302
Nagovor
učenika do učencov o začetku šolskega leta.
Poleg ilirskega poslovenil A. Likar.
Glejte tudi nam je napočil dan, da se zopet snidemo. Leto je bilo minulo, in kolikor je kdo mogel ali hotel, se je naučil. Zdaj ste se odpočili, in zopet ste tukaj, da se učite in da bodete ljudje. Ne bojte se truda, ne plašite se terpljenja! S trudom se prideluje žito in grojzdje. Da delamo, to je odločeno vsem, dobrim in hudobnim, to je odločeno človeku, ki ima um, pa tudi živali, ki ga nima. Kmet vstaja zjutraj zgodej s svojo družino, da orje in koplje, seje in brana, kosi in zanje, mlati in spravlja v svoje hrame: pa tudi razbojnik skoči na noge o večernem mraku s svojo derhaljo, pogovarjaje se, kje bodo zasedali in čakali, kradli in morili. Zitar polni žitnice: pa tudi mravlja mravljišč Tesar stavi mostove prek voda: pa tudi dabar hiše izpod vode. Modrijan prebira bukve modrih narodov in zbira do-bre nauke v svoje knjige: pa tudi bučela leta po cvetličnih livadah ter spravlja sladki med v svoje panjove. Neusmiljeni trinog misli in duhta, kako bi bližnjega terl in tlačil: pa tudi pajk, strupeni predeč, snuje tanke niti in spleta mreže, da lovi va-nje mušice. Samosilniki davijo narode in zatirajo ljudstva: pa tudi levi, risi in volkovi tergajo čedo, pastirja pregnavši. Glejte, tako dela vsak, dobri in hudobni, razumni človek, pa tudi nemo živinče. Ali drugačen blagoslov ima dobri in pošteni delavec,   kakor hudobni in malopridni.
Pa ne delajo samo, ampak vsak dela o svojem času. Kadar sneg zapade, zima napoči in se Božič približa, išeta kmet in razbojnik zavetja pod streho, kmet v svoji hiši, da večerja večerjo z Bogam dobljeno in pije trezno kapljico rumenega vinca: razbojnik pa, sin pušave, se umakne v svoje zimovnike, da povživa pečenko s kervjo polito in se naliva z vinom brez mere. Zidar praznuje pozimi , ali kadar se pomlad približa, premetje kamnje, ter stavi hiše in palače s kladvom in z žlico v roki. Kadar trava povene in se listje porumeni, kadar vetrovi buče in slana pobeli, se vzdigne tica lastavica lahkih perut, in prezimuje v top-lejem kraji, ali kadar sneg skopni in se led raztaja, kadar gore ozelene in se travica prikaže, se poverne spet tica in gnjezdi pod streho.
Tudi mladim u č e n c o m, kadar jabelka rumene, se grojzdje mehča in šola konča, zazori rajsko veselje; sladka svoboda jih vabi, misli vro, serce jim radosti igra, poti se odpirajo, vozovi in brodovi jih razvažvajo na vse strani in pragi domači se s solzami polivajo. „Da ste mi zdravi, mili oče! —da vas poljubim, sladka mati! kako ti je, dragi brate, kaj delaš, priserčna sestrica?" Tako se takrat milo pozdravlja in še mileje odzravlja. — Ali kadar fv vertu ni več kaj pobrati, v vinogradu ne več kaj utergati. kadar gole veje vetrovi šibe in gosta megla pokriva doline. kadar listje obleti in solnce pobledi, takrat se začenja žalostna pesmica: „Z Bogom oče, skerbite zame! Z Bogom mati, ne pozabite me! Z Bogom brate, obiši me! Z Bogom sestra, le velikrat mi piši!" Iz hiše mu solze odgovarjajo, stari oče pa pravijo: „Le pridno se uči, sinko!"
Dragi moji učenci! sošli ste se spet, in hvala Bogu, po dolgi ločitvi se zopet vidimo. Da ste mi zdravi, da ste mi živi! Jaz vam ne bom nadomestil ne matere, ne priletnega očeta; — ali ako mi Bog pomore, bom vam dober učenik, zvest prijatel. vi pa mi bodite, kakor ste bili dobri učenci, verli Slovenci in pošteni m 1 a d e n č i!