/■

(

■■■J


v


<r


2/<r

,-f*

P

Kratek poduk

*3

svetem zakonu.

mi

Za slovenske zaročence
««« in zakonske ~ ♦ —

-=> sestavil •«

Janez Zabukovec

-fe-ss- župnik. ■» ««

WA

Z dovoljenjem preč. knezoškofijskega
ordinarijata v Ljubljani
dne 25. februarja leta 1902, štv. 1003.

Zal.,

SL

V LJUBLJANI, 1902.

,Katol. Bukvama**. Tisk „Katol. Tiskarne**.

rne“.

j2

i

i

%r -^

Kratek poduk

..-r  O -- .

svetem zakonu.

w,<

Za slovenske zaročence
in zakonske —

sestavil

Janez Zabukovec

Župnik.

Z dovoljenjem preč. knezoškofijskega
ordinarijata v Ljubljani
dnč 25. februarja leta 1902, štv. 1003.


f*  Zal.,

&

♦ ..V LJUBLJANI,/902. ■

K ato ]. Bukvama' 1 . Tis« „Katol. Tiskarne"

rne".

1

Predgovor.

Že nad deset let se Slovenci selijo v Ameriko
in na Nemško. Tam tudi sklepajo zakone. Marsi¬
kateri mladenič pokliče dekle iz domovine, da
gre za njim na tuje in se potem tam vzameta;
mnogo deklet pa gre na slepo srečo v tujino, ker
upa tam prej dobiti moža kakor doma. Velikrat
me je že bolelo srce pri mislih, kako se sklepajo
taki zakoni, kako slabo podučeni sprejmejo mnogi
nase težavne dolžnosti zakonskega stanu. Pač so
v nekaterih krajih v Ameriki slovenski duhovniki,
in tam se ženini in neveste morejo podučiti v
domačem jeziku; a so tudi Slovenci po mnogih
krajih v Ameriki, kjer ni slovenskega duhovnika,
tujega jezika pa ne razumejo nič ali premalo, da
bi se mogli zadostno podučiti o dolžnostih zakon¬
skega stanu. Na Nemškem je pa še slabše. Tam
ni slovenskih duhovnikov, ženin šeše za silo lomi
nekaj nemških besedi, neveste pa navadno ne znajo
niti besedice nemško govoriti. Kako naj se za¬
dostno poduče o težavnih, odgovornosti polnih
dolžnosti, ki jih nalaga zakonski stan? Kakšni
bodo taki zakoni, kakšne take družine? Službujem
že v drugi župniji, odkoder jih je veliko v Ameriki
in na Nemškem in vem, kako se godi.

Ravno to mi je potisnilo pero v roke, da
sem spisal poduk o svetem zakonu.

1

V prvi vrsti je namenjen tistim Slovencem
in Slovenkam, ki se hočejo ženiti na tujem in
ondotnegdi jezika ne razumejo zadostno. Naj bi
pred poroko to knjižico pazljivo prebrali, da ne
bi nevedni stopili v zakon, morda celo z za¬
držkom! Izkušnja uči, da ravno na tujem Slovenci
sklenejo veliko neveljavnih zakonov. Naj torej
dušni pastir tiste, ki že gredo z doma z namenom,
da bi na tujem sklenili zakon, opozori na ta
poduk oziroma jim ga sam preskrbi; če pa izve
šele potem, ko so že v tujini, da hočejo tam skle¬
niti zakon, ali da so ga že sklenili, naj opozori
domače njegove v domovini, da jim pošljejo ta
poduk.

V drugi vrsti pa bo ta poduk o  si/, zakonu
dobro služil vsem slovenskim zaročencem, pa tudi
zakonskim, naj so doma ali na tujem. Saj je
znano, kako je pred poroko ženinu in nevesti.
Imata polno skrbi in ne moreta pri poduku, ki
jima ga daje domači župnik, pazljivo slediti vsem
besedam, še manj si vsega zapomniti. Kako po¬
trebno in koristno je torej, da tudi kasneje kaj
slišita o svojih dolžnostih. Pozneje bosta veliko
bolj razumela in si lože zapomnila. Ker se pri
pridigah in krščanskih naukih, pa tudi pri veliko¬
nočnem izpraševanju ne morejo obravnavati vse
dolžnosti, ki jih imajo zakonski, ali vsaj ne kakor
bi bilo potreba, in mnogih tudi ni vselej zraven,
bo pričujoča knjižica vsaj nekoliko to nadomestila,
ako jo bodo pridno prebirali zakonski.

Spisana je za priprosto ljudstvo, pa tudi
olikanci najdejo v nji vse najpotrebnejše o svetem
zakonu. Kolikor se more očitno povedati, obsega
ta poduk o sv. zakonu vse, kar je treba vedeti
zaročencem in zakonskim. Kratek je zato, da bo

cena knjižici manjša in si jo bodo mogli tudi
revni kupiti.

Pri spisovanju sem poleg svoje izkušnje in
že pridobljene vednosti rabil te-le pripomočke:
Alban Sto Iz, das Menschengewdchs, po katerem
je zlasti sestavljen prvi del poglavja o edinosti;
„Detoljub“, po katerem sem sestavil nauk, kako
treba otroke privaditi pokorščine; Wetzel, die
Frau, po katerem je sestavljen nauk o varčnosti
gospodinje; Huber, Vortrdge f. christliche Miitter-
vereine II., po katerem sem povzel razpravo o
imenitnosti in važnosti krščanske vzgoje.

Ce bo poduk v ti knjižici katerega zakon¬
skih vnel za vestno in zvesto izpolnjevanje dol¬
žnosti zakonskega stanu, in ga tako obvaroval
mnogo časne, nazadnje pa večne nesreče, poplačan
bo moj trud obilno. Bog daj! Naj roma to raj
ta knjižica po svetu v čast božjo in zveličanje
ljudi!

V Zgornjem Tuhinju, na Svečnico 1902.

Janez Zabukovec,

župnik.

1 *

Kaj hočeš storiti?

V zakon hočeš stopiti! Ali veš, kaj to po¬
meni ? Ali veš, na kaj morajo paziti tisti, ki ho¬
čejo stopiti v zakonski stan ?

Odgovor na to imenitno vprašanje daje
katekizem (vpr. 738).

Tisti, ki hočejo stopiti v zakonski stan,
morajo paziti na to:

1. da se ne zaročajo lahkomiselno.

Lahkomiselno, to se pravi: ne zadosti pre¬
mišljeno, ne v ddbi, ko še nimajo pravega pojma
o težavnih dolžnostih zakonskega stanu; ali od
strasti preslepljeni, ne da bi se prej posvetovali
z Bogom, s svojo vestjo, s spovednikom; brez
ozira na prihodnjost, ali bodo mogli v zakonu
in ravno s to osebo najti časno in pred vsem
večno srečo.

Kdor hoče stopiti v zakonski stan, mora
torej resno premisliti, ali ga Bog kliče  v ta stan
ali ne.

Bog skrbi za vsakega človeka in vsakemu
odloči stan, v katerem naj bi njemu služil in se
večno zveličal; vsakega kliče na tisto mesto, v
tisti stan, katerega mu je odločil. Človek, ki ima
prosto voljo, pa lahko posluša glas božji ali pa
ne, lahko tudi izbere stan, v katerega ni poklican,
in svoj stan, kakor pravimo, izgreši.

— 6

V tistem stanu, v katerega je kdo poklican
od Boga, se najlože zveliča, ker dobiva od Boga
vseh potrebnih milosti; kdor pa izgreši svoj stan,
ako veliko ne moli in si ne prizadeva, da kasneje
dobi milost poklica, utegne postati nesrečen celo
večnost sam in mnogi drugi z njim in zaradi
njega. „Ker sem vas klical, pa se niste oglasili . . .
zavrgel vas bom izpred svojega obličja' 1 , govori
Bog po preroku Jeremiju, in hoče reči: „Ne bom
vam več dajal obilnih milosti in vi boste padli
v razne nesreče, v greh in večno pogubljenje."
Človek, ki izgreši svoj stan, je kakor izpahnjena
noga, sama trpi bolečine in zaradi nje celo telo;
kakor popotnik, ki je zašel, hodi in hodi in se
utrudi, pa vendar ne pride, kamor je namenjen;
kakor riba na suhem, meče se in meče na vse
strani, slednjič pa pogine. Marsikateri, marsikatera
se bridko kesa čez leta in stoka: ,, 0 , jaz nesrečni
človek, da bi pač nikdar ne bil stopil v ta stan!
O, jaz reva, da bi se nikdar ne bila vpregla v
ta jarem!“ Pa kaj pomaga tako kesanje ? Nič.
Drugega ne pomeni, nego da je lahkomiselno
stopil v zakon in je premalo premislil, kakšne
dolžnosti in težave so v zakonskem stanu. Iskal je
v zakonu vse kaj drugega, kakor kar je našel,
od tod nezadovoljnost. Naj torej dobro prej
vsak samega sebe presodi, ali ga Bog kliče v
zakonski stan ali ne, ali si upa zveličati se v tem
stanu.

Za zakonski stan se zahtevajo posebne te¬
lesne in dušne zmožnosti.  Kdor teh nima, naj ne
stopi v zakon.

Kdor je slabega zdravja, ali ima bolezen,
ki se rada podeduje,  n. pr. jetiko, škrofeljne, bož-
jast ... naj raje ostane v samskem stanu.

7  —

Slaboumni,  na pol bedasti  ali popolnoma
neumni  niso za zakon.

Kateri hočejo stopiti v zakon, morajo imeti
tudi toliko dohodkov, da bodo mogli pošteno
preživljati svojo družino, preskrbljevati ji potrebne
hrane in obleke.

Ali se torej »na roke«  sme ženiti?

Če sta oba zdrava, pridna, in lahko toliko
zaslužita, da bosta mogla pošteno preživljati sebe
in družino, kdo bi jima branil v zakon? Vendar
če nima kdo kmetije, gotove službe ali stalnega
dela, pa se hoče ženiti, naj bi pač znal vsaj kako
rokodelstvo; na samo delo, ki ga dobiva le od
dne do dne, se ni zanašati, zaide lahko s celo dru¬
žino v največjo revščino.

Kaj pa pijanci?  Ti niso za zakon, ker ne
bi izpolnjevali dolžnosti niti kot možje niti kot
očetje niti kot gospodarji. Katera vzame pijanca
ter ve, da je pijanec, zasluži, da se ji potem
hudo godi.

Če kdo čuti v sebi poklic v zakonski stan,
mora pa še pravo osebo izbrati,  da bo ž njo do¬
segel časno in večno srečo. Star pregovor pravi,
da se zakoni sklepajo v nebesih, kar pomeni, da
sam Bog pripelje tista dva skupaj v zakon, ki
sta zato, kakor je nekdaj Izaka in Rebeko. Treba
je torej premisliti: Ali je božja volja, da ravno to
osebo vzamem, ali se bom mogel ž njo živeč
v zakonu večno zveličati? Če se po takem resnem
prevdarjanju, kadar srce ni razburjeno od strasti,
odloči, in če išče le božjo voljo izpolniti, če ravno
tisto osebo vzame, potem sme upati, da bo res
dosegel v zakonu ž njo časno in večno srečo.

Ali kako mnogi sklepajo zakone? Nič ne
gledajo nato, je li božja volja ali ne, da vzamejo

8  —

ravno to osebo, ampak poslušajo le svojo strast.
Naj stariši še tako branijo, naj pametni ljudje še
tako odgovarjajo, naj pravi celo lastna pamet,
da s tisto osebo ne bodo srečni, vse zastonj!
„To ali pa nobene, tega ali pa nobenega!" pravi
strast, ki gleda le na zunanjost, na lepo postavo,
zal obraz; na notranjost, na lastnosti, kakšne ima,
pa nič ne gleda. Ni čuda, da sta si taka dva v
zakonu kmalu v laseh!

Kaj pa naj stori dekle, če nič ne pozna  onega,
ki jo pride snubit? Tudi če še nikoli prej ni mislila
na možitev, sedaj je njena dolžnost, da pomisli:
ali jo Bog kliče v zakon in ali je božja volja, da
vzame ravno tega, ki jo snubi. Zahtevati mora
premisleka vsaj nekaj dni. Ta čas naj moli, prosi
Boga, da bi spoznala, kaj naj stori, poizveduje
naj pri modrih in krščanskih ljudeh, ki snubača
poznajo, zlasti pri njegovem dušnem pastirju,
kakšnega življenja in obnašanja je, pa tudi kakšne
so njegove domače razmere — potem naj se
šele odloči. Naglica nikjer ni dobra, posebno pa
ne pri sklepanju zakona. Seveda mora biti pre¬
vidna, kajti ob takih priložnostih nekateri preveč
hvalijo, nekateri preveč grajajo.

Kdor hoče v zakon stopiti, mora tudi pre¬
misliti, kaj ga vleče v zakon, kaj išče v zakonu,
ali iz kakšnega namena  hoče v zakon. Ti smeš
stopiti v zakon v prvi vrsti le iz namena, da bi
v zakonu izpolnjeval voljo božjo, da bi izpolnil
mesto, na katero te kliče Bog in se tako večno
zveličal. Vsi drugi nameni, če niso pregrešni,
morajo biti le postranski, t. j: poleg prvega po¬
glavitnega namena smeš imeti še druge, če niso
pregrešni. S pregrešnim namenom stopiti v zakon
je greh.

— 9 —

Ne vprašaj torej najprej, ali je bogata , ali
je bogat, ampak, ali bom mogel s to osebo do¬
seči časno in večno srečo ? Bogate si sicer smeš
želeti in jo tudi iskati, če take po svojih razmerah
potrebuješ, toda to ne sme biti zate poglavitno,
ampak le postransko vprašanje. Tudi ne smeš
iskati le  bogate in naj je sicer taka ali taka. Za¬
koni sklenjeni iz lakomnosti, iz prevelikega po-
željenja po denarju, navadno niso srečni, zlasti
če zraven pride še prevelika razlika v starosti ali
omiki.

Posebno žalostno je, če kdo iz same po¬
željivosti  hoče v zakon. V svarilen vzgled vsem
takim naj je žalostna usoda onih sedmih mož, o
katerih nam pripoveduje sv. pismo stare zaveze,
da so iz poželjivosti v zakon vzeli mlado in po¬
božno Saro, hčer Raguelovo. Že prvo noč so
umrli nagle smrti. Angel Rafael je povedal mla¬
demu Tobiji, ko ga je nagovarjal, naj on vzame
Saro za ženo, da je hudič Asmodej umoril prvih
sedem mož, ker so jo iz poželjivosti vzeli, rekel
je namreč: „Poslušaj me in ti bom povedal, kdo
so, čez katere ima hudič oblast. Oni so namreč,
ki tako v zakon stopijo, da Boga od sebe in iz
srca odženo, in svoji poželjivosti tako strežejo,
kakor konj in mezeg, ki pameti nimata; čez take
ima hudič oblast. Tob. 6, 16, 17.

Vsaka nevesta naj bi mogla takrat, ko stopa
v zakon, reči s pobožno Saro: „Ti veš, Gospod,
da nisem nikoli moža poželela, in da sem svojo
dušo čisto ohranila vse poželjivosti. Nikoli se nisem
mešala med igravce (plesavce) in s takimi, kilahko-
voljno žive, se nisem pečala. Moža vzeti pa sem
privolila v tvojem strahu, ne iz svoje poželjivosti.
Tob. 3, 16—18.

10  —

Seveda, če se kdo čuti preslabega, da bi mogel
zunaj zakona ukrotiti svojo strast, in stopi v zakon
zato, da bi se lože obvaroval greha nečistosti, je
njegov namen dober in hvalevreden, saj išče v
zakonu le pripomoček, da bi se lože obvaroval v
njem in po njem pogube in našel večno srečo.

Veliko in resno zares mora premišljati, kdor
hoče stopiti v zakonski stan. Moliti mora, da spo¬
zna, ali ga Bog kliče v ta stan ali ne; vprašati za svet
izpovednika, stariše in druge modre in krščanske
ljudi. Ker se mnogi vse premalo pripravljajo za
zakonski stan, vse premalo svojo vest in Boga in
izpovednika za svet vprašujejo, kaj jim je storiti,
zato so mnogi nesrečni v zakonu, mnogi pa celo
izgreše zakonski stan, v kateri jih Bog kliče.

Marsikatera deklina le preveč hrepeni po za¬
konu,,  in se prvemu, ki pride, obesi na vrat, da
le dobi moža, pa naj bo tak ali tak, — potem
ima sicer res moža, pa ga je kmalu žalostna. Pre¬
malo je premislila, kakšen je on in kakšna je ona,
in ali bosta mogla celo življenje skupaj živeti v
edinosti in ljubezni.

Marsikatera pa, ki preveč hrepeni po zakonu,
je z vsakim prijazna, sklepa znanja in se tako tudi
greha ne ustraši upajoč, da jo bo potem bolj
gotovo vzel, pa zaide v sramoto, in na vse zadnje
ji le spodleti, postane sicer mati ali nikoli ne žena.
Ko jo je eden pustil, upa z drugimi imeti več
sreče, in s tretjim in četrtim in tako pada vedno
bolj globoko, vzame je pa vendar nihče ne. Na¬
zadnje je s svojimi otroci v nadlego sebi in so¬
seski. Ko bi bila pošteno živela, ohranila dekliško
čast in dobro ime, morda bi jo bil kdo vzel, in
bi ne bila tako in tolikokrat grešila! —

11

Tisti, ki hočejo stopiti v zakon, morajo paziti:

2. da ni med njimi zakonskih zadržkov, in da
so dobro podučeni v krščanskem nauku.

Zakonski zadržki  so take okolnosti, ki na-
rede zakonsko zvezo nedopuščeno ali celo ne¬
veljavno. Prvi se imenujejo oviravni, drugi razdi-
ravni zakonski zadržki. (Katekizem vpr. 739.)

Omenjam le bolj navadne zadržke.

Oviravni zadržki,  ki branijo v zakon tako,
da stori smrtni greh, kdor vedoma s katerim takim
stopi v zakon, a je zakon vendarle veljaven, so ti:

1. Prepovedan čas,  to je čas od prve ad¬
ventne nedelje do sv. Treh Kraljev in od pepel¬
nice do bele nedelje.

2. Obljuba devištva,  ki jo je kdo storil sam
pri sebi, ali tudi samo obljuba, da ne bo nikoli
stopil v zakonski stan.

3. Mešan zakon,  to je zakon med katoli¬
čanom in krščeno nekatoličanko n. pr. protestan-
tovko, pravoslavno.

4. Veljavna zaroka z drago osebo.  Zaroka še
ni poroka, zaroka je le obljuba, katero si dasta
dva, da se bosta enkrat vzela v zakon. Zaroke,
kakor jih sklepajo mladi ljudje za hrbtom svojih
starišev, ko si prisegajo „večno ljubezen 1 ' in zve¬
stobo, so redkokdaj prave, veljavne zaroke.

5. Če stariši iz pametnih vzrokov ne dovo¬
lijo v zakon.  Ako ne branijo iz pametnih vzrokov
n. pr. le iz sovraštva, ali ker se jim ne zdi ona
oseba zadosti bogata, pa bi mogla zaročenca po¬
šteno preživljati sebe in družino, smeta sin ali hči
tudi zoper voljo starišev skleniti zakon.

12

Najnavadnejši razdiravni zadržki ki store,
da je zakon ž njimi sklenjen neveljaven, naj so
poročencem znani ali ne, so naslednji:

1. Sila in strah.  Če koga tako silijo v zakon,
da ga pretepljejo ali mu žugajo, da ga ne bodo
več za svojega spoznali, in če kdo tako prisiljen
ali iz velikega po krivici provzročenega strahu
stopi v zakon, je tak zakon neveljaven. Če pa
kdo iz samega spoštovanja do starišev ali pred¬
stojnikov ne upa ugovarjati, ali če se boji na¬
sledkov, ki bi ga po pravici zadeli, ako ne vzame
gotove osebe, n. pr. da ga bo oseba, kateri je ob¬
ljubil zakon, pa je noče vzeti, tožila in bo vsled
tega imel veliko stroškov in sramote, tak strah je
opravičen in zakon s takim strahom sklenjen, je
veljaven.

2. Prešestvo.  Ako kdo še ob življenju moža
prešestuje z njegovo ženo in ji obljubi, da jo bo
po moževi smrti vzel v zakon, in ona to obljubo
sprejme, ne more ž njo skleniti veljavnega za¬
kona tudi po moževi smrti.

Ravno to velja, ako eden izmed prešestnikov
umori zakonskega tovariša z namenom, da bi se
potem vzela, četudi ga je umoril brez vednosti
drugega.

3. Umor zakonskega tovariša brez prešestva.
Ako bi dva umorila zakonskega tovariša, ki jima
je na potu, da bi se potem vzela, ne bi mogla
skleniti veljavnega zakona, četudi nista prešesto-
vala.

4. Krvno sorodstvo.  Nihče ne more skleniti
veljavnega zakona z osebo, ki mu je po krvi v
sorodu do četrtega kolena, pa naj izvira sorodstvo
iz zakonskega ali nezakonskega rojstva. V prvem
kolenu so bratje in sestre, stariši in njih otroci,

13 —

v drugem kolenu otroci bratov in sester, vnuki
in stari oče, stara mati itd.

5. Svaštvo.  Vdovec ali vdova ne moreta vzeti
nikogar iz sorodstva svojega mrtvega zakonskega
tovariša do četrtega kolena.

Nihče tudi ne more vzeti v zakon osebe,
ki je v prvem ali drugem kolenu v sorodu tisti
osebi, s katero se je pregrešil tako, da bi bil lahko
imel otroka z njo, četudi ga ni.

6. Duhovno sorodstvo.  Kdor je bil komu pri
sv. krstu ali birmi za botra, ne more z njim kas¬
neje skleniti veljavnega zakona, pa tudi ne z očetom
njegovim ali materjo.

7. Zadržek izvirajoč iz veljavne zaroke.  Kdor
je sklenil veljavno zaroko s kako osebo, ne more
vzeti v zakon nikogar, ki je tisti osebi v sorodu
v prvem kolenu, čeravno se je bila zaroka pravilno
razdrla.

8. Zakonska vez.  Dokler ne umrje zakonski
tovariš, ne more nihče izmed živečih zakonskih
z nobeno drugo osebo skleniti veljavnega zakona.

9. Različnost vere.  Krščena oseba z nekrščeno
ne more skleniti veljavnega zakona n. pr. kristijan
z judinjo, Turkinjo.

10. Slovesna obljuba vednega devištva,  kakor
jo store duhovniki in redovniki.

Da bi se lože na sled prišlo zakonskim za¬
držkom in bi se tako lože zabranili neveljavni
zakoni, ukazuje sv. cerkev, da se morajo ženini
in neveste trikrat javno oklicati,  predno sklenejo
zakonsko zvezo. Le iz važnih vzrokov daje sveta
cerkev spregled od enega ali dveh oklicev; zelo
redko in iz posebno važnih vzrokov tudi od vseh
treh. Dobro delo stori, kdor prepreči, da se ne
sklene zakon z zadržkom, zato naj ga naznani

14  —

o pravem času dušnemu pastirju, da zabrani tak
zakon ali vsaj dobi spregled od zadržka.

Iz posebno važnih vzrokov sv. cerkev od
nekaterih zadržkov daje spregled , da se potem
more in sme skleniti veljaven zakon. Od neka¬
terih zadržkov daje spregled škofijstvo, od neka¬
terih rimska stolica, od nekaterih se pa nikoli ne
daje spregled n. pr. da bi brat smel vzeti sestro,
mačeha svojega pastorka, očem pastorko. Za
spregled od javnih zadržkov se navadno zahteva
večja ali manjša taksa, denarni znesek, kot povra¬
čilo pisarniških stroškov in pa v nekakšno kazen,
da bi se ne sklepali prepogosto taki zakoni.

Kdor vedoma s kakšnim zadržkom stopi v
zakon , se smrtno pregreši. Veliko hudega izvira
iz takega nedopuščenega ali neveljavnega zakona,
prekletstvo božje ga preganja. Zato naj se nihče
ne zaroča z osebo, s katero zakon skleniti mu
brani kakšen zadržek, naj o pravem času vpraša
dušnega pastirja ali spovednika, če more upati,
da bo dobil spregled in naj pove, kakšne vzroke
ima, da hoče ravno tisto osebo vzeti v zakon.
Zaroke sklenjene s tako osebo, dokler zadržek
ni odstranjen, so sploh neveljavne; obljuba, ki
sta si jo taka dva dala, da se bosta vzela, ne veže.

Če pa kdo šele v zakonu  izve, da je bil
njegov zakon sklenjen z zadržkom, tedaj naj gre
brž k izpovedi in naj izpovedniku to razodene;
izpovednik bo že vse storil, kar se mora storiti
v takem slučaju. Gorje zakonskemu, ki molči o
tem in še izpovedniku noče povedati! Velja mu
vse, kar onemu, ki je vedoma z zadržkom stopil
v zakon.

Opomniti moram, da poleg cerkvenih za¬
držkov so tudi državni zadržki.  Po državni po-

15 —

stavi ne morejo veljavnega zakona skleniti mlado¬
letni,  t. j. taki, ki niso še 24 let stari in vojaki v
stalni službi  brez dovoljenja postavnih pred¬
stojnikov. Na Kranjskem se od ženina zahteva
za ženitev dovoljenje županstva.  Kateri še niso
bili pri vojaškem naboru  ali še niso dostali tre¬
tjega nabora, morajo za ženitev imeti dovoljenje
deželnega predsednika ali pa izpričevalo, da niso
sposobni za vojaški stan. Vdove  se ne smejo
možiti, ako so v blagoslovljenem stanu, pred
porodom; če je pa dvomno, ali so ali ne, ne
pred pretekom šestih mesecev brez dovoljenja
okrajnega glavarstva.

Kateri hočejo stopiti v zakon, morajo biti
tudi dobro podučeni v krščanskem nauku.

Zakonski morajo biti dušni pastirji v svoji
hiši, morajo skrbeti za zveličanje svojih podložnih,
zaradi tega morajo biti sami dobro podučeni v
krščanskem nauku, zakaj „če slepec slepca vodi,
oba padeta v jamo“, pogube se lahko sami in
s seboj potegnejo še druge v pogubo.

Iz teh vzrokov zapoveduje sv. cerkev iz¬
praševanje ženinov in nevest pred poroko.  Dušni
pastir se mora prepričati, ali so zadostno pod¬
učeni vsaj v poglavitnih resnicah svete vere ali
ne in onim, ki niso zadostno podučeni, braniti
v zakon, dokler se ne poduče. Seveda morajo
biti še posebno poučeni o dolžnostih, ki jih imajo
zakonski, zato jih mora dušni pastir pred poroko
o tem še posebej podučiti.

Kateri hočejo stopiti v zakonski stan, morajo
paziti na to:

16 —

3. da čisto prežive zaročni stan.

Zaroka še ni poroka. Dokler zaročena nista
poročena, nimata nobenih zakonskih pravic. Sveta
cerkev zapoveduje, da med oklici zaročenci ne
smejo bivati skupaj v eni hiši.  Ta čas je posebno
nevaren zato, ker bi zaročenca utegnila izkušnjava
premotiti, češ, saj se bosta tako kmalu vzela in
nihče ne bo izvedel za to.

Krščanski ženin, ne dotakni se torej svoje
zaročenke, dokler ni tvoja žena, če hočeš biti
srečen v zakonu. In ti, krščanska nevesta, raji ga
koj pusti in raztrgaj zaroko, ko da bi si dala od
njega uropati deviški venec pred poroko, da bi
morala kot hinavka stati pred oltarjem z deviškim
vencem na glavi, ko bi pred vsevednim Bogom
ne bila več devica. Dokler nisi njegova žena, ne
shajaj se sama z njim brez resnične potrebe,
zlasti nikoli ne ponoči! Po daljnih samotnih potih
ne hodi sama z njim nikamor, tudi k izpovedi
ne! Ne dovoli mu ničesar, kar bi bilo smrtni
greh, kar žali čistost, sramežljivost! Z nečistostjo
pred zakonom bi si zapravila srečo, in Bog bi
vaju moral tepsti zato v zakonu.

Iz dozdaj povedanega vsak lahko spozna,
kaj velja o zarokah, ki jih mladi ljudje sklepajo
za hrbtom svojih starišev, o takozvanih znanjih.
Znanja  za hrbtom starišev, v prezgodnji mladosti,
z osebo, s katero sploh ni upanja, da bi se kdaj
vzela, ali šele čez več let, taka znanja navadno
pripeljejo v greh in nesrečo, ne pa v zakon, ali
vsaj v srečen zakon ne. Pa tudi znanja z ved¬
nostjo starišev sklenjena pripeljejo v greh, če
dolgo trpe in stariši puščajo, da se sama shajata,
ali jima dovoljujejo reči, ki so samskim gotovo

17  —

smrtni greh. Kaj radi taki mladi ljudje tolažijo
svojo vest z izgovorom: „Saj so stariši zadovoljni
s tem, saj ne branijo!" Koliko tujih grehov se
udeleže stariši, ki trpe, da se njih otroci shajajo
z osebo drugega spola sami, jim dovoljujejo
preveliko prostost, morda celo po noči, —• videli
bomo prav šele sodnji dan! Gorje tedaj takim
starišem!

Kateri hočejo stopiti v zakon, naj slednjič
pazijo na to: da pred poroko prejmejo zakrament
sr. pokore in  sr. Rešnjega Telesa.

Koj v začetku oklicev že je dobro, da gredo
zaročenci k izpovedi in opravijo dobro dolgo
izpoved.  V novem, težavnem stanu bodo potrebo¬
vali obilnih milosti, pomoči božje, morajo se torej
poprej popolnoma spraviti z Bogom, da bodo
mogli od njega pričakovati potrebnih milosti. Srce
se mora oprostiti vsega, kar bi ga utegnilo težiti
v novem stanu.

Vreči morajo od sebe vse, kar jih teži, da
se ne bo treba vedno v skrbeh in strahu ozirati
nazaj, da bodo mogli pogumno zreti v prihod¬
nost. K izpovedi naj gre vsak tja, kjer si upa
boljšo in bolj natančno izpoved opraviti. Najbolje
je, da gresta ženin in nevesta vsak posebej k
izpovedi in ne ob enem času k istemu izpoved-
niku. Če sta kdaj zamolčala smrtni greh, vsaj
pred poroko naj bi se odkritosrčno izpovedala.
Premagati morata ves strah in prositi izpoved-
nika, naj jima pomaga, da opravita dobro dolgo
izpoved. Povedati morata precej v začetku iz¬
povedi, da hočeta stopiti v zakonski stan, da ju
izpovednik povpraša o zakonskih zadržkih in o
pravem času dobi spregled od zadržka, če se
kateri zasledi. Pa tudi k svetemu obhajilu  naj

2

18

gresta, če izpovednik ne brani, ker v zaročnem
stanu potrebujeta obilnejših milosti, da bosta
mogla ta čas čisto preživeti. Jezus v presvetem
zakramentu, kateri je rekel: „Brez mene ničesar
ne morete storiti", bo pomagal, da bosta pre¬
magala vse tudi najhujše izkušnjave. Seveda morata
pred poroko še enkrat iti k izpovedi in svetemu
obhajilu, da bosta zakrament sv. zakona prejela
v milosti božji. Sv. zakon je zakrament živih, kdor
ga hoče vredno prejeti, mora biti v milosti božji.
Kdor stopi pred altar k poroki vedoma v smrtnem
grehu, prejme nevredno zakrament sv. zakona in
ne dobi milosti, katere deli ta zakrament. Kolika
nesreča! Toliko breme vzame nase, kdo mu bo
pomagal, če zametuje pomoč onega, ki edino
more pomagati, pomoč Najvišjega?

Krščanska nevesta, nekaj te torej prosim:
Če veš, da ženin noče iti pred poroko k iz¬
povedi, če ne gre k sv. obhajilu, pusti ga, ne
stopi k altarju, da bi se z njim zvezala do smrti!
Ne boš srečna z njim, ne bo ti zvest ostal! Če
Bogu ni zvest, pa bo tebi?

O kako lepo in spodbudno je, če ženin
in nevesta med poročno mašo skupno prejmeta
sv. obhajilo! Gotovo bo Jezus blagoslovil tako
zvezo!

Še enkrat: Kaj hočeš storiti?

V zakonski stan hočeš stopiti? Ali veš, kako
važno je, kar nameravaš? Skleniti hočeš zakonsko
zvezo in ustanoviti novo krščansko družino.  Temelj
družini sta mož in žena. Kakor se podere hiša,
če je temelj slab in ne more nositi teže cele hiše,
ravno tako se podere sreča družine, če mož in
žena kot temelj družine nista sposobna ali nočeta
nositi vseh bremen, ki sta si jih naložila z za¬
konsko zvezo. Pa ne samo to, — iz družine
prihajajo kristijani in državljani: in kakršne so
družine, taki so kristijani, taki državljani. Iz dru¬
žine prihaja sreča ali nesreča za cerkev in državo,
in po pravici smemo reči: „Vse gorje na zemlji
prihaja iz slabih družin." Družine pa so slabe,
če je temelj slab, če mož in žena ne izpolnujeta
svojih dolžnosti. Koliko hudega zakrivita s tem,
kolika odgovornost ju čaka!

Ker je od družine toliko zavisno, zato sveta
cerkev zapoveduje, da morajo biti tisti, ki hočejo
ustanoviti družino ali stopiti v zakon, zadostno
podučeni o zakonskem stanu in zakonskih dolž¬
nostih, da bo zakon njim in mnogim drugim v
časno in večno srečo. Tak poduk hočem podati
v naslednjih vrsticah.

fA:

2

O zakonu v obče

Kaj je zakrament sv. zakona?

Sv. zakon je tisti zakrament, v katerem se
neoženjen kristijan in neomožena kristijana neraz-
družno zvežeta ter prejmeta od Boga milost, da
moreta dolžnosti zakonskega stanu do smrti zvesto
izpolnjevati. (Katekizem vpr. 732.)

Kdaj je Bog zakon postavil?

Bog je zakon postavil že v stari zavezi v
raju; v novi zavezi pa ga je Jezus Kristus še
povišal v zakrament, ki je milosti polna podoba
njegove nerazdružne zveze s sv. cerkvijo. (Kate¬
kizem vpr. 733.)

Na podlagi teh odgovorov v katekizmu
smemo reči, da je zakan toliko star,  kolikor je
star človeški rod. Bog ga je postavil že v raju,
ko je prvemu človeku Adamu pripeljal ženo Evo
in rekel: „Množita se in rastita in napolnita zemljo."
I. Mojz. 1, 28. Zakon je, kakor se iz tega vidi,
zveza  enega moškega z eno žensko, in sicer je
ta zveza tako tesna, „da človek zapusti očeta in
mater, da živi s svojo ženo“, kakor pravi sveto
pismo, je torej tesnejša kakor med stariši in
otroci.

Prvi in poglavitni namen  te zveze je, da
se ohrani in pomnoži človeški rod na zemlji.
„Množita se in rastita, in napolnita zemljo." Bog

— 21

bi bil lahko naenkrat ustvaril vse ljudi naravnost
ali neposredno, kakor je bil prva dva človeka,
če bi bil hotel; ali bi vselej, kadar bi hotel, lahko
ustvaril človeka neposredno brez starišev; toda
v svoji čudoviti modrosti je ustvaril le prva dva
človeka neposredno, enega moškega in eno
žensko, potem pa je odločil, da bi mož in žena
v tesni zvezi skupaj živeča sodelovala pri stvar¬
jenju novih ljudi. Božja volja je, da vsak človek
prejme telo iz take zveze, le dušo, ki telo oživlja,
in po kateri se človek loči od živali, vselej Bog
sam neposredno ustvari. Iz tega se spozna, kako
nekaj čudovito velikega, skrivnostnega je vstvar-
jenje vsakega človeka, pri katerem z Bogom so¬
delujeta mož in žena, kako imenitna je zakonska
zveza. Bog hoče, da se le po ti poti, po zakonu
ohrani in množi človeški rod. Kdor se predrzne
zunaj zakona storiti, kar je Bog odločil, da se
sme le v zakonu goditi, se hudo pregreši, ker
hoče, rekel bi, z grehom prisiliti Boga, naj ustvari
človeka. To pregreho Bog prepoveduje v šesti
zapovedi: „Ne prešestuj!" in je tako velika, da
pride precej za peto: „Ne ubijaj!" In res sta si
uboj in prešestvo zelo podobna. Uboj proti volji
božji šiloma pahne človeka iz sveta, prešestvo,
nečistovanje pa ga hoče šiloma, proti volji božji
postaviti na svet.

Drugi namen zakona  nam povedo besede
sv. pisma, ki pripovedujejo, kaj je Bog rekel,
predno je vstvaril prvo ženo in jo pripeljal Adamu.
Rekel je: „Človeku ni dobro samemu biti, naredimo
mu pomočnico, njemu podobno". 1. Mojz. 2, 18.
Mož in žena naj bi torej podpirala drug drugega,
seveda ne le pri gospodarstvu, marveč pred vsem
pri delovanju za zveličanje svoje in svojih otrok.

— 22  —

Tretji namen zakona  nam pove pa sveti
apostol Pavel, ko pravi: „Zoper nečistost pa imej
vsak svojo ženo in vsaka imej svojega moža.“
I. Kor. 7, 2. „Ako pa niso zdržljivi, naj se dajo
poročiti. Bolje je namreč v zakon stopiti, kakor
goreti. 11  I. Kor. 7, 9. Kdor nima daru zdržnosti,
najde v zakonu zavetje, da ni v vedni nevarnosti
nečisto živeti in se pogubiti.

Zadostuje, če imajo tisti, ki hočejo v zakon
stopiti, vsaj en namen od teh treh pred očmi,
in da v zakonu naravnost zoper nobenega ne
delajo.

Ker je zakon v teku let vsled popačenosti
človeškega rodu veliko izgubil od svoje prvotne
svetosti, je Jezus Kristus v novi zavezi zakonsko
zvezo povišal v zakrament in odločil, da naj je
zakonska zveza milosti polna podoba njegove
nerazdružne zveze s sveto cerkvijo.

Zakon je  torej v novi zavezi zakrament.
Vidno znamenje je privoljenje, katero si dasta
zaročenca pred duhovnikom in dvema pričama,
da se hočeta vzeti in do smrti kot zakonska
skupaj živeti. V tistem trenotku, ko na vprašanje
duhovnikovo, ali se hočeta vzeti v zakon, rečeta:
„Da! hočem!“ je sklenjen zakon. O njem pravi
sv. apostol Pavel: „Ta skrivnost je velika; jaz pa
rečem: v Kristusu in cerkvi 11 . Efež.5. Ko je namreč
Kristus zakon povišal v zakrament, je hotel, da
bi zakonska zveza kazala in spominjala na nje¬
govo zvezo s sveto cerkvijo.

Kako se pa to zgodi, v čem je ta podob¬
nost?  Kakor je Jezus Kristus zapustil svojega
Očeta, da bi se združil s cerkvijo, tako zapusti
človek očeta in mater, da se združi s svojo ženo.

— 23  —

Kakor je Jezus Kristus glava cerkve, tako
je mož glava žene.

Kakor Jezus Kristus cerkev varuje in jo
vodi v nebesa, tako mora biti mož varih žene in
jo voditi v nebesa z besedo in lepim vzgledom.

Kakor sta Jezus Kristus in cerkev eno in
enega duha, tako morata biti tudi mož in žena
eno in enega duha.

Kakor Jezus Kristus cerkev srčno ljubi in
želi, da bi se zveličala, tako mora mož ženo
ljubiti in želeti, da se zveliča.

Kakor cerkev spoštuje Kristusa in mu je
zvesta, tako mora žena moža spoštovati in mu
ostati zvesta.

Kakor je Jezus Kristus nerazdružno sklenjen
s sveto cerkvijo in se ne loči od nje, je ne za¬
pusti, ostane pri nji do konca sveta; tako mora
biti tudi zveza med možem in ženo nerazdružna,
ne smeta se ločiti. Le smrt more raztrgati njuno
zvezo.

Kakor je Jezus Kristus združen le z eno,
svojo sveto cerkvijo, tako mora biti tudi mož
združen le z eno ženo. Le neoženjen kristijan,
ki ni še zvezan z nobeno ženo, in neomožena
kristijana, ki ni še zvezana z nobenim možem,
moreta skleniti veljavno zakonsko zvezo.

Iz povedanega je jasno, kaj je civilni zakon,
kakršnega država zapoveduje n. pr. na Ogrskem,
Nemškem in še drugod. Civilni zakon sklenjen
pred svetno gosposko ni zakrament, zato se mora
kristijan po civilni poroki še tudi cerkveno po¬
ročiti. Kdor se je poročil samo civilno, to je:
samo pred svetno gosposko in ne tudi cerkveno
ter živi po zakonsko s tisto osebo, živi v očitni
nečistosti, je očiten grešnik in ne more dobiti

veljavne odveze, dokler se s tisto osebo tudi
cerkveno ne poroči, ali pa se loči od nje. Kjer
je civilni zakon zapovedan, naj se zaročenca sicer
poročita pred svetno gosposko, da zadostita
svetni postavi, ali pomnita naj dobro, da po
civilni poroki pred Bogom nista še mož in žena,
in se morata še cerkveno poročiti, da bo njuna
zveza res tudi pred Bogom veljavna zakonska
zveza.

Ker je zakon zakrament, deli milosti, kakor
vsak zakrament.

Katere milosti podeli zakrament sv. zakona?

Zakrament sv. zakona podeli te milosti.

1. pomnoži posvečujočo milost božjo;

2. da posebno milost, da moreta zakonska

zvesto izpolnjevati dolžnosti svojega stanu.

(Katekizem vpr. 734.)

Kot zakrament živih sveti zakon posvečujočo
milost božjo pomnoži, ob enem pa podeli še
posebno stanovsko milost. V zaupanju na to
stanovsko milost naj se ne boji stopiti v zakon,
kogar Bog kliče vanj, le na to mora paziti, da
v milosti božji stopi pred altar in zato vredno
prej prejme zakrament sv. zakona. Milost božja
ga bo podpirala, da bo z njo zvesto sodelujoč
mogel izpolnjevati vse, tudi najtežavnejše dolž¬
nosti zakonskega stanu.

O dolžnostih zakonskega
stanu.

Pred vsem omenjam, da mora biti vsak, ki
hoče stopiti v zakon, zadostno podučen o dolž¬
nostih zakonskega stanu. Nihče naj se ne pre¬
drzne stopiti v zakon, ako se ni poprej zadostno
podučil, kakšne dolžnosti hoče z njim sprejeti.
Zadolžena nevednost,  to je: nevednost, katere
je kdo sam kriv, je greh že sama na sebi, in iz
take nevednosti izvira še mnogo drugih grehov.
Predno začnem razlagati dolžnosti zakonskega
stanu, moram opozoriti še na to, da bom le naj¬
potrebnejše povedal o njih. V taki knjižici šene
more obširno o vsaki posebej govoriti; o neka¬
terih dolžnostih pa se natančno ne more očitno
govoriti. Zato povem že zdaj, da morajo zakonski
vprašati izpovednika, ko bi kdaj dvomili  o čem,
ali je dovoljeno ali ne. O nekaterih rečeh iz-
povednik sam od sebe zakonskih nikoli ne vpraša,
razven morda pri dolgi izpovedi ali če iz obtožbe
spozna, da so se najbrž pregrešili, pa se niso
izpovedali. Ako se torej zakonskim vzbudi kdaj
tak dvom, pa pri izpovedi molče o njem, tolažijo
se zastonj z izgovorom, češ, da jih izpovednik
ni vprašal o tem.

— 26  —

Ne sramuj in ne boj se vprašati izpoved-
nika v takih dvomih! Res je težavno o nekaterih
rečeh govoriti, pa če je težavno navadnemu kri-
stijanu, pomisli, da mora biti izpovedniku, du¬
hovniku še bolj; toda kadar gre za zveličanje
lastne ali duše bližnjega, treba premagati vse
težave!

Dolžnosti zakonskih se razdele v dolžnosti,
ki jih imata kot mož in žena, nekatere skupno,
nekatere vsak posebej; v dolžnosti, ki jih imata
kot oče in mati do. otrok; in v dolžnosti, ki jih
imata v posebnih okolnostih.

O dolžnostih zakonskih, ki jih imata kot
mož in žena.

Zakonska sta si dolžna: 1. skupaj živeti v
edinosti, ljubezni in zakonski zvestobi, dokler ju
ne loči smrt; 2. dajati drug drugemu s krščanskim
življenjem dober vzgled in se podpirati med seboj.
(Katekizem vpr. 735). Govoriti moram o vsaki dolž¬
nosti posebej nekoliko več.

1. O skupnem življenju do smrti.

Mož in žena morata skupaj živeti, dokler
ju ne loči smrt. Mož ne sme samovoljno  zapu¬
stiti žene; celo kadar hoče.iti po svetu za kruhom
n. pr. na Prusko, v Ameriko ne sme iti brez do¬
voljenja svoje žene, in tudi tedaj ne za vselej,
ampak le za nekaj časa. Kristus nikdar ne za¬
pusti svoje cerkve, tudi mož nikoli ne sme za¬
pustiti svoje žene. Ravnotako pa tudi žena ne
sme samovoljno pustiti moža in iti proč od njega.
Tiste mlade žene, ki se kaj vjeze na moža, po-
bašejo nekaj cunj in jo potegnejo proč od njega,
recimo na svoj prvotni dom k starišem in se ku-
jajo, greše s takim ravnanjem. Stariši morajo ku-
javko nazaj zapoditi in ne smejo poslušati njenih
pritožb, dokler se ne vrne k možu, da se ne ude¬
leže s pritrjevanjem njenega greha. Gorje jim,

— 28 —

ako ji dajejo potuho, in jo morda še šuntajo zoper
moža! Bog jih bo zato enkrat ostro tirjal na odgovor.

Če se ženi še tako hudo godi pri možu, ne
sme ga samovoljno zapustiti. „Kar je Bog združil,
naj človek ne loči“, Mat. 19, 6., je rekel sam Kristus.
Le v posebnih slučajih, ako je v nevarnosti njeno
življenje ali zveličanje,  bi smela začasno  iti od
moža, pa to naznaniti duhovski gosposki in se
potem udati njeni razsodbi. Če ima posebno važne
vzroke, da ne more pri možu živeti, naj se obrne
najprej do domačega župnika in mu pove, kako
se ji godi, in da želi proč od moža. Župnik bo
storil, kar je njegova dolžnost, in če ne bo ka¬
zalo drugače, bo izročil isto zadevo cerkveni sod¬
niji, da izreče zadnjo besedo. Še le z dovoljenjem
cerkvene gosposke se smeta ločiti,  sama, če bi tudi
oba bila zadovoljna, pa nikoli ne za vselej  razen
iz posebnih vzrokov začasno, kakor sem zgoraj
omenil; a zakon ostane v veljavi tudi potem do
smrti. Cerkev dovoli le, da sta ločena od postelje
in mize,  da smeta vsak zase živeti; zakona raz¬
veljaviti tudi cerkev ne more, ker zakon je ne-
razvezljiv.  Jezus Kristus naravnost uči: „ Kdorkoli
se loči od svoje žene in drugo vzame, prešestuje;
in kdor ločeno vzame, prešestuje." Mat. 19, 9.

2. O edinosti.

Mož in že. a morata živeti skupaj v edinosti.
Če sta dva vola vprežena v en jarem, pa vleče
eden v to, drugi v drugo stran, eden naprej, drugi
nazaj, s tem mučita drug drugega, voza pa le ne
spravita z mesta, ali ne v pravi kraj in ga lahko
zvrneta v jarek. Kateri vol pa naj odneha, kateri
ima prav? Noben, če noben noče tja, kamor hoče

— 29 —

voznik, če pa eden hoče v tisto stran, kamor
hoče voznik, naj bi se drugi vol ravnal po njem.

Ta prilika nas uči: „Kjer ni edinosti, tam se
nič prida ne opravi." To velja tudi za zakonske.
Če mož in žena nista edina, ne moreta vspešno
delovati za blagor svoj in njima izročenih. Če
tudi eden prav dela n. pr. otroke kaznuje, kadar
zaslužijo, pa drugi otrok ne pusti tepsti, tedaj
tisti, ki prav dela, ne bo dosti opravil in oba
bosta reveža zaradi needinosti, in bosta imela malo¬
pridne otroke. Pa kateri naj se ravna po drugem?
Ali mar žena po možu? Tako bi pač moralo biti,
to je volja božja, ker je mož glava družine in
mora vladati ženo in otroke in celo družino. Toda
če mož ni mož, ampak fantalin (naj bo tudi star
40 ali še več let), to je: že se obnaša kakor ne¬
spameten, poreden fantalin, ki ne more vladati
ne sebe ne svojih strasti, ki je morda pijanec ali
ošabna puhla glava brez vere, ali naj tak mož
prav vlada družino, ali naj se po takem možu
žena ravna? Žena se ne sme vselej ravnati po možu,
ampak oba, mož in žena, se morata ravnati po
Bogu; kar Bog zapoveduje in hoče, to morata
delati oba in bosta vedno edina. Da se pa kaka
žena ne prevzame, češ da je ona bolj pametna
kot mož in da mora mož njo poslušati, ne pa
ona moža, povem že tukaj, o čemer bom govoril
še kasneje, da žena ne sme gospodovati nad
možem. Sv. apostol Pavel ji to hudo prepoveduje.
Le če mož kaj pregrešnega od nje tirja, mora se
mu modro pa odločno upreti, sicer pa naj mu bo
podložna; in čeprav bi ona morda kaj bolj pamet¬
nega ukrenila, naj odjenja, ako mož noče storiti,
kakor mu reče, in zaradi ljubega miru naj molči
in stori, kar ji mož veli, da se le greh ne bo delal.

— 30  —


Če zakonska hočeta po smrti priti v kraj
večnega miru in počitka, morata tukaj na zemlji
že v miru in edinosti živeti. Varovati se morata
torej vsega, kar bi utegnilo krhati edinost in
kaliti mir v hiši.

Zapomniti morata pred vsem, da nihče izmed
nju ni angel, da imata vsak svoje slabosti. Po¬
trpeti  morata drug z drugim, ne si zameriti brž
vsake malenkosti. Kdor ne more prenesti nobene
slabosti svojega zakonskega tovariša, zakaj se je
ženil, ker ni nobenega človeka brez slabosti?
Kaj sme samo on imeti napake, drugi okrog
njega pa morajo biti brez njih?

Nikoli naj se ne dasta premagati od jeze.
V jezi človek brž kaj reče ali stori, kar drugega
žali. Če te res prime kdaj jeza, molči, dokler te
ne mine; pa tudi ne odgovarjaj onemu, ki v jezi
vpije nad teboj, da ga še bolj ne razdražiš. Povej
mu, kar misliš, da moraš, ko se mu kri umiri in
ni razburjen, pa lepo, prijazno, mirno, krotko!
„Solnce naj ne zaide nad tvojo jezo!“ opominja
sv. pismo vsakega človeka. Še posebno velja ta
opomin zakonskim. Koliko hudega je že napravila
jeza enega ali drugega zakonskih! Kolikrat je n. pr.
žena s svojo dolgotrajno jezo zakrivila, da je mož
začel popivati in postal pijanec, ali da je celo
zašel v prešestvo, ker se je žena jezno držala,
od moža obračala obraz, molčala po več dni in
možu nobenega odgovora dala, čeravno jo je
prijazno nagovarjal. Ali se je čuditi, da gre potem
mož raji tja, kjer najde prijazne obraze, v krčmo, v
druščino?

Drugi ljudje naj ne izvedo,  kar se doma v
hiši zgodi, nikoli naj torej pri drugih ljudeh ne
tožita drug čez drugega. Zlasti ženi na srce po-

— 31

lagam: Če si boš hotela kdaj srce olajšati, ne leti
k sosedi ali dobri prijateljici (da se je Bog usmili!),
ampak pojdi v tisto hišo, kjer te željno pričakuje
on, ki ima najboljše srce in tudi more pomagati,
pojdi v cerkev, kjer prebiva v sv. zakramentu
Jezus Kristus, ki kliče: „Pridite k meni vsi, ki ste
trudni in obteženi, jaz vas bom poživil." Če je
mož hudoben, moli velikrat in veliko, da bi prišel
k pravemu spoznanju, in ne nehaj zaupati v Boga.
S potrpežljivostjo in krotkostjo in molitvijo edino
boš kaj dosegla. Kaj premore potrpežljiva žena,
priča sledeči resnični dogodek,
sl | Dobra, pobožna žena je imela slabega moža,
ki se je malo menil za Boga in svoje zveličanje.
Nekoč je zopet, kakor je že bila njegova navada,
popival v krčmi in se je pred svojimi vinskimi
bratci hvalil, da ima on izmed vseh gotovo naj¬
boljšo ženo, da bi le toliko ne molila. Staviti
hoče z njimi, če gredo zdaj z njim, ženo iz
spanja vzbude in od nje zahtevajo, da jim pri¬
pravi dobro večerjo, bo žena brez godrnjanja
rada in ljubeznivo postregla. Drugi možje vpijejo:
„Tega ne moremo verjeti!" in sprejmejo stavo.
Vsa družba se poda na pot. Od obilne pijače
omamljeni privpijejo pred hišo, razbijajo na vrata
in zahtevajo od žene, naj jim odpre in pripravi
dobro večerjo. Kaj bi bila storila marsikatera druga
žena? Kaj ne, zavpila bi bila nad njimi. „Poberite
se, pijanci, pojdite, od koder ste prišli!“ Drugače
ta žena. Ko je slišala, kaj mož želi, brž vstane,
jim odpre, gre v kuhinjo in kmalu je bila večerja
na mizi. Nad tako nebeško potrpežljivostjo so
se čudili celo surovi gostje, in sram jih je bilo,
da niso mogli nič s slastjo jesti. In mož je postal
tih in resen, njegovo trdo srce se je začelo mehčati,

— 32  —

in ko so gostje odšli in se je vlegel spat, ni mogel
zaspati, in je jokal sam nad seboj, in drugo jutro
je prosil ženo za odpuščanje za vse bridkosti, ki
jih ji je bil napravil in je postal boljši človek in
dober kristijan, premagala ga je velika krotkost in
potrpežljivost žene.

Še enkrat pravim: „Trpi, molči, moli, če hočeš
moža poboljšati. Če mož kdaj pijan pride domu,
ne vpij nad njim, bodi prijazna z njim, ko da bi
ne videla, da je pijan, in četudi vse poka po
tebi, premagaj se, ne reci mu žal besede; kadar
bo trezen, mu povej na kratko, kako hudo ti je
bilo, ko je prišel pijan domu, jn prosi ga, naj
nikoli več ne stori kaj takega. Če ne pomaga ne
prošnja ne lepa beseda, zaradi tega ne smeš še
obupati, potem toliko bolj moli, „pri Bogu ni
nemogoča nobena reč“. S potrpežljivostjo, krot-
kostjo in molitvijo edino boš kaj dosegla, dru¬
gače ne.

Edinost in mir pri hiši velikrat kali trma
in svojeglav no st  moža ali žene, še največkrat trma
žene. Nalašč iz trme in svojeglavnosti naspro¬
tovati je vselej greh.

Zakonska se morata varovati tudi vsake
sumnjivosti.  Zaupati morata drug drugemu, sicer
bo bežal mir iz hiše. Satan si veliko prizadeva,
da bi razrušil hišni mir, zato izkuša v srcih za¬
konskih vzbuditi sumnjivost, češ da ima mož
raji drugo ali nasprotno, da ima žena raji dru¬
gega. Nikdar se ne smeta prenagliti v svojih
sodbah, ne obračati vsega na hudo, izkušata naj
raje vse obrniti na dobro, četudi se na videz to
ali ono ne zdi prav. Nikoli ne smeta drug dru¬
gemu dati tudi navideznega vzroka, da bi se
moglo sumiti o zakonski nezvestobi. Mož mora

— 33 —

biti torej sicer uljuden in prijazen do drugih
oseb, a nikoli ne preprijazen, predomač do oseb
drugega spola, žena pa ne sme želeti drugemu
dopasti ko svojemu možu; zlasti morata biti pre¬
vidna oba v občevanju z mlajšimi osebami dru¬
gega spola v hiši  n. pr. s hlapci, deklami, sorodniki.

So še drugi vzroki needinosti  in nemira v
hiši, o katerih pa ne morem obširneje govoriti
in jih samo omenjam. To so: prešestvo, zaprav¬
ljivost, lenoba, surovost, skopost pri možu; pre¬
pirljivost, jezičnost, lahkomiselnost, nečimernost in
potrata v obleki, zanemarjenje otrok, nesnažnost,
nevednost v gospodinjstvu pri ženi.

3. O zakonski ljubezni.

Mož in žena morata v ljubezni  skupaj živeti.
Ta ljubezen mora biti podobna ljubezni, s katero
Kristus ljubi svojo cerkev. Sv. Pavel opominja:
„Možje, ljubite svoje žene, kakor je tudi Kristus
cerkev ljubil in sam sebe za njo dal, da bi jo
posvetil." Efež. 5, 25. „Tako morajo možje lju¬
biti svoje žene kakor svoja telesa. Kdor svojo
ženo ljubi, sam sebe ljubi. Zakaj nihče še ni
nikoli sovražil svojega telesa, temveč redi ga in
oskrbuje kakor Kristus cerkev. Zavoljo tega bo
zapustil človek očeta in mater svojo, in se bo
držal svoje žene in bosta dva v enem mesu. Ta
skrivnost je velika; jaz pa rečem v Kristusu in
cerkvi." Efež. 5, 28 in dr.

Zakonska ljubezen mora biti čista,  ne sme
ljubiti, kar človeka poniža do živali ali celo pod
žival; mora biti spoštljiva,  mož in žena nikoli ne
smeta pozabiti, da sta brat in sestra Jezusa Kri¬
stusa, varovati se morata grdega, surovega rav¬
nanja. Zakonska ljubezen mora biti sveta iti potu-

3

— 34  —

pežljiva,  ki naj izpopolnuje naravno ljubezen in
zakonskima lajša breme, ki je nosita, in slajša
skrbi, ki jih imata, da se lože zveličata. Njuna
ljubezen mora biti večna,  ljubiti se morata ne
samo prve dneve, prva leta zakona, ne samo,
dokler sta mlada, marveč tudi v poznejših letih,
tudi v bolezni, tudi v starosti, tudi po smrti; še
mrtvemu mora živeči zakonski tovariš skazovati
dejanja ljubezni, da moli zanj, daruje odpustke,
oskrbuje za sv. maše.

Pa kolikrat zakonski greše zoper to dolžnost!
Ljubezen časih ni čista,  ljubi le mesene slasti, je
mesena; mesena ljubezen pa je sovraštvo, ki
dušo umori in človeka poniža do živali ali celo
pod žival. Ljubezen marsikrat ni spoštljiva,  mož
ravna surovo z ženo, jo celo suje, preteplje, kar
je nevarno zlasti gotove čase; kolikrat mož pre¬
klinja ženo, jo od hiše podi, da mora bežati pred
njim, ima jo kakor za deklo, za sužnjo, le za
orodje svojih strasti; nasprotno, kolikrat žena
moža grdo zmerja in preklinja! Ljubezen ni sveta,
ker se ne napeljujeta k dobremu in odvračujeta
od hudega; ravno nasprotno, drug drugemu da¬
jeta slab vzgled, mož ženo naravnost zapeljuje
v greh, ker zahteva od nje reči, ki jih Bog pre¬
poveduje, brani ji v cerkev, k sv. zakramentom;
ker sam ni nič prida, hoče, da bi tudi žena bila
taka; in žena, kolikrat moža pripravlja v jezo in
greh s svojo jezičnostjo, trmo in svojeglavnostjo,
svojo togoto in sovražnostjo! Kolikrat drug dru¬
gemu nagajata, klubujeta, ker nimata potrpežlji¬
vosti in si ne prizanašata, da še težje nosita
breme, ki sta si je naložila, in jima slednjič po¬
stane neznosno. Ljubezen ni večna,  ker ni sveta,
spoštljiva, čista. Koliko mož ljubi svojo ženo le,

— 35 —

dokler je mlada, lepa in ugaja njegovi mesenosti,
v bolezni, starosti jo pa zaničujejo ; v boleznih
in gotovih časih ji mož ne postreže, ne pošlje
po zdravnika, ker mu je več za nekaj kron, ko
za ženo, in koliko žen je, ki se moža kmalu
naveličajo in so ga site do grla, posebno če je
star, nadležen.

Oh, kako žalostno je v zakonu, kjer ni prave
zakonske ljubezni! Bolj je prijetno v dežju in
megli, ko solnce ne sije, kakor v zakonu, kjer
ne sije solnce ljubezni! Bolj je prijetno v viharju,
ko bliski švigajo in toča pada in strele udarjajo,
kakor v zakonu, kjer švigajo bliski jeznih oči in
pada toča surovih besed in udarjajo strele grdega
preklinjevanja! Bolje je v grobu, v hladni zemlji
počivati, kakor živeti v zakonu brez ljubezni!

4. O zakonski zvestobi.

Mož in žena morata skupaj živeti v zakonski
zvestobi.  Večno zvestobo, zvestobo do smrti sta
si obljubila in prisegla pred oltarjem. Ko ženin
in nevesta pred duhovnikom in pričama izrečeta,
da se res hočeta vzeti v zakon, se zavežeta, da
si bosta zvesta do smrti. Ženin obljubi nevesti:
„Tvoj, edino tvoj hočem biti do smrti, nobene
druge ne maram in ne bom maral", in nevesta
ženinu: „Tvoja, edino tvoja hočem biti do groba,
za nobenega drugega ne maram in ne bom ma¬
rala." Na to obljubo ju spominja prstan, ki si
ga pri poroki natakneta. Duhovnik jima izroči
prstan s besedami: „Vzemita prstan, kateri naj
vaju vedno opominja, da med sabo zakonsko
zvestobo, ki si jo sedaj eden drugemu obljubita,
do smrti natanko držita." (Rituale ljubljanski.)
Zakonski nosijo prstan tudi v poznejšem življenju

3 *

— 36  —

v spomin na obljubo, s katero so se zavezali
pri poroki; spominja jih, da'morajo zakonsko
zvestobo neoskrunjeno ohraniti do smrti. Pogled
na poročni prstan je že marsikaterega obvaroval
pred padcem v uri nevarnosti!

Dolžnost, zakonsko zvestobo ohraniti, je
tako huda in ostra, da prepoveduje celo vsako
prostovoljno misel ali željo do drugega. Kristus
naravnost pravi: „Kdor žensko le poželjivo po¬
gleda, je že zakon prelomil v svojem srcu.“
Seveda velja nasprotno za ženo : „Katera moškega
le poželjivo pogleda, je že zakon prelomila v
svojem srcu.“

Greh zoper zakonsko zvestobo se imenuje
prešestvo.  Prešestvo je strahovit greh, greh zoper
čistost in greh zoper zakonsko zvestobo; že same
prostovoljne misli ali želje so smrtni greh; prosto¬
voljne pravim, zakaj, če zakonskega prešestne
misli in želje samo nadlegujejo, pa ne mara
zanje, se jim vstavlja in jih odganja od sebe, ne
greši. Prešestvo v dejanju je še veliko večji greh
ko prešestvo v mislih in željah, ker naravnost
razruši svetost sv. zakona in uniči skrivnostno
podobo Kristusove zveze s sv. cerkvijo, ker je
zakon zveza enega z eno, pa se s prešestvom
zveže še z drugo. Od tod se spozna, če oženjen
prešestuje z omoženo, da razruši dvojen zakon
in z enim prešestvom stori dvojen smrten greh
zoper zakonsko zvestobo, ki je obenem greh
zoper čistost. Če zakonski zabrede v prešestvo,
je velik njegov padec, vstrašil se ne bo še hujših
pregreh. Kako strašne nasledke ima prešestvo!
Hišni mir razruši, zakonsko ljubezen uniči, napravi
sovraštvo, pripelje mnogokrat celo do umora!
Prešestvo je tako strahovita pregreha, da je Bog

— 37 —

v stari zavezi zapovedal, naj se kaznuje s smrtjo.
Kako velika je ta pregreha, prav na kratko pove
sv. apostel Pavel z besedami: „Prešestniki ne
bodo posedli božjega kraljestva." Efež. 6, Q.

Vprešestvo zabredejo  kaj lahko tisti zakonski,
ki so stopili v zakon iz lakomnosti, iz sebičnih
namenov, ali ki so zelo mladi vzeli že staro
osebo, ali, ki so gledali le na zunanjost, lepo po¬
stavo, zal obraz, in potem, ko spoznajo, da so
se zmotili, da niso srečni, začnd premišljati:
„Morda bi bil z drugo bolj srečen ; ako bi bila
vzela drugega, bi se mi morda zdaj bolje godilo."
Polagoma začno obračati oči po drugih osebah,
in ko jim je katera všeč, si mislijo kar naravnost:
„S to bi bil morda bolj srečen; s tem bi bila
morda bolj srečna." Kaj pomaga tako razmišlja-
vanje ? Drugega ne prinaša ko izkušnjave in kaj
lahko pripelje v greh. Vsako tako razmišljavanje
v zakonu je nevarno. Kdor je enkrat izbral osebo
in se z njo poročil, ne more več izbirati, zato
naj popolnoma pusti misli na druge, naj pazi
le, da zvest ostane tisti osebi, kateri je prisegel
ali prisegla zvestobo pri poroki. Ustavljaj se koj
v začetku vsaki skušnjavi, in hudič ne bo dobil
oblasti nad teboj. Če pa le enkrat prelomiš za¬
konsko zvestobo, si v nevarnosti, da te nečisti
duh popolnoma dobi v oblast in se boš potem
pogrezal iz greha v greh, in konec? „Prešestniki
ne bodo posedli nebeškega kraljestva."

5. O zakonski pravici in zakonski čistosti.

Z zakonsko zvezo podelita poročenca drug
drugemu posebno pravico in oblast. Kakšna je
ta pravica in oblast, nam pove sv. apostol Pavel
z besedami: „Žena čez svoje telo nima oblasti,

— 38 —

ampak mož, ravno tako tudi nima mož oblasti
čez svoje telo, ampak žena.“ I. Kor. 7, 4. To oblast
imenuje sv. apostol naravnost dolžnost.  „Ženi naj
mož dolžnost stori, ravno tako tudi žena možu.“
1. Kor. 7, 3. Kadar se namreč eden zakonskih hoče
poslužiti pravice ali oblasti, ki mu jo je drugi dal
z zakonsko zvezo, mu je ta dolžan pokorščino.

Ta dolžnost veže pod smrtnim grehom in
le iz važnih in pravičnih  vzrokov se sme odreči
pokorščina v ti reči.

Zakonska sicer nista dolžna živeti v deviški
čistosti, dolžna pa sta neoskrunjeno ohraniti za¬
konsko čistost. Ne le, da se morata skrbno varo¬
vati vsake prešestne misli in želje in prešestva
v dejanju, ohraniti morata tudi svoj  zakon čist.
Tudi v zakonu ni vse dovoljeno,  tudi v zakonu
se lahko smrtno greši zoper čistost. Zakonska ne
smeta nikoli pozabiti, da sta človeka, ki imata
pamet, da sta kristijana, otroka božja, ne smeta se
udajati poželjivosti, ne smeta se ponižati do živali
ali celo pod žival.

Več in bolj jasno ne morem o tem tukaj
govoriti, opomnim pa, da kdor bi kdaj dvomil
o čem, ali žali zakonsko čistost ali ne, mora  vpra¬
šati izpovednika, v dvomu ne sme ničesar storiti.
Tukaj povem le splošno, da je gotovo greh vse,
kar se naravnost stori zlasti zoper prvi poglavitni
namen sv. zakona, ali kar se stori iz same  pože¬
ljivosti. Nekatere reči so samo mali, nekatere pa
tudi smrtni grehi.

Le o enem grehu, ki ga mnogi zakonski
delajo, moram nekaj več izpregovoriti.

Mnogi zakonski nočejo zdržno živeti pa tudi
nočejo otrok imeti.  Bogu vsemogočnemu hočejo
ubraniti, da ne bi ustvaril človeka. Kolika pre-

— 39 —

drznost, kolika hudobija! Ali mar ne vedo, da
Bog ustvari človeka, če hoče,  in če Bog noče,
nimajo zakonski otrok, če bi jih še tako radi imeli.
Ako torej nimajo daru zdržnosti in se hočejo po¬
služevati zakonskih pravic, morajo se popolnoma
udati v voljo božjo in Bogu prepustiti, da ustvari
človeka ali pa ne. Če pa ne morejo ali nočejo
zdržno živeti, gorje jim, ako hudobno hočejo pre¬
prečiti njegovo sveto voljo, da ne bi ustvaril člo¬
veka! Bog jih bo moral tepsti in jim dal čutiti
svojo jezo. Bog takim zakonskim lahko vzame
še tiste otroke, ki jih že imajo, da bodo zapu¬
ščeni v bolezni in starosti, da ne bodo okušali
sladke ljubezni otroške, po kateri in kadar bodo
najbolj hrepeneli. Odvzame jim lahko srečo in
blagoslov, ali jih kaznuje z nesrečno smrtjo. Sveto
pismo stare zaveze nam pripoveduje, da je Bog
hudobnega Onana, ki je počenjal tako pregreho,
kaznoval z naglo smrtjo. V novi zavezi je zakon
povišan v zakrament, kakšna kazen torej čaka šele
krščanske zakonske, ki oskrunjajo sveti zakon,
ko je Bog že v stari zavezi tako hudo kaznoval
tak greh! Čez take zakonske dobi hudič oblast
že na tem svetu. Taki zakonski so kakor žival,
ki pameti nima!

Kadar se krščanska zakonska poslužujeta za¬
konskih pravic, naj storita to vselej v strahu božjem.
Živo naj se zamislita v pričujočnost božjo in resno
pomislita, kako imeniten trenotek je to, in da no¬
četa nič drugega, kakor samo to, kar Bog hoče.
Kako naj bi zakonski ravnali v tistem času, imajo
lep vzgled nad mladima poročencema Tobijo in
Saro.  V Tobijevi knjigi (8, 4 in dalje) beremo o
Tobiju, ko je vzel Saro za ženo, da je tako-le
ravnal:

— 40 —

Rekel je: „Sara, vstani, in prosiva Boga
danes in jutri in pojutrišnem. Ker midva sva
namreč otroka svetnikov in se ne smeva tako
združiti, kakor neverniki, ki Boga ne poznajo."
In Tobija je rekel: „Gospod Bog naših očetov,
naj te hvalijo nebesa in zemlja in morje in stu¬
denci in reke in vse tvoje stvari, ki so v njih.
Ti si Adama ustvaril iz ila zemlje in si mu dal
Evo v pomoč. In sedaj, Gospod, ti veš, da Sare
nisem vzel zavoljo sladnosti za ženo, ampak samo
iz ljubezni do zaroda, po katerem naj se ime
tvoje hvali vekomaj." Tudi Sara je rekla: Usmili
se nas, o Gospod, usmili se nas!“

O ko bi tudi krščanski zakonski tako ravnali,
kakor sta Tobija in Sara, gotovo bi bili vsaj
večinoma njih otroci čisti in pobožni!

6. O lepem vzgledu in vzajemni pomoči
zakonskih.

Zakonska sta si dolžna dajati drug drugemu
s krščanskim življenjem dober vzgled in se pod¬
pirati med seboj. (Katekizem, vpr. 735, 3.)

Ker morata mož in žena do smrti skupaj
živeti, sta v vedni dotiki med seboj. Znano pa
je, kako se človek nehote in nekako nevede po¬
prime navad tistega, s katerim veliko občuje. Ni
se torej čuditi, če se mož poprime navad svoje
žene ali žena navad svojega moža. Ker sta za¬
konska dolžna ljubiti se, morata si ljubezen zlasti
v tem kazati, da si lep vzgled dajeta in se nape¬
ljujeta k svetemu življenju. Kolikrat že je žena
s svojo vnemarnostjo za službo božjo, s svojo
mlačnostjo v prejemanju sv. zakramentov uplivala
na moža, da je tudi on postal mlačen kristijan,
in kolikrat je že mož z zanemarjanjem svojih

— 41

krščanskih dolžnosti, s svojim slabim vzgledom
pohujšal ženo, da je tudi ona začela zanemarjati
svoje dolžnosti! Kaj naj rečem šele, če se drug
drugega naravnost zapeljujeta v greh, odvračujeta
od dobrega. V nebesa bi morala pomagati drug
drugemu, pa si pomagata v pekel!

Ni zadosti, da se podpirata  pri gospodarstvu,
pri skrbi za časno srečo, pred vsem se morata
podpirati pri delovanju za večno zveličanje. Moliti
morata drug za drugega, napeljavah k dobremu,
odvračati od hudega, svariti, opominjati drug
drugega.

7. O posebnih dolžnostih moža.

Mož je glava žene.  To uči sveti apostel
Pavel, ko pravi: „Hočem pa, da veste, da glava
vsakega moža je Kristus, glava žene pa mož.“
1. Kor. 11, 3. „Mož je glava žene, kakor je Kristus
glava cerkve." Efež. 5, 23. Če je pa mož glava
žene, je jasno, da je tudi glava cele družine,
prvi v družini, ki mora celo družino modro vla¬
dati, skrbeti za njeno časno in večno srečo.

Kar je cesar v državi, to je mož v družini.
Mož je gospodar,  vladar v hiši. Kakor je Gospod
svoje dni postavil Petra za poglavarja svoje
cerkve, tako je mož po božji volji poglavar dru¬
žine. Kar je rekel Gospod Petru: „Pasi moja
jagnjeta, pasi moje ovce", velja vsakemu možu,
ki je poglavar v družini. Jagnjeta in ovce so
žena in drugi udje družine, otroci, hlapci, dekle itd.
Za vse mora skrbeti po svojih močeh, da pridejo
do časne in večne sreče. Gorje mu, ako zane¬
marja to dolžnost!

Skrbeti mora pred vsem za večno srečo
vseh v družini. Mož kot glava družine je dolžan

— 42

ženo in druge ude v družini napeljavati k do¬
bremu, odvračati od hudega z vsemi dovoljenimi
sredstvi torej: učiti, svariti, zapovedovati, kazno¬
vati, moliti. O vsem, kar se v njegovi hiši zgodi
z njegovo vednostjo, bo moral enkrat dati od¬
govor pravičnemu božjemu sodniku. Vsi grehi,
ki se gode v njegovi hiši ali jih store udje nje¬
gove družine z njegovo vednostjo , katere bi mogel
zabraniti, pa jih ne, vsi leže tudi na njegovi
ubogi duši.  Od njega bo Bog najprej tirjal od¬
govor. Tako se je zgodilo že pri prvem grehu
v raju. Prva je grešila Eva, žena Adamova, pa
koga je Bog najprej poklical na odgovor? Ne
Eve, ampak Adama, ki je bil glava žene in bi bil
moral čuvati, da bi Eva ne bila grešila.

Če premišljam veliko odgovornost, ki jo
ima mož kot gospodar v družini, me je groza,
kadar se spomnim, kako mnogi možje zanemar¬
jajo svoje dolžnosti kot poglavarji družine. Mladi
ljudje obojega spola se shajajo v hiši in uganjajo
nesramne šale, pri delu umazano govore, nesram¬
neži nadlegujejo najeta ali domača dekleta pri
skupnem delu kakor pri košnji, mlatvi, metvi itd.
Sinovi, hčere, hlapci, dekle zanemarjajo službo
božjo ob nedeljah in hodijo v slabe druščine,
uhajajo po noči zdoma in hodijo po grešnih
potih, sklepajo grešna znanja. Tisti, ki je glava
v hiši, vse to ve, pa se ne zmeni zato ali vsaj
ne stori popolnoma svoje dolžnosti, je premehak,
ali pa se boji bolj časne izgube in škode, v ka¬
tero bi morda prišel, ako bi storil, kar je dolžan
storiti. Nesrečnež, kako bo obstal pred sodbo
božjo ?!

Gospodar mora vsakemu v družini dati časa,
da more  prejemati sv. zakramente, udeleževati se

43  —

službe božje, izpolnjevati svoje krščanske dolž¬
nosti.  Naj se ne da zapeljati od lakomnosti, da
bi jim branil v cerkev k sv. zakramentom, češ,
da bodo preveč doma zamudili. Nič ne bodo
zamudili. Kdor je vesten v izpolnjevanju dolžnosti
do Boga, je tudi vesten v izpolnjevanju dolžnosti
do ljudi. Svoja dela pridno in natančno opravlja
in več stori nego tisti, ki se Boga ne boji in le
takrat pridno dela, kadar gospodar gleda, sicer
pa leno, zanikrno, površno. Pobožni otroci in
posli so blagoslov za hišo, hudobni, brezvestni
pa velika nesreča! Gospodar je dolžan skrbeti,
da se tudi doma goji krščanska pobožnost,  da
se skupno opravljajo jutranje in večerne molitve,
molitve pred jedjo- in po jedi, da se berejo na¬
božni spisi, pobožno rabijo svete reči kakor
razpela, podobe svetnikov, blagoslovljena voda.

Mož, gospodar mora skrbeti tudi za časno
srečo  žene in družine. Preskrbljevati mora vsem
potrebne obleke in hrane. Če je zapravljivec,
je prazen in zastonj njegov izgovor. „Če pijem,
pijem za svoje, če bom zapravil, zapravil bom
svoje.“ Ni res, zapravil bo tudi ženi in otrokom.
Vse, kar ima, je v družini skupno. Koliko grehov
v družini prihaja od tod, če je mož zapravljivec in
ne skrbi za družino! Koliko žalosti, jeze, prepira,
preklinjevanja! Če žena in otroci ne morejo k
maši, ker nimajo obleke, bo zato dajal odgovor
mož, gospodar!

Gospodar mora skrbeti vsem v hiši za
zdravje.  Če kateri zboli, mora o pravem času po¬
klicati duhovnika pa tudi telesnega zdravnika.
Usmiljen mora biti tudi do hlapcev in dekel, kadar
zbole, in jim streči kakor lastnim otrokom, saj
so zboleli morda ravno zato, ker so se zanj
trudili, zanj delali!

44

Skrbeti mora za čast in dobro ime  svoje
hiše, svoje družine, seveda modro; varovati se
mora, da komu ne daje potuhe, ali da se ne
prenagli in začne tožbe in pravde, ko bi se brez
nje dalo vse lepo poravnati.

Mož kot poglavar v hiši mora svojo oblast
izvrševati z modrostjo in ljubeznijo.  „Nikar ne
bodi kakor lev v svoji hiši, da bi svojo družino
premetaval in svoje podložne zatiral." Sir. 4, 35.
Tako opominja Bog sam može. Mož torej ne
sme biti pretrd, neusmiljen, skop, zlasti proti
ženi  mora biti prijazen in ljubezniv. Sv. apostol
Pavel može še posebno opominja, naj ljubijo
svoje žene: „Možje, ljubite svoje žene, kakor
Kristus ljubi svojo cerkev." Ravno tako jih opo¬
minja sv. Peter, naj lepo ravnajo z ženami: Rav¬
najte z njimi po pameti kakor s slabejim, ženskim
spolom in jih imejte v časti, ker imajo tudi one
deležne biti milosti življenja!" 1. Pet. 3, 7. Mož
nikoli ne sme pozabiti, da je žena njegova po¬
močnica, ne pa dekla ali sužnja. „Naredimo mu
pomočnico,  njemu podobno", je rekel Bog in je
ustvaril Evo iz rebra Adamovega in jo pripeljal
Adamu. Ustvaril jo je iz rebra, ki je na strani,
pri srcu, v znamenje, da bo žena ob njegovi
strani hodila in mu pomagala nositi bremena
zakonskega stanu, zato pa mora biti možu žena
pri srcu, mora jo ljubiti. Bog ni žene ustvaril
iz moževe pete, da bi po nji teptal in jo
zaničeval. Zlasti v gotovih časih mora mož lepo
ravnati z ženo in ne je žaliti ali surov biti
proti nji.

Mož kot poglavar družine mora moliti  za
njen blagor, vsem dajati lep vzgled.  Če pa je
gospodarsurovež, preklinjevavec, pijanec, zaprav-

45

Ijivec, lenuh, če mu ni mar za molitev, če zane¬
marja službo božjo, redko prejema sv. zakramente
ali nikoli, če zabavlja čez bratovščine in duhov¬
nike, prebira veri sovražne liste in časopise ali
se celo naroča nanje, kakšne odgovornosti si
nakopava na svojo revno dušo! Kakšna sodba
ga čaka!

8. O posebnih dolžnostih žene.

Ker je mož glava žene, je naravno, da mora
biti žena možu pokorna.  „Možu boš podložna",
je Bog rekel ženi že v raju. Pokorščino sveti
apostol Pavel še posebno zabičava ženam: „Žene
naj bodo svojim možem podložne, kakor Go¬
spodu." Efež. 5, 22. „Ne pripustim pa ženi, da
bi nad možem gospodovala, ampak tiho naj bo."
1. Tim. 2, 12. Nenaravno je, če hoče ona imeti
povsod prvo in zadnjo besedo in moža straho¬
vati, ker hoče od Boga postavljeni red prevrniti.
Le v posebnih, izvanrednih okolnostih bi smela
žena gospodariti, n. pr. če mož res ni zmožen
zato ali je zapravljivec.

Seveda ni dolžna žena možu pokorščine,
kadar bi zahteval kaj pregrešnega od nje. Te
pravice in oblasti mu Bog ni dal. V takih slučajih
mu mora resno in odločno povedati: „Bogu
moram biti bolj pokorna kot ljudem."

Kaj pa naj stori žena, če njeni starisi od
nje kaj zahtevajo, kar mož prepoveduje,  komu
naj bo pokorna, starišem ali možu? Starišem je
vedno dolžna spoštovanje in ljubezen, pokorščino
pa je dolžna bolj možu kot starišem. Stariši so
jo pustili iz svoje oblasti, ko je prišla pod mo¬
ževo oblast „Človek bo zapustil očeta in mater
in se držal svoje žene", beremo v sv. pismu o

— 46

možu, I. Mojz. 2, 24, kar ravno tako velja o ženi.
Ko bi prišlo kedaj tako daleč, da bi morala žena
zapustiti ali stariše ali moža, morala bi zapustiti
stariše in ne moža.

Ker je žena dana možu v pomoč  in ni na¬
vadna dekla ali sužnja moževa, ima pravico,
dajati možu dobre svete in celo dolžnost, ako
bi mož hotel storiti kaj napačnega. Mož nima
tedaj pravice zarohneti nad njo: „Kaj tebi mar,
jaz sem gospodar, jaz delam, kar hočem“. Mar
ji mora biti, da mož ne postane nesrečen časno
ali večno, mar tudi za druge ude družine. Seveda
je mož pred vsem odgovoren za vse, žena je le
dolžna opozoriti ga na to ali ono, če sam ne
stori, kar je njegova dolžnost; če je pa noče
poslušati in sama ne more zabraniti hudega, pade
vsa odgovornost le na moža.

Tudi ženi je treba velike modrosti , da bo
res lep vzgled možu in celi družini. Biti mora
ponižna , ne sme se nositi ošabno, potratljivo, čez
svoj stan. Biti mora postrežljiva , možu naj bere
že na očeh, kaj bi rad in mu postreže, ne da bi
čakala, kdaj ji sam reče. Ljubeznivost  je pri ženi
lepa čednost, varuje naj se torej čmernosti, naj
ne bo kakor osa, naj se ne zadira jezno in pa
sitna naj nikar ne bo. Tudi kadar mora svariti,
k dobremu opominjati, mora biti previdna. Ne
sme preveč zahtevati od moža, sicer bo njena
gorečnost več škodovala nego koristila; predolgih
pridig mu ne sme delati, več bo opravila, če mu
kratko pa mirno in ljubeznivo pove, kar mora.
Pred vsem pa potrebuje v svojem težavnem stanu
potrpežljivosti,  o kateri sem pa že govoril.

Žena mora biti dobra gospodinja,  skrbna
za moža in otroke in celo družino. Vse mora

— 47  —

biti pri hiši snažno in v lepem redu. Če stopim
v hišo in najdem po hiši polno nesnage, na peči
se parijo umazane cunje, otroci so raztrgani in
umazani, precej vem, da ne more biti v hiši
dobra gospodinja; in če je še sama vsa zanemar¬
jena, se mora človeku kar gnusiti.

Dobra gospodinja se zlasti po tem spozna,
če je varčna.  Kakor se zahteva od moža, da dela
in se trudi za družino, se pa od žene zahteva,
da tistega, kar mož pridobi, lahkomiselno ne
zapravlja, temveč varčno porablja, ohranjuje in
množi.

Varčna gospodinja je velik blagoslov za
družino, zato hočem tukaj podati nekaj navodil,
kako naj žena varčno gospodinji.

Prvo pravilo: Kar kupiš, precej plačaj!
Kako hitro se nabere dolg, če se vse sproti ne
plačuje, in kako težko je potem plačati! Koliko
jih je že zašlo v dolgove in nesrečo, ker so
preveč na upanje kupovali!

Drugo pravilo: Kupite, kar je v resnici po¬
trebno  in le, kadar  je potrebno! Če vidiš na
sejmu še tako lepe pisane rute, naj hči še tako
lepo prosi, da ji kupi ono blago za obleko, ki
ji je tako všeč, naj prodajavec še tako hvali,
kako po ceni lahko dobiš to in ono, da take
priložnosti ne bo nikoli več, vselej vprašaj najprej:
„Ali je v resnici potrebno, da to ali ono kupim?"
Zapomni si resnico: Ce je kaka reč še tako po
ceni, vselej je predraga, če ni zares potrebna.
Zlasti nespametno je kupovati nepotrebne mno¬
žine živeža in obleke. To je zapravljivost, ki
velikokrat kali hišni mir.

Tretje pravilo: Kupuj sicer priprosto, toda
dobro  blago. Marsikatera gospodinja misli, če bolj

- 48  —

po ceni kupi, boljše kupi. Toda nenavadno nizke
cene blago je večinoma slabo in zato dvakrat
predrago, ker bo treba kmalu drugo kupiti. Kar
je v resnici dobro, mora imeti primerno ceno.
Ceneje kupi le tedaj, ako si prepričana, da je
blago res dobro, trpežno in stanovitno.

Četrto pravilo: Varčno in po pameti go¬
spodinji  s tem, kar si kupila.  Stori sama in s
pomočjo odraslih otrok, kar se le more storiti.
Tako ne bo treba hlapcev in dekel, ali vsaj toliko
ne. Veliko se prihrani, ako se vsako poškodo¬
vanje orodja, hišne oprave, obleke takoj popravi,
ko se zapazi. Dobra gospodinja sama zna obleko
zašiti in tudi vsaj nekatere vrste oblačil, kakor
srajce in drugo perilo sama narediti, s tem veliko
prihrani. Kar žena prihrani, je tako dobro, kakor
kar mož zasluži. Če pa žena ni varčna, znosi več
iz hiše, kakor kar mož prinese v hišo.

Zelo važno je, da je gospodinja varčna v
kuhinji.  Marsikatera porabi veliko zabele in drugih
reči, pa vendar slabo in neokusno skuha, ko
druga polovico manj porabi, pa jvendar dobro
in okusno jed prinese na mizo. Če gospodinja
pri napravljanju jedi ni skrbna, če je nevedna,
zanikrna, potratljiva, moža spravi lahko v veliko
jezo in ga, rekel bi, s takim ravnanjem sili, da
začne zahajati v krčmo.

Peto pravilo: Ne živi in ne oblači se čez
svoj stan,  in ne trpi kaj takega tudi pri otrokih.
Kako so nekatera dekleta nališpana, nosijo uro,
prstane, rokovice, polno nepotrebnih pritiklin, da
bi človek mislil, da je kaka gospodičina iz mesta,
pa je doma iz raztrgane bajte, kjer velikrat ne¬
slano jedo in imajo okna s cunjami zamašena!
Taka potrata je greh.

— 49 —

Bodi varčna in nikoli ne bo resničnega po¬
manjkanja pri hiši, pač pa boš še lahko drugim
kaj dobrega storila. Na to še posebno opozarjam,
varčnost se ne sme spremeniti v skopost;  če ve¬
likih darov ne moreš dajati, dajaj pa majhne
darove toliko bolj pogosto in rada in z veselim
srcem. Ne vstraši se nikoli reveža, ki pride prosit
vbogajme, ampak razveseli se, da moreš storiti
dobro delo, katero bo Bog enkrat povrnil sto¬
tero, pa tudi v dobre namene rada dajaj po svojih
močeh, bodi radodarna.

Mož je sicer prvi v družini in žena le nje¬
gova pomočnica in vendar ima žena čudovito
moč  v človeški družbi. Sreča ali nesreča na svetu
večinoma prihaja od žene. Kjer je pobožna žena
in dobra gospodinja, tam je srečen mož in so
dobri otroci. Le do kraja izprijen mož ne^ po¬
sluša več ljubeznive besede svoje žene. Če je
mož še tako hudoben in se še tako malo meni
za družino, vendar dobra žena veliko hudega
zabrani in velikrat reši celo družino propada.
Nasprotno, če je mož še tako dober, pa žena
ni nič prida, trpela bo zaradi nje cela družina.
Slabe žene ne spreobrne noben mož, naj bo še
tako dober, pač pa slaba žena popači še tako
dobrega moža. „lz oblačil pride molj, od žene pa
moževa hudobija" Sirah 42, 13., tako trdi sam
sv. Duh. Prav zanimivo je res, kako sv. pismo
govori o ženi. Zapisati hočem tukaj vsaj nekatere
izreke sv. pisma o ženi.

O hudobni ženi  govori tako-le:

„Boljši je v kotu na strehi sedeti, kakor s
prepirljivo ženo in v ravno tisti hiši." Preg. 21, 9.

„Boljši je v puščavi prebivati, kakor s prepirljivo
in togotno ženo." Preg. 21, 19. „Votla streha o

4

— 50

zimskem času in prepirljiva ženska sta si enaki. 1 '
Preg. 27, 15. „Ni je večje jeze, kakor ženska jeza.
Boljše je zraven leva in zmaja stanovati, kakor
pri hudobni ženi prebivati. Hudobija ženi obličje
spremeni (ona kakor medved svoj obraz otemni):
da se kaže kakor žalostno oblačilo. Vsaka hudobija
je majhna proti ženski hudobiji; z grešniki bodi
njen del. Kar je peščen pot v breg nogam starega
človeka, to je jezična žena pokojnemu možu.
Hudobna žena dela potrto srce in žalostno obličje
in srčno bolečino," Sirah 25. „Hudobna žena je
kakor jarem volov, ki semtertja vlečeta; kdor njo
ima, je, kakor kdor škorpijona prime." Sirah 26, 10.

Kaj misli ljudstvo o hudobni ženski, prav
kratko pove s pregovorom: „Kar hudič ne more,
pa baba pomore." Kaj ne, huda, ostra, obsodba?
Pa kdor je imel kdaj opraviti s kako vražjo
žensko, si tako sodbo lahko razlaga.

Kakor sv. pismo hudo sodbo izreka o hu¬
dobnih ženah, pa skoro še bolj hvali dobro ženo.
Pravi namreč:

„Kdor najde dobro ženo, najde nekaj do¬
brega, in bo prejemal veselje od Gospoda."
Preg. 18,22. „Srečen mož, ki ima dobro ženo;
zakaj število njegovih let bo še enkrat toliko.
Srčna žena razveseljuje svojega moža, in on bo
leta svojega življenja v miru izpolnil. Dobra žena
dober dar; ona bo delež bogaboječih (in dana
možu zavoljo njegovih dobrih del). Bodisi bogat
ali siromak, je njegovo srce zadovoljno in njegov
obraz vesel vsaki čas." Sirah. 26. Pri teh besedah
moram nekoliko obstati. Mislil naj bi nanje vsak,
ki hoče stopiti v zakon in išče dobre žene. Naj
nikar ne gleda samo na denar ali lepoto, ampak
naj glede na nje lastnosti. Če izbere dobro ženo,

51

bo srečen in zadovoljen z njo, četudi ni bogata
ali ravno preveč lepa; če pa dobi še tako bogato
in lepo, kaj pomaga, ako ni dobra žena? Neza¬
dovoljen bo in morda celo nesrečen zaradi nje.

Sv. pismo pa še hvali dobro ženo:

„Prijetnost pridne žene moža razveseljuje
in njega kosti mazili. Razumna in tiha žena,
dobro podučena duša, se z ničemer ne zamenja.
Dar čez vse darove je sveta, sramežljiva žena.
Kakor vzhajajoče solnce v višavi božji svetu,
tako je brhkota dobre žene v lepotijo njeni hiši.“
Sirah 26. „Kdor ima dobro ženo, začne bogateti;
on ima pomoč in steber, na katerega se naslanja."
Sirah 36, 26. Ali jo more še bolj hvaliti? Katera
žena si ne bi prizadevala rada, da postane vredna
take hvale?

Kako ljudstvo sodi o dobri ženi, pa pove
pregovor: „Dobra žena podpira hiši tri vogale."

4

O dolžnostih zakonskih, ki jih imajo
kot stariši.

Zakonska sta si dolžna: izrejati otroke v
strahu božjem in skrbeti za njihov časni in večni
blagor. (Katekizem vpr. 735, 3.)

Najimenitnejša pa tudi najtežavnejša in od¬
govornosti najpolnejša dolžnost zakonskih je,
otroke izrejati v strahu božjem in skrbeti za
njihov časni in večni blagor.

Ker morajo stariši namestu Boga na zemlji
skrbeti, da dosežejo otroci, ljubljenci božji, na
svetu časno, po smrti pa večno srečo v nebesih,
smejo se po vsi pravici v tem oziru imenovati
namestniki božji.

Če imenuje vladar koga za svojega namest¬
nika, da namestu njega, v njegovem imenu opravi
važen posel, kolika čast zanj, ker mu vladar
izkaže toliko zaupanje; pa tudi kolika dolžnost
zanj, da ta posel dobro opravi, in nič takega
ne stori, kar bi vladarju delalo žalost ali sramoto!

Kolika čast, koliko zaupanje šele za zakonske,
katere sam Bog, vladar nebes in zemlje, izvoli
za svoje namestnike na zemlji in jim izroči tako
imeniten posel, otroke obvarovati hudega na
zemlji in jih pripeljati v nebesa! Le pomislimo,
otroci so prava lastnina božja,  ker jih je Bog
ustvaril; pri sv. krstu jih je celo sprejel za svoje
otroke, imajo neumrljivo dušo, ustvarjeno po
božji podobi, ki je lepša in dragocenejša kot vse

— 53 —

dragocenosti sveta; zanje je Sin božji trpel grozo¬
vite muke, zanje prelil svojo srčno kri; Bog jih
tako ljubi, da jih hoče po kratkem zemeljskem
življenju za vselej vzeti v svojo očetovsko hišo,
v nebesa, objeti jih in pritisniti na svoje oče¬
tovsko srce, in jih vekomaj osrečiti. In za te
otroke, ljubljence božje, morajo stariši na zemlji
skrbeti namestu Boga! Kako vzvišen, kako ime¬
niten poklic!  Koliko plačilo jih čaka, ako bodo
posel, ki jim ga je Bog zaupal, dobro izvršili,
ako bodo od Boga jim izročene o roke izredili
za Boga in večno zveličanje! Nasprotno, kakšna
sodba bo zadela stariše, če svojih otrok ne bodo
izredili za Boga, za nebesa, ampak za svet, za
greh, za satana, za pekel. Kako bodo zatrepetali
na dnu srca, ko jih bo vprašal večni sodnik:
„Kje so otroci, katere sem vam bil zaupal in
izročil v varstvo? Moji so, nazaj jih hočem zdaj
imeti!“ Gorje jim, ako jih ne bodo mogli Bogu
nazaj izročiti, gorje jim, ako jih bo vzel pekel!

„Boljše je brez otrok umreti, kakor hudobne
otroke zapustiti" (Sirah 16, 4.), pravi sam sveti
Duh. In sveti Janez Krizostom pravi: „Z največjo
ostrostjo bo božji sodnik sodil tiste stariše, ki so
zanemarjali svoje dolžnosti in mu uropali otroke,
katere je tako neizrekljivo ljubil, pa so jih izročili
satanu. Prekletstvo božje bo zadelo take stariše,
ker tako govori Bog po preroku. „Preklet, kateri
delo božje slabo opravlja!"

Že ta visoki poklic, ker so namreč stariši
namestniki božji na zemlji glede otrok, zahteva,
da stariši otroke izrejajo za nebesa. Pa otroci so
tudi lastnina starišev,  kri od njih krvi, skrbeti
morajo torej tudi že zaraditega za srečo otrok,
časno in večno. Najbolj pa skrbe za časno in

— 54  —

večno srečo otrok, ako jih izrejajo v strahu božjem ,
saj je od dobre krščanske vzgoje zavisna časna
in večna sreča otrok.

Brez dvoma morajo stariši skrbeti za časni
blagor  otrok. Čez nekaj let si bodo morali otroci
sami kruh služiti, sami nase navezani v svetu živeti;
zato je dolžnost starišev, da jih nauče ali jih puste
naučiti se, kar bodo potrebovali, da se bodo
mogli v svetu pošteno preživljati.

Toda ali je pa to že vse? Ali druge skrbi
ni treba starišem imeti za otroke? Ali je edini
namen človekov na zemlji, da je in preživi svoje
telo, ki bo kmalu črvom v jed, da more bolj
zložno živeti na zemlji in dobi veljavo pri ljudeh?
Otroci nimajo samo telesa, imajo tudi neumrljivo
dušo; za oboje, za Jelo in dušo svojih otrok mo¬
rajo stariši skrbeti. Se vedno so v veljavi besede
Kristusove: „Kaj pomaga človeku, če cel svet pri¬
dobi, na svoji duši pa škodo trpi ?“ Kaj pomaga
torej, ako stariši svoje otroke izrede za dobre
rokodelce, kmete, učenjake, bogatine, če pa zane¬
marjajo njih krščansko vzgojo? Krščanska vzgoja ,
vzgoja v strahu božjem stori otroke srečne že na
zemlji, od nje je zavisna tudi večnost otrok.

Krščanska izreja otrok je kakor bogata setev,
ki kmalu prinaša sad, in še potem zori, ko je roka
očetova ali materina, ki jo je sejala, že zdavnaj
strohnela v zemlji. Dobro, krščansko vzgojeni
otroci so srečni sami in srečo in blagoslov pri¬
našajo tudi drugim, njih dobra dela segajo še
onkraj groba in ostanejo celo večnost.

Nasprotno pa otroci, ki so z mladega za¬
nemarjeni, razvajeni, popačeni, strupeno seme hu¬
dobije sejejo naprej in naprej, prinašajo žalost in
gorje ne samo domačim, ampak so nesreča za

— 55

celo občino, celo deželo, napravijo na svetu veliko
zlega, ki ne neha kmalu, in njihov spomin ostane
preklet, ko že nov rod hodi po zemlji in njih
ni že več ne kosti ne prsti.

Kako važna je torej izreja, vzgoja otrok!
Blagoslov ali prekletstvo prinaša za sedanje in
pozne rodove, stariši pa se udeležujejo tega bla¬
goslova ali prekletstva, kakor so izrejali otroke.

Naj bi stariši nikoli ne pozabili strašne res¬
nice: Vseh grehov svojih otrok, katere
otroci store vsled slabe izreje, ude¬
leže se tudi stariši,  vsi leže z dvojno težo
na njih ubogi duši.

Stariši imajo v rokah, rekel bi, srečo ali ne¬
srečo, smrt ali življenje, pekel ali nebesa svojih
otrok; zato pa, kjer bodo otroci, tam  bodo stariši
v večnosti, uče sveti učeniki.

Pa kako malo mislijo na to svojo najime¬
nitnejšo dolžnost mnogi, ki hočejo stopiti v zakon,
kako slabo ali nič niso podučeni,  kako naj izre-
jajo otroke! Predno kdo more postati duhovnik,
mora se več let pripravljati, da je natančno po¬
dučen o dolžnostih duhovskega stanu; kdor hoče
postati sodnik, zdravnik, se mora ravno tako več
let pripravljati za svoj stan, da, celo kdor hoče
postati rokodelec, obrtnik, čevljar, mizar, kovač,
dimnikar, mora se prej učiti; le mnogi, ki hočejo
stopiti v zakon, postati očetje, matere, se tako
malo menijo, da bi se prej zadostno podučili,
kako bi mogli otroke prav izrejati. Ali se je tedaj
čuditi, da je svet tako izprijen in popačen? Ko¬
liko odgovornost si nakopavajo, ki tako lahko¬
miselno stopajo v zakon!

V ti mali knjižici pač ne morem natančno
govoriti o vseh dolžnostih, ki jih imajo stariši

— 56  —

do otrok, kako naj jih izrejajo v strahu božjem.
Priporočam pa, naj porabijo vsako priložnost,
kjer bi se mogli kaj podučiti o dobri vzgoji otrok.
Hodijo naj pridno h krščanskim naukom, naj ni¬
koli brez opravičenega vzroka ne izostanejo od
velikonočnega izpraševanja, kjer se dajejo po¬
sebni stanovski nauki; zapišejo naj se v Marijino
družbo mož oziroma žen če je v župniji, ker se
pri družbenih shodih obravnavajo stanovske dolž¬
nosti; zapišejo naj se v družbo sv. Mohorja, kateri
še niso, ker se marsikateri nauk ali vzgled dobi
v mohorskih knjigah; tudi kak krščanski list ali
časopis je dobro imeti pri hiši, ker taki listi pri¬
našajo mnogokrat za vzgojo važne reči.

Sicer pa rečem, če so stariši sami prešinjeni
od pravega krščanstva, če res z vso vnemo in
gorečnostjo skrbe za svoje vzveličanje, bodo brez
posebnih podukov lahko vselej pravo zadeli in
tudi otroke v strahu božjem izrejali, vendar pa
moram na nekatere dolžnosti glede otrok še po¬
sebej opozoriti.

1. O izreji pred rojstvom otrok.

Kadar žena spozna, da jo je Bog blagoslovil,
naj možu pove, da oba skupaj zato zahvalita Boga
in ga prosita, da bi se vse srečno izteklo za
mater in otroka. Oba, mož in žena, zlasti pa še
žena, imata v tistem času, ko pričakujeta dete, po¬
sebne dolžnosti.

Kakršna je mati v onem času, tak kaj rad po¬
stane tudi otrok, ali vsaj večje nagnenje ima do
onih materinih lastnosti, dobrih in slabih. Žena
se mora 'v tistem času varovati vsake strasti, zlasti
prevelike razburjenosti, togote, žalosti, pijanosti;
nasprotno pa naj si prizadeva za veliko krotkost,

— 57

zmernost, pobožnost. Večkrat naj prejema svete
zakramente in priporoča dete, katero pričakuje,
božjemu detetu Jezusu in je daruje nebeški ma¬
teri Mariji.

Oba, mož in žena, se morata zavedati, da Bog
precej pri spočetju človeku ustvari dušo in da za
vsako neumrljivo dušo veljajo besede Kristusove:
„Kdor ni prerojen iz vode in sv. Duha, ne more
priti v nebeško kraljestvo." Jan. 3, 5. Če otrok
umrje brez  sr. krsta,  ne bo gledal nikoli obličja
božjega. Kolika odgovornost torej za zakonska,
ako bi zakrivila, da bi otrok ne dosegel milosti
sv. krsta! Paziti morata torej, da se ne zgodi taka
nesreča, da ne postaneta ubijavca telesnega in
dušnega življenja svojega otroka.

O koliko ubijavcev in ubijavk hodi po zemlji,
za katere posvetna gosposka ne ve in jih ne kaz¬
nuje, toda božji pravici ne bodo ušli!

Če žena ne ve, kako naj živi v času, ko
pričakuje dete, vpraša naj izpovednika, da jo po¬
duči in potem naj sama poduči tudi moža, na kaj
mora paziti v onem času.

2. O izreji po rojstvu otrok.

Naravna postava veleva, da mati otroka sama
doji. Otrok z materino hrano vse vsrkava tudi
lastnosti materine, dobre in slabe. Kar sem rekel,
kako naj živi mati v blagoslovljenem stanu, velja
tudi o tem času.

K sebi na posteljo mati ne sme otroka jemati,
da ga ne zaduši, kar se je že velikrat zgodilo.

Kmalu je treba otroku preskrbeti milost
sr. krsta.  V resnični sili sme vsak krstiti; če dru¬
gega sposobnega človeka ni blizu, tudi lastni
oče ali mati.

— 58  —

Kdor v sili krsti,  naj najprej naredi namen,
da hoče tako krstiti, kakor zapoveduje sv. cerkev,
potem naj iz kakšne posode (če le more) mlačne
vode zliva počasi na čelo otrokovo in med ob-
livanjem naj govori razločno besede: „Jaz te
krstim v imenu Očeta in Sina in svetega Duha.“
Ko bi najprej oblil, potem šele izgovoril te
besede, bi otrok ne bil krščen; ravno tako tudi
ne, ako bi eden oblival, drugi pa izgovarjal besede,
ali ako bi izpustil katero božjo osebo, da ne bi
izgovoril vseh treh; ali ko bi izpustil besedo
„krstim“ ali besedo „te“, tudi beseda „in“ pred
vsako božjo osebo se ne sme izpustiti; ako bi
pa otroku ne dal nobenega imena ali moškemu
žensko, ženski moško ime, bi bil krst vendar
veljaven.

Ako bi otroka oblil na roki, na nogi ali
drugem delu telesa in ne na glavi, bi ne bilo
gotovo, da je otrok veljavno krščen, in bi se
moral še enkrat krstiti na glavi pod pogojem:
„Če še nisi krščen, te krstim itd.“

Ker mora voda pri oblivanju teči po koži,
se ne sme oblivati samo po laseh tako, da bi
voda ne prišla do kože; najbolj varno je oblivati
po čelu tako, da voda teče  po njem, ne samo,
da stoji na čelu par kapljic.

Dvojček se mora vsak posebej obliti in pri
vsakem posebej se morajo izgovoriti besede:
Jaz te krstim itd. Če ni videti pri otroku nobenega
znamenja, da živi, ni še gotovo, da je mrtev,
krsti naj se pogojno: „Če živiš, te krstim itd.“
Pa ne samo popolnoma razviti otroci, ampak
tudi taki se morajo krstiti, ki še niso popolnoma
razviti, ki so pred časom rojeni. Tudi ta negodna,
nerazvita človeška bitja imajo neumrljivo dušo

59 —

in se morajo krstiti, četudi na videz ni nobenega
življenja v njih, razven če je smrt gotova; gotova
pa je le, če se na njih pozna trohnoba. Ker gre
za večno zveličanje neumrljive duše, morajo biti
zakonski podučeni tudi o tem, kako se krstijo v
sili pred časom rojeni  otroci. Gorje jim, ako vsled
zakrivljene nevednosti ali zanikrnosti oropajo
svoje dete nebeškega kraljestva!

Če katera žer.a ni podučena o tem, naj
prosi izpovednika, da jo poduči, ona pa naj
potem poduči še moža.

Stariši morajo otroku izbrati botre krščan¬
skega življenja.

Kakor je Marija prinesla svoje 40 dni staro
dete v tempelj Bogu darovat, tako naj krščanska
mati prinese svoje novorojeno dete v cerkev, ko
prvič zopet gre v njo. Res lepo je, da je njena
prva pot iz hiše v cerkev zahvalit Boga za drago¬
ceni dar, ki ga ji je dal, zlasti zahvalit ga za
milost sv. krsta, ki jo je dosegel njen otrok, in
prosit blagoslova in sreče zanj.

Sv. cerkev deli takim materam poseben bla¬
goslov in jo s prelepimi molitvami vpelje  v cerkev.

Zaukazano sicer ni, da pride mati k vpelja-
vanju, a toplo se ji mora priporočati; tudi ni
zaukazano, da bi prišla z otrokom, a pride naj
z otrokom, če le more. Ta blagoslov pa se sme
deliti le poštenim materam, ki so v pravem zakonu
dobile otroka, ne pa nezakonskim, ki so z grehom
postale matere.

Prva pot za mater po rojstvu otrokovem
naj bi bila torej pot v cerkev. Vendar mati ne
stopi kar brž v cerkev. Pred cerkvenimi vratmi
poklekne, da s tem pokaže svojo ponižnost in
veliko hrepenenje po božjem blagoslovu. V roki

— 60 —

drži gorečo svečo v znamenje, da hoče hoditi s
svojim otrokom v luči sv. vere. Mašnik v koretlju
in beli štoli jo pokropi z blagoslovljeno vodo in
moli 23. psalm, ki se začne: »Gospodova je zemlja

.“ z njim dopoveduje materi čednosti, katere

bodo nji in otroku prinesle večno srečo, opo¬
minja jo, da je Bog gospodar vsega, da mu mora
biti hvaležna za vse, kar ji je dal. Ko zmoli psalm,
poda ji konec štole, da jo poljubi in jo vpelje
v cerkev z besedami: „Stopi v hišo božjo, moli
Sina blažene device Marije, ki ti je podelil rodo¬
vitnost." Ko mati pride pred altar, jo mašnik
spominja na to, da Gospod družine povzdiguje,
naj vanj zaupa, da bo z njegovo pomočjo svojo
najtežavnejšo dolžnost izpolnila, da bo namreč
otroka prav izredila in v nebesa pripeljala, in
kliče nebeškega blagoslova nad njo. Kako gin-
ljivo je to, kako sveta cerkev moli za krščanske
matere. — Krščanska mati, sama na sebi tako sla¬
botna stvar, pa ima imenitno dolžnost, iz otročiča,
ki ga drži v naročju, napraviti dobrega, človeški
družbi koristnega uda, cerkvi dobrega kristijana,
Kristusu vrednega brata, nebesom svetnika! V
materinem naročju se odloči cela prihodnjost
človeka, mir v družinah, sreča na zemlji!

Kadar krščanska mati prvič svojega otroka
prinese v cerkev, naj bi dobro pomislila, kaj ji
je Bog izročil, koliko je zavisno od nje! Tisti
otrok, ki ga drži v naročju, bo enkrat ali svetnik
v nebesih ali pa bo med zavrženimi duhovi v
peklu. Resno naj premišlja tisto vprašanje: „Kaj
bo iz tega deteta?" in naj svoje dete priporoči
božjemu detetu Jezusu, in trdno, odločno sklene,
da bo otroka izrejala v strahu božjem in ga iz¬
redila za Boga in večno zveličanje.

O nekaterih pravilih
krščanske vzgoje.

Rekel sem že, da ne morem tukaj podati
popolnega poduka o krščanski vzgoji, omenim
le na kratko, kakšne dolžnosti oziroma pravice
imajo stariši kot krščanski vzgojitelji. Pred vsem
naj si zapomnijo, da je največje važnosti, kako
prvega otroka  izrede. Če prvega otroka izrede
v strahu božjem, pomagal jim bo svoj čas veliko
pri vzgoji drugih otrok, če pa prvega slabo iz¬
rede, pohujševal bo mlajše brate in sestre in pri
vsi svoji dobri volji ne bodo dosegli pri vzgoji
posebnih vspehov. Da pa bodo stariši svoje
otroke res izredili za Boga in večno zveličanje,
morajo jih: učiti, svariti, kaznovati, lep vzgled
jim dajati in moliti zanje.

1. O učenju.

Stariši morajo otroke učiti.  Kaj? Učiti jih
morajo, kako naj žive, da^ dosežejo namen, za
kateri jih je ustvaril Bog. Čemu je Bog človeka
ustvaril in kako človek doseže svoj zadnji namen,
pove katekizem (vpr. 92): „Bog je ustvaril člo¬
veka, da ga spoznava, ga časti, ljubi in mu služi
ter se tako večno zveliča.“ Stariši morajo torej
otroke učiti Boga spoznavati, ga častiti, ljubiti in
mu služiti.

62 —

Kdaj  naj jih začno tega učiti? Modri Sirah
pravi: „Ako imaš sinove, uči jih od mladosti .“
(7, 25.) Mlado srce se najlaglje da nagniti ali na
dobro ali na slabo stran. Mlado drevo se lahko
upogne, staro se več ne da. Kdor v zgodnji mla¬
dosti ni otrok v strahu božjem izrejal, ne bo
nikoli več mogel zamude popolnoma popraviti.

Ko otrok začne v šolo hoditi,  mora že znati
lepo pokrižati se, očenaš in češčenamarijo moliti,
šest resnic našteti in temeljni nauk o presv. Trojici;
mora vedeti, kako se mora pri molitvi, v cerkvi,
med službo božjo dostojno obnašati. Kadar začne
v šolo hoditi, morajo ga redno pošiljati v šolo,
kadar se nauči brati, mu morajo kupiti katekizem
in zahtevati, da se ga pridno uči; zlasti za prvo
spoved in prvo sveto obhajilo  se mora dobro po¬
dučiti in pripraviti.

V najzgodnji mladosti že morajo stariši otroka
toliko podučiti, da se bo zavedal, da so stariši
zanj namestniki božji na zemlji, da imajo dolžnost
učiti ga in zapovedovati mu v božjem imenu;
da je Bogu nepokoren, ako je starišem nepo¬
koren.

Pokorščina  je podlaga vsi vzgoji, brez
pokorščine se ne da ničesar doseči. Ker je pokor¬
ščina tako potrebna in tolikega pomena za dobro
vzgojo, hočem našteti pravila, po katerih naj bi
se stariši ravnali, da privadijo otroke pokorščine:

1. Privadi otroka pokorščine precej v prvi
mladosti.  Malo dete razodeva svojo voljo in svoje
želje na različne načine: z jokanjem in vpitjem,
ali pa mahaje z rokami in nogami itd. Tu pa mora
mati dobro paziti, so li želje opravičene in otroku
koristne ali pa ne. Opravičeno zahtevanje, n. pr.
potrebna hrana, snaga, zadostna gorkota itd. naj

— 63

se otroku takoj izpolni; nepotrebnih ali celo na¬
pačnih zahtev pa mu nikoli ne izpolnuj; otrok
se bo polagoma sam odvadil reči, katerih nikoli
ne dobi. V prvih letih je pri otroku glavna reč:
privada,  misliti moramo mi mesto njega.

2. Kar zapoveš, zahtevaj tudi vselej, da se
zgodi.  Otrok mora  ubogati, ti ne smeš odnehati,
dokler ne stori, ne smeš pustiti, da bi kdo drugi
storil namestu njega ali celo sam!

3. Zapoveduj vselej v pravi meri!  Ogibati se
je treba preobilnega in brezkoristnega ukazovanja
ter nepotrebnega prepovedovanja. Osobito pa je
treba dobro premisliti poprej, da se otroku kaj
takega ne naklada, česar nikakor ne more iz¬
polniti.

4. Zapoveduj vselej mirno in dostojno, ne
iz jeze ali gole sitnosti!

5. Zapovedujta oba enako in vsem enako!

Otrok mora biti prepričan: kar so rekli oče,

to je tudi materina zapoved, in materino povelje
je tudi pri očetu v veljavi. Gorje, ako kateri otroku
potuho daje, če n. pr. oče otroka brani proti
materi in pravi: „Nič ne h6di, ni treba, kaj boš
mater poslušal ?!“ Ali pa, če se mati očitno po¬
teguje za otroka, da bi ne bil strahovan in ako
ga ni mogla očetovi šibi ubraniti, pa ga potem
boža in gladi, rekoč: „Sirota, ali so te oče že
spet tepli? nič ne maraj, pojdi le k meni, ti bože
— bože!“ Tako ravnanje se samo sodi, se pozneje
bridko vtepa takim nespametnim starišem. Stariši
naj tudi skrbe, da bodo vsi drugi v hiši spošto¬
vali njihovo voljo. Podpihovavca naj ne trpe v
hiši, marveč temu, kar stariši zapovedo ali pre¬
povedo otroku, naj pritrdi vsa hiša!

— 64 —

6. Pri ukazovanju ne smeš biti enostranski:
Ne smeš enega otroka rajši imeti kot drugega,
enemu zmeraj najtežja dela nalagati, drugemu
najlažja, enega za vsako malenkost kaznovati,
drugemu vse prizanesti. Tako ravnanje spridi
otroke.

7. Povelje naj bo kratko in jasno, brez
obetanja!  Plačilo naj mu bo zavest, da je storil
svojo dolžnost, če je ubogal. Otroku mora za¬
dostovati, ako vidi, da so stariši zadovoljni z
njegovim vedenjem, ali da vsaj niso nezadovoljni.
Seveda je dobro, da po storjenem delu včasih
pokažejo otroku svojo zadovoljnost.

8. Zapoveduj z ljubeznijo,  in tako pokaži,
da otroku dobro hočeš. Otroku je silno veliko
na tem, če vidi, da ga imajo oče in mati radi.
Ako pa so stariši s svojo osornostjo in pretirano
ostrostjo tako daleč prišli, da je otroku vse eno,
kaj o njem mislita oče in mati, naj ga ljubita ali
ne, potem mu ni mogoče več pomagati.

9. Pridobi si veljavo in spoštovanje pri
otrocih.  To se bo zgodilo, ako izpolnuješ prej
našteta pravila, ako pripraviš otroke do prepri¬
čanja, da jim le dobro hočeš, da zapoveduješ v
imenu božjem in se dostojno vedeš, kakor se
spodobi namestniku božjemu. Bodi prijazen, lju¬
bezniv proti otroku, toda ne smeš trpeti nikoli,
da bi te otrok semtertja vlačil, tepel, ti nagajal,
te smešil itd. četudi v šali, nikoli ne smeš trpeti,
da bi ti nespoštljivo odgovarjal, da bi se ti ustavljal.

10. Kadar otrok noče ubogati na prvo
besedo,  samo poglej, in če še za pogled ne mara,
tiho, mirno primi šibo v roko in ga kaznuj!
Zmerjanja, kletvine, žuganja se otrok ne bo bal,
če že ve, da se mu drugega ne bo nič zgodilo.

— 65 —

11. Navadi otroke reda!  Ob določenem
času morajo vstati, moliti, na delo iti, brez do¬
voljenja ne smejo iti z doma nikamor; ob dolo¬
čenem času morajo iti k počitku.

2. O svarjenju.

Stariši imajo dolžnost otroke svariti , odvra¬
čati jih od hudega, braniti jim v slabe druščine
in grešne priložnosti. Strašne besede govori Bog
po preroku Ecehielu, ki veljajo tudi starišem:
„Kadar hudobnemu porečem: Umrl boš, umrl,
pa mu ne oznaniš, ter ga ne opominjaš, da naj
se s svoje hude poti vrne in živi; bo hudobni
sam v svoji hudobiji umrl, toda njegovo kri bom
tirjal iz tvoje roke.“ Eceh. 3, 18.

Koliko stariši greše zoper to dolžnost, ne
morem dopovedati. Veliko jih je, ki jim je bolj
hudo, če jim krava v hlevu zboli ali pogine, kot
če njihov otrok zaide v smrtni greh in pogubo!

Ne morem opozoriti na vse nevarnosti, ki
utegnejo otroke pripraviti v večno pogubo, rečem
le splošno: največja nevarnost je za čistost,
sramežljivost  otrokovo. Ako to ohrani, ob¬
varoval se bo tudi drugih pregreh brez velike
težave; če pa izgubi sramežljivost, potem ga je
lahko zapeljati v najgrše pregrehe.

Posebno skrb morajo torej imeti stariši, da
njih otroci ostanejo sramežljivi. Ker je na tem
toliko ležeče, hočem podati nekaj potrebnih na¬
ukov, na kaj morajo stariši paziti, da otroci ne
izgube sramežljivosti.

Vsakemu otroku morajo dati svojo posteljico,
ne smeta po dva skupaj ležati, četudi sta enakega
spola, tudi dokler sta še majhna ne.

5

— 66  —

Otrok ne sme spati brez vsake obleke, pa
tudi nihče drugi ne v tisti sobi.

Kadar se otrok oblači ali slači, mora biti
sramežljiv, ne sme v sami srajci okrog letati, pa
tudi drugi morajo biti sramežljivi, kadar se slačijo
ali preoblačijo vpričo njih.

Živino k plemenu naj žene gospodar sam.

Otroci se ne smejo potikati po skrivnih kotih,
podih, mrvi, se ne smejo nagi kopati.

Strogo morajo stariši paziti, da se vpričo
otrok ne zine nobena nečista beseda, da nihče
ne uganja nesramnih šal; zlasti, če so tuji ljudje,
delavci pri hiši, morajo paziti, da kateri otrok ne
pohujša.

Kadar otrok kaj takega stori, kar ni spodobno,
četudi stori iz nevednosti, morajo mu koj pove¬
dati: „Tega ne smeš, to se ne spodobi."

Res otrok, dokler je majhen, nič slabega ne
misli; mnogih reči, ki jih vidi ali sliši, ne razume,
ali če se večkrat to zgodi, zamori se mu čut sra¬
mežljivosti, da takrat, ko se mu začne vzbujati
poželjivost, kaj lahko pade v ostudni greh ne¬
čistosti. Zato ne reci in ne stori vpričo otrok
nikoli nič takega, kar bi jih utegnilo pohujšati
in jim polagoma zamoriti čut sramežljivosti in ne
trpi tudi, da bi kdo drugi kaj takega rekel ali
storil.

Kakšne posledice ima to, ako so se otroci
že v prvih letih seznanili z rečmi, ki naj bi jih
izvedeli kolikor mogoče pozno, mi ni treba pra¬
viti; koliko pohujšanja, koliko zapeljevanja pri¬
haja odtod! Zakaj toliko mladeničev ni sram govo¬
riti grdih umazanosti, uganjati nespodobnih šal
med seboj ali z osebami drugega spola, zakaj
toliko deklin ni sram, če hočejo fantini z njimi

— 67  —

nespodobno šaliti se, zakaj se smejajo in kroho-
čejo umazanemu govorjenju, zakaj ne beže ali se
odločno ne ustavijo, kadar kak nesramnež svoje
nečiste roke stega po njih? Ker jih ni sram. Zakaj
jih pa ni sram? Čut sramežljivosti so izgubili, na¬
vajeni so takih reči že od mladosti.

Če je treba paziti pri malih otrocih, da ne
izgube sramežljivosti, pa morajo pri odraslih
otrocih  stariši imeti če večjo skrb.

Nikakor ne smejo trpeti, da bi se v hiši
shajali mladi ljudje obojega spola, popivali, ne¬
spodobne burke uganjali.

Hčera naj nikar ne silijo delati skupno z
drugim spolom brez nadzorstva n. pr. pri mrvi,
mlatvi, kadar se proso mane itd., naj jih ne po¬
šiljajo v mraku ali po noči iz hiše.

Ob nedeljah ali praznikih naj nikoli odrasle
hčere same doma ne ostanejo, ko drugi gredo
k službi božji. Mnogo deklet se je ob taki pri¬
ložnosti zaplelo v grešno znanje in so postale
nesrečne.

V druge župnije naj ne hodijo k maši, razen
v resnični potrebi, pa tudi takrat ne same, da se
jim na poti ne pridruži kak zapeljivec. Ravno to
velja, če hočejo iti na semenj, na božjo pot.

Na plese, po krčmah hoditi ne smejo ne
sinovi ne hčere. V slabe druščine jih ne smejo
puščati nikoli; tudi v gledišče ne, kadar bi se pred¬
stavljala spodtikljiva igra.

Posebno morajo paziti nato, da kateri ne
zaide v grešno znanje, in da fantje ne ponoču¬
jejo. Kjer imajo odrasle hčere spalnico, se mora
dati vse dobro zapreti, okna in vrata! Kako brez¬
skrbni so mnogi stariši v tem! Koliko greha store
otroci po noči, ko stariši mirno spe. „In ko so

5 *

68  —

ljudje spali, je prišel sovražnik." Kako se jim bo
godilo, ko se bodo enkrat vzbudili v večnosti?!

Če zapazijo, da ima kateri znanje,  naj po
svoji previdnosti brž ukrenejo, ali da se tista dva
vzameta, ali pa, da se znanje raztrga. Boljše je,
da se vzameta, ko da bi živela v grehu, saj kakor
si bosta postlala, tako bosta ležala. Gorje starišem,
ako jima brez pravičnega vzroka branijo v zakon,
da potem v grehu živita! Bog jih bo kaznoval
za grehe otrok!

Če se pa nočeta ali sploh ne moreta vzeti,
potem se mora znanje pretrgati, če ne, mora iti
pa od hiše proč, če je tudi lastni sin ali hči. Tudi
sv. Monika je od hiše zapodila svojega sina Avgu¬
ština, ker ni hotel pustiti grešne zveze. Pohuj-
šljivec se ne sme trpeti pri hiši, prej ko gre od
hiše, toliko boljše!

Zlasti če domač sin ali sorodnik nadleguje
deklo pri hiši ali hlapec domačo hčer, morajo
stariši brž odpraviti pohujšanje in priložnost v
greh. Če pa se boje, da bo en delavec potem
manj pri hiši in da bodo imeli škodo, ako po-
hujšljivca dajo od hiše, Bog lahko pošlje veliko
nesrečo nad hišo in bo še več škode; najhujša
škoda bo pa gotovo ta, ker bodo deležni vseh
grehov, ki jih bosta storila onadva vsled grešnega
znanja in se utegnejo vsled tega še večno po¬
gubiti.

Zelo previdni morajo biti stariši, kam dajo
ali puste otroke služit,  da se v službi ne izpri¬
dijo in ne izgube nedolžnosti. Tu se ne sme gle¬
dati na nekaj večji zaslužek, ampak na to, ali je hiša
krščanska, ali ni nevarnosti za nedolžnost ali sploh
za dušo otrokovo. Sami bi si otroci ne smeli iz¬
birati službe v zgodnji mladosti, premladih tudi

69 —

ni treba dajati v službo, ali vsaj daleč od doma¬
čega kraja ne, nikar ne v mesta. Kakor hitro sta¬
riši zapazijo, da je v kaki skužbi nevarnost za ne¬
dolžnost otrokovo, brž ga morajo vzeti iz tiste
službe.

Veliko pomagajo pri izreji starišem stanovske
družbe, kakor so Marijine družbe,  ako so otroci
udje takih družb. Nikoli naj jim ne branijo zapi¬
sati se v Marijino družbo, ampak še nagovarjajo
naj jih, da se zapišejo, in radi naj jih potem pu¬
ščajo k shodom. Dokler bodo njih otroci dobri,
zvesti Marijini otroci, se jim ni treba bati zanje.

3. O kaznovanju.

Stariši morajo tudi kaznovati.  Kazni so lahko
različne, a včasih je treba kaznovati tudi s šibo.
„Komur se šibe škoda zdi, sovraži svojega sina,
kdor ga pa ljubi, ga vedno strahuje." Preg. 13. 24.
„Ne odteguj otroku krotitve, zakaj če ga s šibo
udariš, ne bo umrl. Ti ga boš s šibo udaril, nje¬
govo dušo boš pa pekla rešil." Preg. 23, 13, 14.
Tako govori sv. Duh sam. Slovenski pregovor pa
pravi: Šiba novo mašo poje in naznanja s temi
besedami, koliko moč ima šiba, ako se prav in
o pravem času rabi; šiba lenega in malopridnega
otroka toliko poboljša, da postane lahko še mašnik.
S šibo kaznovati smejo in morajo le resnične pre¬
grehe, toda nikoli ne v jezi ali za take reči, ki jih
otroci niso storili iz hudobije, ali ki še celo niso
nič greh.

Kako greše stariši, ki so premehki  do otrok,
se jim otroci preveč smilijo in jim preveč priza¬
našajo, kaže nam vzgled o velikem duhovnu He-
iju v stari zavezi. Bog tepe take stariše že na tem

— 70

svetu, najhujšo šibo si spletajo sami. Ti otroci,
katerim tako prizanašajo, bodo njih največja po¬
kora na tem in na onem svetu.

4, O lepem vzgledu starišev.

Stariši morajo otrokom lep vzgled  dajati. Če
jih še tako lepo uče, pa sami tako ne delajo,
potem bodo vsi nauki zastonj. Kar z besedo zi¬
dajo, s slabim vzgledom podirajo. Jabolko ne
pade daleč od drevesa, pravi star pregovor, to
je: kakršen oče tak sin, kakrščna mati taka hči;
in Kristus pravi: „Ali se mar grozdje trga s trnja
ali fige z osata?" Dobro drevo ne more roditi
malopridnega sadu; tudi ne malopridno drevo

roditi dobrega sadu.“ Mat. 7, 16-Le izjema

je, če imajo včasih malopridni stariši dobre otroke
ali dobri slabe. Kadar si stariši vest izprašujejo,
naj pomislijo, kakšne grehe delajo njih otroci in
reči bodo morali včasih: „To so tudi naši grehi,
mi tudi tako grešimo; otroci so se naučili od nas,
mi smo jih pohujšali." Kaj pa pravi Kristus po-
hujšljivcem? „Gorje tistemu človeku, po katerem
pride pohujšanje. Bolje bi mu bilo, da bi se mu
obesil mlinski kamen na vrat, in bi se potopil v
globočino morja." Mat. 18. Če pa velja to gorje
vsakemu pohujšljivcu, koliko bolj starišem, ki bi
morali biti angeli varhi svojim otrokom in čuvati,
da bi jih kdo ne pohujšal, pa jih sami pohujšu¬
jejo? Gorje!

5. O molitvi starišev za otroke.

Stariši morajo za otroke moliti.  To je naj¬
boljši in zadnji pripomoček, otroke v strahu božjem

— 71

izrediti. Če ne pomaga ne nauk, ne prošnja, ne
lepa ne grda beseda, ne kazen, se ne sme še
obupati, saj ostane še molitev. Stanovitne molitve
Bog ne bo zavrgel. Sveta Monika je toliko časa
molila za hudobnega sina, da ga je zmolila, da
jo je Bog uslišal in se je sin izpreobrnil.

Stariši so še posebno dolžni moliti za otroke,
kadar otroci izbirajo stan; moliti morajo, da bi
prav izbrali. Kadar se je treba otroku odločiti za
poklic,  pa naj ne pozabijo, da ima otrok pravico
prosto voliti stan, stariši mu smejo in tudi mo¬
rajo samo svetovati, ne pa siliti ga v kak stan.
Kako nesrečen je človek, ki stan izgreši, sem po¬
vedal že v začetku. V koliko nesrečo bi torej sta¬
riši spravili otroke, ako bi jih v kak stan prisilili;
koliko odgovornost pred Bogom bi si nakopali!

O napakah pri vzgoji otrok.

Veliko se greši pri vzgoji otrok, veliko se
godi napak. Omeniti hočem vsaj najnavadnejše,
ker ne morem tukaj obširno govoriti o njih. „De-
toijub“ IV. 26 našteva te-le napake:

„1. Napačno je, če stariši vedno le v jezi
kaznujejo  svoje otroke, jih divje in neusmiljeno
kaznujejo, preklinjevaje in surovo zmerjaje. Namen
kazni je otrokovo poboljšanje; po takem nečlo¬
veškem kaznovanju pa se ne bo poboljšal nihče,
rajše še pohujšal.

2. Posebno napačno je, če s tako surovostjo
hočejo, rekel bi, vtepati krščanstvo  otrokom, mo¬
litve, očenaš, zapovedi itd. S takim vtepanjem
dobi otrok večkrat že v prvi mladosti nekakšen
stud do molitve in pobožnih vaj, in koliko je s
tem skaženega, pač vsakdo lahko razvidi.

3. Napak je, če stariši in vzgojitelji nikoli
niso dobri in prijazni do otrok,  če jih vedno le
grajajo in jim venomer razodevajo svojo neza¬
dovoljnost, če jim vedno kažejo le srpo podobo
strogega krotitelja, nikdar pa prijaznega obličja
dobrega očeta in ljubeče matere. Tako se odtuji
otrokovo srce in ugasne detinska ljubezen. Otroške
ljubezni pa ne nadomesti nobeno kreganje in
grajanje, nobena strogost in ostrost.

4. Nasprotno pa je ravno tako napačno, ako
se stariši in vzgojitelji vedno le laskajo in priku-
pujejo otrokom.  Posebno nespametno je, ako si
po vsaki kazni prizadevajo otroke potolažiti z

— 73 —

milovanjem in sladkarijami; ako si hočejo z darili
in obljubami šele, rekel bi, kupiti, kar bi moral
že iz otroške pokorščine storiti; ako morejo otroci
z vpitjem, razgrajanjem in jokanjem pri stariših
vse doseči, kakor da bi bile otročje solze dra¬
goceni biseri, ter bi bilo za vsako nenadomestljiva
škoda. Po ti poti postanejo otroci svojeglavni,
oblastni, nepokorni.

5. Napačno je otrokom žugati, kadar so za¬
služili kazen, in potem zopet žugati, ko so se na
novo kaj pregrešili, pretenja pa nikdar izpolniti.
Otroci kaj hitro izpazijo, da je blisk in grmenje
brez strele. Kmalu se ne bodo nič več bali ta¬
kega žuganja; v kratkem se mu bodo posmehovali.

6. Glavna napaka pri vzgoji je pa ta, če
enega otroka bolj ljubijo, kakor druge,  ker je
morebiti lepši, prijaznejši, spretnejši ali se zna
bolj prikupiti itd., in če skoro pri vsaki priliki
delajo razloček ter vse boljše in prijetnejše pri¬
voščijo svojemu ljubljencu. Tako nespametno rav¬
nanje ima silno slabe nasledke za vse otroke, za
one, ki so bolj ljubljeni, in za one, kateri so manj.
V mladih srcih se vzbudi nevoščljivost, škodo¬
željnost, ošabnost, maščevalnost itd., večkrat na¬
stane trpko sovraštvo za vse življenje. Le mislite
na zgodbo bratov Ezava in Jakoba. Stariši naj
imajo enako ljubezen do vseh otrok: dobre naj
skušajo z milobo in resnobo ohraniti v dobrem,
hudobne pa naj si tudi prizadevajo z milobo in
resnobo poboljšati in na pravo pot pripeljati."

O dolžnostih zakonskih
v posebnih okolnostih.

Razen do zdaj naštetih dolžnosti, utegnejo
zakonski imeti še druge dolžnosti, ki jih jim na¬
lagajo posebne okolnosti ali razmere, v katerih
se nahajajo. Navesti hočem nekaj takih razmer,
in pokazati, kako naj zakonski ravnajo v njih.

1. Mlada vzame starca.  Nočem reči, da ga
je vzela iz sebičnih namenov, da ji je bila pred
očmi bolj časna sreča, blagostanje na zemlji, ko
večna sreča onkraj groba; a to rečem, da se
mora v zakonu zelo zelo zatajevati, da ne po¬
stane nezadovoljna ali celo nesrečna poleg starega
moža, da mu bo vedno ohranila dolžno ljubezen
in zvestobo. Če ni v resnici prešinjena od pravega
krščanstva, imela bo veliko bridkih ur v zakonu,
začela se bo prostovoljno udajati kesanju, zakaj
je svoje mlado življenje navezala na življenje
starca. Postajal ji bo vedno bolj zopern, in naj
pridejo izkušnjave še od zunaj, naj se ji bliža
kak zapeljivec, pa utegne zabresti v strašno pre¬
greho prešestva, postati ubijalka, če ne v dejanju
pa v mislih, da bo komaj čakala, kdaj moža po-
neso iz hiše v zemljo. Kadar jo hoče nezado¬
voljnost premagati, kadar jo napada žalost in
kesanje, ker je vzela starca, naj se brž spomni,
da si je sama naložila breme, ki ji postaja ne¬
znosno; naj se brž spomni na obljubo, ki jo je

75 —

storila pri poroki in vzdihne k Bogu za pomoč
ter sklene, da hoče biti in ostati dobra, ljubezniva
žena svojemu možu. In če bo vselej, kadar jo
napade izkušnjava, tako storila, ostala bo stano¬
vitna in ne bo je premagal črni duh nezadovolj¬
nosti.

2. Mlad vzame staro.  Kar velja mladi, ki
vzame starca, velja še veliko bolj mlademu, ki
vzame staro; v veliki nevarnosti je, da zaide v
prešestvo, da bo ženo zaničeval in neprijazno z
njo ravnal. Naj se torej varuje vsega, kar bi ga
moglo zapeljati v nezvestobo in naj išče pomoči
pri Bogu, da premaga vse izkušnjave.

3. Mladenič vzame vdovo z otroci.  S pastorki
mora mož ravno tako ravnati, kakor z lastnimi
otroci, ne sme po zunanje delati razločka med
njimi; za vse enako mora skrbeti, vse enako ljubiti.

4. Dekle vzame vdovca z otroci.  Mačeha
je prišla že v pregovor, tako, da ta beseda na¬
vadno pomeni hudo, hudobno žensko. Po mače¬
hovsko s kom ravnati pomeni, grdo, trdo ne¬
usmiljeno z njim ravnati. To priča, da mačehe
navadno grdo ravnajo s pastorki. Pa je tudi res;
ako pogledamo v življenje, se lahko o tem pre¬
pričamo. Malo je dobrih mačeh, da bi s pastorki
lepo ravnale. In vendar, ko so v zakon vzele
vdovca z otroci, so sprejele nase dolžnost, otrokom
moževim biti druga mati, dobra mati. Zakaj ga
je vzela v zakon, ako je mislila biti huda mačeha?
Gorje ji, pastorki jo bodo sovražili, preklinjali,
če z njimi trdo ravna; in če dela razloček med
svojimi otroci in pastorki, da njeni otroci smejo
vse, pastorke pa neusmiljeno kaznuje za vsako
malenkost. Zakrivila bo, da se bodo njeni otroci
in pastorki sovražili med seboj, in bo od tod

— 76 —

prišlo še mnogo drugih grehov. Ali naj taka
trda, neusmiljena mačeha pričakuje usmiljenja pri
sodbi, ker sama ni bila usmiljena? „S kakršno
mero boste merili, s tako se vam bo odmerilo“,
obeta Kristus.

5. V družini so stari, oče, mati moža ali
žene.  S starimi pri hiši morata mlada dva lepo
ravnati. Kar so si izgovorili, jim vestno dajati.
Vnebovpijoč greh bi storila, ko bi jim ne hotela
dajati vsega potrebnega, in bi klical do neba,
naj ju Bog kaznuje zato. Imeti morata z njimi
veliko potrpljenje. Star človek je že itak nadležen
sam sebi in bolj siten. Pomislita naj, koliko so
že trpeli pri hiši in da so njima izročili sad svo¬
jega truda. Rada naj poslušata njihove dobre
svete in nikar naj ne bosta preveč ošabna proti
njim, kot da sama vse razumeta, oni pa nič.
Zlasti nevesta  mora paziti, da z materjo moževo
ne prideta navskriž, naj nikar oblastno ne govori
proti njim, češ, „zdaj sem jaz gospodinja* 1 , naj
jim ne zapira shramb, naj jim zaupa. Silno težko
se zdi ženi, ki je bila navajena gospodinjiti, pa
se ji naenkrat vzame gospodinjstvo. Naj jim torej
pusti, da delajo, kar se jim zdi prav, saj če so
toliko let prav gospodinjili, bodo tudi še zdaj
znali; če se ji pa ne bo zdelo kaj po volji, pa
naj se nikar ne prepira, ampak lepo mirno in
tiho naj stori, kar spozna, da je prav; sicer naj
jim pa ne nasprotuje ošabno, da ne nastane ogenj
v strehi. Nikar naj jih ne opravlja pri ljudeh,
gotovo se bo našel človek, ki jim bo to povedal,
in potem ne bo več miru pri hiši. Nikdar naj
ne posluša podpihovavcev, ki ji bodo morda
nosili na uho, kaj so mati govorili zoper njo.
Velikrat ni res, pa ko bi tudi bilo, odločno naj

— 77 —

pokaže, da ne mara poslušati prenašanja in imela
bo mir.

Četrta zapoved tudi potem veže otroke, ko
so oženjeni, tega naj mlada dva nikoli ne po¬
zabita. Kakor bosta onadva ravnala s starimi,
tako bodo enkrat njih otroci in drugi ravnali z
njima. Ako stari zbole in so morda dolgo bolni,
morata se varovati, da ju ne zmoti hudič, da bi
komaj čakala, kdaj jih odneso iz hiše. Streči jim
morata prijazno in ljubeznivo, dokler jih Gospod
ne pokliče. Pri sodbi bo Bog posebno gledal
na to, kako sta ravnala z bolniki: „Blagor usmi¬
ljenim, ker dosegli bodo usmiljenje*', pravi Kristus
in sveti apostol Jakob: ,,Sodba brez usmiljenja
tistemu, kateri ne dela usmiljenja; usmiljenje pa
povzdiguje pri sodbi.“ 2, 13. Poslednjo voljo
starih morata vestno izpolniti.

6. S sosedi  morata zakonska v miru živeti.
Ako vidita ali slišita pri sosedovih kaj nerodnega,
naj ne pravita drugim, katerim ni nič mar, da
ne nastane razpor. Rada naj pomagata sosedovim,
kjer in kadar moreta, da posodita kako orodje
ali jim kaj drugega dobrega storita. Roka roko
umije. Če bosta rada drugim postregla, bodo
tudi drugi njima. Varovati se morata, da pri mejah
sosedu ne delata krivice. En krivičen vinar požre
sto pravičnih! S takim ravnanjem bi si zapravila
blagoslov božji. Če pa sosed hoče krivico delati,
naj se ne prenaglita, nikar naj ne začneta brž
pravde. Izkušata naj, poravnati se z lepa brez
jeze in prepira. Le če res ne kaže drugače, naj
tožita, toda ne iz jeze in maščevanja, ampak da
dosežeta svojo pravico; vendar poprej naj vprašata
za svet pametne može, zlasti domačega dušnega
pastirja. Sicer pa naj pomnita, da je boljše kri¬
vico trpeti nego krivico delati.

- 78

7. Vdovcem in vdovam  zapišem nauk, ki
jim ga daje veliki apostol sv. Pavel: „Ako si
prost od žene, ne išči žene. Ako pa se oženiš,
nisi grešil.“ I. Kor. 7, 27, 28. „Žena je navezana
na moža, dokler njen mož živi; ako njen mož
umrje, je prosta, naj se omoži s komur hoče,
samo da v Gospodu. Boljše pa bo zanjo, če tako
ostane, po mojem svetu; menim pa, da imam
tudi jaz božjega Duha.“ 1 Kor. 7, 39, 40.

O cerkvenem obredu
pri poroki.

Nikoli menda ni ljudstvo tako radovedno,
kakor kadar je kaka poroka. Vsak hoče videti
ženina in nevesto; zlasti nevesto gledajo, ali je
lepa ali grda, mlada ali stara, ali se drži na smeh
ali je objokana in bogve, kaj bi še vse radi videli
na nji. Stopimo tudi mi za drugimi v cerkev in
spremimo zaročenca pred altar, ne iz radoved¬
nosti, ampak da vidimo, kako sv. cerkev zakonsko
zvezo blagoslavlja, kakšni obredi se vrše pri
poroki.

Poroka mora biti v cerkvi,  le iz posebno
važnih vzrokov bi smela biti tudi kje drugje,
n. pr. doma v hiši.

Po obredniku ljubljanske škofije stopita
ženin in nevesta pred altar,  na katerem so pri¬
žgane sveče. Ženin mora stati tako obrnjen proti
altarju, da je nevesta na njegovi levi strani. Za
ženinom in nevesto pa morata stati najmanj dve
priči.  Za pričo je lahko ženska ali moški, vendar
navadno so samo moške priče. Priče morajo biti
toliko blizu zaročencev, da lahko slišijo ali vidijo,
da res privolita vzeti se v zakon.

Župnik ženinov ali nevestin ali drugi od
njega pooblaščen duhovnik oblečen v koretelj
in belo štolo se obrne proti zaročencema in ju
opominja, kako imenitno je, kar hočeta storiti.

— 80  —

Po kratkem nagovoru vpraša najprej ženina:

„Ker mora po postavi ta zaveza sklenjena
biti s prosto in resnično voljo, torej te vprašam,
krščanski ženin I.: Ako hočeš to tukaj pričujočo
nevesto 1. vzeti za svojo pravo ženo po postavi
naše svete matere katoliške cerkve, reci: Hočem."

Ženin mora reči: „Hočem“ ali „da“, toliko
glasno in razločno, da sliši duhovnik in tudi priče.
Ko bi ženin ne znal ali ne mogel govoriti, bi
pa moral svoje privoljenje pokazati s kakim zna¬
menjem, n. pr. da bi pokimal, toda toliko razločno,
da bi duhovnik in priče po tistem znamenju spo¬
znali, da ima res voljo vzeti pričujočo nevesto
za svojo pravo ženo.

Ko ženin izreče privoljenje, vpraša duhovnik
nevesto:

„Ravno tako vprašam tebe, krščanska ne¬
vestah: Ako hočeš tega tukaj pričujočega ženina I.
vzeti za svojega pravega moža po postavi naše
svete matere katoliške cerkve, reci: Hočem.“

In nevesta mora tudi toliko razločno od¬
govoriti: „Hočem" ali „da“ ali če ne zna ali ne
more govoriti, z drugim znamenjem pokazati svoje
privoljenje, da duhovnik in priče vidijo in spo¬
znajo, da privoli vzeti pričujočega ženina za svo¬
jega pravega moža.

Sveta cerkev  zahteva tako privoljenje pred
duhovnikom in dvema pričama. Ker zakon sklenjen
brez proste in resnične volje ni veljaven zakon,
zato morata ženin in nevesta javno povedati, da
res hočeta skleniti veljaven  in nerazvezljiv  zakon,
zato ju duhovnik na povelje svete cerkve vpraša,
ali hočeta skleniti pred Bogom in cerkvijo veljavno
zakonsko zvezo.

— 81

V tistem trenotku, ko nevesta izgovori: „Da,
hočem", ni več prosta, je že zakonska žena, pred
altarjem stojita mož in žena. Potem ne pomaga
nobeno kesanje več; če nista prej zadosti pre¬
mislila, do smrti bosta morala skupaj živeti, smrt
bo šele raztrgala njuno zvezo.

V resnici imeniten trenotek je tisti, ko za¬
ročenca izgovorita usodepolni „da“. Prej se še
lahko skesata, še celo takrat, ko ju duhovnik
vpraša, če privolita, ni še prekasno, sta še prosta,
še lahko gresta narazen, vsak svojo pot. Kakor
pa izgovorita ali pokažeta privoljenje, potem je
prepozno vsako kesanje. Zakon je sklenjen, le smrt
ga more razdreti.

Ko zaročenca izgovorita „Hočem“, reče
duhovnik:

„K večjemu potrjenju tega svetega dela
dajta drug drugemu prstana zaročitve in roke."

Sveto delo  sta storila, ko sta sklenila zakonsko
zvezo, zakon torej ni navadna svetna pogodba
in kupčija, zakon je sveta  pogodba, sveta zaveza,
ki se ne da razveljaviti kakor svetne pogodbe.
In da bolj potrdita, kar sta sklenila, da se bosta
lože bolj živo spominjala na ta imeniten trenotek,
si dasta prstana in roke. Prstana se deneta na
altar in ko novoporočenca držita desnico v desnici,
jima duhovnik pove, kaj to pomeni:

„Sklenitev rok pomeni, da zdaj pred Bogom
in krščansko družbo sveto potrdita, ne zapustiti
drug drugega, akoravno vama Bog pošlje nad¬
logo; temveč vedno ljubeznivo in drug drugemu
pomagajoča tako dolgo skupaj ostati, da vaju bo
ločila smrt."

Na ta slovesni trenotek naj bi se spomnil
zakonski, kadar ga moti hudoba, da bi zapustil

6

— 82  —

svojega zakonskega tovariša, ali kadar se mu pre-
težavno zdi nositi breme, ki si ga je naložil z
zakonsko zvezo. Roko v roki sta držala in vpričo
Boga in njegovega namestnika na zemlji, vpričo
mnogih ljudi sta si obljubila in prisegla, da se
bosta vedno ljubila, pomagala drug drugemu
nositi breme, ki sta si ga naložila in do smrti
skupaj živela, naj pride, kar hoče, veselje ali
žalost, sreča ali nesreča, zdravje ali bolezen, naj
pridejo še tako hude nadloge. In to slovesno
obljubo naj bi sramotno prelomila? Kako naj
pričakujeta potem, da bosta srečna na zemlji in
da bosta srečna v večnosti?

Novoporočenca še vedno držita roko v
roki, ko stopi k njima duhovnik in ovije v podobi
križa okoli njunih rok štolo, ki jo ima na sebi,
položi svojo desnico nanjo in ju blagoslovi rekoč:

Ego coniungo vos in matrimonium in nomine
Patris f et Filii et Spiritus sancti. Amen." Po
našem: Jaz vaju zvežem v zakon v imenu Očeta f
in Sina in svetega Duha. Amen." Nato ju po¬
škropi z blagoslovljeno vodo, se obrne k altarju
ter blagoslovi prstana. Prstana si morata novo¬
poročenca drug drugemu natakniti na prstanec
leve roke, on nji in ona njemu, duhovnik jima
izroči prstana z besedami:

„Vzemita prstan, kateri naj vaju vedno opo¬
minja, da med sabo zakonsko zvestobo, ki si jo
sedaj drug drugemu obljubita, do smrti natanko
držita. V imenu Očeta f in Sina in svetega Duha.
Amen.

Prstan je okrogel, nima ne začetka ne konca,
je podoba večnosti; večna mora biti tudi zakonska
zvestoba, nikoli je ne smeta zakonska prelomiti,
ampak neoskrunjeno ohraniti do smrti. Na to

— 83  —

dolžnost opominja prstan zakonska, zato je prav,
da zakonski nosijo poročni prstan tudi v poznejšem
življenju.

Obrnjen k altarju moli duhovnik še nekaj
malega v latinskem jeziku ter prosi Boga pomoči
za novoporočenca, nazadnje pa se obrne od
altarja po cerkvi, poškropi z blagoslovljeno vodo
najprej novoporočenca, potem novoporočenko
in končno še druge pričujoče.

Če je poroka z mašo,  moli duhovnik med
poročno mašo prelepe molitve za nevesto, po
očenašu se obrne od oltarja in kliče blagoslov
božji nad nevesto in zopet po obhajilnih molitvah
pred zadnjim blagoslovom. Ker se ta blagoslov
deli samo med sveto mašo, zato naj bi bila vsaka
poroka z mašo, če le cerkvena pravila to do¬
puščajo! Vdovam se ta blagoslov ne daje.

Konec.

Velike, imenitne dolžnosti nalaga zakonski
stan, zato veliko hudega zakrivijo tisti zakonski,
ki svoje dolžnosti zanemarjajo.

Naj nihče ne slepi samega sebe, ko stopa
v zakon, naj nikar ne misli, da mu bodo v zakonu
cvetele same rožice, zakaj našel bo tudi mnogo
mnogo trnja.  Zaveda naj se, kaj zahteva od njega
Bog, kaj pričakuje od njega cerkev, kaj država,
kaj človeška družba sploh, in če je res od Boga
poklican v zakonski stan, naj se ne plaši pred
težavami, ki ga čakajo v zakonu, ampak zaupajoč
v božjo pomoč naj pogumno stopi v zakon in
naj pomisli, koliko dobrega lahko stori v za¬
konskem stanu in kakšno plačilo mu bo Bog dal
enkrat zato.

Naj ga zadene v zakonu ta ali ona nesreča,
naj mu umrje kak ljubljen otrok, naj mu hiša
pogori, naj se mu zgodi karkolisibodi hudega,
vselej naj se vda v voljo božjo in vedno zaupa
v previdnost božjo. Bog svojih nikoli ne zapusti.
Kratko je trpljenje na zemlji, večno je plačilo v
nebesih.

Ker pa je prazno vse človeško prizadevanje
brez sreče iz nebes, naj že takrat, ko stopi v zakon,
pazi na to, da ga z Bogom začne.  „Z Bogom
začni vsako delo, in bo dober tek imelo.“ Naj
torej v milosti božji stopi pred oltar. Poroka  naj
bo z mašo! Pri poročni maši dobi nevesta, če
ni vdova, poseben blagoslov, katerega tako zelo
potrebuje.

— 85  —

Pri ženitvanju  naj novoporočenca pazila,
da ostaneta trezna in pametna, da se sicer veselita,
a varujeta razuzdanega veselja. Pazita naj, da se
bodo tudi svatje dostojno obnašali. Dobita naj
krščanske godce, ne umazanih kvantačev, varujeta
naj se nepotrebnega zapravljanja in grde bahanje.
Otroci naj bi se ne pustili na ženitnino. Kratko,
naj je na ženitnini vse tako, da bi bila lahko
navzoča na nji tudi Jezus in Marija, kakor nekdaj
v Kani na Galilejskem.

Sploh naj imajo zakonski vedno za vzgled
sv. Družino,  in naj si prizadevajo, da bo njihova
družina bolj in bolj podobna sv. Družini!

Pred vsako izpovedjo si morajo zakonski
vest izprašati, kako so izpolnjevali dolžnosti svo¬
jega stanu, in v vsakem dvomu za svet vprašati
izpovednika.

Prišla bo ura za vsakega, tudi za zakonske,
ko bo treba zapustiti svet. S kakšno tolažbo se
bodo tedaj zakonski ozirali v preteklost, ako so
zvesto izpolnjevali svoje dolžnosti! Brez strahu
bodo zrli tudi v prihodnjost, ker pojdejo po
plačilo, katero je Bog obljubil vsem, ki izpolnujejo
njegove zapovedi!

Končam s prisrčnim voščilom:

Krščanski zaročenci in zakonski, Bog vam
daj srečo in blagoslov, zdaj in na vekomaj!

Ob poroki Marijine hčere.

Predragi otrok Marijin, danes stojiš pred
altarjem, da prejmeš zakrament svetega zakona.
7437 dni si že na svetu, pa malo je bilo zate
tako važnih in pomenljivih, kakor je današnji.
Dvajset let je minilo že, kar so te prvič prinesli
v to cerkev in si postal otrok božji. Nekaj tednov
po rojstvu so te prinesli tvoja ljuba mati sami
v cerkev. Bila si tedaj drugič v cerkvi. Tukaj,
ravno pred tem altarjem, so klečali in te držali v
naročju ter prosili vsemogočnega Boga sreče in
blagoslova zate. Ko si nekoliko odrasla, klečala
si večkrat pred tem altarjem in molila. Dva dneva
sta bila zate v tem času posebno pomenljiva.
Najprej tisti dan, ko si z vencem na glavi kakor
danes tukaj klečala. V nedolžnem veselju se ti
je svetil obraz, ko si prvikrat prejela v srce svo¬
jega Odrešenika pri sv. obhajilu. O kako srečna
si bila takrat! Drugi pomenljivi dan pa je bil
zate takrat, ko si bila tu sprejeta med Marijine
otroke, ko te je Marija sprejela v svoje posebno
varstvo. In danes je zate, rekel bi, najpomen¬
ljivejši dan, danes se odloči zate celo življenje,
cela prihodnjost na tem in onem svetu. Kaj boš
storila danes?

Zapustila boš cerkev, kjer si postala otrok
božji, slovd boš danes vzela od cerkve, kjer
si prvič okusila ljubezen božjo na Srcu Jezusovem
v sv. obhajilu in še večkrat potem, zapustila boš

- 87  —

danes cerkev, v kateri si bila sprejeta med Marijine
otroke, zapustila mile svoje tovaršice, zapustila
boš očeta in mater in brate in sestre, zapustila
domačo faro, — vse se bo spremenilo zate. Ali
se bo spremenilo na bolje? Ali boš srečna, ali
boš bolj srečna, kakor si bila do sedaj?

Nič naj te ne skrbi preveč. Otrok Marijin
si, zvesta mati čuje nad teboj, ki te ne bo za¬
pustila nikdar. Kadar ti bo hudo, kadar bo tvoje
srce prevzemala žalost, in ne boš mogla potolažiti
svojega gorja svoji ljubi materi, ki jih boš danes
zapustila, tedaj pa se obrni k svoji drugi, mo¬
gočnejši materi, ki te bo spremljala po vseh potih
tvojega življenja, ki bo videla vse tvoje solze,
slišala vse tvoje vzdihe. Pri nji boš dobivala
tolažbo; pri nji pomoč in pogum, da ne boš
omagala pod težo bridkosti, ki te bodo gotovo
zadevale v novem stanu,

Spremenil venec ta poročni,
se v trnjevo ti krono bo! ...

Marija te ne bo zapustila, če je ti ne zapustiš.

O le otrok ji zvest ostani,

Potem si lahko brez skrbi,

Saj kogar ona zvesto brani
Ta zapuščen nikoli ni! —

Oklepaj se vedno z veliko ljubeznijo svoje dobre
matere Marije, služi ji iz vsega srca, in skrbi, da
bodo tudi drugi v vaši hiši Marijo častili in ljubili.
S tem si boš najbolj zagotovila srečo in zado¬
voljnost na zemlji; onkraj groba pa boš prejela
plačilo ter uživala rajsko srečo v družbi nebeške
Matere Marije. Kdor mene najde, najde življenje,
kliče Marija.

— 88  —

Pa tudi tebi, krščanski ženin, moram nekaj
besed izpregovoriti. Upam, da si poslušal le glas
Gospodov, ki te je klical v zakon. Upam, da
hočeš le zato stopiti v zakon," da bi v njem iz¬
polnjeval voljo božjo, da bi lože zveličal svojo
dušo in obvaroval se večnega pogubljenja. Težko
breme boš sedaj sprejel nase, omagati bi moral
pod to težo, ko bi ti nihče ne pomagal. Ali kdo
ti bo pomagal nositi breme? Sam si si izvolil in
izbral pomočnico in jo pripeljal kot svojo nevesto
pred altar, da tudi Bog potrdi to, kar si storil.
Glej, ona je pri volji, da ti pomaga nositi to
težko breme. Prišla je semkaj s teboj, da tu pred
živim Bogom obljubi, biti tvoja žena, tvoja po¬
močnica. In da postane to, pomisli, kaj hoče
storiti, kakšno žrtev ti hoče prinesti! Kar ji je
bilo najbolj milo in drago na zemlji, hoče pustiti
tebi na ljubo, da postane tvoja žena, tvoja po¬
močnica. Zapustila bo očeta in mater, brate in
sestre, zapustila domačo hišo, kjer je preživela
najlepša leta srečne mladosti, zapustila bo svoje
drage tovaršice, s katerimi je bila še posebno
zvezana v ljubezni kot otrok Marijin, zapustila
bo domačo faro, šla med tuje ljudi, — tebi na
ljubo. O krščanski ženin, dobro pomisli, kakšno
žrtev ti bo prinesla ona, s katero boš sedaj sklenil
sveto zakonsko zvezo. Zatorej pa glej, da ji boš
tudi ti povračal ljubezen z ljubeznijo! Ona pojde
s teboj in za teboj, a ne kot tvoja dekla, ampak
kot tvoja pomočnica in zvesta tovaršica, zato
da bi ti pomagala nositi breme velikih dolžnosti
in odgovornosti, ki jih boš sprejel z zakonsko
zvezo, da bi ob tvoji strani hodila, v veselju s
teboj se veselila, v žalosti te tolažila ...

— 89

Toda, krščanska ženin in nevesta, ni zadosti,
da bosta pomagala drug drugemu, iskati morata
pred vsem pomoči tam, kjer jo gotovo dobita,
pri Bogu. Prazno je delo brez sreče iz nebes!
Če pa hočeta, da vama Bog da srečo, morata v
strahu božjem živeti. Iz vsega srca vama želim,
da bi dosegla pravo srečo, da bi v ljubezni in
edinosti skupaj živela, da bi bila zadovoljna v
novem stanu, po smrti pa, da bi šla uživat večno
veselje in srečo, da bi vaju ne zadela strašna
nesreča, grozna ločitev na večne čase, da bi eden
bil v peklu, drugi v nebesih, ampak da bi tako
kakor se bosta zdaj združila na zemlji, združila
se po smrti na večne čase v nebesih. Amen.

KAZALO.

Stran

Predgovor.1 —3

Kaj hočeš storiti?.5

Poklic 5, izgrešen poklic 5, telesne in dušne
zmožnosti potrebne za zakonski stan 6, ženitev
na roke 7, ženitev pijancev 7, izbiranje prave
osebe 7, volitev iz strasti 8, volitev, kadar je
snubač nepoznan 6, namen, iz katerega kdo hoče
v zakon 8, hoče bogato osebo 9, prevelika raz¬
lika v starosti ali omiki 7, hoče v zakon iz po-
željivosti 9, da bi se lože obvaroval greha ne¬
čistosti 10, preveč hrepeni po zakonu 10, zakonski
zadržki  11, oviravni 11, prepovedan čas 11, ob¬
ljuba devištva 11, mešan zakon 11, veljavna za¬
roka 11, če stariši branijo 11, razdiravni zadržki 12,
sila in strah 12, prešestvo 12, umor brez pre-
šestva 12, krvno sorodstvo 12, svaštvo 13,
duhovno sorodstvo 13, zadržek izvirajoč iz za¬
roke 13, zakonska vez 13, različnost vere 13,
slovesna obljuba vednega devištva 13, oklici 13,
spregled od zadržkov 14, zakon sklenjen z za¬
držkom 14, zadržek se izve šele v zakonu 14,
državni zadržki 14, zakon mladoletnih 15, vojakov
v stalni službi 15, onih, ki niso bili še pri na¬
boru ali še niso dostali tretjega nabora 15, zakon
vdov 15, izpraševanje ženinov in nevest pred
poroko 15, na kaj morajo paziti zaročenci v za¬
ročnem stanu 15, čisto življenje zaročencev 16,
znanja brez vednosti starišev 16, z vednostjo
starišev 16, dolga izpoved pred poroko 17, ob¬
hajilo pred poroko 17.

Stran

Še enkrat: Kaj hočeš storiti? ... 19

Pomen družine 19.

O zakonu v obče.20

Starost zakona 20, namen zakona, prvi 20, drugi 21,
tretji 22, zakon je zakrament 22, podoba Kristu¬
sove zveze s sv. cerkvijo 22, civilni zakon 23,
milosti sv. zakona 24.

O dolžnostih zakonskega stanu ....  25

Zadolžena nevednost 25, kaj je storiti v dvomu 25.

O dolžnostih zakonskih, ki jih imata
kot možinžena.27

1. O skupnem življenju do smrti ....  27

Samovoljna ločitev prepovedana 27, začasna lo¬
čitev dovoljena pod gotovimi pogoji 28, trajna
ločitev od postelje in mize 28, zakon je ne-
razvezljiv 28.

2. O edinosti .28

Zakonska morata potrpeti 30, krotiti jezo 30,
nasledki jeze v zakonu 30, kaj premore potrpež¬
ljiva žena 31, kako naj ravna žena, če mož pijan
pride domu 32, trma, svojeglavnost 32, sum-
njivost 32, razni uzroki hišnega nemira 33.

3. O zakonski ljubezni.33

Zakonska ljubezen mora biti čista 33, spoštljiva33,
sveta in potrpežljiva 33, večna 33, kdaj ni čista 34,

ni spoštljiva 34, ni sveta 34, ni večna 34.

4. O zakonski zvestobi .   35

Kakšen greh je prešestvo. 36, kaj rado pripelje
v prešestvo 37.

5. O zakonski pravici in zakonski čistosti . 37

Zakonska dolžnost veže pod smrtnim grehom 38,
zakonska čistost 38, v dvomu se ne sme ničesar
storiti 38, zločinska zloraba zakona, da se za-
brani ustvarjenje človeka 38, vzgled Tobije in
Sare 39.

Stran

6. O lepem vzgledu in vzajemni pomoči za¬

konskih .40

7. O posebnih dolžnostih moža .... 41

Mož je glava žene 41, glava družine 41, go¬
spodar 41, skrbeti mora vsem za večno srečo 41,
on je odgovoren za vse, kar se godi v njegovi
hiši 42, mora dajati vsem časa, da morejo iz¬
polnjevati svoje krščanske dolžnosti 42, gojiti
domačo pobožnost 43, skrbeti mora vsem za
časno srečo 43, za zdravje 43, za čast in dobro
ime 44, izvrševati mora svojo oblast z modrostjo
in ljubeznijo 44, lepo ravnati z ženo 44, žena je
njegova pomočnica 44, moliti mora za vse, vsem
lep zgled dajati 44.

8. O posebnih dolžnostih žene.45

Žena mora biti možu pokorna 45, bolj pokorna
možu nego starišem 45, dolžnosti žene kot po¬
močnice moževe 46, biti mora modra 46, po¬
nižna 46, postrežljiva 46, ljubezniva 46, potrpež¬
ljiva 46, dobra gospodinja 46, varčna 47, na¬
vodilo k varčnosti 47, ne sme biti skopa 49,
mora biti radodarna 49, moč žene v človeški
družbi 49, izreki sv. pisma o hudobni ženi 49,
o dobri ženi 50.

O dolžnostih zakonskih, ki jih imajo

kot stariši .52

Stariši so otrokom namestniki božji 52, kako
vzvišen je poklic starišev 53, skrbeti morajo za
časni blagor otrok 54, za večni blagor 54, kako
važna je krščanska vzgoja 54, kako slabo so
mnogi podučeni o nji 55.

1. O izreji pred rojstvom otrok ....  56

2. O izreji po rojstvu otrok.57

Krst v sili 58, botri morajo biti krščanskega
življenja 59, vpeljavanje matere v cerkev 59.

O nekaterih pravilih krščanske vzgoje 61

Kolikega pomena je, kako se vzgoji prvi otrok 62.

1. O učenju.

Učiti je treba otroke od mladosti 62, pošiljanje
v šolo 62, navodilo, kako privaditi otroke po¬
korščine 62.

2. O svarjenju.

Kaj govori Bog po preroku Ecehielu o svar¬
jenju 65, kako obvarovati sramežljivost majhnim
otrokom 65, kako odraslim 67, kaj morajo stariši
storiti, če ima otrok znanje 68, na kaj morajo
paziti glede služb 68, korist Marijine družbe 69.

3. O kaznovanju.

Stariši ne smejo biti premehki do otrok 69.

4. O lepem vzgledu starišev.

5. O molitvi starišev za otroke.

Na kaj morajo paziti stariši, kadar se ima otrok
odločiti za poklic 17.

O napakah pri vzgoji otrok. . .

Kaznovanje v jezi 72, molitve vtepajo otrokom
s surovostjo 72, stariši niso nikoli prijazni do
otrok 72, preprijazni 72, žuganja ne izpolnujejo 73,
enega otroka bolj ljubijo kakor druge 73.

O dolžnostih zakonskih v posebnih okol-
nostih.

Mlada vzame starca 74, mlad staro 75, mla¬
denič vdovo z otroci 75, dekle vdovca z
otroci 75, obnašanje mladih proti starim 76,
do sosedov 77, nauk vdovcem in vdovam 78.

O cerkvenem obredu pri poroki . . .

Konec.

V zakonu mnogo tra|tf2H|p£lfqn naj se z Bogom
začne 84. poroka ž mašfefy?8ij, obnašanje na
ženitvanju 85, Zadnji opomini 85, voščilo za¬
ročencem in zakonskim 85.

Ob poroki Marifjrjj hčere v

Stran

61

65

69

70
70

72

74

79

84

86


, )

r'

\

%





S


C

V

■

* \