članki, razprave JOSIP ŽUPANOV* UDK J2J.T2:M1.IWJ Samoupravni socializem - konec neke utopije Po izstopu oziroma, točneje, po izključitvi iz socialističnega tabora, je Jugoslavija poskušala najti nekakšno tretjo rešitev: poskušala je izkrčiti tretjo pot družbenega razvoja in zgraditi nekakšen tretji model družbenega razvoja, ki ne bi bil ne kapitalističen in ne državno-socialističen. Imenovali so ga samoupravni socializem. V prvih dveh desetletjih delavskega samoupravljanja je Jugoslavija brez uspeha pozkušala rekonstruirati podedovani državno-socialistični model in je vanj vnašala nekatere elemente tržnega gospodarstva, v času velike gospodarske reforme v letih 1965-1971 pa je poskušala celo resneje kreniti k tržnemu gospodarstvu, na katerem temelji kapitalistični družbenoekonomski model. Ta poskus so hitro opustili in tedaj se je začela vročična dejavnost pri izgradnji samoupravnega socializma kot tretjega modela. Izdelan in zapisan je v ustavi iz leta 1974 in v Zakonu o združenem delu - veličastnem ideološko-institucionalnem projektu dogovorne ekonomije. združenega dela, sisov in delegatskega sistema. Sedmo desetletje tega stoletja je bilo — ali pa se je tako samo zdelo — zlata doba samoupravnega socializma. Toda v začetku osmega desetletja, ko je ekonomska kriza močneje potrkala na vrata, se je projekt samoupravnega socializma znašel v krizi, proti izteku tega desetletja pa je doživel pravi bankrot. Globoka kriza, ki pretresa ves socialistični svet, je pokazala, da Jugoslavija ni nikoli prenehala biti del tega sveta, da ima njen ekonomski, družbeni in politični sistem vse poglavitne značilnosti realnega socializma. Če gledamo retrospektivno, se nam samoupravni socializem, kakor je zarisan v ustavi iz leta 1974 in v ZZD, kaže kot »vrnitev v Kastilijo po novi poti« (Krleža), kot ogromna kulisa državnega socializma. Zato se je v zadnjem času močno zmanjšala raba sintagme samoupravni socializem, pojavila pa se je nova - »novi socializem«, ki je ni nihče natančno opredelil.1 Ko govorimo o koncu samoupravnega socializma, bi bilo pošteno, ko bi najprej opravili obračun njegovih rezultatov, če lahko tako imenujemo njegove zablode. Če bi se to srečanje ne dogajalo v Ljubljani, bi tako najbrž tudi storil. Ker pa je ta obračun jugoslovanskim znanstvenikom dobro znan. bi na tem mestu utegnil izzvati samo dolgčas. Namesto, da bi našteval težke zablode tega domnevno tretjega modela, bom raje poskušal odgovoriti na vprašanje, zakaj je samoupravni socializem propadel. * Dr Josip Županov, redni profesor Fakultete za politicise vede v Zagrebu, prispevek je pripravil za ttudijske dneve FSPN. november 1989 1 O definiciji »novega socializma« glej D. Vojnič. Ekonomika kriza i reforma soafaUzma. Zagreb, 1989, Globus, sir. 225-241. /. Napačna teorija družbene spremembe Na ravni zdravega razuma in vsakdanjega pogovarjanja se je pogosto razmišljalo tako: samoupravni socializem kot projekt je dober, celo popoln, ni pa še zaživel, v praksi se ne uresničuje. A zakaj se projekt ne uresničuje? Če v projektu ni napake, sta možna dva odgovora: 1. Projekt je dober - ljudstvo ni v redu. Ljudje se preprosto ne znajo obnašati v skladu s projektom. A zakaj se ljudje ne obnašajo v skladu s projektom? Zato pač. ker projekt ni prilagojen realnim ljudem (ki niso ne angeli ne heroji), ker ni prilagojen njihovim potrebam, stališčem in motivacijam. Če pa projekt ni prilagojen realnim ljudem, potem ni dober - je utopija; 2. Projekt je dober, toda njegovo uresničevanje ovira, da ne rečemo sabotira, politična birokracija in njena sestra tehnobirokracija. Tako smo prišli do teorije zarote. Ostane še vprašanje, zakaj je birokracija sploh izdelala takšen projekt, da ga mora potlej sama sabotirati? Zakaj ni inavgurirala projekta, ki bi bil takoj v skladu z njenimi interesi? Teorija zarote očitno ni sociološko utemeljena. Bolj utemeljena je teza, da je pri konstruiranju samoupravnega projekta politična elita izhajala iz sociološko napačne teorije družbenega spreminjanja. Poglavitne točke te bolj implicitne kot eksplicitne teorije pa so: 1. Družbena sprememba je oster prelom z obstoječo stvarnostjo - sprememba pomeni izključno diskontinuiteto; 2. Sprememba ne nastaja iz obstoječe stvarnosti - vsili, oktroira jo od zgoraj revolucionarna avantgarda; 3. Spremembo vsilijo nove institucije, kar pomeni, da je proces spreminjanja močno institucionaliziran; 4. Ker pa nove institucije opredeljujejo pravne norme, pomeni, da so le-te glavni mehanizem družbenega spreminjanja. Ali, drugače rečeno, proces spreminjanja dobi značilno obliko: projekt - realizacija. Predložil bom dve kritiki takšnega razumevanja družbenega spreminjanja: historično-sociološko in pravno-sociološko kritiko. HistoriČno-sociološka kritika: Nobena velika družbena sprememba v zgodovini, posebno pa v novejši zgodovini - na primer nastanek in razvoj kapitalizma in industrializacije - se ni zgodila po shemi projekt-realizacija. Razvoj kapitalizma od začetkov v 12. stoletju naprej je bil, na primer, kontinuiran, naraven proces, ki je samo kulminiral v buržoazni revoluciji. Ko je izbruhnila revolucija, je bil kapitalizem že izoblikovan, tako da so nove pravne norme samo sankcionirale že obstoječe stanje. Daje bil razvoj novih produkcijskih odnosov postopen, dokazuje dejstvo - ki ga navaja Maurice Dobb - da je bilo v angleškem rudarstvu potrebnih tristo let, da so nastali mezdni odnosi.-' Posebno presenetljiv pa je primer industrializacije Japonske: ta proces ni porušil kontinuitete obstoječih fevdalnih družbenih odnosov.5 Elemente teh odnosov so vgradili v nov industrijski sistem in mu jih prilagodili. Pravno-sociološka kritika: Vsak pravni teoretik vam lahko pove, da funkcija pravnih norm ni v tem. da predpisujejo družbene odnose, marveč v tem, da legalizirajo, sistematizirajo in sankcionirajo obstoječe stanje, do katerega so se : M Dobb. Študij* o razvuku kapitalizma. Zagreb. 1961, Naprijed. ur 28Ä-297. ' J. Abegglen. The Japanese Faaory. eil po C.R. Walket, ur.. Modema tehnologi/a i chilizacita. Zagreb. 196», Naprifcd. ur J48-350. družbeni odnosi avtonomno razvili.' Pri nas je to ravno narobe: pravne norme naj bi ustvarjale družbene odnose, zaradi česar le-te sploh niso norme v pravno-tehničnem smislu, ampak ideološke deklaracije. Pogosto so neuporabne. Če pa pravne norme ne korespondirajo z resničnostjo, se pač ne uresničujejo. Naj sklenemo: samoupravni projekt, ki ne vznika iz družbene prakse in iz realnih družbenih odnosov, se ne more »realizirati«. Za to nista kriva ne ljudstvo, ne politična birokracija, kajti »realizacija« projekta je že teoretsko neutemeljena in nemožna. Namesto nesmiselne tavtološke trditve, da se samoupravljanje zato ne uresničuje, ker se samoupravni institucionalni projekt ne »realizira«, kaže postaviti dve ključni vprašanji: 1. Ali ni v samem projektu »konstrukcijska napaka«, se pravi, ali niso že v njem napačne ideje in predpostavke; 2. Ali je sploh ustrezno »okolje«, v katerem naj bi se samoupravljanje uresničevalo. V nadaljevanju tega prispevka bomo poskušali odgovoriti na ti dve vprašanji. 2. »Konstrukcijska napaka« v projektu samoupravnega socializma Najprej bomo obravnavali »konstrukcijsko napako« glede na organizacijsko raven, na katero je samoupravljanje osredotočeno. Samoupravljanje je lahko teoretsko naravnano na tri organizacijske ravni: 1. Raven delovne skupine - mikro raven; 2. Raven podjetja (delovne organizacije - mezzo raven; 3. Raven globalne družbe - makro raven ali societalna raven. Kako izbrati organizacijsko raven? Za to sta dva kriterija: t. Informiranost in včdenje o proizvodnem in poslovnem procesu - centrirati samoupravljanje na tisto raven, kjer je informiranost delavcev največja; 2. Motivacija za sodelovanje v samoupravnem procesu - centrirati samoupravljanje na tisto organizacijo raven, kjer je motivacija največja. V izboru organizacijske ravni je jugoslovanski projekt popolnoma zanemaril raven delovne skupine. Samoupravljanje je naravnano na raven delovne organizacije samo z namenom, da se ga naravna na globalno raven (delegatski sistem). To je povsem v nasprotju s sociološkimi kriteriji, po katerih bi bilo treba samoupravljanje naravnati na tisto raven, kjer sta motivacija in informiranost največji. V zahodnih, zlasti v skandinavskih deželah, je participacija naravnana na delovno raven. Ustanavljajo samostojne delovne skupine, ki so povsem avtonomne pri opravljanju delovnih nalog in je v njih povsem uresničeno neposredno samoupravljanje.' Delovne skupine omogočajo tehnološke inovacije delavcev (na primer TVA) in sodelovanje v delitvi tistega dela dohodka, ki je rezultat delavskih prihrankov (na primer Scanlonov plan).' Pri nas se je zastavilo vprašanje o samoupravljanju na ravni delovnih skupin koncem petdesetih in v začetku šestdesetih let, ko so nastale ekonomske (pozneje delovne) enote. O tem se je tedaj veliko govorilo in pisalo,' vendar pa niso bili 4 Izvrsten primerek ukc kritike poda V. Puašč, Vloga koteknvnog odlučnanfa u rralaaeip radnükih memo, doktorska disertacija. Zagreb. HM Fakultet poliutiuh nauka. str. 84-112. ' Glej V Rus m V Arzenick. Kad kao sudbma i kao sloboda. Zagreb. 1984. Uber. str. 131-132. * V CR. Walker, ur . Modema tehnologij i avtlizoct/a Zagreb. 1968. Napnjed. str. 242-265 ' J. Županov in 1 Marjanovi«. Ekonomske /edinke kao soeifalne grupe. Zagreb. I960. Sa vezni cenlar za izobrazb« rukovodnih kadrova u pnvredi. 95 str. doseženi bogve kakšni rezultati, ker so bile ekonomske enote zamišljene bolj kot majhna podjetja v podjetju in ne kot avtonomne delovne skupine. Edini poskus, da bi organizirali avtonomne delovne skupine - toda brez institucionalne opore - je bil v sedemdesetih letih v Sloveniji.' Poskus je propadel - in sicer zaradi velikega odpora delavcev. Od kod odpor - od kod to. da so se delavci v Sloveniji obnašali čisto drugače kot delavci na Švedskem - s tem se tu ne bomo ukvarjali. Toda, če se delavci upirajo samoupravljanju delovnih skupin, se zastavlja vprašanje o tem. koliko je delavski razred sploh zrel za samoupravljanje. Prenos samoupravljanja oziroma njegovega težišča na globalno raven (»da bodo delavci obvladovali razširjeno reprodukcijo« in podobne parole ) ima še manj možnosti za uspeh, kot pa samoupravljanje na ravni podjetja. To se kaže v popolnem neuspehu delegatskega sistema, v neuspehu delegacij, da bi usmerjale delo izvoljenih delegatov." Delegatski sistem je dobil regresivni značaj, ker je nadomestil demokracijo v družbi, zaustavil razvoj demokratičnega političnega sistema in izvzel politično elito demokratičnemu političnemu nadzoru. Podjetja kot visoko specializirane institucije tržnega gospodarstva ne morejo biti politični subjekti in tudi ne podlaga demokraciji v družbi. Delavci lahko vplivajo na globalne ekonomske procese samo preko demokratičnega političnega sistema - potemtakem kot državljani. Kot posebna družbena skupina pa lahko delujejo samo preko sindikata. V tem smislu postane vprašljiv tudi sam pojem samoupravni socializem. Naj sklenemo: samoupravljanje, ki ni zakoreninjeno v avtonomnih delovnih skupinah, ne more »zaživeti«. Razširjanje samoupravljanja na globalno raven je čista utopija. Druga raven samoupravljanja je podjetje (delovna organizacija). Tudi v tem je »konstrukcijska napaka«, ki jo bomo odkrili skozi tri vprašanja: 1. Definicija podjetja; 2. Definicija managementa in 3. Urejanje industrijskega konflikta. 1. Definiranje podjetja. V času uvajanja delavskega samoupravljanja je veljala definicija podjetja kot državnega gospodarskega podjetja, kakršno obstaja v drugih socialističnih državah. Državno gospodarsko podjetje pravzaprav ni podjetje v ekonomskem smislu besede (dopuščena mu je samo proizvodna funkcija, medtem ko so vse druge - komercialna, investicijska, kadrovska in druge - v rokah posebnega državnega organa). V začetku delavsko samopravljanje ni spremenilo te definicije, kar sledi tudi iz samega imena zakona, s katerim je samoupravljanje uvedeno (Zakon o upravljanju z državnimi gospodarskimi podjetji in višjimi gospodarskimi združenji...)."' V nadaljnjem razvoju se je uveljavila težnja, da bi podjetje opredelili kot ekonomski subjekt, zlasti v času gospodarske reforme v letih 1965-1971. Toda te težnje niso nikoli do konca izpeljali. V istem času se je uveljavljala še ena močna težnja, da bi namreč podjetje - ki bi naj bilo celota premoženja in premoženjskih pravic ter tržna institucija - obravnavali kot družbeno skupino (delovni kolektiv).11 Potem ko je bila gospodarska reforma opuščena, je ta težnja prevladala in bila tudi institucionalno sankcionirana. Tako smo opustili koncept podjetja in podjet- * v. Rus. Eksperimenti u demokratizacij rudnih odnosa, Zagreb. 1978, Od|clcti|e za sooologiju Fdozofskog fakulteta. Biblioteka -Covjek i sistem•. 272 ur. * Dober krttrfen pogled na volitve v delegatskem sistemu podaja M Kasapov*. Delegatski izbori 197B-19S6. Zagreb. 1986, Institut za poluitkc znanosti FPN 10 o razvoju jugoslovanskega podjetja v povojnem obdobju glej J. JetovSek. V. Pertot. V. Rus. L. So£an. J. Županov. Integracij r gospodarstvu. Ljubljana. t984. Delavska enotnost. Ur. 20}-208. " O problemih samoupravnega podjetja in samoupravne delovne oranizaetje glej J. Županov. Sociologi/a i samou-pratltan/e, druga izdaja. Zagreb. 1987. Škotska knjiga, str 159-177. Glej tudi J.Jeroviek. V Rus in J. Županov. Krizi, blokade i perspektive. Zagreb. 1986. Globus, ur. 157-163. ništva in sprejeli koncept združenega dela: podjetje je bilo definirano kot organizacija združenega dela. To pa pomeni, da je bila opuščena ekonomska in sprejeta socialna definicija. TOZD nima nujno, praviloma pa sploh nima nikakršnega premoženja (premoženje je v družbeni lasti), na podlagi katerega bi lahko delovala kot TOZD. Pojavlja se podjetje, ki nima lastnega obratnega kapitala, ki živi na račun posojil. Takšno podjetje je Branko Horvat imenoval ekonomski monstrum." Definicija podjetja kot TOZD-a je prva »konstrukcijska napaka« na ravni podjetja. 2. Druga napaka je definiranje managementa kot amaterske, neprofesionalne dejavnosti, ki jo opravljajo vsi delavci brez razlik, bodisi neposredno (referendumi, zbori) bodisi posredno prek delavskega sveta. Delavski svet je opredeljen kot organ upravljanja, torej kot organ managementa. To je v nasprotju s prevladujočimi tokovi v sodobnem svetu, kjer se management vse bolj profesionalizira. Namesto profesionalnega smo dobili politični management." Politični management se nanaša na izbiranje (imenovanje) managerjev in na upravljalsko prakso. Kot je znano, imajo odločilno vlogo pri imenovanju direktorjev politični organi zunaj podjetja ali pa v njem. Temeljni kriterij takšnega imenovanja je moralno-politična neoporečnost, kar pomeni politično lojalnost do lokalne birokracije, strokovna sposobnost pa je drugotnega pomena. V procesu upravljanja imajo veliko, včasih celo odločilno vlogo družbenopolitične organizacije v podjetju in zunaj njega, predvsem partija. Za takšno upravljanje so politični razlogi pomembnejši od poslovnih. Neizogibna posledica političnega managementa je seveda popolna neučinkovitost podjetja." Glavni razlogi zanj so: a) Politični management ni usmerjen k dobičku in razvoju, marveč k ohranjanju socialnega miru in preživetju za vsako ceno. Najpomembnejše je zagotoviti izplačilo mesečnih plač; b) Managerski proces ne temelji na strokovnosti, temveč na političnih in socialnih presojah; c) V zunanjetrgovinskem poslovanju, ko se mora amaterizem jugoslovanskega upravljanja soočiti z visoko profesionalnim managementom, potegne jugoslovansko podjetje krajši konec (škodljivi dogovori itn.); d) Zaradi političnega managementa je proces sprejemanja odločitev do skrajnosti zapleten, mučen in dolgotrajen, podjetje pa ne more hitro reagirati na spremembe v zunanjem okolju." Toda politični management ni samo poslovno, ampak tudi politično neučinkovit - ne uresničuje namreč demokracije v podjetju. To je sistem popolne neodgo- l: pretirano zapletenost procesa odločanja v jugoslovanskih delovnih organizacijah je med prvimi opozoril - na podlagi lastnega empiričnega raziskovanja - I. Adizes. Indunnal Democracy Yugatlav Snk, New York. 1971, The Free Pre», poglavja 4-6. vornosti management;!. Profesionalna uprava grobo manipulira z delavci in samoupravljanjem in se pri tem pogosto avtoritarno obnaša (obstaja velik razkorak med legalnostjo delavskega sveta in dejansko močjo managerjev). To je pravzaprav najhujša »konstrukcijska napaka«, saj je zaradi nje ves managerski proces na napačnih temeljih. 3. Tretja »konstrukcijska napaka« na ravni podjetja zadeva urejanje industrijskega konflikta. Socialna napetost med tistimi, ki upravljajo, in tistimi, katerim se upravlja, je inhercntna gospodarskemu podjetju - v končni posledici je to konflikt med podjetjem kot tržno institucijo in delovnim kolektivom kot družbeno skupino. Konflikta ni mogoče ukiniti, mogoče pa ga je regulirati. Kaj to pomeni? To pomeni, predpisati pravila igre med prizadetimi strankami in sankcionirati ta pravila. Delavsko samopravljanje oziroma, točneje, jugoslovanski institucionalni sistem samoupravljanja, izhaja iz predpostavke, da obstaja enotnost in skladnost interesov in da konflikt ni normalen, ampak patološki pojav. Stavke, ki so se začele pred tridesetimi leti in se vse bolj širijo, so prepričljivo demantirale to predpostavko. Toda ta predpostavka - sama po sebi še ena »konstrukcijska napaka« v sistemu - ni omogočila, da bi se v samoupravljanje vgradil mehanizem za reševanje konfliktov na manifestni ravni (kakor je to v kapitalizmu »collective bargaining«). Konflikt se »rešuje« na ravni latentnih funkcij, dejansko pa temelji na delegitimizaciji managementa s strani delavcev, kar resno ogroža učinkovitost managementa." Sistematično urejanje konfliktov terja avtonomni sindikat. To pa zahteva spet drugačno opredelitev funkcije sindikata: to ne more biti »šola samoupravljanja« po zgledu leninske »šole komunizma«, temveč je vloga sindikata revendikativna. Danes, ko nas je preplavil val stavk, dovolj dobro vidimo, kaj se godi. če ostaja industrijski konflikt nereguliran." Omenili smo že, da temelji obstoječi institucionalni sistem samoupravljanja na napačnih predpostavkah o motivaciji ljudi za samoupravljanje. Kakšne so te predpostavke? Arhitekti samoupravnega projekta niso izoblikovali nobene teorije o motiviranosti za samoupravljanje, vendar pa so izhajali iz nekaterih bolj implicitnih kot eksplicitnih domnev. Katere so in v kolikšni meri so utemeljene v teoriji motivacije in potrjene v praksi? Gre za naslednje predpostavke: 1. - da so ljudje predmotiviTani (se pravi vnaprej motivirani), kar pomeni, da je sodelovanje v upravljanju kot ustvarjalna dejavnost prirojena človekova potreba. Potrebno jim je samo priskrbeti institucionalne pogoje, kar pomeni dovolj organizacijskih oblik, in že bodo sodelovali. Odtod izhaja veliko poudarjanje raz-delave »samoupravnega mehanizma« (centralni in obratni - pozneje tozdovski delavski sveti, upravni odbori, komisije delavskega sveta, ekonomske enote, zbori, referendumi in podobno); 2. - da so vsi ljudje enako, se pravi maksimalno motivirani za samoupravljanje; 3 - da so vsi ljudje zainteresirani za sprejemanje odločitev o vseh problemih podjetja in tudi širše (vsi odločajo o vsem); " Tete o regulaciji industrijskega konflikta na ravni latentnih funkcij je prvi formuliral J Županov v članku -Two Patterns of Conflict Management in Industry-. W.N. Dunn in I Obradovie, cds . If orten' Srlfmamgrmrru and Otpuuia-tional Powtr in Yugoslavia Pittsburgh. 1978. UCIS. Mr 390-415. Članek je uvrtCen v drugo izdajo knjige Sociologijo i utmoupmtfanp. Zagreb. 1987. Skolska knjiga, str. 261-272. 17 Glej nek novejti pogled na te probleme pri M. de Felice. -Yougoslavie erne čconomKjuc. mouvement de grive et syndicats-, Rrvut dttuda comparmva al ouai. Vol. 20. No 1. 1989. str. 55-84. 4. - da so ljudje najbolj zainteresirani za tisto fazo procesa odločanja, v kateri se sprejemajo odločitve; 5. - da lahko sodelovanje v samoupravljanju temelji na zunanjih motivacijah, oziroma zgolj na eni takšni zunanji motivaciji: na dohodku oziroma osebnem dohodku. To je tudi najmanj utemeljena predpostavka. Preučimo zdaj na kratko te motivacijske predpostavke. Čeprav za prvo predpostavko - predmotiviranost - lahko najdemo nekaj opore v psihološki in sociološki literaturi," ker te teze zastopajo - ob pomoči optimistične filozofije o človekovi naravi - pristaši participativnega modela motivacije (model »človeških resursov«), pa vendarle ne zdrži kritike niti s stališča teorije in niti s stališča praktične izkušnje. Če začnemo pri teoriji Masiowa o hierarhiji potreb, potem sledi, da so ljudje predmotivirani, da zadovoljijo svoje eksistencialne potrebe, ne pa potrebe višje vrste. Potrebe višje vrste se aktivirajo šele tedaj, ko je zadoščeno potrebam nižje vrste. Mi pa smo uvedli delavsko samoupravljanje v razmerah, ko eksistencialne potrebe večjega dela zaposlenih niso bile zadovoljene. Zato moramo predpostavko o predmotiviranosti zavrniti. Tudi predpostavka, da so vsi ljudje enako, se pravi maksimalno zainteresirani za sodelovanje v samoupravljanju, ne zdrži. Predvsem niso vsi ljudje enako zainteresirani za vsa vprašanja," o katerih se odloča, po drugi strani pa tudi niso vsi visoko ustvarjalni. Fourastie ima prav, ko pravi, da večina ljudi ni ustvarjalnih - takšna je vedno samo manjšina.20 Tako je vsaj bilo v vsem dosedanjem družbenem razvoju. Pri večini ljudi so razvojne potrebe, kot jih imenuje Maslow, potlačene zaradi nezadovoljenih ekonomskih potreb. V zvezi s tem pa se ne more obdržati niti naslednja predpostavka, ki meni. da so vsi ljudje maksimalno zainteresirani za vsa vprašanja, o katerih teče razprava. Je namreč v nasprotju s teoretskimi spoznanji o neskončni spremenljivosti človekove narave (ki pogojuje velike razlike v individualnih motivacijah), pa tudi s praktičnimi izkušnjami. Kot vsak praktik ve, se o nekaterih vprašanjih (na primer, o osebnem dohodku) na sejah delavskega sveta razpravlja strastno in dolgo, prek nekaterih vprašanj, ki se tičejo milijard in celo obstoja podjetja, pa preidejo brez razprave. Predpostavka, da so ljudje najbolj zainteresirani za tisti del procesa odločanja, kjer se sprejema končna odločitev, se v socioloških in psiholoških raziskovanjih ni potrdila. Stane Možina je že davno opozoril, da so delavci bolj zainteresirani za to, da bi bili informirani o predmetu odločanja, kot pa za to, da bi sami odločali.11 To pomeni, da jih bolj zanima posvetovalni postopek (v pripravi odloka ali sklepa) in pa nadzor nad izvajanjem sklepa, kot pa za sam akt odločanja. Najtežja zabloda v uradni teoriji motivacije je predpostavka, da je samouprav- V zahodin literaturi se govori o predrootrvtnuxwti delavcev v pogledu performance delovnih nalog - na primer v znani -Teoriji V- D. Mc Gregorja (TV Human Sideof Fjuerpnse. New York. I960. McGraw-Hill). Tako kot