KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 1967. LETO XV 3 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XV. letnik Ljubljana 1967 3. zvezek Vsebina tretjega zvezka Jože Som: Stavka ljubljanskih stavbnih in mizarskih delavcev v maju 1902 — Stran 121 Ivan Zelko:: Mlinarstvo pri panonskih Slovencih — Stran 129 Janez Höfler: Glasbenozgodovinske najdbe XVIII. in XIX. sto- letja v Novem mestu — Stran 135 Em a Umek: Usmerjenost publikacij Kranjske kmetijske družbe v letih 1770 do 1790 — Stran 149 Vlado Valenčič: Spremembe in dopolnitve ljubljanskega regula- cijskega načrta iz leta 1896 — Stran 152 Sergej Vrišer: Zbirka vojaških uniform v Pokrajinskem muzeju v Mariboru — Stran 166 Vilko Novak: Prekmursko pismo iz leta 1851 — Stran 174 Janko Orožen: Donesek k zgodovini delavskega gibanja v naših premogovnih revirjih (Martin Terpotitz in prvi maj) — Stran 176 Tone Zorn: Vrnitev koroških izseljencev julija 1945 in vprašanje o povračilu vojne škode — Stran 180 Jan Sedivy: Nekaj neznanih narodnih buditeljev na Štajerskem — Stran 183 Silvo Breskvar: Portal starega ljubljanskega liceja — Stran 192 Jože Sorn: In memoriam Jožeta Jenka — Stran 193 ZGODOVINSKO BRANJE Ocene in poročila — Stran 194 Na ovitku Portal starega ljubljanskega liceja (po Goldensteinovi podobi) Ureja uredniški odbor Odgovorni urednik prof. Zvone Miklavič Izdaja in zalaga Zgodovinsko društvo za Slovenijo, sekcija za krajevno zgodovino — Predstavnik Majda Kunaver — Tiska tiskarna »Toneta Tomšiča« v Ljubljani — Uredništvo In uprava v Ljubljani, Mestni trg 27/III — Tekoči račun pri SDK, podružnica 501-8-37/1 (Ljubljana, Miklošičeva cesta 8) — Letna naročnina 12 N din, posamezna številka 5 N din ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA STAVKA LJUBLJANSKIH STAVBNIH IN MIZARSKIH DELAVCEV V MAJU 1902 JOZE SORN Najmanj skozd vso poslednjo četrtino XIX. stoletja so se delavci v habsburški monarhiji že precej organizirano borili na razne načine — tudi s pomočjo stavk ¦— za boljšo socialno zakonodajo, za varnost pri delu, za višje mezde, za krajši delovni dan itd. Vsaj vse zadnje desetletje pa so se poleg tega pote- govali še za to, da se uveljavi praznovanje prvega maja kot delavskega praznika. Pri teh naporih so jim največ pomagale tiste stro- kovne organizacije in politične stranke, ki so temeljile na marksizmu. Delavci določenih panog, na primer rudarji, so se borili že za osemumi delavnik, ko so zidarji šele poskušali, da bi si pridobili enajst- urni delovni dan (računajoč tu uro opoldan- skega odmora). Razloček izhaja seveda iz narave dela: rudarsko delo v jami je bilo nadvse težko (slab zrak, šibka razsvetljava, stalna nevarnost plinov in usadov), medtem ko je za gradbeno stroko trajala glavna se- zona le od pomladi do jeseni. Zato' sO' bili zi- darji prisiljeni, da so delali 12 ur dnevno, to je, od šestih zjutraj do šestih popoldne (pri tem so imeli uro odmora opoldne). Članek ima namen, da popiše enega izmed konkretnih bojev ljubljanskih zidarskih in mizarskih delavcev za uresničenje ciljev, ki smo j ih nakazali zgoraj. Videli bomo še raz- lične pomanjkljivosti opisane stavke, spoznali ' obnašanje mestnih oblasti in drugih faktorjev v času štrajkanja, končno in ne nazadnje bo- mo mogli tudi ugotoviti, na kakšni stopnji organizacijskih sposobnosti so zidarji takrat šele bili. Ker je prispevek le del celote, ki jo moremo imenovati »Zgodovino delavskega gi- banja v Ljubljani«, je razumljivo, da še ne moremo dati zaokroženega pregleda te zgodo- vine. Naslednji odstavki bodo zatO' izključno donesek k temu problemu. KONJUNKTURA ZA GRADBENO STROKO Znano je, da je po potresu spomladi 1895 zavladala v Ljubljani velika konjunktura za gradbeništvo (secesija!). Vsa gradbena pod- jetja so bila polno zaposlena in so zato ter- jala od svojih delavcev maksimalno storilnost., Konjunktura se je čutila seveda tudi v drugih panogah industrije. Stavkovno gibanje, ki ga popisujemo, je hotelO' izkoristiti to splošno konjunkturo za dosego svojih zahtev. Strajkajoči so' namreč računali s tem, da bodo s stavko v času ve- like zaposlenosti močno prizadeli lastnike gradbenih podjetij in da bodo ti zato pač pri- stali na pogoje delojemalcev. Delavci so sicer zahtevali krajši delovni dan, niso pa se borili proti naduram, ker je bila možnost za boljši zaslužek na ta način večja. Smiselno je, opozoriti pri tem, kako> so za- radi konjunkture podjetja v Notranji Avstriji vse bolj prakticirala sistem nadur (po pravilu je moralo podjetje, ki je hotelo vpeljati nad- I ure, prositi za dovoljenje in navesti število nadur, da je bila možna kontrola): Vsekakor je treba reči, da so biLi v veliki manjšini obrati, ki so prijavili nadure; ogrom- na večina obratov je proizvajala v normal- nem časovnem obsegu. Prezreti pa tudi ne smemo dejstva, da obrati, ki so prijavili nad- ure, niso specificirani, to je, da ne vemo, ko- liko izmed njih je stavbnih podjetij, železarn, rudnikov in podobno. Gre torej le za to, da vidimo zelo veliko število nadur v letih 1902, 1907 in 1909. Seveda so to le legalno prijav- ljene in odobrene ure. Koliko je bilo proti- postavno in zato ilegalno vsiljenih nadur, praktično* ni mogoče ugotoviti. j 121 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Dunajska cesta (sedaj Titova cesta) od hotela Slon (desno) proti severu; nizka hišica nasproti hotela je bila vojaško skladišče OBRTNI NADZORNIKI Zahtevo po uvedbi inšpekcijskih organov za zaščito delavstva v obrti in industriji so delavci, na primer v Angliji, javno zahtevali že v začetku preteklega stoletja. Leta 1833 so v tej državi res ustanovili tak inšpektorat in ga v teku časa zboljšali. Na kontinentu so uveljavili podobno zakonodajo šele v sedemr- desetih letih istega stoletja. Konkretno v Avstriji je vladar sankcioniral šele 17. junija 1883 zakon o vpeljavi in dejavnosti obrtnih nadzomikov.i S tem podjetnik ni mogel nič več nekontrolirano izsiljevati delavcev. V praksi so se obrtni nadzorniki mnogokrat zna- šli med dvema mlinskima kamnoma: delav- skim zahtevam niso mogli zaradi nasproto- vanja podjetnikov vedno ustreči; raje so se poslužUi kompromisa. Tak postopek je često- krat odbil ost tudi stavkam in drugim obli- kam boja. Se leta 1900 je bila Avstrija razdeljena v pet nadzornih okrajev. Sedež IV. nadzornega okraja je bil Gradec. Na Štajerskem je ta okraj obsegal področja mest Gradec, Maribor, Ptuj, Celje in teritorij naslednjih 14 okrajnih .¦ glavarstev: Gradec, Celje, Deutsch-Landsberg, Feldbach, Hartberg, Leibnitz, Ljutomer, Ma- ribor, Ptuj, Radgona, Brežice, Voitsberg, Weitz, Slovenj Gradec. Na Kranjskem je ob- segal poleg področja mesta Ljubljane še na- slednja okrajna glavarstva: Postojna, Kočevje, Krško, Kranj, Ljubljana, Litija, Logatec, Ra- dovljica, Novo mesto, Kamnik, Črnomelj. Na prelomu obeh stoletij je bü obrtni nadzornik IV. nadzornega okraja znani dr. Valentin Po- gatschnigg. Zaradi prevelikih nadzornih okrajev so do- takratne razdelili na več novih manjših okra- jev. Tako je postala Kranjska z zakonom, objavljenim 2. julija 1904, samostojni XI. nadzorni- okraj s sedežem v Ljubljani.^ Obse- gal je vsa tista področja dežele, ki smo jih našteli že zgoraj. Novi nadzornik je imel kon- trolo nad 22.895 delavci, kolikor jih je takrat imela Kranjska. Za nas je pomembno, da ve- mo predvsem to, da je imel obrtni nadzornik pravico poseganja v stavke in da je povsod, kjer je le mogel, posredoval pomirjujoče z namenom, da bi se stavka čimprej končala. To je dostikrat imelo kvaren vpliv na zahteve stavkajočih delavcev. ; 122 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA RAZNE STAVKE V LETU 1902 Stavka zidarjev in mizarjev v Ljubljani ni bila niti prva niti ne najmočnejša izmed stavk v letu 1902, kajti prva in velika stavka je bila tista, ki so jo organizirali tržaški delavci. Tra- jala je vso prvo polovico meseca februarja, v iijej pa je sodelovalo več tisoč delavcev. Najprej so se odločili kurjači avstrijske pa- roplovne družbe Lloyd. Zahtevali so poviša- nje mezd, skrajšanje delovnega časa in blažje razmere pri delu. Borili so se torej za cUje, ki so bili takrat aktualni za vse delavstvo kapitalističnega sveta in ki so dajali vsebino njihovemu boju. Zahteve kurjačev so- bile od- bite. Stanje se je zaostrilo*, ko so* se jim po dvanajstih dneh stavke iz solidarnosti pridru- žili tudi vsi drugi tržaški delavci in ko je v dveh dneh (14. in 15. februarja) dalo svoje življenje za delavsko stvar 18 delavcev; ta- krat je kriza dosegla višek. Pod pritiskom vseh teh dogodkov je končno stavka uspela v celoti. Imela je odmev seveda tudi v Ljubljani. Dne 24. februarja zvečer je bU v Kazini javen shod z dnevnim redom »Stavka v Trstu«, kjer je govoril tudi Karel Linhart. Zaradi njego- vega nastopa so politične oblasti shod raz- ; pustile in več kot do negodovanja med de- lavci-poslušalci ni prišlo. Pač pa so pričeli z veliko stavko proti kon- cu aprila istrski rudarji v labinskem premo- govniku, ki je bU last Trboveljske premogo- kopne družbe. Casniška novica z dne 29. aprila^ je sporočila, da stavka v Karpanu (Labin) prek 120 rudarjev za to, da bi do- segli povišanje mezd. Da bi stavko zlomili, \ so 3. maja lastniki rudnika pripeljali z ladjo : tja 60 delavcev. Te stavkokaze je poslala di- rekcija kočevskega premogovnika, ki je bil prav tako last TPD. Ker delavcev še vedno ni bilo dovolj, je družba pripeljala v Karpan še bolgarske delavce. Ko jih je baron Laz- zarini pregovarjal, naj ne gredo na delo, ga je politična oblast ponoči aretirala. Dne 12. ] ali 13. maja se je stavka končala, ker je bila * zlomljena.* Skoraj ne moremo dvomiti o tem, ' da je delodajalec mogel zlomiti stavko prav ; s pomočjo stavkokazov. Ce že ne moremo • tega zameriti bolgarskim delavcem, bi se pa i kočevski delavci že mogli zavedati moralnega poraza, ki so ga doživeli istrski rudarji zaradi njihovega stavkokaštva, kajti rudarska orga- nizacija v Kočevju ni biLa brez tradicije. Lingarjeva ulica, sedaj Mačkova ulica, ob potresu leta 1895 123 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Vsekakor pa je bil glede organiziranja stavk v mesecu maju najbolj aktiven Trst. Temu se ne smemo čuditi, ker je imelo to mesto res veliko število delavcev, pa tudi delavske organizacije so bile na že precej visoki stopnji razvoja in to tako glede šte- vila članstva kot glede razredne zavesti. Znani tržaški pivovarnar Dreher je odpu- stil 36 delavk, ker so 1. maja stavkale, to je, na poseben način praznovale delavski praz- nik.' Ravnateljstvo svilame v Tržiču (Mon- falcone) pa je zato, ker so delavci praznovali ta praznik, sploh zaprlo tovarno za nedolo- čen čas in izjavilo, da jo bo spet odprlo, če bodo delavci podpisali izjavo, da prvega maja ne bodo več praznovali.^ Ti pa so pokazali veliko zavest: odklonih so predlog in pričeli stavkati. Na delo so se vrnili 6. maja; žal ne vemo, kako in zakaj so pričeli ^ delom. Mor- - da so delodajalci umaknili svoj pogoj, da je delo spet steklo, morda pa so delavci po ted- nu" dni stavke šli na delo zaradi slabega eko- nomskega stanja in pristali na pogoj. Vse- kakor bomo morali odgovor na to' vprašanje poiskati v tržaških delavskih časnikih, če že ni virov. Dne 6. ali 7. maja so stopili v stavko tudi železarji skedenjskega plavža (last Kranjske industrijske družbe). Komaj so se le-ti vrnili na delo, že so pričeli stavkati v Trstu še kamnoseki. Sočasno s stavko škedenjskih železarjev so pričeli stavkati v dveh manjših tovarnah kisa v Skofji Loki. Ni znano, koliko delavcev je stavkalo, pomembno pa je, da so se tudi manjši kraji s skromno industrijo seznanili z moderno obliko delavskega boja in da so delavske organizacije širile svoj akcijski radij na podeželje, to je v tovarne, ki so delovale sredi agrarnega okolja. 2e ko je bila stavka stavbnih delavcev v Ljubljani končana, se je 23. maja razvedelo, da se pripravlja stavka zidarjev tudi na Reki, kjer so gradili velika skladišča in podobne objekte za potrebe pristanišča. Vsa aktivnost, ki smo jo popisali v prejš- njih odstavkih, je odločilno vplivala tudi na kamnoseke, zidarje, tesarje in mizarje v Ljubljani. STAVKE v LJUBLJANI LETA 1902 V Ljubljani so najprej pričeli stavkati kamnoseški delavci tvrdke Feliks Toman, Resljeva 30. Od 29 delavcev se je odločilo za stavko le 10 delavcev in sicer 30. januarja. Ponovno so pričeli delati 12. februarja. Vzrok stavke je bil v tem, da je — po izjavi delo- jemalcev — polir surovo ravnal z nekim de- lavcem. V opravičilo je firma navedla, da je bU delavec pijan. Stavkajoča deseterica se je zbirala v Kato- liškem domu, kjer sta jih »harangirala« krščanskosocialna agitatorja Gostinčar in Stefe. Ko je Slovensko katoUško delavsko društvo 4. februarja zborovalo v Rokodel- skem domu in so se tam obravnavale delavske razmere po raznih ljubljanskih obratih, so Tomanovi kamnoseški delavci zahtevali, naj podjetje nabije v delavnici delovni red, ker je bilo po postavah to dolžno storiti. Dalje so zahtevali, naj se sprejmejo na delo vsi delavci ter da naj se skrči delovni dan od efektivnih 11 ur na efektivnih 10, ne da bi se jim zaradi tega znižala mezda. Končno sta bili sprejeti dve resoluciji. Prva, ki je bUa precej ohlapna, je enostavno izja- vila: Shod Slovenskega katoliškega delav- skega društva v Ljubljani je popolnoma soli- daren z nastopom kamnoseških delavcev v Tomanovi tovarni. Druga resolucija — bua je obsežnejša in se je tikala delavstva v sploš- nem — se je glasila takole: Glede na faktične razmere sedanje mezde delavcev ne ustrezajo več in naj se med III. in IV. vrsto glede bol- niške podpore uvrsti še ena kategorija z naj- višjo mezdo do 4 kron, za najboljše uradnike pa naj velja najvišja mezda, ki ustreza nji- hovim zahtevam. Ko se je stavka pri Tomanu končala, so sprejeh na delo polovico stavkajočih, drugo polovico, torej pet delavcev, pa so odpustili. Videti je, da prva resolucija ni imela nobe- nega pravega učinka in da je podjetje spre- jemalo delavce po svojih vidikih; najpogo- stejši izgovor je bil, da so odpuščeni delavci pijani in malomarni pri delu in da s tem spravljajo v nevarnost še druge delavce. Casniške vesti poročajo, da so prvi maj praznovali tudi delavci manjših podjetij (ra- zen železolivame 2abkar niso nobenega na- vedle z imenom), da pa so se 2. maja vsi že vrnili na delo. V vseh teh primerih je res šlo za praznovanje, ker se nobena izmed pro- slav ni sprevrgla v stavko^ ali se nadaljevala s stavko. Delodajalci sami pa tudi niso ovi- rali proslav. Po veliki stavki stavbnih delavcev, ki jo bomo posebej obravnavali v naslednjem po- glavju, so stopili v stavko še pasarski pomoč- niki. Dne 1. julija so se posvetovali pomoč- niki pasarskih mojstrov Ivana Kregarja, Leopolda Tratnika in Henrika Zadnikarja in sklenili, da bodo pričeli s stavko, če mojstri ne bodo ugodili naslednjim zahtevam: 1. da se vpelje 10-urni efektivni delovnik brez zni- žanja mezde; 2. da vajenci ne smejo delati več kot 15 minut po delovnem času; 3. da se 124 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA prizna 10-urni delovnik pomožnim delavcem, ne da bi jim mezda padla pod 2 kroni. Trat- nik in Kregar sta v to privolila, Zadnikar pa no v celoti; obvezal se je le, da bo skrajšal 12-urni delovnik na 11 ur pri isti mezdi. Stavka je bila kratka: v dneh 1. in 2. julija je stavkalo 12 delavcev, potem pa so se pri- čeli počasi vračati na delo vsi pasarski po- močniki. PRIPRAVE NA STAVKO STAVBNIH IN MIZARSKIH DELAVCEV S pomočjo poücijske ovadbe* je zvedel ma- gistrat že 4. marca 1902, da nameravajo zi- darji in tesarji ljubljanskih podjetij stopiti v stavko, brž ko bo več dela. Kot vzrok za stavko se je v ovadbi navajal predolg delov- ni dan. Ti delavci so namreč delali od 6. do 18. ure, želeli pa so delovni dan od 7. do 18. ure. Dejansko so se zglasili dne 19. aprila na magistratu zastopniki tesarjev naslednjih naj- močnejših podjetij: Kranjske stavbne družbe, Gustava Tönniesa, Filipa Supančiča, Ivana Zakotnika, Franca Pusta, Jožefa Lehnerja. \ Delavci so poleg drugega zahtevali, naj se j vpliva na podjetnike, da bodo vpeljali delov- | ni red. To je bilo odklonjeno z motivacijo, da | tesarji ne pripadajo delavcem, ki delajo v j zaprtih prostorih. Zaradi takega odklonilnega | stališča so delavski zastopniki izjavili, da bo- ; do stopili v stavko s 1. majem. Ker se je stavka že dolgo časa pripravljala in so priprave potekale še dokaj organizirano, se spričo tega dejstva postavlja vprašanje, kdo je organiziral stavko stavbincev v Ljub- ! Ijani in s kakšnim ciljem. i Prvo dejstvo je, da se niti v virih niti v | literaturi nikdar ne omenjajo v zvezi z organi- ; ziranjem in potekom stavke imena iz krščan- i skosocialnega tabora, niti niso krščanski socia- i listi kdajkoli v tem času organizirali kak ; shod, zborovanje ali podobno. Po drugi strani tudi ni dokazano, da bi bili krščanski socialisti stavkokazi. Torej so bili docela pasivni, nev- tralni. Drugo dejstvo je, da sta še dan pred stavko, dne 30. aprila 1902, govorila na zbo- rovanju zidarjev in tesarjev v Kazini, ki mu je predsedoval Anton Vičič, po prepričanju socialni demokrat, znana vodilna socialna de- mokrata Karel Linhart in urednik lista »La- ZasUna stanovanja v vagonih po potresu leta 1895 125 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO voratorLs< Borri iz Trsta. Dalje sta pomembni tudi dve brzojavki, ki ju je poslala tržaška policija ljubljanski. Iz prve, ki je bila poslana 4. maja, zvemo, da je »danes odpotoval iz Trsta socialnodemokratski agitator Borri, ker bo imel miting v Narodnem domu« (sc. v Ljubljani), iz drugega pa, da se je 5. maja iz Trsta »odpeljal z vlakom socialnodemokratski agitator Jožef Kopač«. Tretje dejstvo je, da je časnik Delavec-Rdeči prapor opozoril že te- den dni pred stavko, da bodo pričeli stavkati 1. maja ljubljanski zidarji, »ako gospodarji ne ugodijo njihovim zahtevam. Sodruge zidarje s tem opozorimo, da ne jemljejo dela v Ljub- Ijani«.'' Na shodu stavkajočih dne 6. maja so govorniki zelo napadali pisanje »Slovenca« in svetovali Gostinčarju in Stefetu, dvema vo- dilnima krščanskima socialistoma, naj se ne prikažeta stavkajočim.^ S tem je najbrž zadostno dokumentirano mnenje, da so bili organizatorji, voditelji in zaščitniki stavke socialni demokrati. Ti so si- cer trdili, da so vse poskusili, da se stavka ne uresniči, a zaman,' in da je strokovno dru- štvo zidarjev, ki je bUo v rokah socialnih de- mokratov, skušalo stavko onemogočiti, ker večina zidarskih delavcev še ni organizi- rana, da pa je bilo zaman, ker so zidarji sami zahtevali stavko.^" Kakor je po eni stra- ni značilno to, da je socialne demokrate skr- belo, ker večina zidarskih delavcev ni organi- zirana, tako je po drugi strani važno ugoto- viti, da je bü del vodUnih ljudi socialne de- mokracije kljub vsemu za ofenzivo. Zaradi tega smemo domnevati, da ni bilo prave enot- nosti glede tega, ali naj se stavka prične ali ne. Stavka se je pričela na dan prvega maja po vsej verjetnosti zato, da bi se uresničila svojevrstna oblika praznovanja delavskega praznika. V tem nas podpira dejstvo, da je na shodu v Kazini 1. maja, kamor je baje prišlo 1800 delavcev, govoril Linhart prav o pomenu 1. maja.ii POTEK STAVKE Na predvečer stavke, dne 30. aprila, je bilo V Kazini veliko zborovanje, ki se ga je ude- ležilo mnogo delavcev, med njimi okoli 400 zidarjev in tesarjev.i^ Pod predsedstvom Specka, Vičiča in Pahorja sta govorila Karel Linhart slovensko in Borri italijansko (mno- go sezonskih delavcev je prihajalo v Ljublja- no iz obmejnih predelov). Oba sta večkrat vprašala zbrane delavce, ali hočejo stavkati; vedno sta — kot pri kakšnem plebiscitu — prejela odgovor »da«.'^ Po shodu so delavci izvolili med seboj stav- kovni odbor. Vodila sta ga zidarska polirja iz Renč Anton Vičič in Pahor, člani pa so med drugimi bili Miha Pavčič in tesarja Matija Hlebš iz podjetja 2^kotnik ter Anton Vernik iz podjetja Lehner. Stavkovni odbor se je se- stajal v lokalu v Vegovi uUci 15 (»Pri Sik- cu«). — Podjetniki niso imeli posebnega od- bora za pogajanja. Zastopnika tesarjev Vernik in Hlebš sta iz- javila na magistratu, da stopajo zidarji v stavko zato, ker podjetniki ne sprejmejo de- lavskega predloga o desetumem delavniku z dosedanjimi mezdami. Ti delodajalci, ki so se zbrali na magistratu, so bili: Filip Supančič, Valentin Acceto, Emil Tönnies za firmo Gu- stav Tönnies, Franc Faleschini za firmo Fa- leschini & Schuppler, Kamilo Pammer za Kranjsko stavbno družbo in tesarski mojstri Franc Pust, Ivan Zakotnik ter Jožef Lehner. Podjetniki so odklonili delavski predlog z motivacijo oziroma izjavo, da se hočejo o predlogu pogajati šele v jeseni, torej po kon- cu gradbene sezone, za prihodnjo gradbeno sezono (od spomladi do jeseni 1903). S tem so jasno povedali, naj bi delavci prijavili svo- je zahteve za delo v sezoni 1902 že leto dni prej, torej v jeseni 1901. Kljub odklonitvi so tesarji vztrajali pri svoji zahtevi, da hočejo delati od 7. ure zjutraj in ne več od 6. ure dalje. To izjavo je podpisalo 116 tesarjev (25 Lehnerjevih tesarjev, po 24 tesarjev Kranjske stavbne družbe in pa firme Tönnies, 18 Za- kotnikovih tesarjev itd.). Tudi zidarji so pričeli stavkati 1. maja. Na- slednjega dne je šlo nekaj sto delavcev pred magistrat, da bi se pogajali s podjetniki, ki so tu sejali. Magistrat jim je prek svojega svetnika odgovoril, da se podjetniki nočejo pogajati z delavci in da morajo zato ti poča- kati na rezultat konference delodajalcev.^* Konferenca pa je sklenila zahtevati, naj gre- do delavci brezpogojno na delo; izjavila je tudi, da podjetniki raje ustavijo delo za ves čas do konca sezone, kot pa da bi ugodili de- lavcem.i' Seveda je bil drugi del izjave le manever, ki naj bi delavce zastrašil, ker je povsem jasno, da bi podjetniki s tem izgubili velik del dobička, pa tudi sicer so pogodbena dela že prevzeli in bi jih stežka razveljavili. Podjetniki niso nastopali enotno. Tako je že naslednjega dne, to je 3. maja, sporočil stav- benik Viljem Treo magistratu, da je privolil v to, da prizna zidarjem, tesarjem in dnevni- čarjem deseturni delavnik s pogojem, da po- večajo v tem času svojo storilnost. IzgovorU si je pravico, da takoj odpusti z dela tistega, ki ne bo izpolnil obljube in mu bo nasproto- val. Ker so bili delavci s tem sporazumni, je stavka pri njem prenehala in s ponedeljkom 5. maja so šli njegovi delavci spet na delo. 126 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Stavkajoči so si organizirali primerno dobro oskrbo z živili. Že 2. maja so pripeljali kmet- je z Bizovika živež za vse, ki so štrajkali, zlasti za italijanske sezonske delavce, ki so bili s stavko najbolj prizadeti. Ker ni kazalo, da se bo stavka prav kmalu končala, soi se ti tuji delavci pričeli odpravljati domov, Supan- čič pa je goriške zidarje celo odpustil. 2e dne 10. maja so poročali, da je zapustilo' Ljubljano okoli 200 delavcev in da stavka le' še 460 lju- di. Ta tretjina stavkajočih, ki se je vrnila do- mov, je seveda močno škodovala udarni moči samega štrajka. Poleg odpustitve z dela so podjetniki upo- rabili še drugo sredstvo: sprejeli so na delo tudi kaznjence. Tako je Kranjska stavbna družba zaposlila 4 mizarje-kaznjence, Mat- hian pa 8 arestantov. Število' 12 sicer res ni velikoi, je pa le pomenilo' gro'znjo rednim de- lavcem. Kljub temu, da je potekala stavka mirno', so se pojavili na ulicah poleg policajev 3. ma- ja še orožniki.1^ Ti niso bili dodeljeni malo- številnim policajem samo' za zaščito stavko- kazov, temveč zlasti zato, ker se je bilo' bati nemirov. Stavbenik Filip Supančič je namreč prejel anonimno grozilno pismo, da mu bodo zažgali opekarno. Poleg tega so prišle na uho govorice o demonstracijah.i'' Za orožniško' pomoč so prosili tudi podjet- niki, kajti njihova stavkokaze so stavkajoči delavci odganjali z dela že od samega začetka. Tako je na primer 7. maja naznanil stavbenik Jako'b AccetO', da bo delal na stavbiščih v Ci- galetovi in na Sentpetrski cesti le, če bosta stavbišči zastraženi. Na vse to je odredil še sam župan Ivan Hribar, naj »se zastražijo stavbišča po policiji in žandarmeriji in vsako motnjo dela naj se zabrani, če ni drugače, z aretacijami«. In res je bil 9. maja s pretvezo, da je ščuval in grozil stavko-kazom, aretiran in predan državnemu pravdništvu eden iz- med vodij stavke, Anton Vičič. Dva dni po- zneje so aretirali in izročili deželnemu sodišču tesarja Ivana Briclja z Viča, ker se ni pokoril pozivu službuj'0Čega organa javne varnosti, da se odstrani. Naslednjega dne so še aretirali in predali sodišču zidarskega polirja Alojza Po- lirja, ker je svetoval zidarju Valentinu Macco- ratti ju, naj ne gre delat. V naslednjih dneh so potem aretirali še druge vidnejše vodje stav- kajočih delavcev.i^ Ruševine na Sentpeitrski cesti (sedaj Trubarjeva ulica) po potresu leta 1895 127 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KONEC STAVKE Glede na število udeležencev v stavki lahko delimo majski štrajk gradbenih, tesarskih in mizarskih delavcev na tri faze: Prva faza je obsegala dneve od 1. do 9. maja, ko sta stav- kala 602 delavca; druga faza je obsegala te- den od 10. do 16. maja, ko je stavkalo od 550 do 560 delavcev, tretja faza je obsegala dne- ve od 16. maja do 10. junija, ko je stavkalo samo še 38 delavcev. Teh 38 stavkajočih so bili Matihianovi mizarji, ki so pričeli stavkati šele 15. maja. Tako lahko rečemo, da je bilo težišče stavke na prvih 10—14 dneh, potem pa je vztrajnost začela zaradi raznih vzrokov padati. Eden izmed pomembnih vzrokov je bil ta, da je 5. maja prispel iz Gradca v Ljubljano obrtni nadzornik dr. Valentin Pogatschnigg, da bi posredoval med delodajalci in deloje- malci.Ko je obiskal stavkovni komite v Ve- govi ulici, so se pričele 6. maja obravnave pri deželnem predsedniku (torej ne več na ma- gistratu).^'' Rezultat je bil ta, da so 12. maja oblasti in delodajalci odklonili nadaljnja po- svetovanja. Podjetniki so po Pogatschniggo- vem posredovanju nekoUko ublažili svoje za- hteve in pristali na naslednje točke: 1. da vpeljejo 10-urni delavnik od 15. avgusta da- lje, 2. da se takoj vpelje 15-minutni odmor za zajtrk, 3. da zaradi stavke ne bo nihče od- puščen z dela.^ Delavci so vztrajali pri svojem in sklenili, da točk ne bodo sprejeli ter da bodo stavkali dalje. Zahtevali so namreč brezpogojno in ta- kojšnjo skrajšavo delovnega časa. Ker ni bila, — kot smo videli, — zahteva sprejeta, so se kakršnakoli nadaljnja pogajanja razbila. Toda stavkovni elan je že pričel popuščati. Zaradi nejasnosti položaja je določen del de- lavcev šel spet na delo, manjši del delav- cev je pa sploh zapustil Ljubljano. Delo je zapustilo prostovoljno 109 delavcev, ki so se vrnili v Italijo, na Goriško itd. Tisti delavci, ki so se vrnili na delo in tisti, ki so bili na novo sprejeti, so se seveda morah podrediti omenjenim trem točkam delodajalčevih pogo- jev, ki smo jih citirali zgoraj.^^ Stavka se torej ni končala docela uspešno za delavce. Ostrino so ji omilili momenti, ki jih že poznamo: vračanje sezonskih delavcev v rodne kraje, stavkokazi, zaposlitev kaznjen- cev, Pogatschniggova intervencija. Vsekakor porazno pa je delovala aretacija 13 delavcev, ki jih je magistrat nato predal državnemu pravdništvu. Viljem Treo zase je takoj pristal na delavske zahteve in pričel z delom po no- vem; enake taktike se je poslužil tudi podjet- nik Simon Treo. Telegrafski poziv dr. Ellen- bogenu na Dunaj, naj pride v Ljubljano, je ostal brez odziva. Ovadba, da je Simon Treo s samokresom grozil stavkajočim delavcem, tudi ni imela želenega efekta.^ Končno tudi govori, ki so jih imeli Kopač, Borri, Breskvar (tudi ta je v svojih govorih napadal krščanske socialiste) in Linhart ter drugi vodilnejši so- cialni demokrati, niso mogli doseči, da bi se stavka uspešno končala. Vsekakor pa je bila najhujša napaka ta, da si tisti delavci, ki so šli v štrajk, niso znali ali hoteli pridobiti za- veznikov, predvsem delavcev iz krščansko- socialnega tabora. Vse to so momenti, zaradi katerih je bil Delavec-Rdeči prapor prisiljen zapisati v svo- jem uvodniku dne 23. maja 1902, da »niso zmagali delavci« in da se je »zidarska stavka končala s popolno zmago delodajalcev«. Sicer je tak pesimizem neposredno po stavki ra- zumljiv, ni pa docela opravičljiv, kajti v vsa- kem primeru je šlo za dragocene izkušnje. Le- teh pa, — tako se vidi, — ljubljanski stavbni delavci še niso imeli dovolj. Sedaj so se na- učUi, da brez dobrO' pripravljene organizacije stavke in delavskega razreda sploh res ne ka- že spuščati se v boj z delodajalci. To je pri- znal tudi Delavec-Rdeči prapor v istem uvod- niku, češ, da »večina štrajkovcev ni bila organizirana«. Po drugi strani ne gre, da bi prezrli pove- zavo stavkajočih si kmeti glede prehrane. Po- membno je seveda tudi to, da je štrajk opo- zoril ljubljanske prebivalce in oblasti na so- cialne probleme, ki so bolj in bolj stopali v ospredje ter postajali iz dneva v dan aktual- nejši. Pri tem ni šlo samo za materialno plat delavskega življenja, šlo je za politični aspekt problema. OPOMBE 1. Reichsgesetzblatt št. 117. — 2. Reichsgesetz- blatt št. 72. — 3. Slovenec s cit. datumom. — 4. Slovenec z dne 5. in 13. maja 1902. — 5. Slovenec z dne 5. maja 1902. — 6. Slovenec z dne 7. ma- ja 1902. — 7. Delavec-Rdeči prapor z dne 25. aprila 1902. — 8. Slovenski Narod z dne 7. maja 1902. — 9. Slovenski narod z dne 1. maja 1902. — 10. Delavec-Rdeči prapor z dne 9. maja 1902. — 11. Ib., 9. maja 1902. — 12. Slovenski Narod z dne 1. maja 1902 in Slovenec z istim datumum. 13. Slovenski Narod z dne 1. maja in Delavec- Rdeči prapor z dne 9. maja 1902. — 14. Mestni arhiv ljubljanski, Reg I, fase. 1479. — 15. Sloven- venski Narod z dne 2. maja 1902. — 16. Sloven- ski Narod z dne 3. maja 1902. — 17. Mestni ar- hiv ljubljanski, Reg II, fase. 27. — 18. Slovenec z dne 12., 13. in 14. maja 1902. — 19. Slovenski Narod z dne 5. maja 1902. — 20. Slovenski Na- rod z dne 6. in 7. maja 1902. — 21. Slovenski Na- rod z dne 12. maja 1902. — 22. Slovenec z dne 15., 20., 22., 23. maja 1902. — 23. Delavec-Rdeči prapor z dne 16. maja 1902. 128 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA MLINARSTVO PRI PANONSKIH SLOVENCIH IVAN ZELKO Slovensko in madžarsko zgodovinopisje se strinja v ugotovitvah, da je bilo ozemlje okrog Blatnega jezera, predvsem jugozahodni del, ob prihodu Madžarov v sedanjo domovino najbolj gosto naseljeno po Slovencih.^ Krajev- na, vodna in ledinska imena, ki so slovenske- ga izvora, so se v velikem številu ohranila v madžarskih srednjeveških listinah in tudi v današnjih madžarskih krajevnih imenih do danes. Nedavno je objavil madžarski zgodovinar Jože! Holub študijo o srednjeveškem vodovju v Žalski županiji.2 V njej navaja več vodnih imen, ki so slovenskega izvora. Tako: potok Redugey (< Radigoj), ki se omenja leta 1265 na področju krajev Zelche in Jarsa, jugoza- hodno od kraja Zalalövö; Tumua (leta 1237; < Trnova), Vijsoburpothoca (leta 1278; < Vy- šebor), Jelesnek (leta 1203; Jelašanik), Zapola (leta 1299), Zoumpach (leta 1214; < Sopač), Malaka (1355; < mlaka), Bocunuk, Bokunuk (leta 1203; < Bukovnik), Toplycha (leta 1245), Lesunche (leta 1262; < Leščanica)^ — in še druge. Kot dodatek objavlja v isti knjižici tudi sestavek: Mlini na vodah Žalske županije (A malmok Zala megye vizein). Glede izvora madžarskih mlinov pravi: »Vodni mlin je bil že od nekdaj znan na ozemlju naše domovi- ne (Madžarske), že pri prebivalcih, ki so jih Madžari ob naselitvi tukaj našli. Strokovni izrazi, ki so v zvezi z mlinskimi napravami, dokazujejo, da so naši predniki prevzeli upo- rabo vodnega mlina od tukajšnjega prebival- stva. Kajti najvažnejši izrazi mlinske termi- nologije so slovanskega izvora, in sicer: ma- lom (mlin), molnar (mlinar), zsilip (žleb), ga- rat (grot, lij za žito* nad mlinskim kamnom) in gat (gat, jez).* Zgodovinski zapisek izraza gat je znan iz leta 1385 v bližini Zalalövöja, v kraju Zalamindszent: meatus seu cursus aque wlgo gaath dictus.^ Holub našteje okoli 200 mlinov na vodah Žalske županije, samo na reki Krki 90.* Po ugotovitvi, da so panonski Slovenci upo- rabljali vodne mline že pred prihodom Mad- žarov v današnjo njihovo domovino, preha- jam na obravnavanje mlinov v Prekmurju. Tudi prekmursko mlinarstvo ima svoj zače- tek v srednjem veku, kakor bomo spoznali iz naslednjega. 1. MLINI v DOLNJEM PREKMURJU LETA 1524 Ladislav in Stefan Banffy iz Lendave sta dala leta 1524 sestaviti urbar, ki popisuje nju- no zemljiško posest z dolžnostmi, ki jih ima podložno prebivalstvo do njiju kot zemljiških gospodov. Na straneh 1—145 se obravnavajo vasi dolnjega Prekmurja, ki so sedaj v Jugo- slaviji. Na straneh 31—35 in 135—142 je po- pis mlinov, ki jih bom v sestavku navajal.^ Mlini na reki Muri: Pavel Drusyn (Družin) iz Dokležovja je imel mlin na Muri (per fluvium Mura tenet molendinum), od ka- terega je plačeval letno 2 krajcarja. Iz Ižakovec so imeli mline na reki Muri tile: Valentin Zbeg, Andrej Bobowecz, Simon Threthan, Tomaž Zbek in uradnik (officialis) Aleksij. Vsi ti so bili dolžni plačevati letno po 1 floren. Iz Bistrice je imel mlin na Muri Tomaž Magyar, od katerega je plačeval letno po 1 floren kot mlinarji iz Ižakovec. Mlini na reki Ledavi: Na Ledavi je bilo največ mlinov. Vzdolž vse reke so upo- rabljali vodno sUo za mletje že v srednjem veku. Na odseku od Ivanec — kraja, ki je propadel in je bil južno od sedanjih Ivanec — do Doline, jugovzhodno od Lendave, je bilo leta 1524 preko 20 mlinov. Imena mlinarjev in njih obveznosti do zemljiške gospode so naslednja : Andrej Swth (Suč) iz Ivanec je plačeval od mlina 2 krajcarja. Jurij Horvat, upravnik gospoda Tomaža Ze- thyja (Széchy iz Gornje Lendave!) je imel mlin na Ledavi (na ozemlju dolnjelendavskih Bänffyjev) in plačeval za obe zemljiški go- sposki (ad utramque partem dominortmi) let- no po 5 krajcarjev. Tomaž Styogho iz Bogo j ine je plačeval od mlina 2 krajcarja. Jurij Janes iz Bogojine je plačeval letno po 2 krajcarja. Anton Maros iz Filovec je plačeval od mli- na 2 krajcarja. Janez Byczo iz Bratkovec je plačeval od mlina 2 krajcarja. Rodbina Byczo je živela v Bratkovcih že leta 1381.' Matej Kovas iz Renkovec je plačeval od mlina 2 krajcarja. Jurij Reffth iz Renkovec je plačeval od mlina 2 krajcarja. Jurij Zorko iz Dobrovnika je plačeval od mlina 2 krajcarja. Uničen mlin na Ledavi, ki ga je nekoč upravljal Peter Zovitya. Jurij Quadra in Jurij Bagol iz Tumišča sta plačevala po 2 krajcarja letno. 129 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Mihael Santhwv od Lipe in Peter Barla i prav tako od Lipe sta plačevala od mlinov j po 2 krajcarja letno. I Tomaž Adam iz Nedelice (Zorkohaza) je I plačeval od mlina 2 krajcarja. "V Lendavi na Ledavi je imela mlin na, dve kolesi gosposka (in oppido Lyndwa super fluvium est quoddam molendinum duarum rotarum dominorum). \ Prav tam je bil tudi mlin Sigismunda Bänf- I fyja na štiri kolesa. j V Dolini (Welgyfalu), jugovzhodno od Len- ; da ve, so bili trije mlini na reki Ledavi. Eden izmed teh je bil mlin lendavskega župnika pri cerkvi sv. Marije. Leta 1524 sta mlin upravljala župnik in Janez Barkwczy i ter plačevala od njega letno' 1 floTen in 20 j denarjev. Mlin je prišel v posest cerkve sv. i Marije šele leta 1495. Takrat je bil lendavski I župnik Mihael Kechkes. Njemu sta ga daro- i vala Nikolaj in Jakob Bänffy s pogojem, da ; se tedensko opravlja v cerkvi sv. Marije za- i nju in za njune starša sv. maša (dedimus et ; donavimus unum integrum molendinum in ; fluvio Lyndwa iure perpetuo et Irrevocabili- ! Mlin na reki Zali (pri Zalaegerszegu) ter honorabili domino Mychaeli Kechkes ple- bano.. .).^ Na območju upravne enote s središčem v Dolini (»in villicatu Welgyfalw«; k dolinski upravni enoti so pripadale vasi: Pince, Do- lina in Dolnja ter Gornja Centiba) je imel mlin tudi rektor kapele sv. Katarine v Len- davi, po imenu Martin. Od mlina je plačeval letno 1 floren in 20 denarjev. Ne dolgO' pred letom 1524 je prišel ta mlin v posest rektorja kapele sv. Katarine, kajti nekako 10 let prej so jo šele zgradili. Leta 1512 je dovolil papež 40-dnevni odpustek tistim, ki bodo pomagali pri zidavi cerkve sv. Katarine.^ Postavitev kapele sv. Katarine V Lendavi je podpirala Bänffyjeva rodbina in ustanovila pri njej posebni beneficij, ki je bil navezan na oltar sv. Katarine. Leta 1524 je užival beneficij du- hovnik Nikolaj, ki ga imenuje urbar: Nico- laus presbyter altarista Sancte Katharine. — Tako rektor kot altarista kapele sv. Katarine sta imela v Lendavi vsak svoje stanovanje in pripadajoče zemljišče. Altarista Nikolaj je imel pol kmetije zemljišča. Razen naštetih mlinov je bilo na reki Le- davi še nekaj mlinov iz radmožanskega upravnega področja. Radmožansko upravno celoto (»in villicatu Radomos«) sO' predstav- ljale vasi: Radmožanci, Zitkovci (Sykolcz) in Riganovci (Rvganolcz). Na tem področju je bilo 6 mlinov. Ni pa navedeno, na katerih potokih so bili mlini. — Ker je bival "Valentin Magyar v Radmožancih, torej v bližini Le- dave, zato njegova dva mlina uvrščam med mline na reki Ledavi. Od vsakega je plačeval letno po 2 krajcarja. Svoj mlin je imel tudi Simon Marthon, od katerega je prav tako plačeval po' 2 krajcarja letno. Mlini na potoku Črncu: Sedem mlinov je znanih iz leta 1524 na potoku Črn- cu (per fluvium Czyernecz). Razporejeni so bUi vzdolž potoka, iz vasi, ki so ob njem ali v njegovi bližini. Imena mlinarjev sO' tale: Klement Thrathnak iz Bratonec, Valentin Zwer od Lipe, Avgust Zakoych (Zakojč) iz Odranec, Urban Iwanus (Ivanuš) iz Crenso- vec, Mihael Zyzegh (Žižek) prav tako' iz Cren- sovec, Matej iz Poiane in Jurij Zarijas (Sar- jaš) iz Brezovice. Vsak izmed navedenih mli- narjev je plačeval letno po 2 krajcarja. Mlini na Kobiljanskem poto- k u : Preseneča veliko število mlinov, razpo- rejenih na Kobiljanskem potoku na odseku od Motvarjevec in približno do sedanje držav- ne meje. V območju gospodarsko-upravne enote Kobilje (»in villicatu Kebele«) je nave- denih v urbarju iz leta 1524 deset mlinov. Imena mlinarjev so: Blaž Büky, Demetri j 130 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Büky, Benedikt Faber, Blaž Szobar, Tomaž Sos, Mihael Sos, Mihael Zobor, Demetrij Sos. Mihael Kebeley in Sebastijan Bwza. Znatno število mlinov priča, da je bila do- lina ob Kobiljanskem potoku konec srednje- ga veka, gosto naseljena. Vilikat KobUje je obsegal vas ob potoku in vas na hribu: villa Hegy, to je Kobiljanski Sv. Martin. V vasi Kobilje ob potoku je bilo leta 1524: 9 celih- kmetij, 20 polkmetij in 12 kočarij. V naselju Sv. Martin (na hribu) so bivali 4 celi kmetje, 2 kočarja in nekaj družin svobodnih (liberi). V listini iz leta 1569 se omenjajo tukajšnje j vasi z imeni: Gornje Kobilje (Felseö Kebelye), j 2. SE DRUGI MLINI V PREKMURJU Mlin gračke cerkve. — Vizitacijski zapisnik iz leta 1627 omenja, da je mlinar Beda Ivanič iz Slaveč dolžan dajati gornjelendavskemu predikatorju Janezu Terboču mernik čiste pšenice zvrhane mere. Tb daje namesto kra- ljevega davka. Pšenico je dolžan zmleti, ne da bi vzel merico. Ako ne zmelje pšenice, je dolžan toliko dodati, kolikor bi od tega šlo merice.11 O istem mlinu pravi vizitacijski zapisnik iz leta 1698: V kraju Gornja Slaveča je mlin na dve kolesi, na potoku, katerega po domače Reke in potoki med Muro in Blatnim jezerom, na katerih so bili že v srednjem veku nameščeni mUni. Na madžarskem ozemlju so navedena samo tista vodna imena, ki so slovenskega izvora in so navedena pri raz- pravljanju (Povzeto po Holubu Zala megye kozépkori vizrajza. Zalaegerszeg 1963). Sveti Martin (Zenth Marion) in Dolnje Ko- bilje (Also Kebelye).!" K mlinom na Kobiljanskem potoku more- mo prištevati tudi tri mline v Dolgi vasi, ker je za Dolgovaščane Kobiljanski potok bližji kot Ledava. Mlin na Bukovniškem potoku: Urbar iz leta 1524 omenja, da je imel Mihael Molnar iz Dobrovnika mlin na majhnem po- toku (per fluvium parvum), od katerega je plačeval letno po 5 denarjev. — Skozi Do- brovnik teče Bukovniški potok. Prav zato Istovetim navedeni mali potok z Bukovniškim potokom. .1 imenujejo Slaveča (Szlavecsa). Od mlina se plačuje (cerkvi pri Gradu) letno mernik pše- j nice zvrhane mere, ki ga navadno uporablja- jo za hostije.i^ Mlin rakičanske gosposke. — V invenlar- skem zapisniku rakičanskega dominija z dne 23. sept. 1640 (Inventariuma Rachitsany ca- stelban, majorban, es malomban levo gabo- nanak, bomak .. .)i^ je popisan mlin na tri kolesa z inventarjem v njem. Naslednji inventarski zapisnik z dne 27. januarja 1642 pa pravi, da je poleg mlina rib- nik (az malom melet vagion egy halastó közre vallo)." , 131 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 3. MLINI NA LEDAVI LETA 1759 Leta 1759 je narisal geometer Fischer zem- Ijevidno karto, ki prikazuje sporno zemljišče med dolnjelendavskim in beltinskim gospo- stvom: Mappa terreni controversi intra do- minia Lendva et Baladinéz.^^ —¦ Na karti so zaznamovani mlini na odseku od Ivanec do Radmožanec. Na Ledavi od Ivanec do Renkovec je bilo pet mlinov in sicer: Gyenesev mlin v bližini Ivanec, mlin Stefana Horvatha, nekoliko niže od prejšnjega, — mlina Domonkosev in Ma- rossev. Dalje pri Renkovcih je bil Lourenc- sicsev mlin. Med Renkovci in Turniščem sO' bili štirje mlini: Režonjev (Resónya), Berdenov in mli- na Mihaela Varge ter Janeza Nagya. Dalje v jugovzhodni smeri je najti na zem- Ijevidni karti mline: Stefana Cantera, An- dreja Turner ja, Petra Bomhécza, Janeza Sza- bója ter Zverov mlin pri Nedelici. Razen navedenih so bili razporejeni mlini tudi na severnem ledavskem rokavu. Njih imena so: Herczegov mlin, Stefana Biroja in Szoniev mlin. 4. ORGANIZACIJA MLINARJEV Banffyjev urbar iz leta 1524 nam kaže so- lidno sliko o srednjeveški mlinarski obrti v dolnjem Prekmurju: na reki Muri in potokih Ledavi, Cmcu ter Kobiljanskem potoku. Za ostalo prekmursko ozemlje mi je bilo na raz- polago le nekaj podatkov, ker gradiva iz urbarjev gornjelendavskega, soboškega in ra- kičanskega gospostva iz XVI. in XVII. stolet- ja, ki so ohranjeni v Madž. drž. arhivu v Bu- dimpešti, nisem mogel v celoti pritegniti k razpravljanju. — Vendar moremo domnevati, da je bila mreža mlinov na ozemlju gornjega Prekmurja — sorazmerno pridelkom žitaric — tudi gosta, čeprav ne tako kot v dolnjem Prekmurju, kjer je na razpolago več vodne sile in tudi obilnejših pridelkov raznih žita- ric. Saj srednjeveške darovnice, s katerimi je ta ali ona rodbina prejela v fevd določeno ozemlje v gornjem -Prekmurju, cesto navajajo tudi mline. Tako je npr. navedeno v listini, s katero je kralj Vladislav II. podaril leta 1495 Štefanu in Ladislavu Henczclffyju iz Gornjih Petrovcev, da prejmeta tudi v last vse koristi od mlinov ter mlinskih prostorov v krajih Gornji Petrovci, Stanjevci in Peskovci (...cum cunctis utilitatibus et pertinenciis quibusli- bet.. . aquarumque decursibus molendinis et molendinorum locis dedimus .. Zanimivo je, da ugotavlja madžarski zgo- dovinar Holub na reki Zali, na odseku od Za- lalövöja do Zalabéra, v srednjem veku nad 40 mhnov, medtem ko izkazuje Tomasicheva zemljevidna karta iz konca XVIII. stoletja na. istem odseku le 26 mlinov.^'' Torej je bila mlinarska dejavnost v srednjem veku živah- nejša kot pred 180 leti. Vsekakor so bili mlini na Goričkem na manjših potokih, kjer voda čez poletje usahne, skromnejši in manj ren- tabilni. V srednjem veku in vse do zemljiške od- veze leta 1848 so bili mlinarji organizirani v cehih. Kjer na manjšem zaključenem terito- riju ni bilo dovolj članov za samostojen ceh, so bili mlinarji združeni v cehu z drugimi obrtniki v kraju. Tak primer je bil v XIX. stoletju v Crensovcih. Po zemljiški odvezi, s katero so bili odpravljeni tudi cehi, so osno- vali mlinarji skupno z obrtniki v kraju obrt- niško društvo, ki ga je odobrilo madžarsko ministrstvo za poljedelstvo, obrt in trgovino dne 15. avgusta 1879 s št. 21072. Pravila so dali natisniti z madžarskim in slovenskim be- sedilom v posebni knjižici v Veliki Kaniži, katere naslov se glasi: A cserencsóczi vegyes ipartarsulat alapsza- bälyai. — Artikuluši (temeljna pravila) zmes- Naslovna stran knjižice: Artikuluši (temeljna pravila) ; zmesnoga mešterskoga (obertnlškoga) družtva v Cren- sovcUi. — Tiskana v Veliki Kaniži 1880. i 132 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA noga mešterskoga (ohertniškoga) društva v Crensovcih. Nagy Kanizsän, Wajdits József gyorssajtójan. 1880. — 48 strani. -Pravila je prejel vsak član ob vstopu v društvo. Iz besedila v začetku pravil je raz- vidno, kateri obrtniki so vstopili v društvo iz nekdanjega ceha: >->-Temeljna pravila črenšovskoga zmesnoga mešterskoga (obertniSkoga) drilžtva, ktero se je namesto nekda obstojivšega tkalečkoga, mlinarskoga, kovačkoga, kolarskoga, pintar- skoga, stolarskoga, mesarskoga i šporarskoga ,céha' osnovalo. Ako primerjamo pravila črensovskega obrt- niškega društva s pravili čevljarskega ceha v Tumišču iz let 1767 in 1770,1« spoznamo, da so deloma prikrojena po cehovskih pravilih. Vendar se v njih opaža znaten napredek gle- de socialnega skrbstva članov. Pri namenu društva je rečeno, da hoče ob- varovati člane pred nepredvideno bedo-. Zato ustanavlja sklad (blagajno): za zdravstveno oskrbo obolelih članov, za kritje pogrebnine in sklad, iz katerega se naj izplačuje revnim članom starostna in invalidska pokojnina v obliki letne plače; po smrti člana pa vdovi umrlega ali kot letna plača ali kot enkratna (denarna) pomoč (str. 3—5, 13). Čevljarski ceh v Turnišču je imel v isti za- devi tale določila: »Ako bi koj detič betežen buduč na takvu siromaštvu doišel, da ne bi mogel potrebna sebi imeti, dužen ga je ceh pomoči« — in »ako pak vumre, dužen ga je ceh svoim stroškom sprevoditi ij zakopati«.i* V smislu društvenih pravil so bili dohodki društva: vstopnina 10 forintov, vsak član pla- čuje v društveno blagajno četrtletno po 10 kron — in ako ni dovolj kritja za društvene izdatke iz teh dveh virov, potem določi skup- ščina članov še pozneje poseben prispevek (str. 15). Člani bivšega ceha ne plačajo vstop- nine. Društveno imetje predstavlja »temeljna glavnica<^, ki je prešla na društvo kot zapu- ščina od razpuščenega tkalskega, mlinarskega, kovaškega .. . itd. ceha, in se množi z vstop- ninami ter drugimi zapuščinami ali fundaci- jami (str. 33). Clan društva je mogel pK>stati vsak tkalski, mlinarski, kovaški, kolarski... itd. obrtnik, ki je deloval na ozemlju vasi Crensovci, (treh) Bistric, Trnja, Žižkov in Hotize. Paragraf 28 pravil se je glasil: Družtveni pečat s krogopisom: Csrenšov- skoga zmesnoga obertniškoga družtva pečat 1877 — je v predsednikovih rokah. V Crensovcih stolnem mesti družtva 1878. leta 24. februara. Scherbits Stevan, Ir predsednik, Csurits Martin, podpredsednik. Cziglar Stevan i Balazsicz József, Ir. pover- jeniki. Matok Imre, 1. r. zapisnikar i imén podpi- satelj. Lipics Ivan, 1. r. peneznicar. 5. UPORABA MLEVSKIH IZDELKOV Panonsko območje z ravninami in manjšimi vzpetinami omogoča gojenje raznih žitaric, zato obstaja tod velik del prehrane iz teste- nin, močnatih jedil, tako pravi o prekmur- skem območju poznavalec ljudske] kulture.^" Da so bili kruh in močnate jedi glavna pre- hrana prebivalstva, je znano. O tem tu ne bo razpravljanja. Pač pa bom navedel nekaj po- datkov, iz katerih spoznamo, da je imelo pre- bivalstvo določene obveznosti do zemljiškega gospoda v dajatvi kruha, pa tudi dajatve kra- jevni duhovščini so delno obstajale v dajatvi kruha, mišljen je pšenični kruh. Bänffyjev urbar iz leta 1524 poroča, da so Dokležanci dolžni tri dni izkazovati gosto- ljubje zemljiškemu gospodu, ako pride k njim (insuper cum dominus gratiosissimus iliac in medium eorum venire, tenentur per tri- duum dominum hospitare).^! Ce pomislimo, s kolikim spremstvom je potoval zemljiški go- spod, potem si lahko predstavljamo, koliko kruha se je porabilo pri takšnem gostoljubju. Vas Brezovica je imela dolžnost z jedjo in pijačo oskrbeti lovce zemljiškega gospoda, ko so prišli tjakaj (cum iliac venato res domini gratiosissimi venerint, isti de prescripta villa teneantur eis comedere et bibere dare).^^ Protestantski vizitacijski zapisnik iz leta 1627 poroča, da so dajali župljani predika- torju ob krstu in ob poroki poleg drugih da- jatev tudi hleb kruha (czipó kennyér). Dajatev kruha je bila v navadi po vseh župnijah gor- njega Prekmurja.-^ Z imenom »czipo kenyer« je izražen spleten okrogel kruh iz pšenice, imenovan vrtanik.^* Isto dajatev imenuje vi- zitacijski zapisnik iz leta 1698 »torta, torta panis,^^ kar pomeni zavit, spleten kruh, torej vrtanik. Leta 1649 so v turniški župniji daj ah novo- poročenci župniku pšeničen kruh posebne ob- like, ki so ga imenovali »bosman^< (panis vul- go bosman dictus)^ — in leta 1688 imenovan: assatura panis vulgo boszman.^'' 6. USTROJ MLINOV Na Muri so bUi veliki mhni, nameščeni na ladjah, čolnih. Primer takega čolna je v Prek- murskem muzeju v Murski Soboti, ki je bil najden v reki Muri na Bistrici. 133 KRONIKA Časopis za slovensko krajevno zgodovino Na potokih so bili manjši mlini, katerih veljavo in zmogljivost je pomenilo število ko- les. Vsako kolo je gnalo svoj mlinski kamen. Cim več koles je imel mlin, tem zmogljivejši in veljavnejši je bil. V Lendavi na Ledavi je imel Sigismund Bänffy mlin na štiri kolesa (quatuor rota- rum). Drug mlin v Lendavi na Ledavi je imel dve kolesi (molendinum duarum rotarum). Na rakičanskem gospostvu v bližini Rakičana se omenja leta 1640 mlin s tremi kolesi. Mlin gračke cerkve na potoku Slaveča je imel dve kolesi (duarum rotarum). Največ mlinov je imelo po dve kolesi. Na manjših potokih so bili mlini z enim kolesom. Glede na okolnost, kako prihaja voda na kolo in ga žene, je dvojna možnost: ali prihaja voda spodaj h kolesu ali pa zgoraj, kamor je speljana po posebnem žlebu. Pri navajanju prekmurskih mlinov viri ne opisujejo načina, kako so dovajali vodo na mlinsko kolo. Pač pa je znanih več primerov iz območja okrog Blatnega jezera: tako mlinov z dovodom vo- de na kolo od zgoraj (molendinum desuper pell ens), kakor tudi mlinov, pri katerih je voda prihajala h kolesu od spodaj (molendi- na ... de subtus volventia; molendina ... que impulsu aquarum a parte inferiori pellun- tur).28 Pričujoči prispevek o mlinarstvu v Prek- murju naj bo bolj poklicanemu spodbuda, da izpopolni dosedanje znanje panonskega tipa mlinov v preteklosti, predvsem njegov ustroj : od ročne žrmlje do velikega mlina. Zanimiva bi bila rekonstrukcija mlina z osmimi kolesi, kot se poroča, da je obstajal na nekem veli- kem ribniku Bänffyjevega gospostva.^* OPOMBE 1. Milko Kos, Zgodovina Slovencev od naselit- ve do petnajstega stoletja. V Ljubljani 1955, 121; — Istvän Kniezsa, Ungarns Völkerschaften im XI. Jahrhundert. Budapest 1938, 94—96; — Ho- lub József, Zala megye törtenete a közepkorban. Pees, 1929, 7—15. — 2. Holub József, Zala me- gye közepkori vizrajza. Zalaegerszeg, 1963. — 3. Holub, n. d., str. 8, 12, 13, 14, 21, 22, 26, 33. — ' 4. Holub, n. d., str. 44. — Glede slovanskega iz- vora navedenih besed prim. Kniezsa 1st., A ma- gyar nyélv szläv jövevenyszavai. I. Budapest, 1955, 185, 327, 577 — in Bärczi Géza, Magj'ar szofejtö szótar. Budapest, 1941, 92, 196, 208, 347. — 5. Nagy I., — Véghely D. — Nagy Gy., Zala varmegye törtenete. OKLEVÉLTAR. Budapest, 1890, II, 205. — 6. Madžarski drž. arhiv, Buda- pest, — DL 37006. — 7. Madž. drž. arhiv, Bpest, — DL 6801. — 8. Madž. drž. arhiv, Bpest,-Film- tar, doboz 264 — DL 68458. — 9. Holub J., Zala megye törtenete a közepkorban. II. zv., pri kraj. imenu »-Lindva-«. Drž. arhiv v Zalaegerszegu. — 10. Madž. drž. arhiv, Bpest, — P 108 — Ester- hazy CS. hg. äg. lev. — Repositorium 38, fase. A, lada 276 — Alsólendva — štev. 4. — 11. Payr Sändgr, Egyhäztörtenete emlékek. I. Sopron, 1910, 123/124. — 12. Visitatio canonica Kozóiana 1698, 763. — Skof. arhiv v Szombathelyu. — 13. Madž. drž. arhiv, Bpest, — Batthyäny hg, levéltar — P 1322 — Rakicsan — raktär sz. 112 — štev. 67. — 14. Madž. drž. arhiv, Bpest, n. d., štev. 68. — 15. Madž. drž. arhiv, Bpest, — S 16 Belatincz II, 57. — 16. Codex dipl. patr.. V, Györött, 1873, 380. — 17. Holub J., Zala megye közepkori viz- rajza, str.. 44. — 18. Jožef Klekl ml., Sostarszkih Deticsov Artikuluši. Kalendar Srca J. 1911, 68 do 73. — 19. J. Klekl ml, n. d., 69. — 20. Vilko Novak, Slovenska ljudska kultura. Ljubljana 1960, 164. — 21. DL 37006, str. 13. — 22. DL 37006, str. 24. — 23. Payr Sändor, n. d.. I, 103, 104, 106, 108, 111, 113, 114, 115, 117, 120, 124, 128. — 24. Vilko Novak, Ljudska prehrana v Prek- murju. Ljubljana, 1947, 80. — 25. Vis. can. 1698, 730, 735. — 26. Nadbiskupski arhiv Zagreb. Pro- tokoli: Br. l/I — Acta visitationum canonicarum, Tomus XIII ab anno 1622 usque 1649, str. 593. — 27. Nadbiskupski arhiv Zagreb. Protokoli: Br. 70/1. — Archidiaconatus Bexin ann. 1688—1693. — 28. Holub J., n. d., str. 46. 134 ČASOPIS. ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA GLASBENOZGODOVINSKE NAJDBE XVIII. IN XIX. STOLETJA V NOVEM MESTU i JANEZ HÖFLER ^ Glasbeno življenje prejšnjih stoletij v No- vem mestu je žal skoraj neraziskano. Medtem ko nam druga polovica XIX, stoletja daje za to več gradiva, saj sta takrat delovala v No- vem mestu med drugimi tudi Ignacij Hladnik in P. Hugolin Sattner, pa je za starejši čas ohranjeno gradivo gotovo skromnejše, poseb- no zato, ker je bilo v preteklosti mnogo ar- hivske zapuščine uničene. Tudi sam položaj Novega mesta, kljub sedežu kapitlja nekako odmaknjenega od glavnega zgodovinskega dogajanja na Slovenskem, ne da slutiti, da bi bila glasbena arhivska zapuščina kaj bo- gata. Pač pa je priprava kataloga starejših glasbenih tiskov in rokopisov na Slovenskem omogočila pregled doslej neregistriranega not- nega materiala, hranjenega, v frančiškanskem samostanu in v kapiteljski knjižnici v Novem mestu, kar je dalo več kot nepričakovan re- zultat. IzkazalO' se je namreč to, kar se pri nas sicer redko dogaja, da je v Novem mestu starejše notno gradivo* od srede XVIII. stolet- ja dalje skoraj neokrnjeno ohranjeno in da tako' predstavlja dragocen vir za novomeško glasbeno zgodovino. Kajti kljub vsemu mora- mo priznati, da nam konkretne priče same glasbe mnogokrat povedo več kot marsikatere arhivske ugotovitve brez ohranjene glasbe. Prav zaradi tega je namen naslednjega se- stavka, da, kolikor je le v danem primeru mogoče, obdela ohranjeno glasbeno zapuščino na podlagi samega glasbenega materiala oz. njegovih ustvarjalcev in prepisovalcev in jo dopolni z raznimi arhivskimi drobci, ki jo morejo bolje osvetliti. Od obeh novomeških najdišč je zbirka fran- čiškanskega samostana gotovo bogatejša, žal pa je bila manj urejena. Kljub temu je ure- ditev in porazdelitev muzikaHj pokazala, da sega njen najstarejši del rokopisov v sredo ali celo prvo polovico* XVIII. stoletja. To je neka maša v C duru ms. mus. 134 in drugi razni masni fragmenti za glasove in instru- mente v formatu folio, ki žal ne navajajo* ne komponista ne kopista. Dalje sega ta zbirka^ preko druge polovice stoletja z raznimi zna- nimi in neznanimi avtorji do prve polovice XIX. stoletja, ko njen obseg močno naraste z raznimi tujimi takrat zelo popularnimi skla- datelji, sicer pa manj pomembnimi ustvarjal- ci. Obsega z redkimi izjemami le latinsko cerkveno glasbo, poleg instrumentalnega ko- mornega ustvarjanja. Le nekaj primerkov je na italijanska in nemška besedila. S sredo XIX. stoletja pa nastopi tudi cerkvena glasba na slovenska besedila, ki v tem času skoraj popolnoma izpodrine nemško, med komponi- sti pa navaja vecino'ma domače ustvarjalce. Glasbena zapuščina v kapiteljski knjižnici ima podobno strukturo, le da je za starejše obdobje manjšega, v delih iz druge polovice XIX. stoletja pa večjega obsega. Sicer pa pri- de v našem o-kviru v poštev le gradivo do sre- de tega stoletja. Med starejšimi glasbenimi tiski, ki jih hra- ni frančiškanski samostan, prevladuje ko- morna glasba, tria, kvarteti, klavirski koncer- ti s komorno zasedbo treh godal. Avtorji teh tiskov so manj znani, med temi so Anton Kammel, češki violinist, umrl v Londonu leta 1788., Jan Vanhal (Wannhall), Ceh, živeč na Dunaju, Anton Zimmermann, Avstrijec, delu- joč na Slovaškem, neki Giordani, Schroetter, Venanzio (Nenanzio) Rauzzini, Wenceslaus Pichl in drugi. Nekaj teh tiskov je iz druge polovice XVIII. stoletja, večina pa jih datira iz konca tega ali začetka drugega stoletja. Med deli z večjo zasedbo* je tudi zbirka šestih Haydnovüi simfonij, izšla leta 1782 pri Artarii na Dunaju. Tiska Rauzzinija (Trois quartetto pour le clavecin ou piano forte avec accom- pagnement de deux violons et hasse ad libi- tum, Oeuvre VI.) in Pichla (Sei trii per il flauto traverso, violino e basso, Opera 1 a), iz- šla V Parizu oz. Lyonu, sta po Eitnerjevem Quellenlexikonu^ doslej neznana in tako* ver- jetno* unikata. Zanimiv primerek te zbirke pa je predvsem tisk neznane skladateljice Donne Giustino Boetzelaer, Arie sciolte, e coro con sinfonia, dedicate all' impereggiabile Signore Don Pietro Metastasio, Opera quarta, izdan brez navedbe letnice v Haagu. Kljub temu, da je bila po naslovu tiska sodeč v zve- zi z znamenitim piscem libretov in da to* ni njeno edino delo, je evropska glasbena leksi- ka ne navaja. Med unikate lahko* prištevamo tudi tri zvezke klavirskih Parthij avgsburške- ga pedagoga Jo-hanna Xaverija Naussa iz srede stoletja, ki je v evropskih knjižnicah zastopan le z nekaj drugimi deli. Med obrav- navanimi starejšimi tiski, hranjenimi v fran- čiškanskem samostanu, igra cerkvena glasba manjšo vlogo. Ohranjena je le zbirka šestih maš benediktinca Königspergerja Cymhala Jubilations iz leta 1747, izdana v Augsburgu pri Klaffschenklu. Iz te prve skupine tiskov pa izpada najstarejši primerek, Georga Muf- fata Apparatus musicoorganisticus iz leta 1699, dokaj pomembna zbirka nemške orgel- ske glasbe s podpisom Ex rebus Josephi Suppan 783. 135 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Komorna glasba frančiškanskega samosta- na pa ni omejena le na tiske. V rokopisu je ohranjenih sedem knjig klavirske glasbe oz. glasba za čembalo iz druge polovice XVIII. stol., kar je spričo stanja te vrste glasbe na Slovenskem vse pozornosti vredna zbirka. Z njo se more meriti le podobna zbirka z neka- terih gradov iz okolice Ptuja, hranjena v ptuj- ski Studijski knjižnici. Sestavljajo' jo različne značilne oblike klavirske glasbe, ki s svojimi nazivi nedvomno kažejo na svoj čas zgodnje klasike. Kot starejše izstopajo partite oz. po splošno znanem izrazu suite neznanega skla- datelja Johanna Adama Scheibla, ki je v fran- čiškanskem samostanu zastopan še s cerkveno glasbo. Njegove partite slede verjetno pozno- baročnim vzorcem, čeprav je taisti skladatelj v zbirki iz ptujske Studijske knjižnice zasto- pan s koncerti za čembalo in godala v zgod- nj eklasicističnem tipu. Ta zanimiva skrivnost- na skladateljska osebnost, o kateri evropska glasbena leksikografska literatura molči, ima v Ptuju in Novem mestu precej glasbenih del, tako da zasluži posebno slogovno obravnavo. Na dveh ptujskih koncertih z inventamo šte- vilko 14 in 17 je njegovo: ime dopolnjeno z vzdevkom org. ad S. Hypolitum — morda bo to določneje nakazalo sled, kje naj iščemo mesto njegovega delovanja. Ce kažejO' Schei- blove klavirske skladbe v frančiškanskem sa- mostanu v Novem mestu še poznobaročne po- teze, pa slede druga dela znanih in neznanih skladateljev zgodnjeklasicističnim vzorcem. Nekaj teh avtorjev je znanih in celo pomemb- nih pri gradnji klasicističnega glasbenega je- zika. To so predvsem Dunaj čan Christoph Wagenseil, neki Giovanni Bach, ki je verjet- no eden izmed sinov Johanna Sebastiana, Jo- hann Christian, delujoč v Londonu, ki se je podpisoval tudi z imenom Jean, Cehi Franti- šek Brixi, Leopold Koželuch, Jan Vanhal, za njuni še Smettana, Schobert, Just itd. Med temi je torej mnogo čeških imen, ki so bila sicer pogosta po vsej Evropi v tem času, ko govorimo celo o tako imenovani češki klasiki. Med oblikovnimi nazivi, ki jih nosijo ta dela, so sonate, divertimenti, concertini in concerti. Divertimenti imajo' pogosto še instrumentalno spremljavo, medtem ko je zasedba spremljave pri concertih in concertinih sestavljena redno vsaj iz treh godal. Skladbe kažejo torej po- polno zgodnjeklasicistično slogovno orientaci- jo v času druge polovice XVIII. stol. in še pred tem, ko je z ustanovitvijo ljubljanske Filharmonične družbe leta 1794 prišlo do splošne uveljavitve dunajske klasike v osred- nji Sloveniji.2 Tudi v primeru zbirke v ptuj- ski Studijski knjižnici, ki je potrebna teme- ljite arhivske obravnave, moremo ugotoviti podobno slogovno usmerjenost. Poleg tega hrani frančiškanski samostan v prepisih še nekaj triov in več ciklov menuetov za razne instrumente, takrat aktualne zabavne oz. ples- ne glasbe, ki je v prepisih ostala anonimna. Stanje, ki ga kaže ta del glasbenega arhiva v novomeškem frančiškanskem samostanu, se zdi spričo splošnega kulturnega stanja, ki je vladalo v tem delu Slovenije v tem obdobju, skoraj nerazumljivo. Ta glasba ne kaže, da bi tam bila le naključno, temveč da je plod skrbne izbire in da so jo redno izvajali, morda z izjemo primerov, kot je zbirka Haydnovih simfonij, ki so zahtevali večjo zasedbo^ Goto- vo pa je to za skladbe, ki so zahtevale le čembalo in godala, teh pa je večina. Ta po- jav pa si vendarle lahko- bolje osvetlimo z imenom P. Mavrici ja, ki je podpisan na ms. mus. 97, poleg tega pa še na mnogo drugih rokopisov tega časa, ne kot prepisovalec, pač pa kot lastnik. Gre namreč za patra Mavrici j a Poehma, ki ga samostanski nekrologij ome- nja dne 9. aprila 1803 kot na dan njegove smrti. Dodaja, da je umrl v Novem mestu v 58. letu starosti, da je prišel s Češkega, da je bil organist in odličen muzik, da je bil gvar- dijan tukajšnjega samostana in profesor na samostanski gimnaziji.^ Iz novomeškega gim- nazijskega arhiva je razvidno, da je na gim- naziji poučeval od leta 1774 do leta 1786, medtem je bil v letih 1784—1785 tudi pre- fekt.^ Gvardijan je bil od leta 1788 do smrti leta 1803, kar je bilo za tiste razmere dolga doba.5 Gotovo je, da je ta češki redovnik in izobraženec Mavricij Poehm bü tista osred- nja osebnost novomeškega frančiškanskega samostana druge polovice XVIII. stol., ki mu lahko pripišemo zasluge za razcvet glasbenega poustvarjanja v tem času. Tudi njegovo po- reklo more razložiti klasicistično orientacijo samostanskega glasbenega repertorija, ki ga zaznamujejo znani nemški in češki ustvarjal- ci oz. takrat aktualna klavirska glasba, kjer so klasicistični glasbeni izraz najmočneje osvojili. Verjetno je tudi, da je bilo to glas- beno življenje le interno v okviru samega samostana, saj kapitelj ne premore niti enega primerka komorne glasbe XVIII. stol. Razen P. Mavrici ja je na muzikalijah za ta čas izpričan še en glasbenik, P. Kalikst Weibl, podpisan na obsežni zbirki raznih masnih in drugih cerkvenih napevov za glas z orglami, ms. mus. 90 (Variae cantilenae ad simplicem usum V. P. Callisti Weihl, 1775.). Umrl je dne 30. marca 1801 star 52 let, bil je organist in je poučeval tudi na gimnaziji.^ Gimnazijska kronika ga ima za leta 1784 do 1800,'' kranjski gubernialni repertoriji pa kažejo, da je leta 1794 sprejel kot dotedanji učitelj na trivialki 136 Časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika v Brežicah mesto učitelja gramatike na novo- meški gimnaziji, kjer je poučeval tudi sin- takso.« Njegov podpis na zbirki preprostih masnih spevov si lahko razlagamo s tem, da je bila njegova naloga skrbeti za tekočo in vsakodnevno oskrbo- obredja s preprostim enoglasnim petjem. Možno je tudi, da je te speve deloma sam skomponiral, kar bi bila sicer lahka naloga le malo bolj veščemu orga- nistu. Verjetno je, da je bil Kalikst Weibl v Novem mestu domačin, kakor naj bi bil tudi njegov sorodnik P. Kastulus Weibl, gvardijan istega samostana, za katerega Breckerfeld pri- stavlja, da je bil Novomeščan.^ Kalikstovi zbirki se pridružujejo' še štiri knjige s podob- no vsebino, ki predstavljajo zanimiv vir za proučevanje preprostejšega cerkvenega petja pri nas za to obdobje, za njegov slogovni iz- raz in ne na koncu ugotavljanje zvez med to vrsto glasbenega ustvarjanja in med sloven- skimi cerkvenimi pesmaricami s preprostimi enoglasnimi napevi, katerih porajanje so sprožile terezijanske reforme bogoslužja v vulgarnih jezikih. Podobno vsebino psalmov, antifon in masnih spevov ima še neka knjiga iz kapiteljske knjižnice, ki jo je spisal ali prepisal neki Andrej Pitter, ki sicer tu ni pod- pisan, pač pa je na nekaterih drugih muzi- kalijah, tako na Zupanovi Regina coeli v ka- pitlju ter na arije ms. mus. 113 a in 118 b v frančiškanskem samostanu. Ima dovolj zna- čilno pisavo, da ga ni mogoče zgrešiti med nesigniranimi prepisi. Tudi ta Andrej Rtter je morda novomeški organist s podobno vlogo kot Kalikst Weibl, natančnejši podatki pa bi seveda njegovo osebnost bolje osvetlili. S tem smo pravzaprav dospeli do osred- njega dela starejšega repertorija, do slavnost- nejše cerkvene glasbe iz druge polovice XVIII. stol. Sestavljajo ga maše in litanije za zbor, soliste in instrumente, dalje še Marijine anti- fone (Salve Regina, Regina coeli itd.) in posa- mezne cerkvene arije za soliste z instrumenti. Med avtorji je razmeroma mnogo neznanih, pogrešamo pa vodilna dunajska klasika, Haydna in Mozarta, ki sta bila sicer v tem času poi raznih evropskih deželah zelo priljub- ljena in pogosta. Med bolj znanimi sklada- telji v frančiškanskem samostanu zasledimo mašo Antona Filsa, delujočega v Mannheimu, sicer pa pomembnejšega na polju instrumen- talne glasbe, ter mašo in vespere Františka Brixija. Med redkimi, vendar znanimi skla- datelji so eden izmed dveh Pokornih, Franz Novotny iz Eisenstadta, Leopold Hoffmann, bosonogi avguštinec P. Joseph, P. Evermodus GroU — prepis šestih maš iz tiska iz leta 1790. Zal je precej notnega materiala brez naslovnega lista oziroma brez navedenega skladatelja, posebno vprašanje pa postavljajo neznana imena. Tu se zopet srečamo* z Johan- nom Adamom Scheiblom, ki ima en Requiem ex C mol za 4 glasove, dve violini in orgle, ne v celoti ohranjen, in eno mašo z naslovom Missa ex A majore S. Christophori za 4 gla- sove, dve violini in orgle. Na obeh muzikali- jah je podpisan neki Johann Baptist Heinrich Ricker. V samo naslovnem listu pa so ostale Scheiblove Lythaniae Lauretanae za isto za- sedbo. Scheiblu se v tem pridružuje zopet ne- znani R. P. Christian Godi Ord. Min. Conv., ki ima Lytaniae Lauretanae za 4 glasove, po dvoje violin in klarinetov ter orgle izpod pe- resa Andreja Pittra, neke druge litanije za isto zasedbo s timpani ter antifone Salve Re- gina za štiri glasove, dve violini in orgle iz lastništva P. Mavricija. Isti Johann Baptist, to pot pater Heinrich Ricker, je podpisan še pod mašo nekega Carola Loosa. Poleg njega zasle- dimo še Frančiška Loosa, podpisanega pod Brixijevo' Misso solemnis, in Johanna Pfleger- ia, podpisanega pod eno' od maš jezuita Geor- ga Josepha Voglerja. V zbirki kapiteljske knjižnice pa je kot pre- pisovalec zastopan le Andrej Pitter. To da slutiti, da ga moramo iskati med kapiteljski- mi organisti XVIII. stol. Na dveh muzikali- jah, ki jih je prepisal, na Königspergerjeve Lytaniae in C in na anonimno Misso pasto- ralis, pa se je kot poznejši lastnik označil organist Kraus. Med neznanimi komponisti Naslovni list Zupanove arije Begiesse mein Mund 137 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO tega časa se pojavlja v kapitlju in v franči- škanskem samostanu neki Sigr. Zinek, v prvem z Requiemom ex D moli za štiri gla- sove z dvema violinama in orglami, v drugem pa z Misso in G za. isto zasedbo iz lastništva P. Mavrici ja. Mednarodna leksika tega kom- ponista s češko zvenečim priimkom ne pozna. Obe njegovi muzikaliji je prav tako prepisal Andrej Pitter. Novomeški najdbišči pa si po-' leg vsega tega delita nekaj za slovensko glas- beno zgodovino dragocenih muzikalij, doslej ' neznanih skladb sopotnika slovenskih razsvet- ¦ Ijencev, Jakoba Zupana, ki mu moremo po- j svetiti poseben odstavek. Kapiteljska knjiž- i Janeza Damascena Deva, je bil do sedaj znanj le po Te Deumu, hranjenem na^ koru ljub- \ Ijanske stolnice, ki zahteva isto zasedbo kot kapiteljska Regina coeli, torej lahko te novc^ \ meške najdbe označimo kot dragoceno dopol-, nilo gradiva, ki naj bi pomagalo ustvariti pra- j vo podobo tega slovenskega komponista. S | temi skladbami bo naposled mogoče oceniti ¦ Zupanov prispevek za izoblikovanje domačega \ klasičnega jezika cerkvene glasbene ustvar- ; jalnosti, ki je nekakšen zapoznel višek do- \ živela z izredno priljubljenim Gregorjem Ri- , harjem. Ob vsem tem naj še dodamo dve I skladbi domnevno slovenskega komponista ' Sopranskl part Zupanove arije Beglesse mein Mund niča hrani troje slavnostnejših del Jakoba Zu- '' pana, mašo v C duru za sopran, bas, dve vio- i lini, dva klarina in orgle, litanije v G duru za { štiri glasove, dve violini, dvoje rogov in orgle : ter marijansko antifono' Regina coeli z alter- i nalivnim besedilom Salve Regina v C duru ; za štiri glasove, dve violini, dvoje klarinov in : orgle. Frančiškanski samostan pa hrani več njegovih nemških in latinskih arij za solistič- ne glasove in instrumente. Kamničan Jakob Frančišek Zupan (Suppan), komponist izgub- ljene prve slovenske opere Belin na besedilo ; Amanda Ivančiča (Ivanschitz), pavlinca iz i graškega samostana Maria Trost. To sta dve I Lauretanski litaniji v C duru iz frančiškan-! skega samostana s podpisom P. Mavricij a za j štiri glasove, dve violini, orgle oz. isto zased- j bo s sodelovanjem dveh klarinov. Ivančičeva j vloga v slovenski glasbeni umetnosti XVIII. • stol. je popolnoma drugačna kot Zupanova, bil je zelo ploden komponist, pisal je mnogo i posvetne glasbe in bil verjetno v drugih I avstrijskih deželah bolj znan kot na Kranj- skem." 138 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika Ob omenjenih najdbah iz Zupanove skla- dateljske zapuščine se pojavlja potreba, da njegovo osebnost bolje osvetlimo, saj je šele Zupan prvi pomembnejši skladatelj sloven- skega rodu, ki je deloval na Slovenskem in na naših tleh zapustil večji do danes ohra- njen opus. Njegovo* življenje je dokaj dobro znano; več starejših avtorjev se je že ukvar- jalo z njim, vendar bolj kot z znano oseb- nostjo slovenskega učiteljstva kakor pa z glasbenikom in skladateljem.ii Vendar kaže, da so nekatere poteze njegovega življenja v teh objavah nepopolne ali celo nesprejemljive, žal pa je vse starejše navedbe skoraj nemo- goče kontrolirati, ker se je s časom mnogo porabljenih kamniških dokumentov izgubilo. Jakob Frančišek Zupan se je rodil leta 1734 na Zgornjem Štajerskem v verjetno slovenski izseljenski družini in se je moral v Kamniku naseliti že pred letom 1757, ko se je tu poro- čil z Jožefo* Götzl (Götzel), hčerjo kamniškega ludimagistra Valentina Götzla, živečega na Sutni.12 Učiteljska in glasbeniška družina Götzlov je bila češkega porekla, Jožef Vencel Götzl, Kamničan, je bil leta 1720 sprejet za organista in učitelja pri stolnici v Ljubljani, kjer je leta 1723 umrl.i^ Jožefov sin Valentin je medtem aU začasno bival ali pa se je vrnil v Kamnik, kjer je postal pod pokroviteljstvom župnika in arhidiakona Maksimilijana Raspa kamniški ludimagister. Rasp pa je šel za botra več njegovih otrok. Ob času poroke, torej leta 1757, je bil Zupan submagister v Kamniku, »tum vero hic in Stein submagister«, in ver- jetno Götzlu podrejen. Ves čas od poroke do smrti je Zupan živel tu na Sutni, kjer so se mu rodili tudi otroci, ki so vsi vpisani v kamniških rojstnih knjigah (leta 1757, 1760, 1762 itd.). Podatek, da bi bU. Zupan najprej do leta 1762, ko naj bi šele prišel v Kamnik (podatek po mrliški knjigi), poučeval v de- škem semenišču Petra Pavla Glavarja v Ko- mendi,i* bi bilo* potemtakem potrebno pre- veriti. Zupan je moral tudi ves čas službova- nja v Kamniku kot submagister, ludimagister (že leta 1760) in regens chori župne cerkve (pred letom 1773) biti v zvezi s predstoj- nikom in pozneje mestnim sodnikom Valen- tinom Götzlom, ki je bil boter njegovim otro- kom. Ze Stiasny piše o zamotanem Zupano- vem položaju v novih državnih šolskih ured- bah in o njegovi učiteljski in glasbeniški vlogi v Kamniku ter o njegovi starosti. Leta 1802 mu je umrla žena, sledil ji je 11. aprila leta 1810. Zupanova zapuščina v Novem mestu je go- tovo le majhen del opusa, ki ga je Zupan v svojem dolgem življenju ustvaril. Kot smo že navedli, pa je razen novomeških skladb znan i le Te Deum v ljubljanski stolnici za štiri gla- ; sove, dve violini, dva klarina in orgle prepi- : sevalca ali lastnika Maksimihjana Redeski- i nija. V Novem, mestu — kapitlju so torej i ohranjene Regina coeli — Salve Regina (ista i zasedba, klarina izgubljena) Missa in C (so- . pran, bas, ista instrumentalna zasedba) in Ii- ; taniae in G (štirje glasovi, dve violini, dva [ rogova — izgubljena in orgle) — vse izpod j peresa Andreja Pittra, ki se je označil na li- j tanijah. V frančiškanskem samostanu so na- ; slednje podpisane skladbe: dve nemški ariji j Begiesse mein Mund (sopran solo, dve vio*li- j ni, orgle, ms. mus. 52 a) in Soli ich dich der ' Sonn' vergleichen (alt solo, dve violini, orgle, \ ms. mus. 52 b — ohranjen samo alt), dalje šti- ^ ri latinske arije: Jesu dulcis memoria (sopran, ; alt, dve violini, orgle, ms. mus. 51 a), O glo- riosa virginum (sopran, alt, dve violini, dva '¦ rogova izgubljena, orgle, ms. mus. 51 b), Sal- i ve Jesu pastor bone (sopran, alt, dve violini, : orgle, ms. mus. 53) in Egregie doctor Paule ; (sopran, alt, dve violini, dva rogova, orgle —• ; poleg rogov še dve violini za primer, ko bi j bilo pomanjkanje rogov, ms. mus. 49). Salve '> Regina in A (sopran, dve violini, orgle, ms. I mus. 48) je ostala samo v naslovnem listu. List prve violine Zupanove arije Begiesse mein Mund Zupanu lahko neposredno pripišemo še tri instrumentalne glasove (dve violini, orgle: O Maria wann ich denke, ms. mus. 52 c), saj go- tovo spadajo v isto skupino Zupanovih nem- ških arij, ki so edinstvene v obravnavanem glasbenem arhivu. Vse te Zupanove skladbe je prepisala ista roka, ki se je podpisala s poligramom le na neko Aumannovo arijo. Ex rebus J. V. D. M. P. O. S. P. D. P. M., izpod istega peresa pa je še nekaj arij brez naslov- nega lista ali označenega avtorja, oz. nekaj notnih fragmentov, izmed katerih bi nekateri lahko bih tudi Zupanovi. Glede na to možnost bi bilo seveda potrebno podrobno razčleniti Zupanov kompozicijski stavek in z njim pri- 139 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Naslovni list Zupanove maše v C duru merjati stavek anonimnih skladb. Glede uganke, ki nam jo postavlja pisava, pa ne gre zanemariti velike podobnosti med tem ro- kopisom in podpisom na Muffatovem tisku Apparatus musico-organisticus, Ex rebus Jo- seph! Suppan, 783. Med duhovniki ljubljan- ske nadškofije leta 1788^5 jg g ^em priimkom naveden le Jožef Zupan, župnik v Smartinu pod Smarno goro, ki se je rodil v Radovljici, naš Jožef Zupan pa bi utegnil biti Jakobov sin Jožef Kazimir, rojen leta 1760.Ce bi še omenjeni poligram na naslovni strani Auman- nove arije, ms. mus. 115 a, mogli rešiti v do- bro tega Jakobovega sina, bi bila zveza med temi prepisi Zupanovih skladb in njegovim sinom potrjena. V nasprotnem primeru si lah- ko pojav teh skladb v Novem mestu, če se- veda ne upoštevamo dejstva, da bi bil Zupan po takratnem Kranjskem splošno znan in raz- širjen, razlagamo tudi z zvezami, ki so jih imeli frančiškanski samostani na Kranjskem, ki so pripadali isti provinci, torej z zvezo novomeškega samostana s kamniškim fran- čiškanskim samostanom. Zapuščina cerkvene glasbe XVIII. stol. v novomeškem frančiškanskem samostanu in v kapitlju daje verjetno za ta čas pri nas obi- čajno, nikakor pa ne zastarelo slogovno po- dobo. Znani, neznani in neimenovani sklada- telji se v glavnem gibljejo v okviru zgodnje-^ klasicističnega glasbenega jezika oz. tiste klasicistične slogovne usmeritve, ki je pote- kala vzporedno z dunajsko klasiko, pa ni osvojila njenih vrhunskih kompozicijskih vrednot. Slonela je na baročnem glasbenem izročilu, ta je dal cerkveni glasbeni tvornosti tisti močni pečat, ki se ga ni mogla zlahka otresti tudi poznejša ustvarjalnost na tem področju, čeprav je seveda sprejemala ele- mente klasicistične govorice, ki so se pojavili na prvem mestu v komorni in simfonični glasbi. Na nekaterih mestih, predvsem pri samem Jakobu Zupanu, da niti ne omenjamo enoglasnih zbirk Kaliksta Weibla in Andreja Pittra, pa bi celo lahko govorili o nekakšnem poljudnem klasicizmu, tistem, ki je verjetno spremljal širjenje poljudnega baroka likovne umetnosti v tem času, ki ga tako neposredno zaznamuje delo Layerjevega kroga.Kajti takšen pojav poljudnosti v zapozneli slogovni usmerjenosti ne bi bil na Slovenskem ne prvi ne poslednji takšen primer. In tudi le s takš- nim pojavom bi si lahko razlagali poznejši neverjetno velik uspeh slovenskega večglas- nega cerkvenega petja, katerega pojem je sredi XIX. stol. postal Gregor Rihar. Primerjava obravnavanega repertorija z na srečo ohranjenim seznamom ljubljanskega knjigarnarja Mihaela Prombergerja iz leta 1776^^ pokaže, da se z oceno sodobnega novo- meškega glasbenega repertorija nismo pre- naglili. Ce odštejemo nekaj takrat že izrazito zastarelih del, ki jih našteva Promberger, si oba repertorija slogovno v glavnem ustrezata. Prombergerjev je še celo rahlo zapoznel. Pač pa se nikakor ne more meriti z repertorijem komorne glasbe, ki jo hrani frančiškanski sa- mostan. Ce bi bil Prombergerjev katalog že zadostno merilo za stopnjo posvetne glasbene umetnosti v Ljubljani, potem bi pač morali prvenstvo prisoditi Novemu mestu — vendar ne zaradi morebitne visoke stopnje glasbe- nega življenja takratne dolenjske metropole, temveč zaradi osebnosti že imenovanega Mav- ricija Poeihma. Sicer pa bi bilo kakršnokoli ocenjevanje takšne vrste tvegano. Podobno slogovno orientacij o kot Prombergerjev seznam v cerkveni glasbi ima še ena »ad situm« ohra- njena zbirka pri nas, to je starejši del glas- benega arhiva mariborske stolnice. Ta žal ni objavljena, verjetno pa je njen veliki del pri- šel tja iz St. Andraža. Ob koncu odstavkov, ki govore o najsta- rejšem delu glasbene zapuščine v Novem mestu, pa moramo naposled spregovoriti o izvajalskih možnostih, ki naj bi jih imel fran- čiškanski samostan v drugi polovici XVIII. stol. Ohranjeni notni material kaže, da niso bUe skromne in da je samostan poleg solistov 140 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO' ZGODOVINO KRONIKA ali celo deškega zbora in organista premogel vsaj nekaj violinistov. S pihalci pa so ver- jetno imeli težave kot povsod drugod. V več primerih manjkajo gla.sovi za klarine oziroma rogove ali si jih celo niso priskrbeli. Tudi sam Jakob Zupan v himni Egregie doctor Paule, ms. mus. 49, predlaga, raj v primeru pomanjkanja rogov te instrumente nadomeste z violinami (Im Mangel del Jägerhorn, trom- peten, oder anderen Blas-Stimmen mögen die Cornu mit geigen ersetzet werden, als wie folget:). Verjetno so instrumentaliste in pev- ce posojali tudi kapiteljski cerkvi, ki je, kot kaže, komaj premogla organista, čeprav njen arhiv vsebuje tudi vokalnoinstrumentalna de- la. Za. sedaj niso znani podatki o kakšnih instrumentalistih v Novem mestu, pač pa utegnejo raziskave tega obdobja, kakor bo ohranjeno gradivo dopuščalo, pokazati, da se glasbena praksa te vrste v tem mestu ni zelo razlikovala od prakse drugod, za katere vzo- rec nam more v domačem gradivu služiti ljubljanska stolnica. Ce govorimo o slogovni podobi glasbene poustvarjalnosti novomeškega frančiškanske- ga samostana in kapitlja v prvi polovici XIX. stol., ne moremo mimo dveh osnovnih zna- čilnosti. Prvič je opazno sorazmerno zmanj- šanje števila avtorjev oz. njihova večja enot- nost. Obstaja namreč peščica skladateljev, katerih delo je obsežno zastopano. Drugič pa je zanimiva večja naslonitev na domačo ustvarjalnost, ki jo zastopajo v glavnem tuji avtorji, delujoči na slovenskih tleh. Ce sre- čamo v najstarejšem repertoarju polno ne- znanih ali komaj znanih skladateljev, je v repertoriju iz prve polovice naslednjega sto- letja nekaj izredno priljubljenih in močno razširjenih imen, kot so Johann Baptist Schie- dermayr, organist v linzu, Antonio Diabelli, Joseph Eybler. Med temi zavzemata častno mesto dva nekaj časa v Ljubljani živeča ustvarjalca, Venčeslav Wratny (Wratni, Wrattni, Vratny) in Ferdinand Leopold Schwerdt. Podobo tega dela obravnavanega repertorija nam lepo ilustrira primerjava s takratnim arhivom ljubljanske stolnice, ki nam ga prikazuje glasbeni inventar iz leta 1864,20 ali pa še s sedaj ohranjenim notnim materialom mariborske stolnice, katerega del je bil že prvotno last mariborske župne cer- kve. V obeh je na prvem mestu prav Schie- dermayr, ki mu v ljubljanski stolnici stopa v korak Schwerdt. Vendar ne moremo kljub temu, da so nekateri tuji skladatelji bili pri nas zastopani v tolikšni množini, o njih kva- liteti izreči kaj dobrih besed. Drugače je se- veda z domačimi ustvarjalci, ki so za nas pomembni, če ne že zaradi svojih kvalitet pa Schwerdtov podpis ob koncu Tantum ergo, ms. mus. 106 zaradi svoje vloge v razvoju naše glasbene umetnosti. Zato jim bomo morali posvetiti ne- kaj odstavkov. Tretja zanimivost obravna- vanega repertorija tega časa pa je razmeroma majhen obseg posvetne glasbe. Verjetno • za interno komorno muziciranje v frančiškan- skem samostanu ni bilo tolikšnega zanimanja, mogoče da nova generacija redovnikov ni ; imela več takšnega smisla za to stran glas- i benega udejstvovanja, ki je bila prej ven- ] darle bolj aristokratskega značaja. Ali pa, sploh ni bilo kakšne osrednje osebnosti, ki jo je v preteklem stoletju predstavljal Mavri- cij Poehm. Sam ohranjeni cerkveni repertorij in njegove zahteve govore za to, da so mož- nosti za takšno muziciranje vsekakor bile in i da se ne bi bilo potrebno ustavljati ob skrom- nih primerih plesne klavirske glasbe, valčkov in polk, ki so se nam ohranili. Prvo ime, ki ga v frančiškanskem glasbe- ' nem fondu iz prve polovice XIX. stol. sreča- mo, je ime fr. Cecilijana Stemiše (Sternischa). Odlikuje se po izredno lepi in čisti pisavi. ; Kaže, da je bil tudi prvi prepisovalec tega : fonda in je poleg svojega imena dodajal, da je organist. Samostanski nekrologij omenja, da je umrl 29. novembra 1839 v starosti 48 \ let. Iz dokumentov novomeške normalke oz. : glavne šole v SAL je razvidno, da je leta i 1814 kandidiral za učitelja prvega razreda, ; čeprav je imel samo pedagoško spričevalo ; gimnazijskega prefekta Gratusa Mauermayer- : ja, ki ga ljubljanski kapitulami konsistorij ni <¦ prizna val.^1 Moral bi iti v Ljubljano na peda- j goški izpit. Vendar je na prošnjo novome-* škega šolskega nadzornika in župnika Valen- ; tina Pfeiferja in frančiškanskega provinciala fr. Alojzija Pokoma, ki je pri konsistoriju odgovarjal za šole v Kamniku in Novem me- : 141 kronika časopis za slove NSKD krajevno zgodovino Začetek Creda Iz domnevno Schwerdtove maše v D du- ru, njegov nedvomni rokopis stu, Češ da nimajo drugega človeka, začel po- učevati. Čeprav pozneje verjetno pedagoškega izpita ni napravil, kaže, da so imeli o njem zelo dobro mnenje in je bil celo eden izmed dveh kandidatov za nedeljsko šolo.^^ Glavna šola ga ima v evidenci vsa leta do smrti, iz personalne liste Valentina Pfeiferja za leto 1823-24 izvemo tudi njegovo poreklo. Rodil se je 30. decembra 1790 v Šmarjah. Istočasno kot Cecilijan Steiniša v franči- škanskem samostanu je v novomeškem kapit- lju opravljal službo organista neki Ceh, Mo- ravče Jožef Anton Krejči (Kregczy, Kretsahi). Na muzikalijah, ki jih hrani kapiteljska knjiž- nica, se je najprej podpisoval kot Kregczy, pozneje kot Jos. itretschi ali Anton Kretschi. Konsistorijski dokumenti ga imajo v evidenci samo kot Antona Kregczyja, čeprav se je na uradna pisma podpisoval kot Jos. Anton. Prvič ga srečamo med kandidati za razpis za organista in učitelja dekliške šole, čigar me- sto je od ustanovitve leta 1816 do smrti na- slednjega leta zasedal Karel Enenkel. Konsi- storij v Ljubljani je razpisal izpraznjeno- me- sto spomladi 1817 takoj po Enenklovi smrti. Javili so se trije kandidati, Anton Krejči, Jan Slavik in Janez Dragatin. V poročilu konsi- storija gubemiju z dne 3. junija beremo, da se je zadnji odpovedal kandidaciji in ga je konsistorij umaknil.Dragatin je sicer znana osebnost med slovenskim učitelj stvom prve polovice stoletja, komponist, tega leta pa je bil učitelj in organist v Kropi. Jana Slavika, ki je bil tedaj učitelj in organist v Trnovem na Notranjskem, srečamo tudi med prijav- ljene! za mesto učitelja v ljubljanski glasbeni šoli leta 1822 po smrti dotedanjega učitelja Franca Sokola. Na njegovo kandidaturo za novomeškega dekliškega učitelja konsistorij glede spričeval sicer ni imel pripomb, pač pa ga je motilo njegovo zdravje, ker so No- vomeščani že s prvim učiteljem imeli toliko težav.2^ Kot najprimernejšega je konsistorij izbral Antona Krejčija, rojenega 1. marca 1787 na Moravskem (Grafendorf)^^ tedaj uči- telja in organista v. Gornjem gradu, ki je pedagoški kurz opravil že pred 12 leti in.ki se »posebno v moralnem oziru izkazuje«. Konsistorij tudi poudarja, da ima redno glas- beni pouk. Za dekliškega učitelja in organi- sta je bil z dekretom nastavljen 7. avgusta 1817. S Krejčijem, ki je kot Slavik ena mno- gih ilustracij češke glasbene in učiteljske mi- gracije v tem času, je bilo to mesto gotovo dobro zasedeno. Odslej se s tem mestom zdru- žuje tudi osrednji novomeški glasbenik, ki ni bil v zvezi s frančiškanskim redom. Anton Krejči je svojo službo verjeno skrbno oprav- ljal, saj je tudi kapiteljski glasbeni arhiv iz- polnil z mnogo novimi prepisi in tiski. Pred smrtjo je zelo bolehal in nadomeščal ga je dotedanji privatni učitelj v Kočevju Jožef Krauss.2^ Hilscherjeva Salve regina s Schwerdtove instrumenta- cljo. Označba Allo-maestoso in zadnji štirje glasovi so v Schwerdtovem lastnem rokopisu Po Krejčijevi smrti 7. junija 1830 je knezo- škofijski konsistorij njegovo mesto ponovno razpisal. To pot se je oglasilo 10 kandidatov, med njimi polovica Cehov in samo en Slo- venec.^'' Izbrali so Jožefa Kraussa, dotedanje- ga provizoričnega učitelja, ki je zasedal Krej- či j evo mesto po njegovi smrti. V prošnji za sprejem, ki ji je dodal tudi dobro priporo- čilo nadzornika Pfeiferja, je omenil, da je star 21 let in da je že eno leto in tri mesece de- loval kot pomožni učitelj na Češkem v zado- voljstvo predstojnikov. Glede službovanja kot ^ 142 časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika vodja zbora in organist je omenil, da je svojo muzikalnost dokazal žo v deški dobi, da se je učil petja in raznih instrumentov ter da je dober v dirigiranju. Ima splošno znanje češkega jezika in se bo v enem letu študija pripravil tudi za pouk kranjskega jezika.Iz prošnje je razvidno, da se je, čeprav ni bil komponist, dobro spoznal tudi na glasbeno stran svojega poklica, kar je dokazal v novih razmerah v drugi polovici stoletja. 21. maja 1831 je Jožef Krauss redno nastopil službo. Na tem mestu je ostal preko trideset let do upokojitve leta 1868. Umrl je 17. marca 1898,2ä Pozneje se je načrt za dekliško šolo spremenil, postala je trirazrednica. Tudi sam čas ni več nalagal organistu, ki bi bil hkrati še učitelj, tolikšnih zahtev kot prej, njegova vloga se je dokaj spremenila. V prvi polovici stoletja je v frančiškanskem samostanu razen Cecilij ana Sterniše delovalo več organistov oz. glasbenikov, ki so izpriča- ni na muzikahjah kot prepisovalci in lastniki in katerih vsak je po svoje prispeval k dvigu glasbene reprodukcije v tej samostanski usta- novi. Med temi je fr. Robert Vončina (Won- zhina, Woncina), umrl leta 1856, star 51 let, ki je živel pred tem v kamniškem frančiškan- skem samostanu, kjer je po opravljenem pe- dagoškem izpitu leta 1828 poučeval na glavni šoli,^ v Novo mesto pa je prišel leta 1840, kjer je do smrti učil prvi razred normalke. Dalje je to še profesor pripravnik na novo- meški gimnaziji P. Hilarij Wutti, umrl leta 1838 star 28 let; na gimnaziji je poučeval od leta 1834 dalje,^i na ms. mus. 195 je podpisan kot basist, za tem P. Rafael Illowsky, ki je vstopu v red šele s tridesetim letom in umrl v Kostanjevici pri Gorici leta 1848, star 43 let, in mlajši P. Inocenc Gnidovec, umrl leta 1868, star 35 let, profesor na gimnaziji in med leti 1861 in 1868 tudi profesor petja. Nekaj starejšega reportorija je tudi izpod peresa klerika P. Rafaela Klemenčiča, ki je leta 1859 prišel v Novo mesto na gimnazijo in tu umrl leta 1886, star 55 let.^^ Rafael Illowsky in Rafael Klemenčič sta z nekaj skladbami iz- pričana tudi kot komponista. Mnogo skladb, ki so podpisane s temi imeni, je v dvojnikih ali celo trojmkih, kar da sklepati, da so si funkcije med seboj delili, ali pa tudi — pti- sebno v primeru Roberta Vončine — da se je njihovo glasbeno delovanje pred vstopom v novomeški samostan odvijalo v drugih kra- jih. V primeru Roberta Vončine pač mislimo na Kamnik, čigar starejša glasbena zapušči- na se je porazgubila. Vsa ta našteta imena prepisovalcev so po- membna zato, da se orientiramo v glasbenem gradivu, ki nas na tem mestu tembolj zanima. To so kompozicije Venčeslava Wratnyja, Leo- polda Ferdinanda Schwerdta in Antona Holler j a, skladateljev tujega rodu, ki so se bolj ali manj uspešno vključili v naše doma- če razmere. Od teh je Anton Holler, Avstri- jec (1760—1826), najskromnejši. Leta 1800 je nasledil Italijana Pelegrina del Fiume na me- stu vodje kora ljubljanske stolnice, kjer je ostal do smrti. Verjetno je tudi vplival na kompozicijsko ustvarjanje svojega nasledni- ka, sicer pa samouka Gregorja Riharja.^^ Za njegova dela vemo doslej le po programski zapuščini Filharmonične družbe, ki je izvedla leta 1808, 1817 in 1818 eno njegovo mašo in nekaj komorne glasbe. Bil je tudi njen član. Omenjeni inventar glasbenih del v ljubljan- ski stolnici iz leta 1864 navaja dve njegovi maši, v D duru (pod št. 12) in v C duru (št. 57) brez označbe zasedbe. V frančiškanskem samostanu v Novem mestu sta dve njegovi maši, v D duru (ms. mus. 43 a) in v F duru (ms. mus. 44) za štiri glasove in orgle izpod peresa in iz lastništva Roberta Vončine. Prva je še v drugi kopiji Hilarija Wuttija iz leta 1834 z dodanimi instrumentalnimi glasovi (po dvoje violin, klarinetov in rogov). Ce se ne izkaže, da bi bili ti dodani instrumentalni glasovi delo drugega skladatelja, kar bi bilo za prakso tistega časa običajno, nam lahko ta druga kopija daje vpogled tudi v HöUer- jevo instrumentalno snovanje. Za Venčeslava Wratnyja je znano le, da je bil leta 1796 med instrumentalisti Filharmo- nične družbe, ki ji je zapustil koncert za lov- ski rog v Es.^* Pozneje se sled za njim po- polnoma izgubi in se je verjetno glede na glasbeni material v Novem mestu preselil v kakšen glasbeni center na zahodnem obrobju slovenskega ozemlja. Stoilnični inventar iz leta 1864 navaja dve njegovi maši za 4 gla- sove in orgle (pod št. 13 in 14 — v C duru), ljubljanska Narodna in univerzitetna knjižni- ca pa hrani tri njegove maše, vse za isto za- sedbo, v D, G in F duru, katerih prva in zad- nja sta datirani z letom 1808 oziroma z 20. oktobrom 1808, drugo pa je prepisal fr. Ino- cenc verjetno v času, ko je bil klerik v Ljub- ljani. Vse tri maše v NUK so menda s kora šentjakobske cerkve. Glasbeni material v frančiškanskem samostanu pa kaže, da je bilo Wratnyjevo snovanje na področju cerkvene glasbe razmeroma bogato in plodno in da ni büo omenjeno le na vokal z orgelsko sprem- ljavo. Naj najprej omenimo, da lahko njego- vo delo prepričljivo porazdelimo na nekaj skupin. Najmanj zahtevna je skupina več maš za dva glasova z orglami (v G, Es, dve v F, 143 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO V A in C), za njo so štiri maše in litanije za štiri glasove in orgle (v G, D, C in F — sem spadata tudi obe maši iz omenjenega stolnič- nega inventarja) in naposled skupina štirih obsežnejših maš za štiri glasove, instrumente in orgle (v C, D, A in B). Zadnja dela, katerih dve se pojavljata tudi v redukciji brez instru- mentov (v C je Schwerdtova priredba), pred- stavljajo verjetno' vrh Wratnyjevega ustvar- janja na tem področju, v isto skupino pa sodi še le deloma ohranjeni Graduale. V celoti šte- je njegova zapuščina v frančiškanskem sa- mostanu v Novem mestu 16 samostojnih enot in dve priredbi, v kapitlju sta ohranjeni dve in v ljubljanski NUK tri dela. Te številke le- po ilustrirajo pomen novomeške frančiškan- ske zbirke za študij Wi'atnyjevega ustvai'ja- nja. Cas, v katerem bi utegnila nastati ta de- la, bi bila nekako devetdeseta leta XVIII. stoletja, ko je Wratny znan v Ljubljani in v katerih je zapustil Filharmonični družbi ome- njeni Koncert za lovski rog, ter prvo ali prvi dve desetletji po letu 1800, za katera je znana letnica 1808 na dvoglasnih mašah v NUK in v Novem mestu. Kljub temu, da bi za to bilo odločilno poznavanje njegove starosti, lahko domnevamo, da se najplodnejše obdobje Wratnyjevega ustvarjanja krije s poznimi leti Haydnovega. Avstrijec Ferdinand Leopold Schwerdt (okoli 1770—1854) je mlajši sodobnik Wenče- slava Wratnyja, višek njegovega ustvarjanja je nastajal nekako eno ali dve desetletji kasneje od Wratnyjevega. Tudi njegovo- živ- ljenje je bolj raziskano, vsaj za začetek nje- govega delovanja na Slovenskem in za leta pred smrtjo. V Ljubljani je bil od leta 1807, ko je poučeval glasbo pri stolnici in zatem v svoji privatni šoli pri Sv. Jakobu, kjer je bil do leta 1816 tudi regens chori. Vendar ga po tem letu, ko je zaman zaprosil za mesto učitelja na novo ustano-vljeni glasbeni šoli Filharmonične družbe, med ljubljanskimi do- kumenti ne najdemo več. Pojavi se šele na starost, v poznih štiridesetih letih, ko se je moral do smrti v mestni ubežnici boriti za vsakdanji kruh.^= Medtem se je moral ne- mirno seliti iz kraja v kraj, saj so iz podpi- sov na lastnih rokopisih v Novem mestu zna- ni vsaj trije kraji, kjer se je ustavil. Leta 1828 je moral biti v Kostanjevici pri Gorici (ms. mus. 38), leta 1836 v Karlovcu (ms. mus. 106 b) in leta 1837 v Novem mestu (ms. mus. 106 d). Ker so v vseh teh treh mestih franči- škanski samostani ljubljanske province, mo- remo celo sklepati, da je bil na nekakšen na- čin povezan s frančiškanskim redom. Kako je büo pri vsem tem z njegovo veliko družino, nam ostane uganka. Njegova dela so bila doslej že po večini znana. Razen dveh simfoničnih del, Simfo- nije v Es in Grande serenade, posvečene ce- sarju Francu I, obeh iz njegovega, upov pol- nega obdobja pri službovanju za šentjakob- sko cerkev, je zapustil mnogo cerkvene glas- be, ohranjene v NUK (večina iz šentjakobske zapuščine) in v ljubljanski stolnici. Značil- nosti tega njegovega znanega opusa, ki je nastajal v daljšem obdobju, se kažejo v več potezah. Predvsem je zanimivo, da je mnogo svojih del sam kopiral na čistopis in jih ver- jetno tudi prodajal, med muzikalijami v NUK je polovica njegovih kopialnih rokopisov. Razen tega je verjetno kopiral tudi tuja dela, v novomeškem frančiškanskem samostanu je ohranjena Regina coeli in D (ms. mus. 108 a) neznanega komponista Hilscherja v njegovem značilnem čistopisu. Najbrž si moramo- raz- lago za to- iskati v njegovi nenehni borbi za goli življenjski obstanek, ki ga je verjetno pognal iz Ljubljane in ga spremljal vse do smrti. Za njegov doslej znani opus cerkvene glasbe je tudi značilno, da zahteva v pretežni večini le enega ali dva pevca z orglami; samo nekaj primerov navaja štiri pevce ali more- bitno instrumentalno dopolnitev dveh godal. Vse kaže, da se je v teh delih ravnal po tre- nutnih potrebah vsakdanje glasbene prakse v skromnejših slovenskih cerkvah oziroma da je v veliki meri ustvarjal na hitro- in v obilici, da bi svoja dela čimprej e in čimbolj e oddal v promet. Iz številk opusov, kolikor jih je zapisanih, lahko razberemo, da so njegova zgodnejša dela zbrana v glavnem v zapuščini ljubljanske stolnice. Ta se gibljejo med op. 81 in 100. V NUK, ki hrani šetjakobsko za- puščino in dela, ki jih je Schwerdt napisal po naročilu raznih podeželskih organistov oziro- ma jih je dal v promet in uporabo po deželi, se opusi gibljejo od te številke do op. 156. Novomeško gradivo, razen kapiteljskega Requiema v C molu, op. 95, žal ni označeno. Potemtakem, nas tembolj preseneča njego- va zapuščina v Novem mestu, ki nam ga kaže v drugačni luči. Poleg del, ki se gibljejo v okviru zahtev njegovega doslej znanega opu- sa, in nekaj njegovih drugih del za štiri gla- sove srečamo tu eno kompletno mašo za štiri glasove in orkester v C duru (ms. mus. 184) v njegovem kopialnem rokopisu, ki spominja na rokopis njegove Simfonije v Es, torej na čas v letih 1812—1816, ko je bil regens ohori šentjakobske cerkve. Podobno zasedbo zahte- va poznejši Tantum ergo, ohranjen v skle- nem rokopisu (ms. mus. 106 d), nastal 23. ok- tobra 1836 v Karlovcu. Izpod njegovega pere- sa so še Veni creator (ms. mus. 106 a) in frag- menti maše v D (ms. mus. 106 c) za isto za- 144 Časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika sedbo. Čeprav na teh rokopisih ni podpisan, lahko domnevamo na prejšnji Tantum ergo in glede na nepodpisani skicni list tem (ms. mus. 107 c), ki je ohranjen na istem mestu, da pripadata oba njegovi skladateljski za- puščini istega časa, to je iz tridesetih let, v ka- terih je bival tudi v Novem mestu. Fragmen^- tamo je ohranjen Graduale in Offertorium in Ascensione Domini (ms. mus. 107 b), prav tako v skicnem rokopisu, ki zahteva podobno vokalnoinstrumentalno zasedbo. Vsa našteta Schwerdtova dela v skicnem rokopisu kažejo, da je še v izteku tridesetih let gojil ambicije do širokopoteznega ustvarjanja ali pa da je tedaj našel po razočaranjih v Ljubljani nove možnosti za delo in za izvajanje svojih skladb. Vsekakor pa so to bila zadnja leta njegovega upanja, da si bo ustvaril trden materialni po- ložaj, kmalu zatem ga namreč srečamo kot sedemdesetletnika v hudih razmerah v Ljub- ljani. Med Schwerdtova tekoča glasbeniška opravila smemo prištevati tudi instrumentira- nje ali prirejevanje del drugih skladateljev za potrebe prakse ali pa celo za prodajo. NUK hrani njegovo instrumentacijo nemške vokal- ne maše Johanna Baptista Schiedermay- ra, v frančiškanskem samostanu v Novem mestu pa sta še dve takšni deli, Wratnyjeva maša v C duru za glasove in instrumente, prirejene le za glasove z orglami (ms. mus. 202) ter že omenjena Regina coeli Jožefa Hil- scherja (ms. mus. 108 a). Skicni list zadnje skladbe je ohranjen, kaže Hilscherjev rokopis za štiri glasove in orgle ter dodatne instru- mente (dve violini, dva klarina, timpani) iz- pod Schwerdtovega peresa. Ce je na tem listu Schwerdtov tudi datum, Laihach, 14. aprilis 1835, ni gotovo. Schwerdtova kapiteljska za- puščina izpolnjuje frančiškansko z Requie- mom v C molu za štiri glasove, dve oboi, dva rogova in orgle, označenim z op. 95. Od tega prepisa so le rogovi in orgle izpod Schwerd- tovega peresa, ostalo pa je kasnejši prepis. Gotovo bodo novomeške najdbe pripomogle k boljšemu poznavanju Schwerdtovega ustvarjanja, posebno na področju snovanja za instrumente, s katerega sta bili doslej zna- ni le Simfonija v Es in Grande serenade. Pač pa ostaja še mnogo neznanih let njegovega življenja oziroma ostaja neznanih mnogo vzrokov za to, da je človek s tolikšnimi po- skusi, da bi si ustvaril dobro in ugledno po- zicijo, svoja zadnja leta prebil v tako poraznih okoliščinah. Na drugi strani nam more nje- govo delo s skladbami Antona HöUerja in Venčeslava Wratnyja vred služiti za to, da ugotovimo, kakšna slogovna usmeritev je v začetku in v prvi polovici XIX. stoletja vo- dila tuje ustvarjalce na domačih tleh pri ustvarjanju za cerkev. Ali predstavljajo ti skladatelji nadaljevanje domače klasicistične smeri iz druge polovice prejšnjega stoletja, za katero lahko domnevamo odsotnost vpli- vov dunajske klasike ali pa uvajajo viihunske pridobitve klasike, ki jih pooseblja najbolj in predvsem Josef Haydn. Razmere na področju glasbene reprodukcije so se pri nas namreč dokaj spremenile. Ljubljanska Filharmonična družba je bUa ves čas od ustanovitve leta 1794 dalje nosilec napredne visoko in pozno- klasične slogovne usmeritve in vztrajni pro- pagator simfoničnih del Haydna, Mozarta in Beethovna. Kar je bila ta na simfoničnem področju, sta bUi stolnica in šentjakobska cer- kev na cerkvenem. Ce je stolnična zapuščina v tem skromna, pa nam to bolje ilustrira za- puščina v NUK, ki hrani več poznih Haydno- vih instrumentalnih maš v nedvomnem Schwerdtovem prepisu; te so- verjetno služue za potrebe šentjakobske cerkve. Gotovo mo- ramo v študiju Haydnovih del te vrste iskati ključ za Schwerdtovo ustvarjalnost. Natanč- nejše ugotovitve pa seveda lahko prinese le temeljita razčlenitev njegovega kompozicij- skega stavka. Novomeški najdbišči hranita dela še dveh skladateljev, ki sta delovala v Ljubljani, Ce- hov Jožefa Mikša (Miksch) in Gašperja Maska (Maschek). Medtem ko Jožef Mikš, učitelj na šolah v Kranju, Ljubljani, Kopru in Trstu, ni temeljiteje posegel v glasbeno življenje tar- kratne Ljubljane, mu je Gašper Mašek s svojim delovanjem v Filharmonični družbi in na javni glasbeni šoli vtisnil močan pečat. Mikševe sldadbe so znane v glasbenem arhi- vu ljubljanske stolnice in v NUK, kjer se hranijo tudi glavna Maškova dela in nove no- vomeške skladbe bistveno ne izpolnjujejo tega znanega glasbenega materiala. V fran- čiškanskem samostanu je le Mikšev Te Deum za štiri glasove in orkester, v kapitlju pa je nekaj drugih njegovih skladb za glasove z orglami, fragmentarno tudi z instrumenti. Mašek je v frančiškanskem samostanu zasto- pan s tremi cerkvenimi deli za glasove z or- glami. V kapitlju je kantata Der Kirchgang in der Fremde za solo glas s spremljavo zbo- ra in orkestra. Ob teh skladateljih moramo omeniti še neznano osebnost Jožefa (Giusep- pe) Schwerdta, ki ima v NUK in v Novem mestu več vokalnih in vokalnoinstrumentalnih del za cerkev. Ni zavreči misli, da bi utegnil biti sorodnik Leopolda Ferdinanda. Dosedaj našteta imena ustvarjalcev, delu- jočih v prvi polovici XIX. stoletja na Sloven- skem, Anton Höller, Venčeslav Wratni, Leo- pold Ferdinand Schwerdt, Jožef Mikš in Gaš- par Mašek, so dokazovala glasbeniške zveze, 145 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO ki jih je imelo Novo mesto s prestolnico ta^ kratne Kranjske. Sicer pa je to razumljivo, saj je Ljubljana s svojim stolničnim korom in Filharmonične družbo bila resnično osrednji in daleč nad provinco vzdigajoči se vzor za druge kraje na Kranjskem, ki ga tedaj v tem nikakor niso mogli doseči. Na drugi strani pa je v glasbenem arhivskem materialu iz prve polovice stoletja v Novem mestu tudi material, ki kaže zveze z Gorico. To sta imeni dveh goriških organistov, Franza Kubicka in Johanna Schreiberja. Tudi ta zveza Novega mesta s tem mestom, sedežem nadškof i je, ki je obdržala po ustanovitvi v posesti večji del takratne Dolenjske z Novim mestom in nje- govim kapitljem, se zdi spričo cerkvenozgodo- vinskih dejstev razumljiva. Frančiškanski sa- mostan je po svojem provincialnem položaju že imel stike s kostanjeviškim samostanom pri Gorici, ki jih ilustrirajo' litanije za glasove in instrumente komponista Ignaca Kolariča (Kolarich); te so nastale v Kostanjevici leta 1824 in jih je kom>ponist posvetil svojemu profesorju violine Mihaelu Persigu (ms. mus. 95). Goriške skladatelje pa zastopa seveda razmeroma obsežna zapuščina Franza Ku- bicka in Johanna Schreiberja. Franza Kubicka, Ceha, srečamo med ljub- ljanskimi dokumenti leta 1816, ko se je kot goriški stolni kapelnik javil na razpis za uči- telja na novo ustanovljeni filharmonični glas- beni šoli.«'' Zal je glasbena zgodovina Goriške razmeroma malo obdelana, vendar nam Ku- bickovo delo iz no-vomeške zapuščine izdaja, da je moral biti ustvarjalec Schwerdtovega kova, verjetno pod vphvom pozne klasike. Sredstva, ki se jih je posluževal, so običajna za ta čas, premnogo- prevladuje skromna za- sedba za solistične glasove in orgle, razen himne Veni creator, ki zahteva poleg pevcev še dve violini, klarineta in klarina. Med za- puščino mlajšega Johanna Schreiberja, uči- telja Avgusta Armina Lebana,«« je nekaj last- nih rokopisov. Eden med njimi je posvečen nekemu patru Štefanu (Tenor-Arie, ni kom- pletna, ms. mus. 72). Tudi Schreiber se giblje v po'dobnih okvirih kot Kubick, le da je pri njem že močnejša romantična težnja, po zgolj vokalu z le najnujnejšo orgelsko spremljavo ali celo brez nje ali po moškem pevskem zbo- ru po nemških vzorih. To se kaže v delih Das heilige Abendmahl, po Komerju, za glas s spremljavo orgel, 3 Fastenlieder za štirigla- sen zbor a capeUa, posebno pa Sancta Maria za moški kvartet. Kubickova in Schreiberjeva dela, ohranjena v novomeškem frančiškan- skem samostanu, bodo gotovo tehtno dopol- nilo njuni morebitni zapuščini v Gorici. , Se v prvi polovici XIX. stoletja je nastalo delo p. Rafaela Illowskega, ki ga samostanski nekrologij omenja na dne 10. aprila 1848. Umrl je v Kostanjevici pri Gorici, star 43 let, v 13. letu svojega meništva, kot lektor filo- 2X3fije in organist. Dve maši za dva glasova z orglami, v G in F duru, kažeta podobne kla- sicistične vzore kot dela doslej omenjenih skladateljev. V teh in v drugih krajših cerk- venih delih se Illowsky drži skromnih zahtev po vokalni zasedbi z orglami. Njegovo drugo mašo za dva tenorja v F, ki je nastala leta 1847, je dve leti kasneje instrumentiral neki njegov sobrat p. Frinta za godala, flavto, kla- rinet, rog in timpane. Ime tega skladatelja — morda domačega porekla — je v slovenski glasbeni zgodovini neznano. Ce njegovo delo na cerkvenem področju ne doseza širokopo- teznosti starejših ljubljanskih skladateljev Schwerdta, Wratnija, ali mlajšega Gašparja Maska, je vendarle zanimiv zaradi dveh drob- nih skladb, ki nam jih odkriva njegova za- puščina v Novem mestu. To sta Marcia fune- bre sulla morte del Carlo X, Re di Francia, iz klavirske knjige Rafaela Klemenčiča (ms. mus. 209) in samospev po Goetheju, Der Fi- scher (ms. mus. 64) pO' Gnidovčevem prepisu. Koračnica gotovo izdaja globlje čutečega mu- zika, ki mu sodobnejše romantično občutje ni bilo neznano, čeprav se seveda zgleduje po ne- pogrešljivem vzorniku Beethovnu. Se nazor- neje pa nam to kaže njegov samospev, ki je za tedanje razmere pri nas skorajda edin- stven primer. Njegov baladni slog v allegro molto, prekomponiranost, menjavanje kon- trastnih epizod, harmonska labUnost, pred- vsem pa nenadno prehajanje iz istoimenskega dura v mol so značunosti najpomembnejših Schubertovih samospevov na Goethe jeva be- sedila. Skoda je le, da nam je znan samo ta primer Rafaelovega ustvarjanja za glas in klavir. Končno moramo v vrsti pravih novomeških glasbenikov omeniti še imeni dveh sovrstni- kov, p. Rafaela Klemenčiča (1831—1886) in p. Inocenca Gnidovca (Gnidovic, Gnidovich, Gni- dovič?), oba sta bila organista, glasbenika in profesorja na gimnaziji.«^ Klemenčič se je s svojim delom zelo izkazal, postal je definator in bil dve leti gvardijan. Bil je vesten kopist, tudi njegovo glasbeno znanje je bilo razme- roma trdno, saj je, kot kaže, instrumentiral več vokalnih skladb tujih ustvarjalcev. Ven- dar pa pripada njegovo sicer skromno skla- dateljsko delo že sredi in celo drugi polovici stoletja, torej že drugemu času in zahteva nekoliko drugačne kriterije. To se najmočneje izkaže pri cerkvenih skladbah, ki še vztrajno posnemajo vzore iz začetka stoletja, le nekoli- 146 časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika ko oplojene z Riharjevim domačim izrazom. Njegove prve skladbe segajo v leto 1848, ki jih je s skladbami drugih avtorjev zbral v ob- sežni klavirski knjigi (ms. mus. 209). To so kratke masne skladbe na slovenska in nemška besedila v klavirskem zapisu, v jasnem Ri- harjevem slogu. Zapustil je tudi ne obsežno zbirko orgelskih preludi j ev v kon venci onal- nem klasičnem jeziku. Iz leta 1869 so litanije za 3 glasove. 2 violini, 2 flavti in orgle, ohra- njene tudi v skicnem rokooisu. Njegovih je verjetno tudi nekaj priložnostnih in plesnih klavirskih skladb iz njegove klavirske knjige. Inocenc Gnidovec nam po doslej znanih po- datkih ni zapustil podpisanih cerkvenih del. Obstaja pač možnost, da je kaj njegovih del v obilici prepisov izpod njegove roke, ki ni- majo označenih avtorjev. Vendar je gotovo zanimivejši v svojih instrumentalnih delih. Ohranjena je Fest-Kantate na slovensko be- sedilo Zemlje meje hladnih mrakov za zbor s solisti in godalni kvartet v njegovem last- nem rokopisu. Zboru na koseskijansko bese- dilo v preprostem poljudnem stavku, ki so ga gojili tedanji slovenski glasbeniki okrog čitalnic, se pridružuje godalni kvartet v skromnem instrumentalnem stavku izpred osemdesetih let, še celo z zgodnjeklasicistič- nimi manirami, katerih je npr. polno Zupa- novo delo. Vse to kaže, s kakšno težavo in za- mudo je naprednejši romantični glasbeni je- zik prodiral na naše področje. Gnidovčev je verjetno tudi cikel krajših skladb za kvartet s flavto (flavta, violina, viola, violončelo) s stavki Naprej (po D. Jenku), Glockenwalzer, Marcia Lunica, Potpourri, Larghetto-alle- gretto in Slaven-polka, z dodanima nedokon- čanima Polka fr(angaise) in Pastorella-alle- gretto. Skladbe so pač nastale po letu 1860, ko je Jenko uglasbil svoj Naprej zastave Sla- ve.^" Delo se giblje v okviru plesne biderma- jerske glasbe, navaja celo tria v komplemen- tarni tonaliteti. Marcia nosi znan napev Mila lunica, medtem ko je Potpourri skomponiran na znane narodne ali ponarodele napeve, nje- govi deli pa so označeni s slovenskimi izva- jalskimi izrazi ginjeno, živo, krepko ipd. Sicer pa je zaznaven še vedno močan vpliv klasi- cističnega glasbenega jezika. Zadnje omenjeno Gnidovčevo delo uvaja skupino plesne glasbe, večinoma za klavir. To je bila večidel edina odlika posvetnega muzi- ciranja v Novem mestu v tem času, za katero bi težko našli pohvalno besedo. Razni naslovi, kot Abschied von Neustadtl: Marsch von Kaltneker (za instrumentalni kvartet), Illu- strierte Polka von Jos. Gangl, Marcia Der Zug zum Ritterschlag, Studenten Marsch für Piano Forte von Franc Satnar, Mexico ; Marsch und Monte Christo Marsch für Piano | Forte von Josef Fiedler, že napovedujejo \ glasbeno zasnovo, ki ji je bil cilj le ustreči i modnemu okusu meščanov. Nad to se vzdigu-.: jejo le Josefa Illowskega Sechs Originelle Deutsche samt Trios und Coda, posvečene se- strama Pechani, ki jih na posameznih mestih odlikuje globlje čustvo in skoraj romantično i občutje. Ce je bilo za XVIII. stoletje v glas- ! benem arhivu frančiškanskega samostana naj- i ti razmeroma dosti odličnih ah celo vrhun- ^ skih instrumentalnih del zgodnje in dunajske ¦ klasike, kaže v tem XIX. stoletje mnogo manj ' vzpodbudno podobo. Polke in marši za klavir ' ali morebitni godalni kvartet ne morejo- od- ¦ tehtati komornega ustvarjanja kakšnega poz- nega Beethovna ali Schuberta, da seveda ne - govorimo o poznejšem Schumannu in Chopi- nu. Ce je bil kje stik z evropskoi razvojno črto, je bil to na cerkvenem področju, ki pa za razvoj romantike vsekakor ni bilo plodno, i Z Rafaelom Klemenčičem pravzaprav vsto- : pamo v čas cecilijanskega gibanja, ki je tudi ¦ na Slovenskem pustilo svoje sledove. To pa je že skoraj polpretekli čas, ki je imel usodne ; posledice v razvoju cerkvene glasbe pri nas. \ S tem tudi preneha zanimivost obravnavane- : ga glasbenega materiala, kajti glasbeno delo i cecilijancev in tudi pocecUijancev, ki so uti- j rali tej glasbi nova pota, je z novimi postopki j in sredstvi razširjanja ter z uradno podporo ; postalo temeljni repertorij mnogih slovenskih cerkva. Vprašanja, ali je bilo to vzpodbudno za razvoj ali ne, se seveda v tem okviru ne moremo dotakniti, ostane pa dejstvo, da je ' s tem novo gibanje v veliki meri odstranilo stare klasicistične oblike cerkvene glasbene prakse in s tem žal tudi starejše arhive. Mno- \ go krajev, ki imajo dokumentirano izpričano ^ bogato glasbeno dejavnost v prejšnjih stolet- j jih, naj omenim samo Kamnik, Kranj ali celo ; ljubljansko stolnico, je ostalo skoraj brez sta- | rejšega glasbenega materiala. No, kakorkoli, j to se v Novem mestu ni zgodilo in tako je za to področje glasbeno gradivo ohranjeno. Ob koncu moramo seveda poudariti, da je obravnavano notno gradivo v domačem okvi- i ru resnično bogato in da ga na tem mestu j podana dejstva nikakor ne izčrpajo. Pač pa utegnejo dati koristna izhodišča za nadaljnja, predvsem biografska raziskovanja, ki so nuj- na za globlje razumevanje samih del. Četudi dosedaj znano in na novo odkrito glasbeno delo druge polovice XVIII. in prve polovice naslednjega stoletja večinoma ne izstopa iz ; okvirov skromne ali celo najskromnejše pov- prečnosti, pomeni vendarle dragocen izraz glasbenega okusa in želja domačega človeka tega časa. j 147 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO OPOMBE 1. Eitner R., Biographisch-Bibliographisches Quellenlexikon der Musiker und Musikgelehrten der christlichen Zeitrechnung bis zur Mitte des 19. Jahrhunderts... Leipzig 1900-4, 10 vols., 2. izdaja Graz 1959-60. — 2. Gl. Cvetko D., Odmevi glasbene klasike na Slovenskem, Ljubljana 1955, str. 35 ss in 179 ss. — 3. Necrologium v prepisu iz srede XIX. stol. in z nadaljnjimi vstavki, ohra- njen v samostanskem refektoriju. — 4. Po Ivanu Vrhovcu v Zgodovini Novega mesta, Ljubljana 1891, str. 279—282. — 5. Ibid., 154. (Po Brecker- feldu, gl. k temu DAS, Dol fase. 81, fragment Herbiceve kronike). — 6. Po cit. nekrologiju. — 7. Vrhovec I., ibid. — 8. DAS, akti 1585, 5701, 6116. fase. 80 (po izvirnih označbah). — 9. Vrho- vec I., ibid. — 10. O n-em gl. Cvetko D., Zgodo- vina glasbene umetnosti na Slovenskem I, Ljub- ljana 1958, str. 306. — 11. Npr. Stiasny L., Kam- nik, Ljubljana 1894, str. 161 ss; Novak, Josip, Učitelji in učiteljice na bivšem Kranjskem pred 1869, NUK R ms. 1085, str. 494. Poleg tega še Cvetko, Zgodovina I, str. 274 ss. — 12. Ti in na- slednji ne posebej označeni podatki so iz ohra- njenih matičnih knjig župnije Kamnik v NšAL in DAS. — 13. Steska V., Organisti pri ljubljan- ski stolnici, CG 1940, LXIII, 170. — 14. Po Stra- tilu in Vrhovcu vsi nadaljnji pisci o Zupanu, tudi France Kidrič v SBL, str. 217 (Glavar). — 15. Schematizem ljubljanske nadškofije za leto 1788 (priobčil Frančišek Pokorn, Ljubljana 1908, str. 54). — 16. Krstne matice v NšAL. — 17. Ani- ca Cevc v ZUZ II, nova vrsta, 1952, str. 204 ss. — 18. Objavljeno v Cvetku, Zgodovina II, str. 336 do 337. — 19. Ibid., str. 33 ss. — 20. NšAL, In- ventarij 3 c, 1. 1964. Objavil Viktor Steska, Glas- beni inventar stolnega kora v Ljubljani pod Gregorjem Riharjem, CG 1928, LI, 113—118. — 2i. Gl. NŠAL, šolski odd.. Novo mesto, pismo kon- sistorija gen. gubemiju z dne 19. sept. 1814 in nadaljnje dokumente, fsc. XVI. — 22. Gl. pismi Valentina Pfeiferja konsistoriju z dne 8. avg. in 27. sept. 1815, prav tam. — 23. Prav tam. — 24. Prav tam. — 25. Citirano Pfeifer j evo personalno poročilo za 1. 1823-24. — 26. Gl. k temu še No- vak J., op. cit., str. 222. — 27. Poročilo konsisto- rija novomeškemu šolskemu nadzorniku 4. dec. 1830. NŠAL, fase. XVI. — 28. Vse prav tam. — 29. Gl. k temu še Novak J., ibid. — 30. Poročilo frančiškanskega provinciala P. Hugolina Leiller- ja iz leta 1828 in nadaljnje dokumente v NšAL, fsc. X in XVI. — 31. Ti in naslednji podatki no- vomeškega gimnazijskega arhiva po Vrhovcu I., ibid. — 32. Vsi življenjski podatki po nekrologi- ju. Niso pa seveda popolnoma zanesljivi. Robert Vončina se je rodil v Idriji 8. jan. 1803 (Personal- Stand der Dioecesen-Hauptsehulen von Laibaeh, 1828-9) in je moral ob srnrü 31. maja 1856 biti star 53 in ne 51 let. — 33. Cvetko, Zgodovina II, str. 276 ss. — 34. Ib., str. 89 in 162 s in Musica- lien-Catalog ... za leta 1794—1804 v NUK R, ar- hiv FD. — 35. Ib., str. 278 ss. — 36. Gl. avtorjev Tematični katalog vokalnih in vokalnoinstrumen- talnih del Leopolda Ferdinanda Schwerdta, Ljubjana 1967, rkp. v NUK, glasbeni odd. — 37. Cvetko, op. cit, str. 119. — 38. Isti, Zgodovina III. str. 288. — 39. Vrhovec I., ibid. — 40. Cvetko, op. cit., str. 265. 148 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA USMERJENOST PUBLIKACIJ KRANJSKE KMETIJSKE DRUZBE V LETIH 1770 DO 1779 EMA UMEK Dne 26. oktobra 1767 je bilo v Ljubljani ustanovno zborovanje Družbe za kmetijstvo' in koristne spretnosti pod predsedstvom dežel- nega glavarja Henrika grofa Auersperga. Na tem zborovanju so doloöüi program za delo družbe, ki je obsegal več točk; med drugim naj bi se družba ukvarjala tudi s teoretični- mi vprašanji gospodarstva. Razpisovala naj bi nagradne teme glede na deželne potrebe in izdajala naj bi vsako- leto za svoje člane pu- blikacijo, v kateri bi objavljali poročila zbo- rovanj, spomenice, najboljše odgovore na na- gradne teme in poročila o poskusih. Ta pro- gram je potrdil tudi dvomi dekret s pristav- kom, poslati na vpogled in v potrditev.^ Do realizacije programa je prišlo šele po nekaj letih družbinega delovanja z izdajanjem občasne publikacije z naslovom Sammlung nützlicher Unterrichte'. Izšli so vsega skupaj štirje zvezki: I. zvezek a letnioo' 1770, II. zve- zek leta 1771, III. zvezek leta 1776, IV. pa leta 1779. Ta je doživel tudi ponatis istega leta z naslovom Neue Sammlung nützlicher Unterrichte. Sodelavci publikacij Kmetijske družbe ni- so bili omejeni le na člane družbe s kranj- skega teritoirija, ampak so mednje prištevali tudi ugledne ljudi iz drugih dežel. Tako so' so- delovali med drugim: Karel pl. Zallheim, ki je bil leta 1760 učitelj kameralističnih in po- licijskih ved na dunajskem Terezijanišču, leta 1776 sekretar Ekonomske družbe na Dunaju, od leta 1777 dalje pa redni učitelj kmetijstva na dunajski visoki šoli; Jožef Beckmann, ki je bil redni profesor ekonomije v Göttingenu, član cesarske akademije za prirodoslovje in član norveške kraljevske akademije; Ivan Friderik Krieger (Kryger), ki je bU kraljevi komerčni svetnik na Švedskem in član mno- gih akademij znanosti v Evropi; Franc Gri- sellini, po rodu Benečan, tajnik Kmetijske družbe v Milanu, član kraljevih akademij v Lyonu, Londonu in Kjnetijskih dmžb v Ber- nu in Gorici. Teritorialno široko zasnovan krog so'delavcev publikacij je omo'gO'cil, da so našle v njih odmev vse tiste ideje in ekonom- ske teorije, ki so prevevale druge evropske dežele v prvi polovici XVIII. stoletja in dobile svoj zapozneli odziv tudi na Kranjskem.^ Ekonomske teorije so zastopane predvsem v treh člankih. Ivan Friderik Krieger je pre- jel dmžbino nagrado 28. decembra 1772 za najboljši odgovor na, razpisano nagradno te- mo: S kakšno pragmatično zakonodajo^ naj bi se dosegle v n^d. državi najnižje cene žitaric? , Njegov nagrajeni odgovor in pohvaljeni od- govor Franca Grisellini j a na isto temo sta objavljena v III. letniku Sammlung nützUcher Unterrichte. V naslednjem IV. letniku je članek I. F. Kriegerja: Razmerje med količi- no denarja v državi in številom ljudi ter količino blaga.« Fiziokratske misli srečujemo v vseh sestav- kih. »Zemlja je edini vir vseh naših potreb in uspehov in edina pot, da se poveča boga- stvo držav je, da se izko'ristijo' vsa, zemljišča za povečanje pi'oizvodov za nadaljnjo prede- lavo.«* Zemlja je edini vir pravega bogastva naroda, kmetijstvo edina veda, ki ga lahko poveča. Zato je osnovni zakon vsake vlade, da jo mora ščititi in večati. Ker je fiziokratom zemlja edini vir bogastva, zato vse, kar ško- duje kmetijstvu, škoduje državi (Pauvre paysan, pauvre royaume; pauvre royaume, pauvre roi). Kmetijstvo' se mo'ra protekcioni- rati, država ga mora podpirati enako kot ma- nufakture. Temu se hiora prilagoditi tudi državna zakonodaja. S tega vidika izvirajo vsi ukrepi, ki jih predvidevajo za izboljšanje kmetijstva. Zato je potrebna koncentracija zemljiške posesti, kjer bi se lahko uporabljale 'boljše metode in razdelitev srenjskih pašni- kov ter njihovo kultiviranje. Kmeta tlačana je treba izobraziti, kajti le razsvetljen kmet bo bolj goreč za kmetijstvo. Odpraviti se mora nevoljništvo, ki ga je treba imeti za po- sledico barbarskih stoletij. Tlačan mora priti v položaj, ki mu ga daje narava, dati mu je treba vse prednosti in pravice človeštva. Vzor vladarja, ki je pospeševal kmetijstvo in skrbel za podložnike, je bil Henrik IV. in njegov minister Sully.^ Blaginja družbe ne izvira iz vlade, pač pa iz družbe same. Da pa se poveča blaginja, je potrebna svobodna trgovina, ukinitev vseh zakonov, ki omejujejo svobodo kmeta in meščana. Svobodna trgovina je zakon nara- ve, »ordre naturel«, ki je izhodišče vseh druž- benih in državnih naukov fiziokratov. Naj- višji zakon naravnega reda je pravica samo- ohrane posameznika, iz česar se izvajajo tudi pravica osebne lastnine, lastnine zemljišča in pridelka, ki ga pridobi iz zemljišča. Ravno iz tega poudarjanja osebnih pravic pa izhaja tudi poudarjanje gospodarske svobode, s či- mer pa so fiziokrati v nasprotju z merkanti- lizmom, ki jo omejuje. Država naj bi bila branilec individualnih pravic, v čemer so fi- ziokrati nadaljevalci idej Johna Locka.^ 149 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Ljudje iščejo v skupnem življenju pred- vsem varnost lastninske pravice, kar je osnov- ni zakon njihove združitve, zato tudi gosposki poverijo zaščitniško moč. Toda, kot pravi Quesnay, zato ne smejo izgubiti pravico na življenjsko- vzdrževalnino (droit naturel a la substance). Zato mora vladar dovoliti svobodo trgovine, ki pospešuje kmetijstvo-, povečuje bogastvo, po-množuje prebivalstvo, obrt, obtok denarja, od česar je odvisna sreča, moč in oblast države. Ali kot pravi v članku Gri- sellini: »Tožbe o pomanjkanju žita niso- na- stale prej, preden niso postavili nasproti na- ravni svotoodi kmeta in meščana zakone, ki so s pogostimi ukazi in prepovedmi, carinami in nakladami ovirali kmetijstvo. Primerne žitne cene se dosežejo edino le s svobodno trgovino.« V razmerju svobode se dohodki povečajo po političnem aksiomu, da, kjer je več svo-bo-de, je več trgovanja s kmetijskimi pridelki in tam je tudi več bogastva.'' Vse te misli izražajo vpliv francoskih fiziokratov Beausobra, del markiza Mirabeauja, Merder de la Riviera in dela Avis au Peuple. Svoboda trgovine tako pospešuje kmetijstvo, da nasta- ja tisto obilje, ki povzroča, da izvoz presega uvoz. Ideal države je rimska republika, v kateri je bilo poljedelstvo v veliki časti. Krieger tudi postavlja za vzor rimsko republiko, kjer je bilo obilje, dokler je skrbela, da si je pri- dobila poljedelske province.^ Vsa doba od rimske republike dalje je barbarska, ker se je kmetijstvo imelo za sramoten posel. Sedaj se stanje boljša, »kajti vede, ki so dale člo- veštvu sijajen videz, niso več snov za uporabo naših talentov, temveč so si postavile prak- tične znanosti za svoj cilj. Glede na ta narav- ni značaj našega časa lahko imenujemo naš čas razsvetljeni čas.«^ Sreča države sloni na ravnotežju denarja nasproti množini ljudi in blaga. Najbogatejša je tista država, ki ima največ prebivalcev, ker se blago pridobiva s pridnostjo prebival- cev. Ce se dohodki države večajo z drugimi sredstvi kot z večanjem v proizvodnji hrane, tedaj mo-ra cena delavčeve mezde naraščati zaradi spremenjenega ravnovesja med denar- jem, blagom in prebivalci. Vsaka obogatitev države, ki né izvira iz povečanega števila pre- bivalstva in blaga, je škodljiva, ker je vzrok razkošju, ki povzroča, da domači izdelki ne najdejo doma več kupca. Posledica tega je propadanje delavnosti, zmanjšanje izvoza in števila delavcev. Nezaposlenost delavcev pa povzroča padanje populacije.^* Grisellini povzema teo-rijo o^ ceni.blaga po Montesquieuju, ki pravi, da se višina, cene dožene iz medsebojnega razmerja med koli- čino denarja in količino blaga v prometu. Torej temelji cena blaga na redkosti blaga ali na njegovem razmerju nasproti drugemu blagu. Cena je sorazmerna glede na količino blaga in porabo, je razmerje med ponudbo in povpraševanjem, med prodajalcem in kup- cem. Cene življenjskih proizvodov naj bodo merilo manufaktur, ročnih del in mezd. Zato, če je cena življenjskih sredstev visoka, so v istem sorazmerju tudi delavske mezde. V tem GriseUini po-navlja Quesnayevo misel, da je denar mera za »constater la valeur des oo-m- merciables.«!! Iste misli prevzema Krieger v svojih dveh člankih. Cena blaga temelji na množini de- narja; cena in denar pa sta v sorazmerju do števila prebivalstva. Denar je splošno merilo, s katerim se meri deloi in blago. Denar, blago in prebivalci morajo biti v državi v sorazmer- ju. Ce bi se to sorazmerje porušilo s tem, da se povečuje denarni obtok, a se obenem ne poveča proizvodnja hrane, bi sledil propad obrtL Zato je škodljivo, če se država bogati z drugimi sredstvi kot s tem, da se pomnoži prebivalstvo in blago. Srednjo ceno življenj- skih sredstev je mogoče obdržati le s svo- bodno trgovino.i^ Tudi fiziokratsko shemo o razdelitvi družbe na proizvajalni, posestniški in sterilni razred najdemo v Grisellinijevem delu. Družbo deli na dva razreda: razred zemljiških posestni- kov in kmetov, ki skušajo dvigniti cene živ- ljenjskih potrebščin, in razred obrtnikov, de- lavcev, ki žele dobiti ta sredstva po najnižji ceni.i' Iz navedenih razprav F. GriseUinija in I. F. Kriegerja jasno odseva smer prehodne do- be med merkantilizmom in fiziokratizmom, zastopnikov struje tako imenovanih reformi- stičnih merkantihstov, kamor se prištevajo J. T. Melon s svojimi deli Essai politique sur le oo-mmerce, 1734, Montesquieu z Esprit des Lois, 1748, Consideration sur les causes de la grandeur des Romaines et de leur decadence, 1734 in Essai de Mr. Bertrand sur l'Esprit de la Legislation pour encourager l'Agriculture, Mirabeau z L'ami des ho-mmes, 1750, Philo- sophie rurale, 1760, De l'Impót, dalje zastop- nikov f iziokratizma de Pont de Nemours, Mer- cier de la Riviere, L'ordre naturel et essen- tiel des sociétés politiques, 1767 ter člankov iz Enciklopedije. Dela navedenih piscev se cesto citirajo v razpravah, objavljenih v druž- binih publikacijah." Publikacija Sanamlung nützlicher Unter- richte je bila omejena na ozek krog bralcev. Zato je družba zaprosila še za dovoljenje za izdajanje perio-dičnega časopisa. Prednost ča- sopisa bi bila v tem, da bi zajel širši krog 150 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA bralcev. Vsebino časopisa naj bi izpolnjevale predvsem odločbe, patenti, ki jih mora vsak poznati, objave poskusov družbe, ljubljanske tržne cene in poučni sestavki o poljedelstvu in živinoreji. Prva številka časopisa Wöchen- tliches Kundschaftsblatt je izšla 7. januarja 1775 in je prvi tednik za gospodarstvo in politiko na Slovenskem. Izdajanje časopisa je prevzel ljubljanski tiskar Friderik Egger. Vsebina II. letnika je postala, bolj pestra. Po- javijo se novi članki o teoretičnih vprašanjih, o ekonomiji, članki humoristične vsebine, po- ročila o knjigah, ki so izšle, pregled političnih dogodkov doma in po svetu. Vzrok za spre- membo v vsebini lista, je tičal v upanju, da bo pestra vsebina lista pritegnila več bralcev. Kajti »le poučni predlogi so preveč suhoparni, da bi pritegnili po-zomost bralcev«. A kljub vsem prizadevanjem je bil list obsojen na neuspeh zaradi premajhnega zanimanja zanj. Dne 28. decembra 1776 je izšla zadnja števil- ka Wöchentliches Kundschaftsblatta.i^ Kmetijska družba na Kranjskem je s svo- jimi publikacijami orala ledino- na polju teo- retične misli v ekonomskih doktrinah tedanje dobe. Seznanjala je krog bralcev s fiziokrat- skimi idejami, ki so gospodovale v Evropi v sredini XVIII. stoletja. Bila je edina kme- tijska družba v okviru avstrijskih dežel, ki je izdajala svoje publikacije.^^ Vendar so bile le-te omejene na zelo ozek krog ljudi, o katerih pravi pisec v Wöchentliches Kund- schaftsblattu, da »čitajo in slišijo ali pa ne, a ostanejo pri starih navadah; iz tega ne sledi nič drugega, kakor da se najlepši osnutki po- greznejo v pozabo.«^'' OPOMBE Viri in literatura: Bleiweis J., Historische Skizze der k. k. Land- wirtschafts-Gesellschaft in Krain von ihrer Ent- stehung bis zum Jahre 1854, Lj. 1854. — Blei- weis J., Zgodovina c. kr. kmetijske družbe, Lj. 1855. — Bleiweis J., Zgodovinske črtice važnej- šega delovanja c. kr. kmetijske družbe na Kranj- skem od pričetka njenega delovanja v 1. 1767 do konca 1. 1867, Lj. 1867. — Rosenberg D., Istorija poliučke ekonomije, Beograd 1949. — Gide Ch. — Ch. Riste, Istorija ekonomskih doktrina od fiziokrata do naših dana, 3. izd., Beograd 1921. — Oncken A., Geschichte der National-Ökono- mie I., 3. izd., Leipzig 1922. 1. RK, nt. A 1/1, 26. 10. 1767, 31. 12. 1767 (Ar- hiv Slovenije, Ljubljana). — 2. Wurzbach, Bio- graphisches Lexikon des Kaiserthums Österreich, Wien 1859. — 3. Krieger I. F., Ob und durch was für eine pragmatische Gesetzgebung in einem grossen Staat, welcher aneinander hängt, und fahrbahre Strassen sowohl, als schiffreiche Flüsse hat, der Gefahr des Abganges und der übermassigen Preissteigerung der zum täghchen Lebensunterhalt erforderlichen Körner, am si- chersten, und standhaftesten vorgebogen werden möge, dass damit der Ackerbau am lebhaftesten befördert, und der billigste stette Mittelpreis er- wirket werde: dann ob, und wie die allenfalls an einem oder anderen Theile des Staats an- hangende See, in ein- oder anderen Theile, einen Einfluss haben möge?, Sammlung nützlicher Un- terrichte, (SNU) III, Str. 1—41; članek Grisellini F. z istim naslovom SNU III., str. 42—100; Krie- ger I. F., Von dem Verhältnisse der Menge des Geldes in einem Staat, gegen die Menge der Menschen und Waaren, SNU IV., str. 157—174. — 4. Wöchentliches Kimdschaftsblatt (WK) 1775, Str. 819. — 5. Grisellini F., SNU III. — 6. Grisel- lini F., SNU III., Krieger I. F., SNU III. — 7. GriselUni F., SNU III. — 8. Krieger I. F., SNU III. — 9. Grisellini F., SNU III. — 10. Krieger I. F., SNU IV. — 11. Grisel- lini F., SNU III. — 12. Krieger I. F., SNU III., SNU IV., Grisellini F., SNU III. — 13. GriselUni F., SNU III. — 14. Oncken A., o. d., str. 265. — 15. RK, lit I 1/1, 12. 2. 1774, 7. 5. 1774, WK 30. 3. 1776, 28. 12. 1776. — 16. F. B. Hermann's, Reisen durch Österreichs, Steyermark, Kärnten, Krain, Italien, Tyrol, Salzburg und Baiem im Jahre 1780, IL, Wien 1781, str. 20. — 17. WK 30. 3. 1776. 151i kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino SPREMEMBE IN DOPOLNITVE LJUBLJANSKEGA REGULACIJSKEGA , NAČRTA IZ LETA 1896 VLADO VALENClC L Ze pri izdelavi splošnega regulacijskega na- črta soi se morali ozirati na lastninske pravice hišnih in zemljiških posestnikov. Zaradi nji- hovih ugovorov ni bilo mogoče uveljaviti ne- katerih urbanistično koristnih predlogov, več- krat je bilo treba opustiti marsikatero željo ali zahtevo, ker bi bila izvedba za mestno ob- čino preveliko finančno breme. Se bolj se je to pokazalo pri izvajanju že odobrenega regu- lacijskega načrta. Razen tega so tudi spre- menjene razmere in potrebe zahtevale spre- membe in dopolnitve. V stari del mesta je regulacijski načrt po- segal predvsem tam, kjer so to- dopuščale po- sledice potresa. Večje število hiš je bUo' po- rušenih oziroma soi jih morali iz varnostnih razlogov odstraniti. Za ponovno gradnjo so- bile predpisane nove stavbne črte tako, da bi se razširUe nekatere preozke ulice, predvideno je bilo tudi porušen j e posameznih stavb, da bi se preintenzivna zazidava redčUa in bi se pridobil prostor za komunikacije. Toda tudi vsi taki načrti se niso' dali uresničiti. Po potrjenem regulacijskem načrtu bi se morala Stiska ulica prestaviti v podaljšano os Gornjega trga in bi postala zveza med Starim trgom in nabrežjem Ljubljanice. V zvezi z re- gulacijo Ljubljanice je bila predvidena, raz^ širitev nabrežja in preureditev za vozni pro- met. Prestavitev Stiske uhce je zahtevala porušenje Stiškega dvorca. Bil je last verske- ga zaklada in v državni upravi. Država ga je sicer ponudila v nakup mestni občini, toda zahtevala je zanj nesprejemljivo- ceno.^ Ker torej ni bilo možnosti, da bi se Stiska ulica premaknila, je bila hišnemu lastniku ob južni strani, ko je gradil novo hišo na mestu stare, določena dotedanja stavbna črta. Ob tej prili- ki se je pojavil pomislek zoper ohranitev stavbne črte na drugi strani ulice pri Stiškem dvorcu, kajti ulica bi ostala široka le dobrih 8 m in po- predpisih stavbnega reda ob njej novo zgrajena hiša ne bi smela imeti več kot eno nadstropje. Zato je bilo predlagano, naj se ulica razširi na 12 m in določi nova stavb- na črta na severni strani, kar bi šlo na račun Stiškega dvorca. Zupan Hribar je bil proti razširitvi ulice, češ tako bi onemogočili po- trebne adaptacije, ki jih je državna uprava nameravala izvesti. Tudi iz prometnih razlo- gov se mu razširitev ni zdela potrebna, raz- širjena sta že tako bila trg pred dvorcem in Trubarjeva ulica (med Levstikovim trgom in šentjakobskim mostom). Njegov predlog, da ostane Stiska ulica v predpotresni širini, je občinski svet sprejel, čeprav so člani stavbne- ga odseka ugovarjali.^ V tem primeru bi mo- rali samo obžalovati, če bi bil regulacijski načrt izveden. Stiškega dvorca ne bi bilo več in tamkajšnji okoliš, ki je bil že znatno pri- zadet v svojem starem značaju po popotres- nih obnovitvah, bi postal revnejši za nadalj- nji spomenik baročne arhitekture. Zanimivo je tudi, da so se zagovorniki preložitve Stiske ulice tedaj sklicevali na slabo stavbno stanje Stiškega dvorca, ki je vsej okolici v kvar. Od tistega časa je preteklo 70 let, vendar zgradba stoji še danes in trenutno ne kaže, da je njen konec ža prišel. Korenito je hotel regulacijski načrt spre- meniti situacijo na obrežju Ljubljanice ob Čevljarskem mostu. Pet hiš od Židovske steze do Brega naj bi bilo porušenih. Čevljarska ulica bi se razširila do Ljubljanice. Taka re- šitev se je pokazala kot neizvedljiva, žal pa je bil načrt vendarle delno izveden in tako se nam je do danes ohranil neposrečen torzo. Pri izvajanju regulacije nabrežja ob Čevljarskem mostu je mestna uprava začela omahovati takoj potem, ko je regulacijski načrt sprejela. Lastnica tedanje hiše v Čevljarski ulici št. 3, Marija Czerny, je po potresu želela hišo ob- noviti ter je prosila za določitev stavbne črte. Občinski svet je zavrgel misel na morebiten odkup hiše, ki je bila določena, da se poruši. Ce bi jo odkupil, bi moral odkupiti tudi so- sednje, takih stroškov pa mestna blagajna ni zmogla. Zato je določil stavbno črto na na- brežju in v Čevljarski ulici. Za regulirano nabrežje je bila predpisana širina petih met- rov od Jurčičevega trga do Brega. Pri hišah na nabrežju bi morali napraviti arkade, ki bi služile za promet pešcev.^ Arkade so bile sko- raj gotovo Fabiani jeva zamisel. V poročilu k osnutku svojega regulacijskega načrta je pri- poročal, naj bi bila ob bregovih Ljubljanice prosta pot. Da ne bi bili zemljiški posestniki preveč prizadeti ter stavbne parcele preveč okrnjene, naj bi hiše ob bregovih imele ar- kade, kar bi poleg praktične koristi imelo — če bi bile dosledno izvedene — tudi estetske prednosti.* Marija Czerny ni pristala na pogo- je, ki so ji bUi postavljeni za prezidavo, nato ji je bilo dovoljeno le popravilo hiše po stanju in v stavbni črti, kakor je bUa pred potresom in brez ozira na regulacijski načrt, ki je ostal glede nabrežja Ljubljanice še naprej v velja- 152 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA vi. Tak sklep je bil utemeljen z ugotovitvijo, da regulacija tega mestnega dela ni nujna in da se brez škode za nekaj let odloži.^ Dovo- ljenje za popravilo hiše jei bilo pozneje neko- liko razširjeno, proti Ljubljanici bi hiša smela biti nadzidana s tretjim nadstropjem. Vendar Marija Czerny nameravanih popravil ni iz- vedla, hiša je kmalu nato prešla v last Kranj- ske hranilnice. Nova lastnica je hišo leta 1901 ponudila brezplačno mestni občini s pogojem, da do konca leta 1911 uredi tamkašnje na- brežje in v ta namen odkupi še druge hiše. Ponudba je bila zelo ugodna, toda kljub temu je občinski svet ni sprejel, ker bi porušenje vseh hiš med Jurčičevim trgom in Bregom zahtevalo prevelike finančne žrtve. Prometne razmere niso zahtevale preureditve nabrežja, olepševalni nameni pa velikih stroškov ne bi opravičili, zato so misel na porušenje hiš opu- stili." Kranjska hranilnica je kmalu po odklonitvi svoje ponudbe hišo prodala ljubljanskemu tr- govcu Alojziju LiUegu; njegov namen je bU, da jo v večjem obsegu prezida. Trakt na Čev- ljarsko ulico bi obdržal in v pritličju uredil prodajalno, v obeh nadstropjih pa stanovanja. Del hiše proti Ljubljanici bi porušil in zgradil prizidek s skladiščem in hlevom. Hiši bi dal novo zunanje lice, načrt kaže, da bi dobila secesijsko fasado. Tedaj je občinski svet spre- menil svoj nekdanji sklep oi stavbni črti na nabrežju in načinu zazidave. Zahtevo po arka- dah je opustil; da bi pridobil za oromet dovolj široko komunikacijo, je stavbno črto premak- nil za tri metre proti zahodu in tako dosegel za nabrežje širino 8 m, kolikor je bua dolo- čena tudi že pri nekaterih drugih hišah na ' današnjem Hribarjevem nabrežju. Projektira- ne arkade so bde opuščene zato, da bi bilo celo nabrežje enotno urejeno. Tudi v Čevljar- ski ulici je bila določena nova stavbna črta in sicer tako, da bi bila ulica 10 m široka. S tem sklepom je občinski svet spremenil regulacij- ski načrt glede nabrežja Ljubljanice in Čev- ljarske ulice ter si je za to spremembo- pre- skrbel odobritev deželne vlade.^ Hišni lastnik, ki je hotel sprednji trakt hiše Ohraniti, ni sprejel pogojev občinskega sveta, tudi glede odškodnine za zemljišče, ki bi ga moral odsto- piti mestu za razširitev nabrežja in Čevljarske uHce, ni prišlo do soglasja. Zoper odklonitev dovoljenja po magistratnem gremiju je Lilleg vložil pritožbo na občinski svet. Stavbni odsek je — ker se Čevljarska ulica po njegovem mnenju v bližnji bodočnosti ne bo regulirala — priporočal dovoljenje za prezidavo. Temu Obrežje Ljubljanice od Brega proti Čevljarskemu mostu z Obrezovo hišo ored porušitvijo, MALj, Foto II/4 153 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO pa je nasprotoval župan Hribar, ki je bil proti gradnji hleva in kolarnice na nabrežju, kar bi kazilo sicer slikovit in prijeten pogled s Čev- ljarskega mostu po Ljubljanici. Pritožbe naj- brž namenoma ni predložil v odločitev občin- skemu svetu, temveč jo- je zadržal ter dal leta 1906 nerešeno- odložiti k spisom.^ Na ta način je hotel preprečiti, da; bi bila onemogočena morebitna poznejša regulacija nabrežja po prvotnem regulacijskem načrtu. Lastnik je dal hišo še pred prvo svetovno vojno porušiti, stavbišče je ostalo do danes nezazidano. Čeprav ni bilo več namena porušiti hiši, ki sta stali tik ob Ljubljanici na Novem trgu, se je to vendar zgodilo. Leta 1913 so poglab- ljali strugo Ljubljanice ter gradili obrežne zi- dove. V obeh hišah na Novem trgu so zaradi poglobitve struge in zabijanja pilotov zidovi in stropi razpokah in je odpadal omet, hiša št. 7 se je začela podsedati. Mestni magistrat je najprej izdal lastnici Bretl-Naglas nalog za deložacijo strank, nato pa je zahteval, da se hiša podre. Ker lastnica zahtevi ni ugodila, jo je dalo mesto porušiti na njene stroške. Kma- lu nato je bila odstranjena iz varnostnih raz- logov tudi hiša št. 8, last dedičev Karla Obre- ze. Lastnikom obeh porušenih hiš je Glavni odbor za osuševanje Barja, izvajalec regula- cijskih del na Ljubljanici, izplačal odškodni- no.ä Stavbišči sta ostali hišnim posestnikom, ker pa ti niso imeli namena, da bi tam gra- dili, so jih prodali mestni občini. Mesto- je prvotno misluo, da bi stavbišča prodalo za zazidavo, toda to misel je opustilo ter zem- ljišče uporabilo za razširitev ceste ob ob- režju.i" Širina Židovske steze je bUa prvotno dolo- čena na 7 m od Zicjovske do Vegove ulice. Na prošnjo deželnega odbora je bil ob gradnji novega deželnega dvorca podaljšek Židovske steze, sedanje Peternelove uUce, razširjen na 16 m.ii Tudi na željo deželnega odbora je bil spremenjen regulacijski načrt za stavbišče med Gosposko, Vegovo in Knežjo (Turjaško) ulico ter Valvasorjevim trgom (Trgom fran- coske revolucije). Leta 1910 se je deželni od- bor ukvarjal z načrtom, da bi na stavbišču porušenega dvorca kneza Auersperga (sedaj Univerzitetna knjižnica) zgradil poslopje za deželne urade. Regulacijski načrt za ta okoliš mu ni povsem ustrezal in je bUa na njegovo željo Turjaška ulica zožena od 15 na 13,5 m, vpahnjeni vogal ob stiku Turjaške in Vegove ulice je bil opuščen, na Trgu francoske revo- , lucije pa je ostala odločilna obstoječa stavbna črta obeh hiš nasproti križevniške cerkve. Leta 1902 je bilo sklenjeno, da se uredijo na- sadi pred hišami o-b vzhodni strani Vegove ulice od Peternelove do Turjaške ulice.^^ Stari rimski in mestni zid je bil določen kot vzhod- na stavbna črta od Turjaške ulice do Trga francoske revolucije. Zavrnjen pa je bil na- svet magistrata, naj bi na mestnem zidu na- pravili in vzdrževali nasade.^* Južna stavbna črta Trubarjeve ulice (od Levstikovega trga do šentjakobskega mostu) ob Virantovem vrtu je bila usmerjena po se- verozahodnem vogalu Gruberjeve palače.^^ Vožarskemu potu in Zvonarski ulici je bUa določena širina 12 m. Leta 1914, ko- je bilo zemljišče med obema ulicama parcelirano, je občinski svet regulacijski načrt spremenil, uli- ci je zožil na 8 m, le podaljšek Zvonarske uli- ce do obrežja na Prulah naj bi bil 12 m širok. Toda deželna vlada spremembe za Zvonarsko ulico ni odobrila, zahtevala je, naj ostane v regulacijskem načrtu določena širina. Več pomembnih sprememb in do-polnitev je bilo potrebnih v okolišu med Cankarjevo ce- sto, Čopovo ulico in Prešernovim trgom, že- lezniško progo in postajo ter Mosa Pijadejevo ulico. Ta del mesta je bil tedaj še redko zazi- dan, v njem so se razprostirali obsežni vrtovi in travniki. Zaradi ugodne lege med železni- ško postajo in mestnim središčem ter na kri- žišču dveh glavnih cest. Dunajske in Celov- ške, je ob rasti mesta postal posebno- privla- čen za nove stavbe. Med temi je bila največja in najvažnejša sodna palača, na katero se je bUo treba v marsikaterem pogledu ozirati pri urbanistični ureditvi tega okoliša. Ko se je sodna uprava odločua, da bo gradila sodno palačo z jetnišnico na zemljišču Zeschkovih dedičev ob sedanji Miklošičevi cesti med Dol- go (sedaj Dalmatinovo) in Predilno (Pražako- vo) ulico, je občinski svetnik Hrasky predla- gal, naj občinski svet odločitev glede lokacije nove stavbe odloži, dokler ne bo odobren re- gulacijski načrt, ki je bil tedaj v razpravi. Večina pa s tem ni soglašala, menila je, da je gradnjo tako pomembnega poslopja treba po- spešiti. Da bi sodni upravi ustregel, je občin- ski svet sklenil opustiti projektirano ulico-, v. poteku današnje Tavčarjeve med Dunajsko cesto in Kolodvorsko ulico, če bi bil tudi ta prostor potreben za gradnjo palače. Dolgo ulico, ki je bila prvotno projektirana v širini" 12 m, bi razširili na najmanj 20 m. Mestna ob-, čina se je zavezala, da bo Dolgo ulico takoj razširila, in je obljubUa, da bo skušala čim- prej odpreti cesto od Frančiškanske ulice (te- daj je potekala po Nazor j evi iilici in Mikloši- č-evi cesti ob frančiškanski cerkvi) do Ceste na južno železnico (danes Trg Osvobodilne fron- te). Izjavila je tudi, da se bo izogibala vsaki 154 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika bistveni spremembi stavbnih blokov, določe- nih po odobreni parcelaciji Zeschkovega zemljišča, kolikor taka sprememba ne bo ne- obhodno potrebna.1'' Ves čas, ko so tekle priprave za gradnjo sod- ne palače, jih je mestna uprava pazljivo za-' sledovala in si je prizadevala, da bi Ljubljana pri tem v estetskem pogledu kar največ pri- dobila. Zavzemala se je, naj bi bilo poslopje pomaknjeno toliko od ceste, da bi pred njim nastal trgu podoben prostor, pročelje naj bi bilo anhitektonsko tako oblikovano, da bo- na- pravilo monumentalen vtis.^* Leta 1896 so Zeschkovi dediči prodali sodni upravi stav- bišče v izmeri 16.763 m^, na katerem je bila pozneje zgrajena sodna palača z zgradbo za porotne razprave in jetnišnioo. To stavbišče ni segalo od Predilne do Dolge ulice, temveč le do današnje Tavčarjeve. Regulacijski načrt, kot ga je odobril občinski svet, je določal za- zidavo zemljišča med Tavčarjevo in Dalmati- novo ulico. Toda deželna vlada na to ni pri- stala, zahtevala je, naj bo pred sodno palačo trg.'^^ Dasi torej mestna občina v tem pogledu ni imela prostih rok, je župan Hribar poskusil predstaviti pravosodnemu ministrstvu to vprašanje še kot nerešeno, da bi dosegel de- narni prispevek za nakup zemljišča in uredi- tev trga. Sodna palača bo od vseh strani ob- dana s cestami, zaradi velikih dimenzij ne bo prišla do veljave. Zato namerava —i tako je pisal ministrstvu — predlagati občinskemu svetu, naj bi se pred glavno fronto v vsem obsegu med Dolgo ulico in vzporedno projek- tirano- ulico napravil javen trg z nasadi. Na tem trgu bo verjetno stal cesarjev spomenik, ki ga je občinski svet sklenil postaviti. Ker pa bo pridobitev zemljišča za trg in njegova ure- ditev združena z velikimi stroški (Hribar jih je cenil na 50.000 goldinarjev), finančni polo- žaj mesta pa je zaradi posledic potresa slab, bi mogel upati na uspeh svojega predloga le, če bi finančno ministrstvo za nakup zemljišča prispevalo najmanj 10.000 goldinarjev. Želel je tudi, da bi bila glavna fasada arhitektonsko bogatejše in dostojnejše izvedena, kot pa je bilo predvideno po tedanjem osnutku.2" Če- prav je bila prva prošnja za prispevek zavr- njena, je občinski svet spremenil regulacijski načrt in prostor pred sodno palačo, kjer naj bi bile prvotno stavbne parcele, določil za trg. Ob tej priliki je mestna občina obnovila prošnjo za prispevek in je vsaj delno uspela, finančno ministrstvo je pristalo, da za ure- ditev trga prispeva 5000 goldinar j ev.^^ Mestni magistrat je naročil arhitektu Fabia- niju, da napravi načrt za arhitektonsko uredi- tev in zazidavo trga. Pobudo za to je dal Hri- bar. Opozarjal je, da v Ljubljani do tedaj niso vplivali na oblikovanje fasad. Po drugih me- stih so vsaj za nekatere ulice in trge predpi- - sali zazidavo po načrtu. Na Dunaju imajo Ringstrasse, v Budimpešti Andrassy ut in Oktogon ter, v Zagrebu Zrinjski trg in Pra- nja Josipa trg. Želeti bi bilo, da tudi Ljublja- na dobi trg, s katerim se bo- mogla ponašati. To bo mogoče doseči, če se tistim, ki bodo okoli trga pred justično- palačo gradili, pred- piše tako oblikovanje fasad, da bo ves trg, ko bo- zazidan, napravil vtis arhitektonske ce- lote. Hribarjeve razloge "je uporabil poroče- valec stavbnega odseka, ko je v občinskem svetu utemeljeval potrebo načrta za ureditev trga.22 Fabianijev načrt ni znan, zato ga z dejan- sko podobo trga ni mogoče primerjati. V pismu na župana, s katerim je poslal skico s pojasnili za novi trg, pripominja, da je vse izraženo v načrtu in pojasnilih na načrtu. Po- sebej opozarja na perspektivičen pogled, ki razjasnjuje situacijo. V ozadju trga, tik pred palačo, je bila vrsta spomenikov. Kot spome- niki naj bi se uporabile monumentalne rimske starine, ki so deloma slabo razmeščene po muzejskem dvorišču in v kleti ali pa kje drugje ne pridejo do veljave.^^ Ze to pismo kaže, da je Fabiani predvidel marsikaj, kar ni bilo izvedeno. V glavnem je bU trg oblikovan po. njegovih zamislih. Napravil je načrt za Krisperjevo hišo, zgrajeno na tem trgu, po kateri so se zgledovale druge tamkajšnje zgradbe. Tudi Bambergova hiša, ki sicer sega proti trgu le z vogalom, je njegovo delo. Na južni strani trg v dobi nastanka ni dobu ustreznega zaključka, saj ga je še pred nekaj leti malone po vsej dolžini zapiral preprost Regulacijski načrt okoliša sodne palače 1900, mal], Reg. I fase. 1147, fol. 252 a 155 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO dvoriščni zid in zid skladišča Verovškove tr- govine. S stavbama, ki sta bili pozneje zgra- jeni. Vzajemna posojilnica leta 1922 in Dom sindikatov pred nekaj leti, je sicer sedaj trg zaključen, seveda ne tako, kot si je mogel zamisliti Fabiani, ko je zanj napravil načrt. Zaradi obsežnosti in monumentalnosti sod- ne palače z zgradbo za porotne razprave in jetnišnioo' se je bilo treba na njeno arhitek- turo ozirati tudi pri določanju in urejanju ko- munikacij v tamkajšnjem okolišu. V regula- cijskem načrtu sta bili predvideni ulici v po- teku današnje Trdinove od Dunajske ceste do sodnega poslopja ter od Miklošičeve ceste v poteku današnje Cufarjeve ulice do Smartin- ske ceste oziroma do Vodmata. Prvotno sta bili projektirani v širini 12 m, toda pozneje so ulico od Miklošičeve ceste do Radeckega (Vi- dovdanske) ceste in proti Vodmatu namera- vali razširiti na 16 m glede na pomen, ki so ga ji hoteli dati kot cesti, ki naj bi vezala zahodni del mesta z vzhodnim. Razširitve pa niso izvedli, ker so se pojavile ovire. Zemlji- ški posestniki ob trasi ulice, ki bi morali za- njo odstopiti zemljišče, so pritiskali na mesto, naj bi ostalo pri širini 12 m. Kmalu se je tudi izkazalo, da ulice, kot so si jo zamislili tja do Vodmata, v doglednem času ne bo mogoče odpreti. Tudi ne bi imela pričakovanega pro- metnega pomena, zato je občinski svet pristal na prvotno določeno širino 12 m. Predpisal pa je — zaradi morebitne razširitve — pred vsemi novimi zgradbami na južni strani ulice, ki bi potekala trenutno le med Kolodvorsko in Pristavsko (Kotnikovo) ulico, vrtove v širini 2,5 m.^* Za uskladitev osi stranskega vhoda na Miklošičevi cesti z osjo Čopove ulice (se- daj Cufarjeve) je bila sodna palača pomak- njena za približno štiri metre dalj od Tavčar- jeve ulice, kot pa je bil prvotno namen njene- ga stavbnega vodstva. Zato je bil za prav toliko razširjen prostor z nasadi pred palačo, kar pa je bilo le koristno, ker je dalo večji poudarek monumentalnosti glavne fasade. Ker je bila jetnišnica z upravnim poslopjem pred leti porušena, je sedaj mogoče združiti Trdinovo in Cufarjeve ulico. Načrt o zvezi med zahodnim in vzhodnim delom mesta po tej ulici je bil dokončno pokopan leta 1938 s sklepom, da se Čopova ulica med Kotnikovo ulico in Vidovdansko cesto opusti.^" Trdinova ulica je bila urejena obenem s parcelacijo se- vernega dela zemljišča, ki je pripadalo nek- danji bolnišnici na Ajdovščini. Za novo cesto je prosil tedanji lastnik Josip Gorup, da bi pridobil ugodnejša stavbišča. Z odobritvijo parcelacije je občinski svet sklenil napraviti 14 m široko ulico, položeno pravokotno na Dunajsko cesto in v os stranskega vhoda sod- nega poslopja v Cigaletovi ulici.^'' V zvezi z gradnjo sodne palače je bila ure- ditev Miklošičeve ceste, zveze s starim me- stom; po njej je imel biti speljan tudi kanal za odvajanje odpadnih in meteornih vOd v Ljubljanico. Stavba se je že bližala dovršitvi, mestna občina pa še ni pridobila sveta za cesto. Da bi to pospešila, je sodna uprava pri- spevala 10.000 kron za nakup Bambergovega zemljišča.^ Težave so bile z ureditvijo Miklo- šičeve ceste ob frančiškanski cerkvi. Ker je svet proti Ljubljanici precej padal, so ga za novo cestišče odkopali, da so klanec ob cerkvi napravili položnejši. Zoper odkop cerkvenih temeljev in napravo hodnika ob cerkvi pa sta ugovarjala deželna vlada kot cerkveni patron in župni urad; ni bila namreč izključena ne- varnost, da bi zid počil. Mestni magistrat je sicer označil stavbna pravila, na katera se je deželna vlada sklicevala pri svojem ugovoru, za zastarela, vendar je potem, ko je statični račun inženirja Försterja pokazal, da pritisk presega navadno za tak temelj določeno mejo, opustil načrt o ureditvi pločnika poleg cerk- venega zidu v nivoju cestišča. Nato je bil zgrajen ob cerkvi kot nekakšna rampa nad višino ceste po načrtu arhitekta Fabiani j a se- danji hodnik za pešce. Tedaj je bü napravljen tudi prizidek pri stranskem vhodu v cerkev.^' Miklošičeva cesta je bila prvotno odprta le do Pražakove ulice. Podaljšanju do Ceste na juž- no železnico so stale napoti zgradbe bombažne predilnice. Iz prometnih razlogov je bilo- po- daljšanje ceste do kolodvora sicer že tedaj potrebno in mestna občina je večkrat brez- uspešno poskušala pridobiti za napravo ceste potrebno zemljišče od bombažne predilnice po sprejemljivih pogoj ih .^o Leta 1912 je pre- dilnica ustavila obratovanje, pet let pozneje pa je svoje zemljišče razdelila za stavbišča. Po parcelacij skih pogojih je morala za podaljša- nje Miklošičeve ceste ter za razširitev Ceste na južno železnico in Kolodvorske ulice določen svet brezplačno odstopiti mestni občini. Toda šele konec leta 1920 so bile porušene zgradbe na zemljišču, kjer je imela potekati cesta. Pretekli sta skoraj še dve leti, preden je bila Miklošičeva cesta odprta do Ceste na južno železnico. Ta cesta je bila last južne železnice, njej je pripadal kos zemljišča, po katerem je imela biti speljana Miklošičeva cesta. Sele po dolgih pogajanjih je bil dosežen sporazum med mestno občino in južno železnico, ki je omogočil, da je bil načrt Miklošičeve ceste v celoti izveden.51 Za Dolgo ulico je regulacijski načrt določal širino 18 m, dasi je občinski svet takrat, ko so mislili, da bo sodna palača stala ob tej ulici, 156 C-ASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika sprejel predlog, naj bi bila široka 20 m. Po- gajanja z zemljiškimi lastniki, ki bi morali odstopiti del svojih zemljišč za razširitev Dol- ge ulice, so pokazala, da zahteva izvedba uli- ce v obsegu regulacijskega načrta od mestne občine prevelike finančne žrtve. Zato so jo zožili na 16 m. Ob stiku Dalmatinove in Tav- čarjeve ulice s Kolodvorsko je regulacijski načrt po zamisli arhitekta Fabianija predvi- deval manjši trg. Iz istega razloga kot zožitev Dolge ulice je bila sklenjena tudi opustitev tega trga, obenem je bila določena širina Ko- lodvorske ulice s 14 m.'^ Z ovirami je bila združena tudi regulacija Predilne ulice. Za to ulico je bila prvotno do- ločena širina 14 m. Ob gradnji Grajžarjeve hiše (danes stoji le del ob Pražakovi ulici, trakt hiše ob Titovi cesti je bil porušen, ko so zgradili podvoz) je bila severna regulacij- ska črta ulice spremenjena in sicer je bUa pomaknjena proti severu, na južni strani pa je ostala ista. Širina ceste se je tako povečala na 22,5 m in je bila za to ulico v primeri z drugimi neprimerna. Zato je bilo takrat, ko so gradili sodno palačo, sklenjeno, južno stavbno črto v Predilni ulici pomakniti toliko proti severu, da bo ulica le 16 m široka.^^ De- želno sodišče se je pritožilo zoper spremembo prvotne stavbne črte, katere so se pri gradnji dejansko držali. Zaradi te spremembe so mo- rali razširiti vrt pred obzidjem jetnišničnega dvorišča. Občinski svet je ostal pri sklepu o zožitvi in tudi deželna vlada je pritožbo za- vrnila, ker zoper izpodbijano stavbno črto ni bilo ne tehničnih ne sanitarnih pomislekov ter je bila glede na javne koristi dopustna. V svoji odločbi je deželna vlada ugotovila, da je s premaknitvijo stavbne črte ostal sodnemu erarju kos neizkoriščenega zemljišča zunaj dograjenega obzidja. Postopek magistrata, ki je stavbno črto prepozno določil in tako pre- prečil, da bi bilo zemljišče za sodne zgradbe v polnem obsegu izkoriščeno, je deželna vlada označila kot neodgovoren.'* Leta 1900 je bila odobrena parcelacija zem- ljišča, kjer je nekdaj stala deželna bolnišnica (med Titovo cesto, Dalmatinovo in Tavčarje- vo ulico ter trgom pred sodno palačo) in ga je od dežele kupU Josip Gorup ter ga nato po- daril mestni občini za višjo dekliško šolo. To zemljišče je büo razdeljeno na deset stavbnih parcel; sklenjeno je büo, da se prodajo na javni dražbi, skupüo pa se bo porabilo v na- men, ki ga je določil Gorup. Obenem s parce- lacijo je bua spremenjena regulacijska črta, bila je preložena približno 22 m proti zahodu do trase Dunajske (Titove) ceste. Tako je bilo pridobljenih skoraj 1200 m^ stavbišč. Določeni so bili tudi zazidalni pogoji. Na vseh stav- biščih naj bi se zgradile dvo- ali trinadstropne stavbe v isti višini. Fasade naj bi bile enako- lične, predpisal bi jih magistrates Kolizejsko (Puharjevo) ulico bi bilo treba po regulacijskem načrtu razširiti na 12 m, te- daj je bua namreč le nekaj metrov široka pot med Frölichovo in Smoletovo hišo. Speljana naj bi bila tako, da bi zadela Dunajsko cesto nasproti hiše trgovcev Schneiderja in Verov- ška (sedaj Titovaj cesta št. 24). Ulica ne bi bila ravna, temveč bi se lomila, tudi ne bi tekla vzporedno s sedanjo Kidričevo ulico. Ce naj bi s8 izvedla po regulacijskem načrtu, bi bilo treba porušiti tri hiše in dve gospodarski poslopji. Stavbna bloka, nastala ob ulici, bi imela obliko nepravilnega četverokotnika. Stroški za izvedbo' ulice bi bili veliki, načrt v doglednem času ne bi bil izvedljiv. Zato je bil regulacijski načrt spremenjen tako, da bi Kolizejska ulica zadela Dunajsko cesto na- sproti sredine Mathianove hiše (sedaj Titova cesta št. 22), uUca bi bila ravna, stavbna blo- ka bi imela pravilnejšo obliko. Porušiti bi bilo treba le eno stavbo. Toda lastnica hiše, ki naj bi bua deloma porušena, se je pritožila proti tej spremembi. Deželna vlada spremenjenega regulacijskega načrta ni odobrila, odločila je, naj ostane stara smer Kolizejske ulice, za ka- tero govori tudi lega Dalmatinove ulice, ki jo nekako nadaljuje.^^ Sedaj, ko so bile poruše- ne vse stavbe, ki so svoj čas ovirale izvedbo Kolizejske ulice, je sicer speljana v stiku s Ti- tovo cesto tako, kot je določal prvotni regu- lacijski načrt. Nima pa seveda prvotno za- mišljene prometne funkcije, kajti za promet, ki bi se nadaljeval v Dalmatinovo ulico, ne pride v poštev. V tem okolišu je treba omeniti še spremem- bo na zemljišču med Cankarjevo cesto- in Pu- harjevo ulico ter Titovo cesto« in Prežihovo ulico. Del tega zemljišča med Cankarjevo ce- sto in Kidričevo ulico je pripadal vojaški bol- nišnici ter vojaškemu oskrbovališču. Mestna občina se je že od leta 1872 prizadevala, da bi to zemljišče pridobila. Odstranitev starih zgradb je bila zaželena iz higienskih in po- žarnovarnostnih razlogov. Stale so tudi na prometnem kraju, prostor je bü potreben za razširitev mesta v tem okolišu.^'' Mestna obči- na je ponudila vojaškemu erarju v zameno stavbišče in vsoto v gotovini. Toda vsa priza- devanja pri vladi ter celo dvakratno posre- dovanje mestne deputacije pri vladarju je bilo brezuspešno. Sele leta 1907 je vojaška uprava zgradbo vojne bolnišnice in oskrbovališča pre- pustila mestni občini, ki je morala v zameno zgraditi novo vojaško oskrbovališče. Za zem- ljišče je bil izdelan parcelacijski načrt z novi- mi regulacijskimi in stavbnimi črtami.^^ Na 157 kronika ČASOPIS za SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO tem zemljišču ob Dunajski cesti si je Fabiani zamislil trg, ki ga je regulacijski načrt spre- jel, vendar te zamisli tedaj, ko je bila prilika, niso izvedli, najbrž iz finančnih razlogov. in. V mestnem delu južno od Cankarjeve ceste, v Gradišču, Krakovem in Trnovem je bil re- gulacijski načrt le glede nekaterih ulic ne- bistveno spremenjen. Za Rimsko cesto je bila določena širina 14 m, toda niso bili odpravlje- ni ovinki, kar je bUa brez dvoma pomanjklji- vost za eno izmed takrat najbolj prometnih cest, ki je vodila v notranjost mesta. Predvi- dena je bila tudi razširitev trga Pred igriščem (Borštnikovega trga). Za izvedbo regulacij- skega načrta glede Rimske ceste bi bilo treba odkupiti dele sedmih hiš, kar bi bilo združeno s precejšnjimi stroški. Občinski svetovalec, član stavbnega odseka, inženir Žužek, je sam napravil osnutek za regulacijo, ki je prizadela le dva zemljiška lastnika in je bila znatno cenejša. Po tem osnutku je bila spremenjena trasa od Tržaške ceste do Igriške ulice, po- tej trasi je cesta potekala v ravni črti ter se le na trgu Pred igriščem nekoliko lomila. Osnu- tek inženirja Žužka je bU sprejet in Rimska cesta je bila po njem regulirana.^s Leta 1909 je bilo v Gradišču na zemljišču Kranjske hranilnice zgrajeno nemško gleda- lišče (sedaj Drama). Nemško gledališko dru- štvo se je prvotno- zanimalo za stavbišče na prostoru nekdanje vojaške bolnišnice in oskr- bovališča med Beethovnovo, Gledališko in Ki- dričevo ulico ter Cankarjevo cesto, vendar se je premislilo.*" Kmalu po zgraditvi nemškega gledališča je Kranjska hranilnica sklenila zi- dati stanovanjski hiši na zemljišču v Gregor- čičevi ulici. Tedaj je prosila, naj se zoži ulica za gledališčem, ki se je imenovala Cesarja Avgusta ulica, od 12 na 9 m ter se ji dovoli napraviti vrtove pred hišami v obeh ulicah. Kranjski hranilnici je bilo ugodeno in spre- memba regulacijskega načrta odobrena. Ker pa je bila ulica med stanovanjskima hišama Kranjske hranilnice in gledališčem za javni promet brez pomena, služila je le trem zgrad- bam ob njej, je bila leta 1914 Cesarja Avgu- sta ulica na prošnjo Kranjske hranilnice opu- ščena, zemljišče pa prepuščeno hranilnici, ki je za to odstopila mestni občini zemljišče, ix>- trebno za razširitev Gradišča. Za gledališčem je ostala štiri metre široka zasebna pot, ki pa je morala biti vedno dostopna gledališkemu društvu, gasilcem ter javnim in varnostnim organom.*! V zvezi s parcelacijo zemljišča Kranjske stavbne družbe ob Levstikovi ulici je bil spre- menjen regulacijski načrt okoliša med Erjav- čevo in Levstikovo ulico, železniško progo ter tobačno tovarno-. Opuščen je bil okrogli trg ob stiku Levstikove ulice z ulico Na Vrtači, projektirana cesta ob Tobačni tovarni je bila zožena od 16 na 12 m, cesta ob železniški pro- gi od Erjavčeve ulice do tobačne tovarne pa od 14 oziroma 16 tudi na 12 m. Za stavbni blok ob tobačni tovarni ter ob progi južne železnice je bil določen odprt stavbni sistem z vrtovi pred hišami; prej taki vrtovi niso bili projektirani.*^ Več problemov je mestu postavljala regula- cija Mirja, zlasti Aškerčeve ceste, kar je bilo v zvezi z zgradbo obrtne šole. Komenda nem- škega viteškega reda, največji zemljiški po- sestnik na Mirju, je leta 1899 predložila mest- ni občini v odobritev parcelacijski načrt za svoja zemljišča. Ta posest se je razprostirala med Rimsko cesto na severu in Gradaščico na jugu, na vzhodu je segala do Emonske ce- ste, na zahodu pa do Lepega potu. Merila je okrog 16 ha, od teh je nad 4 ha odpadlo na ceste, ostalo pa je bilo razdeljeno na 11 sku- pin s 112 stavbnimi parcelami. Parcelacijski načrt je bil odobren le, kolikor se je skladal z odobrenim regulacijskim načrtom. Zavrnje- na je bUa razdelitev stavbnega bloka med današnjo Murnikovo in Gorupovo ulico, Aškerčevo cesto ter projektirano, a neizvedeno ulico, ki bi potekala od jugozahodnega vogala rimskega obzidja poševno čez Mirje proti Gra- daščici, kjer bi se stikala z Gorupovo ulico. Za ta stavbni blok naj bi komenda predložila nov parcelacijski načrt. Sklenjeno je bUo, naj se severna stran podaljšane Zoisove (sedaj Aškerčeve) ceste zazida v strnjenem, drugod pa v prostem odprtem sistemu brez vrtov pred hišami. Za današnjo Snežniško ulico je bila določena nova regulacijska črta.*' Ta par- celacijski načrt še ni predvideval gradnje po- slopja za obrtno šolo. Mestna občina je že nekaj let začela inten- zivno podpirati prizadevanja za preureditev in razširitev tedanjih strokovnih šol v držav- no obrtno šolo mehanično-tehnične smeri. Leta 1897 je občinski svet sklenil zgraditi za tako šolo primemo poslopje. Tedaj se je po- javilo tudi vprašanje lokacije. Prebivalci šentjakobskega okraja so zahtevali, naj bi bila obrtna šola v njihovem okolišu; razen kaznil- nice na Zabjaku, ki je imela biti opuščena, so predlagali nekatera zemljišča na Prulah. Obrtna šola naj bi bOa šentjakobskemu okoli- šu nadomestilo za deželno sodišče, ki se je imelo izseliti v drug del mesta. Mestni magi- strat se je sicer že v začetku zavzemal za Mir- je in občinski svet je aklenü, da bo sprejel ponudbo križevniškega reda za nakup sveta 158 Regulacijski načrt za Mirje 1914, MALJ, A. Spremembe In dopolnitve regulačnega načrta za LJubljano 159 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO ob podaljšani Gorupovi ulici. Toda Sentja- kobčani so to preprečili in dosegli, da je bil sklep o nakupu zemljišča na Mirju preklican in je mestna občina kupila Koslerjevo zem- ljišče na Prulah.*'' Preteklo je več let, preden so bili napravljeni in odobreni načrti za zgradbo obrtne šole in rešeno vprašanje fi- nanciranja. Ko pa naj bi že začeli graditi, je ministrstvo za javna dela zavrnilo stavbišče na Prulah zaradi mokrih tal in mivke kot ne- primerno. Tedaj se je občinski svet-ponovno odločil za Mirje, kjer so leta 1909 pričeli gra- diti.*5 Tudi tu se je pokazalo, da je svet, kjer so gradili, iz navoza in mivke ter visoka talna voda. Treba je bilo ojačati temelje, kar je ob- čutno povišalo stavbne stroške.*" Gradnja tako obsežnega poslopja je zahtevala za njen okoliš nekaj sprememb v regulacijskem načrtu. Za projektirano cesto, ob kateri naj bi poslopje stalo (sedanja Aškerčeva cesta), je bila dolo- čena širina 16 m. Pri višini šolskega poslopja, ki bi doseglo 20 m, monumentalni izvedbi glavne fasade in zaradi svetlobe šolskih pro- storov projektirana širina ne bi zadoščala. Zato je bilo sklenjeno, da se koti podaljšek Zoisove ceste razširi na njeno širino, to je na 24 m.*'' Vendar pri tej širini ni ostalo. Nemški viteški red je tej širini ugovarjal, na- to je bila širina zmanjšana od Emonske ceste do Mumikove ulice na 20 m, od tod do Trža- ške ceste, kjer bi nastal trivogelni trg, pa na 16 m. Nova ulica — najprej so jo po šolskem poslopju imenovali Obrtna ulica, pozneje je bila preimenovana po vehkem mojstru nem- škega viteškega reda v Nadvojvode Evgena cesto — je bila prvotno izvedena le od Go- rupove do Snežniške uHce.** V celoti — od Emonske do Tržaške ceste — je bila izvedena mnogo pozneje; zvezo s Zoisovo cesto, toda v skrčeni širini, je dobila leta 1924, s Tržaško pa leta 1933. V vsej regulirani širini je bila med Emonsko cesto in Gorupovo ulico odprta šele leta 1937. Na obeh koncih Aškerčeve ceste je bilo treba zemljišče za cesto odkupiti; le s težavo je prišlo do soglasja glede odkupne cene med mestno občino ter zemljiškimi lastni ki.*ä Parcelacij ski načrt križevniškega reda se na rimski zid ni oziral. Tedaj je bil zid na Mirju še zasut, odkril in odkopal ga je šele Walter Schmid, ki je odkopaval in raziskoval emon- sko zemljišče, ko so gradili obrtno šolo.^o Iz- kopani del rimskega zidu je nemški viteški red prepustil v last mestni občini pod pogo- jem, da ga ohrani. Komenda je tedaj namera- vala obdržati zemljišče med Aškerčevo cesto in rimskim zidom od Mumikove do Snežni- ške ulice. Na tem prostoru bi uredila javen park in zgradila dvoje poslopij, kjer naj bi bil nameščen emonski muzej. Zaradi ohranitve rimskega zidu je bil spremenjen regulacijski načrt tega okoliša. Ob rimskem zidu je do- ločil ureditev 14 m široke ceste, opustil pa je poševno čez Mirje projektirano ulico od Go- rupove do Snežniške uUce.^i Zemljiški posestnik, ki bi moral odstopiti nekaj zemljišča za projektirani trg na kri- žišču Bleiweisove (Prešernove), Rimske in Tržaške ceste, se je zavzemal za njegovo opu- stitev kmalu, ko je bil regulacijski načrt spre- jet. Bil je zavrnjen, trg na tem križišču, v ka- tero je imela biti speljana tudi projektirana sedanja Aškerčeva cesta, je bil potreben iz prometnih razlogev.^^ Nasprotno pa je dežel- na vlada menila, da je ta trg premajhen in da bi ga bilo treba razširiti. Predlagala je, naj bi mestna občina odkupila v ta namen še Paichlovo hišo na Rimski cesti. Občinski svet je predlog odklonil zaradi finančnih razmer in ker tako velik trg ni bil potreben. Zupan Hribar je izjavil, da bi izvedba tega načrta stala najmanj 100.000 kron. Kaj takega ni mo- goče dovoliti ne sedaj, ne v bodočnosti.^^ Ko je Kranjska stavbna dmžba parceUrala del svojega zemljišča onstran proge južne že- leznice ob Cesti na Rožnik, je bil izdelan re- gulacijski načrt za ta mestni okoliš do mestne meje. Vzporedno z železniško progo je načrt predvidel na obeh straneh 12 m široko cesto. Na zahtevo deželne vlade je bila širina Ceste na Rožnik povečana od 10 na 12 m, smer pa je glede na terenske razmere ostala ista, dasi je deželna vlada priporočala, naj bi jo spe- ljali čimbolj v ravni črti. Cesta skozi sredo parceliranega zemljišča od Ceste na Rožnik proti občinski meji je bua prvotno projekti- rana kot večkrat lomljena, pozneje je bila potegnjena v ravni črti (današnja Skrabčeva ulica). Na vzhodni meji tobačne tovarne pro- jektirana ulica je bila pomaknjena 16 m proti vzhodu.^ V Krakovem je bil spremenjen zazidalni načrt stavbnega bloka ob Emonski cesti med Krakovsko in Gradaško ulioo. Po- regulacij- skem načrtu je bil določen odprt stavbni si- stem, na prošnjo prizadetih posestnikov so ga spremenili v strnjenega.Odobren je bil iz- popolnjen regulacijski načrt za Trnovo za- hodno od Zelene poti. Za ta okoliš je bil do- ločen odprt stavbni sistem brez vrtov pred hišami, le za vzporedno cesto med Cesto v Mestni log in Potjo na Pasji brod ter za po- daljšano Cesto na Loko, ki je bila projektira- na proti severu do okrožne ceste, je bilo pred- videno, da bodo pred hišami 5 m široki vrtovi. Višina stavb ne bi smela presegati enega nad- stropja, dovoljeno pa je bilo zidati tudi prit- lične hiše.^ 160 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika Načrt za regulacijo trga Tabor 1913, MALj, Reg. I fase. 1232, V/7b št. 19.585/1910 rv. Gradbeni razvoj šentpetrskega okoliša je bil združen s parcelacijo škofijskega zemljišča (škofove njive), segalo je od cerkve do' Ra- deckega (Vidovdanske) ceste, ki je tedaj po- tekala še diagonalno čez Tabor. Zemljišče je merilo 7,8 ha, na stavbišča je odpadlo 5,3 ha, na ceste in trge 2,5 ha. Parcelacijski načrt je glede zazidave predvideval dve varianti, po prvi je prevladoval strnjeni, po drugi odprt zazidalni sistem. Občinski svet se je odločil za prvo varianto, po kateri naj bi bilo' strnjeno zazidanih 49 od skupno 69 stavbišč.^'' Na tem zemljišču sta bila projektirana dva trga, pred cerkvijo sv. Petra in pred pehotno vojašnico. Trg pred cerkvijo naj bi bil zaklju- ček notranje okrožne ceste ob njenem stiku z zunanjo okrožno cesto.^ Ker notranja okrož- na cesta kot glavna prometna žUa skozi sre- dino mesta ni bila izvedena, trg pri sentpetr- ski cerkvi sedaj nima tistega arhitektonskega in prometnega pomena, kot mu ga je regu- lacijski načrt določil. Se nekaj let potem, ko je mesto pridobilo škofijsko zemljišče, je na prostoru, določenem za trg, bila njiva. Spo- mladi leta 1905 so bih na njem urejeni nasa- di po načrtih mestnega vrtnarja Hejnica.^^ Nekako v istem času je bila urejena tudi oko- lica okrog cerkve sv. Petra, kjer je bil po- rušen star, že razpadajoč zid in postavljena nova železna ograja na zidanih podstavkih in urejeni nasadi po načrtu arhitekta Plečnika. Pri svojem načrtu se je Plečnik oziral — tako je sporočil županu — na značaj Sv. Petra ce- ste, ki je usmerjena proti cerkvi, ter na njen podaljšek. Zaloško cesto, kjer se začenjajo pri deželni bolnišnici zgradbe, pred katerimi so vrtovi. »Naravno je torej, da se z zelenjem resp. predvrti že pri cerkvi prične tam, kjer ena cesta preneha in druga nova započenja. S tem se ne doseže samo nova lepa veduta, mar- več tudi zgine v veliki meri v oči bodeča na- paka: v zlomljeni poševni axi stoječa cerkev, končno pa še pokrije nelepe raztrgane cerkve- ne facade na Vodmatsko (tj. Zaloško) cesto. Projektiram namreč ne samo živo< mejo za železnim omrežjem — temveč za to' naj se vsade mladoletna jagnjeta.«^" Trg pred vojašnico je moral čakati na ure- ditev — sedaj je sicer druga kot prvotno zamišljena — več kot dvajset let. Po regu- lacijskem načrtu je diagonalno čez trg pote- kala Radeckega cesta, ki je potem imela na- daljevanje v Prisojni ulici. Fabiani jo- je nadaljeval v svojem načrtu v isti smeri ne- kako do okrožne ceste oziroma do železniške proge ter s tem poudaril njen pomen kot ra- dialno usmerjene ceste. Po njegovem načrtu naj bi bila Radeckega cesta poleg Dunajske glavna zveza z delom Ljubljane, ki se je pri- čel razvijati severno od železniške proge. Po- trebna je bila ta zveza tudi zaradi novega po- kopališča. Fabiani ga je projektiral nekako na sedanjem mestu. Na križišču Radeckega ceste s progo bi se stikale najvažnejše ceste severovzhodnega dela mesta.Z izvedbo tega načrta bi bila verjetno zveza mestnega sredi- šča z omenjenim mestnim delom ugodneje urejena, kot pa je danes. V tem primeru bi seveda tudi trg Tabor dobil drugačno obliko. Zdi se, da so na opustitev Radeckega ceste čez trg mislili že takrat, ko je bilo škofijsko zemljišče parcelirano. Parcelacija je bila iz- vedena ne glede na potek te ceste ob bivšem škofijskem zemljišču. Toda šele leta 1913 je bil spremenjen regulacijski načrt za trg Ta- bor. Po prvem načrtu bi bil ob cesti pred vojašnico 25 m širok park, ostali del trga bi bU razdeljen na staybisca, diagonalno čez trg vodeča Radeckega cesta pa opuščena.^^ Zoper tako spremembo je bUo več pritožb; pritoži- 161 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO tel j i so zahtevali, naj ostane v veljavi prvotni regulacijski načrt. Tudi nekdanji župan Hri- bar je odločno nastopil zoper zazidavo trga, kajti trgi so pljuča, s katerimi mesta dihajo. Svoj protest je zaključil: »Napravite na trgu park, otroško igrišče, pašnik ali — navsezad- nje tudi — puščavo, samo ne zazidajte ga.«^^ Občinski svet ugovorov ni upošteval, svoj sklep o spremembi regulacijskega načrta je le nekoliko prenaredil. Med 25 m širokim parkom in za stavbišče določenim južnim de- lom trga naj bi potekala 12 m široka cesta; stavbišča bi smela občina uporabiti za posta- vitev kakega javnega poslopja. Trg naj bi se trenutno le izravnal in priredil za otroško igrišče brez posebnih nasadov."* Vendar mest- na občina tedaj spremembe regulacijskega načrta ni mogla uvelja-viti, deželna vlada ji je odrekla odobritev. Razlog je bila opustitev Radeckega ceste čez trg. S tem je bila proti železniškemu podvozu na Smartinski cesti ra- dialno usmerjena cesta v svoji smeri preki- njena in odrezana. Radeckega cesta pa je še edina ohranjena radialna prometna žila iz središča mesta v severovzhodni smeri in ima zato že sedaj velik pomen, ki pa bo še na- rasel glede na edini podvoz pod progo južne železnice in glede na razvoj severovzhodnega mestnega dela. Koristi prometa in zdravega gradbenega razvoja tamkajšnjega okoliša za- htevajo, da ta radialna cesta v svoji glavni, po naravnih razmerah določeni smeri po možnosti ostane. Sicer je büa ta smer s sploš- nim regulacijskim načrtom z določitvijo trase za Prisojno ulico neugodno prekinjena, ven- dar je mogoče to pomanjkljivost vsaj delno popraviti, ker je vogal med Prisojno in Vo- jaško (Maistrovo) ulico še nezazidan."= Te po- bude pa mestna občina ni upoštevala. Leta 1919 je občinski svet ponovno sklenil spre- membo regulacijskega načrta in opustitev Ra- deckega ceste čez trg Tabor. Obenem je mestna občina prodala Društvu za zgradbo sokolskega doma Sokola I večji del zemljišča za zgradbo doma ter telovadišča."" Najprej je bilo na trgu urejeno telovadišče, leta 1926 pa je bil zgrajen dom. Leta 1934 je mestna ob- čina odstopila Sokolu I nadaljnji del trga za preureditev v lahkoatletske naprave. Tedaj je büo sklenjeno, da se nasadi ob Metelkovi ulici opustijo, ker je površina za park pre- majhna."'' Leta 1896 je bil priključen mestni občini Stari Vodmat. Deželna vlada je prvotno büa glede značaja stavb za uvrstitev Vodmata v zunanji stavbni okraj, kjer torej ne bi veljali vsi predpisi stavbnega reda. Mestna občina je z odločitvijo dalj časa odlašala, šele leta 1899 je predlagala, naj se, ker je v tamkajšnjem okolišu več dobrodelnih zavodov (deželna in gamizijska bolnišnica, gluhonemnica), uvrsti v notranji gradbeni okraj. To se je tudi zgo- dilo. Mestni stavbni urad je izdelal regula- cijski načrt za Stari Vodmat. Ker se je južna železnica tedaj ukvarjala z načrti za pre- ureditev kolodvora in je büa uravnava cest čez železniško progo in ob njej odvisna od te preureditve, je bua odobrena le regulacija Smartinske in Zaloške ceste ter Cegnarjeve in Holzapflove ulice. Za Smartinsko- cesto je biLa določena širina 20 m, za Zaloško 14, za Cegnarjevo in Holzapflovo uHco pa 12 m. Ta regulacijski načrt je dopuščal v Vodmatu gradnjo pritličnih hiš, za Smartinsko in Za- loško cesto je bil določen odprt stavbni sistem z enonadstropnimi hišami."^ Leta 1905 je bil za Stari Vodmat izdelan nov regulacijski na- črt na domnevi, da bosta z razširitvijo kolo- dvora opuščena prelaza čez progo na Smar- tinski cesti in v podaljšanju poti, ki je vodila mimo Friškovca do Dovozne ceste (ob želez- niški progi). Namesto teh dveh prelazov bi zvezo z mestom onkraj železnice tvorüa pro- jektiran podvoz v podaljšani Metelkovi ulici in že obstoječ podvoz pod progo dolenjske železnice na koncu novo projektirane ulice, ki vodi od Vodmatskega trga proti severo- vzhodu (Poljska danes Domžalska cesta). Za- radi zveze posameznih križišč s progo je bila projektirana od prelaza na Zaloški cesti ob nasipu dolenjske železnice do Smartinske ce- ste 12 m široka cesta, ki je büa ob posestni meji garnizijske bolnišnice že izvedena."^ Te- ga regulacijskega načrta deželna vlada ni odobrila. Zoper projektirane ulice ni imela pomislekov, dasi je bila za nekatere prečne ulice določena širina 9 ali 10 m, kar ni ustre- zalo predpisom stavbnega reda. Ker so bile ob teh ulicah povečini novo zgrajene hiše, se širina ni dala spremeniti. Malo- posrečen je bil regulacijski načrt glede Vodmatskega trga, bil je preozek in naj bi se razširil. Deželni vladi se tudi ni zdelo primerno, da je bila širina za Smartinsko cesto — glavno cesto proti pokopališču — le 12 m, sedanja Njego- ševa pa naj bi bila 20 m široka. Zemljišče med tema cestama ob njihovem stiku je bilo zaradi svoje oblike za stavbišče neprimerno.'"' Tudi novi regulacijski načrt, ki je bil nato izdelan, ni bil ugodneje sprejet. Za okoliš severno od Vodmatskega trga je bil popol- noma predelan, ni pa bil izboljšan. Ta trg je bü po načrtu razširjen na 46 m, toda le na zahodu, dasi bi ga büo glede na ceste, usmer- jene vanj na severu in jugu, primerneje raz- širiti na vzhodu. Zato je deželna vlada naro- čila, naj ostane pri prejšnjem načrtu. Izvedejo naj se le korekture, ki so potrebne zaradi 162 ČASOPIS za SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika podvoza na Smartinski cesti in razširitve ti- rov, razširi naj se Vodmatski trg tudi na vzhodu in regulacijska črta Stare poti od Vodmatskega trga do Zaloške ceste naj se na eni strani določi vzporedno s fronto tram- vajske remize. Mestna občina je v glavnem ugodila zahtevam deželne vlade, le poti Za vrti ni opustila. Ker je deželna vlada na opustitvi Za vrtov vztrajala in zahtevala, da se podaljša zahodna s Poljsko (Domžalsko) cesto vzporedna ulica do Bohoričeve, je ob- činski svet regulacijski načrt prilagodil nje- nim zahtevam s pridržkom, da bodo Za vrti opuščeni, ko bo Poljska cesta uravnana.''^ Okrožni cesti —v tem okolišu je bila pro- jektirana v poteku Njegoševe ceste — je bila prvotno določena širina 20 m. Leta 1914 je bilo sklenjeno širino skrčiti na 12 m, ker se je s tem pridobilo zemljišče za dve stavbišči. Zoper ta sklep je bilo več pritožb, ki jih je mestna občina zavrnila. Deželna vlada je spremembo odobrila, nasvetovala pa je, naj se za smer in os okrožne ceste med Smartin- sko cesto in Cesto na južno železnico (Masa- rvkovo cesto) obdrži podaljšana os Ahaci j eve ceste (današnje Njegoševe) od Zaloške do Smartinske ceste.''^ Tako zožena okrožna ce- sta seveda ni mogla dobiti tistih funkcij in tistega pomena, ki naj bi ga imela po zamisli njenega avtorja, arhitekta Fabianija. v. V drugih mestnih okoliših so bile spremem- be in dopolnitve regulacijskega načrta le ne- pomembne. Nekaj teh sprememb je bilo na na Poljanah, med Poljansko cesto in Streli- ško ulico, ter v okolišu Domobranske vojaš- nice. Leta 1902 je mestna občina kupila Del Cottovo zemljišče med Poljansko cesto, Ciril Metodovo uUco (sedaj Ulico talcev), Elizabet- no cesto (Zrinjskega ulico) in novo ulico, ki bo Kuhnovo cesto (Saranovičevo ulico) vezala s šentpetrskim mostom, sedaj je to Zarnikova ulica. To zemljišče je mestna občina kupila, da bi ga delno zamenjala z državo za stav- bišče nekdanjega licealnega poslopja na Vod- nikovem trgu, kjer je bila prej gimnazija in je danes živUski trg. Naučno ministrstvo je prvotno nameravalo graditi poslopje za II. državno gimnazijo na prostoru starega liceal- nega poslopja. Mestna občina pa je hotela to zemljišče na vsak način pridobiti za tržnico in po vztrajnih prizadevanjih župana Hri- barja se ji je tudi posrečilo, da ga je država odstopila v zamenjavo za stavbišče II. držav- ne gimnazije ter za doplačilo zneska 20.000 kron.'' Ob parcelaciji Del Cottovega zemlji- šča je bilo sklenjeno, da se projektirana Strossmayerjeva ulica zoži od 14 na 12 m. Predlagano je bilo, da se ravno tako zoži Ci- ril-Metodova ulica, toda v tem primeru je občina morala obdržati širino 14 m, kakor se je zavezala vladi zaradi gimnazijskega po- slopja.''* Komunikacija, katere del je danes Ulica talcev, je bila projektirana od Krekovega trga do Zarnikove ulice in naj bi razbremenila promet na Poljanski cesti. Toda ta sicer po- trebna uhca je izvedena le od Strossmayer- jevo do Zarnikove ulice; lastniki obsežnih vrtov med Krekovim trgom in Strossmayer- jevo ulico jih niso hoteli spremeniti v stav- bišča in zato ni bilo prilike, da bi tam napra- viU cesto. Tudi glede opustitve dela ulice med Zarnikovo in Zrinjskega ulico je občinski svet na zahtevo tamkajšnjega zemljiškega posest- nika ponovno razpravljal. Ker pa je bila ta cesta predvidena že v razdelilnem načrtu pri- zadetega zemljišča in je bil velik del zem- ljišča na podlagi te razdelitve že prodan ter so novi lastniki z izvedbo ceste računali, je bila zahteva po opustitvi zavrnjena.''^ Ob Domobranski cesti je bil projektiran manjši trg, po sklepu občinskega sveta je bil opuščen, da ne bi bil zemljiški posestnik pre- več prizadet zaradi odstopa sveta.''^ Cesta, projektirana na levem bregu Gruberjevega kanala, je bua podaljšana od poljanskega mostu naprej do pomerijalne meje kot obrež- na cesta v širini 14 m. Od te obrežne ceste (Tumsko nabrežje) se je odcepila glavna do- vozna pot do Codellijevega gradu; ta pot je bila projektirana za razširitev na 12 m. Ob progi dolenjske železnice je bila napravljena 12 m široka cesta.'''' Regulacijskega načrta mesto ni moglo iz- vesti na Prulah, kjer je bila Samassova to- varna. Po regulacijskem načrtu naj bi bila Tesarska ulica podaljšana do Prul, Sredina (Prijateljeva ulica) pa do Zvonarske ulice. Obe komunikaciji bi potekali čez Samassovo zemljišče. Lastnik je temu ugovarjal, ker bi izvedba regulacijskega načrta ovirala razši- ritev njegove tovarne. S svojim ugovorom je uspel, deželna vlada projektiranega podalj- šanja obeh ulic ni odobrila. Ponudil pa je pozneje mestni občini brezplačno zemljišče za cesto ob obrežju Ljubljanice (Prule) ter za 12 m široko ulico, ki naj bi Sredino- ob jugo- vzhodni strani njegovega posestva vezala s Prulami. Regulacijski načrt je bil v tem smi- slu spremenjen, na nasvet deželne vlade je bila ulica (Praprotnikova) ob jugovzhodni meji Samassovega posestva iz prometnih raz- logov potegnjena do Karlovške ceste.''» 163 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO VI. Dasi SO bile posamezne spremembe in do- polnitve povečini le bolj malenkostnega zna- čaja, so vse skupaj regulacijski načrt v ne- katerih pogledih bistveno spremenile. Črtani so bili skoraj vsi projektirani trgi, ki bi, arhi- tektonsko primerno urejeni, gotovo povzdig- nili estetsko podobo mesta. Druga značilnost številnih sprememb regulacijskega načrta je bila zožitev ali celo opustitev posameznih no- vo projektiranih ulic. Vse te spremembe, opu- stitev trgov in ulic oziroma zožitev, je nare- kovala želja po varčevanju. Občinski svet se je v vsakem primeru raje odločil za ožjo cesto, da je mestna občina prihranila na investicij- skih in vzdrževalnih stroških. To stališče je bilo morda upravičeno pri nekaterih ulicah, za katere ni bil predviden večji promet. Kot kratkovidno pa moramo obsoditi zoževanje in opuščanje ulic in cest, ki jih je regulacijski načrt določal kot glavne komunikacije, npr. zunanjo in notranjo okrožno cesto ter neka- tere radialne ceste. Večina sprememb je prvotni regulacijski načrt poslabšala, zato je treba obžalovati, da sta — potem ko je bil uveljavljen — prevladala prevelika varčnost in tesnosrčnost. OPOMBE Vse arhivaUje, na katere se sklicujem, so v Mestnem arhivu v Ljubljani. 1. Cod. III/49-1897, fol. 319' si. — 2. Cod. III/51-1898, foL 167 sL: Cod. 111/53-1899, fol. 206 si. — 3. Cod. III/47-1896, fol. 30' si. — 4. Maks Fabiani, Poročilo k načrtu občne regulacije stolnega mesta Ljubljane. Du- naj 1895, str. 7, ter Erläuterungs-Bericht zum Entwürfe eines Regulierungs-Planes der Stadt Laibach. Wien 1895, str. 7. — 5. Cod. III/49-1897, fol. 195 sl. — 6. Cod. 111/59-1902, fol. 6'. — 7. Reg. I fase. 1511, št 7736/1902; Cod. III/59-1902, fol. 205 sl. — 8. Reg I fase. 1511, št. 7736/1902. — 9. Reg. I fase. 1788, XVI/2 št. 11.018/1913; Va- ria Lab. II Glavni odbor za osuševanje Barja, fase. 8, št 82/1913, št 42/1914; fase. 9, št 3/1915. — 10. Reg. I fase. 1589, V/4 št. 1277/15; fase. 1590, V/4 št 957/16. — 11. Cod. III/54-1899, fol. 45' sl. — 12. Reg. I fase. 1540, št 36.146/1911; Cod. III/69-1911, fol. 83 sl. — 13. Cod. III/59-1902, fol. 270 sl. — 14. Cod. III/61-1903, fol. 348 sl. — 15. Cod. III/54-1899, foL 47'. — 16. Cod. III/73-1915, fol. 19 sl. — 17. Cod. III/45-1895, fol. 269 sl., 287 sl. in 344 sl. — 18. Cod 111^46-1896, fol. 261' sl. — 19. Vlado Valenčič. Prv-i ljubljanski regula- cijski načrt. Kronika XV/1967, št. 2, str. 83. — 20. Reg. I fase. 1147, fol. 273 sl. in 299. — 21. Cod. III/54-1899, fol. 46 sl.; Reg. I fase. 1147, fol. 339 sl. in 370 sl. — 22. Reg. I fase. 1147, fol. 436 sl.; Cod III/56-1900, fol. 278' sl. Prim. Nace Sumi, Arhitektura secesijske dobe v Ljubljani. Ljubljana 1954, str. 24 sl. — 23. Reg. I fase. 1147, fol. 407. — 24. Reg. I fase. 2070, št. 4371 in 4547/99; Cod. III/53-1899, fol. 134 sl. — 25. Reg. I fase. 2070, št 23.149/99; Cod. III/54-1899, fol. 336 sl. — 26. Cod. III/95-1938, fol. 202 sl. — 27. Cod. III/62-1904, fol. 308 sl. — 28. Reg. I fase. 1227, fol. 394 sl., 424 sl.; Cod. III/57-1901, fol. 246' sl.; Cod. III/58-1901, fol. 5' sl. — 29. Reg. I fase. 1227, fol. 569 sl. 635 sl. in 648 sl.; Cod. III/59-1902, fol. 241 sl.; Cod. IIL/61-1903, fol. 345' sl. — 30. Reg. I fase. 1227, fol. 667 in 684 sl.; Cod. III/73-1915, fol. 189; Cod. III/75-1917, fol. 156' sl. — 31. Reg. I fase. 1227, fol. 696 sl. — 32. Cod. III/52-1898, fol. 164' sl. — 33. Cod. III/54- 1899, fol. 181' sl. — 34. Reg. I fase. 1147, fol. 408 sl., 422 sl.; Cod. III/55-1900, fol. 90 sl. — 35. Reg. I fase. 964, fol. 608 sl.; Cod. III/56-1900, fol. 273; Cod. 111/57-1901, fol. 14' sl. in 83 sl. — 36. Cod. III/67-1909, fol. 308 sl.; Cod. III/68-1910, fol. 34' sl.; Reg. I fase. 1508, št 29.519/1909. — 37. Cod. III/23-1872, fol. 85 sl. — 38. Cod. III/65- 1907, fol. 40'. — 39. Reg. I fase. 2070, št 17.942/ /1898; Cod. III/50-1898, fol. 226' sl. — 40. Cod. VI/2-1908, str. 262; Cod. VI/3-1909, str. 25 sl. — 41. Cod. III/70-1912, fol. 38; Cod. III/72-1914, fol. 68 sl. — 42. Cod. IIL/72-1914, fol. 207 sl. — 43. Reg. I fase. 1153, fol. 82 sl.; Cod. 111/54-1899, fol. T sl. — 44. Reg. I fase. 1165, fol. 226 sl., 256' sl.; Cod. III/56-1900, fol. 181 sl., 271' sl.; Cod. III/57-1901, fol. 5 sl., 105' sl, 261' sl. O pripravah za gradnjo obrtne šole prim, članek Jožefa Reisnerja, Zgodovina našega zavoda. Spo- minska knjiga 1888—1938. Ob 50-letnici izdala Državna srednja tehniška šola v Ljubljani. 1938. Str. 51 sl. — 45. Cod. III/67-1909, fol. 212' sl. — 46. Cod. VI/3-1909, 1910, str. 243 sl. — 47. Reg. I fase. 1508, XVI/1 št 21.906/1909; Cod. III/67-1909, fol. 222 sl. — 48. Cod. III/70-1912, fol. 172 sl.; Reg. I fase. 1153, fol. 129 sl. — 49. Reg. I fase. 1931, XVI/1 št 14.109; II A/6 št 47.663/37; Reg. IV št 23.800-45/36, 214,261/37. — 50. Josip Klemene, Zgodovina Emone. Zgodovina Ljub- ljane. Prva knjiga: Geologija in arheologija. Ljubljana 1955, stri 333 sl. — 51. Cod. III/68-1910, fol. 186 sl. in 206' sl.; Cod. III/72-1914, fol. 204 sl. — 52. Cod. III/49-1897, fol. 216 sl. — 53. Cod. III/67-1909, fot. 10' sl. — 54. Cod. III/6O-1902, fol. 201' sl.; Cod. III/61-1903, fol. 441' sl. — 55. Reg. I fase. 1785, XVI/2 št 31.728/1911; Cod. III/69- 1911, fol. 82' sl. — 56. Cod. III/71-1913, fol. 121' sl., 307' sl. — 57. Reg. I fase. 1209, št 3046/1901; Cod. III/56-1900, fol. 254 sl. — 58. Vlado Va- lenčič. Prvi ljubljanski regulacijski načrt. Kro- nika XV/1967, št. 2, str. 80. — 59. Reg. I fase. 1255, fol. 180; Cod. IV/21-1905, fol. 71. — 60. Reg. I fase. 1543, XVIII/3, št 9063/02; Cod. III/61- 1903, fol. 433. Ni torej točno, kar navaja Sumi, n. o. m. str. 26, da je načrt za prvotno ureditev trga pred sv. Petrom Plečnikovo delo, Plečnik je napravil načrt le za ograjo in nasade okrog cerkve. — 61. Maks Fabiani, Regulacija dežel- nega stolnega mesta Ljubljane. Dunaj 1899, str. 5 sl. — 62. Reg. I fase. 1232, fol. 507 sl.; Cod. III/71-1913, fol. 53 sl. — 63. Ivan Hribar, Zazi- dava trga Tabor. Slovenski narod 15. februarja 1913, št 38, str. 4. — 64. Cod. III/71-1913, fol. 310' sl. — 65. Reg. I fase. 1232, fol. 557 sl. — ; 164 CAS OP IS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA 66. Cod. III/77-1919, fol. 191'. — 67. Cod. III/91- 1934, str. 59 si. — 68. Cod. III/53-1899, fol. 276 si. — 69. Reg. I fase. 1515, XVI/2 št. 16.187/03; Cod. III/63-1905, fol. 129 si. — 70. Reg. I fase. 1515, XVI/2 st. 16.187/03. — 71. Reg. I fase. 1515, XVI/2 št. 16.187/03; Cod. III/6fr-1908, fol. 55' si.; Cod. III/68-1910, fol. 124 si. — 72. Reg. I fase. 1783, XVI/1 št 22.211/913; Cod. III/72-1914, fol. 267 sL; Čod. III/73-1915, fol. 21 sL; Cod III/76- 1918, fol. 53 si. — 73. Cod. III/57-1901, fol. 113 si.. 127 sL, 166 si.; Cod. III/58-1901, fol. 9,360' si.; Cod. III/60-1902, fol. 30', 79', si., 191' si. — 74. Cod. III/61-1903, fol. 186 si. — 75. Cod. III/57-1901, fol. 270 si.; Cod IU/58-1901, fol. 87 si. — 76. Cod. III/60-1902, fol. 114 si. — 77. Cod. III/63- 1905, fol. 130' si. — 78. Cod. III/64-1906, fol. 54' sL; Reg. I fase. 1210, fol. 570 si. in 588 si.; Cod. III/66-1908, fol. 251 si. 165 kronika časopis ZA slovensko krajevno zgodovino ZBIRKA VOJAŠKIH UNIFORM V POKRAJINSKEM MUZEJU V MARIBORU SERGEJ VRISER Pričujoče vrste sem namenil muzejski pa^ nogi, ki je v Sloveniji dokaj skromno razvita — področju vojaških uniform in edini po- membnejši slovenski zbirki starejših uniform v mariborskem Pokrajinskem muzeju. Zbirke uniform, ki jih varujejo danes šte- vilni muzeji-na svetu, so nastale zelo- različno, v splošnem pa bi jüi mogli deliti v dve sku- pini. V prvo se uvrščajo specializirani vojni muzeji, ki se v okviru vojne zgodovine siste- matično ukvarjajo tudi z razvojem vojaške noše in dopolnjujejo zbirke s tekočimi novost- mi in spremembami uniform (npr. vojni mu- zej v Pragi). Tu gre povečini za osrednje voj- ne muzeje raznih držav, od katerih iniajo več- je celo muzeje za posamezne rodove vojske (npr. Francija, Italija, ZDA). V drugo skupino sodijo zbirke uniform, ka- terih raba je bila kakorkoli povezana z ozem- ljem, na katerem muzej deluje. V prvi vrsti so to muzeji na ozemljih nekdanjih vojnih operacij, ki prikazujejo poleg drugih spomi- nov tudi uniforme vojskujočih se armad (npr. muzeja v Gorici in Vidmu za italijansko-av- strijsko fronto 1915/18, naši muzeji NOB). V to skupino spadajo razumljivo tudi uniforme, ki niso vezane na vojne dogodke, npr. unifor- me vojaških enot, ki so stalno ali občasno bivale na določenem ozemlju in se uvrščajo v muzejski prikaz po svojem kulturnozgodovin- skem pomenu. Poleg muzejev velja omeniti tudi zbirke za- sebnih zbiralcev uniform. Z njimi so se ukvarjali v preteklosti večinoma ljudje iz fevdalnih in oficirskih krogov, pogosto pa tu- di slikarji, ki so- potrebovali vojaške noše in opremo za slikanje zgodovinskih tem (Histo- rienmaler). Med zbirkami te vrste je bila do- kaj znana zbirka slikarja C. L. HoUitzerja, ki je pozneje prešla v posest dunajskega voj- nega muzeja. Omenimo naj še zbirke uniform, ki sicer uradno nimajo tega naslova, saj njih namen ni v zbiranju in ohranjevanju vojaških obla- čil za muzejske namene, marveč za praktično uporabo. To so uniforme, ki jih hranijo v fundusih različnih gledališč in izposojevalni- cah kostumov. V mnogih izmed teh kolekcij so bile pravcate redkosti in so zato našle pot v muzeje. Tako je npr. beograjsko narodno gledališče predalo vojnemu muzeju pomemb- no zbirko starosrbskih uniform in pokrival. Po tem bežnem pregledu si oglejmo, kako je nastala mariborska zbirka uniform. Prvi predmeti za to zbirko so priromali iz zasebne lasti v muzej že ob njegovi ustanovitvi leta 1904. To so bile nekatere avstro-ogrske unifor- me iz preteklega stoletja. Do zloma avstrijske monarhije se zbirka ni bistveno povečala, nekoUko bolje pa je bilo v času med obema vojnama, ko je muzej pridobil poleg orožja iz prve svetovne vojne tudi nekaj delov uni- form. V tem času je bilo v posesti nekaterih bivših avstro-ogrskih oficirjev v Mariboru večje število uniform. Del te posesti se je med drugo vojno žal izgubU, kar je ostalo, pa je po osvoboditvi zbral mariborski Pokrajinski muzej. Ze od ponovne otvoritve leta 1947 da- lje je v muzeju v okviru stalne zbirke tudi manjša razstava orožja in uniform, večji del gradiva pa doslej še ni bil razstavljen. Ker je mariborski muzej v minulih letih zavestno razvijal kompleksno muzejsko dejav- nost, je posvečal pozornost tudi zbirki uni- form in jo je skušal povečati. To je storil z manjšimi odkupi, na pomoč pa mu je pri- skočilo tudi mariborsko gledališče, ki je — kakor so to storila mnoga gledališča na svetu ¦— uvidevno dopolnilo našo zbirko z izvirnimi vojaškimi nošami iz svoje garderobe kostu- mov. Zbirka je tako do danes znatno narastla in šteje 32 vojaških suknjičev in plaščev, 105 pokrival in 82 kosov različne vojaške opre- me — epolet, ešarp, portepejev, vrvic itd. Sestav zbirke je glede na izvor uniform . nekoliko nenavaden. Razumljivo se zdi, da je največ predmetov iz opreme nekdanje avstro- ogrske armade, le šibko pa je zastopana, biv- ša jugoslovanska vojska. Proti pričakovanju veliko je število nemških uniform in pokrival iz časov pred letom 1918. Te uniforme je pri- dobil muzej od mariborskega gledališča, tja pa so jih zelo verjetno pripeljali v času oku- pacije iz kakega gledališča v Nemčiji kot »kulturno pomoč« in dopolnitev garderobe mariborske gledališke hiše. Najmanjšo skupi- no sestavlja slednjič nekaj francoskih vo- jaških rekvizitov. Iz povedanega bi sledilo, da bi mariborsko zbirko mogli uvrstiti v drugo skupino zbirk, ki smo jih našteli v začetku, saj je večji del gradiva — avstro-ogrske in jugoslovanske uni- forme — bolj ali manj povezan s preteklostjo Maribora, njegovega širšega okolja in ostale Slovenije. S pridobitvijo nemških in drugih uniform, ki niso imele neposredne zveze z zgodovinskim dogajanjem pri nas, pa se je značaj zbirke znatno spremenil: postala je za- nimivejša tudi s širšega kulturnozgodovinske- ga gledišča, posebej z gledišča razvoja mod- nega in vojaškega oblačila nasploh, ki mu je 166 Časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika mariborski muzej v zadnjih letih posvetil večjo pozornost. V naslednjem podajam kratek pregled naj- pomembnejšega gradiva po posameznih drža- vah. Ker je namen sestavka, da poda samo okvirno informacijo o področju, ki ga doslej pri nas nismo obravnavali, sem se zavestno ognil nadrobnejšim opisom predmetov, pač pa sem skušal bežno orisati njihov izvor, upo- rabo in morebitne menjave njihovih obhk. V pregled nisem vključil policijskih in uradni- ških uniform, prav tako tudi ne omenjam orožja — sabelj, nožev itd., ki je sicer sodilo k vojaški noši. avstro-ogrske uniforme Najstarejši predmeti v zbirki avstro-ogrskih uniform so iz prve polovice XIX. stoletja. Prvi je kirasirski oficirski šlem iz dobe Fran- ca I. ali morda iz zgodnje dobe Ferdinan- da L, za kar govori monogram F. I. Slem ima značilno trikotno obliko senčnika in ukrivljen greben, manjka mu le volnena čmo-rumena »gosenica« (Raupe), ki je krasila greben po vsej dolžini. Sleme te vrste so okoli leta 1840 zamenjali z drugimi, ki so imeli ne- koliko nižji greben, v petdesetih letih XIX. stoletja pa jih je slednjič spodrinil lažji dra- gonski šlem, ki je ostal v rabi do prve svetov- ne vojne. Iz istega časa kot kirasirski šlem je bržko- ne huzarska oficirska torbica, tako imenova- na »sabretache« ali »Säbeltasche«. Torbica je usnjena, na sprednji strani ima na rdečem blagu cesarski monogram F. I. Ta del vojaške opreme je bil v splošnem v rabi samo pri hu- zarjih in ga srečujemo v prvi polovici XIX. stoletja le še pri oficirjih. Torbico so nosili na dolgih jermenih ob sablji in je imela v tem času izključno dekorativen pomen. S spremembami uniforme v drugi polovici XIX. stoletja je sabretache izginila iz opreme av- strijskih huzarjev, ohranila pa se je pri Nem- cih vse do leta 1914. Drugo najstarejše pokrivalo v zbirki je grenadirska medvedja kučma iz časa okoli leta 1840. Za ta čas bi pričala oblika kučme. Grenadirji so nosili že od XVIII. stoletja da- lje na kučmah ščitke z dvoglavnim orlom, v času nastanka naše kučme pa' so to značko zamenjali drugo v obliki goreče granate. Tudi naša kučma ima tak znak, vendar ni iz- viren in so ga verjetno pritrdili na kučmo pozneje v gledališču, od koder smo pokrivalo pridobili za muzej. Tudi senčnik kučme je odrezan. Iz kirasirske opreme druge polovice XIX. stoletja sta dva oficirska prsna oklepa. Izde-, lana sta iz črno lakirane pločevine in imata medeninaste okrasne vložke in gumbe. Te oklepe, ki so ščitUi samo- oprsje, so si kira- sirji pripasovali prek ramen in hrbta s poseb- nimi naramnicami. V naši zbirki so rdeče oficirske naramnice s pozlačenimi gumbi in kovinskimi gumbnicami. Prsne oklepe so upo- rabljali v avstrijski vojski sorazmerno dolgo, saj so jih odpravili šele leta 1860. Pločevinasti oklepi so služili seveda samo za parado in so jih za bojne namene zamenjali z železnimi. V zbirki imamo tudi oklep te vrste. Arhaična posebnost, ki se je ohranila še iz XVIII. stoletja, so bili v avstrijski vojski suknjiči iz belega sukna. Konjenica, lovci in pehota so jih nosili do leta 1868, ko so jih slednjič zamenjali s temno in svetlo modrimi ter sivo zelenimi. V mariborski zbirki imamo samo en primerek v slovenski narodni pesmi tolikanj opevane »suknje bele«. To je oficir- ski pehotni suknjič z oranžno rumenimi na- šitki in dvema vrstama gumbov. Kroj bi go- voril za čas okoli šestdesetih let, oranžno bar- vo pa je imel v tem času pehotni polk št. 59. K opisani beli uniformi so sodile svetlo modre dolge hlače, ki se žal niso ohranile, pač pa je iz istega časa oficirska paradna ča- ka. Oblika čak se je pogosto menjavala: od visoke z usločenim valjem pa vzorcu modne- ga cilindra v času bidermajerja se je prek nekaterih različic v petdesetih in šestdesetih letih XIX. stoletja razvila okoli 25—30 cm vi- soka čaka z zadaj nekoliko poševno obliko- vanim valjem. Tako obliko ima tudi maribor- ska čaka. V nadaljnjem razvoju je to pokri- Kirasirskl šlem in huzarska torbica iz časa Franca I. ter pehotna čaka iz 60. let XIX. stol. — Pokrajinski mu- zej Maribor 187 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Francoska pehotna čaka in kirasirski šlem ter avstrij- ski lovski klobuk iz druge polovice XIX. stol. — Po- krajinski muzej Maribor vaio postajalo vse nižje in se je ob koncu XIX. stoletja močno približalo sočasnim francoskim čakam. Približno iz istega časa kakor bela suknja in čaka izvira tudi klobuk avstrijskih lovcev. Po tipu je dvorogeljnik s petelinjo perjanico na vrhu in z značko — lovskim rogom ob strani. V zavoju roga je bataljonska števuka 19. Klobuki lovskih enot so v XIX. stoletju nekajkrat spremenili obliko, perjanice so uvedli leta 1840, dvorogeljnike pa so pozneje | Oprema avstroogrskih gardnih enot: šlem pehote in šlem ter bandelier s kartušo »Arcierov« — Pokrajinski muzej Maribor zamenjali za nizke cilindre s perjem ob stra- ni. Verjetno je iz šestdesetih let XIX. stoletja tudi par oficirskih konjeniških škornjev z go- lenicami, ki segajo prek kolen. Take škornje so nosili v tem času pri jahanju tudi pehotni oficirji. Ni pa izključeno, da bi bili ti škornji iz zapuščine gardnih jezdecev (Gardereiter). V tem primeru bi utegnili biti nekoliko mlaj- ši, saj so gardne enote ohranile konservativno obliko škornjev do zloma monarhije. Od starejše opreme velja omeniti tudi ne- kaj dodatkov k uniformi ulancev. To so ru- mene epolete z resami, ki so jih ulanci nosili k temno zeleni uniformi do- šestdesetih let XIX. stoletja, in zlata oficirska naramna vr- vica s pleteninastimi zaključki. Ostale avstrijske uniforme v mariborski zbirki pripadajo obdobju po letu 1868, ko je vojaška noša doživela korenite spremembe. Osnovne značilnosti, ki so jih vnesle te spre- membe v uniforme posameznih rodov vojske, so ostale v bistvu v veljavi do leta 1918. Redkost v zbirki so deli vojaške opreme, ki sicer ni bila v rabi v provinci, a je prišla k nam iz zasebnih zbirk kot rodbinski spomin. To sta šlem in pas-bandelier s kartušo oficirja cesarske telesne straže »arcierov« (Arcieren- leibgarde). Izvor teh enot sega nazaj v XVII. stoletje, ko so arcieri-lokostrelci kot posebna straža spremljali cesarja na potovanjih. K ži- vo rdeči suknji z bogato zlato vezenino in k belim hlačam so nosili vojaki te elitne enote od druge polovice XIX. stoletja dalje lahke kovinske sleme, katerih vrh je krasil plastično izdelan dvoglavi orel po vzorcu šlemov nem- škega in ruskega Garde du Corpsa, prekrival pa ga je šop bele konjske grive. Srebrni služ- beni pas — bandelier s pločevinasto torbico — kartušo so nosili oficirji te enote na konje- niški način prek rame. Iz opreme cesarske garde sta tudi šlem in naramne vrvice avstrijske gardne pehote (Leibgarde-Infanteriekompanie). Slem je izde- lan po vzorcu pruskega šlema s konico (Pi- ckelhaube), le da je nekoliko nižji, kot so bili sočasni nemški šlemi te vrste, manjka pa mu šop črne konjske grive, ki je bil pritrjen na konico in je prekrival šlem. Gardna pehota je nosila temno zelene suk- njiče in temno sive hlače, k temu še luskina- ste polkrožne epolete in naramne vrvice (Achselbänder), ki so si jih zavezovali okoli leve rame in pripenjali na prsi. V maribor- skem muzeju so zlate oficirske in rumene vo- jaške naramne vrvice. Tudi dva generalska suknjiča iz belega suk- na — eden z distinkcijami »feldcajgmojstra«, drugi generalmajorja — sodita med redkosti 168 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika Suknjič avstrijske generalske gala uniforme iz konca XIX. stol. — Pokrajinski muzej Maribor zbirke. Tako imenovano generalsko gala uni- formo — bel suknjič in živo rdeče, z zlatom obrobljene hlače — zasledimo v predpisih o nošenju uniform še leta 1911. Vendar so bili ti svečani kroji takrat praktično že iz rabe, saj je generaliteta na splošno nosUa tudi za svečane priložnosti službeni modro sivi »Waf- fenrock« z zlatimi našitki na svetlo- rdeči pod- lagi. V naši kolekciji najdemo en suknjič te vrste (s činom feldmaršallajtnanta). Prav ta- s perjanicami iz čapljinega perja in dve zlati ko so v zbirki trije generalski dvorogeljniki generalski ešarpi. Od paradnih uniform posameznih rodov vojske je največ oblačilnih kosov, pokrival in drugih predmetov iz pehotne opreme. To so trije temno modri oficirski suknjiči s polkov- niškimi našitki. Po razpoznavnih barvah pol- kov (Egahsierungen), črni in rdeči, in po gumbih, moremo sklepati, da gre morda za uniforme polkov št. 58 in 74. Nadalje sta v zbirki dva črna oficirska plašča z našitki temno rdeče in rumene barve. Muzej hrani tudi dve pehotni paradni oficir- ski čaki in tri službene kape. Prva od teh se uvršča po obliki v konec XIX. stoletja, druga z visokim valjem iji strmim senčnikom je značilen model iz začetka našega stoletja, tret- ja, nizka in z ravnim senčnikom po franco- skem vzorcu pa se je razširila v vojaški modi med prvo svetovno vojno. Muzej hrani samo eno pokrivalo iz opreme artilerije in sicer paradno oficirsko čako zad- njega, predvojnega modela. Caki manjka šop konjske grive s kokardo, ki je bil spet z ve- rižico. Dva temno modra suknjiča huzarskega kro- ja, obšita z rumenimi vrvicami in s kadet- skimi našitki na ovratniku, nam predstavita uniformo gojencev konjeniške oficirske šole. Iz huzarske opreme sta se ohranili tudi dve čaki (manjkata jima čopa iz konjske grive). Prva, oficirska, je iz zapuščine polka št. 2 (polkovna barva bela), druga, podčastniška, ima polkovno številko 1 (polkovna barva čr- na). V zbirko se uvršča tudi huzarska uniforma, ukrojena za dečka 10 do 12 let. Oblačilo je bilo do vseh podrobnostih izdelano po voja- ških predpisih: suknjic-atüa z distinkcijami poročnika je svetlo modre barve, hlače broče- vo rdeče, huzarski vozli in našitki, tako imeno- vani »vitez kötez«, so zlati. V celoti gre za mi- niaturno ponovitev predpisanega huzarskega kroja, ki ga je izdelala dunajska vojaška krojačnica najverjetneje za otroka premož- nejše oficirske družine. Od opreme ulancev hrani mariborski muzej svetlo moder oficirski povrhnji suknjič-ulan- ko. Suknjič ima krznen ovratnik, rdeče na- šitke na rokavih in značilne ulanske rese med gumbi na hrbtni strani. V zbirki sta tudi dve Avstrijska oficirska pokrivala. Spredaj: huzarska In pehotna čaka, ulanska čapka. Zadaj; dragonskl šlem In generalski klobuk — Pokrajinski muzej Maribor 169 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Vojaška pokrivala iz prve svetovne vojne. Spredaj : avstrijski dragone!, huzarji in ulanci, nemška pehota. Zadaj: nemško-avstrijski in francoski šlem — Pokra- jinski muzej Maribor oficirski čapki, zapuščina iz polkov št. 6 (tem- no rdeča) in št. 12 (svetlo modra). Z mariborsko preteklostjo je bil povezan dragonski polk št. 5., ki je bil razmeščen tudi po drugih krajih Slovenije. V naši zbirki je več dragonskih šlemov, nadalje svetlo moder oficirski suknjič poročnika z rumenimi pol- kovnimi našitki. Našitke iste barve ima tudi temno rjav plašč, ki je sodil k opremi dragon- skih oficirjev. Nadalje sta iz zapuščine dra- goncev temno modra službena bluza (s činom stotnika) in oficirski plašč, oboje z vijoličasti- mi našitki dragonskega polka št. 1. Muzej hra- ni več konjeniških oficirskih pasov-bandelie- rov s kartušami. Spomin na domobranski polk št. 5 s sede- žem v Pulju je oficirski paradni suknjič z našitki nadporočnika. Domobranci (Land- wehr) so imeli zelenkasto sive suknjiče s tem- no zelenimi barvami na ovratnikih in rokavih ter temno sive hlače. Skupaj s klobukom s petelinjo perjanico je uniforma teh enot moč- no spominjala na lovce. Razlike so bile le v barvi gumbov, zvezd in hlač. Od druge paradne opreme velja omeniti več svilenih oficirskih ešarp, zlate gardne epolete, paradne mornariške epolete itd. Slednjič si oglejmo še nekaj kosov vojaške opreme iz časa prve svetovne vojne. Dve ofi- cirski poletni bluzi iz rumenkastega platna z mehkima, navzdol obrnjenima ovratnikoma in našitimi žepi nam kažeta vojaško nošo ob koncu monarhije (rumeni našitki dragonske- ga polka št. 5). Avstrijska konjenica je odjezdila v vojno še v pisanih uniformah. Kmalu pa so jih za- menjali z modro sivimi. V zbirki so tudi tri konjeniška pokrivala — huzarska čaka in ulanska čapka s sivo prevleko in sivo pobar- van dragonski šlem. Ta pokrivala so- pozneje zamenjali z jeklenimi šlemi nemškega modela, ki so bili enotni za vso armado. Tudi njihova oblika pa se je v teku vojne nekajkrat spre- menila, o čemer nas prepričajo fotografije, ki jih prav tako hrani mariborski muzej. V zbirki so trije avstrijski šlemi te vrste. NEMŠKE UNIFORME Zbirka nemških uniform iz časa pred letom 1918 zajema v glavnem gradivo iz konca XIX. in začetka XX. stoletja, zastopana pa je voja- ška oprema Pruske, Bavarske, Saške, Hesen- ske, Mecklenburga in Württemberga. Kakor znano, so se uniforme posameznih držav med seboj precej razlikovale, čeravno so se bolj ali manj zgledovale po pruskem vzorcu. Izra- zitejše posebnosti je ohranila do svetovne voj- ne samo Bavarska. Kot najstarejši predmet v zbirki bi označili usnjeno čako, ki se po obliki uvršča v zgodnje XIX. stoletje. Določnejša opredelitev čake je nekoUko težavna, ker so jo za gledališke na- mene precej predelali. Tako sta emblem in kokarda čake očiten ponaredek, tudi prevleka valja verjetno ni več prvotna, usnjeni zgornji del čake pa je bil prebarvan. Prav tako je bila neprimerno prebarvana dekorativna pletena vrvica s čopki, ki obdaja valj čake. Kljub spremembam pa bi mogli pokrivalo s pre- cejšnjo gotovostjo šteti za izvirno delo pona- Nemška Čaka Iz prve polovice XIX. stoletja. — Pokra- jinski muzej Maribor 170 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Suknjlž-ulanka pruskega ulanskega polka št. 6 — Po- krajinski muzej Maribor poleonske dobe. Za to govori poleg valj aste, proti vrhu razširjene oblike predvsem debelo usnje, iz katerega je calca narejena. Tudi okrasna vrvica se zdi originalna in je videti, da je bila nekoč bele in modre barve, kar bi govorilo za bavarsko poreklo- pokrivala. Med starejše predmete se uvršča tudi usnjen bavarski pehotni šlem z grebenom iz medvedje dlake, tako imenovani »Raupen- helm«. Ta tip pokrivala se je kot značilnost bavarske pehote in lovcev ohranil vse do leta 1886, ko ga je spodrinil šlem pruske oblike. Poznamo več modelov bavarskega šlema, ma- riborski bi sodil k zadnjim, ki so bili v rabi, preden so jih odpravili (nizka oblika, ščitnik s kovinskim robom, vladarski monogram L). Starejšega izvora, tj. iz časa okoli leta 1870, je tudi pruski pehotni šlem s konico, znana »Pickelhaube«. Starejši slovarji navajajo za ta šlem posrečen slovenski izraz »pikača«. Sle- me te vrste so vpeljali Prusi leta 1842. Kot vojaška modna novost so se kmalu razširili ne samo po drugih nemških deželah, marveč so jih prevzele številne evropske in zunanje- evropske vojske, tako npr. tudi Srbija. V ma- riborski zbirki je več pikač, omenjena iz časa okoli leta 1870 se razlikuje od mlajših po vi- soki obliki, daljši konici in oglatih ščitnikih. Drugi pruski pehotni šlem (oficirski) z niž- jo konico je bil v rabi v času pred prvo sve- tovno vojno. Od pruske pehotne opreme je v muzeju še podoficirska službena kapa (modra z rdečimi našitki). Dva pruska artilerijska šlema s kroglo na konici sta iz zapuščine polkov št. 6 in 27. Slednji ima na emblemu — pruskem orlu —• še značko rezerve, domobranski železni križ. To značko so vpeljali za brambovce že leta 1813 in so jo odtlej uporabljali na vseh po- krivalih rezervistov. Uniformo pruskih lovcev nam predstavi ze- len paradni oficirski suknjič z rdečimi na- šitki in poročniškimi epoletami, nadalje dve usnjeni vojaški čaki. Lovske čake z dvema ščitnikoma in ovalno kokardo soi Prusi nosili že od leta 1854 dalje, preživele so celo drugo svetovno vojno in so še danes v rabi pri nem- ški policiji. Po tipu enaka kakor lovska je čaka strojni- čarskih oddelkov, le da je prevlečena s sivo zelenim blagom, usnjeni deli pa so rjavi. Čaka v naši zbirki je brez emblema. Sorazmerno dobro so zastopane pruske konjeniške uniforme. Tako najdemo med gra-« divom temno modro vojaško ulanko z rde- čimi našitki in epoletami turinškega ulanske- ga polka št. 6. Iz tega polka sta tudi dve usnjeni čapki, ena z domobranskim znakom. K čapki sodi še bela, s pletenimi čopi okra- šena vrvica, ki je ulanom visela s štirikotnega vrhnjega dela pokrivala in so si jo pritrjevali na prsi. Nemška vojaška pokrivala pred 1914. Spodaj: artilerij- ski šlem, ulanska čapka, lovska čaka in huzarska kuč- ma. Zadaj: kirasirski in pehotni šlem — Pokrajinski muzej Maribor 171 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Kakor v drugih deželah je bila tudi v nem- ški vojski naj pestrejša noša huzarjev. Ta rod vojske je bil zelo slikovito napravljen že za Friderika Velikega, iz teh časov pa se je tudi ohranila tradicija barvnih razlik v uniformah pruskih huzarskih polkov. V mariborski zbirki so trije suknjiči-atile: črna, podčastniška z ru- menimi vrvicami (morda iz polka št. 17), tem- no zelena oficirska (morda polk št. 11) s sre- brnimi vrvicami in svetlo rdeča z debelimi srebrnimi našitki in z resami, ki robijo vodo- ravno našite vrvice (verjetno polk št. 5). K zadnjemu suknjiču sodi po vsej verjetnosti tudi svetlo modra povrhnja suknja, prav tako okrašena s srebrnimi huzarskimi vozli in ob- šita z belim krznom. Svetlo modra in z belimi našitki je tudi zimska vojaška atüa. Od šest- desetih let XIX. stoletja dalje so take atile nosili mnogi pruski huzarski polki. Prusko huzarsko opremo dopolnjuje še črna- krznena kučma z rdečo, prek zgornjega roba kučme visečo vrečico. Na kučmi je pritrjena bela vrvica, ki so si jo huzarji, podobno ka- kor ulanci, privezovali na suknjič. Nadalje sta v kolekciji dva huzarska pletena pasova — oficirski iz srebrnih in vojaški iz belih volne-, nih vrvic. Slednjič velja omeniti še oficirsko. Pruska huzarska oficirska uniforma (z zimsko atilo) Pokrajinski muzej Maribor sabretache s srebrnimi inicijalkami FRW na rdeči podlagi. V nasprotju z Avstrijci so- no- sili huzarsko torbico pri Nemcih tudi vojaki. Med huzarske uniforme moramo prišteti še sivo zeleno atilo s sivimi vrvicami in s polkov- no števUko 9 na epoletah. Uniforme te barve so uvedli leta 1910, nadomestile so dotedanje pisane kroje, spomin na barvo huzarskih suk- njičev in našitkov pa so ohranili samo pri vo- jaških epoletah. Tako ima naš suknjič epolete iz modrih in rumenih vrvic. V zbirki pruskih krojev je tudi uniforma kirasirjev. Bela vojaška kamižola (Koller) z barvnimi obšitki na ovratniku in po vsej dol- žini stika na sprednji strani ni imela gumbov, ampak se je zapirala na zanke. Ti suknjiči so bili že od leta 1808 dalje izključno oblačilo kirasirjev, po letu 1895 pa so jih nosili v ze- leni barvni tudi lovci na konjih. Tudi kirar- • sirski šlem je imel svojevrstno obliko-: imel je konico, oglat senčnik in dolg, tilnik pokrivajoč ščitnik. V celoti je močno spominjal na jurišni šlem iz XVII. stoletja. Mariborski vojaški suk- njič (bel z rdečimi obšitki) ima na gumbih polkovno ŠtevUko 5, kirasirski šlem pa je pri- padal častniku-rezervistu. V zbirki je tudi konjeniški paradni pas-bandelier s črno kar- tušo in inicialkami FRW in še dve pruski ofi- cirski ešarpi s srebrnimi in črnimi resami. Iz opreme saške vojske je pehotni oficirski šlem, ki ga spoznamo po emblemu-zvezdi s saškim grbom in zeleno beli nacionalni ko- kardi, pritrjeni na levi strani podbradnega jermena. Saške narodne barve ima vtkane tudi srebrna oficirska ešarpa. Sest pokrival je okrašenih s hesenskim dr- žavnim grbom in sicer: oficirski pehotni šlem, vojaški šlem pehotnega polka 115 z grbom in napisom »1612«, dragonski šlem, artilerijski vojaški šlem in čaka oficirja pratežnih enot. Razen teh pokrival so v zbirki tri nemške oficirske službene kape, dve dragonski, svet- lo modra in temno zelena, z belimi našitki, in kirasirska bela s črno polkovno označbo in z domobranskim križem — znakom rezerve. Med posebnostmi je vredno omeniti poletno lovsko čako z mecklenburškim grbom, izdela- no iz slame, in tropski šlem nemških kolonial- nih enot iz začetka našega stoletja. V zbirki je nadalje več vrst nemških epolet in drugih dodatkov k uniformam, tako npr. našitki, imenovani »lastavičja gnezda« (Schwalbennester), ki so jih nosili trobentači, bobnarji in godbeniki zgoraj rokava. Slednjič naj še omenimo nemška pokrivala iz prve svetovne vojne. To sta dve pehotni pikači, prva iz klobučevine in s posrebreno konico (brez emblema), druga, usnjena in pre- krita s sivo platneno prevleko (s polkovno 172 ČASOPIS ZA S LO VENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Številko 122). Nadalje je v zbirki sivo pre- pleskan kirarsirski vojaški šlem. Leta 1915 so za enote na fronti odpravili konice na šlemih, leto dni pozneje pa je prišel v rabo jeklen šlem, ki je ohranil svojo značUno obliko do nacistične ere, ko ga je nekaj let pred drugo vojno zamenjal šlem istega tipa v nekoliko predelani in lažji obliki. Muzej hrani tudi ne- kaj šlemov te vrste. francoske uniforme v zbirki predmetov francoskega izvora ima- jo večji pomen predvsem tri vojaška pokri- vala iz druge polovice XIX. stoletja. Dve usnjeni pehotni čaki s francosko nacionalno kokardo, cesarskim orlom in štirioglatim rav- nim senčnikom nam predstavita model, ki ga je nosila linijska pehota od leta 1860 dalje. Te čake je pozneje zamenjala druga, ki je močno spominjala na avstro-ogrske oblike. Približno iz istega časa kot čaki ali pa ne- koliko mlajši je po vsej verjetnosti kirasirski . šlem. Oblika tega značilnega francoskega konjeniškega pokrivala, okrašenega s konj- skim repom, se je od konca XVIII. stoletja dalje, ko se je ta šlem prvič pojavil, pogosto spreminjala. Za čas nastanka našega šlema bi pričala njegova visoka oblika, krznena ob- loga in tudi način, kako je nanj pritrjen konj- ski rep. Razen teh pokrival je v mariborski zbirki nekaj francoskih šlemov iz prve svetovne voj- ne, nekaj vojaških epolet in manjša kolekcija vojaških gumbov. jugoslovanske uniforme Od opreme nekdanje jugoslovanske vojske se je ohranilo v naših muzejih sorazmerno zelo malo predmetov. Večinoma so lastniki oblačil ponosili uniforme že med vojno, po- tem ko so jih tako ali drugače predelali. Ma- riborski muzej hrani sivo službeno bluzo konjeniškega poročnika, tri službene oficirske kape starega kroja (model šajkače s senčni- kom) in dve čapki, ki so jih nosili od leta 1939 dalje. V zbirki je še črna, z zlatimi obšitki okrašena paradna bluza artilerijskega kapeta- na I. razreda. Paradne bluze te vrste so v tri- desetih letih zamenjale dotedanjo malo in ve- liko svečano uniformo (črno bluzo brez gum- bov in z žepi in suknjič z dvema vrstama gumbov, »mundir«), malo pred zlomom stare Jugoslavije pa so se obšite paradne bluze umaknile novim uniformam, ki so z barvnimi razlikami za posamezne rodove vojske spo- minjale na paradne kroje stare Avstrije. V zbirki je še pehotna paradna čapka, paradni klobuk — dvorogeljnik mornariškega nižjega oficirja, več vrst epolet in tri ešarpe. Ob koncu še nekaj misli o načrtih, ki bi jih kazalo razvijati v zvezi s to zbirko. Po svojem obsegu in izboru se mariborska zbirka prav gotovo ne more meriti z zbirkami uniform po vojnih muzejih, ki smo jih našteli v uvodu. Njen sestav je pač bolj naključen, kakor pa plod smotrnega zbiranja. Glede na zgodovin- sko preteklost Slovenije se temu nikakor ni čuditi, saj so yojaske zbirke nastajale v prvi vrsti pri narodih z bogato vojno- zgodo- vino in lastnimi armadami. Kljub mnogovrst- nemu gradivu, ki deloma niti nima zgodovin- ske povezave z našo deželo, pa je mariborska zbirka že po svojem sedanjem sestavu vredna ohranitve. Še več: zbirko bi bilo vredno razši- riti in dopolniti. To bi mogli storiti z gradi- vom iz drugih krajev Slovenije, podobno kot smo uredili zbirko modnih noš, ki je kot edi- na v Sloveniji v celoti zbrana v Mariboru. V naši posesti je danes le še zelo malo starejših vojaških uniform, prav zato pa b' prišle nedvomno bolj do veljave v skupni slo- venski zbirki uniform, kakor pa sedaj, ko je gradivoi razkropljeno po raznih muzejih in največkrat niti ni razstavljeno. V dokončni postavitvi take zbirke bi razumljivo odmerili prvo mesto uniformam, ki so bile kakorkoli povezane s slovensko preteklostjo, kot ilustra- cijo razvoja v različnih obdobjih in drugih deželah pa bi upravičeno mogli razstaviti še druga vojaška oblačila. Zbirko bi smotrno do- polnili s starimi grafikami, z litografijami iz vojaških šematizmov in s fotografijami, ki jih je prav v mariborskem muzeju kar precej. Skupaj s prikazom razvoja mode bi zbirka uniform ob presodni interpretaciji osvetlila področje kulturne zgodovine, ki ga doslej pri nas še nismo obravnavali, izpolnila pa bi tudi vrzel v naši muzejski razstavni dejavnosti in ne bi bila brez zunanjega mika. LITERATURA: Die k. u. k. österrechische Armee, 1821. — Ottenfeld-Teuber: Die österreichische Armee 1700 bis 1867. — H. Schmid: Adjustierungsbilder der österr. ungar. Wehrmacht, 1908. — Schema- tismus für das k. u. k. Heer und für die k. u. k. Kriegsmarine, 1904-6. — Adjustierungsvorschrif- ten für das k. u. k. Heer, 1910/11. — Militär- Album aller Länder: Die deutsche Armee, zv. 1-5. — R. Beauvoir: Almanach illustre de l'ar- meé francaise, 1889. — E. Détailee: L'armeé frangaise, 1886. — Weygand: Histoire de l'armeé frangaise, 1953 — Knötel-Sieg: Handbuch der Uniformkunde, 1937. — Knötel-Brauer: Heer und Tradition, 1928-1938. — P. Vasid: Prilog prouča- vanju uniforme srpske vojske u 19. veku, 1957. — D. Nikolid: Kape francuskog kroja u srpskoj vojsci 19. veka, 1963. — S. Vrišer: Tri sto let mo- de na Slovenskem, 1965. 173 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO PREKMURSKO PISMO IZ LETA 1851 VILKO NOVAK Letos 26. decembra bo minilo sto let od smrti prekmurskega pisatelja Jožefa Košiča (rojen 9. X. 1788 v Bogojini, u. na Gornjem Seniku pri Monoštru). Posebej ga je zani- mala preteklost prekmurskih Slovencev, o katerih je najprej dokazoval v madžarskem spisu, da so potomci Vandalov, pozneje pa se je pravilno poučil o njihovem etničnem zna- čaju. Vzorno je opisal za tisti čas ljudsko kulturo Prekmurja, kar je objavil slovaško- madžarski etnolog Ivan Caplovič pod svojim imenom. Delno s prireditvijo Slomškovega Blažeta ino Nežice ^3 napisal vzgojno delo Zobrisani (omikani) Sloven i Slovenka med Mürov i Rabov. Kako ga je zgodovina pose- bej zanimala, je dokazal s knjižico Zgodbe vogrskoga kralestva, zlasti pa z orisom prek- murske zgodovine: Starine železnih ino sala- skih Slovenov, ki je ostal v nepopolnem ro- kopisu (objavil J. Gruden v Časopisu za zgodovino in narodopisje XI, 1914, ne da bi bil poznal avtorja).* Ze Božidar Raič, ki je leta 1860 obiskal Košiča, je zapisal zgodbo, kako je le-ta svo- jega hlapca »izpodil zaradi lenobe in malo- pridnosti«, nato so ga vzeli v vojake, a je ubežal in nekoč napadel župnika Košiča, ki se je z njim boril, dokler ga niso prišli re- ševat sosedje. V župmjskem arhivu na Gor- njem Seniku v Porabju pa so o tem dogodku ohranjeni zanimivi dokumenti. Med njimi je najpomembnejše pismo tega napadalca na Košiča, Jožefa Labriča, v katerem je prosil župnika odpuščanja pred obešenjem v de- cembru 1851. Pismo je pisano v porabskem narečju, v madžarskem črkopisu, in dokazuje kljub dokaj čitljivim potezam borbo za pra- vopisno obliko nekaterih besed. Ker do tega časa, nimamo v razvidu kaj prida slovenskih pisem kmečkih ljudi in ker je to prvo znano pismo v prekmurskem narečju, zasluži ob- javo. Eh Ernes (= Erzherzog Ernest) 48 Inwantri Reg 24 Companni Edno pismo stteroje yako Isalosno Yo'zef Labritts ja poslao domou nagorenyi Jzinik plibanos Yosef Kohsicsi ar proji Yosef Labritts nyi * Prim V. Novak, Jožef Košič, prekmurski pi- satelj. Razprave III. razr. za fil. in lit. vede SAZU, 1958, 233—278. dijovnoga ohcso nami odpijttijo kajanyim pregreso ino fcsino ar Jam nei sjnao kajam osi niijo projinyi projinyi naimii odpijttijo Jzemoje greije wmojoi szkraynyoi vöri szna jo uni Jami na z(?)eebov salojd ino csamirrye dojda dejo ali projimvas szttari szeiri diijovem ocsa yako zouni meni smedno napravili gdagej morem sj'daimojo Vöro morem prettarpetti gdagej navolem ysef Labrits morem mojo szmatt prettarpetti 10 dejédttoga dezcembera szam vöod Jodnyeni inojan 3 ydyni vöna szmartt yani do (?) do 13 deczem Bera ali ttouje prava ijttina gdajam gej yosef Labritts vöny ani najmard ali projinyi Lapoui nami od pijttijo o moja grehe ohtti ttuse yosef Labritts kaJam yej fcsino ali dönog 174 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika molim Je gojpodnome bougi blaisanoi Divi mariji namejamoneod Jttavij o ali dönog vmojoi szkragnyo vöri dam gez lapou pojdrvitti vmojo szkragnyoi vöri sjemojo Jlaitto ino moje Bradtte ino Jzejdttre ar nemorem szvami vesc gucsati Yojef Labritts V knjižni obliki: Eno pismo, katero je zelo žalostno i Jožef Labric je poslal domov na Gornji \ Senik župniku Jožefu Košiču, ker prosi Jožef i Labric njih duhovnega očeta, naj mi odpu- stijo, kar sem jim pregrešil in storil, ker nisem vedel, kaj sem delal. Prosim jih, pro- sim jih, naj mi odpustijo vse moje grehe v moji skrajni uri. Vedo oni sami na (sebi) ža- lost in jeza mnogo (storijo?). Toda prosim J vas, stari sivi duhovni oče, zelo so oni meni težko naredili, da moram jaz zdaj mojo uro moram pretrpeti, ko jaz ubogi Jožef Labric moram mojo smrt pretrpeti. 10 desetega de-i cembra sem obsojen in sem 3 dni ven na ' smrt dan do 13 decembra. Toda to je prava resnica, da sem jaz Jožef Labric puščen na smrt. Toda prosim jih lepo, naj mi odpustijo moje grehe. Oh, ti tužen Jožef Labric, kaj sem jaz storil, toda vendar molim h gospodu Bogu, blaženi Devici Mariji, naj me samo ne zapustijo, toda vendar v moji skrajni uri. Dam jaz lepo pozdraviti v moji skrajni uri vso mojo žlahto in moje brate in sestre, ker ne morem z vami več govoriti. Jožef Labric. Kdor pozna prekmursko narečje in se pre- bije skozi pisne ter pravopisne težave pre- prostega pisca, tega bo presunila vsa človeška ginljivost, ki utriplje iz teh bridkih prošenj za odpuščanje, iz tega trpkega slovesa od življenja .. . J. Košič je opisal ves dogodek v madžar- ščini na zunanjo stran pisma: To je pismo'tistega na Gornjem Seniku ro- jenega vojaškega beguna Jožefa Lahricza, ki ga je poslal iz jetnišnice v Komaromu podpi- sanemu, katerega prosi odpuščanja pred obe- šenjem zaradi tistega svojega razbojništva, s katerim ga je drzno skušal ponoči 15. avgu- sta 1851 med 10. in 11. uro, ko je naglo dvignil gornji del peči in skočil v sobo, umo- riti in nato oropati. Toda Bogu bodi hvala in slava! — podpisanemu se je posrečilo' po krvavi borbi vreči razbojnika na tla, mu iztrgati puškino bodalo, sobna vrata odpreti in ga z ljudmi, ki so pritekli na kričanje ter plat zvona, dati zvezati. Kossics Jozsef gornjeseniški župnik S tem dogodkom v zvezi je v istem arhivu ohranjeno pismo okrajnega komisariata v Monoštru (Szentgotthard) z dne 7. oktobra 185.2 v nemščini J. Košiču, v katerem mu spo- ročajo, da mu vračajo srajco, priloženo pre- iskovalnemu aktu o prostaku Jožefu Labrithu (tako!), justificiranem 12. decembra 1851. Na zunanjo stran tega pisma je gospodarni Košič zapisal v madžarščini: »Mojo krvavo srajco so poslali nazaj, toda zdravniških stro- škov mi niso povrnili!« 175 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO DONESEK K ZGODOVINI DELAVSKEGA GIBANJA V NASIH PREMOGOVNIH REVIRJIH (MARTIN TERPOTITZ IN PRVI MAJ) JANKO OROŽEN Martin Terpotitz je bil brez dvoma naj- močnejša osebnost med operativnimi voditelji Trboveljske premogokopne družbe v vsej nje- ni precej dolgi in razgibani zgodovini. Rodil se je leta 1839 v Železni Kapli, starem rudar- skem mestu na Koroškem. Bil je po rodu Slovenec, vzgoja in služba sta iz njega na- pravili Nemca. Svojo kariero je začel kot na- vaden rudar, višjo rudarsko izobrazbo si je pridobil na rudarski šoli v Pfibramu. Naj- prej je bil zaposlen pri manjših rudnikih na bivšem Spodnjem Štajerskem, nato je prišel v Hrastnik (1871). Leta 1883 je postal ravna- telj trboveljskega rudnika. Obdržal si je tudi glavno vodstvo hrastniškega rudnika. Leta 1885 je družbi pridobil rudnik Ojstro. Ravna- telj vseh treh rudnikov je ostal do leta 1897, ko je postal generalni ravnatelj družbe. Leta 1906 je stopil v pokoj in se preselil v Gradec. Tam je umrl leta 1915. Terpotitz je upravljal v Trbovljah, Hrast- niku in na Ojstrem v času, ko so delavci za- čeli odločno borbo za svoje pravice. Tedaj so vodili dve prvi veliki stavki, leta 1889 in 1892, začeli so praznovati 1. maj in se organi- zirati. O teh dogodkih sem obširneje pisal v Zgo- dovini Trbovelj, Hrastnika in Dola.. Uporab- ljal sem rudniško korespondenco, ki je vsa ohranjena v kopimiih knjigah, in druge ohra- njene rudniške spise. Notranji potek dogod- kov je v teh rudniških virih gotovo verno podan, drugače je z vrednotenjem. Po potrebi in možnosti sem njihove navedbe primerjal in dopolnjeval s časopisnimi poročili, z zapiski rudarskega inženirja Filipa Krassniga, prav tako rojenega Korošca, in izjavami starih ru- darskih borcev, ki jih je bilo pred 15 leti še nekaj živih. V orisu dogodkov sem seveda mo- ral upoštevati tudi vlogo ravnatelja Terpov titza. Leta 1939 je Komunistična stranka izdala brošurico »Prvi veliki boj slovenskega de- lavstva«, s podnaslovom »Ob petdeseti oblet- nici (julij 1889—julij 1939)«, ki je izšla pod serijskim naslovom »Delavsko-kmečka knji- ga«. Kot izdajatelj in odgovorni urednik je naveden Franc Leskošek. Pregled poznejših rudarskih stavk je bil istega leta podan v brošurici »Spomenica rudarjev trboveljskih revirjev«, s podnaslovom »Ob štiridesetletnici razredne strokovne organizacije rudarjev — Ob petdesetletnici prve velike rudarske stav- ke v trboveljskih revirjih.« To brošurico je natisnila tiskarna Slovenija v Ljubljani, kot kraj nastanka so na naslovni strani navedene Trbovlje. Oblast je obe brošurici zaplenila, vendarle se je nekaj izvodov ohranilo. Leta 1950 je Sindikalna založba »Delavske enotnosti« v eni sami brošuri ponatisnila obe brošurici. To je bUo miajhno odplačilo dolgu preteklosti in hkrati poziv k novim razisko- vanjem. Poleg drugih se je temu pozivu od- zval zlasti dr. Dušan Kermavner, ki se je nekolikokrat, najbolj natančno pa v zgodovini delavskega gibanja na Slovenskem, ukvarjal z zgodovino borbe delavcev v naših revirjih. Kot vir so mu predvsem služila poročila v ča- sopisih, ki jih je temeljito pregledal. Ko sem septembra 1967 v graškem dežel- nem arhivu pregledoval prezidialne spise štajerskega namestništva, sem zadel tudi na obsežno gradivo, ki obravnava delavsko giba- nje v naših revirjih. Prezidialni spisi imajo še prvotno ureditev po letnikih in vsebini. Najdemo jih na osnovi delovodnikov. Spisi o delavskem gibanju so zbrani pod geslom »Ar- beiterbewegung«, ki je v delovodnikih na pr- vem mestu. Obsegajo pri vsakem letniku več fasciklov, označenih z registratumimi znaki in številkami. Posebno obsežen je konvolut o delavskem gibanju leta 1889. Avstrijska zgodovinarja delavskega gibanja H. Winter- berg in H. Steiner sta gradivo že pregledo- vala, prvi je ostal bolj pri začetkih, drugi pa je prišel do hainfeldskega kongresa (1888). Poznejše gradivo je še nepregledano. Mislim, da bi se ga bilo treba lotiti, saj bi osvetlilo naše delavsko gibanje še s tretje strani. Po- kazalo bi, kako je gledala nanj sodobna po- litična uprava in kako je na posamezne do- godke reagirala. Jaz sem se po načrtu moral omejiti na ožjo celjsko pokrajino, vendar ni- sem mogel odtegniti svoje pozornosti trem dopisom, ki karakterizirajo ravnatelja Ter- potitza in njegovo dobo, ter spisom, iz katerih je razvidno, v kakih skrbeh so bile oblasti, od najvišjih do najnižjih, ko se je približeval prvi maj, ki naj bi ga delavci prvikrat praznovali v smislu sklepa pariškega kongre- sa leta 1889 in kakšne ukrepe so tedaj spreje- male in izvajale glede naših revirjev in so- sednih krajev z delavskim prebivalstvom. V tem sestavku objavljam oboje. Prvi dopis je decembra 1891 poslal general- nemu ravnateljstvu Trboveljske premogokop- 176 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika ne družbe na Dunaju Boštjan Zavšek, rudar na Ojstrem. Dopis se glasi: Visoka generalna direkcija Trboveljske premogokopne družbe na Dunaju! Razlaganja posameznih točk, ki so bUe na dnevnem redu zborovanja rudniških delavcev premogovnikov na Štajerskem in v južnih deželah države (mišljen je dnevni red rudar- skega kongresa, ki je bil 25. decembra 1891) dovolj no dokazujejo, da vlada nezaslišano sla- bo gospodarstvo pri železnici Gradec—Köf- lach, pri Köflaški rudarski družbi, pri Trbo- veljski premogokopni družbi, pri Lankowiski premogokopni družbi itd., pa so delavci za- radi tega' zapadli v strašno bedo ter v po- polno zasužnjenje. Da ne bi duševno in telesno popolnoma pro- padli, postavljamo mi, zastopniki Köflacha, Lankowitza, Voitsberga, Wiesa, Ojstrega, Hrastnika, Hude jame, Breznega, Trbovelj, Zagorja itd. v sporazumu s svojimi detovnimi brati naslednje zahteve: 1. Takoj naj se prekliče j o vse odpovedi za- upnikom in sprejmejo naj se zopet v službo vsi, ki so bili odpuščeni zaradi članstva pri organizaciji. 2. Zaradi udeležbe pri delavskem gibanju ne sme biti nihče odpuščen. 3. Osemumi delavnik, ki je v revirjih de- loma že uveden, deloma se bo uvedel v smislu obljube 1. januarja 1892, je treba v korist delavcev urediti na naslednji način: Prva skupina dela od 6. ure zjutraj do 2. ure popoldne; druga skupina od 2. ure po- poldne do 10. ure ponoči, tretja skupina od 10. ure ponoči do- 6. ure zjutraj. 4. Redni zaslužek mora biti določen tako, da ne pride kopač pod 1 goldinar 50 krajcar- jev, vozač ne pod 1 goldinar 20 krajcarjev, nikomur pa se ne sme izplačevati manj od te druge vsote. 5. Olje za jamsko luč in gorivo- se morata dajati v zadostni količini in brezplačno. 6. Delavec se v stanovanju ne sme obrav- navati kot delavec, temveč kot privatna stranka. Ob izstopu iz službe se stanovanje odpove na mesec dni. 7. Pri dvomljivih odpustih je treba sklicati razsodišče, sestoječe iz treh delavcev, treh uradnikov in ene nestrankarske osebe, ki na- stopa kot posrednik; to razsodišče odloča, ali naj odpust velja ali ne. 8. Pri akordu je treba vsako postransko delo posebej plačati, nevarna dela se ne pla- čujejo po akordu, ampak kot gosposka dnina. Visoka generalna direkcija se obvešča o gornjih zahtevah. Ce jim do 1. januarja 1892 ne bo ugodeno in ne pride dotlej noben od- govor, so vsi delavci odločeni, da se bodo po- služili vseh skrajnih zakonitih sredstev in ne pojdejo tako dolgo na delo, dokler njihovim ¦ zahtevam ne bo ugodeno. Podpisan: Boštjan Zavšek, rudar, Ojstro-, pošta Hrastnik, Šta- jersko. Stavka se je res začela. Zavškov dopis je dunajsko generalno ravnateljstvo poslalo de- želnemu namestniku baronu Kübecku. V spremnem pismu poveličuje svoje rudnike in skrb za delavstvo. To spremno pismo se glasi: Vaša ekscelenca! Dovoljujemo- si poslati Vam v prUogi pre- pis dopisa, ki nam ga je poslal neki delavec, in dodajam-o pri tem neke pripombe. V naših rudnikih Trbovlje, Hrastnik, Ojstro-, Huda jama' in Zagorje smo uvedli osemurno delo- že 1. avgusta tek. leta. Kakor je bilo že večkrat ugotovljeno, ni pri naših rudnikih nikakega slabega gospodar- stva. Narobe. Z delavci postopamo zelo hu- mano in s prav posebno skrbnostjo-. Stanujejo v zdravih in lepih stanovanjih in prejemajo živila najboljše kakovosti iz rudniških maga- zinov po skoraj nabavnih cenah. Po-leg tega zaslužijo naši delavci najmanj 30 odstotkov več, kakor znaša splošni krajevni zaslužek drugih delavcev. Ko Vas obveščamo o tem. Vas hkrati pro- simo, da pristojne oblasti ukrenejo pravočas- no vse potrebno za varstvo naših organov in družbenega imetja v primeru, da bi delavci, mesto da redno odpovedo, takoj ustavili delo in povzročili nepredvidene nevarnosti. Cast nam je, da Vaši ekscelenci izrazimo svoje najodličnejše spoštovanje. Dunaj 31. de- cembra 1891. Trboveljska premogokopna družba. O tem dopisu in še o drugih stvareh je na- mestnik baron Kübeck pisal celjskemu okraj- nemu glavarju dr. Otonu Wagnerju. Slo je pri tem za pojasnitev razmer v revirjih in zlasti : za postopanje ravnatelja Terpotitza. Okrajni glavar je 8. februarja 1892 o-dgovoril z nasled- njim poučnim dopisom: Vaša ekscelenca! Ustrezajoč visokemu odloku z dne 2. t. m., imam čast Vaši ekscelenci naj vdane j e poro- čati o tem, kako ravnatelj Terpotitz postopa z delavci. Ad 1. Leta 1889 sem videl v navzočnosti ritmojstra Otona Rehna, kako je Terpotitz delavca — čigar ime mi je neznano — s fi- zično silo odstranu iz pisarne. Dne 30. aprüa 1890 sem bil priča, kako je Terpotitz delavca, 177 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO zgodovino ki se ni odkril, tako dolgo klofutal, dokler se ni zgrudil. O priliki stavke v preteklem mesecu sem imel ponovno priliko opazovati, da je Ter- potitz zelo grobO' postopal z delavci. Isto je opazil okrajni komisar pl. Krieihuber o pri- liki kratke stavke na Ojstrem in v Hrastniku 17. decembra 1891, kar lahko Vaša eksce- lenca razvidi iz priloženega njegovega poro- čila. Ad 2. Glede navedbe ravnatelja Terpotitza, da sva jaz in komisar Tax od njega zahte- vala, naj odpusti 4 delavce, ki so agitirali za Delavsko pravnovarstveno društvo, si usojam pripomniti, da sem Terpotitzu, ko me je prosil, da bi jih smel odstraniti iz Trbovelj, odgo-' voril, da sploh ni govora o tem, da bi bilo te ljudi mogoče odstraniti ali izgnati, dokler so v delovnem razmerju. V tem smislu sploh ni bila izražena nobena želja in izdan nikak nalog. Ad 3. Glede te točke si usojam predložiti Vaši ekscelenci spis in povračilo c. kr. okraj- nega komisarja Taxa. Iz spisa je razvidno, da je šihtni mojster Kron thaler prepovedal delavcu iti k zdravniku in mu sploh ni dal parere. Moža so kot neposlušnega odpustili in moral se je zdraviti v graški splošni bol- nici, ker je imel zlomljena rebra. Poročilo komisarja Taxa dokazuje, kako resnično human je zatrjevani Terpotičev po- stopek z delavci; saj je po upravniku Fitzu dal šuitnemu mojstru ukor, ker je notorično na pljučih bolnega delavca poslal k rudni- škemu zdravniku, da ga je pregledal in zdra- vil, tj., dal mu je bolniški list. Ad 4. Res je, da sva bila v začetku stavke leta 1889 tako jaz kakor rudarski svetnik Riedl mnenja, da postopa Terpotitz z delavci strogo, toda pravično, in je zato priljubljen. Toda proti koncu stavke in še v istem letu sem imel premnogokrat priložnost, da sem se prepričal o nasprotnem. Ad 5. V tem pogledu si usojam predložiti ustrezne spise, iz katerih je razvidno, da se nekateri delavci niso upaU pritožiti, ker so se bali, da bodo odpuščeni, če bi tudi bile nji- hove pritožbe priznane kot upravičene. Tudi navedeno dodatno poročilo pl. Kriehuberja navaja dejstva, iz katerih je razvidno, da Terpotitz surovo postopa z delavci, prav tako, da mu delavci ne zaupajo in ne pričakujejo, da bo pravično razsojal o njihovih pritožbah in zahtevah. Tudi v svojem poročilu z dne 6. t. m. Praes., št. N 14, sem si dovolil omeniti, kako rav- natelj Terpotitz kratko malo zavrača pritožbe delavcev, zlasti sem najspoštljiveje opozarjal na zapisnik, narejen z nekim delavcem. Ravnatelj Terpotitz je kot svojo zaslugo posebej navedel, kako imenitno delavd sta- nujejo. V splošnem delavska stanovanja še ustrezajo, kar velja zlasti za novo- delavsko hišO' neoženjenih. Toda delavci te kategorije stanujejo deloma manj dobro in moram v tem pogledu na osnovi poročila okrajnega zdrav- nika o zdravstvenem pregledu stanovanj po- slati ravnateljstvu določena naročila. Ustrez- ne referate z dne 26. januarja 1892, št. 2456, prilagam temu dopisu. Pripominjam, da smo objektivno presojali jaz, okrajna komisarja Tax, pl. Kriehuber ter rudarski svetnik Schwa Inzer. Delavec, ki je v Gradcu v bolnišnici, se piše Janez Artiček. Terpotitz ima konfidente za odpuščanje de- lavcev. Iz tega je razvidno, da okrajno glavarstvo ni slepo zagovarjalo interesov podjetja. Imelo je posluh tudi za težave delavcev, čeprav so se sicer okrajni glavar, njegova komisarja in predstavniki revirnega rudarskega urada v občevanju z delavci zadrževali bolj uradno, politično. n. Zelo vehko skrb oblastem je leta 1890 po- vzročal 1. maj, ki naj bi ga delavci obhajali v smislu sklepa na kongresu v Parizu. Vlada se je pripravljala tako, kakor da je pričako- vala nekako revolucijoi. Na Dunaju in v de- želnih glavnih mestih sta se dogovorno pri- pravljali na dogodke civilna in vojaška ob- last. V Gradcu je bil velik sestanek, ki so se ga udeležili: komandant korpusa vojvoda Viljem Würtemberski, zastopnik namestni- štva in vseh važnih okrajnih glavarstev, gra- ški poh ci j ski šef in mariborski župan. Skle- nili soi, da bo vojska v pripravnosti, v vse važnejše kraje pridejo oddelki vojske in žan- darmerija se okrepi na vseh nevarnejših mestih. V smislu teh sklepov je namestništvo po- slalo opozorilo županom Gradca, Maribora, Celja in Ruja in okrajnim glavarjem. Pa- ziti je treba na vse objekte, ki se lahko oro- pajo in zažgo, po potrebi naj se zapro gostil- ne in kavarne. Stopiti je treba v zvezo z voj- sko. Za posamezne kraje so bili določeni vo- jaški oddelki; če ne bi zadoščali, je treba okrepitev zahtevati neposredno pri vojaški komandi oziroma telegrafično pri namest- ništvu. Zupani mest in okrajni glavarji so poročali v Gradec, kako je razpoloženje in kaj se pri- pravlja. Štajerski deželni namestnik je poslal tudi poziv ljubljanskemu deželnemu predsedniku baronu Winklerju, naj naroči litijskemu 178 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRA JEVNO ZGODOVINO kronika okrajnemu glavarju, da pazi na Zagorjane; ti se pripravljajo na poihod v Trbovlje in se iz tega lahko kaj neprijetnega izdmi. Glede Trbovelj, Hrastnika in Ojstrega je bilo določeno, naj pride tja bataljon ljubljan- skega pešpolka, prav toliko kakor v Leoben in Voitsberg. Celjskemu okrajnemu glavarju je bilo to premalo. Za Trbovlje določeni 4. bataljon, tako je pisal namestništvu, ima samo. 250 mož, rudarji so pa surovi in razdražljivi. Bilo mu je tudi nerodno, da so vojaki Slovend, a tu ni bilo pomoči. Dali so za Trbovlje še en bataljon. Poleg tega naj bi se zbralo tam še nad 40 žandarjev. V Krškem so naročili stražmojstru Pu- harju, naj poizveduje v Radečah in naokrog, kaj nameravajo delavd. Zvedel je nenavad- ne stvari. 2e 30. aprila bodo- delavd ustavili delo, porušili bodoi brzojavne droge, pridru- žili se jim bodo kmetje. V Trbovlje je prišlo 6 stotnij, poveljeval jim je podpolkovnik Klug; razen dveh stot- nikov, Konšeka in Prašnikarja, je imel pod seboj še 13 oficirjev in 420 mož. Tri stotnije so ostale pri rudniku, druge tri so poraz- delili, nekaj jih je odšlo v stare Trbovlje, ne- kaj k cementarni in postaji, na Ojstro in v Hrastnik. Zandarmerijo je vodil ritmojster Oton Rehn. Pa ni bilo nič hudega. V Trbovljah je nekaj delavcev delalo, drugi so šli na Sveto Pla- nino, sedanji Partizanski vrh, kjer so se sre- čali s tovariši iz Zagorja. Samo- v Hrastniku, Hudi jami in na Ojstrem ni bilo skoraj ni- kogar v jamo. Vojska je odšla, ostala je za nekaj časa še žandarmerija. Brežiški okrajni glavar je tožil, kako hudo se je razpaslo razbojništvo ob Sotli, ker so morali skoraj vsi žandarji v re- virje. Poslali so poziv kotarskim oblastem v Zagrebu in Klancu, naj okrepita stražo na Sotli. Sicer je zanimivo tudi, koliko delavcev je bilo po mnenju oblasti v posameznih krajih. Nekatere večkrat podane navedbe se tu in tam popolnoma ne ujemajo, v glavnem so identične. CELJSKO OKRAJNO GLAVARSTVO: Delavcev Celje - mesto....... 17 Celje - okolica....... 200 i Zabukovica ....... 310 j Liboje ......... 60 j Prebold......... 40 Store.......... 270 Vransko......... 130 Stranice......... 30 Brezno in Huda jama ... 340 - Hrastnik......... 574 Ojstro.......... 140 ; Zidani most....... 110 Trbovlje......... 1830 j Skupaj ......... 4051 i MARIBORSKO OKRAJNO GLAVARSTVO: i Delavcev Maribor mesto......1802 Ruše..........188 Pekel (pri Poljčanah) .... 120 Slovenska Bistrica..... 50 Polj cane......... 30 Skupaj .........2190 \ SLOVENJGRASKO OKRAJNO GLAVARSTVO: Delavcev Legen..........89 j Skale (Velenje)......95 Šoštanj..........60 Muta ..........174 Skupaj..........418 Ker je bilo drugje še zelo malo večjih pod- jetij, smemo za leto 1890 računati za vse bivše Spodnje Štajersko okrog 6700 delavcev. In- dustrija je pač šele bila v začetkih. Vendar \ je oblast delavce že morala hočeš — nočeš ; upoštevati. Določeno moč jim je dajala med- j narodna povezava delavskega gibanja'. V ; gornjih pregledih sta mesto Celje in mesto < Maribor šteta pri ustreznih okrajnih glavar- ! stvih, čeprav sta bili obe mestni obdni avto- j nomni. i 179 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO VRNITEV KOROŠKIH IZSELJENCEV JULIJA 1945 IN VPRAŠANJE O POVRAČILU VOJNE SKODE TONE ZORN Vprašanje za nacizma izseljenih koroških Slovencev (več o tem glej v Kroniki, 1966, str. 73—82 in 133—140) je z zmago nad hit- lerizmom leta 1945 dobilo novo vsebino. S tem trenutkom se je namreč vključilo v širši kompleks koroškega vprašanja, ki je našlo svoj razplet v sklenitvi avstrijske državne pogodbe 15. maja 1955 in svoj dokončni izraz s povrnitvijo škode, ki so jo pregnani Slovenci kakor tudi slovenske kulturne in gospodarske organizacije v celoti prejele šele konec leta 1962. V ozadju tega dogajanja je bilo namreč neposredno ob koncu druge svetovne vojne na avstrijski strani spoznanje, da utegne prav vprašanje o poskusu izselitve koroških Slo- vencev leta 1942 podkrepiti pričakovano od- prtje koroškega vprašanja v mednarodni jav- nosti. V tem duhu je tudi treba razumeti iz- javo začasne koroške deželne vlade, formira- ne v noči od 7. na 8. maj 1945,^ o vrnitvi za nacizma zaplenjenega premoženja; izseljenim Slovencem.^ To izjavo je naslednji mesec (11. junija) posvetovalni koroški deželni odbor razširil še z obljubo o odškodovanju sloven- ske manjšine za krivice, storjene v dobi na- cizma.3 Ustanovil naj bi se še poseben urad za izseljence, v katerem bi bU tudi zastopnik Slovencev (imenoval bi ga posvetovalni) de- želni odbor), z nalogo, da repatriira izseljence na njihovo posest. Zdi pa se, da britanska zasedbena oblast tega predloga ni osvojila.* Bolj zapleteno pa se je pokazalo izseljensko vprašanje po vrnitvi izseljencev v domovino. Ob tem jih je najbolj prizadelo dejstvo, da so skušale britanske zasedbene oblasti preprečiti njihovo vrnitev na Koroško, ker so jih imeli za pripadnike nemške narodnosti — volks- deutscherje. Pri tem imamo v mislih dogodke na beljaškem kolodvoru v dneh 17. in 18. ju- lija 1945, ko se je vmU iz izgnanstva v Beljak prvi transport s približno 428 izseljenci. Bri- tanske oblasti so jih namreč skušale zavrniti ter jih napotiti nazaj na ozemlje nemškega rajha. Dr. Joško Tischler takole opisuje reak- cijo izseljencev, ko jim je postala jasna bri- tanska namera: »Y kratkih minutah je 400 ljudi poskakalo iz vagonov in vsa prtljaga je že ležala med tračnicami. Z bliskovito naglico so sledili dogodki drug drugemu: aretacija, grožnje, povelje za zopetni vstop, nastop an- gleške policije. Mrak je ležal nad kolodvorom, žene so kričale, otroci jokaU. Ob enajsti uri je bila odpoklicana angleška policija, ne da bi nas mogla prisiliti k zopetnemu vstopu. Ta- koj se je pojavila beljaška policija s puško in enim nabojem, čeprav tedaj še ne bi smela nositi orožja. Napetost se je stopnjevala in dosegla svoj višek, ko so med policisti ljudje opazili može, kateri so pri izselitvi opravljali policijsko službo. Napeti trenutki. ,Mi hoče- mo domov', je bUa zahteva in, četudi bi po- licija streljala, bi nihče ne šel nazaj v va- gone. Narod je bil discipliniran, ni bilo treba besede, le pogled, namig in vse je funkcioni- ralo. Do ene zjutraj je trajal boj. Ljudje so sedli po tleh in niso več vstali. Priborili so si domovino.«^ — S pomočjo jugoslovanskih ob- lasti pa se je vrnilo v tem času iz sovjetskega zasedbenega področja Avstrije čez osrednjo Slovenijo še nadaljnjih 31 izseljenskih družin, ki so bile po izpustitvi iz taborišč leta 1944 na območju Spodnje Avstrije, predvsem na tamkajšnjih posestvih koroškega veleposest- nika Marescha." — Postavlja se vprašanje, kateri motivi so vodili Britance pri poskusu zavrnitve izseljencev. Da je igrala pri tem določeno vlogo britanska neobveščenost, je gotovo.'' Vse pa kaže, da so bUi pri tem so- udeleženi tudi pripadniki avstrijske pomožne policije na beljaškem kolodvoru in tamkajš- nji tolmači. Vsekakor je dobilo' to dogajanje izrazito političen značaj in ustrezno mesto v argumentacijah jugoslovanske strani v ko- roškem vprašanju. Z vrnitvijo izseljencev pa se je zapletlo tudi vprašanje vrnitve pregnancev na njihove do- move ter v marsičem onemogočilo izpolnitev obljub začasne deželne vlade. Predvsem so bili domovi izseljencev zasedeni z najemniki in oskrbniki, ki so jih naselile nacistične ob- lasti, med njimi tudi s Kanalčani.^ Vse to je vodilo k improvizaciji; v Zitari vesi so na primer svetovali povratnikom, naj trenutno potrpe s prevzemniki njihovih posestev iz do- be nacizma.^ Da je imel tak odnos negativen odmev pri povratnikih, je razumljivo. Ker so skušali nekateri izseljenci na nasvet Osvobo- dilne fronte za Slovensko Koroško kot edine- ga slovenskega poUtičnega predstavništva sa- mi reševati vprašanje o vrnitvi posestev, je izdala britanska vojaška oblast avgusta 1945 opozorilo, da pripravlja sama navodila, na podlagi katerih bodo mogli prizadeti zahte- vati vrnitev na svojo posest; to navodilo pa da bo zajemalo tudi vprašanje odškodnine. Britanci so dalje pod pretnjo kazni opozar- jali prizadete, da si sami ne smejo na lastno roko iskati pravice.^" 180 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika Dne 4. avgusta 1945 so končno pričele v skladu z britanskimi navodili posebne komi- sije ocenjevati škodo, ki so jo izseljenci utr- peli; v ozadju njihove ustanovitve pa je bUa menda pobuda takratnega slovenskega za- stopnika v deželni vladi dr. Joška Tisdhler- ja.i! Komisijo se sestavljali zastopnik izseljen- cev, lokalnih oblasti, pravnik in strokovni iz- vedenec. Skoraj istočasno so deželne oblasti predlagale Britancem, naj razveljavijo veljav- nost za nacizma, Slovencem zaplenjenih po- sestev ter njihovo pravno vrnitev nekdanjim lastnikom. Za Kanalčane pa je predlog pred- videval njihovo nadaljnje bivanje v deželi z omejitvijo, da bo to mogoče, »kolikor bodo za to na razpolago kmetije in kolikor jih je (Ka- nalčane) mogoče imeti za Avstrijce in (koh- kor) niso bUi aktivni nacisti«. Komisije so dobile še nalogo izdelati natančen popis po- sesti; povratniki bi ne smeli trpeti škode, na- seljencem za časa nacizma pa je bila po tem predlogu priznana pravica do povračila in- vesticij, vloženih v zemljišča in gospodarska poslopja.i2 Na to, da je Osvobodilna fronta odklonilno gledala na delo ocenjevalnih komisij, je vse- kakor vplivalo dejstvo, da so bili njihovi čla- ni tudi posamezniki, ki so bUi leta 1942 de- javno udeleženi pri izselitvi Slovencev. To velja predvsem za ing. V. Mayerhof er ja v ve- likovškem političnem okraju, ki pa je bil nato na protest slovenske in jugoslovanske strani odpuščen iz službe.^' Do septembra 1946 so komisije pregledale 237 posestev slovenskih izseljencev. Po preglednici (nanaša se na ce- lotno območje Koroške) je bila do tega časa ocenjena škoda v političnem okraju Smohor na 6 posestvih, Celovec — okolica 74, Beljak — okolica 53, Velikovec 101 in v okraju Wolfsberg 3 posestva; skupna škoda pa je znašala 3,145.280 takratnih avstrijskih šilin- gov. Ti podatki kažejo, ne glede na način cenitev, da so bili najhuje prizadeti z izse- litvijo leta 1942 izseljenci v političnem okraju Wolfsberg, Celovec — okolica in Smohor, tem pa sledita politična okraja Beljak — de- žela in Velikovec. Povprečna ocenjena škoda na eno posestvo je znašala po tej cenitvi v političnem okraju Celovec — dežela 15.419,5 " šilingov, Smohor 12.580, Velikovec 10.610, Be- ljak — okolica 1499,5 in Wolfsberg 16.860 šilingov ;is vse to pa nedvomno kaže ne le na posestniško strukturo izseljenih Slovencev, ampak tudi na različne kriterije, ki so v letih 1941 in 1942 odločali pri izbiri »kandidatov« za izselitev. Kot prvo pomoč izseljenim družinam so konec leta 1945 dodelili Britanci 150.000 šilin- gov, ponovna pomoč z ustanovitvijo posebne- ga fonda dunajske vlade aprila 1946 (»južno- koroška pomoč«) pa je znašala milijon šilin- gov; namenjena je bila tako- izseljencem kot tudi nekdanjim Kanalčanom.^^ Svoje je k začetnemu položaju izseljencev prispevala tudi pravna neurejenost, ki je po- leg drugih faktorjev do konca leta 1946 zavi- rala pravno vrnitev posesti izseljenim Slo- vencem,i'' nekatera druga vprašanja pa so se kljub konferencam za sklenitev avstrijske dr- žavne pogodbe vlekla še tja v leto 1950. Slo- venski tisk je v tem letu še omenjal vpraša- nje o razlaščenem posestvu izseljenca Antona Grila pd. Arlaka ter o znanem dr. Hansu Steinacherju, ki je pred sodiščem kot priča zavračal upravičeno Grilovo zahtevo.— Ko govori o vprašanju povračila škode izseljenim Slovencem, dr. Julij Felaher ugotavlja, da je neurejenosti ukrepov koroških oblasti ob vprašanju povračila škode izseljenim Sloven- cem pripisati dejstvo, da ti ukrepi niso imeli zaslombe v osrednji avstrijski zakonodaji, ki ni imela dovolj jamstva za rešitev vseh za- _ motanlh vprašanj, nastalih po drugi svetovni vojni; to pa je šele dve leti po zmagi nad nacizmom omogočila s tako imenovanim tret- jim povračilnim zakonom z dne 6. februarja 1947 in z njegovimi dopolnitvami dosegla pravno preknjiženje večine razlaščenih po- sestev na nekdanje lastnike,!^ ostalo pa je še dalje — tja do leta 1961 — odprto vprašanje o dokončnem povračilu škode nasUno izselje- nim Slovencem kot žrtvam političnega pre- gona. OPOMBE Več o tem Tone Zorn, 8. maj 1945 v Ce- lovcu, Kronika, 1965, št. 3, str. 203—205. — S. Kärntner Nachrichten, Klagenfurt, 8. V. 1945. — 3. Sklep citira knjižica Kärntner — ein Problem, Wien 1945. — 4. Sklep koroškega posvetovalnega deželnega odbora z dne 13. 6. 1945 (Arhiv Inšti- tuta za narodnostna vprašanja, f. 166). — 5. Na- drobno popisuje te dogodke dr. Joško Tischler v prilogi Spomenice koroških Slovencev zavezniški komisiji na Dunaju, štev. 15 (tudi v francoskem, angleškem in ruskem jeziku, tipkopis). Tu je pod prilogo štev. 13 tudi britanska verzija teh dogodkov; dr. Joško Tischler, Ljubo doma, kdor ga ima. Družina in dom, Celovec, 1949, št. 4, str. 7—11. — 6. Podatek v arhivu INV, f. 166. — 7. Glej opombo 5. — 8. Prim, pripombe v Prispev- kih za zgodovino delavskega gibanja, 1963, str. 213 — 214. — 9. Prim. Ljudsko pravico, št. 83, 29. 7. 1945. — 10. Kärntner Nachrichten, št. 69, 2. 8. 1945. — 11. Slovenski poročevalec, št. 103, 18. 8. 1945. — 12. Prepis tega predloga hrani arhiv INV. — 13. Notica v arhivu INV, f. 218. 14. Več o tem gl. Volkswille, Klagenfurt, št. 24, 14. 2. 1946; št. 33, 7. 3. 1946; št. 20, 25. 1. 1947. — 15. Podatki deželne vlade v arhivu INV. — 16. 181 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Dr. Joško Tischler, Zur Lage der Slowenen in Kärnten, Pressedienst OF, št. 4, 2. 3. 1946; Die Neue Zeit, št. 242, 22. 10. 1949. — 17. Prim, in- tervencijo koroškega deželnozborskega poslanca KPA J. Kanzianke februarja 1947, Pressedienst OF, št. 7, 22. 2. 1947. — 18. Prim. Slovenski po- ročevalec št. 111, 11. 5. 1950. — 19. Dr. Juhj Fe- laher. Vprašanje povračila imovine in povratka škode koroškim Slovencem, ki so bili v drugi svetovni vojni prisiljeno izseljeni, z vidika av- strijskega prava. Gospodarski koledar, 1960, Ljubljana, str. 57—62. 182 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA NEKAJ NEZNANIH NARODNIH BUDITELJEV NA ŠTAJERSKEM JAN SEDIVt MARTIN KAVCiC Martin Kavčič je bil 17 let starejši brat na- rodnega buditelja Andreja Kavčiča (1752 do, 1826), ki je bil od leta 1786 do 1794 kot ma- riborski mestni župnik in okrožni dekan ob- enem tudi direktor mariborske gimnazije in je umrl kot kanonik v Gradcu, kjer se je neustrašeno potegoval za slovenske narodne pravice.1 Martin se je rodil 1. novembra 1735 v Rihtarovcih v kapelski župniji blizu Sla- tine Radenci. Prostorna zidana hiša je še zdaj taka, kot je bila ob njunem, rojstvu pred 230 leti, le nad hišnimi vrati sta v nekaj potezah narisana oba brata, a se pod apnenim bele- žem komaj opazita. Martin je stopil v Gradcu v avguštinski red in tam končal študije. Leta 1775 je v svojem 40. letu izstopil iz reda in prešel med svetne duhovnike, da bi mogel pomagati staršem, ki so se zadolžili zaradi študija njegovega mlajšega brata Andreja. Nekaj časa je pomagal v dušnem pastirstvu v bližnji Radgoni, maja 1784 pa je prišel v svojem 50. letu za kaplana k Mali Nedelji, kjer je ostal kot kaplan do 13. novembra 1812, torej skoraj 29 let.^ Tu je bilo ob potokih Turji in Bukovnici tedaj precej močvirnega sveta, ki je bil leglo komarjev. Žeto je razsajala trešlika, kakor so tedaj imenovali malarijo, mnogo žrtev pa je zahtevala tudi tuberkuloza. Zaradi nehigien- skih razmer so bile bolezni zelo pogoste. Mar- tin Kavčič je poznal pomen higiene in zdra- vilno moč rastlin ter je z njimi in s svojo tolažilno besedo lajšal trpljenje bolnikom. Zdravljenje mu je bUo uspešno sredstvo, da si je utiral pot do src ljudi. S svojo dobroto si je pridobil veliko priljubljenost. Tako je mogel že eno leto po svojem prihodu nago- voriti Malonedeljčane, da so. zgradili leta 1785 prvo šolo. V ta namen so porabili polovico premoženja bratovščine sv. Sebastijana, ki jo je zatrl ukaz cesarja Jožefa II., a se država še ni polastila njenega premoženja.^ Kakor si je zamislil njegov brat Andrej kot mariborski gimnazijski direktor svojevrsten načrt o tem, da je s pomočjo slovenskih državnih štipendij dvignil v Mariboru število slovenskih gimnazijcev ter jim dal spodbudo za učenje in za slovensko narodno zavest,* tako je ustanovil tudi prav posebni štipendiji za slovenske mariborske gimnazijce. Z varč- nostjo je prištedil lepo vsoto denarja. Nato je kupil mariborskemu mestnemu župniku sa- dovnjak, njive in vinograd z obvezo, da daje stalno dvema gimnazijcema brezplačno hrano, stanovanje, primemo obleko in obuvalo. Prednost so imeli gimnazijci iz kapelske žup- nije, če pa teh ni bilo, pa drugi slovenski mar- riborski gimnazijci.^ Prvi jo' je dobil Stanko Vraz leta 1827," zadnja štipendista pa sta bila leta 1914 poznejši živinozdravnik Franc Zoreč in univ. prof. dr. Vinko Močnik.'' Ko je Martin Kavčič ustanovil pri Mali Ne- delji osnovno šolo, je spoznal, da marsikdo ne pošilja otrok v šolo, ker je bilo treba pla^- čevati šolnino. Zato je kupil v neposredni bli- žini šole in cerkve 3791 m^ vinograda in sa- dovnjaka in ju izročil šolskemu upravitelju z obvezo, da brezplačno poučuje v osnovni šoli vsako leto šest najboljših učencev in da pri- pravlja brezplačno za vstop v gimnazijo po šolskem pouku tiste, ki jih nameravajo starši dati v latinske šole. S tem je dvignil obisk osnovne šole in spodbudil starše, da bi dali sinove v gimnazijo. Obenem je mogel učitelj uvajati učence praktično v napredno sadjar- stvo in vinogradništvo'. Ko je trina uš uničila ta vinograd, ga je dal tedanji šolski upravitelj Simon Cvahte le- ta 1906 zrigolati in zasaditi na njem na svoje stroške 1700 na ameriški podlagi cepljenih trsov, kar je stalo okrog 800 kron, a od šta- jerskega deželnega odbora, ki je dajal pod- pore in brezobrestna posojila za obnovo vir nogradov, je prejel le 200 kron.^ Ker je imel Cvahte gimnazijsko maturo, je pripravljal ves čas svojega službovanja pri Mali Nedelji za prehod v gimnazijo po rednem pouku vse ti- ste, ki so nameravali v srednje šole. Tega vinograda, ki je rodu v dobrih letinah do 12 hI vina, ne uživa več šolski upravitelj, marveč malonedeljska šola.^ To' Martinovo' ustanovO' je dopolnil njegov brat Andrej. Zavedal se je, da je bilo tedaj na deželi zelo težko za denar in da kmetski starši težko kupujejo svojim dijakom učbe- nike in dmge šolske potrebščine. Zato je ustanovil na mariborski gimnaziji posebno štipendijo za nabavo šolskih potrebščin, ki so jo prejemali dijaki najnižjih razredov.^" V svojem 76. letu se je poslovil Martin Kavčič leta 1812 od Male Nedelje in odšel v pokoj h Kapeli. Tam je imel bhzu cerkve hišo, ki je bila med obema zadnjima vojnama salezijansko okrevališče, zdaj pa je učiteljska stanovanjska hiša. Podedoval jo je z vino- gradom od svojih staršev. Tu je še hotel ne- kaj storiti za svojo domačo župnijo, kakor je sam izjavil ob slovesu. Kot dober gospodar je najprej uredil in izboljšal vinograd, nato pa prezidal hišo, da bi mogel priti k njemu 183 K R o NI KA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO V pokoj njegov brat Andrej. Z dobrim gospo- darstvom in z varčnostjo sta prihranila večjo vsoto denarja za svoj veliki načrt, da bi zgra- dili pri Kapeli namesto stare cerkvice novo prostorno cerkev. Dokler ni bilo dovolj de- narja,- škof dr. Zängerle ni dovolil podreti stare zgradbe. Ko je po smrti prejšnjega žup- nika v svojem 88. letu opravljal Martin Kav- čič vse cerkvene posle sam, se je lotil zidanja nove cerkve. Vedno je bil navzoč pri delu in je navduševal ljudi, da so brezplačno podrli staro cerkev in očistili še porabno gradivo. Z velikim veseljem so nato vozili brezplačno ka- menje in ruševine nekdanjega gradu v Koc- janu. Po dveh letih je bila cerkev dozidana. Martin se je radoval še eno leto uspehov svo- jega truda in nestrpno pričakoval, da bi prišel k njemu uživat pokoj njegov brat Andrej, ka- nonik v Gradcu. Toda ni ga dočakal. Umrl je pri Kapeli 8. januarja 1826 v 91. letu svo- jega življenja. Prej kot pol leta pozneje so pokopali v Gradcu tudi dr. Andreja Kavčiča, ki je zatisnil oči 30. junija istega leta. Oba s sestro Marijo, ki je umrla že leta 1803,ima- ta spominske granitne plošče na zunanji ste- ni kapelske cerkve. Na Martinovi je napis: Tu pozhivajo Visokovreidni Gospod Martin Kau- tschitsch Oni so bih. Sazhetek Piivanja tote Zirkvi rojeni is^ Novembra 1735 toti Sveit sapustUi tiga Jänera 1826 Bog nijim dal nebeški Lon. OPOMBE 1. Slov. biografski leksikon I., str. 436. — 2. F. Kovačič, Ljutomer. Zgodovina trga in sreza, Maribor 1926, str. 322. — 3. Malonedeljska žup- nijska kronika. — F. Kovačič Ljutomer, str. 323. — 4. O slovenskih državnih mariborskih štipen- dijah glej Jezik in slovstvo IX (1963/4), str. 200 do 203 in 266—269. — 5. I. Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant. I. 1875, str. 23—24. — 6. Historia gymnasii Marburgensis (rokopis) za 1. 1827. — 7. Lastni spomini. — 8. Malonedeljska šolska kronika. — 9. Lastni spomini. — 10. Iz- vestja (Programm des k. k. Gymnasiums in Mar- burg) mariborske gimnazije v Mariboru pred prvo svetovno vojno. — 11. Käpelska župnijska kronika. DR. LOVRO VOGRIN Dr Lovro Vogrin je edini Slovenec, ki mu je avstrijska oblast uradno priznala naziv na- rodnega buditelja. Rodil se je kmetskim staršem 6. avgusta IBOg'- v Senarski v župniji Sv. Trojice (Gra- dišče) v Slovenskih goricah. Osnovno šolo je obiskoval pri Sv. Trojici in nato je stopil leta 1823 v prvi razred mariborske gimnazije. So- šolec mu je bil poznejši pesnik Jožef Hašnik (1811—1883), s katerim sta več let skupaj sta- novala.^ V gimnaziji je bil Vogrin dve leti za poznejšim mariborskim gimnazijskim pro- fesorjem Jurijem Matjašičem (1808—1892), eno leto pa pred Stankom Vrazom, Francem Miklošičem (1813—1891) in svojim tekme- cem Jakobom Košarjem (1814—1846), poznej- šim voditeljem slovenskih študentov v Grad- cu.3 Jezikoslovca Oroslav Caf (1814—1874) iz Ročice v isti župniji in Anton Murko iz Ci-mlenšaka v sosedni župniji Sv. Ruperta sta bUa tri leta za njim.* Na gimnaziji se sicer ni nikdar povzpel med nagrajence, vedno pa je bil med prav dobrimi dijaki. Ko je bil v tretjem razredu, je imel le v latinščini oceno 1 (dobro), vse druge ocene pa so bile adem (ad eminenter) ali prav dobro.^ V njegovem razredu je bilo tedaj 30 učencev, vsa gimnazija pa jih je štela 264. Dijake so tedaj temeljito- prereše- tavali. V drugem humanitetnem ali v šestem in tedaj najvišjem razredu se je skrčil Vo- grinov razred že na 7 dijakov. Število mari- borskih gimnazijcev je v tem letu (1829) pad- lo na 157, a prvošolcev je bilo 29, drugošolcev pa celo samo- 13.^ V višjih razredih je Vogrin privatno poučeval manj nadarjene mlajše di- jake. Njegova učenca Rudolf in Herman Goe- del sta dosegla pozneje visoke položaje v avstrijski uradniški lestvici. Gimnazija je imela tedaj šest razredov in tako je odšel v jeseni leta 1829 Vogrin v Gra- dec na dveletni lice j (poznejši VII. in VIII. gimnazijski razred). Tam se je družil s poz- nejšimi pomembnimi možmi kot s Stankom Vrazom, dr. Štefanom Kočevarjem, dr. Anto- nom Murkom, Oroslavom Cafom in Jožefom Muršcem in postal navdušen narodnjak.'' Ko je z odličnim uspehom končal licej, je vstopil leta 1831 v graško bogoslovje. Skof dr. Roman Sebastijan Zängerle ga je leta 1834 kot tretje- letnika posvetil v duhovnika.^ Za vzorno ve- denje in izvrstni študij mu je dal naslednje leto škof priznanje s tem, da ga je leta 1835 imenoval za kaplana mariborske mestne žup- nije,9 čez tri leta pa ga je poklical za adjunk- ta bogoslovnih študij v Gradec. Po več ur dnevno je poglabljal in ponavljal z bogoslovci njihove učne predmete, obenem pa še oprav- ljal težavne ekonomske posle namesto starega in bolehnega podravnatelja. Skoraj eno šolsko leto je moral nadomeščati tudi profesorja na izpraznjeni stolici dogmatike na bogoslovni fakulteti. Slovenskim bogoslovcem je vlival ne samo ljubezen do poklica, marveč tudi do maternega jezika. A s tem se še ni zadovo- ljil. Skrbel je, da so se tudi vadili v sloven- skem jeziku. Kupoval je slovenske knjige^" in že leta 1841 si je naročil Vrazove Glase iz 184 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika dubrave zerovinske.^i naslednje leto pa se je uvrstil tudi še med naročnike hrvatskega zbornika Kolo.i^ Knjige in časopise je posojal slovenskim bogoslovcem. Bil jim je v malem to, kar Slomšek celovškim. Pri vsem tem delu pa je še našel čas, da je nadaljeval svoje štu- dije in leta 1842 je promoviral na graški uni- verzi za doktorja bogoslovja. Ko je dr. Josip Muršec zvedel, da verjetno pride dr. Vogrin v Ptuj, je pisal Vrazu, da bo potem Vogrin v Ptuju središče vsega na- rodnega dela." In res ga je poslal škof dr. * Zängerle 12. maja 1843 v Ptuj za vikarja.^^ Zdi se, da se je v Ptuju predvsem priprav- ljal v začetku na profesuro dogmatike na gra- ški univerzi, ker ni bilo upanja na ozdravlje- nje tedanjega profesorja p. dr. Johanna Rot- terja. Skof dr. Roman Zängerle je bil dr. Vo- grinu naklonjen, toda salzburški nadškof je imel svojega kandidata, dr. Karla Wengerja iz Salzburga, in tako je dr. Vogrin propadel.^" 2e naslednje leto so mu ponudili profesuro pastoralnega bogoslovja v Gradcu. Enkrat ra- zočaran ni hotel več prositi za to mesto-, am- pak je ponudbo odklonil iz ljubezni do' sloven- skega naroda, med katerim je hotel živeti in delovati, kakor sam pravi.i'' Ko pa je leta 1844 umrl njegov prijatelj Anton Krempl, malo- nedeljski župnik, ni bilo za to mesto primer- nejše osebnosti, kot je bil dr. Vogrin. Saj škof ni mogel poslati tja za župnika kake popreč- ne osebnosti, dokler je bil spomin na Krem- pla tako živ. Krempl je namreč užival pri ljudstvu izredno velik ugled in je veljal za slavnega pisca in nenavadnega govornika, ki so ga hodili ljudje poslušat iz sosednih žup- nij. Dr. Vogrin je prosil za to župnijo in jo tudi dobil. Nastopil jo je 23. marca 1845. Tu je ostal do leta 1853. Ob slovesu je zapisal v malonedeljsko župnijsko kroniko, da je bil pri Mah Nedelji srečen, zadovoljen in spošto- van pri ljudstvu.i" Krempl si je hotel z oporokoi zagotoviti, da po njegovi smrti njegova setev na narodnost- nem polju v njegovi župniji ne bi usahnila. Zato je sporočil, da zapušča vinograd in dva travnika svojemu nasledniku le s pogojem, da je ta slovenski domorodec, ker je v teda- njem jeziku pomenilo slovenskega narodnega buditelja. Sodnik, ki je izvrševal Kremplovo oporoko, je izročil dr. Vogrin vinograd in oba travnika. S tem ga je sodišče uradno pri- znalo za slovenskega narodnega buditelja, kar je edinstven primer v slovenski zgodovini. Komaj je prevzel malonedeljsko župnijo, mu je škof. dr. Zängerle naložil še novo dolž- nost, da pomaga opravljati dekanijske posle 75-letnemu bolehnemu ljutomerskemu deka- nu Mihaelu Jaklinu. Nadomeščal ga je tudi kot nadzornik in razširil med ljudstvo vsako leto več stotin slovenskih knjig, obenem pa odstranjeval iz osnovnih šol nemškutarski duh.2« Dr. Vogrin je imel v svoji knjižnici tudi znamenito KolLarjevo knjigo o slovanski vza- jemnosti. V dopisu z dne 23. marca 1838 spo- roča namreč dr. Muršec Stanku Vrazu, da je prejel to Kollarjevo delo od dr. Vogrina.^^ Ko so razpisali v Avstriji volitve za frank- furtski parlament, se je dr. Vogrin takoj zna- šel v pohtičnem položaju in se opredelil proti tem volitvam. Proti njim so' bili tudi njegovi Malonedeljčani, ki jih je narodnostno prebu- dil že Krempl. V pismu z dne 12. maja 1848 javlja dr. Vogrin dr. Muršecu, da so poslali Nemci med ljudstvo agitatorje za frankfurt- ski parlament, toda ljudstvo je tako zavedno, da hoče pregnati vsakega, ki ni narodnjak. Dalje sporoča, da so nekateri prejšnji narodni nasprotniki pod vplivom novih razmer postali Slovencem naklonjeni. Tudi domavska in ne- govska graščina sta začeli dopisovati župni- kom slovensko. V škofijski upravi je navada, da se sedež dekanije sicer more prenašati, toda ne na majhno župnijo. Tako je dobil dr. Vogrin na- mig, naj zaprosi za izpraznjeno župnijo Sv. Jurija ob Sčavnici. Prevzel jo je leta 1853 in jo vodil do leta 1861. Istočasno ga je škof imenoval tudi za okrožnega dekana. S tem je postal tudi šolski nadzornik. Dr. Vogrin je vneto podpiral osnovne šole in skrbel, da vlada v njih slovenski narodni duih. V počit- nicah je zbiral dijake, jih gostil in jih vzgajal ne le v verski, marveč v slovenski narodni zavesti.^^ Ko je Slomšek prenesel sedež lavantinske škofije iz St. Andraža na Koroškem v Mari- bor, je hotel zbrati okrog sebe močne kultur- ne osebnosti, da bi skupno delovali na korist slovenskega ljudstva. Tako je podelil mesto podravnatelja mariborskega bogoslovja in profesuro za dušno pastirstvo Oroslavu Cafu. Ta predmet bi naj učil v slovenščini, a Caf ni pristal, ker se je bal, da ne bi zmogel najti in ustvariti za to stroko potrebnih znanstve- nih izrazov.^* Sele njegov rojak dr. Lovro Vogrin se je lotil te težavne naloge. Skof Slomšek je namreč poklical dr. Vogrina od Sv. Jurija ob Sčavnici v Maribor in ga ime- noval za lavantinskega stolnega kanonika in za profesorja katehetike in pastoralke na ma- riborskem bogoslovju. Vogrin je začel takoj predavati v slovenščini, četudi je moral znan- stvene izraze za svoja predavanja šele iskati in ustvarjati. Sestavil je slovensko učno knji- go pastoralke in obširen slovenski katekizem, a oboje je ostalo v rokopisu.^ 185 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 2^vedal se je, da so nekateri starejši du- hovniki stali ob strani misleč, da narodnost nasprotuje veri. Ta predsodek jim je hotel razpršiti z razpravo Narodnost in vera, ki je izšla v Razlagovi Zori jugoslavenski.^ß V njej pravi med drugim: »Ako ni vera vsejana v narodnem jeziku na osnovi narodne izobraz- be, ostane kot koren v suhi skali in hitro usahne, kajti vera brez narodnosti preide.«^'' Ob tisočletnici prihoda bratov Cirila in Meto- da v naše kraje je objavil leta 1863 »Tisočlet- no obhajilo v čast sv. Cirila in Melodija«.^ Papež je zaslužnega dr. Vogrina na pred- log škofa dr. Stepišnika imenoval leta 1868 za mariborskega stolnega prosta, a prav to leto je moral zaradi splošne oslabelosti pustiti profesuro. Umrl je že naslednje leto v Mari- boru 11. decembra 1869 v starosti 60 let.^s OPOMBE 1. Njegov živi jen jepisec Davorin Trstenjak omenja v Slovenskem narodu (dalje SN) z dne 1. januarja 1870 napačno 1810 za njegovo rojstno leto. Rodil se je 1. 1809 kakor sledi iz šematiz- mov lavantinske škofije in iz Nekrologija svet- nih in redovnih duhovnikov lavantinske škofije od 1. IX. 1859' do 1. I. 1959, Maribor 1959, str. 80, kjer ni napak. — 2. Davorin Trstenjak, Dr. Lovro Vogrin. SN 1. I. 1870. — 3. Juventus gym- nasii Marburgensis 1826. — 4. Juventus gymna- sii Marburgensis 1829. — 5. Tedanja ocena emi- nenter ustreza sedanjemu odlično, adem (= ad eminenter = skoraj odlično) prav dobro, 1 do- bro, 2 komaj zadostno, 3 nezadostno. — 6. Ju- ventus 1826 in 1829. — 7. SN 1. I. 1870. — 8. Per- sonalstand der Sekular- und Regular-Geistlich- keit des Bisthums Seckau in Steyermark in Jahre 1834. — 9. F. Kovačič, Ljutomer. Zgodovina trga in sreza. Maribor 1926, str. 286. — 10. SN 1. L 1870. — 11. Fr. Ilešič, Korespondenca dr. Josipa Muršca, Zbornik Matice Slovenske 1905, 142. — 12. Prav tam, str. 144. — 13. F. Kovačič, Ljuto- mer, str. 286. — 14. Kakor pod 11, str. 149. — 15. Kovačič, Ljutomer, str. 286. — 16. SN 1. I. 1870 in Personalstand der Sekular- und Regular- Geistlichkeit des Bisthums Seckau in Steyermark. 1842 str. 15 in 1844 str. 16. — 17. Kovačič, Ljuto- mer, str. 286. — 18. Kovačič, Ljutomer, str. 319. — 19. SN 6. I. 1870. — 20. Prav tam. — Mihael Jaklin (1770—1847) je spisal slovenski katekizem in ga predložil 1. 1819 škofijstvu v Gradcu. Re- cenzent Jurij Alič, župnik v Vidmu ob Savi, se je izjavil proti njemu, češ da je pisan v drugač- nem narečju kot je v celjskem okrožju. Skofij- stvo je nato naročilo Jaklinu, naj napiše kateki- zem v takem jeziliu, da bo poraben tudi v celj- skem okrožju, (gl. Kovačič, Ljutomer, str. 55.) — 21. Kot pod 11. str. 134. — 22. Kot pod 11. str. 64. — 23. SN 6. I. 1870. — 24. Božidar Raič, Oro- slav Caf. Letopis Matice Sovenske 1878, III., str. 83. — 25. Kovačič, Ljutomer, str. 288—289. — 26. Leta 1853, str. 103—112. — 27. Prav tam, str. 103. — 28. Kovačič, Ljutomer, str. 288. — 29. Prav tam str. 289. TONČKA STUPCA Razen ravnatelja moškega učiteljišča Hen- rika Schreinerja in gimnazijskega profesorja dr. Antona Medveda pač ni bilo od leta 1905 v Mariboru in daleč naokrog uglednejše in v vseh krogih bolj upoštevane slovenske učne moči, kot je bila Tončka Stupca. Njena javna predavanja so bila prepričljiva, zanimiva in lepa obenem. V stari cesarski Avstriji bi za- man iskali po vseh slovenskih pokrajinah spretnejšo, delavnejšo in uspešnejšo boritelji- co za pravice tedaj zatiranega slovenskega ljudstva. Se bolj kot besede pa sta vplivala njen zgled in njena močna osebnost. Tudi v nevarnih in burnih trenutkih je ohranila do- stojanstven mir. Zato je ni nihče nikdar videl jezne ali sitne in če se je kak nahujskani nemški prenapetež ali šolski porednež še tako trudil, da bi jo razdražil, se mu to ni posre- čilo. Tako je dosegla marsikaj, kar je bilo drugim nemogoče. Rodua se je v nedeljo 4. januarja 1874 v Šempetru v Savinjski dolini Miciki Stupca, rojeni Kreft, od Sv. Jurija (Vidma) ob Sčav- nici, in njenemu šest let mlajšemu možu An- tonu Stupca, ki je kot mlad učitelj umrl že po šestih letih srečnega zakona v Stoprcah pri Makolah. Enako kot njena starejša sestra Mi- cika, rojena tudi v nedeljo 5. januarja 1873, je imela dar za petje. Skupaj sta, hodili v osnovno šolo in ves čas sta v šolskih klopeh sedeli skupaj. Mati je dobila po pokojnem možu 40 goldinarjev odpravnine, kar bi za- doščalo le za nekaj mesecev. Preselila se je z otrokoma v Ptuj, kjer je pomagala teti v gostilni streči gostom. Tetina hči Poldika je večkrat igrala na citre, a Stupca jo je sprem- ljala s svojim čistim sopranom s takim ob- čutkom, da je bil napev vedno res umetniški izraz besedila. Glasba in petje sta pri- vabljali vedno nove goste. Ti so včasih pokli- cali še Stupčini hčerki, da sta jih razveselje- vali s pesmimi, ki sta se jih naučili kot majh- na otroka od svojega očeta. Prepevali sta ved- no. Začeli sta že zjutraj, ko sta se zbudili in našli na postelji kos kruha, ki ga jima je nastavila mati za zajtrk pred odhodom v služ- bo. Peli sta pri igri, pa tudi tedaj, ko sta se držali za roke in se sprehajali okrog hiše in kadar sta hodili po časopis in po Slomškove spise h kaplanu Mihaelu Lendovšku, ki jih je izdajal. Materina in njuna pesem je vzpodbu- dila p"rofesorja dr. Tomaža Romiha (1853 do 1935), učitelja Antona Porekarja in davkarja 186 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Knopa, po rodu Ceha, da so ustanovili v Ptu- ju znamenito Pevsko društvo, ki je s svojimi nastopi po južnoštajerskih krajih budilo na- rodno zavest in kmalu zaslovelo po vseh slo- venskih pokrajinah. Ko je začel tetin mož ob vsaki priliki izražati svoje sovraštvo do Stupce in njenih hčera, je kaplan Lendovšek našel Stupci službo pri baronici Werner v ormoškem gradu, kjer je Stupca, oskrbovala 30 sob in nadzirala molžo in prodajo mleka. V ormoškem gradu sta preživeli Micika in Tončka srečna otroška leta in končali osnovno šolo. Kakor mati sta tudi obe hčeri želeli po- stati učiteljici. To jima je omogočila botra Rezika Pešl, ki ju je vzela brezplačno na hra- no in stanovanje v Maribor, kjer sta z od- ličnim uspehom kot najboljši učenki končali meščansko šolo. Ko sta hoteli na učiteljišče v Gradcu, se je pojavila nepričakovana ovira. Zaradi velikega navala so tedaj sprejeli od dveh sester samo eno. Toda s priporočilom mariborskega kano- nika dr. Jožefa Pajka in njegovega prijatelja Franca Hauptmana, očeta univ. prof. dr. Ljud- mila Hauptmana, ki je bil tedaj profesor na tem učiteljišču, sta bui vendar obe spre- jeti na zavod. Po posredovanju matere neke součenke sta dobili obe štipendijo po 150 goldinarjev letno in sta bili na ta način dobro preskrbljeni. Mogli sta si še sposoditi klavir in se spopolnjevati pri tedanji najboljši graški učiteljici klavirja, pri Mini Wagner, sestri znanega komponista, ki je opravila vse izpite na dunajskem konservatoriju z odliko. Ustno maturo sta napravili obe 6. julija 1892 in sicer med vsemi najbolje. Ravnatelj graške meščan- ske šole ju je takoj povabil, da bi zaprosih na njegovo šolo. Za povabilo, ki je pomenilo za njih odlikovanje in visoko napredovanje v službi, sta se zahvalili, rekoč: »Midve sva Slo- venki in hočeva delati med slovenskimi otro- ki.« Ob slovesnosti na koncu mature jima je posebej čestital za uspeh sam deželni šolski nadzornik. Po njegovem posredovanju sta obe dobili službo na osnovni šoli pri Sv. Marku (v Markovcih) niže Ptuja. Tu sta znali sestri Stupici igrati ne samo na klavir, marveč tudi na nežne strune mladih duš. Z novimi meto- dami sta brez šibe, ki je veljala tedaj za dobro vzgojno pomagalo, dosegali izredne uspehe. UstvariU sta tudi šolski pevski zbor in pripra- vili več mladinskih iger, ki so vzbudile po- zornost daleč naokrog. Ti uspehi so vzbudili nevoščljivost novega šolskega upravitelja. Na zvit način jima je skušal vzeti stanovanje. Nahujskal je nekaj ljudi, da so jima pobili šipe, češ da z gledali- škimi! igrami in vajami zavajata mladino k ponočnjaštvu. Pridobil je na svojo stran tudi novega kaplana, ki ju je napadel s prižnice. V očetovskem prijatelju, župniku Matiji Sle- kovcu, znanem zgodovinarju, nista mogli najti opore, ker je bil na smrt bolan. Edina rešitev je bila premestitev. Micika je dobila sredi poletja leta 1905 mesto na vadnici ljub- ljanskega ženskega učiteljišča. Prav tedaj pa je bilo razpisano tudi učiteljsko mesto v Kr- čevini, mariborskem predmestju. Krajevni šolski svet, ki je predlagal deželnemu šolske- mu svetu v Gradcu tri kandidate, je bil trd- no v nemških rokah in je skrajno sovražil in zatiral Slovence. Zvedelo se je, da je že vna- prej obljubil to mesto nekemu nemškutarske- mu šolskemu upravitelju z dežele. Zato se Slovenci sploh niso potegovali za Krčevino' — razen Tončke Stupce. Skoraj vedno je bü imenovan prvi v predlogu, redko drugi, tretji pa nikdar. Slovenskemu okrajnemu šolskemu nadzorniku prof. dr. Janku Bezjaku se je ko- maj posrečUo spraviti Tončko na brezpo- membno tretje mesto v predlogu, ker je imela med vsemi 18 prošnjiki edina izpit za meščan- ske šole in to z odliko. Dr. Bezjak je opozoril Tončko, naj si skuša poiskati kako priporoči- lo pri deželnem šolskem svetu v Gradcu. Spomnila se je vphvnega nemškega župnika Holzerja v Emovžu (Erenhausen), s katerim se je spoznala na obisku pri svoji prijateljici iz dijaških let, učiteljici Ganshofen. Holzer se je na njeno prošnjo' takoj odpravil v Gradec in je obiskal vse svoje vplivne znance in pri- jatelje, da je zagotovil Tončki priporočilo pri deželnem šolskem svetu.^ Kakor v razdraženem sršenovem gnezdu je završalo med mariborskimi nemškimi nacio- nalisti in nemškutarji, ko je dobila mesto v Krčevini — Tončka Stupca, kandidatkinja na tretjem mestu v predlogu. Takoj so spustili proti njej v nemški dnevnik Marburger Zei- tung strupen članek z zahtevo, da ne sme na- stopiti službe v Mariboru ta rusofüska, vin- dišarska učitelj ica.^ NatO' so poslali zoper njo odposlanstvo v Gradec k cesarskemu namest- niku grofu Claryju. Toda Stupca je bila že stalno nastavljena učiteljica in je ni bilo mo- goče premestiti, če ni storila nič kaznivega. Zato jo je poklical k sebi tedanji novi deželni šolski nadzornik Peter Končnik, bivši ravna- telj celjske gimnazije, ki se je zaradi višje službe pravkar prelevil iz koroškega Slovenca v nemškega nacionalista. Hotel jo je pregovo- riti, da bi se sama odrekla Krčevini. Pred Končnikom so trepetali celo gimnazijski rav- natelji, a kaj šele, da bi si upali nasprotovati njegovemu mnenju. Junaška Tončka mu je ugovarjala in odločno odklonila vse njegove predloge, a kljub temu si ga je znala spreme- niti iz sovražnika v zagovornika.^ 187 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Sledili sta še dve odposlanstvi k cesarske- mu namestniku in skrajno surov in lažniv na- pad v uvodniku Marburger Zeitung pod de- belim naslovom »Stupčin škandal«. Se več! Vsi odborniki krajevnega šolskega sveta v Krčevini so zagrozili, da odstopijo, če Stupca ne izgine iz Maribora, toda Stupca se kljub vsem nevarnostim ni uklonila. Čeprav ji je sam okrajni glavar grof Attem.s osebno pre- povedal še dalje zahajati v Narodni dom, se ni zmenila za to prepoved. Kakor prej na vseh večjih slovenskih prireditvah je pela Tončka v duetu s sestro Miciko tudi še na^ prej v mariborskem Narodnem domu, v ptuj- ski in ormoški čitalnici in Tončka je še dalje sodelovala v godbenem kvartetu bratov Se- rajnikov, večkrat pa je tudi spremljala na klavirju znanega tedanjega virtuoza na violi- ni, učitelja Bena Serajnika.* Slovenskih šol tedaj v Mariboru ni bilo razen zasebne osnov- ne šole šolskih sester. Kolikor je znala in še zna starejša slovenska mariborska generacija, ki je hodila v nemške šole, slovenskih pesmi, se jih je naučila od Tončke Stupce v Narod- nem domu.5 Razmere so postale po njenem prihodu v Maribor še tem težje, ker je tedaj prišel iz Nemčije za mariborskega protestantskega nemškega pastorja namesto prejšnjega zmer- nega in pravičnega Goschenhoferja, sicer iz- vrsten govornik, a divji sovražnik Slovencev dr. Ludvik Mahnert. Njemu je bilo krščanstvo samo krinka in sredstvo za ponemčevalne na- mene. Delal je na to, da bi se tedanja Avstri- ja združila z Nemčijo in da bi čim prej po- nemčila Slovane. Pritiskal je na mariborske Nemce in jim očital, da prepočasi napreduje gradnja nemškega narodnostnega mostu ob tedanji železnici od Dunaja do Jadrana. Karal jih je, da so kot Nemci premalo odločni, češ da so kot katoličani pod vplivom slovenske duhovščine in mariborske škofije, kjer ni niti enega nemškega duhovnika. Slovenska duhov- ščina je tako narodno zavedna in nevarna, da je prepojila s slovenskim duhom celo tista dva Nemca, ki sta študirala na mariborskem bogoslovju, a iz nemško mislečega maturanta Evalda Vračka je ustvarila tistega »šentilj- skega leva«, ki je s pomočjo- slovenskega žu- pana Thalerja varoval tako odločno in uspešno »slovenske Termopile«, kakor so na- zivali Šentilj, 14 km severno od Maribora, da tu ni mogel prodreti slovenske fronte ves 60 milijonski nemški narod. Kljub ogromnim de- narnim sredstvom Schulvereina, ki je skušal ponemčiti Slovence s šolami, slovenska trd- njava Šentilj ni padla, čeprav je drugo po- nemčevalne društvo Südmark naseljevalo protestantske Nemce iz Nemčije. Zato je za- čel dr. Mahnert širokopotezno gibanje za od- pad od katoličanstva in za prestop v nemško lutrovsko vero.^ Najprej je žel dr. Mahnert uspehe na real- ki, kjer je poučeval evangeličanski verouk, in kjer so bili skoraj vsi profesorji in dijaki nemške narodnosti. Od prejšnjih 3 do 4 pro- testantskih dijakov se je dvignilo njih število po Mahnertovem prihodu na 35 do 40.'' Raz- meroma velike uspehe je imel med maribor- skim slovenskim proletariatom, ki je bil pod vplivom nemške socialne demokracije ali na- rodnostno nezaveden ali pa nemško čuteč. Ob sobotah in plačilnih dneh je pošiljal dr. Mah- nert svoje agente v zakotne gostUne, kjer so si le-ti zbrali omizje in velikodušno plačevali za žganje in vino. Ko je začel delovati alko- hol, je potegnil agent iz žepa že sestavljeno izjavo, da podpisani izstopajo iz katoliške cerkve in vstopajo- v protestantsko. Ce se je kdo preveč dolgo obotavljal s podpisom, so ga zasmehovali kot bojazljivca, farškega pod- repnika, vindišarja in nekulturneža. V trez- nem stanju si je nato- le malokdo upal veljav- no preklicati ta svoj podpis. Kdor pa je bil protestantske vere, je seveda vpisal pri ljud- skem štetju svojo družino in v šoli svoje otroke za Nemce, četudi niso obvladali nem- škega jezika.^ V tej dobi tako imenovanega gibanja Proč od Rima (Los von Rom Bewegung) je presto- pilo leta 1904 v Mariboru iz katohške v Mah- nertovo nemško cerkev 173 oseb, v prvi po- lovici leta 1905 že 196, a v juhju istega leta še 53, v avgustu pa celo 87 oseb.^ Ko je magdalenski župnik Simon Gaberc plačal iz svojega 20 kron tistemu svojemu župljanu, ki je preklical svoj podpis, je povi- šal dr. Mahnert kupnino duš od prejšnjih 10 kron na 20 ali celo 30, pa tudi na vre- čo pšenične moke. Mahnertova cerkev se zaradi tega ni bolj polnila, ker novi verniki niso zahajali v njegovo cerkev kakor niso prej v katoliško. Mogel pa se je ponašati z več- jim številom Nemcev in vpisanih protestan- tov in nemško društvo za podpiranje prote- stantskih župnij med katoličani z imenom »Gustav Adolf« ga je bogato zalagalo z de- narjem.i" Pod Mahnertovim vplivom in pritiskom so skušali mariborski nemški nacionalisti popol- noma p-o-nemčiti tedaj dvojezično krčevinsko šolo in jo spremeniti v ponemčevalnico. Schul verein je dal na voljo bogate denarne vire; z brezplačnimi šolskimi potrebščinami in z darili so skušali vplivati na tiste siro- mašne slovenske starše, ki jih niso dosegli Mahnertovi kupci duš. Trudili so se, da bi jih starši vpisovali kot Nemce v nemške od- 188 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika delke, da bi jih nemški nacionalistični učitelji vzgojili v strupene sovražnike Slovencev. To- da še več uspeha je imela Stupca s svojo ču- dovito privlačno silo in s svojo materinsko ljubeznijo. Iznašla je novo sredstvo za res pravO pomoč ubogim in lačnim viničarskim otrokom, ki je presegala enkratna ali več- kratna nemška darila. Vsem p>otrebnim slo- venskim šolarjem krčevinske šole — bilo jih je nad sto — je preskrbela brezplačno kosilo. Odkrila je dovolj blagih src in v vehki meri so ji pomagali celo pošteni Nemci, ki jim je presedal zagrizeni dr. Mahnert. Stupca je imela tedaj v svojem razredu 70 učencev. Ce bi jih bilo 80, bi se po zakonu morala od- preti slovenska vzporednica. Z vso silo se je vrgla na delo, da bi dosegla to število. Na- govarjala je otroke, naj privedejo' v njen raz- red svoje znane tovariše v okolici. V sep- tembru in oktobru skoraj ni minil dan, da ne bi koga privedli, včasih pa tudi po več. Pri prihodu vsakega so se vedno na novo šteli. »2e nas je 76, 80, 87, 90; mora nas biti 100!« Ko je stoti res prišel, so vriskali od veselja in radosti ni bilo ne konca ne kraja. Razred je bil za tako število premajhen. Učenci ob straneh so sedeli samo na pol v klopi in so morali paziti, da ne padejo na tla. Risali pa so nekateri na tleh. Stupca je hodila zdaj ta- ko dolgo nadlegovat krajevni šolski svet, da so se razblinili vsi njegovi zavlačevalni po- skusi in da je končno moral odpreti novo vzporednico.il Napačno bi bilo misliti, da so bili zavedni Slovenci v stari Avstriji proti učenju nemšči- ne, saj brez znanja nemškega jezika ni mogel dobiti službe v Mariboru noben Slovenec. Ho- teli so le, da se njihovi otroci nauče v šoli slovenskega materinega jezika, a nemščine jih naj uči na osnovi slovenskega jezika slo- venski učitelj, ki jim bo ohranil slovensko na- rodno zavest. V dobri slovenski šoli so se na- učili otroci razen slovenskega jezika tudi nemškega bolje kot v popolnoma nemški šoli. Na Stupičinem primeru se je to tudi javno dokazalo. V tej dobi je hotela pruska vlada popolno- ma ponemčiti poljske pokrajine. Kljub stolet- nemu prizadevanju se ji to namreč ni posre- čilo. Zato je poslala posebno komisijo opazo- vat v Avstrijo na slovensko obmejno ozem- lje, kako se slovenski otroci poučujejo v nem- ščini. Ravnatelj šole je bil še tedaj znani slo- venski pedagog Miha Nerat (1845—1922), ustanovitelj in prvi urednik slovenskega vzgojeslovnega časopisa Popotnik. Ta je pri- vedel prusko komisijo pod vodstvom pruskega deželnega svetnika Wojna, v spremstvu okraj- nega glavarja grofa Attemsa in predsednika krajevnega šolskega sveta Pressla v Stupičin razred. Dala je prinesti sliko in po Schreiner- Bezjakovi Nemški vadnici so otroci gladko in živahno opisovali v nemščini. Po pouku je počakal Stupco na hodniku slovenski šolski nadzornik Schmoranzer in ji dejal: »Morali bi videti, kako je bil zelen od jeze tisti Pressi, ki je hodil v Gradec zaradi vaše od- stranitve, ko je pruski komisar izjavil pred vsemi v zbornici: »Čestitam šoli in vam vsem za tako učiteljico! Ta dela prave čudeže. Kaj takega še nisem doživel v šoh!« Nadzornik Schmoranzer je našel priložnost, da je po- jasnil v odsotnosti okrajnega glavarja in Pressla, da ima take uspehe zato, ker poučuje na osnovi materinega jezika in ker goji otro- kom njihovo slovensko narodno zavest. Tudi po Neratovi upokojitvi, ko^ je prevzel vodstvo šole zagrizen nemškutar Thomas Wernitznig, so neustrašeno vzgajali otroke v slovenskem duhu učitelji Matija Lichtenwal- ner-Senkovič in njegova žena Viktorija, Mir- ko Pučelnik in Stupca. Tu so pričakali tudi razpad Avstro-Ogrske leta 1918.1^ Po nastanku Jugoslavije v oktobru 1918 se v mariborskih osnovnih in meščanskih šolah ni mnogo spremenilo. Prejšnji nemški učitelji so ostali na svojih mestih, dasi so se nekateri s svojimi razredi udeležili pred zavezniško komisijo demonstracije 27. januarja 1919, da bi Maribor pripadel Nemški Avstriji. Dne 2. februarja 1919 pa so vse šole zaprli zaradi pomanjkanja kuriva za mesec dni. Ta odmor je porabilo prosvetno poverjeništvo v Ljub- ljani, zlasti pa dr. Leopold Poljanec, da je iz- delal načrt za popolno preosnovo mariborske- ga in sploh obmejnega šolstva. Najprej je 13. februarja zamenjal dotedanjega maribor- skega nemškega šolskega nadzornika Karla Köchla s priznanim vzgojiteljem Matijo Sen- kovičem, tedaj učiteljem v Rušah. Ker pa je Senkovič že opravljal nadzorniške posle v mariborskem okoliškem okraju in je bil pre- obremenjen, je prevzel nadzorstvo maribor- skih mestnih osnovnih šol profesor moškega učiteljišča Miroslav Sijanec. Ob koncu mar- ca je dobila cela vrsta preizkušenih šolnikov iz bivše Štajerske in tudi Kranjske brzojavne pozive, naj nastopijo 1. aprila 1919 službo v Mariboru. Nekateri so prevzeli posle učiteljev in učiteljic, drugi šolskih upraviteljev ali ravnateljev in ravnateljic meščanskih šol. Vsi so se odzvali brez obotavljanja. Z najnujnejšo prtljago' je zaradi neurejenih prometnih raz- mer pač zamudil ta ali oni dan ali dva.^^ Dr. Poljanec se je zavedal, da je Maribor v šolstvu najvažnejša in najobčutljivejša pa tudi najnevarnejša točka v vsej Jugoslaviji. Tu je najvažnejši vhod v Jugoslavijo in po , 189 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO prvem vtisu se kaj rado presoja ves narod in vsa država. Tu je imela germanizacija razme- roma zelo velik uspeh, nemška in nemškutar- ska zagrizenost pa je dosegla v teh krajih vrhunec. Zato je bila potreba po res dobrih učiteljih brez ozira na politično in svetovno- nazorno pripadnost največja in se je dobro vzgojno in šolsko delo tu obrestovalo pač najbolje. Zato je premestil v Maribor na os- novne in meščanske šole res najsposobnejše slovenske učne moči. Nobeno mesto v Jugo- slaviji ni imelo ne prej in ne pozneje toliko izvrstnih šolnikov in ne tako velikih uspehov v vzgoji in pouku kot Maribor v prvi dobi po letu 1919." Prevzemanje šol in poučevanje je bilo v začetku tako težavno- in jei zahtevalo toliko poznavanja razmer, da so mu bili kos le najpreudarnejši in najspretnejši učitelji. Nemci so namreč neradi izročali šolski in- ventar, misleč, da bo Maribor pripadel Nem- ški Avstriji. Ko so na Koroškem pokali to- povi in puške za slovensko severno mejo, je nemško učiteljstvo upalo, da bodo morali Slo- venci kmalu zapustiti Maribor.^^ krčevin- ski osnovni šoli so nemški in nemškutarski starši in učitelji nahujskali svoje prejšnje ¦ večje nemške in nemškutarske učence, da so v nedeljo vdrli v razrede in odnesli vse, kar se je dalo, češ da bodo slovenski učitelji po- žgali vse, kar je nemškega.^^ V začetku so nahujskani šolarji nagajali slovenskim učiteljem na vse mogoče načine. Pri obveznem pouku slovenščine ponekod ni- so hoteli odgovarjati in tudi ne ponavljati slo- venskih besed in stavkov in vedno so se iz- govarjali: »Ne razumem!« Bih so kar iznajd- ljivi v tem, kako bi čim bolj jezili učitelje in onemogočali pouk. V nemščini so na primer zahtevali stalno drug za drugim na stranišče z najsurovejšimi izrazi. Ko jih je učitelj po- učil, kako se spodobno prosi na stran, so se mu režali v obraz in na Pobrežju mu je eden zabrusil: »Ne splača se. Naša nemška učitelji- ca nam je rekla, da se za mesec dni vrne in tedaj bodo morali bindišarji (psovka za Slo- vence) bežati.« Ko so večji nemškutarski šo- larji videli, da prihaja njihov šolski upra- vitelj Josip Klemenčič, so govorili pred raz- redom v mariborskem nemškem narečju tako glasno, da jih je moral slišati: »Veš kaj? Bin- dišarski nadučitelj, ta prokleti pes, je že tu!«" V začetku šolskega leta 1919/20 so ločili v Mariboru otroke po narodnosti. V nemške razrede so vpisali le otroke nemških staršev, v slovenske pa tudi tiste slovenskega pokole- nja, ki niso več znali dobro slovensko. Prve dni pouka je mnogo staršev kar oblegalo pi- sarne šolskih upraviteljev in tudi nekateri starši slovenskega rodu so želeli, da bi nji- hove otroke vpisali v nemške razrede. Marsi- koga je prevzel strah, da mu otroci ne bodo uspevali v slovenskih razredih, nekatere je prešinjala mržnja do Slovencev, nekaj pa jih je mislilo, da bo Maribor pripadel nemški avstrijski republiki.18 V enem letu so si znali pridobiti tedanji mariborski slovenski učitelji- naklonjenost učencev in njihovih staršev brez ozira na na- rodnost. V šoli je zavladala disciplina in šol- sko delo je potekalo vzorno. Tako lep in ne- pričakovan uspeh je najbrž edinstven v vsej zgodovini vzgoje in pouka v Jugoslaviji. V takih razmerah je poslal nadzornik dr. Leopold Poljanec v aprilu 1919 Tončko Stup- oo za ravnateljico nove mariborske slovenske dekliške meščanske šole, ki je imela še nem- ške vzporednice. Naletela je na še tem večje ovire in težave, ker so bile med njenimi učenkami tudi napol odrasle hčere najvpliv- nejših mariborskih nemških meščanov. Razen tega je bil njen prednik zelo dober pedagog Bienenstein, nemški pisatelj, ki je bil izredno priljubljen v šoli in pri starših. Kmalu si je S svojo pravičnostjo in ljubeznivostjo prido- bila tudi učiteljstvo nemške narodnosti, ki je še ostalo prvo leto na šoli. Vendar ji je uči- teljica Thusnelda Weitiholz izjavila pred na- rodnim praznikom: »Gospa ravnateljica, rajši se ustrelim kot da prisostvujem jutri prosla- vi.« Tudi več učenk je bilo pripravljenih raje na izključitev kot bi se udeležile proslave Vi- dovega dne, čeprav so se tedaj spominjali predvsem poraza srbske vojske na Kosovu leta 1389. Stupca je spoštovala in gojila na- rodnostna čustva nemških učenk in jim je dovolila v šoli na prireditvah slaviti velike nemške pesnike in pisatelje v njihovem je- ziku, obenem pa jim je vcepljala tudi spo- štovanje do naših kulturnih vrednot in do na- ših duševnih velikanov.^^ Pri vsem svojem napornem vzgojnem delu je še imela Tončka Stupca dovolj moči, volje in časa, da se je nadstrankarsko tudi pohtično udejstvovala in se posvetila delu za treznost. V začetku našega stoletja sta pretili iz Ptu- ja slovenskemu ljudstvu dve nevarnosti. Po- nemčeni pek in ptujski župan Josef Ornig iz Hrastovca (1859—1925) je izdajal v Ptuju v slabi slovenščini časnik Staj ere, ki je sramotil in zaničeval vse, kar je bilo slovensko in za- vajal v nemško miselnost tudi take zavedne Slovence, ki niti niso znali nemško. Zavedni Slovenci so imenovali ta časnik »giftna krota« in so napenjali vse süe, da bi mu se število naročnikov in čitateljev čim bolj znižalo.^" Tončka Stupca se je borila med ljudstvom vsepovsod proti Štajercu in pisala v Sloven- 190 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika skega gospodarja nepodpisane sarkastične krajše prispevke, ki so marsikoga tako zadeli, da je Štajerca opustü.^i Ko je ob koncu preteklega stoletja pero- nospora uničila stare vinograde, je izkoristil pomanjkanje vina zagrizen nemški ptujski tovarnar Simon Hutter. Zastrupljal je naše ljudi z žganjem in špiritom. Prodajalo se je po vseh podeželskih trgovinah tudi ob ne- deljah in praznikih predpoldne. Mnogo kme- tov je na tem žganju zapravilo posestvo; če je bilo blizu nemških vinogradov, mest ali ob narodnostni meji, so ga skušali kupiti Nemci, a nezadovoljneži so' se kaj radi pri- družili štajercijancem.22 Nevarnost pijančevanja je zlasti spoznal mariborski zgodovinar prof. dr. Franc Kova- čič, ki je po prvi svetovni vojni na mirovni konferenci branil našo severno mejo. Izvrstno pomočnico je našel v Tončki Stupci. Borba za treznost je bila tem težja, ker sO' ji tedanje ' slovenske politične stranke zaprle svoje časo- pisje. Vino se je tedaj težko prodajalo in no- bena se ni upala zameriti svojim volivcem med vinogradniki z borbo za treznost, ki se je zavzemala za popolno vzdržnost od vsakega alkohola, tudi od vina. Mladi politik dr. An- ton Korošec je na stalno prigovarjanje oblju- bil svojemu prijatelju dr. Kovačiču objavlja- nje v Slovenskem gospodarju, čq spreobrne zakrknjenega pijančka v .uredništvu tega li- sta. To se je dr. Kovačiču s pomočjo Stupce res posrečilo. Ze dva meseca ni okusU. ta prejšnji pijanec nobenega alkohola. Tako ga je dr. Kovačič določil za tajnika pripravljal- nega odbora treznostnega društva v Maribo- ru. Ko bi se moral vršiti ustanovni občni zbor, je ta tajnik pripravil dvorano in se nato vse- del in čakal zborovalce. Na prigovarjanje dr. Korošca je pa urednik Januš Goleč zapeljal tajnika, da je zopet začel piti. Zjutraj ga je napojil z žganjem in vinom. Ko. je dr. Ko- vačič odprl ustanovni občni zbor, je omenU, da je samo s popolno vzdržnostjo mogoče ozdraviti zakrknjene pivce in da je najboljši, dokaz za to prav tajnik pripravljanega odbo- ra. Ko je ta sUšal svoje ime iz ust nič hudega slutečega dr. Kovačiča, je skušal vstati, toda zaužiti alkohol je že deloval tako močno, da ga noge niso. več nesle in pijan kot top se je zvalil pod mizo. Vse je buknilo v gromki smeh^^ in dr. Korošec ni bil dolžan dati na voljo svojega časopisa za treznostno gibanje. Dr. Kovačiča je ta dogodek potrl, ne pa Stup- ce. Se bolj se je lotila dela in opogumila tudi dr. Kovačiča. Kmalu je bilo- zlasti ob podpori gimnazijskega ravnatelja dr. Josipa Tomin- ška med mariborskim, dijaštvom mnogO' absti- nentov, ki so zanesli z velikim navdušenjem protialkoholno gibanje med vse slovensko di- jaštvo in še celo na Hrvatsko. Učeni dr. Ko- vačič je pogosto' predaval, toda mnogo več je dosegla Stupca. Študentje na univerzi so tedaj mnogo popivali. Da so se odpravile med štu- denti pivske navade in da celo štajersko di- jaštvo kljub vinogradništvu sedaj razmeroma malo pije, je to v veliki meri zasluga tudi ravnateljice Stupce. Kot sveča je ugasnila 13. decembra 1962, ko bi za tri tedne vstopila v svoje 90. leto. , OPOMBE 1. Rokopisni koncept spominov Tončke Stupce, dopolnjeni s pripovedovanji dne 10. in 11. ja- nuarja 1961. — 2. Marburger Zeitung 5. avgusta 1905. — 3. Kot pod 1. — 4. Kot pod 1 in Mar- burger Zeitung 26. avgusta 1905 ter izjava Bena Serajnika 14. marca 1957. — 5. Poizvedova- nja pri najstarejših mariborskih slovenskih meščanih. — 6. Januš Goleč, novinar, Maribor, Spomini (v rokopisu). — 7. Izvestja mariborske gimnazije (Jahresbericht oziroma Programm des k. k. Gymnasiums in Marburg) za leto 1890 do 1909 in 1910 do 1914. — 8. Kot pod 6. — 9. Mar- burger Zeitung 1. 8. in 2. 9. 1905. — 10. Kot pod 6. in izjava učiteljice v p. Ane Černelič v Mari- boru. 26. 5. 1967. — 11. Kot pod 1. — 12. Kot pod 1. — 13. Slovenske osnovne in meščanske šole v Mariboru 1919—1929, str. 8—9. — 14. Last- ni spomini in opažanja. — 15. Prav tam str. 8 do 13, 43. — 16. Prav tam str. 11—13, 43, 45. — i 7. Prav tam str. 45. — 18. Prav tam str. 21 do 23. — 19. Kot pod 1. — 20. Lastni spomini in opažanja. — 21. Izjava Tončke Stupce 14. ja- nuarja 1961. — 22. Lastni spomini. — 23. Izjava Januša Golca 15. _LJ;961. ^^^.^I^tni^poinini. 191 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO PORTAL STAREGA LJUBLJANSKEGA LICEJA SILVO BRESKVAR Ce si Ogledujemo hišne portale — koliko teh čudovitih umetnin premore slovenska prestolnica! — na Gornjem trgu na levi stra- ni od Zalaznika navzgor, takoj opazimo, da ima hiša s številko 15 od vseh sosednjih hiš najlepšega. Ta portal je dal vzidati leta 1902 Matija Grabnar, takratni lastnik hiše, ki je imel v njej trgovino z usnjem. V Grabnar- jevi družini se je ohranilo izročilo, da izvira portal iz starega ljubljanskega liceja, ki ga je veliki potres leta 1895 tako razmajal in po- škodoval, da so ga morali podreti. O tem mi je pripovedoval Drago Grabnar, sin Matije, do nedavna s svojim bratom solastnik te hiše. Pripomnil je, da je portal najbrž od kakih stranskih vrat tistega znamenitega poslopja, v katerem so se izobraževali Prešeren, Cop in množica drugih naših pomembnih mož. Ko pa sem prebiral Slodnjakovega Prešerna, sem po- stal pozoren na priloženo posebno uspelo re- produkcijo podobe ljubljanskega liceja in njegove soseščine. Iz nje sem ugotovil, da je portal hiše na Gornjem trgu št. 15 identičen z glavnim portalom našega starega liceja, ki je stal nekoč na sedanjem Vodnikovem trgu. O tej ugotovitvi se lahko prepriča tudi bralec iz obeh fotografij. Na prvi je močno povečan posnetek glavnega licej skega portala, ki je napravljen po predlogi podobe v Slodnjakovi Portal starega ljubljanskega liceja (po Goldensteinovi podobi) Portal hiše št. 15 na Gornjem trgu knjigi, (to je po Goldensteinovi podobi liceja), na drugi je pa upodobljen sedanji portal hiše na Gornjem trgu. Iz fotografij razvidimo, da je portal danes precej manjši, kot je bil ne- koč. Italijanski zidarji, ki so ga vzidali, so ga morali pač prilagoditi vehkosti novih, manj- ših vrat. Zato so ga zožili in znižali. To so na- pravili tako, da so prvotni polkrožni lok nad vhodom na obeh koncih precej pristrigli, stranska opotmika skrajšali, zgornji notranji konzoli pa zožili. Sicer pa je portal kar dobro ohranjen. Hiša, ki se z njim ponaša, je zašči- tena. Zanimivo je, da sta prebivala v njej — kot pravi izročilo — pesnika Kette in Murn. Stanovala sta pri neki študentovski mamici. Ob tej ugotovitvi se nam poraja še ena mi- sel. Tako, kot so rešili licej ski portal iz po- tresnih podrtij, so prav gotovo morali obva- rovati pred popolnim uničenjem še kake dru- ge portale in dele porušenih hiš in palač, če so bili še za rabo. Ti ostanki stare Ljubljane opravljajo najbrž še danes svojo nalogo. Kje so ti deli in iz katerih predpotresnih stavb izvirajo, je pa vprašanje, na katerega more odgovoriti, tako donmevam, le golo naključje, če seveda ne obstajajo o tem pisana ali kakš- na druga poročila. 192 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA IN MEMORIAM JOZETA JENKA Kronika, časopis za slovensko krajevno zgo- dovino, je s pokojnim Jenkom izgubila svoje- ga knjigovodjo in zvestega opisovalca zgodo- vine železnic na slovenskem narodnostnem ozemlju ter v njegovi bližini. Kot knjigo- vodja je polnih 12 let opravljal vsa dela sam, kot zgodovinar-amater pa je v vseh zadnjih 8 letnikih revije objavil vsaj po en članek iz zgodovine železnic. Po rodu je bil pokojnik Gorenjec, ki je bil rojen 22. marca 1885 v Radovljici. Tu je kon- čal tudi osnovno šolo, medtem ko je gimna- zijo obiskoval v prestolnici Gorenjske, v Kranju. Čeprav bi rad nadaljeval študije na uni- verzi, se je moral po maturi takoj zaposliti. Tako je prišel leta 1908 k železnici in pričel v železničarskem tečaju na Dunaju. Ko ga je absolviral, so ga nameščali na razne postaje po Štajerskem in Koroškem. Nikjer ni skrival .svoje nacionalne pripadnosti. Kot zavednega Slovenca in političnega preganjanca so- ga po- leti leta 1914 mobilizirali med prvimi, čeprav so v začetku železničarsko prometno službo precej tolerirali. Zaradi politične nezaneslji- vosti (zloglasna kratica »p. v.« je veljala tudi zanj) so ga konfinirali v Predingu. Ko se je prva svetovna vojna končala, je — kot železničar — ponovno odšel na Koroško, kjer je služboval do plebiscita. Kraji njegove zaposlitve so končno pripadU republiki Av- striji in ni mu preostalo drugega, kot da se je vrnil v Ljubljano. Tu je še naprej ostal v prometni službi. Temeljito znanje in vestnost sta mu omogočili, da je postal kontrolor. Ni pa bil samo železničar. Prijel je tudi za pero in že okrog leta 1930 je pričel pisati kraj- še članke v Pratiko Vodnikove družbe, v Za- drugarja (glasilo železni carskih zadrugarjev), v Kroniko slovenskih mest in v dnevno časo- pisje. Med okupacijo ni publiciral ničesar, ker ga je okupator zaradi sodelovanja z Osvo- bodilno fronto preganjal, končno tudi konfi- niral na Koroškem. Jenkova glavna historiografska dejavnost pripada desetletjem po osvoboditvi. Pisal je o železnicah v razne časopise, revije in zbor- nike, na primer v Zbornik ob stoletnici jugo- slovanskih železnic, v ICamniški zbornik. Škofjeloške razglede, poseben zbornik Rudar- ji ob 20-letnici kočevskega zbora. Železniški vestnik, v Prometni vestnik, v Tovariša. Naj- več svojih člankov je objavil v naši Kroniki. Pričenši z letom 1959 je obdelal proge Pra- grsko—Kotoriba—Budimpešta (1959/VII), go- renjsko progo (1960/VIII—1961/IX), progo Zi- dani most—Zagreb—Sisak (1962/X), progo Maribor—Celovec—Beljak (1963/XI), progo' Celje—Velenje (1964/XII), vse proge v Istri (1965/XIII), posebej še progo Pivka—Reka (1966/XIV). Uredniški odbor Kronike je Jenka sprejel v službo kot knjigovodjo poleti leta 1955. Po- kojnik se je hitro vživel v delo; opravljal je ekspedicijo revije, prevzel dobršen del uprav- nih poslov, sodeloval na sejah uredniškega odbora in po potrebi opravljal korektorska dela. \nt\ Zaradi marljivosti, vestnosti in vedrega značaja je bü priljubljen pri vseh svojih so- delavcih. Z njegovo smrtjo so le-ti izgubili za- nesljivega pomočnika pri vseh upravnih delih. Zato ga bo ves uredniški odbor ohranil v le- pem in častnem spominu. Joie Som 193 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO ZGODOVINSKO BRANJE Zbornik za umetnostno zgodovino, Nova vrsta VII., Ljubljana 1965. S precejšnjo zamudo je izšel VII. letnik ZUZ. Posvečen je problemu slovenske rene- sanse, ali bolje rečeno, obdobju med gotiko in barokom. Gradivo je bilo predelano na II. simpoziju slovenskih umetnostnih zgodo- vinarjev v Slovenjem Gradcu v dneh od 3. do 7. oktobra 1961. Prav zato pri nekaterih pri- spevkih pogrešamo opombe. V uvodu se ured- ništvo na kratko spominja osemdesetletnice Franceta Steleta in Vojeslava Moleta. Cene Avguštin se ukvarja z meščansko sta- novanjsko arhitekturo, Jože Curk z italijan- skimi gradbeniki na Štajerskem, Ivan Komelj pa z utrdbami. Nace Sumi podaja celoten pregled arhitekture v XVI. in XVII. stoletju na Slovenskem. O znamenjih med gotiko in barokom piše strokovnjak na tem področju, Marijan Zad- nikar. O kiparski umetnosti pišejo Emilijan Cevc, Sergej Vrišer (nagrobniki) in Milan Zelez- nik (zlati oltarji). Slikarstvu so posvečeni članki Ksenije Rozman, Franceta Steleta (pregled XVI. in XVII. stoletja) in Brede Turk-Vühar. Andjela Horvat razgrinja probleme dobe med gotiko in barokom v kontinentalni Hrvatski. Ce bomo smeli »uradno« reči obdobju XVI. in XVII. stoletja pri nas renesansa, je ostalo odprto vprašanje. Resuméji so v francoščini ali v nemščini. Strani je 254, slik pa 120. France Stukl Varstvo spomenikov X, 1965, Steletov zbornik, Ljubljana 1966. Zbornik je posvečen 80-letnici dr. Franceta Steleta, prvega slovenskega konservatorja. Med članki prva spregovori o njem Mica Cer- nigoj. O svojem poklicu in delu* poroča jubi- lant tudi sam. Ivan Komelj posveča daljšo študijo povojnemu odkrivanju fresk. Sestavek obsega tudi abecedni pregled novih najdb. S tehničnimi problemi se ukvarjajo pisci naslednjih člankov: Ksenija Rozman: Sondi- ranje barvnih plasti na glavah Janeza Krst- nika (iz Bohinja, Spodnjega Otoka pri Ra- dovljici, Spodnje Besnice in Poljan pri Prevaljah); Emu Pohl: Raziskava slikarske tehnike v Pangrč grmu; Izidor Mole: Magda- lena Palme mlajšega (?); Tomaž Kvas: O restavriranju piranske Zadnje večerje in Ne- kaj iz dejavnosti restavratorske delavnice; Miha Pimat piše o restavraciji rokokojskih. fresk v Cekinovem gradu; Ivan Pavlinec o oltarjih v Grobljah, Franc Kokalj pa o re- stavriranju Jelovškovih fresk v Kamniku. S spomeniškovarstvenimi problemi se ukvarjata Milan Zeleznik (stara mestna je- dra) in Cene Avguštin (spomeniško zavaro- vanje starega Kranja). Arheologijo obravnavajo Peter Petru (Aj- dovščina), Josip Klemene (Šempeter), Ljud- mila Plesničar-Gec (Mirje), Vinko Sribar (Blejski otok) in Iva Mikl-Curk (varstvo slu- čajnih arheoloških najdb). Anka Novak je prispevala sestavek o plan- šarski arhitekturi v Bohinju, Vlasto Kopač pa je obdelal spomenike NOB v htijski ob- čini. Izidor Mole je napisal nekaj o restavra- torstvu v Italiji, Luc Menaše pa je priobčil nadaljevanje bibliografije dr. Steleta za leta 1959—1966, ponatisnjene iz Sinteze. Vsi član- ki imajo kratke resuméje v francoščini. Slede konservatorska poročila arheoloških, umetnostnih in urbanističnih, etnoloških spo- menikov, spomenikov NÖB in rubrika sploš- no. Zelo porabno je krajevno kazalo po Var- stvu spomenikov I—IX, delo Ive Mikl-Curk in Helene Menaše. Zbornik šteje 271 strani in je bogato ilustriran. France Stukl Slovensko slikarstvo, spremna študija Spelea Čopič, biografski in bibliografski podatki Melita Stele-Možina, Cankarjeva založba 1966. Reprezentativna knjiga s 104 barvnimi in 32 čmobeUmi reprodukcijami nam odkriva naše slikarstvo od prvih fresk pa do del še živečih umetnikov. Ves ta ustvarjalni vek je razdeljen v štiri skupine: gotika z renesanso; manierizem in barok; klasicizem, romantika in realizem v XIX. stoletju in slikarstvo XX. stoletja. Posamezna obdobja so razdeljena še na podpoglavja z oznakami, kakršnih smo že vajeni v umetnostnozgodovinski literaturi s tega področja. Prvo obdobje se prične z reprodukcijo fre- ske Rojstva na Vrzdencu, iz začetka XIV. sto- letja, zaključi pa se s Primožem nad Kam- nikom. To naše srednjeveško obdobje z zelo števUnimi spomeniki je dokaj na kratko ob- delano. Bralec pogreša dobro reprodukcijo kakega üuminiranega rokopisa, ki jih pre- moremo. Manierizem in barok se pričneta s celjskim stropom, končata pa z Layerjevim krogom. Klasicizem, romantiko in realizem vodi preko Kavčiča in Tominca tja do Vesela in vesnanov, ki so na kratko obdelani še kar pod XIX. stoletjem. 194 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika Poudarek knjige je na dvajsetem stoletju, razdeljenem na razne -izme. Ta del obsega toliko strani, kot vse prejšnje gradivo. Vrste se znana imena naših impresionistov pa vse do najnovejših slikarskih stvaritev celo iz šestdesetih let. Zelo priročni so biografski in bibliografski podatki umetnikov. Med tem tekstom so tudi čmobele reprodukcije, ki služijo kot dobro dopolnilo k barvnim slikam. Resuméji so v francoščini, angleščini, nemščini in ruščini. Knjiga bo dobrodošla tudi tujcu, umetnostni zgodovinar pa bo za slikarstvo še vedno, z določenimi popravki, s pridom segal po Mo- numentih I, II in Slovenskih slikarjih dr. Fran- ceta Steleta. France Štukl JVoce Sumi, Arhitektura XV/. stoletja na Slo- venskem, Slovenska Matica, Ljubljana 1966. V uvodu avtor ugotavlja, da Slovenci ima- mo svojo renesanso. Nekonstruktivne in ne- organične gotske forme so postale organičen del nove renesančne strukture. Najprej se spremeni funkcija gotskih členov, potem pa forma sama. Vendar pravi na koncu uvoda, da polemika o gotski agoniji ali že renesančni umetnosti še ni zaključena in bi jo- bilo vred- no plodno nadaljevati. Zato je avtor dal knji- gi tudi tako nevtralen naslov. Glede na ob- ravnavano gradivo pa je knjiga pisana po zgledu Izidorja Cankarja, po stilnih viških, po objektih, ki so slogu nekaj prispevali. Ne obravnava kmečkega stavbarstva, ki se ga bo verjetno lotil kak drug avtor, in le malo» se dotakne tudi meščanskega stavbarstva. Naj- kvalitetnejša sta v XVI. stoletju grad in pa romarska cerkev. Gradivo je razdeljeno v tri obdobja. Za prvi čas (1480—1530) je značilen import renesančnega stila, ki že prevzema domač tra- dicionalni jezik. Vodilni pomen imata v tem obdobju primorski mesti Koper in Piran. Raz- cvet v notranjosti pa povzroči stavbna de- javnost po potresu leta 1511, z reparacijami gradov in prvo fazo gradnje zidanih hiš v mestih. Pri gradovih prevlada stanovanjski interes (rezidenca) pred obrambnim. Vendar turška nevarnost prikliče k nam tudi itali- janske utrdbene arhitekte. Trdnjavski, z ogel- nimi stolpi pravilno zasnovan kompleks s po- ševnim pritličjem izvira iz Italije, domači tip pa je skromnejši in krhkejši v svoji gmoti, kjer vogalne stolf>e večkrat zamenjajo kon- zolni pomoli. Ta doba izvede sintezo kastela in dvorca. Dvorci, mestne in meščanske hiše so kvan- titativno najmočnejša stavbna zvrst. Po likov- ni kvaliteti pa se le redko lahko merijo z gra- dovi in cerkvami, od katerih si izposojajo zlasti posamezne arhitekturne člene (portali, konzolni pomoli). Vpliv italijanske renesanse je majhen, prevladuje poznogotska tradicija. Cerkvena arhitektura prične svoj zmago- slavni, v renesanso se prelivajoči pohod, z dvoranskimi cerkvami (posebno Kranj). Tak tip arhitekture sega tudi v drugo obdobje (1530—1580). Za profano stavbarstvo je zna- čilen porast utrdbene arhitekture v izvedbi lombardskih in graških inženirjev. Pri me- ščanskem stavbarstvu delujejo največ domači mojstri. Posebna zvrst profanega stavbarstva je domači dvorec — gradič (Zaprice). Zgoščenost spomenikov okrog leta 1580 nam postavlja to letnico za spodnjo mejo tretjega obdobja segajočega do začetka XVII. stoletja. Osredotočenost dvoranskega prostora pri sa^ kralni arhitekturi pripelje do centralne za- snove, kvadrata, kroga, poligona. Tip gradiča pa se še posebno razvije v domači zasnovi. V vsem XVI. stoletju prevladuje profana zvrst. Pri sakralni arhitekturi je vpliv pozne gotike še močan. Največje stavbe so romarske cerkve na podeželju. Stilno naprednejša je vedno ladja, ki še z gotskimi členi izraža re- nesančni prostor. Prezbiterij je tradicional- nejši. Grad v obliki trdnjave kopiči elemente rezidence, vse pa vodi v palačo z ostanki trd- njavskega videza. Meščanska hiša je združi- tev dvoranske cerkve in gradu — palače. Po posameznih vplivih je arhitektura XVI. sto- letja rezultat vplivov sevemoitahjanske arhi- tekture, nemške renesanse (za Štajersko) in pa poznogotske tradicije. Knjiga ima 188 strani, 116 podnaslovi j enih slik s kazalom, opombe in resumé v francošči- France Stukl Marijan Zadnikar, Rotunda v Selu, Pomurska založba. Murska Sobota 1967. Avtor nam na pregleden način predstavi to edinstveno arhitekturo iz prve polovice XIII. stoletja v našem Prekmurju. Rotunda v Selu (madž. Totlak) je bila do srede XIX. stoletja res prava rotunda z apsidnim zaključkom. Takrat so ji prizidali vhodno lopo s pevskim korom in zvonikom, ki danes kazita enotnost stavbe. Razvojno avtor izvaja rotundo iz po- dobnih primerov pomožnih cerkvenih stavb na Češkem, Poljskem in Madžarskem; ti pri- meri pa so se seveda zgledovali v karolinški arhitekturi in še nazaj. Notranjščina je z zad- njo restavracijo leta 1956 pridobila zopet svo- jo prvotno izrazno moč. Prva serija fresk iz- haja iz srede XIV. stoletja. Te freske sodijo še v zgodnjegotski slog. Bolje pa so ohranje- ne kvalitetne zgornje slikarije v kupoli, na- 195 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino stale po letu 1400, v gotsko idealistično pla- stičnem stilu. Skoda je, da ohranjeni gotski krilni oltar iz zadnjih let XV. stoletja hrani Umetnostni muzej v Budimpešti.* Knjižica obsega 42 strani. Posamezna po- glavja so monografskemu opisu primerno raz- deljena. SUk s tlorisom je 20. So numerirane, teksti k slikam pa so na koncu knjižice. Po- vzetek je v slovenščini, nemščini in madžar- ščini. Opomb knjižica žal nima, ima pa zbra- ne nekaj literature na koncu teksta. Knjiga! je finančno dosegljiva tudi ljubiteljem umet- nosti, s svojo poljudnoznanstveno obdelavo pa bo dobro razumljiva tudi turistom. \ Razveseljiva je napoved Pomurske založbe i iz Murske Sobote, da isti avtor pripravlja tu- j di monografijo župne cerkve v Martinjcih. \ France Stukl ; * O Selu je Marijan Zadnilcar že pisal tudi v tem časopisu (Romanska arhitektura v Prekmur- ju, Kronika II 1954, 178). 196 GOSPODARSKO ZGODOVINSKI SPOMINSKI ZBORNIK jubilejnih, slavnostnih in informativnih člankov ter člankov s kulturnozgodovinskega področja Socialistične republike Slovenije Cospodarske organizacije, zavodi in ustanove čestitajo vsem delovnim kolektivom, poslovnim prijateljem, dobaviteljem in potrošnikom ZA VELIKI JUBILEJNI OKTOBER in ZA PRAZNIK REPUBLIKE obenem pa želijo uspešno in SREČNO NOVO LETO 1968! SAVSKE ELEKTRARNE LJUBLJANA Podjetje za proizvodnjo in prenos električne energije LJUBLJANA • Problemi proizvodnje, | prenosa in cene električne energije v osrednjem področju Slovenije se zaostrujejo v »Kroniki« leta 1966 — letnik XIV/2, smo opisali nastanek podjetja Savske elektrarne ter njegovo vlogo in naloge pri proizvodnji in pri preskrbi centralnega področja Slovenije s kvalitetno in ceneno električno energijo. Oskrbno področje podjetja se krije približno z obrisi bivšega okraja Ljubljana. Se bolj jasno pred- stavo pa dobimo o izrednem pomenu pravilno zasno- vanega elektroenergetskega področja osrednje Slovenije, če vemo, da predstavlja njegov gospodarski potencial približno 50 'lo vsega slovenskega gospodarstva. Odgo- vorniti nalog so se Savske elektrarne zavedale v vsem obdobju od reorganizacije slovenskega elektrogospodar- stva v letu 1965 pa do danes in to tem bolj, ker imajo po zakonu dolžnost, da skrbijo predvsem za reševanje problemov in kvalitetno dobavo električne energije, za perspektivno izgradnjo elektroenergetskih kapacitet ter prenosnega omrežja in transformacije na svojem področju. V obdobju dveh let se je podjetje organizacijsko utrdilo in je uveljavilo na sodobnih principih delav- skega samoupravljanja temelječo interno zakonodajo v okviru statuta in drugih samoupravnih aktov. V dokaj burnih razmerah in protislovnih gledanjih na sedanjo organizacijo slovenskega elektrogospodarstva je uspelo vzpostaviti čvrste medsebojne odnose posameznih ko- lektivov enot v okviru podjetja; te skupno zastopajo njegovo politiko v borbi za uveljavljanje načel, ki so jih Savske elektrarne zagovarjale glede medsebojnih odnosov do drugih kolektivov slovenskega elektro- gospodarstva. V sedanjem organizacijskem sestavu imajo Savske elektrarne štiri samostojne enote: — HE Moste pri Žirovnici, instalirana moč 2(rMW, letna proizvodnja 60GWh; — HE Medvode, instalirana moč 24 MW, letna proizvodnja 90 GWh; — RTP Kleče z obrati RTF Cmuče in RTF Naklo: RTF Kleče: instalirana moč transformacije 93,2 MVA 110/35 kV, v izgradnji transformacija 150 MVA 220/110 kV, RTP Cmuče: instalirana moč transformacije 44 MVA 110/35 kV, 110/20 kV, 110/10 kV, RTP Naklo: instalirana moč transformacije 31,5 MVA 110/35 kV; — Služba zvez, ki je sistemska služba slo- venskega elektrogospodarstva; ta skrbi za tele- komunikacijske, visokofrekvenčne in UKV zveze ter je vključena kot posebna obratna enota v Savske elektrarne. Pri upravi podjetja je locirana poleg drugih uprav- nih služb, komercialne in energetsko-obratovalne služ- . be tudi razvojna služba ter služba Izgradnje. Kljub vsem težavam dajejo Savske elektrarne izredno po- membno mesto zlasti perspektivni izgradnji elektro- energetskih objektov na centralnem področju, zaveda- joč se, da v bližnji prihodnosti do teh gradenj mora priti, ker si je nemogoče zamisliti na tako bogatem konzumnem področju še nadalje tako izrazito elektro- energetsko nerazvitost. Kakšno bo stanje glede potreb po električni ener- giji na področju Savskih elektrarn, nam nazorno po- vedo podatki z izhodiščem za 1. 1967 In prognoze za naslednja leta do leta 1985 v GWh (1 GWh = 1,000.000 kWh): Letni porast v porabi električne energije pri distri- buciji je predviden v letu 1968 z 11 »/o, od leta 1969 do 1970 z 10 Vi, nadalje pa 7 "/o do leta 1980, naprej do leta 1985 je predviden letni porast 6 'U. Pri tako velikih potrebah po električni energiji pa moramo vedeti tudi, od kod jih lahko pokrijemo s proizvodnimi viri. Na tem področju so poleg prej na- vedenih hidroelektrarn še naslednje termo elektrarne, ki so samostojna podjetja: Termoelektrarna Trbovlje I — instali- rana moč 56 MW z letno proizvodnjo 336 GWh; Toplarna Ljubljana — instalirana moč 64 MW in letna proizvodnja 3«7 GWh; Termoelektrarna Trbovlje II — (v iz- gradnji) — instalirana moč 125 MW in letna pro- izvodnja 750 GWh. Energija, proizvedena iz teh virov, pa je zelo dra- ga. Iz Toplarne stane kWh ca. 19 do 20 S din in iz TE Trbovlje I je po 14,63 S din/kWh, iz nove kapacitete TE Trbovlje II 125 MW pa bo cena kilovatni uri pred- vidoma u do 12 S din. Manjkajočo energijo bo treba dokupiti deloma od Termoelektrarne Šoštanj, deloma od Dravskih oz. Soških elektrarn, kolikor z njo občasno razpolagajo. Upoštevaje vse prej naštete vire iz hidro- in termo- elektrarn na področju Savskih elektrarn bo primanj- kljaj električne energije, ki jo bo treba pripeljati na to področje v letu 1968, 140 GWh, do leta 1985 pa bo narastel na 2740 GWh. Kolikor bi Savske elektrarne morale same odkupiti to drago energijo od prej navedenih termoelektrarn, bi pri tako skromni proizvodnji lastne hidroenergije, ki se proizvede na tem področju, nujno moral nastati do potrošnika nepravičen in neenakopraven odnos glede cene električne energije na tem področju v primeri z drugimi področji Slovenije, kjer so koncentrirani moč- ni hidroenergetski viri s ceneno energijo (Dravske elektrarne). Razlika v ceni bi bila takrat pri minimalni podjetniški akumulaciji višja tudi preko 50 "/o nasproti ceni na drugih področjih. Lahko si predstavljamo, v kakšnem stanju bi bilo gospodarstvo tega področja, če bi se takšna politika uveljavila. Iz tega razloga so Savske elektrarne vedno težile k večji koncentraciji elektrogospodarstva in takšnim medsebojnim odnosom podjetij, ki bi izključevali take anomalije; to pa lahko reši edino skupni obračun za nabavljeno oz. prodano električno energijo v merilu Slovenije. Znotraj takšne rešitve pa je treba iskati ekonomski stimulans posa- meznih podjetij za pametno In gospodarno poslovanje. V zadnjem času je opaziti močna stremljenja upravno političnih in elektrogospodarskih faktorjev, da se reši organizacijska-ekonomsko poslovanje slovenske- ga elektrogospodarstva v cilju močnejše in tesnejše povezave. Ne glede na vse to pa bo tudi v prihodnje ostala pereča problematika izgradnje energetskih pro- izvodnih virov na tem elektroenergetsko tako deficitar- nem področju. Pri reševanju teh problemov je tre- nutno za Savske elektrarne najvažnejša izgradnja moč- nega prenosnega omrežja 220 kV iz Cirkovcev preko Podloga v Kleče in naprej do Divače in Matulj, kar vse naj bi bUo gotovo do konca leta 1968. Ta daljnovod, za katerega se bodo uporabile v Jugoslaviji trenutno naj- močnejše vrvi 3 X 490 mm=, bo s svojimi priključki na Avstrijo (Obersielach) in Italijo (Padrlče) omogočil tu- di v eventualni kritični dobi, če bo primanjkovalo ener- gije zaradi defektov ali drugih razlogov v slovenskem omrežju, nabavo zadostnih količin električne energije od tam, kjer bo takrat na razpolago (Italija, Avstrija, Dalmacija). V bližnji prihodnosti pa se bo nujno treba lotiti sistematične izgradnje proizvodnih objektov za reše- vanie ooisanega elektroenergetskega primanjkliaia. V ta namen pripravljajo Savske elektrarne izgradnjo na- slednjih objektov, ki bi prišli v poštev zavoljo svoje ekonomičnosti: 1. Hidroelektrarna Mavčiče 20 MW z letno nroizvod- nio 80 GWh. Stroški njene izgradnje znašajo 63.489.977.00 N din. Pri kreditnih pogojih za odplačevanje 12 let, UDOštevaioč pri tem interkalame obresti, znaša nroiz- vodna cena za kilovatno uro v prvih 10 letih 0,13 N din. DO odDlačilu kredita pa samo še 0,05 N din. Glavni pro- jekt je končan ter hi bilo možno s prioravljalnimi deli pričeti takoi. Gradnia bi trajala 2.5 leta. 2. a) Savska veriga — odsek i, ima tri elektrarne: HE Renke. HE Trbovlje in HE Suhadol. Gradbena doba je 2,5 leta za vsako elektrarno, skupna moč pa 84 MW. Letna proizvodnja znaša 375 GWh in stroški za izgradnjo skupaj 250.091.861,00 N din. Pri pogojih za od- plačevanje 80 'In kredita na 12 let in 20 »/o kredita na 15 let. ¦ upoštevaje interkalame obresti, znaša cena proizvedene kilovatne ure za poprečje 35 let obratova- nja 0.065 N din (prvih 10 let pa 0,109 N din). b) Savska veriga — odsek ii, Ima štiri elektrarne; HE Vrhovo, HE Boštanj, HE Bianca, HE Krško in skupno moč 126 MW. Letna proizvodnja je 532 GWh na pragu elektrarn. Stroški za Izgradnjo znašajo sku- paj 381,906.522,00 N din in interkalame obresti 31,507.288.00 N dinarjev, skupno torej 413,413.810.00 N din. Odplače- vanje pod istimi kreditnimi pogoji kakor zgoraj; upo- števajoč tudi interkalame obresti znaša cena proiz- | vodnje kWh prvih 10 let 0,117 N din, v poprečju obra- : tovanja 35 let pa 0,069 N din. i 3. Hidroelektrarna Verd z akumulacijo Planina je v j prvi etapi elektrama za pokrivanje konične obtežbe v sistemu Slovenije. Akumulacija je ca. 110 milij. m'. ; Instalacija v turbinskem pogonu je 143 MW, v črpalnem i pogonu pa 100 MW. Letna proizvodnja je poprečno 262 GWh. Investicijski stroški znašajo za akumulacijo v I. ; etapi ca. 82.250 mllij. N din in za elektrarno ca. 180.000 { milij. N dm, skupno torej 262.250 milij. N din. Proizvodni stroški za kWh konične energije so oce- ; njeni za 25 S din, kar je za to vrsto energije sprejem- ljivo. Doba Izgradnje je predvidena na 6 let. 4. Študija črpalnih elektrarn je pokazala, da je na odseku I in II v verigi sedmih savskih elektrarn mož- ' na izvedba 7—9 prečrpovalnih elektrarn z visoko leže- [ cimi bazeni, v katere je možno v nočnem času od 23. i do 5. ure zjutraj črpati vodo, ki se po istem cevovodu ' izkorišča v času nastopanja dnevnih konic. V odseku i I so to lokacije: Požarje, prečna, Jesenovec, v odseku II pa Jelovo, ¦ zdevno,Novl grad. Kremen in Veternik. V podrobni študiji je že obdelana kot prva in naj- ugodnejša lokacija Požarje v bazenu HE Trbovlje z ! dnevnim polnjenjem bazena. Instalirana moč bi bila za 2 črpalki 181MW in za 2 turbini 362 MW; vodna množina črpanja je 35 m'/sek in vodna množina spu- ščanja 70 mVsek. Letna proizvodnja znaša 370 GWh (dnevna 1,45 GWh). \ Variantna izvedba s tedenskim bazenom pa ima , lahko 2 črpalki 90 MW ter 2 turbini 200 MW. Dnevno i črpanje je 6 ur po 24 mVsek. ' Ostale variante in lokacije še niso bliže analizirane I in preštudirane. S sistemom prečrpovalnih elektram v ] povezavi s savsko verigo hidroelektrarn in termoelek- ¦ tramo Trbovlje bi izredno oplemenitili možno proiz- i vodnjo električne energije v centralnem področju In v i Sloveniji sploh. 5. IV. agregat v hidroelektrarni Moste j V tej elektrarni je že od njene izgraditve predviden j prostor za četrti agregat, ki bi kot reverzibilen hidrav- j ličen stroj bil direktno sklopljen s sinhronskim gene- ratorjem. Kot črpalka bi črpal 3,25 m'/sek vode iz sav- ske zajezitve v završniški bazen. Instalirana moč je 10 MW. Agregat bi služil v turbinskem režimu za pro- izvodnjo konične električne energije. Agregat bi pri 6-umem dnevnem obratovanju po-, dnevi proizvajal 47.800 KWh ali letno 16,45 GWh. i Mala Investicija bi Imela zelo ugoden vpliv na elek- j troenergetske razmere v skrajnem gorenjskem kotu. ^ 6. V novejšem času se izredno uveljavljajo za po- \ krivanje vršne energije plinske turbine, ki imajo to | prednost, da jih je možno polnoavtomatsko angažirati ali spraviti v obratovanje v najkrajšem času. Zagonski čas od mrzlega stanja do polnega obratovanja znaša i pri modemih izvedbah manj kot 10 minut. Prednost teh agregatov, ki so jim pogonsko sred- < stvo za turbine lahki ali težki naftni derivati, je v niz- I kih investicijskih stroških in hitri izgradnji — vsega ; skupaj z montažo 24 mesecev. Spričo izrednega pri- manjkljaja moči v slovenskem in jugoslovanskem elek- 1 troenergetskem sistemu, zlasti pa za potrebe karakte- I rističnega konzuma Savskih elektrarn, se le-te bavijo : s projektom izgradnje tovrstne elektrarne, ki bi stala ! na področju Ljubljane z močjo okrog 55 MW. Skupni ' investicijski stroški za tak agregat bi bili okrog 52,390.000 N din. Letna proizvodnja pri 1500 obratovalnih urah bi bila 82 GWh, proizvodna cena kWh med od- i plačevanjem kredita (10 let) 0,27 N din, po odplačilu pa I 0,21 N din, kar je za dragoceno vršno energijo zelo I ugodno. ! Navedeni projekti, ki so nujni predvsem glede po- i treb po električni energiji na tem področju, predstav- i Ijajo seveda zapleten finančni in tehnični problem za Savske elektrarne. Izgradnja teh objektov — predvsem ; verige 7 hidroelektram — ima prednost v tem, da je ; možno za to potrebna finančna sredstva angažirati I postopoma in da je proizvodna cena električne energije ' iz njih v vsakem primera konkurenčna katerikoli dragi : elektrarni, ki se pripravlja za izgradnjo na področju : Slovenije. Njihova največja prednost pa je v tem, da ' bodo postavljene praktično v osrčju največjega konzu- ; raa in primanjkljaja električne energije. SAVSKE ELEKTRARNE LJUBLJANA DES biro poslovnega združenja podjetij za distribucijo električne energije v Sloveniji LJUBLJANA, Hajdrlhova 2 Razvoj elektrodistribucije v Sloveniji Osnovna naloga elektrogospodarskih organizacij je oskrbeti odjemalce z zadostno količino električne ener- gije ustrezne kvalitete, ki je v: — redni (neprekinjeni) dobavi — pravilni napetosti — pravilni (odrejeni) frekvenci. Razumljivo je, da je izpolnjevanje teh nalog od- visno od raznih okoliščin, ki so objektivne pa tudi subjektivne. Mnoge naprave in objekti v distribucijskem omrež- ju Slovenije so že zelo stari, mnogi pa prešibki zaradi močnega povečanja števila odjemalcev in močnega po- večanja moči, ki jih je treba prenašati in transformi- ratl. Zaradi tega so še vedno zelo številni defekti in vzdrževalna dela. Posledica tega so na takih porabnost- nlh področjih razmeroma številne prekinitve v dobavi električne energije. Načrtovana dela se izvajajo pra- viloma ob nedeljah in praznikih, da je v čim manjši meri prizadeta industrija, povzročajo pa nevšečnosti pri odjemalcih tako imenovane široke porabe, zlasti gospodinjske. Nadaljnja slabost pri preskrbi z električno ener- gijo je na mnogih področjih In za številne odjemalce neustrezna napetost. Poleg vzrokov, ki so na kratka že navedeni za prekinitve, so glavni še naslednji: — neustrezna napetost na prenosnem omrežju, iz katerega prevzemajo distribucijska podjetja energijo. To je posledica zaostalosti prenosnega omrežja, ne sa- mo na območju Slovenije, temveč tudi zaradi neza- dostne povezave z osrednjimi in južnimi deli države in pa zaradi pogostega pomanjkanja proizvedenih moči v obtežilnih konicah ter končno zaradi pomanjkanja koordinacije proizvodnih in prenosnih podjetij; — na nekaterih področjih se čez mero znižuje (in spreminiai napetost zaradi prenosa prevelikih količin jalove energije. — stabilnejša napetost je pa tudi odvisna od pra- vilne (na ustreznih mestih) regulacije napetosti, ki za- hteva velika investicijska vlaganja. Znatno škodo povzroča industriii in nevšečnosti dn.iH'm odjemalcem nestabilna frekvenca. Relativno stabilnost je možno doseči le Dri dobro koordiniranem in rt'soinliniranem obratovanlu vseh večjih elektrarn na širnem jugoslovanskem območiu. znatno izbolišanjG bi s*^ dosefflo tudi z močneišo povezavo in doeovori s so- radi današnje organizaciiske razdrobljenosti na pod- ročju nroizvodnie in prenosa električne enereije. Povečanje potrebne moči za nanaianje posameznih področM je narekovalo postonno prehaianje na vedno vi«1e nanetosti za distribucijo električne enereije. V zartniih letih se je IzkaTalo, da le ekonomsko in teh- nično or.ravi'^Iiiva eradnja llfl W postai za ra/delie- vanie električne enereMe. ki slui>,tjo no svojem pomenu knt v preteklem obdobju 35 kV objekti. Uno5tevaioč obremenitve v Sloveniji, je postala 110 kV napetost v voi'H mori ekonomsko opravičliiva tudi 7a ra7de1ie- vanie eneröiie. med+em ko ie za prenos potrebna na- petost kV 'n v!«ia. D'stribuHia električne enevoMe toret obsf^wa tehnološko tudi 110 kv napajalne postale. katAT-iVi etpv'lo in moč mora ustre7ati raHonalnf^mu f1JqtwV.nii-anin enervile, v v^^^ini prirn^^vov P^e fudt 7a izPuS'anie ene transf#rmacHske stoppie oziroma za prehod na direktno transformacijo 110/20 ali IIO'IO kV. kadar to pomeni pocenitev. NaPaialne točke 110 kV z razdelievaln'm omrežjem postajajo bazne tehnološke enote d'stribucüskih podjetij. D'stribuciiska podietia grade sedal 110 kV objekte v Slovenski Bistrici, Dom- žalah, Krškem, Ravnah in Podlogu, medtem ko je RTP Ljubljana-Center že v poskusnem obratovanju. V prihodnjih letih bo treba zgraditi še nekaj 110 kV transformatorskih postaj kot npr.: Celje, Sevnica, Piv- ka, Naklo, Ljubljana-Siäka, Ljubliana-Polje, Ljubljana- Vič, Logatec, Kočevje, Maribor-Tezno, Maribor-Melje. Cena za posamezen tak objekt je približno 500 milijo- nov S din. Problematika distribucije je specifična v tem, da je večina objektov in naprav tako v gradnji kot v obratovanju množična. Zato je pomembna tipizacija v posameznih podjetjih za distribucijo električne energije, kakor tudi v okviru njihovega združenja. Racionalna je tudi uporaba enotnih tehničnih navodil. Zahtevna naloga, ki jo mora opravljati distribucija v graditvi in v obratovanju, je tudi izvajanje varnost- nih ukrepov zaradi zaščite ljudi in premoženja pred nevarnostjo električnega toka. To pa predstavlja po- membno postavko v stroških distribucije. Stalno načrtovanje razvoja na osnovi predvidene porabe se oslanja na stalne študije, ki jih po naročilu distribucije izdeluje Elektroinštitut v Ljubljani in to predvsem za izboljšanje napetosti transformacijskih stopenj, regulacijo napetosti pri potrošniku, oblikova- nje distribucijskega omrežja in na druge strokovne ob- delave, bodisi Elektroinštituta, bodisi služb ali organi- zacij za izdelavo tehnične dokumentacije. Za študijsko razvojno delo daje distribucija letno približno 250 mili- jonov S din. Zaradi racionalizacije poslovanja, predvsem zmanj- šanja režijskih stroškov in zanesljivejše dobave električ- ne energije, se v zadnjih letih uvaja avtomatizacija, signalizacija in daljinsko krmiljenje. S tem se tudi zmanjšuje potreba po povečanju zaposlenih v distri- buciji. Večje naprave so že instalirane v Celju in Ljub- ljani in so že v poskusnem obratovanju. Za potrebe obratovalnih služb razpolagajo sedaj distribucijska pod- jetja z 20 visokofrekvenčnimi in 200 UKV zvezami. Problematika nizkonapetostnih omrežij je predvsem v njihovi nezadostni propustnosti v času koničnih obremenitev in enojnem napajanju porabnikov tako, da so prekinitve dobave električne energije pogoste. Po . drugi strani pa so ta omrežja najslabše izkoriščena oziroma imajo najmanj obratovalnih ur. Poleg drugih rekonstrukcij nizkonapetostnega omrežja se za izbolj- šanje stanja gostijo transformatorske postaje kot pod- porne energetske točke v nizkonapetostnem omrežju. V zadnjih letih je uveljavljanje dvotarifnih meritev na nekaterih področjih znatno povečalo obratovalne ure omrežja. Drugi ukrep za povečanje obratovalnih ur, to je upoštevanje moči pri posameznih odjemalcih, pred- vsem v gospodinjstvih, ki predstavljajo pretežni del odjemalcev na nizkonapetostnem omrežju, se ni uvelja- vil zaradi nejasne tarifne politike, pa tudi ustreznih merilcev za moč še nI. Uvajanje dvotarifnih meritev v zadnjih letih pri gospodinjstvih hitro napreduje. Leta 1964 je bilo v Slo- veniji 12.000 dvotarifnih števcev, leta 1966 pa že 35.000. Vsi delujejo s stikalno uro. Z večanjem števila dvo- tarifnih meritev pa se pojavljajo velike težave zaradi slabe kvalitete stikalnih ur, ki jih lahko na tržišču do- bimo. Njihova netočnost in napake povzročajo dodatne stroške in zmanjševanje učinka dvotarifnih meritev. Stikalne ure je možno zamenjati z mrežno tonsko ko- mando, ki ima poleg krmiljenja števcev tudi druge možnosti porabe (krmiljenje porabnikov, signalizacija, uporaba pri javni razsvetljavi ipd.). Napravi za mrežno tonsko komando sta v Mariboru in v Ljubljani že v poskusnem obratovanju. Tehnična in ekonomska problematika se v zadnjih letih vedno intenzivneje rešuje. Za smotrno investira- nje in gospodarjenje je potrebno variantne rešitve po- sameznih problemov izboljšati. Zaradi množice podatkov in parametrov, ki jih Je potrebno pri tem upoštevati, ni mogoče izdelati rešitev v krajšem času, kljub pove- čanju strokovnega kadra. Korak naprej v kvaliteti dela pomeni nabava računalnika TBM 360, ki bo deloval že v prihodnjem letu. Da bo lahko računalnik čimprej služil svojemu namenu, so v teku priprave za prilago- ditev poslovanja distribucijskih podjetij strojni obde- lavi podatkov. Investicijska vlaganja v prenosno in distribucijsko omrežje so praviloma dolgoročna. Racionalnost teh vlaganj dosežemo s pravilnim oblikovanjem omrežij, pravilno izbiro napetostnih nivojev in pravilnim dimen- zioniranjem kapacitet. Ta pravilnost pa je močno od- visna od dobrega prognoziranja (ocene) potreb po elek- trični energiji v prihodnjih letih na širših in ožjih področjih. To ocenjevanje bodoče porabe bi bilo zlasti za ožja področja mnogo zanesljivejše, če bi obstajali načrti razvoja posameznih panog industrije in pa trd- nejša ekonomska orientacija glede rabe uvoženih vrst primarne energije (nafte, plina). ELEKTRO LIUBLIANA LJUBLJANA, Titova 38 STANE JESIH, dipl. el. inž. Z združitvijo petih bivših podjetij leta 1963: Elektro Kočevje, Elektro Ljubljana-mesto, Elektro Ljubljana- okolica, Elektro Novo mesto in Elektro Trbovlje je na- stalo enotno podjetje "Rl^ktro Ljubljana, ki ima konsu- raentov za veleodjem 265, gospodinjstvo 152.700 in ostalo 16.800. Podjetje je lani oddalo ca. 700 milijonov kWh; celotna ploščina podjetja znaša ca. 5900 km'. To novo podjetje kot celota izvaja na tem območju vso elektri- fikacijo, kar je njegova osnovna dejavnost. Vanjo sodi zlasti Izgradnja omrežja od 110.000 V preko nizkonape- tostnega omrežja do odjemalcev. Da bi bilo celotno področje čim gospodameje elektrificirano, vlaga pod- jetje svoja razpoložljiva sredstva v naprave, ki so go- spodarskega in splošnega pomena. Tak način vlaganja je tudi v duhu naše gospodarske reforme. Zaradi takih vlaganj in znatnejših skupnih finančnih sred- stev so možne investicije tudi večjih obsegov, kar po- samezna bivša podjetja v današnjih finančnih razme- rah sama v svojih območjih ne bi zmogla. Glede na študije o elektrifikaciji Slovenije, ki jih je izdelal IB Elektroprojekt in dopolnil Elektroinštitut, je nakazan način elektrifikacije takole: — v mestih in večjih konsumnih krajih je treba uvesti neposredno transformacijo 110/10 kV, — na podeželju pa 110/20 kV. Po gornjih ugotovitvah se je v mestu Ljubljani ko- nec lanskega leta zgradila nova razdelilna transforma- torska postaja (RTP) 110/10 kV, moči 20.000 kVA, ki je zahtevala nekaj manj kot 8 milijonov novih dinarjev. Po izdelanih projektih glede dobavljanja električne energije tudi podeželskim krajem se je podjetje odlo- čilo, da bo v letošniem letu zgradilo novo RTP Črno- melj 3.5/20 kV. moči 8000 kVA in RTP Domžale 110/20 kV, moči 20.000 kVA. S prvo RTP se bo za vso Belo krajino (Črnomelj, Metlika in druge vasi) izboljšala ne le redna dobava, temveč tudi kakovost električne energije. Četudi je to območje električno pasivno, se je podjetje odločilo, . da se tudi tu zboljša elektroenergetsko stanje. S tem. i-'>'io prenosne izgube znatno manjše, je tudi za podjetje kot celoto pozitivna postavka. Z novo RTP se bo postavila v Črnomlju nova energetska baza, ki bo omogočala, da se bo v krajih, ki so mnogo prispevali in žrtvovali v NOV, hitreje razvijala industrija in obrt. Saj je tu bilo prvo slovensko osvobojeno ozemlje, ki je bilo zasedeno od italijanskih osvajalcev. Po izdelani tehniški dokumentaciji se predvideva v prihodnosti porast obtežbe in porabe električne ener- gije po letih takole: sed. obtežba . 3.500 kVA, sedanja poraba 12.500.000 kWh leta 1970 . . 6.200 kVA, poraba 22.000.000 kWh leta 1975 . . 10.700 kVA, poraba 38.000.000 kWh leta 1980 . . 16.200 kVA, poraba 59.500.000 kWh Do nove RTP bo v prvem obdobju pritekala elek- trična energija po že zgrajenem 35 kv daljnovodu, kjer se bo transformirala na napetost 20 kV. V poznejši fazi (verjetno po 1. 1980) pa bo od Novega mesta do Črnom- Ija zgrajen 110 kV daljnovod in nova transformacija bo 110/20 kV. Današnje zemljišče, kjer stoji sedanja RTP, je tako veliko, da se bo sedanje prostozračno stlkališče 35 kV preuredilo v 110 kV stlkališče. Iz 20 kV stikališča so speljani v prvi fazi (današnja) daljnovodi: Tovarna »Belt«, Vinica, Črnomelj. Metlika in Novo mesto. Na te daljnovode bodo priključene že ;ro^oione naosialne transformatorske postaje, daljnovodi .20kV pa so dimenzionirani tako, da bodo panie lahi^n priključevali še nove transformatorske postaje na tem območju. Za to RTP so bila v prvi fazi potrebna finančna sredstva skoraj 2 milijona novih dinarjev, kar bo pod- jetje pokrilo iz lastnih sredstev. Z drugo razdelilno transformatorsko postajo se bo izvedel nadaljnji korak v dokončni elektrifikaciji na- šega podjetja v celotnem območju Domžal. Tu se je letos že zgradilo novo RTP Domžale 110/20 kV, v prvi fazi moči 20.000 kVA. Ko bo narasla v območju Kamnika obtežba na ca. 20.000 kVA, bo tudi tam treba zgraditi novo RTP 110/20 kV ustrezne moči. Sedanja RTP Domžale bo oskrbovala domžalsko območje in še kamniSko, dokler bo to moč transformacija v tej postaji zmogla. Predvideva sé, da bo na domžalskem področju rasi- la poraba in obtežba takole: leta 1967 — poraba: 36.330.000 kWh, obtežba 13 200 kVA leta 1970 — poraba: 51.900.000 kWh, obtežba 21.200 kVA leta 1975 — poraba: 79.560.000 kWh, obtežba 32.500 kVA leta 1985 — poraba: 164.410.000 kWh, obtežba 57.200 kVA Iz vseh analiz in prakse sledi, da so se iz elektro- energetskih vzrokov odločili zgraditi v kamniško-dom- žalskem področju najprej RTP v Domžalah in v na- daljnjem razvoju še v Kamniku. Glede na bodočo organizacijo našega podjetja se je poleg objekta in naprav za transformacijo predvidel tudi obratovalni center, čigar osnovna naloga bo skrb za redno dobavo električnega toka v tem področju, saj je tu 24 važnejših odjemalcev (industrija), od katerih je 14 v domžalskem in 10 v kamniškem območju, RTP Domžale je locirana na levem bregu reke Kamniška Bistrica, ca. 400 m južno od ceste Ljublja- na—Maribor. Potrebna energija se bo postaji dovajala preko od- cepa od daljnovoda 110 kV TE Trbovlje—RTP Kleče in za rezervo preko odcepa od 110 kV daljnovoda TE Šoštanj—RTP Kleče. V 110 kV prostozračnem stikališču je predvideno, da se na zgrajena temelja montira po . en transformator moči 31.500 kVA. 20 kV stlkališče je ' v dvonadstropni zidani stavbi, v kateri je postavljenih 28 predfabriciranih celic in sicer 10 daljnovodnih, 8 ka- belskih, 2 transformatorski, 2 zvezni, 2 celici za MTK, 1 celica za lastno rabo in 1 celica za rezervo. Celotni stroški prve in druge faze s 110 kV priključ- ki in 20 kV odvodi bodo znašali ca. 9 milijonov novih dinarjev, ki bodo financirani iz lastnih sredstev. Izvajalci del so bili: V ČRNOMLJU: — gradbeni del Belokranjsko gradbeno podjetje »Be- grad«, — oprema —¦ predfabrlcirane celice 20 kV in mon- taža 35 kV stikališča: Elektroindustrija in splošna mon- taža »EM« Maribor, — montažna dela na 35 in 20 kV daljnovodih v last- ni režiji; V DOMŽALAH: — gradbeni del Splošno gradbeno podjetje Gro- suplje, , — oprema _ predfabrlcirane celice 20 kV in mon- taža 110 kV stikališča: «EM« Maribor, — montažna dela na 110 in 20 kV DV v lastni režiji. , Transformatorji so bili za obe postaji dobavljeni od podjetja Rade Končar, Zagreb. Potrebno tehniško do- kumentacijo je izdelal za obe postaji IB Elektroprojekt v Ljubljani. Končno moramo poudariti, da sta skupščini občine Črnomelj in Domžal poslovali glede izdaje lokacijske odločbe in odločbe za gradnjo objektov v rekordno kratkem času, s čimer nam je bilo omogočeno, da smo poleg drugih važnejših gradenj potrebovali za iz- gradnjo vsake RTP leto dni, kar je tudi lep uspeh našega podjetja. Vsi izvajalci gradbenih in montažnih del so opravljali dela kolikor toliko v planiranih rokih; tudi naše vodstvo invest, del ima veliko zaslugo za pravočasno dovršitev obeh omenjenih RTP, saj je ne- nehno spremljalo potek vseh del in vlagalo veliko tru- . da, da so se vse težave pri Izgradnji pravočasno od- stranjevale. Izvajalcem in vodstvu invest, del gre zasluga, da sta se v istem letu dve večji gradnji, poleg drugih rednih del, začeli in tudi končali. imp INDUSTRIJSKO MONTAŽNO PODJETJE LJUBLJANA, TITOVA CESTA 37 Ob dvajseti obletnici Pred dvajsetimi leti je prezidij ljudske skupščine LRS izdal odločbo o ustanovitvi podjetja Toplovod, dve leti kasneje pa je ministrstvo za industrijo in rudar- stvo ustanovilo podjetje Elektrosignal; današnje pod- jetje IMP — Ljubljana pa je nastalo 1. aprila 1963 z združitvijo obeh podjetij. Do odločitve o združitvi je prišlo zaradi vedno večjih potreb našega naglo razvi- jajočega se gospodarstva in težnje po ekonomične]šem ter rentabilnejšem poslovanju. Prav je, da v tem jubilejnem letu obstoja in raz- voja podjetja opišemo z nekaj besedami zgodovino nastanka in rast podjetja. IMP-Ljubljana je eno največjih montažnih podjetij, ki opravljajo zaključna dela na gradnjah industrijskih objektov, javnih in stanovanjskih stavb (instalacije centralne kurjave, vodovoda, klimatskih naprav In elektrike). V svojem sestavu ima poleg montažnih ob- ratov tudi dva večja proizvodna obrata: kovinsko pre- delovalni z livarno in elektro proizvodni ter projektivni biro, ki skladno dopolnjujeta montažno dejavnost. Potrebe po tovrstnih instalacijskih proizvodnih in projektivnih dejavnostih so v dinamični rasti našega gospodarstva kakor tudi v tujini vedno večje. V go- spodarstvu se porajajo težnje, da se zastarele instala- cijske naprave v proizvodnih in neproizvodnih pod- jetjih zamenjajo z novimi in da se tako z moderniza- cijo obstoječih tehnoloških postopkov znižajo izdelavni stroški proizvodov. Obnova domovine po drugi svetovni vojni je zahte- vala hiter razvoj gradbenih in montažnih kapacitet. Zaradi tega se je ljudska oblast z odločnimi ukrepi lotila ustanavljanja predvsem večjih tovrstnih podje- tij, med katere sta spadali tudi podjetji Toplovod in Elektrosignal. Kadrovska osnova obeh podjetij so bili kvalUicirani delavci montažnih strok iz nacionaliziranih manjših obrtnih delavnic. Podjetje Toplovod, ki je bilo ustanovljeno dne 28. avgusta 1947, je imelo do meseca maja leta 1948 sedež v Kranju. Zaradi tesnejšega sodelovanja z mi- nistrstvom za gradnje pa se je sedež podjetja preselil v Ljubljano. Mesec dni pred preselitvijo je bil imeno- van za direktorja podjetja Stanko Krumpak, ki je na tem mestu še danes. Leta 1951 je ministrstvo za gradnje priključilo k Toplovodu še elektro obrat s 25 delavci, ki so bili pred tem zaposleni pri Splošnem stavbnem podjetju Tehnika v Ljubljani. Prav tako kot Toplovod je tudi Elektrosignal nastal z nacionalizacijo že obstoječih obrtnih podjetij po dru- gi svetovni vojni. Ministrstvo za Industrijo in rudar- stvo je 23. junija 1949 ustanovilo novo podjetje Elektro- signal, v katerem sta bili združeni podjetji Telprom in izločena montažna dejavnost podjetja Elektrotehna. V začetku svojega obstoja je podjetje imelo 20 delavcev, ki so lahko prevzemali dela le na manjših objektih. Zaradi velikih potreb po tovrstnih delih in zaradi kvalitetno opravljenih del sta se podjetji hitro uvelja- vili in širili svojo dejavnost. Do združitve bivših podjetij Toplovod in Elektro- signal v eno podjetje z imenom Industrijsko montažno podjetje je prišlo zaradi sorodnosti strok, koncentra- cije finančnih sredstev in tehničnih kapacitet, kar daje možnosti ekonomičnejšega in rentabilnejšega poslo- vanja. Samostojni podjetji sta se od ustanovitve dalje hitro razvijali, saj se je število zaposlenih od 76 v letu 1947 povečalo na poprečno 1830 v letošnjem jubilejnem letu. Občutno hitreje kot delovna sila pa je naraščala bruto realizacija, ki bo letos predvidoma znašala okrog 15 mi- lijard starih dinarjev. Stroka zahteva predvsem visoko kvalificirano in kvalificirano delovno silo, ki sta jo podjetji prevzeli od obstoječih podjetij, ki so se z montažno dejavnostjo ukvarjala že pred drugo svetovno vojno. Ti strokovni delavci so bili jedro nadaljnje rasti kvalitetnega kadra s tem, da so svoje izkušnje posredovali novo zaposle- nim delavcem in vajencem. Podjetji sta vzgajali stro- kovno delovno silo za svoje potrebe in za druga to- vrstna podjetja. V 20-letnem obdobju se je učilo v njih 1122 vajencev. Enaka skrb kot vzgoji vajencev je bila posvečena tudi vzgoji visoko strokovnega in srednje strokovnega kadra. Ta kader sta podjetji v glavnem štipendirali na visokih in srednjih šolah. V 20-letnem obdobju je bilo vključenih v kolektiv 22 štipendirancev z visoko strokovno izobrazbo in 122 štipendirancev s srednjo strokovno Izobrazbo. Zaradi vedno zahtevnejših del sta podjetji za dvig strokovnosti prirejali razne strokovne tečaje in seminarje. IMP ima danes močan strokovni kader različnih strok, ki je sposoben oprav- ljati strokovno najzahtevnejša dela. V začetku svojega obstoja sta podjetji imeli le malo orodja in mehanizacije, kar pa je osnova za tehnični in ekonomski razvoj. Zato sta podjetji vlagali znatna sredstva v nabavo opreme z namenom, da bi dosegli večjo produktivnost in kvaliteto dela. Vzporedno s tem so bile zgrajene tovarne in nove poslovne stavbe. Montažne instalacije je podjetje v začetku obstoja opravljalo pretežno iz uvoženih elementov, kasneje pa se je z razvojem tovrstne domače proizvodnje (delno tudi v tovarnah obeh podjetij) občutno zmanjšala po- treba po uvozu. Obstoječi tovarni podjetja, ki imata močno podporo v razvojnem sektorju, proizvajata tehnično zelo zahtev- ne Izdelke, kot npr. komandne, razdelilne in relejne plošče za elektrarne, distribucijo in Industrijo; ko- mandne pulte, visokonapetostne kompenzacijske na- prave, skupinske antenske naprave, frekvenčne pre- tvornike za televizijska področja, obtočne črpalke, tem- peraturne regulatorje, termostate, tlačne in raztezne posode, naprave za preparacijo hmelja, odlitke vseh vrst iz sive litine, mavčne plošče itd. Prej sta podjetji poslovali na krajevno ločenih me- stih in v neprlmenih prostorih, kar je oteževalo nor- malno poslovanje. Da bi podjetji lahko sledili narašča- jočim potrebam in perspektivnemu razvoju, sta sku- šali čim -bolj skoncentrirati svojo dejavnost, zato sta v ta namen zgradili, kupili in priključni naslednje večje objekte: — Tovarno regulacijskih armatur in aparatov Trata s skladišči, — Tovarna elektronaprav, Ljubljana, s skladišči, — obratne prostore v Kopru s skladišči, — skladišče montažnega materiala v Mariboru, — poslovno zgradbo v Ljubljani, — poslovno zgradbo v Mariboru in —¦ livarno v Ivančni gorici. Poleg naštetih večjih objektov je podjetje zgradilo, adaptiralo in kupilo še nekaj manjših zgradb. Isto- časno z gradnjo pa je podjetje skrbelo za nabavo so- dobne mehanizacije in orodja. V ta namen je bilo in- vestirano v osnovna sredstva: Iz lastnih sredstev 22,308.778 n din, Iz kreditov, ki so danes še neodpla- čani, pa 2,288.261 n dinarjev; skupno torej 24,597.039 n dinarjev. Vlaganja Iz lastnih finančnih sredstev v ob- ratna sredstva poslovnega sklada znašajo 19 milijonov 957.611 n din, neodplačanih kreditov za trajna obratna sredstva pa je še 4,814.409 n dinarjev. Leta 1950 so bili izvoljeni prvi organi delavskega samoupravljanja. Iz svoje srede so delavci izbrali v delavski svet in upravni odbor najboljše člane kolek- tiva (prvi predsednik delavskega sveta pri Toplovodu je bil Bronislav Hemic, pri Elektrosignalu pa Bernard Zupane), ki so dajali učinkovite smernice za napre- dek podjetja. Dejstvo, da so proizvajalci postali uprav- ljavci družbenih sredstev, se je odrazilo tudi v hitrej- šem razvoju obeh podjetij. Pri delavskem samouprav- ljanju je sodelovalo veliko število delavcev, ki so iz leta v leto dobivali več samoupravljalskih izkušenj in jih prenašali na kasnejše generacije. Obe podjetji (kasneje pa združeno podjetje) sta vzporedno z naraščanjem števila zaposlenih vlagali znatna sredstva v gradnjo stanovanj za delavce. V 20 letih obstoja je podjetje zgradilo več stanovanjskih blo- kov, Individualnih stanovanjskih hiš in samski dom ter dajalo kredite za gradnjo in nakup zasebnih hiš in sta- novanj. V celotnem obdobju je podjetje rešilo 317 sta- novanjskih primerov. Vrednost stanovanj, zgrajenih iz lastnih sredstev, znaša 6,755.720 n din, neodplačanih kreditov pa je še 049.038 n din. Za gradnjo, nakup in adaptacije individualnih stanovanjskih hiš ali stano- vanj je podjetje kreditiralo članom kolektiva 4,400.000 n din. Zlasti je bilo pospešeno reševanje stanovanjske problematike po letu 1960. Zadnja leta se je v ta na- men porabilo iz sredstev dohodka okrog 1,000.000 n di- narjev letno. Po srednjeročnem planu podjetja je tudi za bodoče obdobje predvideno sistematično reševanje stanovanjskih problemov. Za boljše življenjske pogoje zaposlenih ima pod- jetje počitniške domove v Fiesi, Velem Lošinju, Anka- ranu in na Veliki planini. Skrb za izboljšanje življenjskih pogojev delavcev je prišla še bolj do izraza po uveljavitvi obratnih de- lavskih svetov. Dvajsetletni razvoj podjetja je nam- reč narekoval decentralizacijo, zato je podjetje na pod- lagi teritorialnega principa in vrste dejavnosti raz- deljeno na več delovnih enot. Vsaka delovna enota ima lastne organe samoupravljanja, ki skrbe predvsem za napredek obrata In standard zaposlenih. Delovne eno- te, razen enote skupnih služb, ugotavljajo svojo realiza- cijo, poslovne stroške in dohodek. Ti rezultati poslo- vanja predstavljajo osnovo za udeležbo enote pri delitvi dohodka podjetja. Skupne službe, avtopark in razvojni oddelek so udeleženi na dohodku glede na rezultate podjetja kot celote. V juliju 1965 je Zvezna skupščina uzakonila gospo- ' darsko reformo. Reforma naj bi zagotovila kvalitetne]!5o rast gospodarstva, stabilnost gospodarskih gibanj in prilagodila potrošnjo nivoju produktivnosti gospodar- stva. Po juliju leta 1965 je bil obseg Investicijskih del občutno zmanjšan, zato je moralo podjetje IMP, kate- rega dejavnosti so v veliki meri odvisne od tempa in- vesticijskih vlaganj, sprejeti hitre in učinkovite ukrepe za svojo nadaljnjo rast. V zvezi s tem so samoupravni organi sprejeli več sklepov, ki jih podjetje kontinuira- no izvaja. Ukrepi se nanašajo predvsem na povečanje lastnega sklada obratnih sredstev, nabavo sodobnejših strojev in orodij, znižanje proizvodnih stroškov, zmanj- šanje zalog materiala in uvajanje novih metod dela. Sedež podjetja Ljubljana, Titova cesta 37 Na podlagi ustavne določbe o skrajšanem delovnem času je podjetje že v letu 1964 začelo s pripravami za uvedbo 42-umega delovnega tedna. Organi delavskega samoupravljanja so sklenili, da se prehod na skrajšani delovni čas ne izvrši naenkrat, ker je za uvajanje no- vih metod dela in sodobnejših organizacijskih oblik uspešneje, če se vrši postopoma. Prva faza prehoda na skrajšani delovni čas je bila uvedba 45-umega delov- nega tedna v letu 1966. Izkušnje in analize iz prehodne faze so pokazale, da obstajajo možnosti za nadaljnji ! prehod na 42^umi teden. Podjetje je v začetku leta 1967 zmanjšalo število tedenskih delovnih ur na 42 kot po- izkus in se s tem obvezalo, da bo z Intenzivnejšim go- spodarjenjem doseglo boljše rezultate, kar pomeni, da bo v skrajšanem delovnem času doseglo najmanj isto raven proizvodnje. Izvajanje ukrepov gospodarske reforme m uvedba 42-urnega delovnega tedna sta med seboj tako poveza- na, da ju je podjetje obravnavalo kot skupno nalogo. Podjetje je v teku 20-letnega poslovanja sodelovalo pri gradnji in delno opremüo z izdelki lastne proiz- vodnje številne industrijske objekte ter javne In stano- vanjske zgradbe. Prav tako kot z montažno dejavnost- jo se je podjetje uveljavilo tudi s kvaliteto svojih iz- delkov in s projektantskimi storitvami. Delovni uspehi 20-letnega poslovanja naj služijo de- lovnemu kolektivu kot temelj za nadaljnjo uspešno rast podjetja. AGROKOMBINAT BARJE LJUBLJANA, CESTA NA LOKO 4 Agrokombinat »Barje« gospodari na približ- no 6000 hektarjili kmetijskih površin na južnem delu ljubljanske kotline. Zemljiške kapacitete predvsem izkoriščamo za proizvodnjo živinoreje, S preko 800 molznicami proizvajamo za ljubljan- ske potrošnike okrog 3 milijone litrov mleka letno. Poleg tega pa letno priredimo več kot 400 glav plemenskih telle. V naših pitališčih spi- tamo letno preko 1500 glav telet — baby beef in okoli 900 glav anemično pitanih telet. Poleg tega pridelujemo v poljedelstvu še vse vrste žit, pre- težno semenske kvalitete ter potrebno količino zelene krme za živinorejo. V obratu za koope- racijo, ki zajema celotno področje Ljubljanske- ga barja in nekatera področja izven Barja, pa imamo organizirano kooperacijsko proizvodnjo za vso živinorejo, oskrbo z reprodukcijskim materialom ter odkup vseh tržnih proizvodov, ki jih nudijo naši kmetovalci in kooperanti. Strojni obrat, ki razpolaga s težko in lahko me- hanizacijo, opravlja vse vrste uslug iz te dejav- nosti, prav tako pa s svojimi delavnicami oprav- lja usluge domačim obratom, drugim podjetjem in kooperantom (vsa popravila mehanizacije). No- voustanovljeni obrat Maloprodaja s klavnico, mesnicami m trgovinami oskrbuje naše potroš- nike s kvalitetnim mesom in mesnimi proizvodi; Sadjarsko-vrtnarskl obrat pa na 100 hektarjih plantažnih nasadov ter 40 hektarjih vrtnarskih površin proizvaja najkvalitetnejše sorte sadja, veliko raznih vrst zelenjave ter visoko kvali- tetno rezano cvetje in lončnice v rastlinjaku v Sostrem. V sadni drevesnici na Bokalcah imamo veliko izbiro vseh vrst sadik po konkurenčni ceni. Delovni kolektiv se trudi, da bi s svojimi proizvodi, ki so poznani po visoki kvaliteti in dostopnih cenah, doprinesel svoj delež k razvoju kmetijstva in zadovoljil potrošnike doma in v tujini. Pridružujemo se čestitkam ob 50-letnici okto- brske revolucije ter želimo poslovnim partner- jem in delovnim ljudem tudi v bodoče veliko uspehov. TRGOVSKO PODJETJE MEDEX Ljubljana, Miklošičeva 13 Import-export Cenjene stranke obveščamo, da smo v novembru odprli obnovljeni lokal s SNACK BAROM na Miklošičevi cesti 30 kjer' boste ponovno lahko kupovali vse vrste naravnega medu, kanditorsko blago in žgane pi- jače. Nudili vam bomo tudi ekspres kavo, hladne in tople alkoholne m brezalkoholne pijače. Naše specialitete so: MEDICA, MEDENO ŽGANJE in sendviči z zaseko. Pridite in poizkusite! Združeno podjetje za PTT promet Ljubljana Informacijska PTT služba vam posreduje pri glavni centrali omrežne skupine Ljub- ljana (za telefonske naročnike Dola pri Hrastniku, Domžal, Grosuplja, Hrastnika, Izlak, Kamnika, Kočevja, Ljubljane, Meng- ša, Radeč, Ribnice na Dolenjskem, Smarja- Sap, Trbovelj, Zagorja ob Savi in Zidanega mosta) 981 SPLOŠNE INFORMACIJE programi gledališč, kinematografov, radia, televizije, vremenska napoved, informacije o stanju in prevoznosti cest, vodič po mestu, dežurne lekarne, bujenje ali klicanje telefonskih naroč- nikov ob določenem času, »telefon — restant« tj. kratka sporočila, informa- cije o cenah PTT storitev in PTT pred- pisov, vozni redi avtobusov, vlakov, avionov, podatki iz leksikonov, enci- klopedij, slovarjev, rezultati žrebanja srečk Jugoslovanske loterije, Loto, športne stave itd., turistične informa- cije. 984 ŠPORTNE REZULTATE 988 OBVESTILA O TELEFONSKIH NA- ROČNIKIH klicne številke telefonskih naročnikov, naslovi telefonskih naročnikov, pojas- nila o vzpostavljanju krajevnih, omrež- nih in medkrajevnih telefonskih zvez, pri vseh drugih centralah vam vse že- lene informacije posreduje številka 98 Ce pa pokličete telefonsko številko 95 pri katerikoli centrali, boste takoj izvedeli, koliko je točna ura. ZDRUŽENO PODJETJE ZA PTT PROMET LJUBLJANA 90 let tovarne »šUMI« Podjetje »SUMI« praznuje 90-letnico obstoja. Malo je kolektivov v naši republiki, ki bi se lahko ponašali s takim praznikom. Pred au leti je Josipina Šumi kot ustanoviteljica pričela s prvo produkcijo bonbonov, peciva in melis- nlc. Te svoje izdelke je prodajala v trgovmici na Istem prostoru, kjer je sedaj detajlna trgovma. Proizvodnja je takrat slonela izliljučno na ročnem delu. Podjetje je rasilo iz leta v leto. Do leta iyü5 se je toliko razvilo, da ga je taKratno deželno sodisCe v LjuDljani registri- ralo kot samostojno industrijsko tvrdko s pravico pro- kure. To je buo dne 15. marca 1905. Josipina Sumi je z izreano marljivostjo nadaljevala z delom. Po zaslugi njenih prvih sodelavcev je tovarna »SUMI« do prve svetovne vojne dobro uspevala. Po smrti Josipine Sumi leta 1917 so prevzeli vodstvo podjetja njeni potomci. Novi lastniki so kmalu nato postavni parno centralo in nakupUi nekaj drugm strojev. Čeprav je bilo težišče dela še vedno v izdelavi trdih bonbonov, je po letu 1930 narasla proizvodnja desertnih bonbonov in peciva. Gospodarska kriza, ki je sledila veliki konjunkturi, je prizadela slovensko gospodarstvo. Ni pa mogla Sumlju do živega. Pred drugo svetovno vojno, tj. leta 1939, je 67 zaposlenih delavcev proizvedlo 364 ton raznih iz- aelkov. Druga svetovna vojna je preprečila realizacijo novih načrtov, saj je kmalu pričelo primanjkovati su- rovin. Po osvoboditvi je bilo podjetje »SUMI« postavljeno pod začasno upravo delegata. Pozneje je büo naciona- lizirano in je prešlo v družbeno last. Z ustanovitvijo direkcije za živilsko industrijo se je položaj hitro iz- boljšal. Glede surovin so bili takrat navezani izključno sami na_se in se je prizadevnemu kolektivu posrečilo dobiti le nekaj ton sladkorja in sirupa, da so vsaj za silo proizvajali. Izredno trdo, vztrajno delo in tradicija so bile tiste gonilne sile, ki so tovarni »-SUMI« kazale pot v bo- dočnost. Dne 27. septembra 1950 se je prvič sestal delovni kolektiv na skupni seji. Ce listamo po prvUi zapisnikih sej delovnega kolektiva, ugotovimo, da je bila to doba, ko se je delovni človek šele priučeval in usposabljal za vodstvo podjetja. Leto 1960 pomeni pomembno prelomnico. Z moder- no mehanizacijo se spreminja miselnost ljudi in obli- kuje tip industrijske proizvodnje, s tem pa seveda tudi tip industrijskega delavca. Od tega leta dalje so pričeli prihajati v podjetje modemi stroji. Po načrtu 7-letnega razvoja kandltorske industrije SRS se je tovarna »su- mi« s 1. januarjem 1964 združUa s tovamo čokolade »Gorenjka« iz Lesc. S to združitvijo se je dosegla med- sebojna delitev dela oz. specializacija proizvodnje. To- varna »Sumi«, ki je od leta 1957 dalje proizvajala čo- kolado, je s to proizvodnjo prenehala, osnovna sredstva za čokolado pa prenesla v obrat Lesce. S tem se je proizvodnja čokolade v Lescah povečala, saj so stroji združeni na enem mestu. Od leta 1922 dalje obratuje v Lescah tovarna čokolade, ki je že v predvojni Jugo- slaviji slovela kot najboljša proizvajalka čokolade in čokoladnih izdelkov. Poseben sloves je imela takrat Zavrtanlkova lešnikova in mlečna čokolada. Tudi po osvoboditvi in še danes se ta čokolada ceni kot eden najboljših izdelkov, kar je vsekakor ponos za 80-članski kolektiv v Lescah. Poleg že običajnih izdelkov — napolltank, trdih bonbonov, desertov in čokolade _ Izdeluje tovarna tudi take, ki jih je prva uvedla na jugoslovanskem tržišču. To so z alkoholom in sadnimi sokovi polnjeni bonboni, kandlrano sadje in žvečilni gumi. Danes je čas, da ob jubileju tovarne »SUMI« pred- vsem poudarimo velike zasluge kolektiva. K njegovemu uspehu so pripomogle pridne roke naših delavcev, ki ¦ so pred 90. leti pričeli s prvo produkcijo. Pred nami je nešteto znanih in neznanih imen, ki imajo velike za- sluge za razvoj podjetja. Le ljubezen do dela in pre- danost lahko dajeta dobre rezultate. v kolektivu »SU- MI« so jubilanti, ki delajo 20, 30 in celo 45 let. Tovama »SUMI« je zrasla z napornim in vztrajnim delom in sedaj zaposleni delavci v tej tovami naj ostanejo no- silci svetlih tradicij te industrijske panoge. Karel Johanovsky, upokojeni oddelkovodja v tovami »Sumi« sem nastopil službo 10. marca 1923 kot mojster. Takrat je bila tovama zelo majhna in šele v razvoju. Ostal sem ji zvest do danes in še kot upokojenec delam v njej kot strokovni sodelavec. Nešteto je bUo težav v teh letih in smo jih tudi pre- magali. Z optimizmom gledam v bodočnost in se vese- lim vsakega uspeha tovarne. Upam, da se bomo ob 100- letnlci spet srečali in pregledali uspehe naših naporov. Jelka Travnik, oddelkovodja Dne 27. januarja 1937 sem nastopila službo v to- varni »Sumi«. Najprej sem delala kot delavka, po vojni pa sem napravila izpit za kvalificiranega delavca, pozneje pa še mojstrsko šolo v Zagrebu. Kljub vsem težavam sem vzljubila to tovamo. Nikdar se ji nisem Izneverila in je to tudi moja prva služba. Sedaj vodim desertni oddelek z 70 zaposlenimi. v letu 1957/58 smo Izdelali 200 kg dnevno, danes pa izdelamo do 3000 kg proizvodov dnevno. Naša industrija zahteva natančno delo. Delavec ga mora vzljubiti, sicer je kvaliteta Iz- delka slabša. Želim podjetju še veliko uspehov v bo- doče. Ivo Bezjak, upokojeni direktor tovame »SUMI« v podjetje sem prišel v času, ko je bilo v zelo hudem položaju. Takrat smo izdelovali trde bonbone, nekaj deserta, kandis in predvsem sezonske izdelke. Prodajali smo jih v trgovini, kjer je že sedaj detajlna trgovina. Naš najboljši izdelek je bilo čajno pecivo. Moja naloga kot ravnatelja je bila, da organizacijsko utrdim podjetje, predvsem pa komercialno poslovanje. Organiziral sem potniško omrežje in že leta 1937 je podjetje doseglo večjo prodajo in s tem večji dohodek. v času vojne je proizvodnja močno padla, ker ni bilo surovin. Po vojni pa se je pričel nagel razvoj tovame ne glede na težave. Uvedena je bila nova organizacij- ska straktura ter učvrščena komercialna politika. Jože Dežan, oddelkovodja Z veseljem sem prišel v tovarno »SUMI« na delo. To je bilo leta 1937. Ostal sem tu do danes. Sem oddelkovodja največjega oddelka v tovarni »SUMI«. Ta oddelek ima nov vakuum aparat in še nekaj drugih modemih strojev. Zelo velik napredek za današnje čase. Ivanka Vraničar, računovodja »Gorenjke« Ze 20 let delam v tovami »Gorenjka«, ki je sedaj obrat tovame »SUMI«. In kaj vidim, če gledam nazaj na prehojeno pot? Nenehno delo in trd boj za obsta- nek. v prvih letih po osvoboditvi smo se borili za su- rovine, ki jih je vedno primanjkovalo. Delali smo v eni izmeni že dalj časa, dokler se razmere niso ure- dile. S 1. januarjem 1964 smo se združUi s tovamo »SUMI«, da bi hitreje napredovali. Težko je z bese- dami opisati veselje nad napredkom, ki smo ga do- segli. Rada imam to podjetje, ker že toliko let delam v njem, m želim, da bi obrat v »Gorenjki« kot celotno podjetje uspešno napredovala. Istega mnenja so tudi delavci, ki so v tem obratu zaposleni nad 15 let. To so: Janez Kolman, Vida Gregorčič, Olga Dobnlk, Ivica Dremelj, Jožica Vlšnar. i CREVARIMA Izvoz — Uvoz LJUBLJANA, POLJANSKA 95 Telefon 314—023, 316 625 Industrija naravnih in umetnih črev — Parna topilnica loja — Svojim cenj. odjemalcem se priporočamo še vnaprej. Delovni kolektiv čestita vsem delovnim lju- dem za praznik dneva republike! Naj živi Veliki oktoher: TRGOVSKO GROSISTICNO PODJETJE TEKSTIL Ljubljana, Mose Pijadejeva 3 Telefon 311 122 ima na zalogi kvalitetno domače in uvoženo blago v specializiranih oddelkih za bombažno, volneno blago in tekstilno galanterijo Vsem delovnim kolektivom in poslovnim prijateljem čestitamo za praznik dneva republike! Vsem zdravstvenim ustanovam in poslovnim prijateljem želimo uspešno in SREČNO NOVO LETO 1968! Podjetje za izdelavo ter popravila ' domačih in tujih elektromedicln-1 skih aparatov in instrumentov j OBRTNIK Ljubljana, Masarykova 34 Telefon 311 040 Izdeluje: vsa moška in ženska konfekcijska oblačila, delovne zaščitne obleke, vse vrste uniform in čepic ter žensko perilo Poslužujte se naših trgovin v Ljubljani, Kranju, Mariboru, Celju, Noverii mestu, Brežicah, Postojni, Ajdovščini in Piranu. Naj živi Veliki oktober! Vsem delovnim ljudem pa čestitamo za praznik dnev^republike! Združeno železniško transportno podjetje LJUBLJANA Ob prazniku dneva lepublike 1 čestita vsem uporabnikom železniških uslug j in gospodarskim organizacijam : ter se priporoča za nadaljnje sodelovanje i in uporabo uslug prevoza potnikov in blaga \ Ce gradite pazite na stroške i GRAMEX LJUBLJANA KURILNIŠKA 10 a GRAMEX VAM NUDI PO UGODNIH CENAH: e betonsko železo • okensko steklo • keramične ploščice In sanitarije • okna, vrata, garažna vrata VPRAŠAJTE IN PRIMERJAJTE INDUSTRIJA NARAVNEGA IN UMETNEGA KAMNA-LJUBLJANA Poleg lastnih proizvodov: marmorni bloki, marmorne in granitne plošče. Izdelki iz marmora, teraco plošče, izdelke iz betona in umetnega kamna ter peska za teraco in peska za malte nudi naročnikom tudi druge gradbene materiale kot: cement, keramične plošče, salonitne izdelke ipd. KOMUNALNO PODJETJE Kanalizacija LJUBLJANA Ambrožev trg 7 Telefon 317 638 projektira, gradi in vzdržuje komunalno omrežje ter naprave Delovna skupnost »KANALIZACIJE« čestita vsem delovnim ljudem in poslovnim znancem za Veliki oktober in za praznik dneva republike! Specializirano podjetje za razsvetljavo Jai/na razsuetljai/a LJUBLJANA, POLJANSKI NASIP -12 Telefon: 414 439, 314 428 , 312 936 Obveščamo vse občinske skupščine kakor tudi vse gospodarske organizacije, da dajemo usluge podjetjem in projektivnim birojem pri izdelavi projektov in gradnji javne razsvetljave: razsvet- ljavo športnih objektov, igrišč in kopališč, osvet- litve raznih monumentalnih zigradb, fasad, cest, mostov, spomenikov in dvoran. Opravljamo uslu- ge pri Izdelavi in montaži reklame In izložbene razsvetljave, transparentov, semaforjev in drugih prometnih znakov. Vzdržujemo in opravljamo vse servisne storitve za vse vrste obstoječe razsvetljave in osvetlitve. Zahtevajte informacije in ponudbe! Čestitamo za praznik dneva republike 29. november! Komunalno podjetje " MESTNI VODOVOD Ljubljana, Krekov trg 10 Telefon 312 642 Vzdržuje in gradi vodovodne napeljave na področju mesta Za DAN REPUBLIKE čestitamo vsem delovnim kolektivom in našim poslovnim prijateljem! PODJETJE AGROSTROJ LJUBLJANA LJUBLJANA, DRAGA 41 Telefon: 55 940, 55 762, 55 981, 55 472, gl. direktor 55 052 opravlja popravila kmetijske in gozdarske mehanizacije. — Projektira in izdeluje naprave za umetno namakanje kmetijskih površin in naprave za tople rastlinjake. — Projektira in izdeluje naprave za strojno molžo. — Opravlja vsa melioracijska in hidro-melloracijska dela. — Izdeluje kmetijsko stroj- no opremo. — Opravlja terensko servisno službo za kmetijsko mehanizacijo. Njene storitve so kva- litetne! V^sem svojem poslovnim prijateljem in vsem delovnim kolektivom želimo uspešno in SREČNO NOVO LETO! TRGOVSKO PODJETJE Q TO^CTijS Ljubljana, Ulica Milana Majcna 12 telefon 311 650, 311 646 sporoča cenjenim kupcem, da Ima v svojih po- slovalnicah v Ljubljani in Domžalah lepo izbiro daril, kot so damske manlklre, moške in dam- ske potovalne garniture, kopalni pribor, razpr- šilci za kolonjsko vodo, okrasni predmeti in bogato izbiro tuzemskih in inozemskih kozme- tičnih preparatov. Obiščite naš kozmetični salon »CUTIS« v Pražakovi ul. 8, in pedikerski salon »DANICA« na Trubarjevi cesti — Priporoča se kolektiv! Čestitamo vsem delovnim ljudem in svojim poslovnim prijateljem ZA DAN REPUBLIKE 29. november in obenem želimo polno delov- nih uspehov v novem letu 1968 Aurodent zlatarstvo — čiščenje in predelava dragih kovin LJUBLJANA ILIRSKA ULICA 6 Telefon 312 620 Naj živi Veliki oktober in praznik dneva regublike! STAVBNO OBRTNO PODJETJE Slihoplesh Termoplast LJUBLJANA Gornji trg 4/1 Tdlefon 23 404, 20 625 opravlja vsa soboslikarska, pleskar- ska in črkoslikarska dela. Oblaganje sten s tapetami, polaganje vseh vrst plastičnih podov, splošna plastika v gradbeništvu, izdelovanje izolacij in vseh vrst podlog ter parketarstvo. Delovni kolektiv SLIKOPLESK — TERMOPLAST čestita vsem delov- nim ljudem za 50-letnico oktobrske revolucije, obenem pa čestita tudi delovnim ljudem sirom po naši do- movini za praznik DNEVA REPUBLIKE 29. november! Projekt - nizke zgradbe LJUBLJANA, PARMOVA 33 Telefon 312 029 Izdeluje projekte za vse vrste nizkih gradenj: ceste, mestne ulice, mostove, viadukte, predore, aerodrome, regulacije, melioracije, vodovode, ka- nalizacije, jezove, pregrade, črpalnlce, čistilne naprave, industrijske in druge visoke zgradbe. Opravlja geodetske izmere in ekspropriacijske elaborate Podjetje T e g r ci d Projektiramo medkrajevne te- lefonske kabelske zveze na podlagi sodobnih telekomuni- kacijskih izsledkov. Opravljamo električna merjenja na obstoječih in novo zgrajenih telekomunikacijskih vodih. Obveščamo vas, da bodo po 1. januarju 1968 po- slovale pod firmo ZAVAROVALNICA SAVA S sedežem LJUBLJANA, MIKLOŠIČEVA 19/1 Telefon: 311 822 naslednje zavarovalnice; SPLOŠNA ZAVAROVALNICA CELJE Ul. XIV. divizije 4, tel. 23 45 in 23 46 ZAVAROVALNICA JESENICE Maršala Tita 16, tel. 82 221 ZAVAROVALNICA KRANJ Oldhamska c. 2, tel. 21 435 in 22 853 ZAVAROVALNICA KRSKO Dalmatinova 7, tel. 71 113, 71 254 in 71 255 ZAVAROVALNICA LJUBLJANA Miklošičeva 10, tel. 310 355 s poslovalnicama: ZAGREB, Krajiška 2-1, RIJEKA, Splitska 2-III ZAVAROVALNA SKUPNOST ZA SRS Ljubljana, Miklošičeva 19, tel. 311 822 ZAVAROVALNICA DOMZALE-KAMNIK Mengeš, Kidričeva 30, tel. 72 440 ZAVAROVALNICA MURSKA SOBOTA Titova 13, tel. 21 395 in 21393 GORIŠKA ZAVAROVALNICA Nova Gorica, Kidričeva 21, tel. 21181 MEDOBČINSKA ZAVAROVALNICA NOVO MESTO Glavni trg 25, tel. 21152 in 21154 ZAVAROVALNICA PIRAN Trg bratstva 1, tel. 73 421 ZAVAROVALNICA POSTOJNA Vojkova 7, tel. 21365 ZAVAROVALNICA TRBOVLJE Savinjska cesta 35, tel. 80-298 ZAVAROVALNICA CAKOVEC Novakova 36, tel. 528 in 228 ZAVAROVALNICA KOPRIVNICA Trg Maršala Tita 3, tel. 278 Vse vrste zavarovanj in vse informacije vam dajejo naštete zavarovalnice, ki bodo od 1. januarja 1968 poslovne enote Zavarovalnice SAVA Ljubljana. Ima v svojem proizvodnem programu: — kvalitetno telovadno orodje, — opremo za letna in otroška Igrišča, — rekvizite za lahko in težko atletiko, — razno rekreacijsko in camping opremo, — »MELOPLAST« šolske table s priborom. ZAHTEVAJTE CENIKE IN PROSPEKTE! Telefoni: 51 884, 51 098, 51 450 Tekoči račun: SDK 501-1-371/4 Svojim cenjenim strankam in poslovnim prija- teljem ter vsem delovnim športnim organizaci- jam in ljudstvu želimo srečno in uspešno novo leto 1968. Komunalno podjetje LJUBLJANA, RIMSKA CESTA 24 Cestita delovnim kolektivom in poslovnim prijateljem za praznik dneva republike 29. november! Gozdno gospodarstvo Ljubljana Tržaška cesta št. 2 s svojimi gozdnimi obrati poslovnimi enotami proizvaja in prodaja vse vrste gozd- nih sortimentov, opravlja gozdno gojitvena dela, gradi gozdne ce- ste ter obnavlja gozdne plantaže in intenzivne nasade Naj živi Veliki oktober in z njim tudi Dan republike 29. november! Uporabljajte redno vsak dan ZOBNO KREMO TRAJNO VARUJE VASE ZOBE VEDROG, LJUBLJANA ČEVLJARSKO PODJETJE ZMAGA Uprava: LJUBLJANA, MOSE PIJADEJEVA 12 Telefon: 317-616 Priporoča svoje najboljše Izdelke moških in ženskih čevljev. Zahtevajte naše ponudbe! Pridite in prepričajte se! Naše izdelke lahko kupite tudi v naših po- slovalnicah ; v Tavčarjevi ulici 3-4 na Trubarjevi cesti 6 v Igriški ulici 3 v Celju: Stanetova 2 in Mengšu, Trdinov trg 14 Svojim poslovnim prijateljem in dobaviteljem ter vsem delovnim ljudem želimo mnogo uspe- hov v novem letu 1968! GRADBENO INDUSTRIJSKO PODJETJE 6RADIS LJUBLJANA KORYTKOVA 2 s svojimi enotami doma in v tujini izvaja: vsa gradbena dela industrijskih objek- tov, objektov družbenega standarda in gradi stanovanja za trg; izdeluje grad- bene elemente, razne vrste betonskih izdelkov in montažo gradbenih kon- strukcij; izvaja ključavničarska, kle- parska in krovska dela; projektira vse vrste visokih, nizkih, vodnih, luških in stanovanjskih objektov. Kolektiv se priporoča in čestita cenjenim strankam, poslovnim prijateljem in delov- nim ljudem za dan republike — 29. november! Industrija plutovinastih izdelkov LJUBLJANA, CELOVŠKA CESTA 32 telefoni: centrala 311 266 — komerciala 310 778 p. p. 78-11 — telegram PLUTA Ljubljana izdeluje: 1. zamaške iz plute, cilindrične in konusne, lista serijskih proizvodov obsega 68 različnih tipov zamaškov: 2. plutove kocke in plavače ter druge izdelke iz plute; 3. vložke Iz stisnjene plute različnih dimenzij. 1. kronske zaporke — navadne bele, znotraj zlato lakirane, —¦ obojestransko zlato lakirane, — litografirane v različnih barvah, po želji kupca, — vložki iz stisnjene plute so po želji pre- vlečeni z aluminijevo ali plastično folijo; 2. aluminijske navojne zaporke — zlato lakirane, — litografirane; 3. aluminijske zaporke z jezičkom — premer 26,5 mra, — premer 29,5 mm plutove izolacije Iz ekspandirane plute izdelujemo — plošče različnih debelin za toplotno in zvočno izolacijo, — žlebake in segmente po specifikaciji kupca, — plutov zdrob. Kvaliteten izdelek in redna dobava je naša najboljša reklama! ELEKTROTEHNA LJUBLJANA, TITOVA CESTA 39 trgovsko izvozno in uvozno podjetje i z elektroteliničnim materialom j čestita 'i vsem svojim, poslovnim prijateljem j in delovnim ljudem za praznik j dneva republike 29, november! i. PODJETJE Javna skladišča LJUBLJANA, SMARTINSKA 152 opravlja KVALITETNO, HITRO IN POCENI — nakladanje, razkladanje In prekladanje blaga — skladiščenje blaga In vse skladiščne mani- pulacije — hranjenje in zavarovanje blaga — prevoz blaga s tovornimi avtomobili Interesenti dobijo informacije po telefonu: 312 523, 313 851, 312 649, 314 333, 313 091 s poslovnim sodelovanjem se boste o solidnosti opravljenih uslug sami prepričali! GASILSKA OPREMA LJUBLJANA, LEVSTIKOV TRG 7 Telefon : 20 102 NUDIMO: gasilske avtomobile, prevozne in pre- nosne gasilne aparate, vse vrste »STORZ« spojk, hidrantne nastavke, lestve in sesalne cevi, ga- silske uniforme', reševalne vrvi kakor tudi elek- trične in ročne sirene za protiletalsko zaščito ter vso opremo za gasilske enote Čestitamo za praznik dneva republike! LIVARNA LJUBLJANA Galjevica 266 Telefon 23 541 LIGA odliva odlitke vseh barvastih kovin. Vsem svojim poslovnim prijateljem In vsem delovnim ljudem želimo uspešno in sRECN'O NOVO LETO 1968 ! COMMERCE ZASTOPSTVO INOZEMSKIH TVRDK LJUBLJANA, TITOVA CESTA 81 Telefon: 310 024 Zastopamo renomirane inozemske tvrdke, ki dobavljajo surovine in stroje naši tekstilni, gradbeni, papirni, kemični in drugi industriji ter umetna gnojila in rastlinska zaščitna sredstva in mehanizacijo našemu kmetijstvu. Od meseca decembra dalje poslujemo v novUi poslovnih prostorih na Titovi cesti št. 81 (nasproti bežigrajske pošte) TRGOVSKO PODJETJE LJUBLJANA, TOMŠIČEVA 2/V Telefon: 23 521, 22 571 Kupujte vse modno blago v naših posloval- nicah : ROKOVICAR, Titova cesta 10, telefon 23 415 Pletenine, trikotažo, rokavice PIONIR, Titova 17, telefon 21 597 Vsa oblačila za otroke, igrače NOGAVIC AR, Nazorjeva ulica 3, telefon 23 414 Nogavice vseh vrst JELKA, Miklošičeva 34, telefon 314 134 Modno blago vseh vrst MAJA, Miklošičeva 10, telefon 312 024 Specialna trgovina za ženske rokavice, noga- vice, perilo, pletenine »CHEWiO-EXPRESS« KEMIČNA ČISTILNICA NEZA ING. PENCA-SUSNIK LJUBLJANA VIDOVDANSKA ULICA 2 se priporoča še vnaprej svojim cenjenim strankam in jim želi srečno novo leto! TRGOVSKO PODJETJE LJUBLJANA s svojimi poslovalnicami: TKANINA, Nazorjeva 4 / PRI JANEZU, Vodnikov trg 3 / PASAŽA, Cankarjeva 4 / TKANINA, Miklošičeva 10 — Telefon 310 832, se priporoča in želi svojim ce- njenim strankam in poslovnim prijateljem ter delovnemu ljudstvu USPEŠNO IN SREČNO NOVO LETO 1968! GALIS Ljubjana, Lepodvorska 23 a trgovsko podjetje z igračami, galanterijskimi iz- delki in otroško konfekcijo na debelo Telefoni: direktor 310 061 komerciala 311314 Oddelek pletenin — blagajna 310 358 skladišče 311306 računovodstvo 311315 Čestitamo za dan republike! Teol LJUBLJANA, Zaloška 54 izdeluje: tekstilna in usnjarska pomožna sredstva, sintetična lepila, detergente, sredstva za hlajenje v kovinski industriji, proizvode na bazi etilenoksida ter ricinovo in laneno olje. Imamo lasten servis za uvajanje naših iz- delkov pri odjemalcih Čestitamo vsem delovnim kolektivom in našim poslovnim prijateljem za PRAZNIK DNEVA REPUBLIKE Obveščamo cenjene odjemalce, da imamo stalno na salogi vse vrste goriv in maziv domačega in inozemskega izvora Vsa navodila in pojasnila o pravilnem mazanju vozil in strojev zahtevajte pri podjetju PETROL - tehnična služba Zaradi nakupa vseh vrst naftnih deri- vatov iz uvoza pa se obračajte na naš uvozni oddelek Čestitamo vsem delovnim kolektivom in našim poslovnim prijateljem ZA PRAZNIK DNEVA REPUBLIKE 29. NOVEMBER! Vsem voznikom motornih vozil se pri- Ix>ročamo in jim želimo srečno vožnjo v novem letu 1968! SLAŠČIČARSKO PODJETJE KONDITOR LJUBLJANA, GRADISCE 17 Telefon 21154 vam priporoča v svojih prodajalnah že vsem dobro znane krofe, torte, kekse, napolitanke, sladoled, ekspres kavo in druge slaščice. Delov- nim kolektivom priporočamo pri večjih naroči- lih izredne popuste. Najbolj primemo darilo so naše torte, ki jih izdelamo po vaši želji. Cene so konkurenčne. — Pridite in prepričajte se! Vsem delovnim ljudem in svojim poslovnim pri- jateljem čestitamo za Veliki oktober in ZA PRAZNIK REPUBLIKE! Veletekstil UPRAVA IN EN GROS PRODAJNA SKLADIŠČA LJUBLJANA, MASARYKOVA 17 tekstilno blago vseh vrst / ke- mično obdelane tkanine / linolej / trikotaža in pletenine / tekstil- na in druga galanterija / moško, žensko in otroško perilo / sploš- na konfekcija Poslovalnice nadrobne trgovine: SVILA — Kresija 1, Adamič-Lundrovo nabrežje SVILA — Kresija 2, Adamič-Lundrovo nabrežje CVETA — Stritarjeva 6 PERLON — Čopova 12 AJDOVŠČINA — Gosposvetska 1 CVETA — Miklošičeva 22 moSka in Ženska moda Trubarjeva 27 VELETEKSTIL — Črnomelj modna konfekcija — Tavčarjeva 1 VELETEKSTIL — Celovška 99 VELETEKSTIL — Zalog Inozemska zastopstva COSMOS LJUBLJANA Prodaja iz konsignacije: 1. osebni avtomobili znamke RENAULT prodajni program; Renault 4 Renault 4 Fourgonette Renault 8 Luxe Renault 10 Renault 16 GL 2. osebni avtomobili znamke ALFA ROMEO prodajni program: Giulia 1300 Giulia 1300 TI Giulia Super Giulia GTV Giulia 1300 GT Junior 3. kamioni in avtobusi znamke MAN 4. poljedelski stroji in naprave znamk: ALPINA, BERTOLINI, SAME, KMF in MALLETTl 5. Gospodinjski aparati: oljne peči in kombinirani štedilniki GIBO, pralni stroji CASTOR 6. radijski in TV sprejemniki AUTOVOX Servisna služba in rezervni deli. Vse informacije daje COSMOS, Ljubljana, Celovška c. 32 oziroma tel.: 311 451,311828,313 770 SPLOŠNO GRADBENO PODJETJE GROSUPLJE nudi interesentom za nakup trgovske, poslovne in stanovanjske enote v Ljubljani ter garaže v garažni hiši v Šiški. Gradimo hitro in solidno, dajemo ugodne pogoje za nakup. Vsa pojasnila dobite telefonično ali ustno pri upravi podjetja v Grosupljem kreditna banka in hranilnica ljubljana opravlja naslednje posle: — zbira hranilne vloge in jih obrestuje po 6,25 */o do 8 ®/o — zbira sredstva za stanovanjsko izgradnjo — daje posojila za nakup, graditev in dograditev ter obnovo sta- novanj, komunalnih naprav, garaž in počitniških hišic — daje posojila kmetijskim varčevalcem — daje posojila občanom — odkupuje tuja plačilna sredstva in prodaja tuje valute, čeke in kreditna pisma za službena, zasebna in turistična potovanja — odpira zasebne devizne račime in jih obrestuje po 6,25 */o do 8«/o — odpira osebne žiro račune. Vsem sedanjim in bodočim varčevalcem, vsem komitentom in po- slovnim prijateljem želimo uspešno in srečno novo leto 1968!