TELESNA DEJAVNOST PRI PACIENTIH V KRONIČNEM OBDOBJU PO MOŽGANSKI KAPI PHYSICAL ACTIVITY IN CHRONIC STROKE PATIENTS Tomaž Sindičič1, dr. med., doc. dr. Nataša Bizovičar1, 2, dr. med., prof. dr. Gaj Vidmar1, 2, 3, univ. dipl. psih. 1Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije Soča 2Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta 3Univerza na Primorskem, FAMNIT Poslano: 15. 1. 2026 Sprejeto: 18. 3. 2026 Avtor za dopisovanje/Corresponding author (TS): tomaz.sindicic@ir-rs.si Izvleček Izhodišče: Možganska kap pomembno zmanjšuje funkcijsko zmožnost in povečuje umrljivost, zato je v kroničnem obdobju ključna sekundarna preventiva, vključno z redno telesno dejavnostjo. Kljub dokazanim koristim telesne dejavnosti so osebe po možganski kapi (MK) pogosto premalo dejavne zaradi moto- ričnih, kognitivnih in psiholoških ovir. Namen naše raziskave je bil oceniti raven telesne dejavnosti pri samostojno hodečih pacientih v kroničnem obdobju po prvi MK in opravljeni hospitalni rehabilitacijski obravnavi ter opredeliti dejavnike in glavne ovire, povezane z ravnijo telesne dejavnosti. Metode: Vključeni so bili pacienti (stari med 18 in 65 let), ena do tri leta po prvi MK, ki so opravili kompleksno rehabilitacijo na URI Soča (v obdobju med 1. 1. 2021 in 31. 12. 2022), in so bili samostojno hodeči ob odpustu v domače okolje. Odzvalo se je 51 pacientov (prek telefona izpolnjen anketni vprašalnik in lestvica Hitre ocene telesne dejavnosti (angl. Rapid Asses- sment of Physical Activity, RAPA) v obdobju 1. 7. 2024 do 4. 12. 2024). Zbrali smo demografske in klinične podatke iz medicinske dokumentacije pacienta ter samoporočane podatke o telesni dejavnosti iz anketnega vprašalnika in lestvice RAPA. Rezultati: Vzorec (n = 51) je bil reprezentativen glede na populacijo pacientov istega obdobja, ki je izpolnjevala vključitvena me- rila. Čezmerna prehranjenost oz. debelost je bila prisotna pri 74 % (indeks telesne mase povp. 29,2; SO 6,1 kg/m²). Redna telesna dejavnost pred MK je bila prisotna pri 75 %, po MK Abstract Background: Stroke markedly reduces functional capacity and increases mortality; therefore, secondary prevention (including regular physical activity) is essential in the chronic phase. Despite well-documented benefits, stroke survivors are often insufficiently active due to motor, cognitive, and psychological barriers. The aim of this study was to assess physical activity levels in inde- pendent ambulatory patients in the chronic phase after a first stroke who had completed inpatient rehabilitation, and to identify factors and key barriers associated with physical activity. Methods: Patients aged 18–65 years, 1–3 years after a first stroke, who had completed comprehensive rehabilitation at the University Rehabilitation Institute, Republic of Slovenia (between Janu- ary 1, 2021 and December 31, 2022), and were able to walk independently, were included. Fifty-one patients responded (telephone-administered questionnaire and the Rapid Assessment of Physical Activity (RAPA) scale returned by mail; completed between July 1 and December 4, 2024). Demographic and clinical data were collected from the patient’s medical record, along with self-reported physical activity using a questionnaire and RAPA scale. Results: The sample (n = 51) was representative of the eligible patient population from the same period. Overweight/obesity was present in 74 % (mean BMI 29.2, SD 6.1 kg/m²). Regular physical activity before stroke was reported by 75 %, and the perceived importance of physical activity increased after stroke (p = 0.002). After rehabilitation, 75 % received a home exercise program, Sindičič, Bizovičar, Vidmar / Rehabilitacija - letnik XXV, št. 1 (2026) 4 UVOD Možganska kap (MK) letno prizadene okoli 16 milijonov ljudi po vsem svetu. Je drugi najpogostejši vzrok zmanjšane zmožnosti (1). Preživetje pacientov se zaradi izboljšanega akutnega zdravljenja in primarne preventive v zadnjih desetletjih stalno izboljšuje (2, 3) subacute, and chronic. Kar 12 % preživelih bo predvidoma imelo ponovno MK znotraj 12 mesecev (4). Dolgoročne posledice so lahko prisotne na več področjih funkcioniranja (1, 5–12). Zaradi omejitev na motoričnem ali kognitivnem področju morajo osebe po MK pogosto spremeniti življenjski slog (1, 12). Glede na visoko stopnjo umrljivosti in zmanjšane zmožnosti po MK je zelo pomembna sekundarna preventiva, ki vključuje tudi redno telesno dejavnost (2, 12, 13). V procesu rehabilitacije v kroničnem obdobju po MK je slaba telesna zmogljivost zaradi pomanjkanja redne telesne dejavnosti eden najbolj obremenjujočih dejavnikov, ki pomembno prispeva k poslabšanju funkcijskega stanja (2, 6, 14). Poleg motorične okvare redno telesno dejavnost po MK omejujejo tudi depresija, strah pred padcem in kognitivne okvare (1, 15). V primerjavi z zdravimi kontrolami so osebe po MK manj telesno dejavne tako glede trajanja kot tudi glede intenzivnosti (2, 16). Telesna zmogljivost oseb po MK je pogosto tako nizka, da bolniki niso sposobni opravljati niti osnovnih vsakodnevnih dejavnosti (2, 12, 13). Tudi samostojno hodeči pacienti preživijo 75 % časa podnevi v sedečem položaju (17). Raziskave so jasno pokazale, da ima redna telesna dejavnost pozi- tiven učinek na izboljšanje zmogljivosti pri hoji, na mišično moč, mineralno kostno gostoto, funkcionalno mobilnost in kakovost življenja (2, 13, 14). Prav tako so višje ravni telesne dejavnosti pred MK povezane z boljšimi funkcijskimi izidi po MK, saj telesna dejavnost izboljšuje shemo hoje in spodbuja neodvisno življenje (2, 12, 14). Spodbujanje pacientov k preprečevanju sedečega načina življenja po MK lahko prispeva k zmanjšanju dejavnikov tveganja za ponovno MK ter izboljša splošno zdravstveno stanje (2, 12, 13). se je zaznani pomen telesne dejavnosti povečal (p = 0,002). Po rehabilitaciji je 75 % pacientov prejelo program vadbe na domu, vendar ga je redno izvajalo le 42 %; 71 % bi jih vadilo pogosteje ob strokovnem nadzoru. Po RAPA-1 je imelo 78 % pacientov premalo aktiven način življenja (dosežki 2–5, najpogosteje 3), po RAPA-2 pa je bila vadba za moč oz. gibljivost redka (0–4, najpogosteje 0; vadbo za moč je izvajalo 4 %). Aerobno vadbo je vsaj 3-krat na teden izvajalo 66 %, vsaj 20 min na dan pa 69 %. Najpogostejše ovire za telesne dejavnosti so bile čezmerna utrujenost (49 %), počasnejše izvajanje aktivnosti (37 %) in togost oz. otrdelost mišic (35 %). Višja starost (r = -0,32; p = 0,022) in več pridruženih bolezni (r = -0,28; p = 0,049) sta bili povezani z nižjo aerobno aktivnostjo po RAPA-1. Zaključek: Pri samostojno hodečih pacientih v kroničnem obdobju po možganski kapi je telesna dejavnost kljub večjemu zavedanju o njeni pomembnosti večinoma nezadostna, še posebej vadba za moč in gibljivost. Ključne ovire predstavljajo utrujenost, telesne omejitve, razpoloženjske težave ter omejen dostop do strukturiranih programov. Rezultati podpirajo potrebo po dolgoročno dostopnih, strokovno vodenih in individualno prilagojenih programih vadbe (z upoštevanjem soobolevnosti), ki ciljajo tudi na zmanjševanje sedečega načina življenja, obvladovanje utrujenosti ter znižanje telesne teže. Ključne besede: možganska kap; kronično obdobje; telesna dejavnost; lestvica Hitra ocena telesne dejavnosti – RAPA; aerobna vadba; vadba za mišično moč in gibljivost; indeks telesne mase (ITM) but only 42 % adhered to it regularly; 71 % would exercise more frequently under professional supervision. Based on RAPA1, 78% had an underactive lifestyle (scores 2–5, most commonly 3), while strength/flexibility training assessed by RAPA-2 was rare (scores 0–4, most commonly 0; only 4 % performed strength training). Aerobic exercise was performed ≥3 times/week by 66 % and ≥20 minutes/day by 69 %. The most frequent barriers were excessive fatigue (49 %), slower performance (37 %), and muscle stiffness (35 %). Older age (r = -0.32; p = 0.022) and a higher number of comorbidities (r = -0.28; p = 0.049) were associated with lower aerobic activity (RAPA-1). Conclusion: Among independently ambulatory patients in the chronic phase after stroke, physical activity remains largely insufficient despite increased awareness of its importance, particularly with regard to strength and flexibility training. Key barriers include fatigue, physical limitations, mood disturbances, and limited access to structured programs. These findings support the need for long- term, accessible, professionally supervised, and individually tailored exercise programs (accounting for comorbidities) that also target reduction of sedentary lifestyle, fatigue management, and weight reduction. Key words: stroke; chronic phase; physical activity; Rapid Assessment of Physical Activity (RAPA); aerobic exercise; strength and flexi- bility training; comorbidity; body mass index (BMI) Sindičič, Bizovičar, Vidmar / Rehabilitacija - letnik XXV, št. 1 (2026) 5 Pri pacientih se za merjenje telesne dejavnosti v raziskovalne namene uporabljajo objektivna in subjektivna merilna orodja. Med subjektivna merilna orodja spadajo npr. anketni vprašalniki, med objektivna orodja pa npr. pedometer in akcelerometer. V večini dosedanjih raziskav je bila telesna dejavnost merjena s pomočjo anketnih vprašalnikov (1, 2, 12, 14). Namen naše raziskave je bil, da pri pacientih v kroničnem obdobju po MK, ki živijo v domačem okolju in so bili v akutnem ali subakutnem obdobju po MK vključeni v kompleksno rehabilita- cijsko obravnavo na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Republike Slovenije Soča (URI Soča), ocenimo samoporočano stopnjo telesne dejavnosti, opišemo vpliv različnih demografskih dejavnikov, vpliv izhodiščnega funkcijskega stanja pacienta po odpustu iz URI Soča in soobolevnosti na raven telesne dejavnosti, ter ugotovimo, kaj paciente najbolj ovira pri tem, da niso redno telesno dejavni. METODE Preiskovanci V raziskavo smo zajeli paciente v obdobju od enega do treh let po prvi ishemični ali hemoragični MK, ki so bili vključeni v kom- pleksno rehabilitacijsko obravnavo na Oddelku za rehabilitacijo pacientov po MK, URI Soča, od 1. januarja 2021 do 31. decembra 2022 in so bili vodeni na kontrolnih pregledih v Ambulanti za paciente po MK, URI Soča. Takih pacientov je bilo 593. Z vključitvenimi merili smo nato zajeli paciente, stare ≥ 18 let; pacienti niso smeli imeti večjih motenj govornojezikovnega spo- razumevanja, morali so biti sposobni podati zavestno privolitev za sodelovanje v raziskavi in biti zmožni samostojne hoje; z oceno na lestvici za Razvrstitev funkcijske premičnosti (angl. The Functional Ambulation Categories – FAC) ob odpustu najmanj 5 (18). Na lestvici Kratek preizkus spoznavnih sposobnosti (angl. Mini Mental State Examination, KPSS) ob sprejemu na URI Soča so morali doseči najmanj 24 točk (19). Izključili smo paciente, ki so sodelovanje zavrnili; paciente s težjimi spremljajočimi srčno- -žilnimi ali pljučnimi boleznimi; dodatnimi drugimi nevrološkimi obolenji; drugimi resnimi okvarami mišično-skeletnega sistema, ki lahko ovirajo hojo. Nato smo dodali izključitveno merilo, in sicer da pacienti ob izpolnjevanju anketnega vprašalnika in lestvice RAPA niso smeli biti starejši od 65 let. S tem smo neposredno izključili možnost prevelikega vpliva dejavnikov staranja na telesno dejavnost. Pacienti so vprašalnika izpolnjevali v obdobju od 1. 7. 2024 do 4. 12. 2024. Protokol dela in ocenjevalni instrumenti Iz medicinske dokumentacije smo pridobili naslednje podatke o pacientih: starost, spol, datum MK, datum vključitve v kompleksno rehabilitacijsko obravnavo na URI Soča, vrsta MK, stran MK, KPSS ob sprejemu na URI Soča. Ob odpustu iz URI Soča smo pridobili naslednje podatke: Lestvica funkcijske neodvisnosti ob odpustu (angl. Functional Indepen- dence Measure – FIM), ki smo jo razdelili na motorični FIM (mFIM) in kognitivni FIM (kFIM) (20), FAC, 6-minutni test hoje (angl. 6-Minute Walk Test – 6MWT) (21), Test hoje na 10 m (angl. 10-Meter Walk Test – 10MWT) (22), Časovno merjeni test vstani in pojdi (angl. Timed Up and Go test – TUG) (23), maksimalno aerobno kapaciteto (VO2max) (24) in morebitne medicinske pripomočke za hojo. Iz prisotnih kliničnih diagnoz smo ocenili Kazalnik soobolevnosti Charlsonove (angl. Charlson Comorbidity Index – CCI) (25). Vsem vključenim pacientom smo poslali anketni vprašalnik in jih povabili k sodelovanju. Anketni vprašalnik je bil predhodno sestavljen za namen raziskave. V vprašalniku nas je zanimalo: starost pacienta, posledice MK, pridružene bolezni, število prid- ruženih bolezni, telesna teža (TT), telesna višina (TV), stabilnost TT, stopnja izobrazbe, zaposlitev, vrsta gospodinjstva, okolje bivanja, domače okolje, telesna dejavnost z leti, telesna dejavnost pred MK, vrsta in pomembnost telesne dejavnosti pred MK, pomembnost telesne dejavnosti po MK, program vadbe na URI Soča, želja po strokovnem nadzoru pri vadbi, oblika vadbe, ki bi jim ustrezala, pozitivni učinki redne telesne dejavnosti, čas od zadnje rehabilitacijske obravnave in lokacija le-te, pogostost in ovire za izvedbo telesne dejavnosti, število padcev, poškodbe pri padcih in hitrost utrujanja. Večina vprašanj je bila izbirnega tipa, le-te so pacienti lahko dopolnili z vprašanjem odprtega tipa (pri štirih vprašanjih je bilo več možnih odgovorov), eno vprašanje (o pridruženih boleznih) pa je bilo odprtega tipa. Poleg anketnega vprašalnika smo skupaj s pacientom po telefonu izpolnili lestvico Hitre ocene telesne dejavnosti (angl. Rapid Assessment of Physical Activity – RAPA). Lestvica je sestavljena iz devetih trditev, s katerimi pacient sam poroča o svoji telesni dejavnosti. Prvih sedem trditev zajema različne stopnje aerobne aktivnosti (od neaktivnosti do redne intenzivne vadbe), zadnji dve trditvi pa dodatno ocenjujeta izvajanje vaj za moč in gibljivost. Pacient izbere tisto trditev, ki najbolje opisuje njegovo običajno telesna dejavnost. Na podlagi izbrane trditve se v prvem delu lestvice določi osnovna ocena aerobne aktivnosti, ki je razvrščena od 1 do 5: 1. sedeči način življenja: redko ali nikoli ne izvajam telesne dejavnosti, 2. premalo aktiven način življenja: izvajam nekaj lažje do zmerne telesne dejavnosti, vendar ne vsak teden, 3. premalo aktiven način življenja - redne, lažje telesne de- javnosti: izvajam nekaj lažje telesne dejavnosti vsak teden, 4. premalo aktiven način življenja - redne telesne dejavnosti: izvajam zmerne telesne dejavnosti vsak teden, vendar manj kot 30 min dnevno ali 5 dni na teden / izvajam intenzivne telesne dejavnosti vsak teden, vendar manj kot 20 min dnevno ali 3 dni na teden, 5. aktiven način življenja: izvajam 30 min ali več dnevne zmerne telesne dejavnosti, 5 ali več dni na teden / izvajam do 20 min ali več dnevne intenzivne telesne dejavnosti, 3 ali več dni na teden). Sindičič, Bizovičar, Vidmar / Rehabilitacija - letnik XXV, št. 1 (2026) 6 Če pacient dodatno opravlja vadbo za moč in/ali gibljivost, se k osnovni oceni prištejejo še do tri dodatne točke: 1. izvajam aktivnosti za povečanje mišične moči, kot je dvigovanje uteži ali vadba z lastno težo, enkrat na teden ali pogosteje, 2. izvajam aktivnosti za izboljšanje gibljivosti, kot je razte- zanje ali joga, enkrat na teden ali pogosteje, 3. izvajam oboje, 0. ne izvajam ničesar. Najvišja možna skupna ocena je torej osem točk, kar pomeni, da je oseba redno zelo telesno dejavna in vključuje tudi vadbo za moč ter gibljivost. Lestvica RAPA se je izkazala kot enostavno in zanesljivo orodje za merjenje vsakodnevne telesne dejavnosti (26). Od 143 se je na povabilo za izpolnjevanje vprašalnika in lestvice RAPA odzvalo 51 pacientov, ki so postali naš preiskovani vzorec. Potek izbora preiskovanega vzorca povzema Slika 1. Z vsemi smo po telefonu skupaj izpolnili anketni vprašalnik in lestvico RAPA, ki so nam ju nato s povratnico po pošti poslali nazaj. Analiza podatkov Zbrane podatke smo vpisali v elektronsko preglednico Microsoft Excel. Za statistične analize smo uporabili program IBM SPSS Statistics 29. Za vse obravnavane spremenljivke smo izdelali frekvenčne porazdelitve in izračunali opisne statistike. Za ugo- tavljanje povezav med spremenljivkami smo uporabili razširjeni Fisherjev eksaktni test, Pearsonov korelacijski koeficient, test t (velikost učinka smo ocenili s Cohenovim d) in analizo variance (ANOVA, velikost učinka smo ocenili z η2). Soglasje k etični ustreznosti raziskave je dne 25. 9. 2023 izdala Komisija za strokovno medicinsko-etična vprašanja URI Soča (št. odločbe: 035-1/2921-23/4.11). REZULTATI Reprezentativnost vzorca in značilnosti preiskovancev Tabela 1 povzema osnovne značilnosti vzorca 51 pacientov v naši raziskavi, v primerjavi z vsemi pacienti, ki so bili vključeni na rehabilitacijsko obravnavo na Oddelku za rehabilitacijo pacientov po MK URI Soča iz istega obdobja in so izpolnjevali vključitvena merila. Razlike so minimalne, zato lahko sklenemo, da je bil naš vzorec reprezentativen. Klinične značilnosti preiskovancev so povzete v Tabeli 2. Značilnosti telesne dejavnosti povzema Tabela 3. Pomen telesne dejavnosti se je po MK v splošnem povečal. Za nobenega udeleženca ni bila več nepomembna (prej je bila za dva); delež tistih, ki menijo, da je pomembna, se je povečal z 41 % na 51 %; delež tistih, ki menijo, da je zelo pomembna, pa z 28 % na 39 %. Nižjo oceno pomembnosti telesne dejavnosti so po MK podali štirje udeleženci, višjo pa 17. Sprememba je statistično značilna (p = 0,002). Porazdelitev dosežkov na lestvicah RAPA-1 in RAPA-2 prika- zujeta Sliki 2 in 3. Na lestvici RAPA-1 so udeleženci dosegli od 2 do 5 točk, najpogosteje 3 točke, na lestvici RAPA-2 pa od 0 do 4 točke, najpogosteje 0 točk. Povezave značilnosti pacientov z ravnijo telesne dejavnosti Dosežek na lestvici mFIM ob odpustu ni bil povezan z ocenami na lestvicah RAPA-1 (r = 0,01; p = 0,969) in RAPA-2 (r = -0,12; p = 0,411). Najizrazitejše korelacije številskih lastnosti z ravnijo telesne dejavnosti, ki smo jih opazili, so bile: - nizka negativna povezanost med starostjo ob izpolnjevanju in dosežkom na RAPA-1 (r = 0,32; p = 0,022); - nizka negativna povezanost med številom pridruženih bolezni in dosežkom na RAPA-1 (r = 0,28; p = 0,049). Udeleženci, ki so bili pred MK redno telesno dejavni, so imeli višjo povprečno oceno na lestvici RAPA1 kot tisti, ki niso bili (3,8 vs. 3,3; p = 0, 044). Glede povprečne ocene na lestvici RAPA2 razlika ni bila statistično značilna (1,2 vs. 0,8; p = 0, 275). Poleg tega smo opazili naslednje povezanosti opisnih lastnosti z ravnijo telesne dejavnosti: - moški so imeli v povprečju višji dosežek kot ženske na lestvici RAPA-1 (4,0 vs. 3,4; p = 0,006; d = 0,80); - lateralizacija je bila povezana s povprečnim dosežkom na RAPA-2 (desna 1,4, leva 0,3, brez ali obojestranska 1,9; p = 0,038; η2=0,22). 3 – izvajam oboje, 0 – ne izvajam ničesar. Najvišja možna skupna ocena je torej osem točk, kar pomeni, da je oseba redno zelo telesno dejavna in vključuje tudi vadbo za moč ter gibljivost. Lestvica RAPA se je izkazala kot enostavno in zanesljivo orodje za merjenje vsakodnevne telesne dejavnosti (26). Od 143 se je na povabilo za izpolnjevanje vprašalnika in lestvice RAPA odzvalo 51 pacientov, ki so postali naš preiskovani vzorec. Potek izbora preiskovanega vzorca povzema Slika 1. Z vsemi smo telefonu skupaj izpolnili anketni vprašalnik in lestvico RAPA, ki so nam ju nato s povratnico po pošti poslali nazaj. Analiza podatkov Zbrane podatke smo vpisali v elektronsko preglednico Microsoft Excel. Za statistične analize smo uporabili program IBM SPSS Statistics 29. Za vse obravnavane spremenljivke smo izdelali frekvenčne porazdelitve in izračunali opisne statistike. Za ugotavljanje povezav med spremenljivkami smo uporabili razširjeni Fisherjev eksaktni test, Pearsonov korelacijski koeficient, test t (velikost učinka smo ocenili s Cohenovim d) in analizo variance (ANOVA, velikost učinka smo cenili z η2). Soglasje k etični ustreznosti raziskave je dne 25. 9. 2023 izdala Komisija za strokovno medicinsko-etična vprašanja URI Soča (št. odločbe: 035-1/2921-23/4.11). Slika 1. Diagram poteka vključevanja udeležencev. Figure 1. Flow-chart of participant recruitment. Slika 1. Diagram poteka vključevanja udeležencev. Figure 1. Flow-chart of participant recruitment. Sindičič, Bizovičar, Vidmar / Rehabilitacija - letnik XXV, št. 1 (2026) 7 Tabela 1. Opisne statistike za vzorec preiskovancev in za vse paciente, obravnavane na Oddelku za rehabilitacijo pacientov po možganski kapi URI Soča, ki so izpolnjevali vključitvena merila. Table 1. Descriptive statistics for the study sample and all the patients included at the Department for rehabilitation of patients after stroke URI Soča in Ljubljana in the same period who met the inclusion criteria. Značilnost/ Characteristic Vzorec/ Sample (n = 51) Vsi pacienti/ All patients (n = 143) Spol/ Sex moški 53 % 64 % ženski 47 % 36 % FAC* 5 35 % 33 % 6 61 % 65 % 7 4 % 2 % Skupni FIM* / Total FIM* povprečje (SO) 116,0 (6,4) 115,9 (6,6) mediana [razpon] 116 [99 ..126] 116 [94 ..126] Kognitivni FIM*/ Cognitive FIM* povprečje (SO) 33,2 (2,2) 33,0 (2,3) mediana [razpon] 34 [27 ..36] 33 [23 ..36] Motorični FIM*/ Motor FIM* povprečje (SO) 82,8 (5,8) 82,9 (5,5) mediana [razpon] 83 [64 ..93] 83 [64 ..93] KPSS povprečje (SO) 28,5 (1,5) 28,5 (1,5) mediana [razpon] 29 [25 ..30] 29 [24 ..30] Starost/ AGE povprečje (SO) 49,8 (9,7) 50,5 (9,0) mediana [razpon] 51 [26 ..63] 52 [23 ..73] Opomba: Ker so udeleženci raziskave podmnožica vseh pacientov, statistično testiranje razlik ni smiselno. Note: because the participants are a subset of all patients, statistical testing of differences is not feasible. Legenda/ Legend: FAC – Razvrstitev funkcijske premičnosti/ Functional Ambulation Classification); KPSS – lestvica Kratek preizkus spoznavnih sposobnosti/ Mini-Mental State Examination; *ob odpustu/ *at discharge; Tabela 2. Klinične značilnosti preiskovancev. Table 2. Clinical characteristics of the participants. Značilnost/ Characteristic Opisne statistike Descriptive statistics VO2max (L/min) povprečje (SO) 19,4 (4,0) mediana [razpon] 19,3 [10,2 .. 29,2] 6-minutni test hoje (m)* povprečje (SO) 429 (117) mediana [razpon] 457 [103 .. 590] Test hoje na 10 m (s)* povprečje (SO) 7,0 (3,3) mediana [razpon] 6,1 [3,7 .. 24,0] Test vstani in pojdi (s)* povprečje (SO) 8,8 (4,7) mediana [razpon] 7,1 [4,1 .. 30,6] ITM (kg/m2) povprečje (SO) 29,2 (6,1) mediana [razpon] 28,0 [20,0 .. 44,9] Kategorija ITM Število/ Number Delež/ Proportion normalna prehranjenost 13 26 % čezmerna prehranjenost 18 35 % debelost 20 39 % debelost 1. stopnje 12 24 % debelost 2. stopnje 4 8 % Sindičič, Bizovičar, Vidmar / Rehabilitacija - letnik XXV, št. 1 (2026) 8 debelost 3. stopnje 4 8 % Stabilna telesna teža po MK da 35 69 % ne 16 31 % izguba (za 12 kg) 1 2 % povečanje 15 29 % Vrsta kapi ishemična 34 67 % znotrajmožganska krvavitev 7 14 % subarahnoidna krvavitev 9 18 % subarahnoidna krvavitev in znotraj- možganska krvavitev 1 2 % Stran okvare telesa desna 24 47 % leva 18 35 % brez lateralizacije 7 14 % obojestranska 2 4 % Charlsonov indeks soobolevnosti 0 12 24 % 1 26 51 % 2 9 18 % 3 2 4 % 4 1 2 % 5 1 2 % Medicinski pripomoček za hojo* ne 36 71 % da 15 29 % Posledice po MK na področjih funkcioni- ranja (možnih več odgovorov) Pomanjkanje telesne zmogljivosti in utrujanje 37 73 % Gibanje z rokama 27 53 % Miselno področje (koncentracija, spomin) 24 47 % Motnje ravnotežja 24 47 % Gibanje z nogama 22 43 % Težave z vidom 12 24 % Govorno-jezikovno področje 11 22 % Bolečina 8 16 % Težave s požiranjem 3 6 % Pridružene bolezni (možnih več odgovorov) Arterijska hipertenzija 7 14 % Sladkorna bolezen 5 10 % Hiperlipidemija 2 4 % Stanje po akutnem miokardnem infarktu 1 2 % Sindičič, Bizovičar, Vidmar / Rehabilitacija - letnik XXV, št. 1 (2026) 9 Atrijska fibrilacija 1 2 % Kronične pljučne bolezni 1 2 % Globoka venska tromboza / pljučna embolija 1 2 % Bolečina v križu 1 2 % drugo 11 22 % Legenda/Legend: VO2max – maksimalna aerobna kapaciteta/ maximal aerobic capacity, ITM – indeks telesne mase/ body mass indeks; *ob odpustu/ at discharge Tabela 3. Značilnosti telesne dejavnosti. Table 3. Characteristics of physical activity. Značilnost/ Characteristic Število/ Number (N = 51) Delež/ Proportion Telesna dejavnostise z leti slabša da 32 63 % ne 18 35 % ni podatka 1 2 % Redna telesna dejavnost pred MK da 38 75 % ne 13 25 % redna in manj intenzivna 19 50 % 20-60 min na teden 3 8 % 1-3 ure na teden 8 21 % več kot 3 ure na teden 8 21 % Pomembnost telesne dejavnosti pred MK nepomembna 2 4 % manj pomembna 14 28 % pomembna 21 41 % zelo pomembna 14 28 % Pomembnost telesne dejavnosti po MK manj pomembna 5 10 % pomembna 26 51 % zelo pomembna 20 39 % Po rehabilitaciji na URI Soča prejeli pisni program vadbe v domačem okolju da (med temi ga redno izvaja 42 %) 38 75 % ne 13 25 % Vadbo bi pogosteje izvajali, če bi bila pod strokovnim nadzorom da 36 71 % ne 14 28 % ni podatka 1 2 % Kakšna oblika vadbe bi najbolj ustrezala individualna rehabilitacijska obravnava v živo 19 37 % skupinska vadba v živo 16 31 % Sindičič, Bizovičar, Vidmar / Rehabilitacija - letnik XXV, št. 1 (2026) 10 vadba na domu 8 16 % vadba na daljavo (telerehabilitacija) 6 12 % ni podatka 2 4 % Zadnja vključenost v redno rehabilitacijsko obravnavo URI Soča 34 67 % Amb. obrav. v zdravstvenem domu 6 12 % Zdravilišče 4 8 % Skupinska vadba v CVB 4 8 % DSO Izlake 1 2 % Amb. obrav. v zdravilišču 1 2 % Samoplačniška vadba na domu 1 2 % Kolikokrat na teden telesno aktivni skoraj nikoli 4 8 % 1-2-krat tedensko 13 26 % 3-4-krat tedensko 18 35 % več kot 5-krat tedensko 16 31 % Koliko časa v povprečju na dan telesno aktivni 0-20 min 16 31 % 20-40 min 17 33 % 40-60 min 12 24 % več kot 60 min 6 12 % Ovire pri izvajanju redne telesne vadbe čezmerna utrujenost 25 49 % počasnejše izvajanje aktivnosti 19 37 % togost in otrdelost mišic 18 35 % slabše razpoloženje 15 29 % pomanjkanje ustreznih vadbenih programov 14 27 % izguba mišične moči in ohromelost 13 25 % omejene finančne možnosti 12 24 % bolečina 12 24 % strah pred padci 11 22 % strah pred ponovno MK 11 22 % pomanjkanje motivacije 10 20 % prisotnost drugih zdravstvenih težav 10 20 % že prej se nisem rad ukvarjal s športom 6 12 % težave s prevozom 5 10 % Padec v zadnjem letu da (1×padec 2, 2×3, 3×1, 5×1, 10×1 preisk.; poškodba 4 preisk.) 8 16 % ne 43 84 % Legenda/Legend: VO2max – maksimalna aerobna kapaciteta/ maximal aerobic capacity, ITM – indeks telesne mase/ body mass indeks; *ob odpustu/ at discharge Sindičič, Bizovičar, Vidmar / Rehabilitacija - letnik XXV, št. 1 (2026) 11 RAZPRAVA V Sloveniji je bilo do danes narejenih le malo raziskav o telesni dejavnosti pri pacientih v kroničnem obdobju po MK, ki živijo v domačem okolju (27, 28). V magistrskem delu na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani so leta 2021 obravnavali vpliv vadbe ravnotežja in koordinacije na zmanjšanje pojavnosti kronične utrujenosti, pri čemer niso uporabili lestvice RAPA (29). V dip- lomskem delu na isti fakulteti je Sinur na heterogenem vzorcu pacientov po MK, ki je zajemal paciente v akutnem, subakutnem in kroničnem obdobju, ugotovil, da je 50 % pacientov prejelo program vadbe v domačem okolju in da velika večina pacientov doma tudi izvaja vaje (28). Pred MK je bilo v tistem vzorcu redno telesno dejavnih 50 % pacientov, v našem pa kar 75 %. Od ovir za telesno dejavnost v domačem okolju so pacienti v naši raziskavi največkrat navajali čezmerno utrujenost in počasnejše izvajanje aktivnosti, v predhodni raziskavi pa, da ne poznajo vaj. Rezultati glede pogostosti telesne dejavnosti v tedenskem obdobju so si bili v obeh raziskavah podobni (28). V naši raziskavi je vzorec glede na vključitvena merila vključeval samo paciente zmožne samostojne hoje po različnih terenih, medtem ko v predhodni raziskavi vključitvena merila niso bila jasno opredeljena (28). Naši pacienti so imeli ob odpustu iz rehabilitacijske ustanove tudi visoko skupno povprečno oceno na FIM, kar pomeni, da so potrebovali le minimalno pomoč ali pa so bili povsem samostojni pri izvedbi aktivnosti dnevnega življenja (20). Dosežek na FIM ob odpustu iz rehabilitacijske ustanove naj bi bil sicer pomemben dolgoročni napovedni dejavnik telesne dejavnosti in funkcijskega izida po MK (30). V naši raziskavi dosežek na lestvici mFIM ob odpustu ni bil statistično značilno povezan z ocenami na lestvicah RAPA. Po navedbah v literaturi se po MK priporoča aerobno vadbo 3-5-krat tedensko (20-60 min zmerne intenzivnosti) in vadbo za mišično moč 2-3-krat tedensko (3 serije po 10-15 ponovitev) (16, 31). V naši raziskavi je 66 % pacientov izvajalo aerobno vadbo vsaj 3-krat tedensko in 69 % vsaj 20 min na dan. Vadbo za mišično moč pa je po podatkih naše raziskave izvajalo samo 4 % preiskovancev, čeprav sodobna literatura opisuje, da je tovrstna vadba varna in učinkovita za paciente v kroničnem obdobju po MK (32). Podobno kot v naši raziskavi tudi Fini in sod. navajajo, da pacienti po MK telesne dejavnosti izvajajo v manjši meri kot zdravi preiskovanci (2). Smernice WHO za zdrave odrasle primerljive starosti našemu preiskovanemu vzorcu priporočajo 150–300 min na teden zmerno intenzivne, aerobne telesne dejavnosti ali vsaj 75–150 min na teden visoko intenzivne, aerobne telesne dejavnosti (33). Dodatno se priporoča vaje za krepitev mišic vsaj 2-krat tedensko (33). Po podatkih RAPA-1 v naši raziskavi ima 78 % pacientov premalo aktiven način življenja. Čeprav so bili preiskovanci v naši skupini ob odpustu z URI Soča samostojno hodeči, so bili v primerjavi s populacijo zdravih posameznikov, opisano v literaturi, nizko telesno zmogljivi (34). V raziskavi so Erjavec in sodelavci, v primerjavi z našo raziskavo pri pacientih v subakutnem obdobju po MK na obremenitvenem testiranju v času rehabilitacijske obravnave na URI Soča, izmerili še nižjo VO2max, v povprečju 14, 8 ml/kg/min (SO 3, 7) (35). V rezultatih naše študije smo ugotovili, da se je pomen telesne dejavnosti po MK sicer povečal, podobno kot v diplomskem delu navaja Sinur (28). Nihče od pacientov ni telesne dejavnosti več označil kot nepomembne. Večina pacientov je pomen telesna dejavnost označila z višjo oceno, kot bi pred MK. Pomemben negativen življenjski dogodek, kot je MK, je lahko izredno močan motivator za telesno dejavnost. Kljub temu ostajajo pacienti po telesni dejavnosti manj telesno dejavni od zdravih posameznikov, kar lahko pripišemo novo nastalim oviram zaradi MK, ki omejujejo dejavnost in sodelovanje in vodijo v sedeč življenjski slog (31). Poleg tega smo ugotovili, da so pacienti, ki so bili pred MK redno telesno dejavni, imeli višjo povprečno oceno na lestvici RAPA1 v kroničnem obdobju. Posamezniki, ki so bili že pred MK redno telesno dejavni, se po njej bolj verjetno vključijo v programe vadb in individualno telesno dejavnost. Trudijo se vzpostaviti podoben način življenja kot pred MK, kar vključuje tudi stopnjo telesne dejavnosti, na katero so bili navajeni (36). Nicholson in sod. ter Lerdal in sod. poročajo, da po MK pacienti prepoznajo telesno dejavnost kot koristno, vendar jih pri tem ovira predvsem utrujenost (1, 5). Pacienti po MK imajo pogosto ohranjene zmožnosti za intenzivnejšo telesno dejavnost, vendar je ne izvajajo, saj menijo, da vadba ni izvedljiva in imajo omejen dostop do organizirane vadbe, ki jo vodi ustrezen strokovnjak. Večina pacientov je bila v naši raziskavi nazadnje vključenih v Slika 2. Porazdelitev dosežkov na lestvici RAPA-1. Figure 2. Distribution of RAPA-1 scale scores. Slika 3. Porazdelitev dosežkov na lestvici RAPA-2. Figure 3. Distribution of RAPA-2 scale scores. Sindičič, Bizovičar, Vidmar / Rehabilitacija - letnik XXV, št. 1 (2026) 12 organizirano vadbo pod vodstvom strokovnjaka med hospita- lizacijo na URI Soča. Od oblik vadbe pa bi jim najbolj ustrezala individualna rehabilitacijska obravnava ali skupinska vadba pod vodstvom strokovnjaka v živo. Zaključimo lahko, da obstaja pomemben razkorak med zavedanjem o pomenu telesne dejavnosti in izvajanjem le-te pri pacientih po MK. Najpogostejši motiva- torji za izvajanje redne telesne dejavnosti, opisani v literaturi, so srečevanje drugih preživelih po MK in vodenje strokovnjaka pri telesni vadbi, kar poudarja pomen organizirane rehabilitacijske obravnave tudi pri bolnikih v kroničnem obdobju po MK (31). Pacienti moškega spola so bili glede na lestvico RAPA v povprečju bolj telesno dejavni. V literaturi nismo zasledili študij, ki bi nepo- sredno primerjale telesno dejavnost med moškimi in ženskami po MK. Nekatere raziskave sicer poročajo o večji utrujenosti in nižji funkcionalni sposobnosti pri ženskah po MK, vendar neposredne analize telesne dejavnosti po spolu niso bile izvedene (5, 6, 37). Opisali pa so podobno razliko med spoloma glede rezultatov RAPA kot v naši raziskavi za nekatera druga bolezenska stanja (npr. bolečina v ledveni hrbtenici) (38). Dosežka na RAPA1 in RAPA2 sta bila v naših rezultatih med seboj srednje visoko pozitivno povezana, zato lahko sklepamo, da se pacienti, ki redno izvajajo telesno dejavnost in so ozaveščeni o njeni koristi, zavedajo tudi pomena vaj za moč in gibljivost. Ugotovili smo, da obstaja negativna povezava med številom pridruženih bolezni in telesno dejavnostjo, kar je skladno z dolgo- letnimi ugotovitvami, da pridružene bolezni omejujejo gibanje po MK (2, 3, 37, 39). Naši izsledki tako potrjujejo, da je pri bolnikih z več pridruženimi boleznimi potrebno izvajati individualno prilagojene programe vadbe in multidisciplinarne intervencije (vključno z internistično oceno pred pričetkom vadbe), ki upošte- vajo njihovo zdravstveno stanje in morebitne kontraindikacije za vadbo (31). Skladna s podatki iz literature je bila tudi negativna povezava med starostjo in ravnijo telesne dejavnosti. Znano je namreč, da telesna dejavnost postopno upada s staranjem zaradi izgube mišične mase in moči, zmanjšane mobilnosti in povečanega števila kroničnih bolezni. Tovrsten upad telesne dejavnosti se sicer prične že po 30. letu (40). Izrazitejšemu vplivu let na telesno dejavnost smo se v naši raziskavi sicer poskusili izogniti z izbiro vzorca pacientov, mlajših od 65 let. Dodano vrednost naši raziskavi daje tudi podatek o čezmerni teles- ni prehranjenosti, ki je bila na našem vzorcu prisotna pri kar 74 % pacientov, kar je več od podatkov Nacionalnega inštituta za javno zdravje, kjer navajajo, da delež čezmerne telesne prehranjenosti v splošni populaciji znaša okoli 60 %. Zaskrbljujoč je podatek, da je bila pri štirih pacientih prisotna debelost 3. stopnje. Debelost predstavlja dejavnik tveganja za nastanek MK, saj maščobno tkivo spodbuja aterosklerozo zaradi hiperglikemije in inzulinske rezistence (41). Telesna teža se je pri našem vzorcu pacientov po MK povečala pri 29 %, kar bi lahko pripisali zmanjšani telesni dejavnosti, utrujanju, telesnim omejitvam in spremembam v regu- laciji apetita, metabolizma, določenim zdravilom in dejavnikom na čustvenem področju, kot sta depresija in stres (42). Zaradi čim bolj homogenega vzorca so bili v našo raziskavo vključeni zgolj pacienti po MK, ki so bili hospitalizirani na Oddelku za rehabilitacijo pacientov URI Soča, kar predstavlja približno 7 % letne incidence MK v Sloveniji. Že ob sprejemu na oddelek morajo biti dosežena vključitvena merila za sprejem, ki v večini primerov vključujejo paciente z ustreznim rehabilita- cijskim potencialom (43). Zato se preučevana skupina pacientov razlikuje od splošne populacije pacientov po MK, kar predstavlja metodološko omejitev, ki jo je treba upoštevati pri interpretaciji in posploševanju rezultatov naše študije. Ena od pomanjkljivosti raziskave je bila tudi, da v času raziskave nismo izvedli kontrolnih objektivnih testiranj za oceno funkcije hoje in ravnotežja ter telesne zmogljivosti in so pridobljeni rezultati večinoma temeljili na subjektivnem poročanju pacienta. ZAKLJUČEK Kljub povečani ozaveščenosti o pomenu telesne dejavnosti po MK večina samostojno hodečih pacientov v kroničnem obdobju ostaja premalo telesno dejavnih in ne dosega priporočenih ravni telesne dejavnosti, zlasti na področju vadbe za mišično moč. Na stopnjo telesne dejavnosti v kroničnem obdobju po MK lahko vplivajo starost, spol, pridružene bolezni in stran okvare. Do- datna težava pacientov po MK je tudi čezmerna prehranjenost in debelost. Najpogostejše ovire za telesno dejavnosti po MK so utrujenost, telesne omejitve in pomanjkanje dostopnih, strokovno vodenih programov. V prihodnjih raziskavah bi bilo smiselno vprašalnik RAPA pri pacientih po MK izpolniti že v času kom- pleksne rehabilitacijske obravnave. Po odpustu v domače okolje bi bilo smiselno poleg subjektivnih, longitudinalno spremljati tudi nekatere objektivne parametre (npr. časovno merjeni testi hoje in ravnotežja, uporaba akcelerometra, obremenitveno testiranje, analiza telesne sestave). Na ta način bi dolgoročno lažje načrtovali individualno prilagojeno strokovno vodeno telesno dejavnost za paciente v kroničnem obdobju po MK, ki bi poleg aerobne vadbe sistematično vključevala tudi vadbo za moč ter ukrepe za uravnavanje telesne teže. Literatura: 1. Nicholson S, Sniehotta FF, van Wijck F, Greig CA, Johnston M, McMurdo MET, et al. A systematic review of perceived barri- ers and motivators to physical activity after stroke. Int J Stroke. 2013;8(5):357–64. 2. Fini NA, Holland AE, Keating J, Simek J, Bernhardt J. How phys- ically active are people following stroke? Systematic review and quantitative synthesis. Phys Ther. 2017;97(7):707–17. 3. Feigin VL, Stark BA, Johnson CO, Roth GA, Bisignano C, Abady GG, et al. Global, regional, and national burden of stroke and its risk factors, 1990–2019: a systematic analysis for the Global Burden of Disease Study 2019. Lancet Neurol. 2021;20(10):795–820. 4. Bergström L, Irewall A, Söderström L. One-year incidence, time trends, and predictors of recurrent ischemic stroke in Sweden from 1998 to 2010: an observational study. Stroke. 2017;48(8):2046–51. 5. Lerdal A, Bakken LN, Kouwenhoven SE, Pedersen G, Kirkevold M, Finset A, et al. Poststroke fatigue: a review. J Pain Symptom Manage. 2009;38(6):928–49. Sindičič, Bizovičar, Vidmar / Rehabilitacija - letnik XXV, št. 1 (2026) 13 6. Norlander A, Lindgren I, Pessah-Rasmussen H, Gard G, Brogårdh C. Fatigue in men and women who have returned to work after stroke: assessed with the Fatigue Severity Scale and Mental Fatigue Scale. J Rehabil Med. 2021;53(9):1–8. 7. Johansson B, Rönnbäck L. Evaluation of the Mental Fatigue Scale and its relation to cognitive and emotional functioning after trau- matic brain injury or stroke. Int J Phys Med Rehabil. 2014;2:182. 8. Skogestad IJ, Kirkevold M, Larsson P, Borge CR, Indredavik B, Gay CL, et al. Post-stroke fatigue: an exploratory study with patients and health professionals to develop a patient-reported outcome measure. J Patient Rep Outcomes. 2021;5:35. 9. Nicholson SL, Greig CA, Sniehotta FF, Johnston M, Lewis SJ, McMurdo MET, et al. Quantitative data analysis of perceived barriers and motivators to physical activity in stroke survivors. J R Coll Physicians Edinb. 2017;47(3):231–6. 10. Fleming MK, Smejka T, Henderson Slater D, Chiu EG, Demeyere N, Johansen-Berg H. Self-reported and objective sleep measures in stroke survivors with incomplete motor recovery at the chronic stage. Neurorehabil Neural Repair. 2021;35(10):851–60. 11. Kim KT, Moon HJ, Yang JG, Sohn SI, Hong JH, Cho YW. The prevalence and clinical significance of sleep disorders in acute ischemic stroke patients: a questionnaire study. Sleep Breath. 2017;21(3):759–65. 12. van de Port IGL, van der Werf H, Schepers VPM, Kwakkel G. Self-reported physical activity after stroke and its determinants. Phys Med Rehabil Int. 2016;3(7):1106. 13. Saunders DH, Sanderson M, Hayes S, Johnson L, Kramer S, Carter DD, et al. Physical fitness training for stroke patients. Cochrane Database Syst Rev. 2020;3:CD003316. 14. Sánchez-Sánchez ML, Arnal-Gómez A, Cortes-Amador S, Pérez-Alenda S, Carrasco JJ, Climent-Toledo A, et al. Association of barriers, fear of falling and fatigue with objectively measured physical activity and sedentary behavior in chronic stroke. J Clin Med. 2021;10(6):1320. 15. Botö S, Buvarp DJ, Hansson P-O, Sunnerhagen KS, Persson CU. Physical inactivity after stroke: incidence and early predictors based on a 1-year follow-up. J Rehabil Med. 2021;53:jrm00224. 16. Field MJ, Gebruers N, Sundaram TS, Nicholson S, Mead G. Physical activity after stroke: a systematic review and meta-analysis. ISRN Stroke. 2013;2013:464176. 17. English C, Healy GN, Coates A, Lewis L, Olds T, Bernhardt J, et al. Sitting and activity time in people with stroke. Phys Ther. 2016;96(2):193–201. 18. Puh U, Behri E, Zatler S, Rudolf M, Kržišnik M. Razvrstitev funkcijske premičnosti: zanesljivost posameznega preiskovalca in med preiskovalci pri pacientih po možganski kapi. Fizioterapija. 2016;24(2):1–13. 19. Granda G, Kogoj A, Mlakar J, Vodušek DB. Mini-Mental State Examination: standardization and validation for the elderly Slovenian population. Eur J Neurol. 2006;13:141–5. 20. Granger CV, Hamilton BB, Linacre JM, Heinemann AW, Wright BD. Performance profiles of the Functional Independence Measure. Am J Phys Med Rehabil. 1993;72(2):84–9. 21. Macchiavelli A, Giffone A, Ferrarello F, Paci M. Reliability of the six-minute walk test in individuals with stroke: systematic review and meta-analysis. Neurol Sci. 2021;42:81–7. 22. Cheng DK, Nelson M, Brooks D, Salbach NM, Mansfield A, Inness EL, et al. Validation of stroke-specific protocols for the 10-meter walk test and 6-minute walk test. Top Stroke Rehabil. 2020;27(4):251–61. 23. Hafsteinsdóttir TB, Rensink M, Schuurmans M. Clinimetric prop- erties of the Timed Up and Go Test for patients with stroke: a systematic review. Top Stroke Rehabil. 2014;21(3):197–210. 24. Potempa K, Braun LT, Tinknell T, Popovich J. Benefits of aerobic exercise after stroke. Sports Med. 1996;21(5):337–46. 25. Charlson ME, Pompei P, Ales KL, MacKenzie CR. A new meth- od of classifying prognostic comorbidity in longitudinal studies: development and validation. J Chronic Dis. 1987;40(5):373–83. 26. Topolski TD, LoGerfo J, Patrick DL, Williams B, Walwick J. The Rapid Assessment of Physical Activity (RAPA) among older adults. Prev Chronic Dis. 2006;3(4):A118. 27. Erjavec T, Rusjan Š. Redna telesna aktivnost v kroničnem obdobju po možganski kapi – možnost prenosa v bivalno okolje. Rehabilitacija. 2007;6(1):14–8. 28. Sinur M. Telesna aktivnost po možganski kapi [diplomska naloga]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport; 2013. 29. Krapenc T. Premagovanje utrujenosti z vadbo po možganski kapi [magistrsko delo]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport; 2021. 30. Olsson OA, Persson HC, Murphy MA, Sunnerhagen KS. Early prediction of physical activity level 1 year after stroke : a longitudinal cohort study. BMJ Open. 2017;7(8):e016369. 31. Billinger SA, Arena R, Bernhardt J, Eng JJ, Franklin BA, Johnson CM, et al. Physical activity and exercise recommendations for stroke survivors. Stroke. 2014;45(8):2532–53. 32. Ivey FM, Prior SJ, Hafer-Macko CE, Katzel LI, Macko RF, Ryan AS. Strength training for skeletal muscle endurance after stroke. J Stroke Cerebrovasc Dis. 2017;26(4):787–94. 33. NIJZ. Smernice za telesno dejavnost in sedeče vedenje: kratek pregled. Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje; 2022. Dostopno na: https://nijz.si/wp-content/uploads/2022/11/who_smer- nice_td_slv-20-21.pdf (citirano 10. 1. 2025). 34. INSCYD. A good VO₂max charts by age, gender, sport and athlete fitness. 2025. Dostopno na: https://inscyd.com/article/vo2max- charts-by-age-gender-sport/ (citirano 10. 1. 2025). 35. Erjavec T, Jurančič MŽ, Vipavec B, Hočevar B. Obremenitveno testiranje in telesna zmogljivost bolnikov v subakutnem obdobju po možganski kapi = Exercise stress testing and aerobic capacity in patients after stroke in the subacute. Rehabilitacija. 2015;14(1):11–8. 36. Fini NA, Bernhardt J, Holland AE. Types of physical activity per- formed pre and post stroke. Braz J Phys Ther. 2022;26(3):100412. 37. Matérne M, Arvidsson Lindvall M, Appelros P, Eriksson O, Jarl G. Post-stroke fatigue: the role of comorbidities and its impact on quality of life. BMC Neurol. 2025;25:177. 38. Azfar SM, Murad MA, Azim SR, Baig M. Rapid Assessment of Physical Activity and its association among patients with low back pain. Cureus. 2019;11(12):e6503. 39. Nguyen LTK, Do BN, Vu DN, Pham KM, Vu MT, Nguyen HC, et al. Physical activity and diet quality modify the association between comorbidity and disability among stroke patients. Nutrients. 2021;13:1641. 40. Suryadinata RV, Wirjatmadi B, Adriani M, Lorensia A. Effect of age and weight on physical activity. J Public Health Res. 2020;9(1840):187–90. 41. Quiñones-Ossa GA, Lobo C, Garcia-Ballestas E, Florez WA, Moscote-Salazar LR, Agrawal A. Obesity and stroke: does the paradox apply for stroke? Neurointervention. 2021;16(1):9–19. 42. Driver S, Swank C, Froehlich-Grobe K, McShan E. Weight Loss After Stroke Through an Intensive Lifestyle Intervention (Group Lifestyle Balance-Cerebrovascular Accident): protocol for a Ran- domized Controlled Trial. JMIR Res Protoc. 2019;8(10):e14338. 43. Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije Soča. Informativni bilten 2025. Ljubljana: URI Soča; 2025. Dostopno na: https://www.uri-soca.si/f/docs/Informacija_javnega_znacaja/ Bilten_2025_za_splet.pdf (citirano 10. 1. 2025). Sindičič, Bizovičar, Vidmar / Rehabilitacija - letnik XXV, št. 1 (2026) 14