DRAOO HUDE: K šolskim tiskovinam. Mnenje nekaterih, da bi združitev razrednice in kataloga ne bila umestna, se mi ne zdi pravilna. Res je, da velja razrednica samo za eno lcto, katalog pa obdrži vrednost celo človeško dobo. Je-li pa s tem rečeno, da m o r a m o razrednice po enem letu zavreči? Ako jo združimo s katalogoin, naj mu dela potem druščino vso dobo. Ko človek doraste, rabijo o njem oblasti pogosto raznih podatkov. Samo s sedanjim katalogom, — to vemo iz lastne izkušnje, — zadovolji šolsko vodstvo le težko vprašujoči ublasti. Za taka poročanja mora imeti poročevalec vso učenčevo sliko združeno, posebno tedaj, ko ni več osobja na šoli, ki je poučevalo dotičnega učenca. To pa je mogoče samo takrat, kadar sta združena razrednica iu kutalog s po.rebnimi opazkatni, zdravnika in razrednika na način, kakor sem ga opisali v št. 25. »Uc. T.« S takim združenjeni se prihrani papir in delo. Kazalo vseh učencev, ki bi pojasnjevalo, v kateri knjigi je v posameznih letih vpisan učenec, bi stvari le koristilo. Za oprostitev dnevnika, in pisanje tednika, se ne morem odločiti. Po mojcm mnenju bi bilo potrebno, kakor sem povdarjal v 25. št. Uč. T., ravno nasprotno. V prejšnjem desetletju sem služil na Primorskem, kjer nismo poznali dnevnika, pač pa tednik. Videl sem, kako slabo 10 vpliva posebno na mlajše učiteljske osebe. Nekaj časa so se še pripravljali pismeno, potem samo ustno na pouk, kasneje jim je tudi to odpadlo. Tednik, ki se more vedno pisati le za nazaj, drugače bi bil učni načrt, ne daje mlačnemu učitelju nikake spodbude k pripravi. V tedniku se piše že vzeta tvarina, celega tedna, brez vsakega specificiranja. Dnevnik pa zapopada natančno in detajlirano učno snov. Predno zapišeš te detajle, moraš v mislih preiti vso učno snov, ki jo misliš predelati isti dan. Ako pa pregiedaš še tretjo rubriko lanskega in še starejšega dnevnika o istem predmetu, imaš že pol priprave gotove. Friprave pa ni potieben saino začeliiik, ampak tuai že v šoli osiveii učitelj. Učitelj, ki gournja, da že 4U let niehanično piše vedno eiiaki dnevnik, ni napreuujoč učitelj. ivakrsnega je vrglo uCiteljišče med svet, tak je še danes, ko gre v pokoj. (Olej UC. T. št. 21. pod »Uraone šolske knjige.«) V celi, 40 letni praksi, se ni ničesar naučil, aicesar pridobil, aku je današnji njegov dnevnik enak oneniu iz prvega leta. V dnevnik moramo viiti živijenje s tem, da v njem podarno karakteristiCno sliko dnevncga nasega dela. Deio in življenje nas neprestano učita, a tudi sami se moramo neprestano izobraževati, zato je umestno, (ia dneviiik ostane, kajti ta je vsakomur lastna kontroia in vzpod-buda k resni vsakounevni pripravi. iNesrarnujte se tudi starejši te priprave in nemislite, da je niste potrebni. Ako aoživiš tudi Metuzalemovo starost, v svoji službi vendar nikdar ne boš popoln. Nikdar ne dospeš do vrua prakse in sposobnosti. Ne bodi rokodelec, ki veduo po istem kroju šiva klače, ampak duševni deiavec, ki se spopolnjuješ in s tem spopolnjevanjem dvigaš od leta do leta učni uspeh. Vsak se sistematično in ne saino »na poti v šolo« pripravljaj s pomočjo svojega dnevnika, ^kor pravi Pavel Flere v letošnjem Popotniku $1. 5.—6. >;Direktna priprava za pouk«, piše, »mora biti učiteiju opravilo, ki ga razveseljuje, oživlja njegovo delo in ga zadovoljuje. Za tako pripravo pa je zopet najpripravnejši — učiteljev dnevnik.« Tednika potemtakem ne rabinio!