447 izločil spet dvanajst, za katere ni dovolj dokazov, ki bi omogočali z gotovostjo identificirati glavno mesto. Tudi sicer načeloma evidenca ni dokončna in zgolj pri šestini provinc (13 ali 14) je mogoče z gotovostjo trditi, da je bilo eno mesto kontinuirano sedež vladarskega namestnika. Avtorjeve izčrpne analize so po- kazale, da ni lahko določiti glavnega upravnega provincialnega mesta celo v primerih, ko epigrafskega gradiva ne manjka, ker je pač takšne narave, da v tem oziru ne omogoča trdnih skle- pov. Guverner in njegovo osebje so se lahko iz najrazličnejših razlogov mudili v raznih mestih in tudi kvantite-ta podatkov ni vedno odločilna. H. je svoje delo opravil vzorno: knjiga je dragocen vir infor- macij za rimske province celega imperija in je neobhodna za vsakega, ki se ukvarja s katerimkoli vidikom rimske zgodovine in njenih pomožnih ved. Sodi med tista nujna dela, ki morajo biti vedno dostopna na polici v priročni knjižnici. Marjeta ŠAŠEL KOS Annemarie Kaufmann-Heinimann: Götter und Lararien aus Augusta Raurica. Herstellung, Fundzusammenhänge und sakrale Funktion figürlicher Bronzen in einer römischen Stadt. Forschungen in Augst 26, Augst 1998. 350 pagine, 791 illustrazioni in bianco/nero, 84 disegni, 60 carte e piante, numerose tabelle e grafici. Sono stati necessari anni di studio intenso per la stesura di quest’opera, premessa della quale sono i volumi usciti nel 1977 (Die römischen Bronzen der Schweiz 1, Augst und das Ge- biet der Colonia Augusta Raurica, Mainz am Rhein) e nel 1994 (Die römischen Bronzen der Schweiz 5, Neufunde und Nachträge, Mainz am Rhein; comprende i ritrovamenti recenti di Augst e Kaiser-augst). La ricerca edita nel 1998 nasce dall’esigenza di superare la precedente fase di catalogazione, peraltro approfondita e ricca di spunti, per collocare al meglio dal punto di vista storico il cospicuo gruppo di statuette e di elementi figurati in bronzo rinvenuti nella città di Augusta Raurica e nel Castrum Rauracense. Obiettivi primari di tale inquadramento sono l’in- dividuazione di eventuali specificità dei bronzi rispetto all’area di rinvenimento e la ricerca di un’evoluzione in rapporto alla stratigrafia verticale. All’inizio del volume l’A. esprime le proprie opinioni sulle problematiche fondamentali dei bronzi figurati - tecnica di fabbricazione, officine, tipologia, datazione - con rigore e senza pregiudizi, supportandole con un ricco apparato illu- strativo (sempre in scala), il cui reperimento ha certo richiesto un notevole dispendio di energie. Sul complesso problema delle Dublettenserien (produzione antica o falsi moderni?), A. Kaufmann-Heinimann propone una posizione più sfumata rispetto a quella di A. Leibundgut e M. Galestin, con forse troppa fiducia nell’analisi delle leghe per la definizione dell’au- tenticità di un bronzetto, in particolare nel dato dell’assenza dello zinco (nota 38). Interessanti le osservazioni sul problema della cronologia della piccola bronzistica, condotte con metodo, mediante la ricerca nell’ambito dell’Impero romano dei bronzetti rinvenuti in contesti forniti di un terminus ante quem ben preciso (pp. 57-59); al proposito l’A. mette giustamente in rilievo quanto possa essere insidioso – per la datazione delle singole statuette - il criterio stilistico, purtroppo ancora utilizzato spesso negli studi del settore. I principi esposti in queste ampie premesse fanno poi da guida nello studio di particolari aspetti delle testimonianze di Augusta Raurica. L’indagine topografica sui bronzi della città (Teil II, pp. 59 ss) ha incontrato numerosi ostacoli: innanzitutto la casualità delle testimonianze rimaste, per il noto fenomeno della rifusione del bronzo; poi i problemi di definizione cronologica tipici dei bronzetti, in particolare di quelli con funzione cultuale (che possono essere anche molto anteriori al contesto di ritrovamento); infine lo stato della ricerca archeologica nella località esaminata (solo alcune aree sono state indagate in modo esaustivo ed è comunque difficile definire la funzione dei singoli ambienti degli edifici scoperti). Queste difficoltà oggettive non hanno però impedito all’A. il raggiungimento di notevoli risultati. La volontà di rendere i dati di contesto immediatamente comprensibili per il lettore spiega la cura profusa nella illu- strazione dei ritrovamenti, tutti corredati di piante con i resti antichi evidenziati in rapporto al reticolo stradale. Vengono dapprima presentati i bronzi figurati provenienti dai monumenti pubblici (fori, templi, edifici da spettacolo, terme), poi quelli dai quartieri abitativi e produttivi: sono compresi anche pochi frammenti di grande plastica, benché la statuaria non sia oggetto della ricerca (cfr. pp. 64-65 e nota 231). Da questa esposizione scaturiscono conclusioni sulla distribuzione verticale (temporale) e orizzontale dei bronzi; la tabella fig. 108 mette chiaramente a confronto le datazioni dei singoli oggetti con quelle di contesto e stratigrafiche, evi- denziando in molti casi la tendenza dei bronzi a rimanere a lungo in circolazione. Relativamente ai militaria (pp. 154-155), è probabile che gli amuleti fallici fossero usati anche in ambito civile, come l’A. stessa fa notare per alcuni tipi (nota 513); l’esclusione di tali amuleti renderebbe meno numerose le testimonianze militari in bronzo in Augusta Raurica. Nella parte relativa ai culti della città (Teil III), un para- grafo è dedicato al rapporto fra la distribuzione dei bronzi e delle terracotte, da cui si deduce una diversa valenza non solo economica ma anche culturale delle due produzioni. Le presenze di statuette di divinità ad Augst sono poste a confronto con quelle dei territori gallici e germanici, sulla base di una profonda conoscenza di quanto finora pubblicato; la tabella (fig. 111) mostra la notevole ricchezza di ritrovamenti di bronzi della città esaminata, dovuta probabilmente alla con- tinuità e all’estensione delle indagini archeologiche ivi eseguite. Le testimonianze di culto offerte non solo dalle statuette a tutto tondo, ma anche da busti, frammenti, attributi, etc., sono poi rapportate alle epigrafi di Augusta Raurica (tabella fig. 112), evidenziando la prevalenza dei bronzi rispetto ai materiali lapidei, con interessanti considerazioni in merito. Il volume è arricchito da ben tre excursus, fra i quali è di particolare originalità quello dedicato alle statuette pre- disposte per offerte monetali (pp. 168-180), presentato in anteprima dall’A. al convegno sui bronzi antichi tenutosi a Madrid nel 1990. Non meno stimolante è la serie di appendici, che presenta con articolati commenti, ottime illustrazioni ed esaustiva bi- bliografia tutti i larari finora rinvenuti nell’Impero, facendo di quest’opera un fondamentale testo di consultazione per chiunque si occupi di piccola bronzistica di età romana. Margherita BOLLA Tamás Bezeczky: The Laecanius amphora stamps and the villas of Brijuni. Österreichische Akademie der Wissenschaften, Philosophisch-historische Klasse, Denkschriften, 261. Band. Wien 1998. ISBN 3-7001-2702-2. Strani 286, slik 50, tabel 59. Monografija Tamása Bezeczkega o amforah z žigi rodbine Laecanius temelji na obdelavi gradiva iz Fažane v Istri. Tu je Anton Gnirs na začetku stoletja odkril ostanke vile in velike delavnice amfor. O lastnikih posestva pričajo izključno žigi na Knjižne ocene in prikazi 448 amforah. Od konca 1. st. pr. Kr. do 70/80 po Kr. je bila v lasti gensa Laecanius, od flavijskega obdobja do Hadrijanovega časa je bila cesarska posest, v drugi polovici 2. st. so izdelovali amfore z žigi M. Avrelija Justa. Verjetno je delavnica obratovala še v 3. in 4. st. Najpomembnejši izdelek so bile amfore za olje oblike Dressel 6B, ki so jih v Fažani izdelovali od začetka proizvodnje do prve četrtine 2. st. Bezeczky v prvem delu knjige predstavi zapleten nastanek amfor Dressel 6B ter njihovo tipologijo in kronologijo. Opiše tudi tipološke in petrografske posebnosti, ki poleg žigov omogočajo identifikacijo fažanskih proizvodov. Zelo pomembno poglavje je posvečeno samim žigom, ki so obdelani epigraf- sko in kronološko, prikazana pa je tudi njihova razširjenost. Natančno kronološko razdelitev žigov v štiri obdobja v 1. st. po Kr. utemeljuje s pomočjo stratigrafsko datiranih najdb s Štalenske gore v Noriku. V drugem delu Bezeczky sintetično predstavlja vile na Bri- jonih in na jugozahodni obali Istre, s poudarkom na najdbah amfor in številnih sledovih proizvodnje olja. Prav oljarstvo je bilo verjetno najpomembnejša gospodarska dejavnost v zgodnjerim-ski Istri. Sledi poglavje o razširjenosti amfor z žigi Lekanijev. Glavni področji razširjenosti izven Istre sta bila severna Italija, s posredništvom Akvileje, in Norik. V Panoniji so amfore tega tipa povezane z vojaškimi postojankami in zgodnjimi naselbinami Italikov. V katalogu so objavljene risbe in fotografije žigov Lekanijev ter profili amfor z opisi. Vključene so vse znane amfore, tako iz Istre, kot tudi iz severne Italije, Norika, Recije in Panonije. Knjiga Tamása Bezeczkega je zadnji rezultat dolgoletnih avtorjevih raziskav istrskih amfor. Gre za nadaljevanje več člankov in dveh pomembnih monografij (Roman Amphorae from the Amber Route in Western Pannonia, BAR Int. Ser. 386, Oxford 1987; Amphorenfunde vom Magdallensberg und aus Pannonien, Ein Vergleich, Kärnt. Musschr. 74, Arch. For. Grab. Magda-lensberg 12, Klagenfurt 1994). Dopolnjuje tudi raziskave Fran-çisa Tassauxa o vplivnih istrskih družinah (npr. F. Tassaux, Laecanii, Recherches sur une famille sénatoriale d’Istrie, Mél. Éc. franç. Rome 94, 227-269). Bezeczkyjeve raziskave so z objavo in interpretacijo primarnega gradiva eden najpomembnejših členov za razumevanje gospodarske zgodovine Istre. Sledovi trgovine z istrskim oljem pa omogočajo tudi vpogled v gospodarski razvoj severne Italije, Norika ter Panonije (prim. pregled R. Matijašić, Gospodarstvo antičke Istre, Pula 1998). Jana HORVAT Jarmila Justová: Dolnorakouské Podunají v raném středověku. Československá akademie věd, Archeologický ústav, Praha 1990. 344 strani, 66 slik, 2 karti. V spodnjeavstrijskem Podonavju so se na pragu zgodnjega srednjega veka čvrsto zasidrali najprej Germani, nato Slovani ter Avari, kasneje pa še Madžari. Plodna ravnica ob Donavi je bila gosto poseljena, čeprav ponekod o tem pričajo le drobci izgubljenih ali zavrženih predmetov. V uvodnih poglavjih avtorica preleti dogajanje med poz- norimsko dobo in začetkom 11. stoletja, naniza zgodovino raziskav in predstavi pomembnejše probleme, ki se pojavljajo v literaturi, povezani s poselitvijo Spodnje Avstrije ter zaključi z opisom svojega postopka. Delo temelji na arheoloških virih in njihovi analizi, ki vodi do kulturnih in etničnih skupin ter na Poulíkovi delitvi slovanske lončenine na stopnje I-IV. Za cilj si zastav-lja soočenje arheoloških virov, zgodovinskih dejstev in jezikoslovnih ugotovitev. Drugi del prikazuje tri razvojna obdobja, ki si sledijo v času od sredine 6. do začetka 11. stoletja. Najprej slovansko-avarsko obdobje (gradivo, grobišča, naselja, novčne najdbe), nato pa karolinško-velikomoravsko in otonsko-babenberško obdobje. Ker je ta čas bolj raziskan, prilaga več načrtov naselbin, skice hiš, načrte utrdb in seveda grobišča ter drobno gradivo. Vsa najdišča so vnesena v karto. V zaključku povzame dogajanje v spodnjeavstrijskem Podo- navju od odhoda Langobardov v Italijo do začetka 11. stole- tja, opozori na vplive in mešanje kultur ter še enkrat našteje najpomembnejša naselja in grobišča. V zadnji točki se dotakne še jezikoslovnih argumentov o bavarski kolonizaciji. Poprav-lja širše veljavno stališče o kolonizaciji z zahoda, da naj bi se Bavarci naselili ob Ennsu (Aniži) na večinoma nenaseljeno območje. S karto slovanskih krajevnih imen jasno ponazori, da omenjena trditev o nenaseljenem prostoru, ki se naslanja v glavnem na darovnice, ne drži. Razvojni proces, ki v zgodnjem srednjem veku poteka na področju ob Ennsu, je vzorčni primer različnih odnosov med etničnimi skupinami, njihovih nasprotij, skupnega življenja in kulturnih stikov. Kataloški del pa je seznam najdišč od sredine 6. do sredine 11. stoletja v spodnjeavstrijskem Podonavju. Z zaporednimi številkami so po abecedi navedena imena današnjih naselij. Kadar je na naselje vezanih več najdišč, jih loči s številkami, tako da daje zaokroženo celoto vsake lokacije posebej. Ker gre za seznam, navaja samo vrsto najdbe, datacijo in literaturo, kadar pa gre za kakršnokoli problematiko v zvezi z lokacijo, jo razloži in opozori tudi na vse napake, ki se pri tem pojavljajo. Nekoliko večji razmiki med naselji in jasneje označena najdiš- ča v okviru enega današnjega naselja, bi olajšale in pospešile iskanje po sicer zelo izčrpnem in bogatem seznamu. V dodatku prilaga nekaj zgodnjesrednjeveških najdb iz zbir- ke dunajskega Naravoslovnega muzeja in Spodnjeavstrijskega deželnega muzeja. Pred nemškim povzetkom je še obširna literatura, ki vsebuje mnoge dragocene citate člankov ali notic, ki jih sicer zlahka zgrešimo. Mateja BELAK Počítačová podpora v archeologii. Editor: Jiří Macháček. Ústav archeologie a muzeologie, Filozofická fakulta Masa- rykovy univerzity, Brno 1997. ISBN 80-210-1562-4. 258 str., številne ilustracije. Novi časi, novi ljudje, novi pristopi. Vse to se je plodno udejanilo v Brnu, kjer se jim je posrečila ustvarjalna menjava generacij. Minula desetletja so prinesla ogromno gradiva, ki pa je ostajalo neobjavljeno ali slabo objavljeno. To je problem, ki pesti arheologe povsod. A romantične dobe zbirateljskega obračanja ljubih predmetov je nepreklicno konec. Preveč jih je. Treba je uporabiti orodja, ki jih ponuja sodobna informacijska tehnologija in z njimi zagrabiti velike množice hkrati. V pomoč in lažjo odločitev tistim, ki še ne vedo, kako in kaj, je mladi brnenski kolega Jiří Macháček sestavil šopek informacijskih rešitev, v katerih lahko vsakdo najde svoj problem. Jaroslav Smutný predstavlja različne programe za delo z bazo podatkov, daje strateška navodila za strukturiranje po- datkov in opozarja, na kaj je treba ob tem paziti. Pri tem se podrobneje pomudi pri gradnji SQL (select query language) iskalnih izrazov, ki so seveda temeljnega pomena, če želimo že vstavljene podatke učinkovito raziskovati. Jiří Macháček na primeru raziskovanja staroslovanske lončenine pokaže korake, ki so potrebni, da sestavimo vnosni obrazec, vnašamo podat-ke, in, kar je morda najbolj pomembno, praktično pokaže, kaj je z zbranimi podatki mogoče narediti. S tem pomaga tistim, ki se sicer mnogo ukvarjajo z vprašanjem, kako ustvariti banko podatkov, vendar so njihove predstave, kaj bodo počeli z njo, še zelo meglene. Isti avtor je skupaj s Pavlom Koštuřikom Knjižne ocene in prikazi