Prva srečanja s Titom
Edvard Kardelj je bil eden najtesnejših sodelavcev tovariša Tita. Srečanje leta 1934 je opisal takole:
»Tovariš Tito je prišel kot delegat CK na pokrajinsko konferenco Partije za Slovenijo v Medvodah blizu Ljubljane. Sestala sva se v stanovanju Bojana Stupice, sedanjega gle-
dališkega režiserja. Tega se dobro spomi-njam. Spominjam se celo, kako je bil oble-čen.
D4 bi lahko povedal svoje vtise o tem srečanju, moram najprej povedati svoje vti-se o mnogih drugih podobnih srečanjih z ilegalci. K nam so prihajali mnogi instruk-
torji in predstavniki CK iz tujine. Zvečine največkrat niso poznali ali pa so zelo površ-no poznali konkretne razmere, v katerih so se bojevale naše partijske organizacije, ven-dar so bili zmeraj pripravljeni dajati končne ocene in instrukcije. Delali so po ustaljenih shemah , ki so veljale za vso Evropo, in zatorej jim ,ni bilo težko' vsakokrat najti
navodila za delo ne glede na to, koliko je bilo vse to realno ali ne. Dejansko so frakcijski boji v Partiji, dolgotrajno bivanje v zamej-stvu brez zveze s konkretnimi problemi v deželi kakor tudi dejstvo, da so začele meto-de kominterne v sodelovanju s posameznimi kompartijami kazati številna znamenja biro-kratizma in shematizma,  povzročili, da so
bili posamezni komunisti v emigraciji in v vodstvu KPJ čedalje manj revolucionami, čedalje bolj pa uradniki. Jasno je, da je Partija morala nositi zelo težko breme posle-dic takega stanja.
Tovariš Tito pa ni bil funkcionar takšnega kova. On se ni dal odtrgati od baze gibanja, zmeraj je ostal revolucionar. Zato ni trpel shem in tudi sam je bil daleč od vsakega shematizma. Zato tudi med najinim prvim srečanjem in na pokrajinski partijski konfe-renci v Medvodah ni tako zlahka povedal sodbe, marveč se je spuščal v probJeme, poslušal podatke in argumente in šele po vsem tem izrekel svoje mnenje, svoje pred-loge in sugestije. Prav to je bilo vzrok, da si je takoj pridobil zaupanje vseh nas. Bodisi da je kritiziral naše gledanje, bodisi da ga je sprejel, vselej smo bili prepričani, da svoje sodbe ni dal na podlagi nekih shem, marveč na podlagi prizadevanja, da bi se čimbolj vglobil v konkretni problem boja, ki ga je bilo treba reševati. Ravno zato nam je v resnici pomagal pri delu in pripomogel k razjasnjevanju odprtih vprašanj. Na tem je tudi »lonelo zaupanje, ki so ga vanj imeli naži partijski kadri.
Vrh tega Tito ni bil eden izmed tistih, ki so prebrali lekcijo in odšli. Tito se je vedno vračaJ. Skoraj nobene partijske konference v Sloveniji ni bilo — in bilo jih je precej — na kateri ne bi sodeloval Tito. To je v naših kadrih na terenu ustvarjalo prepričanje, da pozna Tito probleme prav tako dobro kakor sami. Zato so tudi cenili njegova mnenja, kako je treba te probleme reševati.
In naposled, Tito je bil v osebnih odnosih zmeraj neposreden, človeški in tovariški.
Leta 1934 Tito ni bil dolgo v Sloveniji. Vendar smo vsi, ki smo sodelovali pri razgo-vorih  in  na  konferencah,  ohranili povsem
določen spomin na vse, kar je bilo v zvezi z njim. Poznejši stiki so to še bolj potrdili. Tako se spominjam tudi na svoje bivanje v Moskvi, ko je bil tam tudi Tito. On je bil edini človek, v katerega smo imeli mi, mlajši komunisti, ki stno prišli iz domovine, zaupa-nje in od katerega smo pričakovali rešitev naše Partije v obdobju, ko so Komunistično partijo Jugoslavije razdirali frakcionaški bo-ji in ko je prišel tovariš Tito za generalnega sekretarja centralnega komiteja.
Do začetka leta 1930 sem delal v pokrajin-skem komiteju SKOJ. Nato sem bil od za-četka leta 1932 v ječi, po vrnitvi pa sem postal član pokrajinskega komiteja Partije, ki smo ga sestavljali sami bivši skojevci. V skojevski organizaciji v Sloveniji leta 1928 in 1929 ni bilo frakcionaštva, gotovo pa ne v obnovljenih partijskih organizacijah po še-stojanuarskih udarcih. A vseeno smo vsi čutili posledice frakcionaških bojev v vod-stvu Partije. Oejansko se je naša Partija od šestojanuarskega puča naprej razvijala tako rekoč po dveh tirih, v dve smeri. Po eni poti je šla Partija doma, po drugi pa so se razvi-jale stvari v vodilnih partijskih vrhovih, ki so bili v tujini.
V domovini se je odpor proti frakcionaš-tvu pokazal že pred 6. januarjem, posebno v zagrebški organizaciji, ki jo je vodil tovariš Tito. Pa tudi drugače je bilo v vsej partijski organizaciji čutiti močan odpor proti frak-cionaštvu. Težak boj, ki ga je Partija morala zdržati pod udarci po šestojanuarskem pu-ču, je izredno pomagal, da se je očistila frakcionaških ostankov. Dobro se spomi-njam, da je v Sloveniji klonilo pod šestoja-nuarskimi udarci domala vse, kar je bilo oportunistično ali kar je že načelo frakcio-naštvo, kar ni bilo res dobro povezano z delavskim gibanjem, kar ni trdno stalo na
tevolucionarnih pozicijah. Vse, kar je osta-lo, je bilo pripravljeno na najodločnejši boj.
Zatorej je razumljivo, zakaj v osnovnih partijskih organizacijah frakcionaštva po še-stojanuarskem obdobju, razen nekaj osam-ljenih središč v nekaterih delih Jugoslavije, skorajda ni bilo. Toda v vrhovih v zamejstvu je bilo drugače. Tam so se še nadalje razvi-jali frakcionaški spopadi. Vzrokov za takšno stanje je bilo več. Deloma so še zmeraj delovali ostanki starih frakcionaških delitev. Gotovo pa je, da bi pod vplivom stanja v partijskih organizacijah v domovini moraJi izginiti, če jih ne bi pri življenju ohranjale napake v metodah kominterne in v njeni-kadrovski politiki.
Nezdravo stanje v vodstvu je imelo seve-da hude posledice za stanje v domovini, ne toliko v smislu izzivanja frakcionašenja, grupašenja, kakor v smislu zaviranja revolu-cionarnega dela Partije. Pogosto smo dobi-vali nemogoče instnikcije ali pa so bili de-ležni uničujoče kritike očitni uspehi Partije v deželi, kar je bilo posebno težko breme za delo. Tolažili smo se, da je tega morda krivo nepoznavanje razmer v Jugoslaviji. Vendar je šlo po eni strani za frakcionaštvo, ki je ubijalo politiko, po drugi strani pa za to, da so posamezni ljudje v partijskem vodstvu v tujini — pozabljali na svojo odgovornost pred lastnim delavskim razredom in pred lastno domovino in — bolj skrbeli za to, kako bodo njihovo delo ocenjevali v Moskvi, v kominterni, kakor pa kakšni bodo praktič-ni rezultati njihove politike doma. Kakor sem rekel, so taki Ijudje nehali biti revolu-cionarji in so postali uradniki. Seveda v njih ni bilo niti trohice revolucionarnega duha.
V takšnem položaju so potrebe revolucio-narnega razvoja v deželi prišle v konflikt z dogmatičnim vodstvom v zamejstvu. Razli-
ka med dejanskimi potrebami boja v domo-vini in shematskimi koncepcijami vodstva v zamejstvu je zaostrovala tudi notranje od-nose v Centralnem komiteju. In v to se je tedaj vmešala kominterna. Zamenjani so bili razni ljudje v vodstvu, kar se je vse dogajalo brez zveze z razvojem partijske organizacije v deželi. Po tej poti se kajpada ni moglo popraviti stanje v vodstvu, še manj pa ga je bilo mogoče politično dvigniti in usposobiti za dejansko vodstvo Partije.
V kominterni so ocenjevali stanje v Partiji po odnosih v vodstvu v tujini. To stanje pa so deloma povzročile napake samega apara-ta kominterne. Tako se je dogodilo, da so v kominterni resno obravnavali predlog o raz-pustu Komunistične partije Jugoslavije, in lo prav takrat, ko je KPJ na terenu že trdno stala na svojih nogah in je postala eden najmočnejših činiteljev v deželi. KonČno so le zavrgli to pošastno namero.
V tem času je tovariš Tito postal generalni sekretar. Izmed vseh članov politbiroja je bil on največkrat v domovini, tako da je bil zelo tesno povezan z življenjem partijskih organizacij. Ze prej, ko je bil urganizacijski sekretar CK, je predlagal, naj se vodstvo Centralnega komiteja vrne v domovino. Ta zahteva tovariša Tita, ki ni bila izpolnjena, dokler ni on prišel na položaj generalnega sekretarja  Partije,  je dejansko  pomenila mnogo več kakor reševanje nekega organi-zacijskega problema. To je bil v celoti nov program, program preroda Partije kot celo-te, globoka sprememba v orientaciji celotne Partije. Poslati CK v domovino bi pomenilo vrniti ga Partiji in Partijo vrniti jugoslovan-skemu delavskemu razredu.
Po mojem mnenju je bila zahteva, naj se vodstvo vrne v domovino, v tistem času od-ločilna. Izražala je odpor celolne partijske
organizacije proti metodam birokratskega in shematskega vodenja iz tujine, proti ab-straktnim formulam, dogmam in zarotniško-sektaškim metodam in imela namen, naj se Partija obrne k lastnemu delavskemu razre-du in problemom dežele.
Prvi korak tovariša Tita kot novega sekre-tarja Partije je bil, da formira vodstvo v domovini. Menim, da ni pretirano, če re-čem, da je tovariš Tito s tako svojo orienta-cijo vrnil Komunistično partijo Jugoslavije jugoslovanškim delavcem, njihovim proble-mom, njihovemu boju, njihovim smotrom. Prav taka preorientacija je povzročila tisti nagli polet v razvoju in dejavnosti Partije, ki je omogočil, da je med drugo svetovno vojno lahko postala uspešna organizatorka in vodi-teljica narodnoosvobodilne vojne in sociali-stične revolucije.
Prepričan sem, da bi bila naša Partija, če bi se vse skupaj tako zavlačevalo še nekaj let kakor do leta 1937, razorožena in onespo-sobljena za akcijo. Zato smemo brez pretira-vanja reči, da zaznamuje prihod CK s tovari-šem Titom na čelu v domovino novo fazo v razvoju naše Partije.
Seveda tovariš Tito ne bi mogel odpraviti frakcionaštva in birokratskega shematizma v vodstvu in obrniti Partijo k delavskemu razredu svoje dežele, če pogoji doma ne bi bili ugodni za takšno orientacijo. Toda on je te pogoje uvidel in postal nosilec, oblikova-lec vseh pozitivnih tendenc, ki so bile v naši Partiji. Ne spominjam se, da bi prišlo do odpora proti novemu vodstvu v kateri partij-ski organizaciji v Jugoslaviji razen med pri-jatelji Petka Miletiča v Sremski Mitrovici. Pa tudi tam je prevladovala zdrava smer, za katero se je kaj hitro odločila velika večina komunistov.«
Zatem je pripovedoval o delovanju novega
partijskega vodstva na čelu s tovarišem Ti-totn:
»Konkretnih sklepov s teh prvih sej se ne spominjam natančno, tembolj, ker sem bil skoraj vse leto 1938 v zaporu. Šele proti koncu oktobra so me izpustili in sem se vključil v delo politbiroja.
To je bil dejansko nov politbiro z novo orientacijo, ki jo je da] tovarii Tito. To je bila orientacija k boju za reševanje konkret-nih problemov delovnih množic in narodov Jugoslavije, k likvidaciji oportunizma, sek-taštva, najrazličnejših zarotniških metod pri delu itd., skratka, orientacija k množicam.
Spominjam se, da je bilo eno izmed pogla-vitnih gesel, ki jih je poudarjal tovariš Tito — prebiti obroč, ki ga je Partiji vsilila ilegal-nost. To je pomenilo, da je treba ilegalno revolucionarno Partijo usposobiti, da bo navzlic nelegalnosti javen politični činitelj in da bo širila svoj vpliv med najširšimi množi-cami. Na tej liniji smo se aktivirali v vseh družbenih organizacijah, v sindikatih, za-drugah itd. Pri tem se nismo orientirali k formiranju majhnih sektaških skupin, mar-več na to, da bi komunisti postavljali proble-me in zahteve in ob njih mobilizirali množi-ce. Ni nam šlo za to, da bi komunisti prido-bili čimveč ljudi neposredno v Partljo, mar-več za to, da bi jih čimveč aktivirali v boju za najrazličnejše konkretne zahteve. To je bila mobilizacija širokih množie. ki pogosto niso niti vedele, da je za raznimi akcijami Komunistična partija, vendar so šle v boj za takšne zahteve, ker so ustrezale njihovim interesom. Preko rezultatov takšnega boja se je Partija povezovala z množicami, se usposabljala za njih vodstvo in se sama ne-nehoma krepila.
Eden izmed zelo pomembnih momentov je  bil boj  proti fažizmu, proti nevarnosti
pred agresijo, za obrambo neodvisnosti na-rodov Jugoslavije. Na tej platformi se je ustanovila tudi Ljudska fronta oziroma širo-ka antifašistična fronta, katere temeljne po-litične zahteve so bile: neodvisnost Jugosla-vije, naslonitev naše dežele na Sovjetsko zvezo, notranje spremembe v smeri demo-kratizacije predvsem ustanovitev ljudskode-mokratične vlade, ki bi zbrala vse demokra-tične sile, vključno Komunistično partijo, in reševanje ekonomskih, socialnih in drugih zahtev, ki so jih poudarjale Jjudske množice v svojem vsakdanjem boju. Tako je Partija boj za vsakdanje zahteve množic povezovala z bojem za dolgoročne cilje. Izhajali smo od bližnjih nalog in problemov, ki so bili množi-cam razumljivi in najbolj aktualni, predlaga-li oblike boja, ki so jih bile množice priprav-ljene sprejeti, in tako ustvarjali neraztrglji-vo povezanost med Partijo in množieami, ustvarjali tudi njihovo zaupanje v Partijo, ki je pozneje, med narodnoosvobodilno vojno, postavilo Partijo v vodstvo velikanskemu re-volucionarnemu gibanju množic.
Po mojem mnenju je k takemu razvoju stvari mnogo pripomogla ravno odlika tova-riša Tita, da je njegovo delo zmeraj bilo brez dogmatizma in doktrinarstva.«
Kardelj jespregovoril še o Partijskem po-svetovanju pod Šmarno goro maja leta 1939:
»To posvetovanje — je dejaJ — je bilo pomemben datum v razvoju naše Partije. Ni prineslo kake nove politične linije, ker je ta bila formulirana že poprej. Pomen tega po-svetovanja je predvsem v tem, da so na ta sestanek prvič po dolgi vrsti let prišli zastop-niki partijskih organizacij iz vse države in da je bila ob tej priliki sprejeta enotna politična linija po diskusiji, ki je bila brez najmanjše-ga ostanka frakcionaštva ali načelnih neso-glasij. Ta konferenca je veliko pripomogla k
organizacijski in politični okrepitvi Partije.
Posvetovanje pod Smarno goro je bilo v neki kmečki hiši. Njen lastnik je bil na pol kmet, na pol uradnik, zelo pošten tovariš. Pisal se je Miha Novak. Leta 1941 je odšel v partizane. Nemci so ga ujeli in ubili po strašnem mučenju, pri čemer se je junaško obnašal.
Spominjam se tudi neke podrobnosti s te konference. Tovariš Tito ni našel človeka, ki bi ga moral počakati in pripeljati na sesta-nek. Policija je namreč dobila neke podatke o pripravah na sestanek in je nekatere tova-riše zasledovala, med njimi tudi Slavka slandra, ki bi moral počakati Tita. Da bi se Slavko znebil spremstva, ni prišel na sesta-nek ob pravem času in tako ga Tito ni našel.
Ker je Tito približno vedel, kje naj bi bila konferenca, se je ustavil za nekaj časa v bližini hiše. Prišel je gospodar. ki je nesel velike kolače kruha. Tito ga je začel nekaj spraševati, kmet pa je molčal. Nekaj časa je nezaupno gledal prišleka, a ko je presodil, da mora biti to eden izmed »pravih«, mu je porinil kolač kruha in dejal: »Na, in za me-noj!«
Peta državna konferenca po tem posveto-vanju pod Šmarno goro je pomenila kvalite-ten skok v razvoju naše Partije. Obroč ile-galnosti je bil prebit in boj za množice odločen v korist Partije. Takrat je po svojem vplivu že bila močna množična stranka.
Osebna zasluga tovariša Tita, zasluga ne-dvomno zgodovinskega pomena je v tem, da je kot generalni sekretar vrnil Komunistično partijo Jugoslavije jugoslovanskemu delav-skemu razredu in jo naredil odgovorno temu razredu in narodom Jugoslavije ter ji omogo-čil, da je kot odločilni činitelj postala vodite-Ijica in organizatorka narodnoosvobodiJnega boja in socialistične revolucije.«