RECENZIJA
Christopher Hall (1997), Social \Nork as Narrative: Storytelling and persuasion in
professiona! texts. Aldershot: Ashgate (273 str,)
Hali v svoji študiji socialnega dela kot naracije
raziskuje, na kakšne načine lahko povežemo pisa-
nje in govor v socialnem delu z metodami pri-
povedovanja zgodb v drugih družbenih znanostih.
Pri tem uporabi različne koncepte pripovedovanja
zgodb iz socio-lingvističnih in konverzacijskih
analiz, s katerimi pokaže, da si socialne delavke
in delavci pri vsakodnevnem poročanju o svojem
delu pomagajo tako z literarnimi metodami kot
tudi z metodami iz vsakodnevne konverzacije.
Tak pogled na socialno delo odpira nekatera te-
meljna vprašanja o profesionalnem delu in
prostor za nove teoretične koncepte.
Študije socialnega dela navadno zanimajo širši
koncepti, posamezne metode dela na specifičnih
področjih, principi dobre prakse, skratka, teme,
ki dajejo bolj neposredne smernice za delo. Naj-
pogosteje se opirajo na tiste raziskovalne tradicije,
ki obravnavajo realnost socialnega dela kot nepro-
blematično. Za Halla je socialno delo bolj nego-
tovo in zamejeno podjetje, ki se konstituira skoz
govor in pisanje. Socialno delo umesti v vsako-
dnevne zapisane in izgovorjene dokumente o
profesionalni dejavnosti, ki jih obravnava kot
tekste, interakcijo in performans( performance).
Avtor meni, da je tekstualno in interakcijsko delo
osrednje za vsakodnevne dosežke socialnega dela;
bistvenega pomena je namreč, kako je delo oprav-
ljeno v številnih diskurzivnih arenah poklica.
Socialne delavke in delavci proizvajajo poročila,
s katerimi opravičujejo in prikazujejo svoje delo
kot legitimno in veljavno. Poročila poskušajo po-
dati v obliki prepričljivih in mojstrskih narativnih
performansov za kritično poslušalstvo ob specifič-
nih priložnostih. Zato poročila nikoli niso pre-
prosto le dejstva, ocene in priporočila. Posebnost
Hallovega pogleda na naracije v socialnem delu
je prav v tem, da jih preučuje prek občinstva, prek
vloge bralke/ca in prek prepoznavanja tekstualnih
razmerij med pisci in bralci, pripovedovalci in
poslušalci.
Eden od ključnih konceptov v študiji je torej
naracija kot performans; teksti prevzamejo po-
men le skoz performans in sprejemanje. Socialno-
delavsko poročilo je le kos papirja, če leži v arhi-
vu, samo zase ne nosi nobenega pomena. Inter-
pretacija in pomen poročila nam postaneta dos-
topna takoj, ko poročilo kdo prebere in se nanj
odzove. Teksti v socialnem delu konstituirajo
performans, ko sodnik prebere ekspertno poro-
čilo, ko člani timske konference pretresejo pred-
loge socialne delavke, ali ko raziskovalka analizira
intervju. Performans pomeni branje z namenom
in z določenega mesta. V skladu s tem konceptom
in v maniri tradicije socialnega konstruktivizma
je postavljeno tudi izhodišče študije, namreč, da
se socialno delo ustvarja skoz proces vsakodnev-
nega pojasnjevanja. »Početi socialno delo« zahte-
va poročanje in prepričevanje pomembnih poslu-
šalcev v resničnost likov, problemov in rešitev.
Hali skoz konkretne primere razišče, kako social-
ne delavke in delavci predstavljajo svoje delo,
kako ga naredijo vidnega in opravičljivega skoz
govor in pisavo. Zanima ga, kako socialne delavke
in delavci razlagajo svoje delovanje v atmosferi
kriticizma in protislovij ter kakšen jezik, katera
pojasnila in anaUze uporabljajo, da bi podprli
svoje odločitve. Zato se preučevanja socialnega
dela ne loti skoz običajne kategorije, kot so sveto-
vanje, zagovorništvo, socialno varstvo otrok, pač
pa v študiji oriše in razvije različne teme, ki social-
no delo umeščajo v vsakodnevne dejavnosti —
poročanje, jemanje anamnez, intervjuvanje, bele-
ženje, pisanje uradnih zaznamkov in dopisov,
urejanje dosjejev o primerih, telefonski razgovori,
sestanki ipd.
V prvem poglavju Hali predstavi različne po-
glede na ustne in pisne tekste v socialnem delu
ter omeji svoje zanimanje na to, da jih preučuje
kot poročila, kot tekste in kot {majhne) zgodbe.
Del vsakodnevnih socialnodelavskih dejavnosti je
bolj ali manj rutinska produkcija napisanih ali
izgovorjenih tekstov, ki nastajajo ob raznovrstnih
priložnostih, ko socialne delavke in delavci
237
RECENZIJA
komunicirajo o svojem delu z drugimi - s kolegi-
cami in kolegi, s sodišči, z raziskovalkami in razi-
skovalci, ki jih intervjuvajo. Dokumente, ki nasta-
jajo ob teh priložnostih. Hali opredeli kot poročila.
Socialne delavke in socialni delavci k ustnim in
pisnim dejanjem kot poročilom pristopajo z vrsto
retoričnih in interakcijskih ozirov, prek katerih
pojasnjujejo in dokazujejo, da je njihovo delo v
skladu z upravičeno, ustrezno dejavnostjo. Pogled
na socialno delo kot tekst izhaja iz »lingvističnega
premika« v družbenih vedah. Bistvena ideja tega
pogleda je, da je socialna realnost dostopna le
skoz reprezentacijo te realnosti. Tekst ne velja le
za pisni dokument v nasprotju z govorom, pač
pa so vse socialnodelavske entitete (dokumenti,
konverzacije, zabeležke, slike) obravnavane kot
tekst. Tekst ni omejen objekt, ločen od svoje pro-
dukcije in sprejemanja, pač pa je aktivna entiteta,
ujeta v omrežje interpretacij in družbenih od-
nosov, ki se jih da brati in nanje odzvati. Podobno
kot je Barthes na Hterarnem polju naredil premik
od »literarnega dela« k tekstu, lahko vidimo dejav-
nost v socialnem delu ne kot zaprto entiteto z
dokončnimi pomeni, temveč kot prostor za razno-
vrstne verzije, branja in interpretacije. Ta pogled
nakazuje, da se je treba spustiti globlje v procese
konstituiranja takih entitet ter opazovati njihovo
uporabo v vsakodnevnih konverzacijah in v pisa-
nju. Socialno delo kot tekst pa pomeni tudi, da
se prevprašujemo o specifičnih situacijah branja
in o skupnostih bralcev. Mogočih je namreč več
različnih branj teksta, vendar se v danih druž-
benih okoliščinah nekatere izkažejo za bolj legi-
timne kot druge. Tekst in bralne situacije so torej
vselej v medsebojni interakciji in le kot take razu-
mljive. S pogledom na pripovedi v socialnem delu
kot »majhne zgodbe« pa poskuša Hali predvsem
narediti distinkcijo med narativnim in struktur-
nim obravnavanjem zgodb, med lokalno proizve-
denimi zgodbami in totalizirajočimi diskurzivnimi
formacijami. Slednji, širši koncept naracij umešča
vse odnose v »velike zgodbe« {grand narratives)
ali metanaracij, t.j., v sistem načinov govora, med-
tem ko ga vsakdanje pripovedovanje zgodb ne
zanima, oz. natančneje - vsakdanje zgodbe ga
zanimajo le v kontekstu »velikih zgodb«. V nas-
protju z analizo diskurzov pa je interakcionizem
pokazal večji interes za »majhne zgodbe«. Hallu
se zdi ta prijem za socialno delo primernejši, saj
bolje ujame »kompleksnost lokalnih in interakcij-
skih značilnosti pripovedovanja zgodb« (str. 15).
Po njegovem mnenju so zgodbe v socialnem delu
sicer odvisne od širših okoliščin, vendar jih ne
gre kar enostavno umestiti npr. v »veliko zgodbo
o sistemu socialne varnosti« (str. 16). To bi zahte-
valo drugačne raziskovalne operacije, njegov cilj
pa je ostati na ravni lokalnih in interakcijskih
praks konstituiranja in »procesiranja« strank v so-
cialnem delu.
V drugem poglavju Hali predstavi teorije nara-
cij in poskuša raziskati, kako jih je mogoče upo-
rabiti pri proučevanju socialnodelavskih poročil
kot (majhnih) zgodb. Opiše štiri ključne značilno-
sti zgodb — zgodbe kot performansi, zgodbe kot
literarni teksti, zgodbe, ki prikazujejo retorične
funkcije, in zgodbe kot refleksivna početja. Zgod-
be, sicer prepoznavne skoz zaključene strukture,
kot jih vidijo Labov in drugi literarni teoretiki, so
za Halla bolj razumljive, če jih vidimo kot inter-
akcijsko delo. Značilnosti struktur zgodb zanj ne
morejo obstajati izven priložnosti performansa.
Implikacija za socialno delo je, da morda res
obstaja določena struktura v socialnodelavskih
dokumentih v smislu institucionalnih konvencij
(npr. standardizirano sodno poročilo), vendar
sama zgodba stopa na pot številnih branj, ki se
dogajajo na podlagi interakcijske produkcije in
sprejemanja socialnodelavskega poročila. Iz raz-
prave o literarnem tekstu in narativnih metodah
Hali potegne sklep, da so literarne analize uporab-
ne za proučevanje poročanja v socialnem delu; z
njihovimi metodami lahko vsaj analiziramo zna-
čilnosti zapleta, zornega kota in likov v poročilih.
Ta prijem odpira tudi več vprašanj, npr., ali lahko
v poročilih o dogodkih razberemo značilne like
in aU zaplet definira like, pa tudi, aH imajo liki
možnost prevprašati in subvertirati svojo kon-
strukcijo.
V tretjem poglavju Hali pristopi k študiji
konkretnih socialnodelavskih tekstov kot zgodb.
Podlaga za analize sta dva ključna koncepta nara-
tivne teorije — struktura zgodbe in vloga bralke/
bralca. Vprašanji, na kateri je poskušal odgovoriti,
sta, ali socialnodelavska poročila kažejo elemente
strukture zgodbe in ali se participanti in bralci
nanje odzovejo kot na zgodbe. Kot raziskovalni
material so mu rabih trije dokumenti (za katere
meni, da so tipični za konstitucijo dnevnih dejav-
nosti socialnega dela), ki zadevajo stik socialnih
služb z isto družino, in sicer: del raziskovalnega
intervjuja s socialno delavko, sodno poročilo o
družini, ki ga je napisala ista socialna delavka, in
vknjižbe socialnodelavskih zapisov o primeru.
Hali vse tri dokumente analizira glede na elemen-
238
Christopher Hall (1997), Social Work as Narrative
te Strukture zgodbe, kot jih predlagata Labov in
Waletsky: otvoritev, orientacija, kompHkacija,
rešitev in evalvacija oz. komentar. Te elemente
proučuje glede na njihov interakcijski pomen in
ne glede na kakšno njihovo dokončno avten-
tičnost. V tem poglavju Hall vpelje tudi pojem
naslovljenega oz. ratificiranega bralca/bralke.
Zanj/o je značilno, da so mu/ji bralne konvencije
socialnega dela domače, da torej »zna brati« vred-
note, mandate in delovno znanje socialnega dela.
Gre za bralca/bralko, ki bo lahko naredil/a logični
korak od komplikacije k rešitvi, od zadeve k akciji.
Sprejel/a bo, da pooblastilo opravičuje zahteve,
ter slišal/a kode in navodila teksta. Hall pa pre-
pozna še enega potencialnega bralca/ bralko, ki
je neke vrste čuvaj standardov in pred katerim je
navadno treba poročilo zagovarjati. Po njegovem
mnenju je tak »super-naslovnik« konstitutiven za
celoten govor. V nasprotju z ratificiranim bral-
cem, ki je konstituiran z bralnimi konvencijami
in se ne more ne-strinjati, se k super-naslovniku
pristopa bolj previdno, treba ga je namreč še
prepričati. V socialnem delu je to lahko sodnica/
sodnik ali kdor koli, ki bdi nad profesionalnimi
standardi.
Četrto poglavje se ukvarja z moralno konstruk-
cijo in s konstrukcijo moralnega lika, ki sta po-
membni temi socioloških študij z interakcijsko
metodo. Študij moralne konstrukcije odkriva,
kako poročila razporejajo krivdo in odgovornost
na akterje, medtem ko se preučevanje konstruk-
cije moralnega lika osredotoča na to, kako so lju-
dje in entitete opisani skoz vrednostne koncepte
dober/slab, zaslužen/nezaslužen, nedolžen/kriv.
Moralna karakterizacija akterjev in entitet je odvi-
sna od dostopnih moralnih formulacij. Zaslužna
stranka, neustrezni starši, storilec spolne zlorabe,
promiskuitetna najstnica so moralne kategorije,
na katere se opira opisovanje in kategoriziranje
likov v socialnodelavskih poročilih.
Socialne delavke/delavci uporabljajo moralne
formulacije, da bi postavili like in orisali akcijo
kot sankcionirajočo, obenem pa dajejo navodila
poslušalkam/cem in bralkam/cem glede skupnih
moralnih konvencij. Odločitve o potrebni pomoči
ali sankcijah niso podkrepljene le z dejstvi o pri-
meru, temveč tudi s pričakovanji o tipičnih likih
(pokvarjen mladostnik, zaslužen prosilec denarne
pomoči). V poročilu, ki ga navaja Hall, poteka
tipična delitev na zlo/dobro med dvema glavnima
likoma - med materjo in socialno delavko. Prva
je kriva, druga je kompetentna, prva je nasilna in
iracionalna, medtem ko je druga fleksibilna in
tolerantna, skratka, imamo negativko in junaki-
njo. Negativka je čezmerno kriva, redko razumna,
junakinja pa je vedno fleksibilna, nikoli zmotljiva.
Lik negativke se izrisuje v nasprotju z drugimi
akterji zgodbe in je na splošno v nasprotju z nor-
malnim obnašanjem. Nekako v tem smislu poro-
čilo demonstrira iracionalno in deviantno naravo
matere: materin lik se riše v nasprotju z mnogimi
razumnimi ljudmi. V nasprotju z drugimi akterji
in entitetami je nekooperativna. V nasprotju z me-
dicinskimi sestrami, vodjo timske konference, dve-
ma socialnima delavkama, rejniki, družinskim
zdravnikom, patronažno sestro, timsko konferen-
co je »zelo zelo težka, sovražna, nekooperativna«,
»fizično napadalna«, »zelo težka in napadalna«,
»sovražna in zastrašujoča«, »skoraj fizično nasil-
na«, »izbruhnila«. Čeprav v poročilu ni nobenega
neposrednega navodila bralcu, da gre za nerazum-
no vedenje, pa je učinek kontrasta dosežen z
opisom nežne in nedolžne narave akterjev, ki jih
mati zlorablja - medicinske sestre, rejnike, social-
ne delavke -, kije neprimerljiva z njenim nasilnim
vedenjem. Vsako ponovno pripovedovanje o in-
cidentu potrjuje očitnost in neizbežnost kategori-
zacije negativnega lika.
Peto poglavje govori o konstrukciji dejstev v
poročilih. Dejstva so odvisna od tega, kako jih v
zgodbah, poročilih reprezentiramo. Dejanski do-
godki še niso dejstva, pač pa jih v dejstva spremi-
nja šele raba ustrezne procedure za kategorizi-
ranje dogodkov. Dejstvo je nekaj že kategorizi-
ranega, obdelanega, kar naj bi se ujelo z modelom
tega, kako naj bi bilo dejstvo videti. V opise social-
nih problemov so vdelana navodila, kako brati
dogodke in like v smislu ustreznih kategorij ter
kako ustvarjati kategorije v smislu dogodkov in
likov. Zgodba je organizirana okoli »ustreznih
procedur«, ki na eni strani prikazujejo lastnosti
kategorije določenega socialnega problema, na
drugi pa identificirajo njihovo prisotnost v
posameznem konkretnem primeru. Bralci/bralke,
ki delijo iste interpretativne vire glede tega, kaj
konstituira določen socialni problem, bodo lahko
prepoznali in potrdili ta problem kot kategorijo
in osebo kot nosilca te kategorije. Hall ugotavlja,
da se poročilo (opisovanje strank in njihovih last-
nosti in dogodkov) spreminja tudi glede na alar-
mantnost situacije in glede na oceno potrebe po
intervenciji. Glede na to razlikuje med zgodbami
z nizkim tveganjem in resnimi situacijami. Pri po-
ročilih o situacijah z »nizkim tveganjem« socialna
239
RECENZIJA
delavka ali delavec navadno ne vzdržuje več stal-
nih stikov s stranko in nima več potrebe, da bi
like in dogodke konstruirala v socialnodelavskih
terminih. Povezava med opisi dogodkov in likov
je v taki zgodbi bistveno drugačna kot v zgodbi o
»resnih situacijah«. Poročila »nizkega tveganja«
navadno predstavljajo dogodke kronološko; šele
če se od zunaj pojavi vprašanje, zakaj ni več na-
daljnjih stikov s stranko, socialna delavka/delavec
odgovori z natančnim opisom lika. V poročilu
»nizkega tveganja«, ki ga navaja Hali, je socialna
delavka najprej kazala določen odpor, da bi se
spuščala v podrobnosti, čeprav je potem z upo-
rabo natančnih nasprotij, podanih skoz kompleks-
ne modalitete, opisala mater kot nekoga, ki se
kljub vsem predhodnim težavam zdaj dobro znaj-
de. Pazljiv opis njenega lika, stopnjevanje njenega
ugleda in obvladovanja situacij morda lahko razu-
memo v smislu kategorizacije, da to ni socialno-
delavski primer. V nasprotju s primeri nizkega
tveganja pa pri primerih, ki so formulirani kot
resni oz. s potrebo po dolgotrajnih stikih, ne na-
letimo na nikakršen odpor socialnih delavk aH
delavcev, da bi razgrnili ozadje okoliščin in natan-
čno opisaH Hke. Na začetku poročila se likom
dodeli določene lastnosti, ki naj bi bralke in bralce
poučili, da je treba to poročilo brati skozi postav-
ljene kategorizacije.
Šesto poglavje govori o ponovnih pripovedo-
vanjih socialnodelavskih zgodb. Socialnodelavska
poročila obvladujejo in oblikujejo entitete social-
nega dela — like, dogodke, stanja stvari. Da bi
lahko poslušalec/poslušalka določil/a »fakte«
posameznih primerov, so najprej potrebni opisi
likov, ozadja in okoliščin. Opis lika na začetku
poročila pomeni določeno uvajanje bralke/ca v
to, da bo zgodba, ki bo sledila, osnovana okoli
stranke kot posebnega tipa osebe. Opis lika na
koncu pa je lahko znak »evalvacije« naracije ali
»jamstvo« za poprejšnje »trditve«. Glede na to,
da poznejši teksti ponovno pripovedujejo zgodbo
razHčnim publikam, se Hallu postavlja vprašanje,
v kolikšni meri se dogodki in hki utrdijo v institu-
cionalnih zgodbah. Vsako ponovno pripovedo-
vanje sicer vsebuje lokalne in situacijske lastnosti
performansa, vendar ima obenem na trenutno
branje vpliv tudi avtoriteta zgodnejših branj.
Hallova teza je, da poročanje v socialnem delu
zahteva stabilna branja »celovite ocene primera«,
da bi lahko zgodba prišla skoz ustrezne admini-
strativne kanale. Eden od načinov, da se to dose-
že, je, da se še tako majave in protislovne verzije
situacije »zapre v črno skrinjico«, da bi bila ve-
ljavna zgodba čimbolj »jasna« in neproblematič-
na. Koncept črne skrinjice se je razvil v sociologiji
vednosti. Hali pa ga apHcira v študij sekvenčnega
branja dokumentov v socialnem delu. Gre za to,
da ugotovitve glede stranke niso več povezane z
avtorjem/avtorico, saj postanejo del molče prizna-
ne vednosti skupine uporabnikov. Črnih skrinjic
naj ne bi odpiraH, saj bi to pomenilo, da se bralke/
bralci soočijo s poprejšnjimi protislovji, ki bi lahko
ogrozili nevprašljive ugotovitve.
V sedmem poglavju avtor raziskuje, na kakšne
načine ima stranka možnost reprezentirati sebe
in kakšno vlogo ima pri tem raba odvisnega govo-
ra v poročilu. Reprezentacije se nagibajo k temu,
da like prikazujejo kot kategorabilne entitete. S
konstrukcijo dejstev in uporabo moralnih for-
mulacij se liki spreminjajo v zavračajoče matere
in promiskuitetne najstnice. Koncept prilaščanja,
o katerem govori Hali, pokaže, kako uradni tekst
s konstrukcijo dokončne verzije, kaj je »drugi«
zares povedal, v resnici besede »drugega« odnese.
Kot nasprotje temu Hali postavi teorije o hetero-
glosiji ali mnogokratnih glasovih, ki se upirajo
dokončnim verzijam in postavljajo pod vprašaj
temelje take avtoritativnosti. Menijo, da se kom-
petitivnih kritičnih glasov ne da preprosto pomi-
riti. Zapleteni so v boj za pomen, lastništvo, avtori-
teto, pod vprašaj postavljajo integriteto avtorstva.
Reprezentirati »drugega« lahko pomeni izključe-
vati. »Drugi ne govori«, pač pa se o njem govori,
je objekt diskurza. Prilaščanje je torej poskus re-
prezentirati »drugega« na ta način, da govorimo
v »njenem/njegovem« imenu. Pomembno vpraša-
nje v tem poglavju je, kako socialne delavke in
delavci avtoritativno in definitivno reprezentirajo
vedenje svojih strank. Neposredno navajanje izjav
stranke ima lahko v socialnodelavskih poročilih
dva različna izida - trditve socialne delavke/delav-
ca lahko ali podpre ali pa spodbije, odvisno od
okoliščin branja. Če ga bere pasivni bralec/bralka,
ima lahko odvisni govor podporno funkcijo za
poročilo; če pa ga bere kritičen bralec/bralka v
smislu možnih prepadov v tekstu, pa je lahko
postane odvisni govor subverziven.
Zadnje poglavje govori o upodabljanju likov
in branju ustreznih reprezentacij strank.
Ustreznost reprezentacije lika je sicer koncept,
ki je povezan z literarno kritiko. V tej študiji gre
za preučevanje, kako socialne delavke/delavci
poskušajo upodobiti »resnične« ljudi za specifična
občinstva ob določenih priložnostih. Ratificiran/
240
Christopher Hall (1997), Social Work as Narrative
a bralec/bralka je soočen/a s specifičnimi nalo-
gami v določenih kontekstih. Odločiti se mora,
aH je avtor/ica ustrezno upodobil/a osebo, kar
mu/ji nadalje omogoči umestiti v lik določene zna-
čilnosti, načine obnašanja, ki zahtevajo določene
specifične intervencije. Med dolgim seznamom
profesionalnih dejavnosti, s katerimi naj bi se znali
spopasti socialni delavci/delavke, je tudi zmož-
nost ustrezno in natančno upodobiti »resnično«
osebo. Hall opaža, da so ujeti na eni strani v željo,
da bi dokončno izoblikovali in kategorizirali svoje
upodobitve strank v dokončnih in trajnih por-
tretih, na drugi strani pa morajo biti odprti za
kritiko razUčnih občinstev, ki jim očitajo, da so
njihova poročila preveč monološka. Priložnosti
branja socialnodelavskih poročil so lahko poten-
cialni izziv monološki karakterizaciji. Še več, hitro
spreminjanje podob o strankah kaže, kako zlahka
so krhke konstrukcije v socialnem delu zavržene,
ko pride do novih zahtev in ko se znajdejo pred
drugimi publikami. Hall meni, da je za poročanje
v socialnem delu pomemben koncept »odprte
teorije lika«, katere osrednja ideja je, da spodbuja
bralce/bralke k soustvarjanju lika. Živa teorija lika
bi po Chatmanu morala delati na odprtosti in like
obravnavati kot avtonomna bitja, ne le kot fun-
kcije zapleta. Zavzemati bi se morala za to, da
lahko publika rekonstruira lik glede na dejstva v
izvirni konstrukciji. Čeprav bi si socialne delavke/
delavci želeli enostavnih in določnih likov, je bolj
verjetno, da bodo liki v socialnodelavskih zgod-
bah težili k temu, da so zaokroženi, nedokončani
in začasni.
Pomembnost Hallove študije naracij v social-
nem delu vidim v nekaj smereh. Hall ne poskuša
reducirati kompleksnosti in negotovosti profesio-
nalne dejavnosti na neko novo, dokončno verzijo
o tem, »kaj se v resnici dogaja«, pač pa poskuša
pretresati vsakodnevno borbo za konstrukcijo
socialnega dela ter pri tem dati prostor alterna-
tivnim verzijam in različnim glasovom. Močan
poudarek študije je na družbeni konstruiranosti
govora in pisanja v socialnem delu, kar je v
nasprotju s pogledom na socialno delo kot na niz
racionalno sprejetih odločitev in pozitivističnih
metod, ki operirajo z objektivnimi podatki. Te-
meljna predpostavka takega teoretskega izpeljeva-
nja je, da postopki v socialnem delu ne morejo
biti racionalen in enosmeren proces, saj imamo
opravka z nenehno interakcijo med individualnim
okvirom in sistemom, v katerem so bile odločitve
sprejete. Eden od pomembnih teoretskih prispev-
kov, ki jih ponuja Hallova študija za preučevanje
socialnega dela pri nas, je razširitev razumevanja
profesionalnega pisanja kot dejanja, utemeljenega
na profesionalnih normah, ki lahko tako omejuje-
jo kot širijo profesionalno prakso. S proučevan-
jem tekstualne dinamike v določeni stroki prido-
bimo namreč priložnost razumeti, kako se stroka
konstituira prek organiziranja in sistematiziranja
ljudi, dejavnosti, jezika, pa tudi, kako prispevajo
k izgrajevanju stroke teksti, ki socializirajo ljudi
v profesionalno paradigmo. Prispevek študije k
teorijam socialnega dela je tudi v tem, da poudari
pomen vprašanj reprezentacije, politike interpre-
tacij in pomenov, vprašanj o neskladjih med pi-
sanjem in objektom pisanja in vpliva profesional-
nih oblasti pri izgrajevanju vednosti. Spričo dej-
stva, da je že od začetka ena od najpomembnejših
dejavnosti socialnega dela prevajati žive izkušnje
klientov v profesionalne tekste, socialno delo teh
vprašanj ne more ignorirati.
Mojca Vrek
241