HREN: Preustrojitev šolskih knjižnic. Bivša avstrijska država je bolehala na mnogih boleznih. Ena izmed najhujših jc bil nien birokratizem. Nihče ne more trditi, da bi se ne bile v njej porajale zdrave, rnoči in življenja polne ideje. Cesto se je poprijela teh idej. A ko so prišle v njene roke — so postale mrtve. Birokratizem jih je dobil v roke ter jih zabarikadiral s predpisi in naredbarai. 2e v zibeli jim je dal težke okove, da niso mogle rasti in se razvijati, ampak so hirale in životarile kot nestvori in potvore. To smo občutili v vseh panogah javuega življenja, majbolj pa pri šolstvu. Oglejmo si za danes šolske knjižnicel Šolske knjižnice imajo namen zbujati mladini veselje do čitanja, širiti obzorje in blažiti srce. Kaj bi se bilo lahko doseglo z njimi, ko bi zdrava ideja ne bila prišla v roke okostenelim birokratom! Siroke plasti ljudstva bi danes zavzemale drugačno stopnjo splošne naobrazbe, nego jo zavzemajo sedaj. Knjiga bi se priljubila otroku in bi ga spremljala vse življenje kot dobra prijateljica in svetovalka, mu bistrila um in blažila srce. Saj ne more nihče tajiti, da ima zlasti naša mladina posebno veselje do čitanja knjig. Samo eno je potrebno! Mladini jt treba dati pravega čtiva. niei primernega. Samp voditi jo je treba prve 5ase; vse drugo stori potem naravni nagon njene vedoželjnosti. V odredbah so bila kaj lepa navodila glede šolskih knjižnic. Vsaka šola bi si jih morala nabaviti, in učitelj bi moral knjige cenzurirati in sortirati po stopnjah. Knjige pa plačaje krajni šolski sveti. — Koliko smisla so imeli krajni šolski sveti za te stvari v splošnem, o tem bi lahko zapel marsikak tovariš žalostno pesem iz lastne izkušnje. Saj se je obravnavalo to važno vprašanje v naših prejšnjih razdrapanih strankarskih razmerah tudi s strankarsko politiškega stališča. Učitelj je bil, recimo, za »Zvonček«, župnik pa za »Vrtec«. In tako je prjšlo, da ni dobila šol. knjižnica ne enega, ne drugega. Nadzorniki so bili zadovoljni, da so zvedeli ob nadzorovanju število zvezkov knjižnice. Kakšna pa je knjižnica in kako se uporablja, za to niso imeli nikdar časa. Ali je potem čudno, da je še učitelj izgubil veselje do šolske knjižnice, ki mu je postala zaradi takih razmer tako važna institucija — pravzaprav naloga? In koliko je šol pri nas, kjer so delovale šolske knjižnice? O tem bi vedeli mnogo povedati pisatelji in založniki knjižic za mladino. Za mladino je bilo vse dobro, in boljši pisatelji se sploh niso pečali s to vrsto leposlovja. Le par častnih izjem se je pojavilo v novejšem času. In uprav mladitia bi trebala najboljših moči na tem polju. Pisati za mladino naj bi bila pisatelju važna naloga, ne pa deveta briga. Sedaj stavimo temelje saini svoji narodni šoli, ki naj bo trdna podlaga vsemu našemu nadaljnjemu razvoju. Ne pozabimo pri tem naših šolskih knjižnic! Preustrojimo jih tako, da bodo rodile našemu narodti tisti sad, ki ga lahko rode. V ta namen priobčujem nekoliko nasvetov, na katere me je opozoril neki tovariš. 1) Osnuje naj se sorazmerao iz obeh učiteljskih organizicaji stalen odbor za mladinsko književnost. Ta odbor ima nalogo, da pregleda vsako delo, ki je namenjeno, da izide kot posebna knjižica za mladino, v rokopisu. 2) Morda bi bilo najboLje, da obdržimo tri stopnje: nižjo, srednjo in vlšnjo stopnjo. Odbor bi rokopise odobril in obenem določil priinerno stopnjo. 3) Vsaka šola dobi brezplačno toliko izvodov, kolikor ima razredov. Poudarjatn besedo brezplačno, ker s tem odpade tisto prerekanje pri krajnih šolskih svetih. 4) Obe organizaciji naj skupno izposlujeta na vladi, da krije tiskarske in druge stroške iz posebnega fonda, ki se ga v ta namen ustanovi po državi. 5) Pisateljem mladinskih knjižic maj se izplača iz istega zaklada primeren honorar, ki pa ne sme biti nižji od onih, ki jih plačujejo »Slovenska Matica« ali pa naša mesečnika »Zvon« in »Dom in Svet.« 6) Višji šolski svet naj zahteva od okrajnih šolskih nadzornikov, da vestno nadzirajo poslovanje šolskih knjižnic in podado vsako leto resničen pregled o njihovi uporabi v vsem okraju. Na ta način bi se ustanovile nailaže šolske knjižnice, ki bi odgovarjale svojemu namenu. Tudi bi ne bilo mobenega rizika za založnika, t. j. vlado, ker ve natančno, koliko izvodov je treba tiskati. Sc daj se pa vse vrši na slepo, in založnik ima često pri takih podjetjih izgubo — le redkn pa — dobiček. Ako primerno honoriramo pisatelja in ilustratorja rnladinskih <knjižic, se ni bati, da bi nam manjkalo ne enih, ne drugih. Kdor ima še kakšne druge nasvete iz svoje lastne izkušnje, naj se oglasi. Ureditve tega vprašanja ne smemo odlagati. Zdaj morda še gre, pozneje — kdo vč.