102 Podgoričan: Naši vaščanje, Naši vaščanje. Spisal Podgoričan. I. edemnajstkrat se je izpremenila luna, odkar so sedeli v Pavlečkovi krčmi štirje pivci okolo velike javorjeve mize in pili vino, katerega jim je Pavlečka — Mica ji je bilo ime — pridno nosila na mizo. Vina pri Pavlečku niso imeli nikdar dobrega; kdor mu ni bil vajen izza mlada, oni ga ni mogel piti. Ali naši pivci so že izpraznili marsikak bokal bolečana iz Pav-lečkove kleti, zato so se brezskrbno nalivali ž njim. Vinu na pohvalo bodi povedano, da še nikomur ni omotilo možgan. Pri peči je Pavleček nekaj mizaril in se prav nič ni menil za pivce. Krčmo je bila odprla Mica, zakonska polovica njegova, na svojo roko. Vprašala je moža, ali sme imeti krčmo, toda ta ni rekel niti ne niti da. Samo za kake tri tedne ji pravi opoludne pri jedi: »Ti, Mica, ali odtrgaj smrečico iznad vrat in sama izpij vino, ali pa glej, da pivci ne bodo kričali in razsajali, kadar sem jaz doma. Tega mi je že dovolj, in ako se ne izpremeni, pomagal si bodem sam.« Mica ga prosi, naj potrpi, saj ve, kakšni so pijanci, da razsajajo tudi drugod; ali Pavleček vzame 6blič in meni nič tebi nič obla desko. Večkrat prej se je Pavleček razjezil na razgrajajoče pivce, da je odprl vrata na iztezaj in marsikoga pehnil pod kap. Toda taki pivci, ki so se dali kar tako postaviti pred vrata, pozabili so skoro takšno dejanje in prišli zn6va pit, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Naši pivci so bili danes j ako glasni in prepirni. Dvakrat so se že skregali od opoludne. Dasi so pili vsi iz jedne kupice in rezali jeden hleb, razumeti se vender niso mogli. Prvič so se pričkali o sv. Martinu, ali je bil vojak ali škof. Jednemu je bilo namreč ime Martin, in potezal se je za Martina škofa; ž njim je vlekel sosed njegov. Onadva sta pa rekla, da je bil Martin vojak. Martin in njega sosed sta dejala, da bi moral biti sv. Martin naslikan na konji, ali vsaj s sulico v roki, ako bi bil vojak; onadva sta pa trdila, da bi bil Martin škof naslikan s škofovsko kapo na glavi. Vzeli so zamazano pratiko raz polico, kjer so za dolgo časa našli raco sv. Martina; podoba jim seveda ni mogla pojasniti ničesar. Podgoričan : Naši vaščžnje. 103 Drugič so si bili navskriž, ker je jeden trdil, da se je na an-geljsko nedeljo vaščanu Miklavžu Oprti prikazal hudič v kozlovski podobi, drugi so pa rekli, da so res ponočnjaki kozla vrgli prčdenj. Pri prvem prepiru je Pavleček grdo pogledal od svojega dela. Ko so se sporekli drugič, pehnil je od sebe oblic, prekrižal roke na hrbtu in srdito stopical ob skobelniku. Mica je videla, da vse vre in kipi v njem od togote, zato je brž pomirila pivce. Ko so se pa sprli tretjič, bilo je tudi Pavlečku dovolj. Prišlo je pa tak6. Kolenčev Tone je dejal, da kapelan več ve" nego župnik. Temu seveda niso mogli pritegniti drugi; kako res bi mlad, neizkušen človek več vedel nego osiveli starček ? Drug drugemu so dokazovali, da je res, kar trdijo. Ko je pa Kolenčev Tone, velik hrust, udaril s trdo pestjo ob mizo, da je hleb za pol pčdnja odskočil, zažene Pavleček oblic z vso silo pod mizo, za njim pošlje sveder, dleto, pilo, žago in vse drugo orodje, zaškrtne z zobmi in tako srdito pogleduje, da se mu vidi samo belo v očesi. »Poberite se!« kriči razljučen in odpre vrata. »Bog se usmilil Vse bode pobil«, stoče Mica, prime steklenico in kupico ter oboje postavi v omarico. »Oče, ali se vam blede, da razsajate tako?« reče Tone. »Blede! Meni blede!« sika Pavleček, plane iz sobe in gre v drugi konec. Takoj se vrne, toda s puško. Bil je namreč tudi lovec. Stopi med vrata, pomeri in zakliče: »Ven, ven, komur je do življenja! Mica, ven, pijanci, ven!« »Umekni se vsaj izpred vrat, da pojdemo!« reče Mica vsa potna od strahu. »Skozi vrata ne pojde nobeden!« »Kod pa, ljubi mož?« vpraša Mica kar najmileje. »Skozi okno!« odgovori Pavleček na kratko. »Jej mine, ali si brezumen ?« »Ven pravim; ti skozi srednje okno, drugi za teboj, dokler je čas, sicer . . .« kriči Pavleček tako prepričevalno in gleda toli grozno, da vsem zastane beseda. Mica brž odpre srednje okno in se potisne iz hiše, za njo pa še drugi. Ko je Pavleček tako izpraznil sobo, zapre okno, pobere, kar je razmetal, in nese puško nazaj. Oni štirje vpričo smejočih se vaščanov odidejo dom6v; Mica pa hodi okolo hiše in gleda, kje bi prišla nazaj. 104 Podgoričan: Naši vaščžnje. Pavleček gre nato v klet, izdere pipo iz soda, razbije jo in pusti, da izteče vino po kleti. Potem vzame lestvico, prisloni jo k zidu, sname smrečico in jo nese v peč. Ko opravi vse to, vrne se na delo, kakor da se ni zgodilo nič hudega. Mica skoro pride v hišo, kjer vidi na svojo žalost, da je vino izpuščeno po kleti. Od tistega dne ni bilo nikogar več v Pavlečkovo krčmo, ker se je vsakdo bal, da bi moral domov skozi okno, kakor so šli oni štirje v zasmeh vseh vaščanov in župljanov. Mica pa tudi ni hotela več izkušati potrpežljivosti svojega moža; saj je videla, da se ž njim ni šaliti, in zato je rajši opustila krčmo. Takšen je bil konec Pavlečkove krčme v naši vasi. II. Nekdaj Borovčanom ni bilo treba tak6 daleč nositi v malin, ker so ga imeli precej za vasjo. Malinar na Suhi vodi res ni mlel vse leto, tega pa ni bil kriv on, ampak Bog, ki je toli neredno pošiljal dež na zemljo. V deževji je potok narasel, da je hotel odnesti malin, potem pa, ako je bilo le štirinajst dnij brez dežja, stala so zopet kolesa, ker je bilo na Suhi vodi komaj mokrote za ptiče. Ob malinu lastnik Silvester ni mogel živeti, dasi je jemal nekoliko večjo merico. Bede zato vender ni trpel nI on ni roditelji njegovi, saj je imel še velik vrt, nekaj njiv in travnik. Živel bi bil malinar lahko še sedaj brez skrbi, ako bi ne bilo prišlo drugače, in Borovčanje bi bili še nosili v malin na Suho vodo, toda sedaj ne morejo, ker nihče ne melje. Vse je zapuščeno. Veter je odnesel že polovico strehe, druga polovica se pa razruši vsak hip. Okna so razbita, vrat celo ni. Jez je odnesla voda, ker ga ni nihče popravljal, takisto korita; celo kolesa so izgubila spodnja platišča in lopatice, tako da so sedaj pri malinu samo še tri razbita kolesa na dolgih trhlih vretenih, ki čakajo dne, da zgrme v penečo vodo. Prišlo je pa tako. Malinar Silvester je bil še mlad, in tudi lep. Po očetovi in materini smrti je ostal sam na svetu, brez brata, brez sestre, brez sorodnikov. Samo prijateljev je imel dokaj; saj so ga imeli radi vsi Bo rovčanje, rada tudi borovška dekleta, katerim je dobro ugajal lepi malinar Silvester. Znal je sladko govoriti in se še slaje nasmihati. Rade so nosile žito v malin, rade so hodile tudi po moko in se niso ravno branile čakati, če je bilo žito šele nasuto. Podgoričau: Naši vaščanje. ioS Marsikatera deklica je komaj čakala, da bi ji bil mladi in lepi malinar Silvester dejal: »Ljub'ca moja!« da bi mu hitro odgovorila: »Da, da, jaz sem tvoja, a ti bodi moj!« ter se ga oklenila in ga pritisnila na srčece. Toda malinar Silvester je bii sicer uljuden in prijazen do vseh deklet, vender da bi bil še uljudnejši in prijaznejši, tega nikakor ni hotel, in zat6 so se nekatere mladenke jezile na tihem, ker je tako trdosrčen in neusmiljen do njih. Nekoliko drugače je mislila Mihlažkova Anica, brdka hči ubožnih roditeljev iz koče na nasprotnem konci Borovja. Tudi nji se je vnelo srce za lepega malinarja, toda bila je pripričana, da nje, uboge deklice, ne mara Silvester, saj se mu ponujajo imovita dekleta. Zato je pa vselej, kadar je prinesla v malin, naglo zbežala domov, da bi se ji srce ne razvnelo še bolj. Ali nekdaj, ko je prinesla zopet vrečico žita v malin, bil je Silvester sam. Sedel je na vrečah, podpiral glavo in nekaj premišljal. Ko pride Anica, vzpogleda malinar in se zardi, česar pa Anica ne vidi, ker je povesila oči. Vrečico vrže raz glavo in hoče oditi. »Anica, nikari ne hiti tako, počakaj nekoliko!« reče Silvester in se ji približa. »Moram iti; doma me čaka delo«, odgovori mu ona vsa rdeča. »Samo nekoliko, mudil te ne bodem, saj vem, da imaš dela.« Stopil je iz malina in pogledal, ali prihaja kdo. »Anica, že toliko časa sem čakal prilike, da bi govoril s teboj, vender do danes nisem mogel. Govoril bodem le malo in naravnost.« »Kaj govoriš tako; meni gotovo nimaš povedati nič takega, da bi ne smeli vedeti drugi. Iti moram.« »Čakaj in poslušaj 1 To sme vedeti vsakdo, toda najprej zvedi sama, torej poslušaj. Rad te imam. Meni je treba gospodinje, in izbral si nisem druge nego tebe. Ako sem ti všeč, poprosim tvojega očeta, da te vzamem.« Anica se zardi in ne ve, kaj bi rekla. Silvester jo prime za roko in reče: »Anica, ali me maraš — ali smem priti p6te?« »Le pridi!« odgovori ona, izvije mu roko in zbeži iz malina. Zdajci se prikaže pri vratih stara, brezzoba ženica z vrečo na glavi. »Slabo znamenje!« mrmra Silvester sam zase, ko jemlje babnici vrečo z glave. io6 Podgoričan: Naši vaščdnje. Ženica se ne mudi, in to je Silvestru prav, ker ima obilo misliti. Za kakih štirinajst dnij po tem dogodku zastavi Silvester za-tv6rnice, zapre malin, obleče se pražnje in krene po stezi za vasjo, da pride ravno h koči Mihlažkovi. »Bog daj dober večeri« reče Silvester, stopivši v vežo, kjer je mati Mihlažkovka kuhala večerjo. »Oj, Silvester, kaj pa je tebe prineslo k nam?« začudi se zgovorna mati. »Nekoliko sem prišel povasovat, saj sta Anica in oče doma ? Ce nista, pa pridem drugikrat.« »Sta, sta, le stopi v hišo!« Silvester sluša. Pri mizi sedi Mihlažek in kadi, Anica pa šiva. Ko ga ugleda, hoče zbežati iz hiše. »Nič ne beži, Anica!« reče Silvester, prijemši jo za roko; »nekoliko potrpi, potem pa pojdeš.« Mihlažek iznenadejan gleda Silvestra. »Oče, nikari me ne glejte tako plašno! Prišel sem vas vprašat, ali mi daste Anico za ženo?« »Hm, hm, hm«, zagodrnja starec, vzame pipo iz ust in nepotr-pežljivo menca na sedeži svojem. »Silvester, prišel si prepozno, Anica je že oddana.« Osupel obstane malinar. »Oče, ne šalite se! Anica, ali je res?« »Res, res, včeraj so me obljubili Dvorjancu iz Kneja,« reče ona jokaje. »Ali ga imaš rada?« »Oh, ne!« »Kdo jo bode pa vprašal, jaz sem nje oče in poslušati me mora«, reče starec odločno. »Ali vender, oče, saj je niste objubili za res ?« »Obljubil. V treh tednih bode poroka. Bog, ako jo hoče takšen bogatin!« Silvester zbeži iz koče in b6ga domov. V treh tednih se je Mihlažkova Anica res omožila. Malin na Suhi vodi je ostal na dan poroke zaprt in še dokaj dnij potem. Ko ljudje niso vedeli, kam je šel malinar, mislili so, da se je ponesrečil, in so ga iskali povsod. Naposled ga dobe mrtvega pod kolesom. Ali se je sam končal, ali ponesrečil, ko je ves obupan pribežal domov, tega ni bilo moči dognati. Gr. Novak: Utrinki. 107 Po njegovi smrti ni mogel nihče prebivati v malinu. Dejali so, da vsako noč vzdiha na kolesih, ropota pod streho in Bog ve, kaj še. Novi malinar ni bil vajen samote, zato ni vedel, da ječi veter med kolesi in se pod streho pode malinske podgane. Ker ni nihče prebil v malinu, zapustili so ga in sedaj čakajo, kdaj se podere sam . . . Utrinki. X/itro izginja rohneč Časih poletni vihar, Vender sledove zapušča: Bridko ga pomni ratar. Vihru podoben je čas: Dalje uevdržen hiti, Kar pa v srce nam zariše, Največ le s srcem mini. Solnca pomMdnega s6j Cvetje v življenje budi, Solnca poletna vročina Cvetje, zelenje mori. Čista ljubezen tako Vzbuja za vzore nam čut, Čustvo ljubezni pohotne Vzorom morilec je krut. Zvezda tik zvezde blesti V jasnem prostoru neba -Up se poraja za upom V temni globini sred. Mnoga utrne se zvezd, V večnosti pade morje" — Up nekateri ugasne, Tiho žaluje srce . . . V vrt se pomladni ozrl, Cvetja ogrinja ga kras: Cvetju moči so podobne, Ki se razvijajo v nas. Vsakdo je cvetja vesel Zmožnostij tudi darov, Vender čemu nam je cvetje, Če ne rojeVa sadov? Gr. Novak. Podgoričan : Naši vaščdnje. 16 J Naši vaščanje. Spisal Podgoričan. III. erač Vrban z Gradeža je prihajal vsako leto na zimo v našo vas po biro. Nekoliko pozno je sicer prišel vsekdar, ker se je pred njim že vselej oglasil marsikak znan berač z nenasitno svojo malho, toda zanj so imele Podgoričanke vender še vselej pripravljeno merico žita, saj so vedele, da pride teden po sv. Martinu ali morda še pozneje. Časih se je zmotil, da je prišel že spomladi ali poleti, zato pa vender o svojem času, t. j. na zimo pred adventom, ni zamudil priti nikoli. Vrban ni bil, kakeršni so drugi berači, ne, vedel se je do cela različno od njih. Ze obleka njegova je bila drugačna; zato vsekakor zaslužuje, da jo popišem. Glavo mu je pokrival mnogo mnogo let od vremena orjavel klobuk z visokim oglavjem. Za trakom je imel vedno jeden, dva ali več šopov poljskih cvetic; kadar je pa minilo cvetje, dobra je bila tudi smreka ali bodeče brinje; šopek je moral imeti, bodisi takšen ali drugačen. Spredaj na oglavji je imel prišit svetel medeninast križec brez podobe. Suknjo je imel najrajši sivo. Ker se gombi pri nji takd radi potrgajo, a berač težko dobi šivanko in konec, hodil je Vrban povezan s širokim rdečim trakom in sicer tako: Trak si je del za vrat, potem sta se oba konca križala na prsih , nato sta se vila pod pazduho na hrbet, tu sta se zopet križala, in spredaj v pasu ju je zavezal z zanjko. Na prsih je nosil kaj rad privezane svetinje in križce. Hlače je imel vedno za golenicami ogromnih čevljev. Opiral se je na debelo gorjačo, čez ramo pa je imel oprtano bisago, zato je mislil marsikdo, ki ga ni poznal, da je kakšen kmetic na poti v semenj ali iz semnja. Kadil je vedno, toda ne slabodišečega tobaka iz lončene pi-pice, kaj še, smodko, pravo smodko za dva krajcarja. To ni bil morda ogorek, ki se pobere kje v zakotji pri gostilni ali pred cerkvijo, ne, kaj takega ni pobiral; ampak kupil si jo je ondu, kjer so jih prodajali. Časih mu je tudi kdo podaril smodko, saj je imel berač Vrban z Gradeža mnogo znancev v župnih dvorcih, kapelanijah in šolah. ii* 164 Podgoriean: Naši vaščanje. V hišo se je vselej prismijal: »Dober dan, ljudje krščanski; kaj niste?« Rekši se je obrnil po ljudeh in reže kazal bele zobe. »Oj, Vrban, potepuh, kje si brnjal tako dolgo?« vprašala ga je nekdaj moja mati. »Vse boljše si zamudil; pobrali so že vse tvoji tovariši, malharji, sam6 smeti in pleve so še pustili.« »Hej, mati, komur ste dali, vrgli bi mu bili še pleve, meni pa prihranili staro merico, saj veste, da bodem potreboval žita; oženil se bodem, haha!« odreže se Vrban. »Kaj se še nisi ? Sram te bodi, takšen fant, pa ne more dobiti žene !« »Hej, mati, imel sem že nevesto; oklicana sva bila, toda tisti dan pred poroko mi je babnica pobegnila, hahal« »Zakaj te pa ni hotela ?« »Hej, mati, vprašati bi me morali, zakaj je jaz nisem vzel. Ali ker se poznava že dolgo, povem vam venderle. Bilo je tak6: Tisti dan, predno sva šla v cerkev, vprašala me je, ali bodem vedno doma pri nji, ali bodem zibal in pometal. Jaz pa sem dejal: ,Ti, Uršika, to bodeš opravljala sama, saj vidiš, da moram po svetu, okolo starih svojih znancev, katerim bi bilo gotovo dolgčas po berači Vrbanu, ako bi ga več ne bilo v vas.' Toda ker je rekla, da bodem moral biti doma, pustil sem jo rajši in prišel k vam.« »Kaj bode pa sedaj, Vrban?« v »Kaj bode? — Oženim se, oženim, doli pri Strublji na Krki, ali pa pri Marinkovci na Slemenih,« rekel je Vrban in kazal poredno zobe. »Kdaj se bodeš pa vender oženil, ti grešnik stari ?« »Hej, mati, za smrt svojo ne vem, ali toliko vem, da se oženim kdaj po Božiči pred pustom.« Nato je zapel: »Oženil se bom, oženil se bom! Dajte mi žita, Da v malin dal bom.« »Nič se ne smijajte, mati, le pojdite po merico pšeničice ali rži, veste, na piru se j6, sam6 bel in ržen kruh; pleve in smeti pa dajte onemu, ki pride za mano in recite mu, da jih je pustil Vrban z Gradeža!« »Vrban, ali se še vrneš kdaj ?« »Hej, mati, obljubil še nisem nikomur, ali če imate še ono gorko plahto, ki me je grela lani, in še morda slame, kamor bi položil svoje kosti, vrnem se, da se še kaj pomenimo o starih časih, ko smo se ženili. Sedaj moram pa še drugod pogledati, ali so mi pustili kaj plev in smetij; saj veste, ženin Vrban bode potreboval tudi plev in smetij za plevnico, ker v zakonskem stanu ni zdravo ležati na tleh. Zvečer se vidimo«. Bistrili: Trojen sen. 1&5 »Vedno še stari veseljak!« dejal je oče, ko je šel Vrban k sosedu. Bilo je morda tri leta pozneje. Debel sneg je že zapadel, ko je prišel v našo vas berač Vrban. Toda ni bil več tako vesel in zdrav kakor prej. »Ženili se bodemo, ženili! Smrt bode nevesta, Vrban pa ženin,« dejal je, ko je šel od nas. Res se ni motil. Zjutraj je šel iz vasi čez hrib; seveda, pot je bil slab in ga je tako zdelal, da je obležal. Skoro zmrzlega so ga našli ljudje , ki so ga potem prenesli v vas; ondu je umrl. Deli so ga v nepobarvano krsto in ga odpeljali na svetokriško pokopališče. Ker je bilo presneženo, imel je le malo pogrebcev. Trojen ¦v se tiho na širi planjavi, Večernica sije zlata ; Mrliče po bitvi krvavi Gavranov obkroža jata. Kazak ubit počiva Med njimi na travi zeleni, Ne diha, no zdi se, da sniva O mlddi, ljubljeni ženi . . . sen. Vse tiho na daljni stepi. Dojenec spanka smehljaje, O materi sniva le"pi, Ki lahno mu zibel maje . Nad njim se žena klanja, In od sred se ji tdži. Strmi na dete in sanja O boji ljutem, o mdži . . Bistran. w Vojakova nevesta. fi a pragu deklica je stala, Z desnico segla mu v slobd: Težko sred je kakor skala, Od solz ji rosno je okd. Zakuka ptič od temne smreke, Odmeva tožno gozd in gaj: Pomenja klic slobd na veke, Nesrečno dekle, ali kaj ? Odkukala je kukavica, Pšenice že rmeni se klas: O srečnih bojih govorica Razvnemlje mesto, trg in vas. Pobit je on, ki nas sovražil, A naših cvet požel je meč. Oj, dekle, kdo te bo tolažil, Ko zdaj nevesta nisi več? 224 Podgoričan: Naši vaščanje. Naši vaščanje. Spisal Podgoričan. IV. a Visečem v Krajini je živel nekdaj Nosetov Lukec. Kadar je prišel v našo vas, popustili smo otroci igre in šli za njim kakor čebele za medom. Kričali smo in ga klicali po imeni, nekateri so mu pa dejali: »Copernik! Copernik ! Lukec, copraj, copraj!« Ničesar na svetu ni Lukec črtil tako kakor čarovnice. Ime samo ga je že raztogotilo, in kako je bil šele razljučen, ako mu je kdo dejal: »Copernik«! Barve so ga izpreminjale, na čelu so se mu napele žile, goste obrvi se jezile, iz oči) pa so švigali pogledi, hudi kakor strele. Vzdignil je palico in planil za onim, ki mu je rekel »copernik«. Ali kakor bi presekal, obstal je Lukec, strmel srepih očij na tla, kjer sta ležali dve slamici, travici ali paličici navzkriž, hudo zaklel in se odmeknil za nekaj" korakov. Pripognil se je in začel pretikati palico pod koleni in med nogami, zraven pa nekaj govoriti. Razumela se je le besedica »los«, zato so dejali, da Lukec »losa«. Ta zagovor je bil po Lukčevem mnenji najboljša bramba, najizvrstnejši pomoček proti čarovnicam in njih početju. Križ pa, pred katerim je tako hipoma obstal, bil je čarovniško delo, katerega človek ne sme prestopiti. Ko je »odlosal«, pozabil je jeze svoje in šel zopet dalje po svojem poti; mi seveda za njim, in »losanje« se je ponavljalo nam v zabavo, ker smo poslušali skrivnostno govorjenje njegovo in gledali, kako se mu zvija staro telo in kal<6 ročno pretika palico. Takšen križec je že marsikoga obvaroval njega palice, ne sam6 nas dečkov, ki smo mu nagajali, ampak tudi ženske, katere so hodile na njegovo njivo kradoma osat plet. Ko je videla takšna ženska, da gre Lukec s palico na njivo, pobrala je hitro dve šibici, in ko je prišel do nje, zbežala je nekaj korakov dalje in pustila šibici navzkriž. Dočim je Lukec »losal«, naplela je že nekaj pestij, in ako je še prišel za njo, vrgla je drugič križec predenj. Lukec ni bil velik; držal se je tudi nekoliko prihuljeno. V obraz je bil zel6 odljuden. Imel je kljukast nos, nad hudimi očmi pa goste in košate obrvi. Hodil je obut. Hlače je imel kratke in platnene, suknjo pa od kozjega marša.*) Za trakom na klobuku je nosil brinovo *) Tkanina od kozje dlake in preje. Jako trajno oblačilo. Podgoričan: Naši vaščanje. 225 vejico, katera naj bi ga varovala urokov. S seboj je imel vedno tudi palico, toda le od divje rože ali babjega zoba, kakor pravijo v Krajini. Palica se ga nikdar ni držala dolgo. Ako jo je le odložil, že je kdo naredil nanjo križec, in potem se je seveda ni doteknil po nobeni ceni. Hodil je v »ris«, toda pravil je vedno, da mu vrag ne prinese denarja, ker nikdar ne zadene prave noči in ure. Lukec Nosetov je bil tudi goslar. Imel je lepe javorjeve gosli. Rad je godel, toda najrajši samemu sebi. V družbi je igral le redkokdaj. Ne ve se, kje je dobil gosli in kako se je naučil gosti. Pri nas ne pomnijo nobenega goslarja razven Lukca, in tudi sedaj ni nobenega. Gosli je prinesel neke pomladi, ko se je vrnil na Viseče. Imel je navado iti vsako jesen po svetu. Kam, tega nihče ni vedel, ker ni hotel nikomur povedati. Zahteval je vselej potni list po vsem svetu in še nekoliko dalje. Malone sleharno pomlad je prišel domov po od-gonu. »Supali« so ga, kakor se je izražal, ker je hotel videti cesarja. Pozneje, ko se je spri z bratom in jel sovražiti ljudi, kateri so ga vedno dražili, postavil si je leseno kočo v gozdu vrhu Sešin; »na Pleši« se pravi onemu kraju. Ondu je samotaril odslej, godel si za kratek čas in prekopaval prhko gozdno zemljo, kamor je vsejal prosa in ovsa. Najbližji sosedje so mu bili tuleči volk, plašna srna in druga gozdna divjačina, katero je imel rajši nego ljudi. V vas je zahajal redkokdaj. Zgrešil je tudi popolnoma dneve, in videli so ga že, kako je ob nedeljah drva sekal. Spomladi, meseca velikega travna, prišel je gotovo vselej v našo vas, kjer je cerkovnik Petriček ljudem kri puščal, da si je tudi on dal puščat. Takrat je vselej pri Stehci na Visečem pil tri dni s Petričkom, za katerega je plačeval. Poklical ni nikdar več vina nego malo merico, toda prinesti ga ni smela nikoli ženska, tako se je bal čarovnic. Ne ve se, ali še živi. Nekaj let je že, kar ga niso videli. Neke pomladi je zopet pil pri Stehci na Visečem; s seboj je imel tudi gosli, katere so se mu bile tako obljubile, da ni mogel prebiti brez njih. Godel je in se prepiral s pivci, ki so mu nagajali. Izgubil je že palico in tudi »losati« je moral nekolikokrat. Sel je iz krčme in položil gosli na klop. Pride nazaj, sede na svoje mesto in pije. Pivci molče, in Lukec se ozira, kje bi ugledal kaj sumnega. Kadar mu je kdo kaj naredil, vselej so drugi molčali in se muzali. Lukec ogleduje in ogleduje, toda ne opazi ničesar. Prime gosli, da bi zopet godel. Gode nekaj časa — kar mu poči struna. Drugo hoče napeti, tedaj pa obrne gosli in ugleda na *5 226 Igo Kaš: Dalmatinske povesti. spodnji strani vrezan križec. Osupne in izpusti gosli iz r6k, kakor bi bil prijel za kačo. »Moje gosli!« zakriči glušeče in pogleda pivce z groznimi očmi, iz katerih odseva sovraštvo in zaničevanje. Zgrabi gosli, vstane izza mize in stopi sredi sobe. Pivci mislijo, da bode zopet »losal« in zat6 se mu smejejo. »Grohoči se, seme coperniško!« krikne ljuto, zavihti na vso moč gosli in jih trešči ob mizo. Žalostno so zabrnele strune in popokale, gosli pa so se razletele po sobi pred osuple pivce. Lukec je stisnil zobe in srepo gledal na razbite k6sce; težko je sopel, in hipoma so se mu potočile solze. Nihče ne more izpregovoriti. Plaho se pogledujejo, in vidi se jim, da jih je groza, da jim je žal, ker so se hoteli sam6 šaliti. Lukec prime lok, zlomi ga na kolenih in ga vrže na mizo. »Nate, coperniki; sedaj uganjajte svoja zlodejstva!« vikne zamolklo, nato vrže Stehcu mošnjo z denarji, iznova pogleda razbite gosli in zbeži iz sobe. — Zvečer so videli ljudje, kako se gori na Sešinah žari. »Lukčeva koča goril« kričali so ljudje. Nekaj jih je šlo gori, toda našli so na Pleši le kup žrjavice. Nosetovega Lukca pa ni videl nikdo več! Dalmatinske povesti. Spisal Igo Kaš. I. Stipo. laziti se med strmimi skalami in ostrimi ploščami razpo-kanega kamenja, katero ure hoda pokriva prvo planoto nad levim bregom Cetine reke — poskakovati in viti se med grmovjem bodečega brinja, nizkih gabrov in hrastičev za ovcami in kozami, bila je usoda mlademu Stipu. — »Za poljedelstvo ni sposoben,« dejala je mati, »saj izpridi vse, česar se dotakne; toda najrajši postaja pri delu in se ozira po dolini in bregovih, kakor da jih ni videl še nikdar.« — »Naj tedaj bravino pase,« odloči oče. 292 Podgoričan: Naši vaščanje. Naši vaščanje. Spisal Podgoričan. V. inilo je že nekaj let, kar so Satančka pokopali na sveto-kriško pokopališče. Na grobu njegovem ni spomenika, vsajena ni nobena cvetka, samo trava, oves in nemška detelja rase na njem, ako vrže spomladi cerkovnik kaj semena nanj. Vidi se, da po onem, ki spi v tej gomili, ne žaluje nihče, kakor bi bil umrl brez sledu in brez spomina. Toda temu ni tako ! Ta, ki spi v tem pozabljenem grobu, bil je — umetnik. Mrtev je res, ali dela njegova so ga preživela. Stopite pred podpeško znamenje, oglejte si svetega Martina na konji in vprašajte, kdo je naredil tega zanimivega jezdeca, in povedalo se vam bode, da ga je izrezal — Satanček. Oglejte si svetega Miklavža v podgorskem znamenji, vprašajte, in zvedeli bodete, da ga je od lipovega stebrička iztesal — Satanček. Tudi kompoljskega svetega Vida ne smete prezreti, ker je takisto prišel iz umetalne roke Satančkove. Naredil je še mnogo svetih lipovih svetnikov in obilo križanih Jezusov. Vidite torej, da je bil plodovit umetnik. Bil je vrstnik podobarju Tilhu, s katerim se je do smrti boril za prvenstvo v umetnosti svoji. Izvestno bi bil podobar Satanček prekosil Tilha, da mu niso bila leta izmerjena toli kratko. Tako pa, žal, pred nenadejano smrtjo svojo ni mogel doseči vrhunca lepe podobarske umetnosti. Satanček je bil nizek možiček, rjavo-črnikaste kože, kodrastih las in potlačenega nosu; drugega imenitnega ni bilo videti na njem. Bil je usmiljen, toda silno nagle jeze; precej je bil pripravljen udariti. Raztrgan sicer ni hodil, vender se je poznalo na obleki, da ni denaren. Živel je bedno in prebil že dokaj bridkih prevar. Nesreča je bila že to, da ni imel svojega doma, nego se je moral potikati pri ljudeh. Kdor je to izkusil, v6, kakovo je takšno življenje. Naš umetnik nikjer ni mogel razširiti delavnice po svoji volji, in to ga je jako oviralo v umetniškem pozivu. Kuhal si je tudi največ sam; toda zajedno biti sluga in gospod ni baš prijetno, zlasti ako sluga gospodu ne more s čim postrezati. Podobar Satanček je cesto srebal redek koruzni močnik, brez soli, brez mleka ali zabele, ali pa je slastno otepal neslan krompir v oblicah. Vender si zato ni želel smrti, Podgoričan: Naši vaščauje. 293 nikar da bi celo preklinjal rojstvo svoje. Živel je ves za lepo podobarsko umetnost, katera se mu je pa izplačevala tako grozno slabo. Križane Bogove je prodajal po štiri petice, svetnike je dajal še ceneje, torej malone zastonj. Ob teh dohodkih res ni mogel živeti sijajno. Takšno ničevo ceno je pa provzročalo samo to, da sta bila tako blizu skupaj dva umetnika podobarja, huda tekmeca, ki sta imela obilo dobrih izdelkov na prodajo in sta preveč ljubila svojo vas, da bi jo bil kateri zapustil in se preselil drugam, kjer ni podobarjev. Satanček je živel bedno, kakor žive navadno umetniki. S Tilhom sta se silno sovražila; nikdar se nista lepo pogledala ali prijazno ogo- v vorila. Škodovala sta drug drugemu, kjerkoli sta mogla. Ako je ta zvršil podobo, takoj mu jo je drugi neusmiljeno pograjal. Polagoma so se tudi ljudje razcepili v dve stranki; prva je hvalila Tilhove iz-delke, druga jih grajala, in obratno. Življenja Satančkovega nečem popisovati, saj drugega itak ni bilo, nego nepretrgana vrsta skrbij, težav in bridkosti), ampak povedal bodem, kako je umrl. Neki gospod — imena ne smem povedati — dal je postaviti na razpotji zidano znamenje, v katerem naj bi visela podoba križanega Jezusa. Ta gospod je rad videl, da so domačini kaj zaslužili, zato je tudi sklenil naročiti podobo pri domačem umetniku. Ako bi bil samo jeden umetnik, ne bi bilo prav ničesar premišljati, kdo naredi podobo. Toda bila sta dva podobarja, priznana umetnika, ki sta se oba ponujala za delo. Vzroka ni imel nobenega, da bi komu odbil ponudbo, in zato je dolgo premišljal, komu bi dal delo. Vedel je pa tudi, da bode tako prvi kakor drugi mojsterski zvršil svoje delo. Naposled se gospod vender domisli nečesa. Oba podobarja pozove k sebi, pove jima, kolika in kakšna bodi podoba, in reče: »Kdor jo naredi prej, od tistega jo kupim.« Umetnika se spogledata, poslovita se od gospoda in hitita domov na delo. Obema je bilo več za čast, za prvenstvo, nego za plačilo. Tileh je imel na izbero lipovega lesa; skoro si izbere pripraven stebriček, katerega začne takoj obrezavati. Satanček pa nikakor ne more dobiti pravega; ta je prekratek, oni pretanek. Ko vidi, da nima doma ničesar, gre k znancem in prijateljem. Toda kakor bi se bil še les v zarotil proti njemu, ne more in ne more dobiti pripravnega. Šele precej časa potem dobi nekje potrebnega lesa, ki pa je silno suh in trd; Bog ve, koliko let se je že sušil v podstrešji. V tem času je Tileh pridno delal in je imel izvestno precej Boga že dovršenega, predno je Satanček prijel za nož. To je Satanček dobro vedel, zato je pa sedaj hitel toliko bolj. Brusil je nož in rezal les, da so rezine letele na 294 Podgončan: Naši vaščanje, desno in levo stran, in je bil sam ves moker od dela. Cel6 jedel in govoril ni, da bi prej naredil Boga. Tretji dan pošlje Satanček sosedovega dečka gledat k Tilhu, koliko ima Boga že narejenega. Deček gre in se skoro vrne s poročilom, da je Tileh skoro gotov, da izrezuje že prste na nogah. Ta novica vzpodbode Satančka, da reže kar najhitreje. »Moj mora biti prej, mora biti narejen!« mrmra sam v sebi. Do malega je bila podoba zvršena. Samo trdo, črno grčico na nogi mora še zagladiti, predno prime za barvarski čopič. Zadovoljno se nasmiha, ko brusi nož, da bi hitreje odrezal grčo. Potegne po lesu, toda grča ne odleti. Potegne drugič na vso moč, grča odleti, nož pa zdrsne dalje po lesu in se zareže Satančku v zapest. Rdeča kri bruhne iz prerezanih žil in poškropi podobo in Satančka. Ali on se ne zmeni za to malenkost, nego veselo šepeta: »Narejeno, narejeno!« Sedaj nadrobi barve na kamen, z levice pa otresa kri, ki curkoma vre iz žil in kaplja na tla. Ko si natre barve in jo zmeša z oljem, vzame v desnico čopič, v krvavečo levico Boga in barva ves vesel, zakaj prepričan je, da je prekosil Tilha, ki je barval zelo počasi. Prijatelj ga opominja, naj si zaveže rano, da ne bi kri utekla, ali Satanček mu odgovori: »Ne utegnem, hiteti moram, da me Tileh ne prekosi.« Hitro pomaka čopič in barva. Vender čuti, kak6 slabi. V obraz je ormenel, z ustnic je izginila rdečica, roka se mu trese, in dremati se mu hoče. Delj se ne more premagovati. »Zaspan sem!« zašepeta, zamiži, izpusti Boga in čopič ter pade po tleh. Prijatelj priskoči, drugi prinese vode, sosedje prihite gledat, izpirajo rano, obezujejo jo, toda kri se ne ustavi prej, dokler popolnoma ne uteče . . . Zaspal je v smrt lahko in mirno. Ljudje so hodili kropit mrliča; prišel je tudi Tileh in jedini ta se je veselil smrti njegove, saj ni bilo več nevarnega tekmeca. Tilhov Bog je bil sedaj postavljen v znamenje. Satančkovega je pa Tileh prebarval in ga prodal za svoj izdelek nekam v hribe. Tako torej je umrl Satanček tam v Zagorici, kjer mu je tekla tudi zibelka. Tileh še živi; rad kaj pove o Satančku, toda ne hvali ga nikdar. Podgoričan: Naši vaščanje. 493 Naši vaščanje. Spisal Podgoričan. VI. olgo še ni, ko je bilo ljudem po Krajini jako težavno nositi vreče v malin in iz malina. Nikjer ni tekoče vode, nič malinov; najbližji so na Krki, na Ribniškem, Raščici, vender do tja je že nekaj pota. Kdor je nesel iz Kompolj v malin, moral je na Raščico, kamor je imel dobri dve uri, toliko se mora računjati tudi nazaj, in mlelo se je tudi nekaj časa. Izgubil je ves dan. Na Krko so rabili tri ure. Kaj šele na Ribniško čez Malo goro ! Tam je bil res križev pot! Svet je nekoliko menj položen nego po strehi; uro hoda vkreber in potem prav toliko nizdolu. Izvestno je vsakdo trpel več, nego je bila moka vredna. Iz drugih vasij je bilo še dlje in tudi težje. Precej ustreza torej dandanes ljudem parni malin v Strugah. Obilo znoja in truda je Kompoljcem prihranil nekov Andraž, katerega je bil Bog Kompoljcem najbrž poslal iz milosti; vsekakor so bili takrat še pobožnejši, da se jih je usmilil. Ta človek, Andraž po imeni, priimka nisem mogel zvedeti, bil je Kompoljcem tovorno živinče, »kompoljski osel«, kakor so ga imenovali ljudje iz drugih vasij. Tudi sami Kompoljci ga niso bolj spoštovali; dejali so mu Matec, in to ime se ga je tako prijelo, da je.le malokdo vedel za njega pravo ime, in tudi sam je že naposled mislil, da se tako piše. Citatelji so bržkone že razvideli, da ta človek ni bil kaj bistre glave, dasi bi bil vanjo spravil najmenj možgane treh drugih ljudij, in še bi ne bila polna. Le-ta Andraž ali Matec, kakor ga bodemo imenovali tudi mi, bil je domačin, porojen v Kompoljah, toda ne ve" se že, v kateri hiši, niti kaj so mu bili roditelji. Velik je bil in krepak, za glavo višji od navadnih ljudij. Hodil je vedno bos; celo pozimi je le v največjem mrazu ovijal noge s kakimi cunjami. Hlače je imel od platna, prav takega, kakor pride tkalcu iz rok, neubeljenega, pa tudi ne počrnjenega; hlačnici sta mu sezali samo do kolen. Od kolen doli je pa kazal gola bedra. Pripasane je imel hlače največkrat s konopnim vlaknom, časih tudi s tanko bekovo trtico. Kamižole ni nosil. Ako mu je pa kdo podaril star raztrgan telovnik, rad ga je oblekel. Rokave platnene svoje srajce je imel zavihane čez komolec. Glavo mu je pokrival klobuk s preotljenim oglavjem in povešenimi krajci, kateri 494 Podgovičan : Naši vaščanje, so ga senčili in mu tudi dobro rabili o deževji. Izpod klobuka in skozi luknjo na njem so mu gledali dolgi svetločrni lasje. Ušesa, nos, usta, vse je bilo primerno velikosti njegovi. Nosil je tudi črno zmršeno brado, kar pa takrat ni bilo obično v preprostem narodu. Matec je nosil brado zato, ker se ni dal briti. Nikakor namreč ni mogel trpeti, da bi mu kdo z britvijo praskal po obrazu, ker ga je preveč šegetalo. Nekoč so ga pri Zerinu res napravili, da se je dal briti. Sede na stol, vaški brivec, star doslužen vojak, odpre britev in potegne dvakrat trikrat po Matčevi bradi. Matec se dela trdnega, kar more. Ko pa potegne brivec četrtič in ga nekoliko vreze, zakriči Matec na vse grlo, pahne brivca od sebe in piane iz sobe na pol obrit. Ljudje so se mu smijali, ali nihče ga ni mogel več pregovoriti, da bi zopet s6del pred brivca. Ta Matec je storil Kompoljcem toliko dobrega, da bi ga vsaj sedanji rod še ne smel pozabiti. Predno namreč še niso malinarji pre vazali žita in moke, nosil je Matec vsem Kompoljcem v malin in iz malina. Na hrbet si je zadel vrečo, ki je držala poldrug mernik, pod pazduho je pa nesel tudi pol mernika, in če je bila sila, še cel mernik; drugo roko je moral imeti prosto, da je ž njo grede mahal. Za pot v malin in iz malina, saj veste, kako je daleč, služil je celo pe-tico, t. j. četrtak in jeden krajcar. Drugačnega denarja ni hotel vzeti, ker se je bal, da bi ga kdo ne osleparil. Predno si je natovoril vrečo, rekel je: »Kruha!«, in prinesti so mu morali pol hleba. Dejal ni ničesar, ako je bil tudi star in suh. Kruh je zmašil v nedrtje za srajco, oprtil si tovor in ga nesel v malin. Grede je lomil kruh s prosto roko in ga jedel, dokler je imel kaj. Hodil je jako urno, počival ni nikdar. Opravljal je svoje posle vestno in točno. Bilo mu ni nič do tega, ali je nesel na Raščico, ali pa čez Goro na Ribniško; samo na Krko ni hotel, ker se je bal, da ne bi zašel. Kadar ni imel opravka v malinu, cedil je Kompoljcem hleve; delal je za dva človeka. Za to delo ni imel ničesar v denarjih, ampak le jedel je tisti dan pri hiši. O suši je nalival v vaški jami vodo ženskam, ki so hodile ponjo. To delo mu ni donašalo ničesar. Spal je kjersibodi; pozimi v kakem hlevu, poleti pa v mrvi; izbirčen v postelji ni bil. O njem se pripoveduje marsikaj; značilno zanj bi bilo morda to le: Nekoč, ko je nesel v malin, dojde ga z vozom malinar, s katerim sta bila dobro znana, in mu reče, naj odda vreče na voz. »Ne dam!« odvrne Matec. »Pa na voz žlezi!« pravi mu malinar in ustavi. Podgoričan: Naši vaščanje. 495 V »Ce me bodeš zastonj peljal«, reče Matec. »Bodem, le hitro na voz!« Matec zleze na voz in sede na lojternico, toda vreč ne odloži. Imel je jedno na hrbtu, drugo pod pazduho. Malinar se mu je smijal in se šalil ž njim, takisto tudi ljudje, ki so ga videli, ali to ga ni kar nič motilo. Odvrnil je malinarju samo to-le: »Potlej pa ne zaslužim petice, ako bodeš ti peljal moje vreče. Nesti jih moram.« Obveljalo mu je. Ko je opešal in se postaral, okušal je tudi on plačilo sveta — nehvaležnost. Stradal je, da se Bogu usmili, ker ni mogel delati, kakor črna živina. Umrl je v veliki bedi, baje od lakote. Kompoljci se ga še spominjajo, toda le za šale in burke. Tako je izvestno povsod! VII. Korenskega Bileža je poznala vsa Suha Krajina, toda dovolj je bil znan takisto po vaseh ob Krki. Časih je šel pogledat tudi v Smo-larje in Ribničane, in še bližnji kočevski Polomci mu niso bili povsem tuji. Vse leto je potoval od vasi do vasi, od hiše do hiše, ne da bi zapravil krajcarja; le na krškem mostu in čez Raščico je moral plačati mostnino, ako je hotel čez most. Berač je bil, vender ni prosil nikoli. Kamor je prihajal, dajali so mu jesti, ako je hotel, ker ni jemal drugega. »Da sem le sit, za drugo se ne menim. Kdo bi nosil tovor po svetu?« odgovoril je, ako mu je gospodinja silila moke ali žita. Doma je bil iz Malega Korena, ondu v gorah pod vinorodnim Bovlekom, kjer rase še dandanes dobroznana bovleška kislica, katere se še trsna uš ne loti. Brat Biležev je bil kmet na Malem Korenu, in pri njem bi bil lahko prebival, da je hotel delati. Ker se mu pa ni ljubilo, izplačal mu je brat tisto d6tico, katero je imel zapisano, in Bilež jo je vzel ter šel. Denarci so skoro minili, ne ve se pa nič, kdaj in kako; kar bilo jih ni. Nekateri ljudje so vedeli povedati, da ima Bilež tam po Kočevskem voli v reji, drugi so pa dejali, da je denar zakopal. Seveda, Bilež se ni hotel udati, da ima kaj denarja. Trdil je vedno, da nima niti bora. Po zunanjosti njegovi bi človek res ne mogel soditi, da ima kaj premoženja. v . Bilež je bil visok, toda šibak in primernih udov. Život se mu je nekoliko krivil naprej, na starost celo zgrbil. Obraz je imel zelo po- 496 Podgoričan: Naši vaščdnje. dolgast. Govoril je jako hitro; beseda je pobijala besedo. Govoreč je tudi pomežikoval, kar je bilo gledati dokaj smešno. Obleka njegova pa je bila domačega pridelka in kroja. Suknja od kozje dlake in volne, kratke hlače pa od počrnjenega platna. Škornje je imel izleknjene, da so se videle platnene svitice. Od hlačnic so mu visele dolge, široke podveze, ki so mu mahale naprej in nazaj. Glavo je pokrival z reta-stim klobukom. Na upognjenem hrbtu mu je jezdil podnevi koš, pleten od leskovih viter, v katerem je nosil obleko, kolikor je je še imel, in deval kruh, ako ga ni mogel takoj pojesti. V roki je vedno nosil široko in gosto smrekovo vejico. Prišedši v hišo, pomel je ž njo po klopi, predno je sedel; ako je bila pa klop umazana, sedel je tudi na vejico. Takšen je bil korenski Bilež v petek in svetek. Žalosten ni bil nikdar. Smijal se je rad in pel to-le pesemco : »Boljšega kruha ni, Kot je potvica; Zaljš'ga dekleta ne, Kakor Kranjica. Holadri, holadra, Holadradrija drom« i. t. d. In zatezal je zadnji zlog, dokler mu ni pošla sapa. Drugačno pesem je pel redkokdaj, največ, ako je zapel: »Mi smo veseFga, ve-sel'ga srca« i. t. d. Žalosten je bil, kakor je sam pravil, v svojem življenji samo trikrat. Prvič tedaj, ko je moral iti s Korena, drugič, ko je izgubil krajcar in ga ni hotel neusmiljeni krški mostninar zastonj pustiti čez most, da bi šel na božjo pot na Zaplaz, kamor se je bil obljubil, in tretjič se je kislo držal in jezico kuhal zato, ker se mu je bila dekle izkujala in izneverila ter je namesto njega vzela drugega. Na Kalu, pri Brklezu se pravi hiši, imela sta oče in mati hčer Nežo. Lepa ni bila, pač pa velika in močna. Vanjo se je zagledal Bilež in hodil večkrat na Kal, da jo je videl in govoril ž njo; časih je bil ondu tudi čez noč. Bilež pa Neži ni ugajal tako, kakor ona njemu. Lahkega srca je podala roko nekemu Tisovčanu, in to je Bileža strašno togotilo in žalostilo, kakor je pravil pozneje, ko nanjo že več mislil ni. Nekoč je prišel Bilež h Krajičku, kjer je vasovalo več mož. Ti ga začno seveda takoj dražiti, ker je bil vsem dobro znan in ker se sme s siromakom šaliti vsakdo. Tako ga vpraša Antončev Tonček: »Bilež, zakaj se pa vender ne oženiš?« Vsi utihnejo, radovedni, kaj poreče Bilež. Podgoričan: Naši vašč^nje. 497 Bilež se ozre po možeh in pomežikne sedemkrat, predno odgovori : »Saj sem se hotel.« »Kje pa, kje, Bilež, da ničesar ne vemo?« vpraša Tonček. »Tega pa ne povem, saj ni, da bi morali vsi vedeti.« »Pol bokala vina ti plačam, ako poveš, kje si se ženil in zakaj ste se razdrli,« pravi Blisek, ki je bil zelo denaren. »Vino je dobro, vsak dan ga ne pijem, prileglo bi se mi tudi«, misli si Bilež. Vzbudi se mu želja po vinu. »Ti, Blisek (Bilež je vsakogar tikal), ako mi vino precej plačaš, pa povem, bodisi v božjem imeni.« »Krajiček, prinesi mu vina!« Kraji ček prinese, Bilež si ga natoči in pije, potem pa pripoveduje: »Kakor veste, izgubi vsakdo kdaj pamet, ako ne mlad, pa star, in se hoče oženiti. Tudi meni je prišlo nekaj takega v glavo. Kjer sem hodil, podnevi in ponoči, vedno mi je nekaj dejalo: .Bilež, oženi se!' . . . Hotel sem se iznebiti te misli in sem dejal sam v sebi: ,Ka-tera te pa vzame ? V Krajini že ni take.' Toda nič, prav nič ni bilo bolje. ,Oženi se, oženi se in oženi se!' Ko sem videl, da ni drugače, dejal sem: ,1, šent, če se že moram, naj se pa!' Hitro sem začel gledati po ženskah, kjer sem hodil. Prej mi ni bilo do nobene, potlej sem pa ogledal vsako, kakšna je v život in obraz. Nekatera je bila zame prelepa, druga pregrda. Dolgo sem ogledoval tako in izbiral ter sem jo naposled res našel.« »Katero pa, katero?« seže mu v besedo Tonček. »Brklezovo Nežo s Kala, saj vem, da jo poznate; sedaj je orno-žena v Tisovci. Lepa ni bila, da bi se bil vsakdo zaljubil vanjo, vender tudi ne tako grda, da bi je ne smel pogledati v obraz. Pa sem si dejal: ,Neža bi bila zame, drugje ni več take.' Potlej sem bil čez noč ondu. Ker je bilo poleti, ležala je Neža na kozolci v senu, in jaz sem legel pod kozolec v listje. Strašno rad bi se bil začel pogovarjati, vender nisem vedel, kaj bi rekel. Kar ti kihne, kakor navlašč.« »,Bog pomagaj, Nežika!' oglasim se pod kozolcem.« »,Bog lonaj!' odgovori ona zgoraj.« »,Sedaj je prilika', pravim sam v sebi, ,sedaj se lahko kaj pogovoriva!' Zato izpregovorim: ,Nežika, ali še ne spiš?'« »,Naka, nisem še nič zaspala. Kaj pa ti, lahko spiš?'« »,Kar ne da se.'« »Zopet je molčala, zato sem se bal, da ne bi umolknila. Dejal sem: ,Bog v6, ali bode letos kaj toča potolkla?'« »,Bog ve res', reče ona.« 32 498 Podgoričan: Naši vaščauje. »,Ali bodete kaj dosti naželi?' vprašam jaz.« »,Kolikor je zraslo, vse/ odvrne ona.« »Potlej sem jo vprašal, koliko imajo njiv, travnikov, koliko živine, in sem videl, da bi ne bilo napačno, ako bi jo vzel.« »Zjutraj, predno sem šel izpod kozolca, dejal sem:« »,Nežika, vzel te bodeml'« »Nasmijala se je in odgovorila:« »,Kam me bodeš pa dejal, v koš ali v malho?'« »,Bodeš že videla,' rekel sem in šel, pa je še za menoj zaklicala :« »,Pa hitro pridi pome!'« »Ves srečen sem bil, ker je bila tako hitro pri volji, in sem od samega veselja pel in vriskal. Potlej sem vedno premišljal, kdaj bi se vzela, pa sem odkladal tak6 dolgo, da bi prišel pravi čas. Večkrat sem bil potlej še tam. Naposled sem videl, da ni bilo prav, ker sem odkladal. V Smolarje sem šel pogledat, ali je kaj novega; oglasil sem se tudi na Slemenih in na Ribniškem, in precej časa je poteklo, predno sem prišel na Kal. Sel sem kar h Brklezu, da bi brž videl Nežiko. Grem v hišo in ondu najdem stara dva, ki sta pri mizi sede obirala kosti. ,Zakaj pa nisi prišel na svatbo ?' vpraša me Brklezovka. Močno sem se začudil in odgovoril: ,Kdo se je pa ženil?'« »,Kaj ne veš? Neža se je možila, pred tremi dnevi smo svatovali.'« »Meni je bilo, kakor bi me bil kdo polil z mrzlo vodo, in solze so mi prišle v oči. Obrnil sem se in zbežal iz hiše in s Kala. V gozdu sem se šele ustavil, vrgel koš raz hrbet in sedel, na kamen. Solze so mi kapale iz očij, in pri srci mi je bilo tak6 grozno hudo, da še svoj živ dan nikdar ne tako. Jezen sem bil pa tudi, ker mi ni nič povedala, da se moži. Potlej sem šel na Javhe h grajskemu lovcu in tam sem ležal tri dni v senu in nisem ne jedel ne pil od same žalosti in jeze. Ko sem se dovolj sestradal in užejil, dejal sem: ,Kaj bi se zaradi ženišča, ki me je tako dolgo vodilo za nos ? Ce bi bil to prej vedel, nikdar bi je ne bil pogledal in ogovoril!' Veselje za ženitev me je pa tudi minilo, in sedaj se ne oženim za vse ženske na svetu!« Možje so se smijali, Bilež je pa izpil vino, pobral vejico in odšel. Umrl je res samec v visoki starosti. 552 Podgariean: Naši vaščauje. Naši vaščanje. Spisal Podgoričan. VIII. raven Vrbovja na griči stoji prijazna cerkvica Svetega Vida. Zanjo vedo jedini Vrbovčanje in morda še bližnji njih sosedje Bezgarji, Krkovčanje, Zamoščanje in bržkone še Praprečanje. Drugje malo vedo za Svetega Vida poleg Vrbovja. Kako bi tudi vedeli; saj malokdo zajde v one soteske in gorske planote, kjer je Sveti Vid, Vrbovje, Bezgarji in še nekaj drugih samotnih selišč z jedno ali dvema hišama, največ s tremi ali štirimi. Popisoval ne bodem, kako in koliko časa sem hodil k Svetemu Vidu, saj vem, da bi mi ne verjel nihče. Prišel sem na Vrbovje že v soboto zvečer pred Vidovo nedeljo truden in lačen, Vidova nedelja je Vrbovčanom najimenitnejša v letu, zakaj to nedeljo je pri Svetem Vidu shod. Vrbovčanje ji kar pravijo »naša nedelja.« v Ze na vse zgodaj so pokali na hribci topiči, da so se stresala po vasi okna in so se Vrbovčanje vzbujali iz spanja; potem pa so potrkavali, da je bilo veselje; sam6 nekamo predolgo so. Naposled je prišla vender deveta ura, ko je pri Svetem Vidu vabilo v cerkev. Ljudje so dohajali, najprej otroci in starina, za njimi možje in žene, za temi pa mladi svet mladeničev in deklet. Pri prvih sem bil jaz na hribci Svetega Vida, da sem si še nekoliko ogledal okolico. Mnogo je nisem videl. Na zapad ovira razgled gora, na vzhod takisto gora, le na sever in jug se vidi nekoliko dalje po ozki dolinici, ali bolje povedano, soteski, kjer teče plitev potočič Kalna voda, ki izpira podnožje hribcu Svetega Vida. Okolo griča je razstavljena vas Vrbovje; na jugu, dokaj daleč, vidi se Krkovo in Zamostec, na severu pa Bezgarji in še nekaj selišč. Pod lipo pri cerkvi so se ustanovili Krajinčanje s polnimi koši in jerbasi rdečih češenj. Prodaja je bila zelo živahna; odpustkov pa pri Svetem Vidu niso prodajali. Ko pride kapelan od župne cerkve Svetega Ambroža, pomaknem se v cerkev, da bi jo ogledal še znotraj; zunaj itak nisem videl drugega, nego belo zidovje, zvonik in streho, s skodljami pokrito. Dobil sem ravno še dovolj prostora. Ker se nisem mogel pririniti bolj na sredo, ostal sem v kotu pod korom. Posebnega ni bilo videti. Naj- 1'odgoričan: Naši vaščauje. 553 bolj me je zanimal sveti Vid v velikem oltarji, kažoč sam6 glavo, vrat, prsi in roke" iz majhnega kotla. Na malih oltarjih so imeli svečniki namesto voščenih sveč lesene, ki so bile že dobro zaprašene. Vse je kazalo, da je cerkev Svetega Vida dokaj siromašna. Ubogi Vrbovčanje ji ne morejo podariti mnogo, ker sami sebe žive" le iz težka. Jako me je iznenadejalo, ko so zapele pri začetku maše orgije. Mislil nisem, da bi bile v toli majhni cerkvi orgije; saj jih nimajo niti druge podružnice, večje in bogatejše. Bog ve, kdo jih je podaril cerkvi, teta mi ni vedela povedati. Ugenil sem takoj, da igra neizkušen or-ganist; v tem me je potrdilo tudi petje. Peli so vse po jednem napevu, ki je jako spominjal narodne pesmi. Po maši so utihnili pevci in pevke, in tudi orgije so se glasile vedno tise. Kar začne peti moški glas, nekoliko hripavo sicer, toda tožno in milo. Ljudje so vstali in poslušali. »Oj, naš preljubi sveti Vid, Najboljši ti svetnik, Usmili se nas, usmili se, Največje mi smo reve. V kotličku ti lep6 klečiš, Ročice k B6gu gor' moliš; Usmili se nas . . .« Najprej se pa ni dalo kar nič umeti, ker so se rahločutnejši ljudje, posebno ženske, izpustili na ves glas v jok. Kadar je zapel »reve«, odmeval je po vsi cerkvi jok in stok. Pel je dolgo, in kolikor sem razumel, bila je nekaka prošnja do svetega Vida za vse potrebe: da bi žito dobro zorilo, toča ne pobila, da bi sveti Vid varoval kuge, nesreč i. t. d. Ko je utihnilo petje in smo prišli iz cerkve, vprašal sem teto, kdo je pel zadnji v cerkvi. »Stankarjev Tone z Brda,« odgovori mi. »Kdo je pa orgij al ?« »Tudi on.« Sedaj sem bil kar radoveden na tega pevca in ravno sem hotel vprašati, kdo in kaj je, ko me sune teta s komolcem in reče: »Vidiš, tam-le je,« in mi namigne k vratom. Ugledam suhega možička veselega obraza. Hitel je dalje, ne govoreč z nikomer. Ljudje so se mu spoštljivo umikali. Stankarjev Tone je bil v mladosti godec. Ko se je pa naveličal hoditi s harmoniko po gostiščih in plesiščih, igral ni nikjer, razven 554 Podgoričan : Naši vaščatije, na orgije pri Svetem Vidu, česar se je pa jako veselil. Tudi tukaj ne bi igral, ali ker ni hotel župni organist hoditi tako daleč, orgljal je je on; seveda, Bog zna, kak6 lep6 ni bilo, a Vrbovčanom in drugim čestilcem svetega Vida je bilo dobro. Ponašal se je sosebno s tem, ker je pel vselej nove pesmi. Lani sem bil zopet pri Svetem Vidu. Svet se v tem času ni izpremenil mnogo. Maševal je drug kapelan, Stankarjev Tone z Brda v pa ni orgljal več. Zupni organist je bil pri orgijah, ali navzlic vsi umetnosti svoji ni mogel geniti vernih poslušalcev; potočila se ni niti jedna solzica. Vsi so pogrešali Stankarjevega Toneta. Zakaj li ni orgljal več ? Zvedel sem to-le: Pozimi je hudo obolel, tako, da se mu je celo bledlo, in takrat je govoril vedno o Svetem Vidu in orgijah, pel vsakeršne pesmi, največ o svetem Vidu, roke je pa premetaval, kakor bi sedel pri orgijah. Vsak hip je vstal in trdil, da mora k Svetemu Vidu orgljat. Pustili ga seveda niso. Ali neke mesečne mrzle noči, ko so pospali vsi, vstal je tiho in šel slabo opravljen iz hiše. Ko se žena vzbudi in zapazi, da Toneta ni v postelji, vzbudi vsa zbegana še druge, da gredo ponj. Najdejo ga sedečega v snegu ob stezi, ki drži z Brda k Svetemu Vidu. Tsito noč se je tako prehladil, da je skoro potem umrl. Ljudje ga bodo pa izvestno pomnili še dobro dolgo. IX. Kravajčev Simen je bil godec, znan po vseh krajinskih vaseh. Vse leto je godel in pel, samo o postnem času in v adventu je odložil zakrpano harmoniko v kot za mizo. Imel je v Zagorici leseno kočo; seveda, slaba je bila, a vender njegova, saj se zadolžiti ni mogel, ker mu nanjo ni hotel nihče posoditi ničesar. V tej koči je prebil Simen jeden del življenja svojega, drugega pa na svatovščinah, plesiščih in godiščih ter v vaški krčmi Pavletovi. Ves čas je ostal samec. To je jako čudno; kaj takega v Zagorici ni navada, zakaj ondu se vse pomoži in poženi, ubogo in bogato, ako le kdo ni posebno zaznamenovan. Simen res ni bil kaj lep, v obraz namreč, ker v život je bil takšen, kakor so drugi ljudje. Imel je črnikasta lica, pod nizkim, naprej potisnjenim čelom so se mu svetile rjave oči, nos pa je bil dokaj velik. Usta je imel na široko raztegnjena; velika uhlja sta mu štrlela od glave. Nobeni ženski ni ugajal, ni stari ni mladi. Cim prijaznejšega in slajšega se je delal, tem smešnejši je bil. Hudo mu je delo, ker se ni mogel oženiti. Podgoričan : Naši vaščanje. 555 »Vse se ženi, vse, vse . . . samo jaz ne«, potožil je časih sosedu svojemu. »Vrag si ga vedi, zakaj me nobena ne mara. Bržkone mi je kdo iz zgolj pregrešne zavisti tak6 naredil; saj sicer bi se lahko oženil. Grd nisem, tega ne more reči nobena; noge imam tudi ravne, saj se je oženil celo Zidarček, ki ima jedno nogo pol pednja krajšo od druge. Vrhu tega imam hišo brez dolga. Res kaže na strehi že gola rebra, toda o mlatvi bi se že prekrila; dal bi mi ta in 6ni nekaj škopnikov, saj imam mnogo znancev in prijateljev. S harmoniko tudi toliko služim, da bi z ženo lahko jedla zabeljeno.« Ali nič ni pomagalo vzdihanje; oženiti se ni mogel nI doma, nikar še drugje. Naposled je vender spoznal, da ne bode nič. Da bi se potolažil, dejal je: »Ej, pa zibati ne bode treba in postelje ne napraviti. Bodem pa do smrti ležal in spal pri peči na klopi.« Sestra, Maruša so ji dejali, gospodinjila mu je. Podobna je bila bratu, samo nekoliko slaboumna je bila, gluha in težko je izgovarjala nekatere besede. Razumela se nista dobro. Kadar sta se pregovarjala, vedela je to hipoma vsa vas, ker sta kričala na vsa usta. Simen zato, da je ona slišala, Maruša je pa itak govorila glasn6, in kadar je bila jezna, kričala je še glasneje. Simen si je s harmoniko zaslužil marsikak krajcar in živel bi bil lahko dobro in redno. Toda imel ni lepe in koristne navade, da bi peticam dal plesniti v skrinji. Smilile so se mu, zat6 jih je takoj poslal v beli svet med ljudi, ko jih je dobil. Največ prisluženih novcev je spravil krčmar Pavle. Vselej, kadar je prišel Simen s harmoniko domov in prinesel kaj denarja, odložil je harmoniko v kot za mizo in šel k Pavletu, kjer je pil, dokler je imel kaj. Maruša, ki je jed največkrat solila s križem, bila je zaradi tega strašno jezna. Časih je dirjala kar bosa, gologlava in vsa zmršena naravnost k Pavletu, planila je v sobo, stopila k Simnu in ga prijela za vrat. Bila je močnejša od Simna. Otresal se je tak6 dolgo, da se je oprostil, potem je šel okolo mize, ona za njim in to, dokler se ni naveličala. Ko je videla, da ničesar ne opravi, da Simen neče domov, stopila je sredi sobe, povzdignila prst in zavpila tanko in zateglo : »Simen, , Ne pit', ne pit'; Bo prišla smrt, »Bo treba umrt'. 556 Podgoričan: Naši vaščanje. Šimen se je pa zagrohotal in odgovoril: »Smrt Naj se gre" solit, Šimen bo pil, Dokler bo živ!« Do svoje smrti je spremil marsikak zakona željen parček k poroki v cerkev in dom6v. Radi so ga vabili na svatovščine in plesišča, ker ni bil predrag, a vender dovolj kratkočasen. Znal je povedati marsikako šalo in tudi burke je uganjal, s katerimi je izvabil ljudem dokaj smeha in veselja. Ko se je mladi Bokale iz Podpeči ženil, bil je Šimen za godca, in svatje so mu zložili precej desetič. Ko je svatovščina minila, napotil se je tudi Simen s harmoniko domov. Po navadi je odložil doma harmoniko v kot za mizo in hotel k Pavletu v krčmo. Maruša mu je branila z domi, toda ko je šla k sosedu po mleko, popihal je Simen brž iz koče. Tudi za njim je prišla k Pavletu in ga opominjala, da ne sme piti, da bode moral umreti, in še več mu je povedala, ali on se ji je odrezal, da bode pil, dokler bode živ. Ko je šla domov, pil je, dokler ni dal zadnjega beliča iz žepa. Pijača ga je nenavadno omotila. Ko je vstal izza mize, tedaj se je kar opotekal in lovil z rokami. Zunaj je bila gosta tema. Celo trezev človek mora o takem času ho diti oprezno, da se ne spotakne ali kam ne zagazi. Simen je našel vsak kamen, da je padel čezenj. Sedaj je silil v seč, potem se je zaletel z nosom v hišni ogel. Vselej, ko se je pobiral, rotil se je, da nikjer ni tako zanikarnih ljudij, kakor so Zagoričanje, ki trpe kamenje na vasi. Opotekaje in padaje je prišel do luže. Sicer se je skrbno ognil, ali nocoj se še domislil ni, da je tudi luža na vasi. Nikar, da bi krenil na levo, šel je kar naravnost, spoteknil se ob perilni kamen, padel čezenj in na glavo v vodo. Luža ni globoka; dorasel človek jo prebrede iz lahka. Simen otepava z rokami In brca z nogami, ali nič 1 Onesvestil se je in utonil. Pil je do smrti, naposled celo vodo, katero je sovražil najbolj. 734 Podgoričan: Naši vaščdnje. Naši vaščanje. Spisal Podgoričan. X. amski Anton je živel sam zase v leseni koči pred pod-peško jamo, ki je pod cerkvijo Sv. Martina. Bil je resen, pritlikav možiček, ki je obiskovalcem podpeške jame z veliko brezovo plamenico svetil v jamo in pripovedoval, kako so se nekdaj ljudje skrivali v nji sovražnikom, vojaški beguni lovcem, in še marsikaj drugega. Porodil se je Anton ravno v tej koči in bil krščen v župni cerkvi Sv. Križa. Bil je jedini otrok ubožnih svojih roditeljev. Dečku že se je omilil podzemeljski svet. Hodil je s pericami vanj držat plamenice in poslušal ondu uro za uro, kako je šumela in bobnela voda, ki vrši čez slapove in se šiloma zaganja v skalnate stene neravne v struge svoje. Časih je smel tudi z očetom, ki je hodil kazat in svetit tujcem v jamo. Ko so mu pomrli roditelji, bil je on naslednik očetu. Razkazoval je ljudem jamo, s katero se je že seznanil prav dobro. V kočo svojo ni hotel nobene ženske; niti žene, nikar dekle. Gospodinjil si je sam in tudi njivico na vrtu je obdeloval sam. Bavil se ni kar nič z ljudmi; le s Staretovim dedom sta bila nekoliko bolj znana; samo njemu je pripovedoval ob nedeljah, iz cerkve grede, kaj je našel novega in posebnega v jami. Najrajši je tičal doma. Najdlje z doma je bil v Turjaku, ko je šel na vojaški nabor, in nekolikokrat na reber -skem sejmu, da si je kupil novo pipo, klobuk in loncev, ker so bili stari že popokali. Hodil je v g6ro po bukovje in brezovje ter ga donašal v velikih butarah na rami domov. Doma je bukovje hranil za drva, od brezovih palic pa je narejal plamenice in jih deval sušit na peč. Plamenice je rad dajal vaščanom, da so si svetili v jamo, kadar so šli po vode ali gnali živino na korito, vender ni za to zahteval nobenega plačila. Tudi od tujcev, katerim je razkazoval jamo, zahteval ni ničesar; ako mu je kdo kaj podaril, bilo je dobro, ako ne, tudi ni godrnjal. Govoril je le malo. Ako je hotel kdo od njega kaj zvedeti, zmajal je z glavo ali pa skomizgnil z ramenom. V mladosti je bil časih vesel in se je tudi smijal; ko se je pa postaral, odvadil se je smeha popolnoma. Takrat, ko so Podpečanje jezili vodo in so jo navrnili na svetlo po žlebovih v korita; strašno se je jezil in branil. Dejal je, da so s Podgoričan: Naši vaščauje. 735 tem skazili vso jamo, in res ni več tako lepa, kakor je bila nekdaj. Zagradili so z jezom tudi pot navzgor, da je bilo moči iti proti vodi le o suši. Ali privadil se je tudi temu, vodil tujce le do jezii in v spodnjo jamo, ker ni bila zajezena. Lani, ko je bila tako velika suša in voda v jami prav plitva, bilo je jako pripravno za raziskavanje po jami. Ko Anton nekega dne preračunja, da ne bode še tak6 hitro dežja in torej tudi ne vode v jamo, vzame popoldne butaro suhih plamenic in gre v jamo, da bi šel vanjo, dokler se da. Sel je, toda vrnil se ni. Ali je utonil v podzemeljskem jezeru, ali mu je ugasnila luč, da je zašel v podzemeljskih rovih, kjer je poginil tako ali tako, tega ni bilo moči dognati. Dediči njega lesene koče in siromašnega pohištva, daljni sorodniki, naselili so se v kočo; posteljo in še nekaj slabega orodja pa so znesli v jamo k okameneli perici ali babici, kjer čaka, da sprhni in segnije. XI. Ostra zima je bila. Pol sežnja debel sneg je pokrival zmrzlo zemljo. Drevje se je šibilo pod njim, in marsikatera debela veja se je odčesnila od debla, ker ni mogla zdržati nenavadne teže. Vode je pokrival po ped debel led, da se je smelo z vozom čezenj. Jasno je bilo. Solnce je stalo že nizko nad večernimi gorami; mraz je pritiskal, da je hreščal zmrzli sneg pod stopinjo; vsakdo je hitel po svojem poti. Ne mene se za mraz, drsali so se na vaški luži kompoljski paglavci. Mimo njih pride ob palici Cačka, katero je poznal vsak otrok v Kom-poljah in še po drugih sosednih vasčh. — Cačka je bila izmed onih ljudij, katere nahajaš v sleharni večji vasi. Ničesar nimajo, in vender ne trpe sile; doma niso nikjer in vender povsod; nikdar ne sejejo, in vender žanjejo, jedo, pijo, oblačijo se in spe cesto na mehkejši postelji, nego oni, ki jih rede. Ze od nekdaj je tako: čim neumnejši je kdo, tem lože mu je na svetu, ker se ljudem smili, da mu dajo, česar nima. Cačka je bila manjše rasti, dolgih rok, glavo je nosila prihu-ljeno; bila je tudi nekoliko gluha, in nekoliko »trčena«. Porodila se je v Kompoljah in je bila domača pri vsaki hiši. Povsod so jo vzprejemali radi, toda še rajši so videli, kadar se je poslavljala in šla drugam. S6sebno rada je molila »naprej« rožni venec. Pri vsaki hiši, kjer je nočevala, silila se je moliti; seveda je niso pustili povsod, ker je molitev raztezala na dolgo in široko. Imela je 736 Podgoričan : Naši vaščanje. namreč vedno polno vrečo neobičnih pritiklin. Ali kaj koristi utrujenemu kmetiču dolga molitev, ko se mu zadremlje pri nji ? Prigodilo se je že, da je Cačka glasno molila, toda drugi so spali kleče in ji v odgovarjali globoko dihajoč in hropeč; na pol gluha Cačka seveda ni slišala teh glasov. Kaj rada je tudi svarila otroke. Ti, saj še roditelje slušajo neradi, prepirali so se ž njo, in tako se jih je polagoma privadila, da kar ni mogla prebiti, ako se ni pregovarjala ž njimi, šalila se in jih podila s palico. Ko uzre drsajoče se dečke, obstane in jih gleda s sivimi očmi. v v »Cačka!« zakriče dečki, ugledavši jo in driče proti nji. »Cačka, izpusti iz vreče mačka!« Cačka vzdigne palico in vikne tanko, da trga ušesa: »O, sveta pomagalka, pomagaj mi razkropiti to divjo drhal!« Zamahne s palico. »Cačka, ali si pojedla mačka?« kličejo dečki. »Vseh pet naglavnih grehov! Potrgam vam jezike!« zavrisne ona, skoči za njimi in se poganja sedaj za tem, sedaj za <5nim. Nobenega ne doseže, ali skoro jo dobd dečki medse, kar so ravno hoteli. Pode se okolo nje in kriče: »Cačka! Cačka!« in jo vlečejo za vrečo. Ona maha in vpije. Zdajci pa ji spodrsne, da pade na led ; palica odleti sem, vreča drugam. »Jemine!« zastoče srdito, dečki pa obstoje" in jo gledajo. Ko čuti, da se je še drži duša, in da ima vse kosti cele, začne se vzdigati in srečno vstane. Ta ji poda palico, drugi vrečo. »Božji prst vas potiplji!« zakliče jim, požugne s palico in se napoti na cesto. »Cačka, ali si videla božji prst? Led je trd, kaj ne?« grohota se dečad in se iz nova drsa po ledu. Na cesti se Cačka obrne in zakliče: »Le čakajte, kadar vas dobim!« »Didel, didel, dačka, Cačka jezdi mačka; Maček pravi drdrmav, Cačko bode volk pobral!« zapojo dečki; Cačka postoji. Ko pa zapojo drugič, krikne na vse grlo: »Sveta Lucija, lovi jih! Svete device in vdove, držite jih!« in plane za njimi na led. Pozabila je, da na ledu rado spodrsne. Na vse strani vihti palico in kriči, kakor bi razganjala čarovnice. Ravno zamahne na vso moč, ko ji spodlete noge, da pade na led in obleži. Dečki obstoje, čakajoč, da vstane. Ko se le ne gane, Rsistislav: Knjiga zgodovine. 737 gredo bliže in jo kličejo. Nič! Nobenega glasu. Obide jih groza. Pogledajo ji v obraz. Oči ima zaprte, ustna pa so porošena s krvjo. Plašno se razprše. Pridejo ljudje in jo najdejo mrtvo. Grobarja sta klela, ko sta ji kopala grob in z rovnicama sekala zmrzlo zemljo. »Da se je vrag babji prav sedaj izmislil!« reče prvi drugemu. »Bog ve, kdo bode plačal zanjo?« odgovori ta. Zaslužila sta pač. Kopati v hudem mrazu grob v zmrzlo zemljo, to res ni zabava. Pokopali so jo vbogajme, kakor zovejo takšen pokop. Tak6 je umrla kompoljska Cačka. Knjiga zgodovine. Knjigo pišem zgodovine, Ki domovje naj slavi; Knjigo zgodovine naše V dele sem razdelil tri. Prvi del: Od zgodnjih časov Mučenik je bil Slovan, Vender je navalom tujim Vedno stal junak jekldn. Drugi del o dobi pravi, Ko domovje mrak je kril, Ko za slobodo, pravico Ddd naš boj premnogi bil. Dalje mnogo praznih listov . . Kaj napišem naj na vas ? Pisal bom o čdsti, slavi, Ko napoči blažji čas . . . Rastislav. Potem — umrem. v \^c toga ti srce" razjeda, Prikrivaj jo ljudem! To moška, smela je beseda, Da trda tudi, ve"m. Kdor more, togo le zakleni Na veke v srca hram ! Kako pa to je težko meni, Nihče ne ve" — jaz sam. Naj vzdihe še zaprem, Potem — umrem . . . Bistran. 47