tesnejšo zvezo, čuvstvo in narava prehajata skoro v eno. Tako piše Henri de Regnier:
J'ai cru voir ma tristesse . . .
Elle  etait nue
Assise  dans  la  grotte  la plus  silentieuse
De  mes plus  enterieures pensees;
Elle  y  etait  le  songe  morne   des  eaux  glacees,
L' anxiete  des  stalactites  anxieuses,
Les poids  des  rocs lourds  comme le temps,
La douleur des porphvres rouges comme le sang;
Elle y  etait silentieuse,
Assise  an fond  de  mon silence
Et nue  ainsi  que  s'apparait ce  qui  se pense,1
Ta pokrajina ni resnična, četudi ne nemogoča. Votlina, mrtve vode, v tesnobi molčeči kapniki, krvavi porfirji — vse to je tu le za to, da se krep-keje označi žalost. Pokrajina, ki jo je opisal Regnier, tudi ni le stvarna slika njegove žalosti, kajti pesnik pravi: „v najbolj molčeči votlini mojih najnotranjejših misli". Tako prehaja simbol v resničnost in resničnost v simbol, da je že težko ločiti drugo od drugega.
Pri čistokrvnem simbolistu dobi skoro vsaka beseda simboličen pomen, tako zlasti pri Maeter-lincku. V njegovi drami „L'Intruse" (Vsiljenka) se skriva   za vsakim stavkom več daljnih   pomenov
1 Zdelo se mi je, da vidim svojo žalost . . . Gola je sedela v najbolj molčeči votlini mojih najnotranjejših misli; bila je tam mračna sanja zledenelih voda, boječnost boječih  stalaktitov, teža pečin, težkih kot čas, bolest porfirov, rdečih kot kri; sedela je tam molčeča v globini mojega molka in naga tako kot se mi zdi moja misel.
razen vsakdanjega in prvotnega značenja, za vsakim tonom zveni še cela harmonija tihih glasov, ki jih pa sliši le fino uho. Vsi dogodki so realno utemeljeni, a prehajajo obenem nalahko v simbolizem, tako da se bralec ali gledalec skoro ne zave meje. Vrtnar kosi ponoči krog hiše travo, ker je jutri nedelja, toda tistim, ki čakajo pred sobo bolnice, je zvok kose kakor slutnja smrti; listje opada, ker je jesen, toda njega mrtvo šumenje je trepetajočim obsodba; sestra bolnice je obljubila, da pride, vsi čakajo njenega prihoda, toda kdo ve, kaj pride z njo ali mesto nje ? Ta način izražanja je modernemu človeku posebno pogodi. Veliko preveč je razjeden od problemov in morda razvajen od realistične literature, da bi mogel naivno sprejeti simbol abstraktnega pojma za resničnost, in tudi veliko preveč umsko razvit in morda bolno razčuvstvovan, da bi se tem pojmom odrekel in ne menil, da so z njegovim življenjem v zvezi.
Tako je simbolistu vse simbol. Vzrok in posledica te estetske teorije je subtilna psihologija, iskanje in brskanje po podzavesti, ne toliko umsko ali čutno kot intuitivno gledanje stvari. Simbolist se peča zlasti z „nespoznalnim", gleda svet s prepričanjem, da je tvorba njegove duše, in ga torej urejuje, mu določuje red in zmisel po svoje; umetnost mu je ponovno stvarjanje, rekreacija realnosti. Tako postane človek simbol vesoljstva in vesoljstvo simbol človeka. Ker pa živi vse, kar je, v človekovi duši, stopa tudi med seboj v tesno zvezo, se medsebojno sklada in dopolnjuje, Stem je bila etablirana teorija simbolistov o odnosih, tajnih zvezah (correspondences) vsega bivajočega,                                                         (Konec.)
ROMARJEVA VEČERNA MOLITEV.
Zložil I. M oh o rov.
Razboljene so noge, od solnca razvnete oči, Prvi mrak v pustinjo  gre in  oaze ni . . .
Dvignil se iz večernega ognja je  dim v nebo, In  k  Jehovi potnik  sem zaupno  dvignil oko.
V svetlem psalmu bi  Ti pel slavo večno nocoj! Ali hrapav,  slab  in šibak glas je moj!
K Tebi  dvignil bom roke
in  oči. Sredi pustinje plaho  srce
otmi,  otmi!