Jed za sladokusce v starih časih.Le malokdo ve, da so beluše (šparglji), ki so bile v srednjem veku evropskim ljudstvom popolnoma neznane, visoko cenili že v starem Egiptu pod vlado Ramzesa Velikega. Stari Rimljani so uživali beluše že v tretjem stoletju pred našim štetjem. Katon starejši je v svoji knjigi o poljedelstvu dal navodila za gojitev teh rastlin, ki jih je na svojem posestvu v Kampaniji (v Italiji) sam preizkusil. Tudi na jedilnem llstu slovitega rimskega sladokusca in milijonarja Lukula so imeli beluši veliko vlogo. Ob koncu srednjega veka so si pripravljali beluševo solato s soljo Italijani in španci, pofiasi pa se je ta jed razfirila potem po Evropi. Eflen najbolj navduše- nih uživalcev belušev je bil francoski pisatelj Fontenelle, ki je živel za časa Ludovika XIV., in ki je trdil, da ima ta zelenjava okus samo, če je pripravljena s kisom in oljem, medtem ko jo je njegov prijatelj Dubois cenil v zvezi z jajčno omako. Nekoč je povabil Fontenelle Duboisa na obed in njegov kuhar naj bi pripravil beluše na oba načina. Toda Duboisa ni bilo, prišel je sel in sporočil, da je Dubois nenadoma umrl. »Grozno!« je zaklical Fontenelle, obenem pa je že planil v kuhinjo in zaklical kuharju: »Vse beluše s kisom in oljem — nič omake!«