Štev. 8.                     V Ljubljani 1. avgusta 1872                   Leto II.
       Struga.
         Seginka*) je zatišje, kjer lepo je polje,         Na sredi tega polja prece.jšna strnga je.       Kako je ta nastala, pove nain pravljica,        Katero marsikteri pastirček tamkej zna.
Popoldne bilo v petek, oral nek kmetič je,
Ko ura tri udari iz ^žalostne gore."
Po polji 80 niolili vsi delavci lepo,
Le kmetie ne preneha, voličke goni zlo. —
Zdaj tica priletela ktnetiču je nasprot, Lepo zažvergolela, se vsedla tje na pot. Ko kmet do pota pride, mu tica guvori: nPrenehaj zdaj od dela ter moli, ker zvoni!"
Al on se nio ne zmeni, ne sluša nje glasii, In reže dalje brazde, da bi kon?al v mraku. Pa unkraj njive zopet mu tica prileti: BPrenehaj, moli," pravi, nnesreča ti preti!"
Tud zdaj se nič ne zmeni — in orje svojo pot; Kar pride bela žena po stezi od neknd. Volički se splašijo, iz njive proč beže, Za njirni bela žona hiti, ustavi je.
Zdaj ktnetio za volički preplažen tnd' hiti Pa nič mu ne poinaga, ker žena je derži. Ko kmetie blizu pride, ndari žuna v t)a In kmetič in vulička v zemljo pogrezneta. —
Tam struga je nastala, kjer tudi zdaj je še Ter priča kazen tistim, ki molit' ne hutž. — Pastirji pa okoli nje radi kurijo, Kornn si tam pečejo, pijejo ž nje vodo.
*) Šeginka se imenuje polje in vas, kjer je cerkev st. Florijana blizu Mokronoga.
— 118 -
Za kratek čas na paši pravljico ponove, In merijo to strugo, kako globoka je. Enkrat pa clo so rekli: ^Voličke vid'li smo!" Se ve, da ni verjetno, pravljica le je to.
¦ ¦•-•¦'¦                                                 F. Šetina