Samonprafatn sretistvii! V predlogu finančnega zakoiia za leto 1939/40 je v člemi 74. naslednje zakonsko pooblastiio: >Pooi>laščuje se niinistrski svet, da more v svrho vpeljave narodnib. samouprav, radi dekoncentracije in decentralizacije državne uprave, radi njene uprostitve in njenega zenačenja, na predlog pristojnega resortnega ministra, minisira notranjib. zadev, s pristankom finančnega ministra z odredfoami z zakonsko močjo prenesti postopno na bane (odnosno na upravnika mesta Beograda) del poalov iz pristojnosti vrbovne državne uprave. Krediti za te prenešene posle se bodo v tem budžetskem letu odprU bancan, za bodoče budžetsko leto pa bodo vnešeui na prikladno mesto.« S tem pooblastilom, ki bo postalo zakon, se obljublja naži državi dolgo zaželjena preosnova državne uprave, prepotrebno demontiranje pretiran©ga, državi kvarnega centralizma, in vpeliava resničnih samouprav, ki so osnova vsake demokracije. Bilo bi zaak velike politične preproščine, ako bi pričakovali, da bo naša država takoj postala najpopoiaejša demokracija z dovršeno samoupravno ureditvijo. Kakor povsod, je tudi v tem potreben razvoj. Upamo pa, da bo podan začetek tistega razvoja, ki bo dovedel do takšoe noti-arje preureditve naše države, ki bodo z njo poieg Srbov tudi zadovoljni Hrvati in Slovenci. Takoj ob začetku te notranje preosnovne akcije, ki se tiče naše države, pa jc treba poudariti, da ni resnične ljudske samouprave brez potrebnih gmotnib sredstev. Denar je življenjski živec tudi za sainoupravo, brez njega ne more samouprava niti zaživeti, kamo-U obstojati in delovati. Dosedanje banovinske samouprave so bile samo nekak okvir za sliko, ki pa je v okviru ni bilo. Bolehale so poleg pomanjkanja pristojnosti na pomanjkanju gmotnih sredstev. Živele so od samih doklad, trošarin in taks, torej od sredstev, od katerih se ne more živeti tudi ob največji vzdržnosti. Neobhodno je torej potrebno, da se gotovi davčni viri stalno dodelijo samoupravam. Kateri so ti davčni viri (neposredni davki ali monopoli, trošarine, takse) ne pride prvotno v upoštev. Gre predvsem za to, da so ti donosi stalno bi zakonito dodeljeni samoupravam. Ves problem samoupravnih financ bi se za vso državo menda najboliše rešil s tem, da se direktni (neposredni) davki prepustijo samoupravam. Ti davki so namreč naj»x)lj prikrojeni pokrajinskim posebnostim in tudi najtaolj gibčni. Njib donos znaša letno nad poldrugo milijardo dinarjev, torej okoli 23% davčnih dohodkov. Za prvi obseg poslov, ki bodo prešli na samouprave, bi to morda zadostovalo. Dose^anji viri banovinskih dohodkov kajpada ne bi smeli usahniti. Predvsem bi se morale oene trošarine, ki so s pokrajino tesno zvezane, zahtevati za banovine. Namen, ki nam je vodil pero, ko smo spisali gorenje vrste, je ta, da ugotovimo: ljudstvo želi in zahteva samouprave z resnično in ne samo navidezno pristojnostjo, tem samoupravam pa mora država zajamčiti realne in stalne dobodke iz dodeljeaih davčnih virov.