17 Reimmichlova povest podomačena — Z dovoljenjem založbe Cenca je prežala nanj in ga merila, potem mu1 je jela prigovarjati: »Pameten bodi, Habakuk! Pametnemu človeku, i kakršen si ti, mora biti vendar jasno, da sa s kako Trebnico ne more oženiti. Ali ji resnico poveš, tedaj te ne bo hotela, aU pa ji vse to zamolčiš, tedaj ne; boš imel miru, vedno si boš očital, da si ji kaj takega prikril, in ne boš &rečen ... T.z glave si izbij misel na to ženitev, najdi kak izgovor in odpiši ji! ... Čaka te še kaj boljega. Marička je lepša od Trebnice, morda tudi bogatejša, dobrega srca je in strašno rada te ima; od mladega se že poznata, zaradi tega se bosta dobro razumela in srečna bosta.« Učitelj je le napol poslušal, kaj mu ženska čenea. > V njem je divjal vihar, misli so se podile, dvomi soj jih križali. ! Povedati mora Milki vse! Ne, ne, ne! Če to napravi, ga ne bo mogla vzeti. Kako sta Milka in, še bolj, njena mati zanieljivo, neusmiljeno govorili o tistem, ki jima ]e ubil occta in moža in — ki je njegov oče! Kakor peklenščkov hlapec jima je, s takim prezirom sta ga jemali na jezik. i Zdaj pa naj stopi pred njiju in naj jima pove: Moj oče je. Sin sem n jegov, ki vama je ubil... Kako bi bilo! Povsodi bi se razileslo, ne le za Milko, tudi zanj bi bilo sramotno, če iia kako ženitev misliti. Ljudje bi s prsti kazali za njima. Srdito je bruhnilo iz njega: »Ne! Nikoli! Milki tega nikoli ne.povem.« »Če te - ženitve ne pustiš, ji teorfi jaz vse povedala,«"je dejala Cenca odločno. ..,,...- »Tega ne boste. Prepovem vairi to.« »Ti nii nimaš ne ukazovati ne prepovedovati,« se je zadrla Cenca, ki jo je prijela Jeza. »Greh bi.bil, ko bi te pustila, da siliš v to .ženitev. Če ti dekietu vsega ne poveš, ji povem jaz — prav gotovo — da! Postavila ti bom pred to tvojo ženitev tako les-o, da ne prideš lahko čez njo.« j Habakuk je molčal in strmel predse. ^f^f? Da, da, saj jo pozna, Cenco! Prej zlomiš železen kij, kakor da prepričaš in pregovoriš njo. Ne pomaga nič. Milki bi šla in vse povedala — Milka pa bo s studom in z zaničevanjem zavrgla morilčevega sina. Kaj šele, če bi izvedeia, da ji je hotel resnico prikriti! Za goljufa ga bo imela in zamrzela. To bi bilo zanj najstrašnejše, ko bi ga Milka zaničevala in mrzela. Ne, tega ne bi prenesel. Bled kakor stena je bil, ko je stisnil roke, da so mu prsti pokali. Vzdignil je glavo in dejal: »Pustil bom ženitev z gospodično Milko, če mi eno obljubite.« »Kaj?« je vprašala ona. »Tiho morate biti o vsem. Živi duši ne smete povedati, kdo so moji starši.« »To ti lahko obljubim.« »Priseči mi morate.« »Če kaj obljubim, je to toliko, kakor da sem prisegla. Šs nikoli nisi čul, da bi dane besede ne bila držala. Nisem taka čenčasta baba.« »Torej boste ohranili to skrivnost zase — vse svoje življenje — in nikomur ne boste nikoli ničesar povedali?« »Da. — Ti pa — ti boš pustil ženitev s Trebnico.« »Da. — Dam besedo.« »Tudi iaz ti jo dam. Na, roko!« Prijela je roko, ki jo je molel, in jo stisnila. »Zdaj pa tudi midva ne bova več govorila o tej stvari,« je dejal čez nekaj časa. »Ali ostanete danes tu?« Preudarila je, potem je odgovorila: »Ne. K Svetemu Križu sem namenjena pa moram danes vsaj še do Homa priti.« Kake pol ure je še ostala, nato sta se poslovila in ženka je šla po svojih potili. Drugi dan je Habakuk s trudom in z muko sestavljal pismo na Milko. Dvakrat je spisal že poln list, ali obakrat ga je raztrgal. Tretjič je napisal čisto na kratko in je napisal takole: Ljuba Milka! Še nikoli nisem kakega pisma tako težko pisal kakor to — tudi Tebi bo bridko, ko ga boš brala, pa nič bolj kakor meni, ki ga pišem. Ali nič drugače ne morem ... Z najino ženitvijo ne bo nič; Nekaj se je zgodilo — nekaj takega, da . se midva nikoli ne moreva vzeti. Ne sprašuj me, kaj! Nikoli bi Ti ne mogel povedati. Še huje bi mi bilo, čc bi Ti sama prišla sem in me spraševala. 3e vsc zaman! Stori mi še to na ljubo, prelepo Te prosim, dovolj naj so Ti te vrstice, vdaj se in se ne meni kaj več! Tudi jaz se moram vdati, najsi mi je še tako hudo. Ne jaz ne Ti nisva kriva za to, kar se je zgodilo. Odvežem Te Tvoje obljube in Ti želim, da še naj'-š svojo srečo v življenju. Na onem svetu se bova zopet sešla in morda si bova tam spet tako dobra kakor nekdaj. To mi je edino svetlo upanje. Odpusti mi, kar sem Ti prizadel, in še zadnjrc sprejmi prisrčen podzrav! Tvoj žalostni Habakuk. j Še ta večer je Habakuk nesel pismo v dolino in ga dal na pošto. Ko se je vračal domov, je v duhu prebiral, kar je bil napisal in poslal; tedaj je vidal, da je pisal Milki preveč suho in da ji je vse premalp razodel vso bridko in veliko ljubezen svojo, zaradi katere se |e odpovedal in odrekel. S tako bridkobo v srcu je očakoval, kaj bo Milka odgovorilai Kako pa se je prestrašil, ko je že drugo jutro dobil gospodičino pismo! Ali kaj krnalu je spoznal, da je Milka to pismo še prej pisala in da se je niegovo s tem njenim na poti križalo. Milka mu je pisala takole: Moj preljubi! Niti misliti si ne moreš, kako se že veselim na svidenje in na tisti čas, ko bova zmeraj zaneraj skup. Še šestnajst dni, potem prideš — zdaj štejem že ure. AH Te smem nekaj prositi? Ko bi mogel, pridi, pridi že prej; če moreš, pridi že jutri! Veš, ljubi, v zadregi sem in potrebna Tvoje pomoči. Pomisli, moj predstojnik, ki sem mu povedala, da se možim, pravi, da velja. triniesečna odpoved in da me prej ne pusti! Njegov sin pa mi še vedno ne da miru in me še vedno zalezuje s svojimi ženitnimi ponudbami, čeprav ve, kako je z menoj. Hitro morava opraviti oklice, potem bodo te sitnosti vse pri kraju. O, kako bova srečna, ljubi! Zmeraj mislini nate in stotič in stotič obnavljam svoj sklep, da Ti bom pridna, pametna, ljuba, zvesta ženka. Pridi, pridi, pridi! Iz vsega srca Te pozdravlja Tvoja nevesta Milka. Pismo, ki je za čuda bilo osem dni na potu, je učitelja do dna duše pretreslo. Zdaj šele je s strahom očakoval, kaj mu bo Milka na njegovo pismo odgovorila. Ali Trebnikova gospodična se ni oglasila. Habakuk je čakal osem dni, štirinajst dni, tri tedne, štiri tedne — nič ni prišlo. Potem je opustil vsako upanje, da bi mu še kdaj odpisala. Ko je minulo četrt leta, pol leta, celo leto in ni bilo nobenega glasu od Milke, tedaj ni več dvomil in je verjel, da je drugega vzela in je nanj pozabila. Ni ji zameril. V srcu ji je želel vso srečo in je vsak dan molil, da bi ji bilo dobro. Ali prav na dnu nekje ga je žgala prebridka bolečina in, namesto da bi jo pozabil, je njegova žalost za izgubljenim dekietom rastla iz dneva v dan ia nesrečni učitelj se je topil v svojih trpkih mislih. (Dalje sledl)