UčitelfsUI pravniJc _.—§— Stanarina z neučitelji porc.enih učiteljic in otroških vrtnaric — razsodba upravnega sodišča. Upravno sodišče v Celju je v konkretnem primeru na tožbo mestne občine v Ljubljani zoper odločbo kr. banske uprave v Ljubljani z dne 12. februarja 1940., IV., štev. 596/1, zaradi priznanja stanarine N. N., otroški vrtnarici v Ljubljani, izdalo razsodbo A 78-40/7 z dne 7. inaja 1940., ki se glasi: »Tožba se zavrne kot neosnovana. RAZLOGI: N. N., otroška vrtnarica v Ljubljani, je z vlogo z dne 31. maja 1939. prosila mestno občino ljubljansko, da ji glede na tolma.enje. ki ga je dal državni svet z odločbo obče seje z dne 21. decembra 1938., št. 32.605/38., § 84. zakona o ljudskih šolah naknadno izplača stanarino za čas od 1. novembra 19734. do 31. julija 1937., ko ni živela s svojim možem-neučiteljem v istem kraju. Mestno poglavarstvo je to prošnjo zavrnilo z odločbo z dne 10. julija 1939., I—4., štev. 41.844 kot neosnovano, češ da ima na osnovi §§ 23., 29. in 84. zakona o ljudskih šolah (zljš) pravico do stanovanja ali stanarine :e državni učitelj ali učiteljica ljudske šole, ne pa tudi otroška vrtnarica, da pa ta stanarina prosilki tudi zato nc pripada, ker se od-očba državnega sveta ne more nanašati na čas pred 21. decembrom 1938., ko je tudi državni svet bil mnenja, da učiteljica poročena z neučiteljem sploh nima pravice do stanarine. Prigovor N. N. zaradi te odločbe je mestni svet s sklepom z dne 12 oktobra 1939. zavrnil kot neosnovan iz istih razlogov kakor mestno poglavarstvo prošnjo, o čemer je bila N. N. obveščena s pismenim odpravkom z dne 7. novembra 1939., 1-4., No. 46.315/6. Ko je N. N. zaradi tega sklepa mestnega sveta vložila pritožbo na kr. bansko upravo, je le ta z odločbo z dne 12. februarja 1940., IV., 596/1., ugodila in izrekla, da je otroško vrtnarico smatrati za učiteljico, za katero veljajo §§ 84. in 174. zljš in da pripada tožiteljici zaprošena stanarina tudi iz razlogov odločbe obče seje državnega sveta z dne 2. decembra 1938., št. 32.605/38. Po razlogih te odločbe se s pojmom Ijudske šole in učitelja v njej ne bavijo določbe §§ 23., 29. in 84. zijš, ampak je ta pojem opredeljen v § 7. zljš, ki pravi, da so ljudske šole tudi otroški vrtci. Zato pripadajo pritožiteIjici v materialnem pogledu isti prejemki kakor drugim ljudsko-šolskim učiteljem, torej tudi stanarina. Odločbe občnih sej državnega sveta so pa obvezne za upravno sodstvo. Njihov pomen je prav v tolmačenju zakona. Zakon pa je treba tolmačiti kot tak in od tlej, ko je stopil v veljavo. Zoper to odločbo je potem vložila mestna občina ljubljanska pravočasno tožbo na npravno sodišče, v kateri predlaga nje razveljavljenje iz naslednjih razlogov: 1. V § 84. zljš je priznana stanarina samo u.iteljem ljudskih šol. Pojma učiteljaljudske!šole pa ne daje § 7. zijš, na katerega se sklicuje toženo oblastvo, ampak § 48. zakona o učiteljiščih z dne 12. septembra 1929., št. 1415/103., v katerem je rečeno: Kandidat, ki opravi učiteljski diplomski izpit, pridobi kvalifikacijo za učitelje ljudske šole. N. N. pa nima diplomskega izpita za učiteljico, ampak je dovršila le tri razrede meščanske šole in prebila izpit za samostojno otroško vrtnarico. Vrh tega ,so v § 73. zljš zamišljeni dve vrsti otroških vrtnaric: Take z učiteljsko šolo, ki so razen tega napravile izpit za otroško vrtnarico, in take, ki nimajo popolne učiteljske kvalifikacije. Razlika je potem tudi v napredovanju. Medtem ko morejo prve napredovati do VI. položajne skupine, napredujejo druge le do VII. položajne skupine. Kr. banska uprava vsega tega ni upoštevala in tako kr.šila zakon. 2. Tudi naziranje kr. banske uprave, da velja tolmačenje državnega sveta, dano k § 84. zljš od dneva veljave zakona, nima osnove v zakonu. Odločbe občih sej državnega sveta namreč nikdar ne veljajo za nazaj, kakor tudi ne zakoni, če to ni izrecno navedeno. Sklep obče seje državnega sveta z dne 21. decembra 1938., št. 32., 605/38., pa nima take klavzule. Upravno sodišče je o tožbi razmotrivalo takole: K tožbi točka 1. V našem primeru je sporno, ali je N. N. kot otroško vrtnarico z nepopolno učiteljsko kvalifikacijo smatrati za ljudskošolsko učiteIjico iz § 84. zljš ali ne. Mestna občina ljubIjanska trdi, da ne, medtem ko je kr. banska uprava nasprotnega mnenja. Prav ima kr. banska uprava. Če je določba o stanarini v zakonu o Ijudskih šolah, potem je treba predvsem v tem zakonu dobiti pojem učitelja državne ljudske šole, ki mu pripada stanarina. To tem prejc, ker ima ta zakon v VI. poglavju posebne določbe o osebju, ki poučuje na državnih ljudskih šolah. Tu so v §§ 70. in 76 določbe o vrstah učiteljstva in njegovi izobrazbi in so v § 73. navedene kot vrsta učiteljstva otroške vrtnarice, in sicer brez razlike s popolno in nepopolno učiteljsko kvalifikacijo. Da je šteti otroške vrtnarice med u-iteljice ljudskih šol, izhaja še posebej iz določb §§ 70. in 76. zljš. V prvi določbi je rečeno, da -vsem državnim ljudskim šolam, med katere spadajo po § 7. zljš tudi otroški vrtci, poučujejo učitelji in strokovne osebe, v drugi je pa povedano, da se smejo za poedine strokovne predmete zlasti v nižjih ljudskih šolah, postavljati strokovno naobražene osebe kot honorarni učitelji. Ker otroške vrtnarice niso strokovne osebe, more veljati samo za učiteljice. Če so pa to, jim gre tudi stanarina po § 84. zljš. Ni pa tudi sprevideti razloga, zakaj ne bi imela otroška vrtnarica s popolno učiteljsko kvalifikacijo pravico do stanarine, ona z nepopolno pa ne, če opravljata službo v enakih razmerah. Namen zakonske določbe § 84. zljš je vendarle ta, preskrbeti učnemu osebju na ljudskih šolah stanovanja, na deželi v naravi, po mcstih in trgih po akvivalentu v denarju. Stanovanje pa potrebuje vsaka učna oseba brez ozira na kvalifikacijo. K tožbi točka 2. Kar se tiče vprašanja, kakšen vpliv imajo odločbe obče seje dTžavnega sveta, se pripominja, da so po § 13. zakona o poslovnem redu pri državnem svetu in upravnih sodiščih take odločbe obvezne le za oddelkc državnega sveta, torej zaradi tega niti ne za upravna oblastva niti za upravna sodišča. Vendar se pa upravno sodišče v našem primcru pridružuje stališču, ki ga je zavzel državni svet v odločbi obče seje z dne 21. decembra 1938., št. 32.605/38. Za odločacije v po&ameznih primerih jc pa brez pomena, kdaj jc državni svet to odločbo izdal. Državni svet je mnenja, da ima zakon tak smisel, kakršen je razložen v odločbi. Ne more se pa reči, ida ima zakon tak smisel šele od odločbe državnega sveta, ampak samo, da ga ima že od svojega početka.«