — to njena najlepša je himna!
A. Funtek.
*V,
Iz bosanskega perivoja.
Vsa planina bliska se, kot bi solnce jo zažgalo, se iskrilo ji v osrčju.
Moja deva, lahka srna, moja deva, jasna zarja, se sprehaja po planini, in odseva vsa gorica od obraza njenega. Zame bere šopek rdeč, trga sladki karamfil, t;ga divji rožmarin.
Melanholija.
C. Golar.
eč ne obliva bleščeča me zarja, ki sije iz tvojih nebeških oči, v noč sem zablodil med vihro vršečo, kot bliski se vžigajo v srcu strasti.
V prah je razbito mi krasno svetišče, le s križem pobegnil sem iz razvalin — s hladnim ponosom na licih umiram in padam, pogrezam se v brezdno globin.
C. Golar.