ZALOŽILA IN NA SVETLO DALA UREDIL
F K. LEVEČ. VI. ZVEZEK:
PRIPOVEDNI SPISI.
V LJUBLJANI, 1886.
NATISNILA „NARODNA TISKARNA".
JOSIPA JURČIČA
zbrani spisi
JURČIČEVIH
ZBRANIH SPSOV VI. ZVEZEK.
VSEBINA:  SOSEDOV SIN. — MOč IN PRAVICA. - TELEČJA PEČENKA.
— BOJIM SE TE. — PONAREJANI BANKOVCI. — KAKO JE KOTARJEV PETER POKORO DELAL, KER JE KROMPIR KRADEL. — ČRTA IZ ŽIVLJENJA POLITIČNEGA AGITATORJA.
Z.ILU7.IU l.\ .VIIIvMi.! „\.I».\A t&mi"
/
KAZALO.
Stran.
I. Sosedov sin. („Mladikaa, 18G8.) ....
II. Moč in pravica. (»Zvon", 1870.) .... 113
III. Telečja pečenka.  Obraz iz našega mest-
nega življenja. („Slovenski Narod", 18 72.) 143
IV. Bojim se te. Zgodovinska povest. („Zvonu,
1876.).............. 167
V. Ponarejanj bankovci. Povest iz domačega življenja. („ Slovenske večernice", XXXV. zvezek, 1880.)......185
VI. Kako je Kolarjev Peter pokoro delal,
ker je krompir kradel. (Koledar „Družbe
sv. Mohorja," 1880.)........ 231
VII. Črta iz življenja političnega agitatorja.
(^Slovenski Narod", 1868.)...... 251
Sosedov sin.
Povšst.
(„Mladika," 1868.)
jjjutraj ob devetih je stal pred vežo velike, precej lepo zidane kmetske hiše voziček naprežen. Kolesa so bila čedno osnažena in čez sedež je bil zelen koc pregrnen ter skrbno na vseh straneh pripet, da se nikjer ni videla s slamo napolnjena vreča pod njim. Nepotrpežljivo s prednjim kopitom tla ko-pajočega rejenega konja rjavca je. delavno oblečen hlapec, vajeti in bič v roci držeč, prav prijateljski pogovarjal, naj bo miren.
Iz veže stopi mož kacih petdesetih let, srednje, trdne postave. Menda se je ravno zdaj v pražnjo obleko opravil, kajti gledaje, če je konj prav naprežen, zapenja si še goste posrebrene gombe na brezrokavniku. Kakor bi se hotel domisliti, ali je kaj pozabil, dene roko na čelo in potegne po nagubanem, pa o dobri hrani pričajočem obličji, potiplje v notranji žep svoje precej dolge kamižole od rjavega sukna, pa ko se uveri, da ima novce pri sebi, potreplje rzgatajo-čega konja po prsih, vzame hlapcu vajeti in bič iz rok ter sede na voziček.
2
— 10 —
„Ali bo treba iti v semenj, Anton, v semenj?" vpraša mimo gredoč kmetic na vozu sedečega soseda.
„V semenj. — Ti ne pojdeš?"
„Bašti ne morem; imam nekaj stelje napraviti," odgovori kmetic in gre dalje.
Ta pak se obrne in reče lepi deklici, kacih dvajset let stari, ki je ravno na prag prišla: „Le naglo, če se hočeš z menoj peljati, Franica! Čakal te ne bom."
„Le poženiteJ — odgovori dekle — „ nisem še opravljena in tudi rajša peš hodim."
„Kakor hočeš!" pravi oče malo razžaljen, da se hči neče ž njim peljati, trene z vajetmi, in kakor blisk šine konj z lehkim vozičem po gladkem poti proti cesti.
Smrekarjev Anton — tako so namreč sosedje klicali našega moža — bil je najbogatejši svoje občine , in kar je imenitno, pridobil si je bogastvo s svojim trudom in umom. Njegov oče je bil sicer tudi precej imovit kmet v sosednji vasi, ali razdeliti je imel svoje imenje mej štiri sinove, in Anton, najmlajši mej njimi, dobil je samo zemljišče ter hišo, ki je bila pa veliko manjša in slabša od denašnje, na istem mestu novic zidane. Prve gotove novce, dve sto goldinarjev, imel je Anton v rokah, ko se je oženil, ker to je bil od žene za doto dobil. Začel je kupee-vati z žitom in raznimi kmetskimi pridelki, katere je skupljeval in vozil v mestne zaloge. Doma pak je žena
— 11 —
kmetovala z družino. V vsem je imel srečo. Začel je trgovati z vinom na debelo, kupoval ubožnim kme-tičem voli in krave „na pol prireje", in kopica je rastla od leta do leta. Ljudje so ga cenili raznovrstno: nekateri na dvajset, drugi na štirideset tisoč, nekateri na več; nekateri so si pa številjenje lajšali in rekli: tolika ima, da sam ne ve, koliko. In poslednji niso popolnoma napak govorili, kajti na tanko Smrekarjev Anton res ni mogel svojega imetja sešteti, ker razven nekoliko okornih številek niti pisati ni znal. Za mnogo seveda se ni motil, kajti imel je čudovito dober spomin: mej sto dolžniki je vedel, koliko ima ta ali pa ta obresti na dolgu, kakor bi bilo vsacemu posebe .na nosu zapisano.
Novci dajo veljavo. Tudi Anton je bil veljaven mož, kamor je prišel; pa je tudi vedel, da je. Ponosno je sedal mej vsako družbo. Dobro mu je delo, če ga je kdo hvalil in blagoroval: „Ti si uže mož, ti! Kaj maraš, ker imaš vsega zadosti." Ali pokazal ni nikoli, da mu to dobro de; modro se je držal in kaj dru-zega govoriti začenjal. Le kadar ga je vino omotilo, črhnil je katero sam sebi na pohvalo. Sicer je pa rad zbadal vse tiste, ki se imajo navado bahati.
Občani so ga hoteli izvoliti za župana. Ubranil se je te cesti, rekši, da ne utegne z gosposko poslovati. Dal se je pa voliti za prvega občinskega svetnika.
2*
— 12 -
V krčmi ni rad sam pil. Če je le znane ljudi našel, prisedel je k njim in čakal, kedaj kozarec, ki se vrsti okrog, pride do njepa. Družil se je z vsemi, z bogatini in ubožnimi, a posebno zaupljiv in prijatelj ni bil nikomur. Tudi za vino navadno ni hotel več dati, nego kar je računa po razdelitvi nanj spadalo. Le kadar je kake nižje uradnike dobil v krčmi, te je napojil, pa samo zato, da jim je lože prav robnto zabavljal in jih v pričo prav neusmiljeno mahal.
Denes je v bližnjem trgu semenj in pelja se tja, da bi nekaterim kmetom, ki so ga prosili, voli kupil v rejo. Ker poslednji tržni dan tudi v mestu ni bil, mora zvedeti, kako je bila kupčija in po čem kaže kupovati.
II.
j|o voziček po cesti drči, doide suhega dolzega moža, v zanošeni letni obleki in s kosmato kučmo na glavi.   Smrekarjev Anton podrži konja in pravi:
„Ce imaš kaj težke pete, pa k meni sedi, Brašnar!"
Brašnar se nasmehne, skoči na voz, posadi se dobro na mehki sedež poleg Antona ter pokrije z desnim levi čevelj, da se ne bi videla luknja, katero je palec preri). In Anton požene.
Brašnar je bil Smrekarjev sosed. Nekdaj je bila Brašnarjeva hiša najtrdnejša vse vasi. Zdaj pak je bila najbolj zadolžena, poslopje opuščeno, njive ne-gnojne in slabo obdelane. S pijančevanjem in nešte-vilnimi pravdami je Brašnar zapravil skoraj vse, kar je bil po očetu dobil. Ker je v svoji mladosti nekaj let v mestno šolo hodil in se naučil nemški govoriti in pisati, obšla ga je prevzetna misel, da ima izvrstno umno glavo. Dobil je prvo pravdo, katero je z nekim sorodnikom imel. Pripisoval je to samo svoji
— 14 —
bistroglavnosti. Da bi se še bolj podkoval, prebere za-konoznanske knjige, kar jih dobi v roke. S pravo strastjo se začne tožariti. Kdor je imel kako pravdo, prišel je k njemu; on se je vsega lotil, bodi si krivično ali pravično. Vsako tožbo je gnal do poslednje stopinje, in če jo je izgubil, začel jo je za nekaj časa malo zasukneno in predrugačeno še edenkrat od spodaj. Kmetstvo je zanemarjal, novce je rabil, in zabredel je v dolgove. Njegov dom bi bil imel pred dvema letoma prodan biti; rešil ga je samo s tem, da ga je edinemu sinu prepisati dal in da je odstopil od svojega slabega gospodarstva.
Zdaj je bil pravdar in mešetar ob ednem. Vsak, kdor se je tožil, prišel se je k Brašnarju posvetavat. Plačila sicer za take svete Brašnar ni dobival, a pil je. Ker je bila potreba vinske pijače močnejša od vesti, pomagal je na tihem obema nasprotnikoma v pravdi, če sta mu oba obilo vina kupavala. Ali pravdati se človek ne more vsak dan, želja po pijači pak se zmerom vrača. Zatorej je bil Brašnar tudi mešetar; na vsacem semnji je za voli in krave kup delal; kjer se je kaj kupčevalo, tam je kričal Brašnar. Tako je malo dnij minilo, da bi ne bil pijan zaspal, če tudi je bil ubožen.
Kar se Brašnarjevega znanja dostaja, pritegnemo sicer, da mnogo tiste modrosti, katero si je sam prisvajal, bilo je samo v njegovem domišljavanji. Res je pa, da si je bil po dolgi izkušnji  tako izurjenost v
— 15 —
sodnih in pravnih rečeh pridobil, da bi bil mnozega mladega doktorja v zadrego spravil. Tudi od nature je bil obilo obdarovan: imel je močan, sicer oster glas; vse je hitro razvidel, in govoril je, dokler je kdo hotel, ter najtehtnejše dokaze je znal preobračati, da se ga je še okrajni sodnik, ki ni bil posebno bistro-glav, jako bal, kadar je imel ž njim opraviti.
Večkrat je gosposka posezala po njem ter ga iskala kaznovati zaradi „ zakotnega pisarstva"; pa noben kmet ni hotel proti njemu pričati — in sodstvo, če tudi ni verjelo, da Brašnar kmetom samo iz prijaznosti dela, moralo ga je zaradi nedokazov na miru pustiti. Ali namesto kvare je žel Brašnar še dobiček iz tacih razporov z gosposko. Razširila se je mej ljudmi namreč misel, da je Brašnar tako pretekan, da mu še cesarski možje do kože ne pridejo, ako tudi bi ga radi v žlici vode utopili, ker jim zaslužek jemlje. Brašnar je bil dovolj pameten, to dobro sodbo o sebi še bolj utrjati in na svoj prid obračati.
„Koliko jarmov volov pa denes kupiš?" vpraša Brašnar Antona.
„Kakšnih pet jarmov pravim da bi jih" — odgovori bogatin Anton, ter nasproti vpraša, poredno po strani pogledavši, ubožnega soseda: „Koliko jih misliš pa ti?"
Brašnar ume ta zasmeh, stisne spodnjo ustnico mej zobe, pa se takoj nasmeje, rekoč: „Ni hudir! ti nas lehko v kozji rog uganjaš, če se o bankovcih me-
— 16 —
nimo; ali ako bi te jaz v pravdi imel, pa bi te krivil kakor vrbovo šibino, če imaš tudi polno mošno, a jaz prazno I"
„Dobro, da ti nisem nič dolžan. Ti bi se me precej lotil s pečatom?"
„Precej na kotomacijo," reče Brašnar.
„Ne vem, ali bi me res tako krivil, ali bi se kaj drugače pokazalo," reče Anton ter pogleda soseda s takim nasmehom, kakor bi hotel reči: „Kaj boš ti, sirota lačna!"
,,Ali boš kaj za vino dal, Anton?" vpraša Brašnar.
„Tako menda ne mine, da ga ne bi polič pil," odgovori Anton, ,,pa ti ga menda tudi kaj posrkneš, kali ?"
,,Bi ga, ali novcev ni," pravi Brašnar.
„To je pa uže želtavo maslo, če tega ni."
Bekši udari Anton po konji. Ljudje, ki so po cesti živino gnali ali prazni šli v semenj, pozdravljali so ja vse vprek ali z glavo kimaje ali s kakim vprašanjem, ki je bilo nerazumno zaradi voznega ropota. Oba sta bila vsem znana moža: eden zastopnik novčne, drugi duševne aristokracije kmetske. Žalostno je bilo samo to, da je bil duševni zastopnik, pravdar Brašnar, menj spoštovan, in da je ogromna večina „dobrih juter" merila samo na Smrekarjevega Antona.
„Ce boš voli kupoval, mene pokliči, ni treba drnzega mešetarja iskati.   Menda vender sosedu bolj
— 17 —
privoščiš kak krajcar zaslužka in kapljo vina, nego kateremu od Bog ve kod!" pravi Brašnar, ko sta se semnju bližala.
„Tega ne, tega," reče hudobni Smrekar. „Po nemški znaš jezik majati, kakor birič in komisar; pravdarski dohtar si, učen kakor cesarski minister, pa bi te jaz za mešetarja jemal? To ni spodobno!"
III.
tKeSglemerij v kacem slovenskem trgu ali večji vasi rabSl je prebivalcem v okrožji imeniten dan in ima M M nekaj prazničnega. Veseli se ga kmetic, ki je pred letom mlade voliče kupil, lepo poredil in opasel ter jih upa ta dan za lep dobiček prodati. Vesele se ga otroci, ker vedo, da jim mati, ki je šla kuhinjske posode in pražnje obleke kupovat, prinese meden štrukelj, rdečo trobentico in še kaj lepega. Vesele se ga naposled tudi odrastli mladeniči in deklici, ker mogoče se jim je mnogo pogovoriti mej seboj, kar se ne da vselej in povsod.
Smrekarjeva Franica je bila tudi napravljena v semenj, in sicer ne zaradi kacega izmej snubačev, katerih je imela obilo, nego ker je mati hotela, da nakupi te in dne stvari za hišo.
„Ne pozabi mi šivalnek!" zakliče precej debela mati Smrekarica in radostna gleda za lepo, nedeljski oblečeno hčerjo, ki stopa doli po vrtu.
„Vem," odgovori dekle.
— 19 —
nDa veš, očeta poišči in se ž njim domov pripelji, če ga ne boš priganjala, zaostane pri pijancih, in bo gotovo po noči domov hodil. Le priganjaj ga, da kmalu prideta."
„Bom uže."
Mati gre v vežo nazaj, hči pa krene po stezi, po bližnjem peš-poti proti trgu.
Franica je bila edini otrok Smrekarjevega Antona. Vsi drugi so mu bili v detinskih letih pomrli. Dal jo je bil dve leti v mestno šolo, da se je izučila brati in pisati in kar je sicer dekletu potreba vedeti. Težkih kmetskih del je sicer ni silil delati, vender je morala znati vse in biti povsod, kajti oče je dejal: gospodinja ni pridna, če samo gleda, kako drugi delajo in vedno doma čepi. Ljudje, ki so jo tako večkrat pri kacem delu videli, rekali so: ta menda ne ve, da bo toliko in toliko tisočev imela, da bi lehko sedela v senci.
Kakor vse matere rade svojim hčeram življenje lajšajo in jih hranijo od preobilega truda, tako tudi Smrekarica ni bila zadovoljna, da bi njena Franicka bila tako ženjica kakor druga dekleta, ki nimajo tacih roditeljev. Ali Anton, njen mož, je ob tacih prilikah, ko je mati kaj pogodrnjala, s peto ob tla udaril in rekel ob kratkem: „tako hočem imeti!" In žena je vedela, da na to ni več nobene pritožbe.
Franici in njenemu značaju pak je bila ta očetova volja važna.   Delo in tovarištvo z ubožnejšimi
— 20 —
deklici in mladeniči sta jo hranila tiste puhle prevzetnosti, ki le prevečkrat prelesti otroke bogatih roditeljev proti menj imovitim. Ednako poslovanje, ednaka usoda nas uči, da smo vsi človeki; da so vnenje srečne ali menj srečne razmere samo slučajne ter da se mora človek ceniti sam po sebi.
Govorila je rada z vsakim in o vsaki stvari. Zatorej so jo ljudje radi imeli in celo stare ženice, ki ves svet obgodrnjajo, niso vedele ničesa slabega o njej povedati, razven tega morebiti, da jej ni noben snubač po volji, akotudi si ima kaj izbirati iz tolike množine, kar se jih je uže oglasilo.
Ni samo ogromna imovina, katero je imela Franica pričakovati, vlekla snubačev v Smrekarjevo hišo; deklica s črnimi očmi in lepim okroglim obrazom, kakor se ne najde povsod, z nekoliko zajetno ali pravilno vzrastjo gibčnega života bila je sama na sebi vsacega poštenega ženina vredna.
Ko je tako po poljski stezi šla, z belo, na ogleh rdeče vezeno ruto v roci, šumela je njena na pol svilena obleka, prepelica je v detelji prepelela, skorjanec pel visoko nad zelenim žitom, a ona sama je bila zamišljena, kdo ve v katero misel. Ni tedaj takoj slišala, da nekdo za njo korači ter da jo je uže dvakrat zaklical.
„Zakaj tako hitro?"
Obrne se, in videč, da je mlad znanec, pravi: „Greš tudi v semenj, Štefan? Le naglo stopi, da poj-deva v kupe."
— 21 —
„Uže od daleč sem te klical, pa si denes tako ošabna, da nisi hotela počakati."
^Nisem te slišala, res da ne."
„Ali smem vštric tebe iti?"
„Saj nisva v jezi, kakor jaz mislim Prepirala se nisva še nikoli in zalega ti menda jaz nisem storila, ti meni ne. Zakaj bi tedaj ne hodila vkupe ? Vsaj naju ne bo strah, ker sva dva, in lehko si pomoreva, ko bi prišla sila; ali ne?" pravi deklica.
„Tacega strahu, dejal bi, da ni, da bi mi tebe vzel: spogledala bi se poprej!" odgovori mladenič in veselje mu sije z obličja.
IY.
es čeden človek je ta Štefan. Zna se mu, da gleda nekaj na obleko. Lepo sukneno kamižolo nosi, črne jerhaste hlače se ga dobro oprijemljejo, svilena ruta je vrhu žametovega brezrokavnika okusno zavezana za vratom, in klobuk, od zajčje dlake, predrzno sedi vrhu lepega čela; izpod klobuka padajo precej dolgi, kodrasti, črni lasje; pod nosom je malo brk: skratka ves drugačen je od očeta svojega — Brašnarja.
Po očetu svojem ni Štefan imel nobene druge lastnosti, nego telesno velikost. Moč, širjavo čez pleči in lepo vzrastle ude mu je dala narava; po materi, ki mu je bila v njegovem štirinajstem letu umrla, pak je nasledoval poštenost, dobro srce in še mnogo dobrih dušnih lastnostij.
Še le dve in dvajset let star, bil je uže dve leti samostojen gospodar, odkar je namreč bil njegov zapravljivi oče prisiljen, odstopiti mu svoje nepremično imetje. Da to gospodarstvo ni bilo posebna sreča, umeje se lehko.   Dobil je opuščeno zamljišče, nobenega repa v
— 23 —
lilevu in kup dolga, od katerega je bilo treba obresti plačevati. Oče je živel od njegovega dela, a sam redko za kako orodje prijel.
Pa četudi se je bilo Štefanu z vsemi temi in drugimi neugodnostma boriti, pripridil in zboljšal je bil v teh dveh letih uže mnogo. S pomočjo svoje tete, Brašnarjeve sestre, in edinega hlapca, ki ga je bil v službo vzel, lotil se je kmetovanja, dobil nekaj živine v hlev, in tako mu je dobro od rok šlo, da ni samo obrestij plačeval nego tudi poslopje nekoliko popravil in letos uže celo majhen del dolga plačal. Kmetje so ga hvalili in dejali: „Ta je priden in pameten, Bog mu bo srečo dal in kmalu bo na trdnih nogah stal, to poste videli".
Pač je mladeniču časih težko delo, in skrb se mu je še bolj zagrenila s to mislijo, da je očetova lehkomiselnost kriva njegove neugodnosti. Nikdar pa nihče ni slišal, da bi se bil potožil ter nikoli ni očetu rekel žal besede. Da je z očetom malo govoril, tega je bil več stari Brašnar sam kriv nego sin. Bodisi, da je starca vest pekla, ali da ni imel Štefana rad, ker je videl, da se ni čisto nič po njem vrgel, ali ker ni nobenega človeka rad imel: kakor se ni za njegovo izrejo brigal, tako se tudi zdaj ni pečal zanj. Minilo |e časih po več dnij, da nista besede govorila. Ce je oče štiri dni z domu bil in peti dan pijan prišel domov, ni ga sin vprašal: kje ste bili, kaj ste delali? In če je oče šel sinu, kar se je redko zgodilo, pomagat orati,
— 24 —
držal je plug molče brazdo za brazdo, ter ni vprašal: kaj boš sejal ali sadil? Ce sta si imela kaj povedati, povedala sta si ob kratkem, ali pa sta si izvolila kriv pot, namreč teto Marjeto, ki je temu pripovedovala, kaj je on rekel. Štefan je bil tacega očeta vajen, ter niti mislil niT da bi mogel biti drugačen.
S Smrekarjevo Franico je Štefan leto dni vkupe v farno šolo hodil, predno so jo bili dali v mesto. Tedaj sta bila prijatelja, kakor so baš sosednji otroci. Ko je deklica iz mesta prišla, zdelo se je Štefanu, da ima uže nekaj bolj gosposkega na sebi. Ni se upal ž njo govoriti, da, celo ogibal se je je. Še le počasi se jej je zopet približal.
Rad jo je imel, vesel je bil, kadar je mogel ž njo govoriti. Pa bila mu je samo kakor prijateljica, več — več si misliti ni mogel. Dovolj mu je bilo in srečen je bil, da mu je na njegov ogovor prijazno odgovorila, kadar sta bila kje mej ljudmi, ona, bogata Smrekarjeva hči, pa njemu, ki je bil le Brašnarjev sin.
„Kaj boš kupoval na semnji?" vpraša ga deklica.
„Teti je čevljev treba, usnja bom kupil."
Pa ni bilo res. Teti ni bilo čevljev nič treba, in usnja ni bil namenjen kupovati. Zlagati se je moral, ker resnice ni mogel povedati. Resnica pa je bila, da Štefan, ki se je težko od doma in nujnega dela ločil, šel je samo zato v semenj, ker je vedel, da tudi Smrekarjeva Franica gre, in sicer peš gre ter sama. Kako je to zvedel, Bog zna.
— 25 —
Drnzega kupička nimaš?-1 vpraša Franica. „Nič druzega. — Pač ! Prstan bi hotel tudi kupiti, tak, kakor ga ti imaš tukaj-le."
Rek?i jo prime za levo roko, in gleda tenek, zlat prstan, ali morebiti gleda lepo ročico, ali oboje, prstan in ročico, ne vem.
,,Čermi ti bo tak prstan, kakor je moj? Saj ga ne boš mogel nositi, premajhen bi bil tvoji roki," pravi deklica.
„Saj ni, da bi ga moral nositi na prstu."
„Kaj pak?"
„Ko bi baš tacega dobil, kakor je ta tvoj, prosil bi te, da bi menjala in bi jaz tvoj prstan imel."
„Potlej bi bila pa kakor mož in žena," smeje se
dekle.
„Prstan tega še ne stori, treba fajmoštra."
Deklica se zasmeje in začne govoriti druge stvari. Sama pa zavede govorico zopet na prejšnjo reč, vprašaje:
„Ti bi rad moj prstan imel?" ,,Rajši od ne vem česa." „Čemti ti vender bo?" „Imel ga bom!"
„Ali dosti ni vreden. Komaj tri goldinarje morda."
[' 3
— 26 —
..Jaz bi ga ne dal za sto kron srebra." „Na ga!"
Štefan je imel prstanek v roci. Vesel je bil, da bi bil visoko v zrak poskočil. Ko bi bila krvi od srca zahtevala za plačilo, dal bi jo bil rad!
v.
a semnji je bilo živo gibanje. Tesno je v dolzih vrstah stala živina, par za parom, tako da so se težko prerivali semtertja kupci, mesarji in kmetje. Volom je bilo menda jako dolgočasno; prežvekovali so in se niso nič zmenili za vretje okrog sebe Ce je kacemu rogatemu velikanu morebiti na misel prišlo, čveteronozemu svojemu bratu ali sosedu z rog-mi sovraštvo, ali na neki drug način nedovoljeno ljubezen pokazati, vzdignile so se takoj od vseh stranij šibe in batine ter so padale po njem, da ga je hitro minilo veselje in skakanje. Tudi materam kravam ni bilo po volji, da so bile tukaj v popoludanšnji vročini na ogled razstavljene, ta ručeč. druga se tiho po-govarjaje s svojim čez pas z višnjevo ruto prevezanhn, strahoma pri njej stoječim teletom, tretja mirno ležeč v prahu in v blatu svojem na tleh.
Smrekarjev Anton je počasno hodil mej živino. Glavo je nosil po konci, klobuk se mu je bil nazaj , levica je držala s srebrom okovano pipo, a je imel drobno šibo,  s katero je tega in
3*
pomeknil
r
— 28 —
onega vola malo potepel, da se mu je s poti umeknil. Kakor cestna straža so hodili za njim trije kmetje, prosili in prigovarjali mu. On je mirno kadil, nič odgovarjal, pokimal zdaj onemu zdaj temu, ki ga je srečal in pozdravil.
,,K«j ne. Anton, da boste še meni voli kupili?" reče eden treh kmetov.
„Petnajst goldinarjev mi boste vender utrpeli posoditi." govori drugi, in tudi tretji prosi, naj bi mu voli v rejo kupil.
Pa Anton ni hotel nič slišati. Se le ko se iz-mej živine prerije in vidi, da se ga siineži drže ,,kakor laščec", vzame pipo iz ust, pljune po tleh in reče:
,,Kaj vam nisem povedal, da sem denes uže kupil vsem, katerim sem mislil? Le pojte!"
Dva. ki sta ga volov prosila, uvidela sta. da je vsaka beseda zastonj ter da se ne da preprositi, odšla sta torej in klela. A tretjega Anton sam pokliče nazaj.
„Koliko bi rad?"
„Petnajst goldinarjev Vas prosim." „Kaj boš ž njimi?'
,,Prašička bi kupil, in kadar ga zredim, vrnem V;'m z obrestjo, gotovo."
Anton izvleče svojo listnico, z bankovci natlačeno, oslini prst in izbere tri petake.
,,Na! Pa dosti priredi. Obresti nebom jemal od I tebe. Ce boš moški z vračilom, znal te bom še drugič, J
— 29 —
ako ne, nikoli več ne dobiš. — Ona dva sleparja znam."
„Bog Vam daj zdravje, ko ste mi dobro storili,'' reče krnet in spravlja novce.
Pa Anton te zahvale ne posluša, obrne se in stopi v bližnjo krčmo.
„Pojdi pit, Anton!" glasilo se je od vseli omizij ob ednem, in mnogo kozarcev mu je molelo nasproti. Ali Anton zmaje z glavo, gre naravnost v kot, kjer je bil še prostor, sede in reče: ,,Najprej je treba kaj založiti." Z belim prtom prepasmii krčmar priteče silno prijazen in vpraša: ,,Poliček dobrega, Anton, ali ne?" „Nimaš nič za prigrizek?" — ,,Kaj pečenega in kaj kisle zelenjadi?" — „Pokaži!" — ,,Pa vina pošteno ihero, kaj pak!"
Takoj je imel velikansk obrok pečenke pred seboj. Se le ko je vilice in nož položil, okrožnike od sebe porinil in poln kozarec vina zvrnil, sklene roke ter nasloni se na mizo pa se začne pogovarjati z okrog sedečimi možmi. Govoril je glasno, da ga je bilo po vsi sobi slišati. Pletla se je govorica o volovski kupčiji, o denašnjem semuji, o pšeuični ceni, o Judu, ki v mestu jižice, in ob Italijanu, ki suhe slive skup-Jjtvje; kakšno vino bo letos na Hrvaškem itd.
YI.
zgorenjem delu trga so imeli kramarji svoje-prodajalne šatore.  Vabljivo so bile razvešene
M""*! svilene rute in raznega pisanega blaga v lepem neredu. Jezičen in urnoročen skače kramar sem-tertja, razkazuje, hvali in se zna mladi kupovalki pridobrikati in overiti jo, da na vsem semnji ni edna-cega blaga po tej slepi ceni
Srečo lovimo po svetu vsi, ali sreča je čudna ptica. Vsi jo ednako imenujemo, ali vsake oči jo gledajo, visoko v nedosežnem višku sedečo, v različni, drugačni podobi. Glej, ona dva dečka, polnih rdečih lic, strmita zamaknena v lepe pištolice, ki jih ima prodajalec otročjih igrač razstavljene. Kako bi bila srečna, ta dva, ko bi si mogla vsak edno pištolico kupiti! In pride njima čas, kadar dorasteta, da bosta imela novcev toliko in še več, nego veljajo te pištolice. Ali tacaš ju te lepe stvari ne bodo več veselile, ne bode njiju brigalo, pištolic kupovati; po čem višjem in večjem bosta hrepenela , kar jima bode najbrže zopei nedosežno, in — sreče ne bo nikoli.
V gračah stoje znanci, mladi in stari. Nekateri se dolgo uže niso videli, tedaj se je treba kaj pomeniti; dragi se posvetujejo, kam bi bilo bolje iti vrč vina pit, tretji opazujejo dekleta in mladeniče, ki hodijo mej kramo gori in doli.
,Poglej! Smrekarjevega Antona Franica!" kaže eden stoječih mladeničev svojemu tovarišu.
,,Ta lehko košato hodi, bogata je in lepa. — Kdo je pa ta muha, ki za njo lazi in tako sili vanjo?" vpraša drug. „To je Plužnikov študent. Tega so samo babe premotile, da ni šel k farjem. Na doh-tarsko študira, pa ves babjak je."
Res je hodil s Franico majhen, šibak človek v črni suknji, z naočniki na nosu in s tenko svetlo paličico v roci. Deklici se je poznalo, da tega tovarištva ni vesela. Gospodek je govoril največ sam, jako malo mu je odgovarjala. Zdelo se jej je nesramno, da se tako vsiljuje ter jej tako ostro v oči pogleduje, da jih mora povešati. Tudi je je bilo sram, da jo vsi gledajo v tej družbi.
„Ali si huda name?" reče student-
„Jaz nisem na nikogar huda, najrajša imam pa tistega, ki me z mirom pušča," odgovori Franica.
„Tega ne verujem, to ni prav nič po dekliški."
„Vse v eden kup."
„Ti si prav ustvarjena, da bi onesrečila človeka, ki te ima rad."
- a2 —
„Jako lehko je pomagati. Ne treba me radi imeti, pa se Vam nič hudega ne zgodi."
,,Ali tvoje lepe oči .... "
,,Moje oči Vam tudi nič zalega ne store, nič se ne bojte. Z Bogom! Jaz imam tukaj opravek."
Reče in se obrne k prodajalni«, a siudentek gre s povešenim nosom dalje svojim potem.
Komaj je začela Franica pri kramarji izbirati blago za obleko, kakeršno je mislila kupiti, uže pride k njej drug, tudi neprijeten človek, eden njenih snu-bačev, Pogreznikov Peter, mlad človek, ki se jej grozno pust in siten zdi. Rajša je govorila s pastirjem doma, nego ž njim; ali njen in njegov oče, Pogreznik, bogat prekupec plemenih prascev, bila sta prijatelja, in morala mu je biti na videz prijazna.
Štefan pride v tem hipu mimo. Videč, da Franica stoji poleg Petra, hoče oditi; a deklica ga zagleda in pokliče: „Pojdi sem, Štefan!" Ko se vesel približa, reče mu: „Pomagaj mi izbrati. Katero izmej tega dvojega se ti lepše zdi?"
Štefan pogleda in pravi: „Ne vem, pa ko bi jaz bil kakor ti, vzel bi to z zelenimi rožami."
,,Jaz sem bila pa uže bolj namenjena ono kupiti."
,,Meni je tudi ono bolj po volji; zelene rože preveč v oči mahajo," reče, da-si ne vprašan, Pogreznikov Peter.
„E, to zeleno vzamem,<: reče dekle in kupi blago, ki je bilo Štefanu po godi. Potlej mu reče:
— 33 —
„Zdaj bi pa rada očeta poiskala.   Ali jih nisi kjer videl?"
Na živinskem senmji bodo najbrže." „Jaz se malo bojim sama mej živino hoditi. Ali reš ti z menoj, če utegneš, da najdeva očeta?"
Dmeje se, da je Štefan to od srca rad storil, tem jši, ker je videl, da bi Peter tudi rad šel ž njo, pa ' Petra prosila, ampak njega.
Sel je pred njo in delal pot v gneči. Vse se je oralo razmikati njegovima komolcema; razrival je ože, da so godrnjali, in zdelo se mu je, da bi v tem ipu lehko prijel in daleč zalučil največjega vola, ki ne bi hotel umekniti.
Prideta skozi gnečo na ono stran, na prostor, eklica ugleda svojega očeta, ki je iz krčme prišel, tudi Smrekar zapazi svojo hčer ter ide k njej. „Tako vretje, da bi ne bila prišla mej živino do as, da mi ni Štefan pomagal," reče dekle očetu. ,,Mu boš pa odpustka kupila," odgovori Anton, obrnivši se k Štefanu, vpraša: „Kaj pa, svojega sta-ga nisi še nič videl?"
„Očeta? Nič," odgovori Štefan. „Glej ga, tam-le gre. Pijan je uže, kakor krava, ves krvav. V krčmi so pripovedovali, da je pri nemi kupu okanil za dva goldinarja, zato so ga stepli."
Res je stari Brašnar taval mej  ljudmi semtei-'a, krvav po lici, kamižolo od rame nizdolu razprano. i ljudje so se mu smijali.
-r 34 —
Ko je sin Štefan to videl in vpričo Franice-slišal, da je oče tepen bil zaradi sleparstva, otrpnil je, da ni vedel kam pogledati. Nekaj časa stoji kakor pribit, potem se naglo obrne ter se izgubi mej ljudmi. Zdi se mu, kakor bi vsi ljudje za njim kazali: glejte, ta je Brašnarjev! Nikomur se ne upa v oči pogledati. Kakor bi bil sam kaj pregrešil, beži ven iz semnja!
Prišedši s trga, zavije nehote s poti, sede za samotno mejo na kamen, podpre glavo v dlani, in v mislih videč krvavega, zasramovanega očeta svojega, razjoka se krepki mladenič, kakor otroče osmih let.
Zakaj je šel na semenj, cla je to videl ? Zakaj njegov oče ni tak, kakor so drugi, zakaj ni pošten? Poslednja misel mu je prišla zdaj prvič, in prvič je za hip čutil v sebi vzdigovati se nenaraven, bridek čut, ki ni bil s četrto zapovedjo v nikaki pravilni zvezi. Pa samo za hip. Takoj se mu misel spreobrne-in reče: kaj bi storil, kaj bi dal, ako bi našel besedo, katero bi očetu govoril, da bi se ga prijela, in bi potem bil drugačen? Strašno je to! Drugi očetje žele-sinove spreobrniti, na pravi pot nazaj zasukniti, a tukaj sedi sin, pošten sin nepoštenega očeta!
Naglo vstane, ozre se okrog sebe, in prepričavši se, da ga nihče ni videl plakati, ubriše solze ter se napoti domov.
YII.
saka praznota ima nekaj žalostnega in otožnega v sebi. Brašnarjeva hiša je bila od znotraj PS^S* prostorna; javorova, uže malo črviva miza je bila nekdaj po dolzem in povprek vsaj za dvanajstera družine umerjena. Ce so torej okrog mize sedeč večerjali samo trije: Štefan, hlapec Blaž in teta Marjeta, čutih so morebiti, kako pusto je videti na velicem prostoru tako malo ljudij, in molčali so vsi, eden bolj od druzega, da ni bilo slišati nego ropot z žlicami in počasna, premišljena hoja stare lesene ure za vrati.
,,Cast bodi Bogu!" — reče teta Marjeta, ko je-bila večerja v kraji, in naglo pristavi: „Zdaj pa le molit pa spat! Blaž, nič ne hodi rose otepat in kričat po vasi, da ljudje ne bi mogli spati!"
Toda hlapec Blaž ni bil voljan sitne tete poslušati; mislil si je: dan je gospodarjev, noč je moja, in poišče si mej drugimi krpami na peči kamižolo, vrže jo čez pleči in odide na vas k tovarišem, ki so-bili uže zbrani za Smrekarjevim plotom ter se kmalu potem vzdignili in proti sosednji vasi grede zapeli:
— 36 —
„Mesarja bom vzela,
Bom zmerom vesela,
Bo tele zaklal,
Srce mi poslal,
Telečje al' svoje,
Al' pa še oboje" itd. Štefan navije uro, natlači pipo tobaka, zažge jo s trščico na Ieščerbi, ki nad mizo visi, in ide potem venkaj v hlad pred hišo na klop sest. Lepa, svetla noč je; čuje se petje vaških fantov, ki čez polje gredo. Štefan po glasovih zna, kateri je v družbi, katerega ni. Kar je gospodar, ne zahaja več redno med-nje.
Eden izmej sosedov pride čez vrt, sede k njemu na klop, poprosi ga „lukuje" tobaka, začne se pomenkovati o kupčiji na predvčerajšnjem semnji, o de-našnjem vročem dnevi, in pripoveduje, da je njegova krava žabiena, pa da ne ve, kako bi jo bilo bolje zdraviti, itd.
V hiši teta Marjeta preobleko zgiblje in pogleduje k peči na klop, kjer spi stari Brašnar. Prišel je še le denes o poludne iz semnja, vina poln, ter potem je legel.
Gane se, zastoka in vstane s trdega ležišča na goli klopi.
„Uj, gniloba gnila!" zahudi se teta Marjeta. Brašnarju se zazeha, mane si oči in krivenca za omizje. Tam podpre suho brado in upre zardele oči v Marjeto. Ko vidi, da Marjeta neče vedeti, kaj ima to pomeniti, zagodrnja:
— 37 —
,,Nu, ali bo kaj ?"
„Nič bi ti ne dala, nisi vreden, da bi te pes povohal," reče Marjeta, pa gre vender in prinese s peči skledo, katero jame Brašnar, najprej malo ogledujoč menda nečislano jed, naposled počasi prazniti.
Marjeta nekaj časa molče gladi in zgiblje preobleko, potem naglo prestane, zagrne z zastorom oči in jame na glas jokati.
,,Teb godcev pa res ni treba. Kaj tuliš!" reče Brašnar. — „Kaj ne bi! kako ne bi!" odgovori stara sestra. „Nisi še dosti globoko nas pokopal, treba nam je bilo še te sramote na hišo, da si se pogoljufil in te po semnjeh pretepajo. Da bi te bili vsaj ubili, ti nesnaga grda! Ali nimaš nič srama več . . . ."
,,Precej mi molči! Kaj to tebe briga!"
,,Briga naju s Štefanom, briga! Nisem ga še videla jokati, ubozega siromaka, odkar je vzrastel, samo sinoči, ko mi je pripovedoval, kako grdobo si v semnji naredil in kako so s teboj delali. Sram te bodi!"
Ko Brašnar to sliši, vrže žlico iz rok. Jesti ne more več, sestra njegova še dalje toži, on pak leže ter ne odgovori ničesa. Mogoče je, da ga je vender malo genilo in omečilo, ko je slišal, da je bilo sinu hudo zaradi njega.
VIII.
j udje še vender niso tako hudobni, kakor časih mislimo. Naše kreposti sicer pišejo res radi v vodo, ali naših slabostij in pregreh takisto zmerom ne vrezujejo v kamen, s časom jih semtertja tudi pozabijo.
Tako so o Brašnarjevi nezgodi v poslednjem semnji nekaj dnij po vsem okrožji govorili. Dobil se je kdo tudi, ki je pošteno dejal: ,,Ne lučajmo ga s kamenjem, saj imamo vsak svoje breme. Mož je bil morebiti pijan, pa ni vedel, kaj dela, in če je tudi dva goldinarja zmeknil, kaj, za vino mu je bilo treba!" A kmalu so ljudje to reč pozabili bolj ali menj.
Štefan se je nekaj dnij ljudij ogibal. Mislil je, da vsacenm, kdor ga bode videl, na um pride, kako je njegov oče malovreden človek. Zlasti Smrekarjevi Fra-nici je s poti hodil, četudi ga je v srce bolelo.
Neki dan, ko je šel na polje, moral pa jo je vender srečati. Sešla sta se na razpotji, in Franica ga je še malo pripočakala, da je prišel do nje.
,.Zakaj si bil ondan iz semnja tako naglo pobegnil? Lenko bi se bil peljal z nama z očetom," reče.
Štefan se zardi. Deklica, ki seje morebiti domislila, <Ja mn opomin na semenj ne more biti prijeten, pre-vrže govorico na drugo stvar in reče:
,,Tvoj lan sem zdaj mimo grede ogledovala. Lep je, samo malo preredko si ga vsejal."
,.Preredko se ti zdi?"
„Ko bi bil mene vprašal prej, pa bi te bila naučila. — Ali me vzameš za terico jeseni?"
,,Vem, da ga ne greš tret, ako bi ti vse predivo dal," reče Štefan.
,,Kaj meniš, da ne bi znala trlice v roko vzeti?"
„Znala, vem, da bi, kakor vsaka druga, ako bi hotela."
„Nu, edenkrat se mora začeti. Res nisem še trla, pa ko bi letos, začela bi najrajša pri tebi, zato — ker bo lan tako lep."
„Res? In jaz bi tebe najnaprvo prosil za terico, ko bi te mati in oče pustili iti tret, kar pač ni mogoče, in sušil bi s takim veseljem, da bi se ti samo trlo pod rokami."
Deklica se nasmehne in vpraša: ,,Zakaj te pa ni nič v vas zvečer k nam?"
„Ali boste drevi kaj časa svetili?"
„To se ve da. — Ali prideš?"
,,Gotovo, če le ne umrjem."
— 40 -
,,Umrjem! Beži, kdo bo to mislil, dokler je mlad in krepak, ko ves svet!"
„Umreti jaz tudi ne mislim še tako naglo, to sem le tako dejal, da gotovo pridem."
„Le pridi "
Razideta se, Franica domov, Štefan svojim potem na polje.
To je zlata in belega srebra vredno dekle, misli si Štefan ter si ne more kaj, da se ne bi še edenkrat obrnil in za njo pogledal- In glej! v istem hipu se je tudi deklica obrnila, da bi za njim pogledala, in tako sta se v edni misli, v ednem dejanji srečala. Drug pred družim sta se svoje radovednosti sramovala, deklica se zasmeje od daleč sem in Štefan se tudi zasmeje.
In smijala sta se ta dva, ne toliko zato, ker bi se jima bilo smešno zdelo, da gledata drug za družim, ako tudi se dobro znata in vesta, kakova sta po postavi in po obleki; smijala sta se od veselja, ali Bog vedi, zakaj.
IX.
b shodu, ki se je pri bližnji cerkvi praznoval, plesala je Smrekarjeva Franica najrajša s Štefanom, a Štefan skoraj z nobeno drugo. Nekateri ljudje, ki vse vidijo, opazili so tudi to.
Navadno se je Franica ob nedeljah vozila z očetom in materjo k prvi jutranji maši. Kadar se je pripetilo, da se je sama s hlapcem peljala ob desetih k maši, skočil je skoraj vselej kje mej potom Štefan na voz in ni bilo videti, da bi bila Smrekarjeva hči nejevoljna zaradi tega. Ljudje so opazili tudi to in še mnogo ednacega, ter so dejali, da vse te malosti ne morejo biti brez razloga.
Naravno je torej, da sta naposled tudi ona dva spregledala, spoznala se, povedala si, kar si je uže milijon gorečih src povedalo v tihi uri, v objetji najvišje sreče.
In ta čas, ko sta si obljubila ljubezen in zvestobo do smrti, nista mislila na bodočnost, nista gledala zaprek, ki bi se utegnile gramaditi proti njijini zvezi, ni jima bila v skrbi volja ali nejevolja roditeljev
— 42 —
niti ne vsega sveta. Čutila sta, da sta edina, čutila, da se hrepenenje ednega srca zliva v drugo srce, ter da objemata ljubljenje vsega, kar je in bode ljubilo.
Ljubezen ne števili. Trenutka se držeč pije srečni človek z vso dušo sladki požir, in blagor mu, ako uživa zdanjosti dar in ne da bridkosti kaliti veselja, in ako utopi spomin tega, kar utegne priti grencega, saj — grenkobe nas ne pozabijo ter pridejo še pre-rade, mislimo nanje ali ne mislimo!
Počasi pa le vstane pomislek, pravega veselja sovražnik. Pač je moralo obema na um priti, da se jima upanje ne smeje. Franica je znala svojega očeta, ni jej bilo lehko misliti, da bi kedaj hotel imeti Braš-narjevega sina za zeta; Štefan se tudi ni mogel motiti.
čutila sta oba, da jima ta brezupnost kali veselje, zatorej nista, kakor bi se bila zmenila, dolgo o tem govorila. Boječ se, da ne bi iz razglašene skrivnosti njijine ljubezni kaj kvarnega izviralo, ogibala sta se na očitnih krajih govoriti mej seboj.
Tako se mej svetom precej dolgo ni vedelo, da je reč uže tako daleč prišla.
Nesreča pak je hotela, da se je ta ljubezen vender objavila. Eden vaških mladeničev je videl Štefana pozno zvečer, ko je pri Smrekarji uže vse spalo, pod majhnim križastim oknom Franičine izbice stati in govoriti z deklico. Vedel je mladi Štefanov vrstnik, da do te sreče ne pride kdor si bodi, da je torej vse
— 43 —
to kaj posebnega. Obljubil je sicer Štefanu, nikomur ne povedati, da ga je po noči pod oknom videl; a šel je še tisti večer v samotno kočo, kjer so njegovi tovariši žganje pili, in jim skrivnostno povedal svojo novico. Ti so jo razodeli vsak svojemu dekletu in dekleta materam, pa kar vedo matere, zve s časom ves svet.
Štefana je prej vse rado imelo; a zdaj so jeli ta in tam zabavljati nanj ter ga smešiti. Zdelo se jim je neumno in prevzetno, da misli na Smrekarjevo hčer.
4*
X.
hišo k Smrekarjevim je zahajala stara ženica., ki je, brez gotovega domovja, ob palici lazila, in povsod znana, preživela nekaj dnij v tej, nekaj dnij v oni hiši. Ker je vedela mnogo povedati, pa ker je časih tudi pomagala delati, imela jo je mati Smrekarica zelo rada, dokler jej ni s preveliko po-strežnostjo nekdaj prišla povedat, da gleda Brašnarjev Štefan za Franico.
Kdor maferi otroka toži, težko se jej kedaj prikupi. Mati Smrekarica je videla, da ženica sicer skrivnostno pa s pravim veseljem pripoveduje, kaj ljudje govore, in mislila si je, da je gotovo to reč uže tudi drugje pripovedovala, reč, katera naposled utegne še neresnična biti.
„Kaj tacega mi ne treba nikoli več pripovedovati, kar jeziki uganejo o naši hiši," reče mati. „In če bom slišala, da boš koga naših obirala pri nas ali kjer si bodi, ne prikaži se mi več v hišo."
Beračica, ki se je menila s to važno pošto materi Smrekarici jako prikupiti, odide preplašena iz veže in dalje po vasi.
— 45 —
A skrbljiva mati je vender premišljala ves dan to, kar je zvedela. Dozdevalo se je zvedeni ženi, cla se je Franica res nekako izpremenila v poslednjem času. Utegnilo bi resnično biti.
Zvečer gre v hčerinjo kamro, sede na posteljo k njej in začne pripovedovati, kaj je slišala. Ostreje, nego je bila njena navada govoriti s hčerjo, vpraša, če je to res. Deklica bi jej bila rada resnico povedala, materi, pa sicer nikomur več; ali ni mogla, bala se Je! Mislila je: zdaj še ne! ter odgovori na materino vprašanje: „Zakaj mi ljudje mini ne dade!"
Mati je rada verjela, da ta in vsi drugi dvomni odgovori pomenjajo: ni res, kar se govori.
„Pazi se," reče mati, „ogiblji se, da te ljudje v besedo in v jezike ne dobodo. S poti mu pojdi, kjer mu moreš, njemu in drugim tacim. Jaz ti ne bom prepovedovala govoriti s tem ali onim, kar je pošteno in prav; niti nečem, da bi bila sama svoja in topasta, pa da bi se ne hotela meniti, naj bode s katerim je. Veselega človeka je še Bog vesel. Pa saj ti menda ni treba zabičevati, saj si pametna dovolj, in 'ma veš, da moraš vedno Boga pred očmi imeti in ri vsaki reči pomisliti, kaj bi oče dejal, ako bi to in to vedel. Zmerom smo te prav učili, doma in v oli si slišala, da mora otrok tako delati, kakor hočeta oče in mati."
— 46 —
Hčeri stopijo solze v oči. V izbici je bilo malo svetlo, brleča sveča ni bila odtrnena, mati teh solz ni opazila.
„Sama sebe se najbolj pazi," reče mati dalje. „Dokler je človek mlad, ne pomisli in lehko se mu spesne. Saj veš, kaj mislim. Glej, Podselska Jerička .. .*
„Mati! . . *
„Le molči, le molči! Jaz se zate ne bojim, ali moram se bati. Hočem ti le reči, da moraš moliti za pravo čednost. Jaz ti verjamem, da ni nič, kar ljudje govore, pa pomisli, kaj bi oče rekel, ako bi kaj bilo, ako bi samo slišal to govorico! Glej, koliko se oče trudi, koliko trpi in skrbi po noči in po dnevi! Za koga druzega, če ne zate? Saj imava samo tebe na svetu."
Ta misel ženici vzbudi spomin na njene zgodaj pomrle otroke, in tiho začne jokati. Deklica se jej oklene okrog vratu in tudi njej teko solze, a sirota se ne upa povedati, zakaj.
„Ti boš meni in očetu na starost edino veselje, in si nama uže zdaj. Zato delaj zmerom očetu po volji, napak te on ne more učiti."
„Možfti se me ne silite," šepeče dekle.
„Ne bova te silila. Sicer pa nič ne misli, da je to tako hudo, le počakaj, vse pride zlepa in počasi," odgovori mati nasmehnivši se, vstane in mej vrati reče: „Le Bogu se priporoči pa zaspi!  Oče težko da
— 47 —
bi nocoj domov prišel. Bog daj, da bi se kaj ne pripetilo na poti!"
Bekši zapre mati duri za saboj, a dekle se razpravi, ugasne luč in zleze v posteljo. Dolgo ihti pod odejo in zaspati ne more.
Zdajci, uže precej pozno, nekdo na lahko potrka na okence. Ve, kdo je, pa denes ne misli vstati, ne odpreti okna, denes ne in nikoli več ne, da-si tudi njej srce glasno tolče. Saj je greh, delati proti volji take dobre matere. Dolžnost prepoveduje, poslušati glas svojega srca. Spoštovanje materine besede naj ukroti čut, zaduši klic ljubezni!
Še edenkrat potrka, ter njeno ime tiho zakliče. Ne, ni mogoče zatajiti se; Bog, ki je človeku čuteče srce ustvaril, naj odpusti! Še edenkrat bo govorila ž njim, povedala mu, kaj je mati rekla, in potem — morebiti ne več.
Vstane, okno odpre. Štefan stoji pri zidu. Ko ga vidi v mraku pred seboj, izginejo vsi storjeni nameni, poda mu roko, in začne se šepetanje.
Ko dokonča deklica svoje pripovedovanje o materi, stoji Štefan nekaj časa nem ob zidu. Naglo pa seže v žep in jej poda nekaj v roko.
„Kaj je?" vpraša deklica.
»Prstan, ki si mi ga dala, ko sva edenkrat v semenj šla. Tvoja mati prav govore, jaz se ti moram umekniti, daleč, daleč strani!"
„Kaj boš?"
— 48 —
„Na vojsko šel, po svetu — nikdar ne pridem več v to vas!"
„Ne, za Boga ne! Na prstan nazaj, jaz ga ne vzamem."
„Imej ga! daj ga druzemu, jaz ga ne smem imeti!"
„Ce ga ne vzameš nazaj, vržem ga skozi okno ' v travo, naj se izgubi v zemlji za vselej! Nikdar ne bom več vesela.   Iz moje roke ne bo nikoli nihče ni tega ni druzega prejel, samo ti! — Ceš?" — In Štefan zopet vzame prstanek nazaj.
I 'I Jj I HTT'l,'l.'l,il I I ■ ;!' |U '|i'M|i IM
► i i Ml I >•".<'.
XI.
red pustom, ob času splošnih ženitovanij, jeli so se zopet bolj pogosto snubači shajati v Smrekarjevo hišo. Povpraševal je zopet Po-greznikov Peter, oglasil se je županov sin iz bližnje fare in več druzih bogatih kmetskih sinov se je prišlo ponujat za zeta.
A najimenitnejši je bil in največ govorice je napravil mlad, bogat usnjar, ki se je bil naselil v veliki hiši pri cesti. Nosil se je po mestno, opravljen je bil po gosposki, govoril je več jezikov, bil je lep, sladkih besedij, krotak, pohleven in prijazen, da ga je vse hvalilo. Govoril je posebno rad z materjo Smre-karico ter se jej takoj tako prikupil, da bi bila naravnost dala hčer. Zanjo je bilo uže zanimljivo in cestno, da bi njena hči dobila moža, ki je bil bogat in učen, gosposk in zveden po svetu.
„Naša Franicka se mora zdaj precej možiti dokler je mlada. Kadar bo uže bolj v letih, ne bo več tako," reče mati Smrekarica možu Antonu, ko sta
— 50 —
bila nekdaj sama v hiši ter je ona nekaj šivala, on pa s pipo v ustih gori in doli hodil.
„Nu, naj se, jaz ne branim," odgovori Anton.
»Dobiti mora moža, ki jo bo rad imel in ki naju ne bo zaničeval na starost — katerega, ki ima dobro naturo."
„Saj babe imate nos tudi dober, le izberite ga," reče Anton.
„Pogreznikov sin je preskop, pretrd. Taki niso pridni."
„Ne? Zapravljivci so pridni in mektiži, kaj li?"
»Vrhniščakov sin bi k hiši prinesel denar, ki pravijo, da ni ves po pravici dobljen; potlej bi ne bilo božjega imena pri hiši," šteje mati dalje.
»Ljudje vsacega obrekajo, kdor kaj ima."
»Jeličev ni delaven; nič ga ne hvalijo ljudje."
„Nu, kateri bi pa bil tebi po glavi, kateri ?" vpraša Anton ter stopi pred-njo.
„Tak, ki bo naju na starost v čislih imel."
»In kateri je tak?"
»Ta usnjar Lovrenič," odgovori ženica.
Anton se zasmeje in gre zopet dvakrat gori in doli.
»Tedaj ta ti godi?" vpraša.
»Dober človek je, mehkega srca in zna s človekom izpregovoriti," reče mati.
»Kaj pa dekle? kaj pravi? Ali je tudi njej v srce sedel, kakor tebi?"
— .?! —
»Ničesa ne reče, pa mislim, da bi ga vzela."
»Jaz mislim, da je pametnejša od tebe in da ga neče" — odgovori mož. — »Le poslušaj me, stara, jaz tudi ne stavim nanj toliko, kolikor ti. Denar je lepa reč, ali denar je od denes do jutri. Kupčija je dobra, ali nesreča se lehko pripeti. Le kdor zna delati, kdor zna vsako stvar v roko prijeti, ta je trden na svetu. Saj veš, da bi jaz rad zeta vzel sem na dom, rajši nego dekleta drugam dajal . . . ."
»Saj nam na izbiro stavi, ali jo k sebi vzame, ali se pa k nam priženi, kar češ."
»Na mojem domu je treba kmeta. Tacega jaz nečem, da bi v gosposki suknji okoli hiše hlačal, pa da bi ga ljudje vikali, in bi še jaz ne mogel govoriti ž njim, kakor z vsakim človekom. Pojdite mi v kraj z gospostvom! Moj oče je bil kmet in zet moj bo kmet; kdor poleg česa druzega prinese najprej trdno delavno roko, kdor se bode v ponedeljek drugače oblačil nego v nedeljo, tak pride pod mojo streho, pa je amen besedij!"
»Smrekarja je kmetstvo podstavilo, kaj ne? Iz zemlje si stotine in stotine denarja izril!" reče žena zabavljivo.
»Baba, ti govoriš, kakor veš. Kmetstvo ne redi, ali pošteno živi; drži se ga, kdor ga imaš. Iz dežja je dobro, če ima človek kam pod streho pribežati. Pri trgovini človek kolne, pri kmetstvu pa moli. Smrekar je znal kleti in moliti, in zato se je podstavil, baba!"
— 52 —
„Tako rajši vzameš tacega, ki ti bo na starost v zobe gledal?"
»Jaz svojega zeta ne bom nikoli ničesa prosil, če Bog da. Povedal sem ti, da ga nečem, ki bi v petek suknjo nosil in bi ga starci vikali. Molči!"
Ni se dalo več govoriti o tem ženinu. "Vsi drugi niso bili materi po volji, hči se ni hotela oglasiti za nobenega, katerega bi oče bil rad imel; predpust je minil. Ljudje, ki so pričakovali ženitovanja pri Smre-karji, zmotili so se tudi to zimo. Snubači so bili ali razžaljeni ali žalostni, in vse je ostalo, kakor je bilo.
XII.
neg je skopnel, pomlad je prišla, pšenica po polji je zelenela, rastla, v klasje se vretenila ter naposled orumenjala, bila požeta in omlaeena. Smrekarjev Anton je je imel v vrečah dva visoko nadeta voza pred vežo. Namenjen je iti v mesto na trg.
„ Janez je bolan, ne bo mogel iti s teboj; koga drnzega dobodi," reče mati Smrekarica, gledaje, kako mož na vozu po vrečah hodeč tu in tam kaj popravlja in prelaga.
„Vrag še take hlapce!" — zahudi se Anton — „kadar ga je treba, pa je kilav. Koga čem dobiti? Povedi mi človeka, da bi mu bilo upati."
„Glej, tam-le gre Brašnarjev Štefan. Vprašaj ga, morebiti on utegne z ednim vozom iti, z ednim pojdeš pa sam."
»Ta bi bil dober. — Štefan, stopi malo sem, stopi!" Štefan se približa. Smrekarjev Anton izvleče mehur tobaka iz žepa ter mu ga ponudi z voza: „Na, natlači!"
— 54 —
Štefanu se malo čudno zdi, da je Smrekar denes tako prijazen in mu tobaka ponuja.
,,Pojdete še nocoj?" vpraša Smrekarja, ko pipo
zažge.
„Do polu poti bi še nocoj rad šel, pa hlapec mi je zbolel. Kaj boš pa ti, kaj kmetoval?"
»Nimam ničesa posebnega, postoril sem uže, kar je bilo velicega."
»Utegneš dva dni z domu iti?"
„Da bi z Vami šel namesti hlapca? Zakaj ne, rad, če hočete," odgovori Štefan.
„Prav je. Vsacega nečem s seboj jemati, tebe pa rad vzamem. Stradal ne boš po poti niti žeje trpel, kadar boš vozil z menoj; za drugo uže narediva, da bo prav."
»Čez koliko časa se bo treba odpraviti?"
»V mraku zapreževa. Le pojdi zdaj domov in preskrbi, kar imaš, ter potem k meni pridi, da kaj ugrizka dobiva, pa da grlo splakneva, predno pož§-neva," reče Anton.
Ko je solnce zašlo, bili so v oba voza po trije in trije konji napreženi. Smrekar zamaje z dolzim bičem, konji se upro in kolesa se začno premikati po tiru. Mati Smrekarica, ki je s praga za vozema gledala, reče, da Štefanu, ki je s poslednjim vozom šel, bič in vajeti prav lepo pristujejo, in da bi bil čeden voznik na vsaki veliki cesti.
— 55 —
„ Škoda je, da ne bo nikoli vozaril, ker nima s čim. Njegov oče, ki mu je vse zabil, vreden je, da bi skozi šibe dirjal" — pritakne star sosed, kateri je mimo grede pri Smrekarici postal, ker njemu je bila ona pohvala Štefanova govorjena.
„Bog ve! pridnega človeka Bog zmerom vidi" — reče žena.
„Kakor je uže! Vidi ga, ali videti mu ne da" — odgovori starec z nasmehom ter s prsti pokaže, kako se srebro šteje.
Franica je imela v veži opravek. Slišala je, kaj mati govori z onim možem, in vesela je bila.
XIII.
rugi večer pozno sta ustavila Smrekar in njegov pomagač Štefan iz mesta domov grede v kmetski pricestni krčmi, da bi konji zobali in pili, ter sama tudi „malo rdečega videla", kakor je dejal Smrekar, ki je bil ta dan nekaj bolj beseden, kajti dobro in lehko je bil prodal.
V kremi je bilo mnogo voznikov in kmetov okoli več omizij; vender tistih, s katerimi je Anton posebno rad govoril, nocoj ni bilo, ker so bili uže odšli. Zatorej sede s Štefanom malo bolj na samo, tjakaj na ogel v kot.
„Le pij, kolikor moreš; vsega ne zapijeva, kar imava, hvala Bogu," reče Smrekar, ko sta imela najboljšega vina pred seboj.
»Klobukov nama ne vzemo," reče Štefan. BB6g me, da ne! Glej, pečenino nama nese. Beži, saj ne bomo vekomaj živeli."
Smrekar je sam nocoj tudi precej pogosto pil. Jezik se mu vedno bolj in bolj razvezuje; Štefan ga ni še nikoli videl tako prijaznega poleg sebe. Pripo-
— 57 —
vedo val je razne raci iz prejšnjih let: kako je počasi obogatel; kako j; tu in tam srečno kupčeval; kako so ga gospodje po mestnih magazinih izkaŠali prekaniti, pa se jim ni dal, in več tacega.
»Ti nisi neumen, fant!" — reče Smrekar Štefanu. — „Zd)j te res vije, pa počasi naprej prideš. Kmetstva se dr2i, tvoje zemljišče je dobro; pa tudi trgovstva bi smel po malem poskusiti, kad.ir si malo opomor š: to je dobro, brez njega bi ne bilo Smre-karja, kakor je."
»To želim uže od nekdaj. Takoj drugo leto si konja kupim," odgovori Štefan.
»Dolg pTačuj, pa leso za seboj zapiraj, pa boš po vsem svetu lehko hodil in ljudje te bodo radi imeli. Pošten si, in tudi ostati moraš. Jaz tvojega statvga nimam posebno na dobrem, a tebe imam j.iko raci, in kadir ti bo veliki sila, pri meni se oglasi. Na!''
Štefan prime roko, ki mu jo je Smrekar pomolil, in reče: »Vi ste dober mož. Djnirja Vas ne bom prosil ter nečesa drugega. In če m i boste slišali, storim Vam, kar si morete misliti, da Vam živ človek stori."
»E, kaj boš! Jaz ne iščem ničesa. — Zmerom ne bom. Ni se mi treba ubijati po svetu. Lehko bi ležal doma v senci, sama navada človeku miru ne daje. Kadar zeta v hišo doboJem, menim, da bi to trgovstvo malo popustil. Staram se, pa ni dobro, če si človek vedno in vedno spanec utrgnjo."
6
— 58 —
»Ni treba Vam toliko trpeti, storili ste uže zase zadosti."
„Res je tako. — Ti si pameten, kaj meniš, katerega zeta čem vzeti? Kateri bi bil najbolj pravi?"
Štefana rdečica zalije o tem vprašanji, gleda predse v kozarec, molči nekaj časa, pije in reče malo boječe: »Vzemite zeta, ki ima Franico rajši od vsega druzega, ki Vas ima v čislih, kakor očeta, in ki bo materi stregel na starost, kakor pošten sin."
Smrekar, ki je bil uže malo vinsk in dobre volje, nasmehne se, izpije kozarec vina in vpraša: »Kateri je tak, kateri?"
»Vam treba zeta, ki je pošten, da mu ne more noben človek očitati . . . ."
„Vse res, tacega bi jaz rad. Pa nekaj denarja je spodobno in mora biti. Voda, tudi čista, ne vzame se s čistim vinom, samo voda z vodo, vino zvinom; sicer je pijača le za žejo."
To Štefana malo popari; ali misli si: zdaj-le je lepa prilika, morda je ne bo nikdar več take; torej naj velja, kar hoče.
»Jaz nimam denarja ni imovine, pa obojega se upam pridobiti; a ne podam se nikomur, in ko bi se dalo menjevati za vse, kar smo in imamo, ne menim se z nobenim . . . ."
»Pamet imaš; jaz sem bil v tvojih letih in sem še zdaj tak. Vsak človek je sebe vreden."
— 59 —
»Pošteno Vam govorim, oče sosedov, vzemite mene za zeta, nikdar se ne boste kesali, do smrti . . .
»Oh!!" zavpije Smrekar, pa ves obraz se mu izpremeni, in usta se raztegnejo v zaničljiv nasmeh.
»Jaz nisem hotel, da bi kdo drug zame pri Vas govoril . . .      začne Štefan dalje.
Smrekar mu ne da govoriti.
»Fant! Ti si pijan!" reče. »Ali veš, kaj govoriš?"
»Vem. Vaša Franica me ima rada in jaz njo . . .
Ko Smrekar to sliši, plane po konci, oči upre v Štefana, kri mu zalije obraz in na glas zavpije: »Lažeš, berač! Poberi se mi, da te videl ne bom. Izpred očij! Ako ne ...."
Ljudje od druzih miz so umolknili in gledali razdraženega Smrekarja, Štefan je spoznal, da je prenaglo delal, ni vedel nekaj časa kaj storiti, hitro pak je čez malo hipov vstal, položil za račun nekoliko desetič na mizo ter naglo odšel.
Smrekar prime Štefanov denar na mizi in ga skozi odprto okno vrže ven v temo. Potem sede, kolne in poln kozarec vina izlije v se.
1 i||ll|iip.
©.......SS@@SS> „ _©
|Hg5S5H5Z5H5E5E5B5H5BEH5E5H5Z5g5g5|El|
XIV.
|merje in vozniki zdaj Antona obsujejo.
»Kaj sta imela? Kaj ti je naredil Brašnarjev?" vpraša eden. »Jaz bi skoraj vedel," reče drugi. „Jaz tudi," pristavi tretji.
»Da bi se veacega potepina sin z menoj šalil!" buduje se Smrekar, kakor sam s seboj. »Vidite!" reče prvi.
»Ženil se je pri tvoji hčer', jaz te reči vse vem," reče drugi.
»Kaj veš?" vpraša Smrekar. »Mnogo, česar ti ne." »Povedi!"
»Tako malo slepe miši sta lovila, Štefan in tvoje dekle; a tebi so bile oči zavezane."
»Lažeš!" zakriči Anton jezen.
»Ne laže ne, ljudje uže dolgo o tem govore," pove drugi.
»Ne bodi hud, da ti pripovedujem; to je samo, ker te rad imam."
— 61 —
»Vina na mizo!" zavpije Smrekar in reče takoj nekoliko mirnejši: »Ne znajo še mene. Jaz hudiča iz-ženem iz mladih glav, ako še toliko časa v njih sedi."
»Palice vender ne, Anton! Te megle se še vse lepše razpode. Svojega dekleta ne smeš pretepati! Ona ni, da bi jo dolžil; on jej je malo pamet sesvedral, »a se uže zopet vse zlepa zamaši."
Tako je govoril star kmetic, ali Anton je dejal: »Vsak po svoje; jaz uže vem, kaj imam storiti. Vsem vam jezike zavežem. Zakaj niste poprej ust raztegnili in meni povedali, hudiči! Po zobeh nositi mene in hišo mojo, to baš zna vsaka baba. Ali ste vi možje ? Pa samo da vem! Videli bomo, kdo bo greben nosil, ali mi stari ali mlada semena! — Daj vina!"
Krčmar in kmetje so razumeli Antonovo jezo porabiti. Vedoč, da nocoj vse plača, pili so, kolikor je kateri mogel. Nekateri so se mu izkušali prikupiti s tem, da so mu bolj na drobno razpovedovali, kako se govori o tej stvari; drugi so ga tolažili ter zabi-čevali mu, da hčere ne sme kaznovati, nego naj jo kar najhitreje more, možu da, in tako bo vse pri kraji.
Pozno po noči je uže bilo, ko Anton plača, ukaže napreči, dobi hlapca pri krčmarji, da bi šel na Štefanovem mestu z družim, zdaj praznim vozom, in zapodi proti domu.
— 62 —
Kmetje okrog njega so se ga bili vsi nalezli. Samo on se nocoj ni mogel popolnoma opijaniti, četudi se je hotel. Grizlo in jelo ga je znotraj, in nedolžni konji, ki so morali v največjem diru teči proti domu, čutili so gospodarjevo jezo, ter niso mogli uteči njegovemu biču.
XV.
že se je Anton svoji hiši bližal in videl je, da imajo še luč spodaj v družinski stanici. Da bi tako pozno še svetili, ni bilo navada. Njega sicer niso pričakavali.
„Baš prav!" misli Anton, in z voza skočivši glasno potrka na vrata. Mali hlapec pride iz hleva in razpreza konje. Sama mati Smrekarica pride vrata odpirat. Opravljena je popolnoma, sveča, ki jo v roci drži, kaže objokan obraz; moža ne pozdravi z nobeno besedo, tiho mu sveti po veži v stanico. Tam dene svečo na mizo, molče postavi tja mrzlo večerjo z vrha peči in sede v kot na klop. Kaj in kako je mož nocoj zvedel, to ve uže tudi ona. Eden sosedov je bil iz one krčme prišel pred Smrekarjem v vas in ženi to novico prinesel.
Anton vrže jezno kožuh, ki ga je na vozu imel, na posteljo, postavi bič ob steni, klobuk obesi na klin — pa tudi ne govori ničesa, ne sede k večerji kakor sicer, ne pogleda nekovega denarja, ki na mizi leži,
— 64 —
nego jame po hiši gori in doli hoditi, in po strani pogleduje ženo, ki čaka v strahu, kaj bo.
„Biljak je prinesel vrniti denar, ki si mu ga bil posodil. Spravi ga z mize," reče Smrekarica s tihim, plahim glasom.
Anton poseže po mizi, pograbi papirnati denar in ga vrže po tleh.
»Kje je Franica!"
Žena se zgane; to vprašanje je bilo tako ostro, kakor ga je pričakovala.
»Franica spi," odgovori mati. »Ponjo pojdi!" »Nocoj ne."
»Jaz pravim, da hočem še nocoj govoriti ž njo, zdaj-Ie precej. Pojdi!"
Žena pokrije z opasanim belim zastorom obličje in začne jokati.
»Tudi ti nečeš več slišati! Kaj, ko bi se ti kaj na starost prigodilo!" reče Anton ter po strani pogleda po biči. Takoj poprime svečo in gre trdo sto-paje iz izbe, po veži v stanico, kjer je navadno hči spala.
Mati, ki je morala najbolj vedeti, da je nocoj ni tam, nego da je pred očetovo jezo skrita v gorenji sobici, ni se premeknila z mesta. Mož pride nazaj, stopi s svečo pred ženo. Ona je vedela, kaj to molčeče vprašanje |Wmenja.
»Anton!" — reče žena jokaje — »jaz sem te še malo prosila vsa leta, kar živiva vkupe. Za Boga te prosim, pomiri in premagaj se nocoj, ker si jezen. Lezi, jutri boš govoril ž njo — tepsti je ne smeš!"
»Tedaj ti veš, kaj mi je! Ti si vedela poprej! Ti si jej pomagala pečati se z onim . . . ."
»Bog, ki me bo sodil, ve, da mi ni bilo znano, če ima Franica kak zmenek ž njim."
Anton postavi svečo zopet na mizo in začne, roke na hrbtu držeč ter predse na pol v tla obrnen, gori in doli hoditi. Žena se oddahne.
»Vsak berač naj mi pride in mi v zobe pove, da se bo ženil v mojo hišo. Kaj mi je bilo, da mu nisem čeljusti raztolkel! čakaj, dete, jaz te naučim, kdo je gospodar, koga je treba vprašati, predno se kaj govori."
»Tepsti je ne smeš!" žena plašno izpregovori.
»Če ne bo taka, kakor jaz hočem, raztepem tri palice na njej. Saj veš, da je nisem še nikoli. Naj bo kakor gre; naj ve, kdo je njen oče!"
»Ti si bil tudi mlad."
»Bil; pa svojemu očetu sem še denes hvaležen, da sem moral delati po njegovi volji. — Ali je to lepo, da ljudje mene in tebe po zobeh nosijo zaradi njene neumnosti? Ali je bilo treba tega, da me je bilo denes sram mej ljudmi, da nisem vedel kaj reči, zaradi nje? In, ali veš, kaj lehko iz tega pride, kaj ?"
»Kaj si boš to —" žena prestriže možu besedo.
— 66 —
„Če jo hočeš prvemu beraču v torbo dati, daj jo, kadar uže mene več ne bo. Dokler bo pa moj mazinee gibal, bosta obe plesali, kakor bom jaz godel, veš!"
Rekši začne Smrekar pobirati denar, ki ga je bil prej v svoji jezi vrgel po tleh.
„Le pojdi spat!" ukaže čez nekaj časa ženi. „Ce si jo nocoj skrila, naj ti bo. A jutri zjutraj jo hočem imeti predse. Potlej uže naredimo, da bo vsej tej stvari hitro konec."
Kmalu potem je v Smrekarjevi hiši luč ugasnila. Mirno je spalo po vasi vse, le mati in hči, kateri je vse blagorovalo, da sta srečni, nista mogli zatisniti očij. Grenko pričakovanje druzega jutra je težilo obema srce: edna se je tresla in bala očetove jeze, drugi ni spati dala materina ljubezen in moževa ostrost.
XYI.
mrekar je bil -vajen zgodaj vstajati. Vzbudil se
je zjutraj ob isti uri, če je šel spat ob devetih
' ' ali po polu noči, če je legel popolnoma trezev in spočit, ali če malo vinsk in utrujen. Po njem so se morali vsi drugi ravnati, razven matere Smrekarice, katera je smela svoj spanec za pol ure podaljšati, ako se jej je zljubilo, pa samo, odkar je bila hči Franica toliko dorastla, da je imela vse gospodinjstvo tako v rokah, kakor ona sama.
Tudi jutro po tem večeru je bil Anton vstal ob svoji uri, zajuterkoval po stari navadi malo brinovca in šel iz hiše v hlev h konjem pogledat, če imajo krme, če so v snagi itd. Po veži^redoč je videl svojo hčer v kuhinji, pogledal jo, pa tiho mimo nje šel. Nazaj prišedši je celo v kuhinjo stopil, iz velicega ognja, pri katerem je Franica kosilo kuhala, žareč ogel za pipo vzel, ter molče zopet odšel, tako da si je mati, ki je ravno iz hiše stopila, mislila: ne bo take sile ne!
— 68 —
Mati je bila uže namenjena, hčeri očitati in izpovedati jo, da se je tako zelo mogla spozabiti ter neumno ljubezen z Brašnarjevim Štefanom začeti. Pa ko je videla bledi hčerin obraz in sled prečute noči in solz, prestrašila se je in je prav ljubeznivo govorila ž njo o vsakdanjih kuhinjskih in gospodinjskih rečeh.
O polu osmih je bilo kosilo. Mati si je posebe kuhala kavo; oče in hči sta navadno rajša kosila krepke jedi z družino. Denes hčere ni bilo pri mizi.
„Kje je Franica?" vpraša oče.
Mati poveS, da je zunaj, da ne more jesti.
„K mizi se pride k molitvi, naj se je ali ne je," -odgovori Smrekar jezno, in takoj potem Franica pride. Mej kosilom, katerega je hči prav malo in prav posiljeno pokušala, ni oče govcril ničesa.
Ko je bilo dokončano, vsak hlapcev, naredivši pol križa, razmršene lase malo s prsti popravi in klobuk nasadi, a dekle pobere žlice, sklede in kar je bilo na mizi. Potem reče Smrekar: „Le pojdite na delo!" Obrnen k Franici, izpregovori: „Ti tukaj ostani!"
Sama sta bila v hiši. Oče zaklene duri od znotraj. Hči sedi na klopi, bleda, s povešenimi očmi, z rokama mrtvo v naročaj spuščenima, kakor kip od belega kamena. Oče s prekrižanima lokama stopi na sredo hiše in reče:
„Semkaj predme stopi!"
— 69 —
Franica vstane in stopi predenj, povzdigne proseče oči k očetu, pa videč, da je njegov pogled oster, strog in jezen, povesi jih takoj. „ Poklekni!"
Deklica pade na kolena ter se spusti v glasan jok. „Kdo sem jaz?" Smrekar mora svoje vprašanje ponoviti, predno hči jokaje s slabim glasom odgovori: „Moj oče."
„M6!i mi deset božjih zapovedij!"
Hči začne božje zapovedi praviti, ali pride komaj do druge in dalje ne more, beseda jej zastaja v grlu. Oče menda to vidi in reče:
„Kaj uči četrta zapoved?"
„Spoštuj očeta in mater ..."
»Prav ... Da boš dolgo živela in da se ti bo dobro godilo na zemlji. — Ali ti mene spoštuješ?"
„ Spoštujem."
„In me slepiš! Jaz menim, da si dobra, pametna hči, a ti za menoj na tiboma zveze sklepaš z beračem, s sinom tacega človeka, ki veš, da ga jaz videti ne morem. Kaj je to? Kaj bo iz tega! Druzega nima nego sam sebe in svoj prazni žep, pa se ti meniš ž njim? Kaj imaš ž njim?"
»Pregrešnega nisem imela nikdar nič ž njim," odgovori dekle.
»Kaj ? Pregrešnega n;č! Deklina, ko bi to tvoj oče slišal ali mislil, potlej bi drugače govoril s teboj.
— 70 —
Pregrešnega! Potlej pa pojdi, kakor je svet dolg in širok, očeta in matere iskat, v tej hiši bi ga ne imela več, ako bi to, še to prišlo! Veš, kaj govorim?" Deklica hoče s tal vstati.
„KJeči!" — zagrmi oče. — »Obljubi mi, da se ne boš od denes, od te ure več pečala ž njim, da ž njim tudi govorila ne boš!"
Hči se hoče okleniti očetovih kolen, ali on odstopi in reče:
»Obljubi!«
»Obetam," izpregovori ona.
»Vidiš, kaj tukaj na steni visi?" — reče on, kaže na puško, ki je bila nad posteljo obešena. — „Rajši ga ustrelim, nego da bi ... . uže veš, kaj mislim. Zahvali se materi svoji, da te sinoči nisem dobil, sicer ..."
Rekši se mož obrne proti durim in izide.
XVII.
opoludne je Smrekar kakor brez namena stal na konci svoje hiše pod oknom tiste izbice, v kateri je njegova hči spavala. rPojdi sem, stara," migne svoji ženi, ki je baš prišla iz kašče.
»Kaj je?" vpraša mati Smrekarica. »Vidiš!"  pokaže mož s prstom na tla ob zidu. »Jaz ničesa ne vidim," odgovori mati. »Ne? Menda si slepa. Tla so tod razhojena, odpadki od zida so razdrobljeni s stopinjo. Zid na robu okna je tudi zamazan. To je sled. Po noči se je hodil pogovarjat ž njo. Da bi ga bil jaz edenkrat dobil! Od denes ne sme dekle več tukaj spati.   Zgoraj jej postilaj."
Žena pokima in zamišljena odide v vežo.
Odšle sta pazila oče in mati na hčer. Ves dan je morala biti pri domu. Oče je hodil menj po trgov-stvu nego poprej, in kadar je moral kam iti, ni pozabil pred odhodom ženi zabičiti, naj bo pazna in naj ima povsod oči.
— 72 —
Deklica je tiho opravljala vsakdanja dela. Stregla je materi in očetu z večjo skrbljivostjo nego poprej, a govorila je malo in vesela ni bila nikdar. Z obraza jej je od dne do dne bolj ginila cvetoča, zdravje in mladost oznanujoča barva, žalost je bila razlita po njenem obličji.
Mati je poznala črva, ki jo gloje, in v srce se jej je smililo dete. S to in ono malo rečjo jo je iz-kušala razveseliti, molila zanjo in jokala se, kadar je bila sama. Časih se jej je mož zdel preoster, a časih bi bila ženica vso bolečino, ki se je iz hčere v njeno materino srce stakala, izlila v jezo do — Štefana, ki je bil po njenih mislih edin kriv, da ni bilo v njeni hiši — ne mirii, miru, praznote, tišin3 je bilo še preveč — tistega veselo-pokojnega stanja, ki je kraljevalo dosle vedno na Smrekarjevem domu.
Neko nedeljo popoludne, ko so bili šli vsi v cerkev k nauku, in Smrekarica sama doma pri oknu sedela ter bukve vseh svetnikov in svetnic v roci držala, videla je Štefana mimo okna. iti. Hitro ga pokliče v hišo.
Ko je pred njo stal, začne ga žena oštevati in zmerjati, da more biti tako hudoben in brez pameti in premisleka zdražbo delati v družini, pa nevednemu dekletu, ki ga ne more nikdar dobiti v zakon, z nepremišljeno ljubeznijo srce težiti.
Dokler se mati Smrekerica huduje, ne odgovarja Štefan ničesa. Sedi na klopi, in z edno, v ogel mize
— 73 —
1
nprto roko glavo podslanja. Ko se žena umiri, izpre-govori on:
»Res je, mati, nepremišljena je ta ljubezen. Jaz isem mislil, kaj bo iz tega, niti da bi kaj bilo, niti aj bi utegnilo biti, nego ..."
»Iz glave si jo moraš izbiti, pa je. On je rekel, a te ustreli, če boš hodil še za njo."
»To me ne straši, mati; meni bi ne bila velika izguba, • če me zdaj ustreli ta ali ta. Tudi mi ne more nihče na svetu ukazati, da bi si jo iz glave izbil. Pozabiti je ne bom mogel, dokler bom živ. Tega vender ne rečem, da se ne bi s poti umeknil, daleč strani; a ne zaradi očeta in sveta, temveč njej na ljubav. Vi ne veste in nihče ne ve, kaj sem trpel te dni, ko sem slišal, da jej je hudo, in da sem jaz kriv tega."
Smrekarica je videla, da je Štefan težko solzo v očesi zatiral. To jo je precej omečilo in dejala je: »Saj jaz ti ne rečem nič. Znam te, da si priden fant. Bog ve, kako bi bilo, ako bi šlo pri naši hiši po moje. Ali to sam vidiš, da k nam ne moreš priti, saj znaš našega očeta. Jaz le ne vem, kako si mogel tako neumen biti, da si mu celo sam kaj tacega pripovedoval ter vprašal ga, kar bi ti bila jaz bolj zlepa povedala! Glej, koliko sitnosti in nesreče bi se bilo odvrnilo. — Iz glave si pa lehko vse izbiješ, ako hočeš. Na svetu človek vse pozabi, samo greha ne lehko. Le pameten bodi in sosedje bomo, prijatelji mej sebojj kakor do zdaj."
— 74 —
»Zmerom. Do denes mi niste žal besede rekli. Bolelo me je poprej, ko ste mi toliko hudega očitali, a zdaj sem vesel, ker vidim, da ste dobri. — Jaz ne morem in se ne upam misliti, kako se mi ta reč izteče ..."
»Tako se izteče, kakor se mora."
»Časih sem želel, da bi tega Vašega bogastva ne bilo nič, časih sem dejal, da bi se Franica le drugam ne možila, naj jo jaz dobim ali ne, časib pa me popade, da menim: ni mogoče in ne sme biti, da bi jo kateri drug dobil. Tako mi vre po glavi, vem kaj hočem in ne vem."
„To ni prav; vsega tega ni treba misliti! Kako drugo si izberi, saj jih je dosti, ki te rade in lebko vzemo.a
»Ljudje govore" — reče Štefan dalje — »da jaz Vaše Franice iščem samo zaradi denarja, ki ga bo imela. To je res, denar je lepa reč na svetu, jaz bi se ga ne branil, kakor se ga nobeden človek ne brani; ali smem povedati Vam, mati, in vsem ljudem , če tudi neče nihče verjeti, jaz bi Vašo Franico vzel, ako bi jej tudi moral kupiti vse, v kar se pred poroko obleče."
»Le po umu delaj in ne sezaj tjakaj, od koder ne dosežeš ničesa. — Zdaj pojdi, ljudje bodo iz cerkve šli; nečem, da bi kdo vedel, da sem govorila s teboj."
XVIII.
j|o se materino upanje, da bo s časom hči zopet vesela in živahna, od dne do dne ni hotelo izpolniti, jame žene skrbeti, da ne bi deklica zbolela. Vse prijazno prigovarjanje ni pomagalo. Razodene tedaj možu svoje skrbi.
„Le počakaj, zdravilo se uže napravlja. Jaz vidim in vem, kaj manjka dekletu, zato sem uže skrbel, da bo naglo konec vsem njenim težavam," reče Smrekar. „Kaj misliš?" vpraša žena. »Moža jej dobiti. Vse je navedeno. V nedeljo pridejo snubit, hitro udarimo v roke in vse bode pri kraji."
• »Za križ božji! ne, le zdaj ne!" preplaši se mati. »Zdaj, baš zdaj!"
»Bog pomagaj! Ti si časih kakor voda! Ne da bi premislil in počakal, rineš svojeglavno dalje in se ne daš ..."
»Nu, kaj bi pa rada? kaj? ti, ki si modrejša od mene!" vpraša Smrekar malo razdražen.
»Dekle naj malo pozabi, kar je bilo, potlej .
6^
— 76 —
»To uže pozabi. Jaz sem s Pogreznikom govoril, obljubil sem, besede ne snem, če se vsi na glavo postavite. Tako je!"
Žena previdi, da so vsi ugovori bob ob steno-metan in umolkne. Ali skrbi se ne more otresti, da bi se utegnila ta prenagla ženitev čudno raziti.
V nedeljo popoludne pridejo trije možje v plaščih,, znamenje, da so snubači, in sedejo pri Smrekarjevih okrog mize. Bil je Pogreznikov Peter, njegov oče in strijc. Domačin jim prinese vina, kruha in suhega mesa na mizo, ter govori nekaj navadnih rečij o lepem vremeni itd. ž njimi. Videč, da se Franica ne pokaže v hišo, stopi ven.
Mati je bila v kuhinji, a deklica je stala na pragu. Na kamenen pokončnik naslonena je zrla na videz brez vseh mislij preko polja.
»Gostje so v hiši, d«k!e!" reče oče. »Ni spodobno, da tukaj stojiš. Pridi notri. Ali se hočeš morda malo čedneje obleči? Pojdi gori v svojo kamro, in naglo naredi. Ali boš?"
Oče je govoril prijazno in nekako mehko, bči se ni mogla ustavljati, pokimala je in šla gori po stopnicah.
Prišedši v sobo počasi odpre predel svetlo olikane omare. Oblek je bilo tu na izbiranje, drazih in prostejših, za velike in male praznike. Časih jih je bila vesela, a denes je oko mrtvo o vsej tej lepoti; ne izbira, niti ne ve, kaj hoče.   Pusti omaro odprto
— 77 —
in sede na stol. Kakor trudna položi križem roki na koleni ter gleda v steno, kjer visi podoba žalostne Matere božje.
Gori po stopnicah se zaslišijo trdi koraki — oče v sobico stopi. Franica vstane. Približa se jej in jo prime za roko.
»Saj veš, Franicka," začne Smrekar, »da te nisem še nikdar napak učil, nikdar ti še ne ukazal ničesa, kar bi ne bilo prav. Vselej si rada slušala, slu-šaj me še denes. Glej, midva z materjo te imava rada, rajši nego vse drugo na svetu, in storila sva ti, kar si želela, pa ti bova še. Ali naju imaš tudi ti toliko rada, da nama denes storiš veselje?"
Tako Smrekar še nikdar ni s svojo hčerjo govoril. Kaj znači: rad imeti, ljubiti, to je menda mož pač v srci imel, a na jeziku tega ni nosil. Ta novi glas je hčer čudno genil. Prvič, kar je bila odrastla, oklenila seje zdaj očetovega vratu, in položivši mu glavo na prsi začela jokati. Oče Smrekar jo je tako nerodno za ramo prijel, da se bas ni vedelo, ali jo hoče na lahko odriniti od sebe ali k sebi pritisniti.
»Nu, kaj to? Cemii to? Jokati ni treba! Sile ti ni in ti ne bo, če Bog hoče. Pogreznikov Peter je zdelaj, ženit se je prišel k tebi, kakor veš. Jaz sem te obljubil, ker sem vedel, da me rada slušaš. Obriši solze pa doli pridi in vesela bodi. Saj potrdiš, kar sem jaz obljubil?"
Deklica ne odgovori ničesa.
— 78 —
»Ne bodi neumna ter ne jokaj. Mati je tudi jokala, ko smo šli k poroki; pa je vprašaj, če se jej je kedaj hudo godilo? Človek ne sme biti tako mehak. Pametna bodi in poslušaj nas, ki smo stari in vemo. kaj je prav. Silim te baš ne, v mesnico te ne vlečem; a tega menda ne storiš, da bi tvoj oče na sramoti ostal in besedo oporekel! — Dovolj čedno si opravljena, niti se ne treba preoblačiti. Le takoj pridi doli. Stori mi po volji in verjemi, da se ne boš nikoli ke-sala. Ustavljati se ne smeš."
Oče se obrne in duri za seboj  na pol odprte
pusti.
Kmalu za njim s tiho stopinjo pride mati. Žena ima resen obraz, pa hčeri se zdi, da je po nagubanem lici pod očmi sled solz.
»Kaj si res taka, da ne pojdeš v hišo? Saj ne greš v pekel! Bodi z ljudmi, govori ž njimi, ker oče tako hoče, reci uže, kar hočeš!" nagovarja mati.
„Precej grem," odgovori hči.
„Ta-le rdeča ruta ti dobro pristoji. Deni jo za vrat." Dekle mater molče sluša in se opravi vse po-njenem nasvetu. Potlej gre ž njo vred po stopnicah doli in v hišo.
»Franica, pojdi pit," pokliče ženin Pogreznikov Peter, in jej moli kupo. Deklica prime kozarec in pomoči ustna ter odstavi svojemu namenjenemu ženinu.
»Bolj ga potegni, bolj —" reče Petrov strijc, »saj nima kostij 1 Vino ti da bolj rdeče lice in veselo
— 79 —
srce. Pa semkaj k Petru sedi, da rečemo katero modro ali pa dve."
Dekle sede k Petru ter začne na videz vesel pogovor ž njim, utikaje se tudi v pomenke, katere sta starejša moža imela z očetom.
Po dolzih ovinkih so prišli do Jenitve. Ko so se možje na kratko razgovorih, reče strijc Franici:
»Ni potoka brez vode, ni poroke brez žene; a kaj naša lepa nevesta poreče? Ali prikima?"
Zdaj je bilo čas odgovoriti. Njene oči se srečajo z ostrim očetovim pogledom, beseda, ki bi imela ženinu vse namere podreti, ostane jej v grlu.
»To sva se uže midva zmenila. Pridni otroci vse potrde, kar očetje ukreno," odgovori Smrekar za svojo hčer.
Potem so se jeli meniti, kedaj se bo ženitovanj-sko pismo delalo, in druge potrebne reči. Franica je nekaj časa molče sedela, a potem naglo vstala in odšla. Oče Smrekar je nejevoljen pogledal za njo, in da bi jo pred gostmi in snubači opravičil zaradi čudnega obnašanja, reče: »Dekle je zdaj nekoliko dnij slabega zdravja."
XIX.
ri  dni pozneje mati Smrekarica jokaje reče možu:   »Moj  Bog, ti si kakor voda! Vse ob ednem bi rad.  Boš videl, da se to srečno ne izteče. Franica zdaj uže nič ne govori."
»E, kaj, pa bo uže spet govorila, uže; nič se ne boj, saj je ženska in materina hči. Prav je, da zdaj menj govori. Kadar jej začno zobje izpadati, potlej bo klepetala po noči in po dnevi, kakor vse ve babnice."
„Kako se moreš šaliti s tem! Mene tako srce boli in vest mi očita, da bo ta zakon vender prisiljen. Ti si jo prisilil."
»Kaj nisi tudi ti privolila?" »Jaz nikoli ne. Samo zaradi tebe in tvoje trmoglavosti jej prigovarjam. Pa jej ne mislim nič več; jaz ne morem videti, kaj trpi."
»Nič ne bo hudega, nič. Jaz vem, da je tako vse prav. Ko bi bilo po tvoje, ne bil bi nobene reči začel. Kar sem se še kedaj večjega polotil, vselej si mi iz po-četka branila, potlej, ko si videla, da se je dobro izšlo, potlej si molčala. Bog je uže vedel, zakaj ni babam
— 81 —
hlač dal: srčnosti nimate nobene, vsako reč se bojite prijeti. Le molči! Jutri pojdemo pismo delat."
Drugo jutro sta bila dva konja v najlepši voz vprežena, in Smrekarjev brat je bil prišel v pražnji obleki, da bi za moža in za pričo pomagal pri belež-niku pogodbe v ženitovanjsko pismo postavljati.
Ob tej poslednji uri se je Franica jela očetu ustavljati. Ni je bilo zlepa pripraviti, da bi se oblekla in šla z očetom v pisarnico.
A zdaj se oče razsrdi in reče: »Moraš! Ljudij ne bomo za nos vodili. Ne vprašam te, če hočeš ali nečeš. Jaz bom videl, če boš slušala ali ne! Pokažem ti, kaj je pokorščina!"
Mati Smrekarica se je zbala te moževe jeze, hitro prijela hčer, kakor v svojo zaslombo, pod pa-zuho in dejala: »Saj bo, saj pojde!"
Po mnogih materinih prošnjah se je Franica naposled oblekla ter k očetu in strijcu sedla na voz.
V pisarnici pri beležniku so možje ugibali, koliko in kako bi si ženin in nevesta imovino zaženila, kako bi otroci iz tega zakona nasledovali, in česar je še treba. Franičin strijc je večkrat neveste vprašal: »Ali ti je tako po volji?" A ona je bila nekako mrtva; poslušala je, kaj govore in kaj zapisujejo, pa slišala ni nobene reči do dobrega. »Naredite, kakor hočete!" to je bilo vse, kar je bilo izpraviti iz nje ves čas.
Ko je bilo pisanje in pogajanje dokončano, treba jo je bilo zopet siliti, da je podpisala. Tako dolgo ni
— 82 —
hotela prijeti za pero, dokler je ni oče skrivaj pomenljivo sunil in pogledal z ostrim očesom.
Ubogi Pogreznikov Peter, ki se je pogumno pod-križal na ženitovanjsko pismo, bil je uže po navadi malo neroden v vedenji in v govoru; ali denes, ko se mu je največja želja jela izpolnjevati, težilo mu je še nekaj posebnega jezik in srce, ko je videl svojo nevesto tako brez vsega veselja, pobito, kakor bi je vse nič ne brigalo. Želel si je siromak, da bi bil namesto v ženitovanji rajši doma za pečjo, ali da bi vsaj to pusto pripravljanje in pomenkovanje uže minilo.
XX.
ranica in Peter sta bila v cerkvi uže dvakrat oklicana in ženitovanje se je bližalo.
Tedaj je Smrekar posebno gledal, da ni Franica šla nikamor, kjer bi bila mogla s Štefanom govoriti. Tudi je bil mož zadovoljen, ker je videl, da se Štefan ne prizadeva k hiši prihajati, da se še celo umiče. Morda je sam razvidel svojo nespamet, tako je mislil Smrekar.
Franica se o svoji ženitvi ni zmenila z nikomur. Ce je kdo kaj izpraševal o tej stvari, šla je najrajša takoj od njega. Deklam in drugim je o prvi opomnji jezno ukazala, naj molče.
Bilo je precej mrzlo megleno jutro, ko je Franica z dvema deklama na studenci prala. Dokon-čavši delo dene kebelj na glavo, pusti dekli še pri pe-rilih ter ide proti domu.
Pot od studenca do doma je držal skozi maj-heno hosto mladih gabrov.
Bodisi, da se je bala pasti na pomrzlem uglajenem poti, ali da je bila vase utopljena, gledala je predse v tla in stopala zelo počasno.
— 84 —
Naglo jo nekdo za komolec prime. Kakor lehka groza jo prešine, in hitro z edno roko poprime kebelj, da ne bi z glave padel, in ozrši se vidi Štefana pred seboj.
»Kaj niti soseda nisva več, da greš tako mimo mene, kakor bi bil iz devete dežele in bi se ne bila še nikdar videla?"
To Štefanovo vprašanje je bilo govorjeno z nekim tožnim, pa vender ostrim, očitajočim glasom. Deklica menda ne ve kaj odgovoriti, a obrne se v trenutku, kar žila dvakrat trene, pogleda s solznim očesom mladeniča in reče:
„Saj vel . . . . "
»Vse vem, da bo svatovanje. Vsaj povabila me boš, ne? Ali pa sam pridem, sam. Edenkrat zapleševa tako, da bo vse gledalo, tako kakor se o tisti Reziki bere in o povodnjem moži. Kaj ne?"
Ta misel je bila mladeniču menda zadnje veselje, kajti z ognjenimi očmi se pripogue k njej, da bi jej videl v lice.
»In ko odpleševa," pravi dalje ter oko mu zatem ni, »potem naposled zaiičemo na vasi, saj je svet širok in dolg. — GJej! (o teh besedah stisne Franici roko, da jo zaboli) to še ni najhuje, da te jaz ne do-bodem. Jaz mislim, da bi bil vesel, ko bi le vsak drugi dan mogel govoriti s teboj. A tega ne bom mogel videti — vem, da je greh, pa jaz si ne morem pomagati — da te bo drug imel."
— 85 —
„Ne bo me imel, on ne, drag ne....."
„Kaj? kaj?"
A hitro Štefanu veselo upanje, ki se mu je po tem dekličinem odgovoru zasvetilo, izpodrine druga temna misel, in pozabeljši sam sebe s strahom pravi: „Ne, ne! — Povedi, kaj ti je na mislih? Menda, vender ne . . . ."
Pevajoč žensk glas se začuje zelo blizu izmej grmovja, in preplašena izpuli Franica Štefanu roko iz roke.
„Beži, da naju ne bi videli! Morda bova še govorila," reče dekle.
XXI.
IjpSšE^friprave za svatovščino pri Smrekarjevem An-ffsScl *onu 80 ^e končane. Franica je hodila ves LE«a^l 2as tin0i nekako za vse neobčutljiva, okrog hiše, kakor bi se vse, kar se dela, pripravlja, govori in godi, nje ni najmenj ne dostajalo. Ljudje so mej seboj z glavo zmajevali, oče je dejal, da se je hči udala, da bo zopet kmalu vesela, mati pak se je spominjala, da je bilo tudi njej pred poroko grozno težko pri srci in se je vender pozneje vse na dobro obrnilo, in tako se je starka tolažila, če tudi se jej je hči v srce smilila in je prav pogosto jezično govorila s hčerjo o tej in oni stvari, da bi jo na druge misli obrnila.
In prišel je naposled določeni dan. Bil je malo oblačen, žalosten jesensk dan. Solnce se je sicer videlo na prepreženem obnebji, ali žarki niso bili tisti, kakor o zorenji rumene pšenice. Hladna burja je brila Čez vaške vrte in poslednje hruške z drevja tresla; drdraje je hreščal majhen klepetec na najvišji jablani Smrekarjevega vrta, počasneje in z debelim basom
— 87 —
-pak mu je pri trka v al večji klepetec na lesniki pred Brašnarjevo hišo.
Pa Štefan ta dan ni klepetcev poslušal, ni delal — da niti ni hotel gledat iti svatov, ki so se pred Smrekarjevo vežo zbirali in vozove zasedali, da se k farni cerkvi odpeljo k poroki.
Pipo, iz katere je kadil, vrže na tla, prekorači vrt, podere plot in gre dalje ven iz vasi. Kam gre, sam ne ve.
Nad vasjo je bila hosta. Borovje in raznovrstno pritlikavo grmičje je tam rastlo. Resa je bila poko-šena, tla gladka, in Štefan, ki je preko hoste koračil, z rokama na hrbtu in s pogledom v tla obrnenim, gotovo ni gledal, kje bi se za steljo kosilo ali grabilo.
Leže čez nekaj hoda na tla, in dene komolca za vzglavje. Zre v nebo, edenkrat poškrtne z zobmi, trikrat se prevali in popravi, a naposled spozna, da ležišče in leža ni prida, ter skoči po konci.
„Kaj delaš, Štefan? I, kaj ne greš svatovat?" vpraša ga stara nagubana ženica, ki je imela s trto povezano butaro suhih drv na glavi.
Štefan jej ne odgovori ničesa. Ali kakor stisne pesti in kakor starko pogleda, bilo je videti, da bi jo najrajši zadušil, zadavil za vselej.
A vender mu starka nikdar ni bila nič zalega storila. Ženica se ga menda zboji, kajti hitro za grm zavije in odide.
Štefan se nasloni na staro brezo in gleda za babo. Kmalu je ni bilo videti ni slišati. Začul pak se je od daleč iz doline mili glas zvona farne cerkve. Mežnar vabi k sveti maši, po sveti maši bode poroka Smrekarjeve Franice.
XXII.
|koIi farne cerkve je pokopališče. Po grobeh zelena trava raste in naznanja, da je v mali ^ fari samo malo mrličev. Redki leseni križi spominjajo pozabljivosti tega sveta, ali morda, da tukajšnji ljudje stavljajo svojim dragim mrtvecem spomenike samo v srci, ne na grobeh.
Pred cerkvenimi vrati tik uhoda na pokopališče razteza stara, uže črvojednasta lipa svoje veje, kar jih ni poslednjo pomlad žalostno usehnilo, ter jih mežnar ni oklestil. Pod lipo stoje svatje in čakajo duhovnega pastirja, čestitljivega sivca, ki je pol fare krstil in poročil in poznal starost in mladost čede svoje vse vpreko.
»Uže gredo!" reče eden svatov, ki se je čez zid stezal.
„Fajmošter? Prav je," odgovori ženinov oče.
Franica je bila davi s svojo tovarišico še precej zgovorna, da-si v lice bledejša nego kedaj.
— 90 —
Ko vidi fajmoštra po kamenenih stopnicah proti pokopališču stopati, zardi se, zažari se jej oko in obrne se v stran.
»Kam greš?" vprašata dve ženi.
»Hitro pridi, da te ne bodo čakali," reče druga.
Franica izgine za cerkvijo. Vsi menijo, da je za trenutek odšla, pa da se povrne in obstopijo fajmoštra, kateri nekaj besedij s svati izpregovori in potem odide v cerkev, da bi se za maševanje pripravil.
Trenutek mine, mine drugi, Franice ni bilo nazaj.
Dve ženi, sorodnici Smrekarjevim, gresta za cerkev za njo, priganjat jo, naj hitro pride. Tam je drugi stranski izhod iz pokopališča. Vseh treh ni bilo nazaj.
Ministrant požvenketa, orgije zapojo, maša se ima začeti, neveste ni, žen ni! — »Kaj je to?" reče to-varišiea, in še ona hoče pogledati, kaj opravljajo tako dolgo za cerkvijo.
V tem hipu prideta oni dve nazaj.
»Nikoli nikjer je ni!" rečeta preplašeni in prestrašeni obe z ednim glasom.
»Jezus! kaj je?" vzkliknejo vse ženske.
Franičine matere ni bilo onda. Ostala je bila doma in pripravljala za svatovščino, ter jokala, menda sama ni vedela zakaj.
Oče Smrekar je bil tam. Prebledel je, ko je slišal, da hčere ni, ustni stisnil, klobuk na oči po-meknil, in šel — iskat. Sli so malo ne vsi, ogledali povsod, klicali, in ljudje, ki so se bili na pokopališči,
- 91 -
jn v cerkvi zbrali, da bi pri poroki zijali, prišli so tudi, ter pomagali iskat daleč okrog in blizu, nekateri to in ono pristavljaje.
Maša se je brala, a svatje so bili vsi zunaj, tudi drugih ljudij nihče ni mislil, da bi molit šel; da, še iz cerkve so vreli. Naposled je ostalo samo nekaj starih gluhih bab.
Neveste ni bilo nikoli nikjer najti ni doklicati.
»Domov je šla, domov!" Tako so ljudje obsodili, in tako je tudi oče Smrekar verjel.
Mož ni nobenega človeka pogledal. Sram ga je bilo in jeza ga je trla, da so ga barve spremetale. V krčmi, kjer so bili pustili vozove, napregel je naglo in sam se v diru domov peljal. Kako bi hčer kaznoval, kako bi jo tepel, tega niti misliti ni mogel, vse je vrelo v njem.
Drugi svatje so nekaj časa zmajevali, sešli se potem v krčmi, napili se, kleli, smijali se in šale zbijali, da take poroke še niso nikoli učakali.
Celo Pogreznikov Peter se je napil in naposled vesel bil, da je s staro svojo teto plesal ter s petama ob tla tolkel.
7*
XXIII.
orna Smrekar ne najde hčere. Misli si, pred no solnce zajde, sama pride, in kaj potem! Kako bi bilo oprati to sramčto! Pol imenja, -vse imenje! pa te sramote ne, tega ne, o čemer bodo treh far ljudje več let govorili.
Mati Smrekarica je okoli hiše letala in jokala na ves glas, ko je to slišala. Mislila si je, da hčere ne bode nikdar več videla, bala se je, da si je morebiti sama kaj zalega storila, da je pobegnila, Bog ve kam, in vse sosede, ki so se zgrinjale, niso je mogle uto-lažiti.
„K rodbi je kam šla!" tako so se žene naposled pogovarjale, ko je nikakor ni bilo domov. Smre-karici se je to verjetno zdelo, in potolažila se je malo. Kjer je koli vedela za kako sorodno in znano hišo v obližji in daljavi, povsod je razposlala ljudi, ednega tja, ednega sem , da bi pozvedel, ali je Franica tam. Vsacega je dobro plačala, vsacega je za Boga prosila, naj leti, naj brž pridirja nazaj.
— 93 —
Iz bližnjih krajev je kmalu od vseh strauij prišlo poročilo, da je ni nikjer. Neki star mož jo je videl pol ure od cerkve; potem ni živ človek več povedal, da bi jo bil videl.
Naposled so se vrnili vsi posli, nekateri uže po noči, nobeden pa ni prinesel glasu, kakeršen bi bil ustregel.
Smrekarjeva hiša je bila dva dni kraj nesreče in žalosti. Kaj je pomagalo bogastvo, kaj denar! Edinega otroka ni bilo.
Smrekar je bil prvi dan ves divji in jezen zaradi sramote, katero mu je hči pred svetom naredila, ker je za trdno mislil, da se je samo kam odtegnila, pa da zopet pride, potem je bil tih, klavern, ni go-goril, ni kadil iz pipe, ni jedel. Na obličji se mu je bralo, da trpi on toliko, kolikor mati, četudi ne joka.
Štefan, ki se je ljudem odtezal, zvedel je še le drugi dan, kaj se je zgodilo. Poskočil je, in prvi čut j« bilo veselje, radost. Saj je bil ta dogodek dokaz zanj! Druga misel pak je bila: če je treba svet preobrniti in krvavo morje preplavati, najti jo moram, govoriti moram ž njo! Da bi morda več živa ne bila, kakor so nekateri drugi ugibali, to mu ni precej prišlo na misel, a vender pozneje, in ta misel mu je bila strašnejša od sladkosti vsega veselja, kar ga je kedaj užil.
l|alB5H5S5H5g5g5H5g5H5E5S5g5H55aE5|B||
XXIY.
ako je minilo dva dni.
Tretji dan zjutraj je prišla v Smrekarjevo hišo stara žena, prekupčevalka s ktiretino, ki je iz mesta prinesla veselo, preveselo novico, da je Franica v mestu pri tisti ženici, pri kateri je nekdaj stanovala v svojih otročjih letih, ko je v šolo hodila.
In takoj za njo je prišel Štefan Smrekarjevi materi skrivaje povedat, da je dosti sveta obhodil, da je naposled zvedel in našel, kje je Franica; da jej ni nič hudega; da bi v mestu bil rad govoril ž njo. samo upal se ni od kraja, in potem ko je hotel, ni mu k njej priti dovolila žena, pri kateri je.
Ta vest je bila Smrekarici na veliko tolažbo.
A čudno je bilo vsem ljudem, kako je Smrekarjev Anton govoril od tega trenutka, kar je zvedel, da je hči v mestu. Poprej je bil dva dni ves žalosten, potrt in pobit; ni govoril z nikomer, ni tolažil, ni grajal plakajoče in obupne matere, ter sploh se je kazalo, da on ne more biti neobčutljiv oče.
Zdaj se vsa stvar hitro izpremeni Smrekarjev Anton je zopet stari Smrekarjev Anton, prejšnji oče svoje hčere, ko za trdno zve, da je Franica v mestu pri ženi, pri kateri je stanovala, ko je bila v mestni šoli. Poprej dva dni mrtvo oko zopet oživi; poprej tihi mož zopet po stari navadi in še odločneje ter jezneje začne ukazovati in prepovedovati služabnikom in domačim. Kakor je dozdaj rad na ednern mestu mirno sedel in premišljal ter se samo z notranjega nemira zdaj pa zdaj genil in hodil časih tja, kamor ni bilo treba, časih sem, brez namena, tako zdaj samo-svestno stopa in ukazuje — huduje se na vse, in osorno kara ženo, če jo vidi jokati.
Smrekar in Smrekarica sta sama v izbi.
»Pojdi ponjo!" reče mati.
Smrekar, kateri kakor po navadi, samo jezneje, za mizo sedi ter zopet vleče iz svoje navadne srebrno-kovane pipe, nekaj časa molči, a potem odgovori:
»Jaz ne!"
»Če oče ne pojde, kakov ljudski tudi nepojde!" odgovori mati jezno.
»Sama je zamešala, sama naj zajema!"
»To ni beseda, kakeršno božja zapoved očeta uči!" reče mati.
»Kaj? Božja zapoved?" — huduje se oče. — »Baba, veš katera je četrta? Kaj je bilo meni tega treba ? Zdaj bom v nedeljo od maše šel, pa bodo ljudje za menoj  kazali.   Pšenico bom meril, pa me
— 96 —
bodo z nagajivostjo vprašali: zakaj je tvoje dekle od oltarja zbežalo? Ako bodem polič vina pil jaz pri edni mizi, pri drugi mizi bodo mežikali in dejali: to je tist, ki mu je hči izpred poroke ubežala! In če se stari možje na cesti doidejo, rekli bodo v pogovoru: edno dete je imel, pa še to ga je na smeh spravilo ter ga jezikom dalo; on mora velik tepec biti. — Veš, babnica, kaj je to? Vraga veš! Jaz ti povem, da dokler bodem živ in bode moj mazinec gibal, hočem biti gospodar v svoji hiši! Kdo jo je silil k poroki? Nihče! Zakaj mi poslednjo uro to stori, da me vsak berač in vsak malhar gleda in se mi smeje, in me je sram mej ljudi iti? Pa bi šel zdaj ponjo? A potlej, kaj še potlej ?"
„Ti si oče . . .
»Kaj oče, oče, oče! — Jaz sem bil! Ona naj bi bila hči. Zakaj ne sluša? Zakaj ne dela, kakor božja zapoved uči? Ce je to storila, da je od mene pobegnila, zakaj bi jaz za njo hodil? Ona dobro ve, kje je moja hiša; ona jo je pustila, ona naj je išče. Jaz sem oče bil, bil zmerom; a ona ta dan ni bila hči. Nikdar in nikamor je ne grem iskat!"
Te besede je Smrekar jezno in krite govoril. Mati je dozdaj pogovarjala samo tiho in jokaje; a na te poslednje besede svojega moža se postavi po konci, kakor še nikdar, kar sta v zakonu, in v najsvetejši jezi reče:
— 97 —
,,Ti nimaš človeškega srca! Tebi se tvoj otrok ne smili, kdo se ti bode smilil? Ti imaš kamen pod prsmi. Ti si trda lesena klada in mrzel, kakor led po zimi. Bodi, kjer si in kar si, in sram te bodi vseh ljudij, ker si dejal, da te jih je sram! Jaz grem ponjo, ker ti nečeš ponjo iti, ter je nečeš za svojo hčer imeti!"
„Pojdi, saj veš kam nazaj!" odgovori mirno Smrekar.
To pa mater v njeni ljubezni k hčeri še huje razjezi.
„Ce nikoli več ne bodem videla praga, katerega prestopaš ti, neusmiljena zver, ki rojenega svojega otroka nečeš poznati
„Pojdi naglo, pojdi!" odgovori oče precej mimo.
„Grem!"
Rekši vstane žena in zaloputne vrata za seboj.
XXV.
ati Smrekarica je bila oblekla pražnjo obleko, in ne izpregovorivši z nobenim človekom v hiši odšla peš, da bi poiskala in videla hčerko.
Njen mož je sam sedel v hiši pri oknu na mizo naslonjen. Gledal je za njo, dokler se je za vrtom skrila. Jezilo ga je menda, ker se ni čisto nič ozrla, kajti dvakrat je počasno na čelo del široko roko in jo čez oči doli do brade potegnil, kakor bi hotel izbrisati vse, kar mu je po glavi rojilo.
Naposled se z obema komolcema v mizo podpre, ogleduje muhe, ki po mizi plešejo, in počasno pipo natlači, potem tobak nažge in kacih petkrat iz ust puhne cele megle dima proti svetemu Boštjanu, ki je na steklo napisan na steni visel na pol nag in poln puščic. Pa v pipi denes kmalu ni hotelo goreti, zato jo položi od sebe.
Nobenega dela nima v mislih, pa vender v hiši ne more biti; ide torej ven, a kmalu pride zopet v hišo nazaj. Hlapec ga pride nekaj o delu vprašat, pa ne zve ni belega ni črnega, temveč ozmerjan mora oditi.
— 99 —
Tako mine dan. V mraku se Anton opravi in v naglici napreže najhitrejšo kobilo. Nihče izmej poslov se ga ne upa vprašati, kam je namenjen, niti sam nikomur nič ne pove.
Zvečer je bila služabna družina sama pri večerji, nobenega domačega ni bilo pod streho, in o nobenem se ni določno vedelo, kje je. Kar hiša stoji, kaj tacega ni bilo! Sicer je prigovor, da kadar ni mačke doma, imajo miši ples, pa tu se ni uresničil. Vsi posli so Franico radi imeli, in skrb, ali jo gospodinja in gospodar pripeljeta nazaj ali ne, vezala je jezike vsem, in prav dolgočasen in žalosten večer se jim je zdel. Se le potem se je začela govorica, ko je velika dekla, staro dekle zmršenih las, v sveti jezi na Smrekarja, srdito žlico ob mizo zagnala, rekoč, da je vse te nesreče, katero je Bog v hišo poslal, kriva samo trma gospodarjeva, ki je siroto v zakon silil. Ko je stara velika dekla začela jokati in pastirica jej pomagati, minilo je vse življenje ter ugasnena luč je kazala, da so se razšli spat.
XXVI.
m reka r je bil uže blizu mesta clošel svojo ženo, ki je peš hodila, in kakor so rdeče oči kazale, mej potjo jokala. Precej prošnje mu je bilo treba, predno je jezno ženo k sebi na voz spravil; potem je kobilo pognal, in bila sta kmalu v mestu.
Mati ide sama k znani ženi, kjer je Franica nekdaj, še mlado dekle, učeč se stanovala, in jo najde bolno v postelji. Mater je v prvem hipu utolažilo in razveselilo uže samo to, ker je videla svojo hčer, katere, kakor se jej je zdelo, uže tako dolgo ni videla, zaradi katere je toliko bridke skrbi pretrpela. Mislila je, da je samo malo bolehna, da bode precej spet dobro ter da pojde ž njo in z očetom domov. Materinska ljubezen se je pokazala v tem, da je ženica k hčerini postelji sela in deklico, za vročo roko jo držeč, s solznimi očmi začela karati, ker je s tem ravnanjem napravila toliko bolečine in skrbi. A ko je hčeri pogledala v obraz in videla, da je mlado lice v teh kratkih dnevih upadlo; ko je solzo ugledala v dekličinem očesi in njen čuden, proseč pogled brez odgovora; ko jej je
101
! ......
zopet sama mati, in prijela jo je druga velika skrb, kakeršno more mati imeti pred posteljo zelo bolnega edinega otroka.
Zunaj je slišala stopinje svojega moža, in gospodinja v hiši jej tudi pove, da gre Smrekar. Hitro gre ven in ustavi moža mej vrati.
»Jezus, sveti Kozma in Damijan, da ne bi umrla!" reče možu.
Smrekarju se nagubano lice izpremeni in strahom a vpraša:
»Kdo? Franica?«
Ne čakaje odgovora, odpre Smrekar duri in stopi v sobo pred hčer. Pozabljena je bila vsa pridiga, ka-|    teio si je vso pot izmišljal, da jo bo deklici govoril.
XXVII.
mestu sta ostala oče in mati. Hčerina bolezen je bila vedno hujša. Zdravnik je dejal, da je jako nevarna vročinska bolezen. Po treh dneh ni deklica poznala ni oče ni matere. Bledla je in govorila mnogo o svatovščini ter mnogo druzega. Štefanovo ime je bilo vedno vpleteno v te nevezane sa-mogovore. Mati je bdela noč in dan pri postelji z dvema drugima ženama, in imele so mnogo truda, da jim bolnica ne bi s postelje ušla. Smrekar je hodil vedno gledat, vender dolgo ni mogel pri bolni hčeri ostajati. Spal ni, niti jedel, niti pil, niti govoril.
Vest mu je rekla: s trmoglavostjo si sam kriv, da ti otrok umira.
Zdravnik mu pove, da se nocoj razloči na smrt ali na bolje. Tisoč goldinarjev, dve tisoči, pol imovin«^ vse je zdravniku obetal, če da hčeri tako zdravilo, da se na bolje obrne. A zdravnik je dejal, da je zdravje v božjih rokah in v bolj ali menj trdni naturi; da hoče vse, kar je mogoče, storiti, a da še ni gotovo, da bi se obrnilo na dobro. Deklica je morebiti v zad-
— 103 —
njem času mnogo duševno trpela, k temu je utegnilo riti prehlajenje, in treba se je vsemu pripraviti. Tedaj je izgubljena!
Smrekar sede na klop v veži, kjer je z zdravnikom govoril, in sedi kakor okamenel — ne gane pol ure, celo uro.
Njegova žena pride iz sobe.   Sveti se jej nekaj upanja z obličja, ter nekako pogumno reče možu : »Pojdi, greva!"
On je ne vpraša, kam, vstane in gre za njo. Tiho koračita po ulicah. Veselo je šumelo semtertja, ropotali vozovi, ljudje se smijali in razgovarjali, zanja se ni zmenil nihče, in če je po drugi strani mimo šel Kak človek, ki je trgovca Smrekarja poznal od trgov-stva, mislil si je: ta je srečen, ta ima !
Ko prideta do cerkve, Smrekarica zavije proti vratom, in mož gre za njo.
V cerkvi ni bilo popoludne žive duše, samo cer-kovni služabnik je na velicem oltarji popravljal sveče in cvetice.
Poklekneta k stranskemu oltarju pred podobo Matere božje. V svojem življenji ta dva nista še tako molila! In vera je močna. Obema se srce olajša. Mati obriše solze in se ozre kvišku k sveti podobi, a očetu od srca pade nekoliko težkega bremena, ter osornemu, hudemu Smrekarjevemu Antonu, možu krepke volje, udero — morda prvič po dolzih, dolzih tridesetih ali
— 104 —
štiridesetih letih — solze po rjavem obrazu, padajoč na kamenena tla.
„Meni nekaj govori, da ne umrje," pošepeče žena in vzdahne: „0 Marija!"
Smrekar si z roko oči otrne in vstane. Takoj za njim vstane žena. Prekrižata se ter vrneta.
Sredi cerkve je stal človek. On se ni po njiju oziral, a ona ga nista videla, dokler sta tik njega prišla; potem sta še le spoznala Štefana in — obstala. Nekaj časa ni nobeden izpregovoril, potlej reče Smrekar:
»Mladenič! ako te ima Bog rad, tudi jaz te bom rad imel."
Štefan morda ni precej vedel, kaj te besede po-menjajo, a zvedel je, ko je žena dostavila:
»Štefan, moli še ti, da bi ne umrla, potlej bo vse, vse, kar bo Bog hotel!"
Ona odideta. Štefan obstane tam na mestu, kakor priklenen. Kaj je hotel? Namestnika smrt neče; rad bi bil deklico namestoval; in bil bi se zaletaval v nebesa, kakor Titani v stari pripovedki, bil bi prosil in silil in zahteval, njo oteti!
XXVIII.
ilo je po polunoči.   V hiši, v sobi pri tleli so bili okrog bolnice zdravnik z očetom in materjo.   Nocoj se je imela bolezen odločiti, in čakali so.
Na dvorišči je bilo več vozov. Na ednem je ležal precej velik mlad človek v slami, s komolcema glavo podpiral in nemirno se metal semtertja. Vselej je glavo vzdignil, kadar so kaka vrata zakričala ali se je kaj druzega genilo.
Iz konjskega hleva, s svetilnico v roki, pride domač hlapec, mane si zaspane oči in tava preko dvora. Prišedši do onega voza obstane, odstopi dva čevlja, in z robato kletvijo svetilnico vzdigne, da bi si posvetil, kdo tukaj leži.
»Kaj te vrag trese, kaj li, Štefan? Kaj mi slamo drobiš na Dragoletnikovem vozu ter se dolgopetiš po dolzem in širocem ? Eajši pojdi v hlev; moja postelja je še gorka. Jaz ne bom več smel zatisniti očesa. Denes je tržni dan, pa je treba še ovsa dobiti ter napasti in napojiti one suhe kljuke Strženove, ki je
8
— 106 —
rekel uže ob štirih napreči — da bi ga zlodej jemal! Saj groš ti prekleto izbira in izbira, predno ga človek vidi. — Spat, spat, Štefan!"
In gledaje na zvezde, reče mršavi hlapec, svetilnico povzdignivši, kakor bi si hotel po nebu posvetiti :
„Glej, gostosevci so uže za sosedovo gredo, in svete Katarine kolesa ni uže več videti. Ura je dve po polu noči tako gotovo, kakor si ti pijanega Brašnarja sin, če se ne huduješ."
»Miruj in pojdi!" reče Štefan.
»Kaj pak, kaj pak! — Povedaj mi ti rajši, ker se uže tako lepo poznava od nekdaj, s kom si se doma spri ali siepel, da se zdaj uže tri dni tako tiho in na pol skrivajo poteplješ tod okoli ter si kakor Pavliha, ko je mislil, da ga je medved snel?"
»To tebi ni nič mari."
»Vidiš ga! Kaj nisva prijatelja? Kaj nisem pri tvojem očetu služil, ko ti še hlač nisi znal obuvati?"
V tem hipu se duri blizu velikih vrat odpro ter v vežo stopi zdravnik, gospodinja s svetilom in Smrekarjev Anton. Štefan plane z voza in naglo pristopi bliže. Ker je v temi stal, zato ga niso od luči mogli videti. Slišal je ves pogovor in kar je slišal ter kar je Smrekarjev razjasnjeni obraz pričal, kar so doktor-jeve obljube zatrjevale, vse je bilo tako veselo , da bi bil zavriskal in poskočil: bolezen se je na bolje obrnila!
\
XXIX.
eč čevljev debel sneg je ležal po deželi. Od petka do nedelje je nepretrgoma melo in drevje po Smrekarjevem vrtu je bilo vse belo. Po vejah ga je viselo po pedanj na debelo, in kar je bilo šibkejšega drevja, pripogibalo se je k tlom trudno in tožno pod težo. Smrekar je stal do rogovile v snegu gredi vrta, počasi iz svoje pipe kadil ter hlapcu kazal in zapovedoval, kako je z dolgim drogom sneg ogre-bati, da se še več vej ne odčehne, nego se jih je uže. Zdaj in zdaj je za kakovih deset korakov preg iz i I, posebno s kake slive debelo sneženo breme otresel, ali morda zamišljen z nogo sunil kako v odlomek s tega ali onega drevesa. Vse, kar seje oJčehailo, smililo se mu je bolj nego druge krati sto goldinarjev izguba, ker sadni vrt je tako rad imel, kakor konje ali pipo.
V hiši sta sedeli mati Smrekarica in Franica. Poslednji se je poznala še bolezen, kajti lice ni še imelo nekdanjega rdečega cveta. Odkar s j je bila iz mesta vrnila, bilo je precej izpremembe v hiši in v
8*
— 108 —
vasi. Kakor solnce, če ga nam temna noč zakrije, zdi se nam drugo jutro mnogo lepše in vse drugačno, tako je bila po znanem dogodku v Smrekarjevi hiši nekako vsa druga razmera mej hčerjo in roditeljema. Gotovo, da je bila vso to izpremembo naredila hčerina huda bolezen in roditeljski strah, da jo izgubita. Oče namreč nikdar, niti z najmanjšo besedico, ni v misel vzel hčerinega pobega od poroke, ni jej ničesa očital; vedno je prijazneje in ljubezniveje govoril ž njo; da, celo z družino se mu je bilo izgubilo precej poprejšnje trdobe. Mati je hčer — to se ve še le po več dneh — opominjala, kaj je bilo tega vsega treba ? zakaj ni bolj odkrito in naravnost govorila ž njo, z materjo, da neče Pogreznikovega Petra? A vse to je bilo govorjeno z neko ljubeznijo, ki je hčeri prej izvabila skrivno solzo iz očesa nego odgovor z jezika.
Denes sedita obe, vsaka pri svojem oknu, hči šivaje, a mati ima uže več minut posel s tem, da bi konec utrgane niti na vretenu svojega kolovrata našla iz krotavice ter ga zopet vdela v vretensko uho. Ko se jej naposled posreči, poseže z roko po kolesi, da bi kolovrat zopet zavrtela, kar vender gredoč pozabi, kajti skozi okno pogledavši na vrt reče hčeri:
„Glej, glej, s kom oče govori!"
Franica pogleda tudi skozi okno, pa se hitro obrne; zardi se v lice in upogne k šivanju. V snegu zunaj je stal Smrekar, na podrto staro jablano z nogo oprt, in govoril s sosedovim sinom Štefanom.
— 109 —
Mati se obrne od okna in začne presti, malo z glavo kimaje, kakor je nanašalo kolesno vrtenje in pritiskavanje z nogo kolovratno preslice nizdolu ali popuščavanje kvišku. Matka je gotovo mej delom nekaj prijetnega premišljala, kajti gubanci po obrazu so se nekako gladili ter na obeh plateh ustnic so se po nekoliko rejenem obrazu delale dovoljne globelce. Hči je materino zamišljenost porabila, da je zvedavo a skrivaje dvakrat pogledala skozi okno na vrt, kjer je še zmerom oče s Štefanom govoril pri podrti jablani.
„Ali sta se uže kaj pogovarjala z očetom?" vpraša naposled mati s pomenljivim nasmehom.
Hči pogleda od dela in vpraša po malem hipci: »Kaj?«
„1 saj veš, kaj! Malo ven pogledi!" Deklica ne odgovori.
„S.ij meni smeš povedati! Kaj nisem mati tvoja? Glej, kako bi bilo lepo in prav, ako bi mi bila vselej vse povedala! Ni še nič rekel oče?"
„Nič ne!" odgovori dekle na pol tiho in sramežljivo.
Mati nekaj časa prede, potem ustavivši kolovrat in pretikaje kobilico reče:
»Vesela bodi in moli, da imaš tako pametnega očeta! Včeraj sva se menila; vse bo prav, in kakor je božja volja."
XXX.
obra tri leta pozneje je bilo vse prav in kakor je bila božja volja; samo stari Brašnar ni več vina pil nego uže poldrugo leto počival tam, kjer ga nihče ni več rabil za tožbe, j)isma \n. meše-tovanje.
Zopet je bil semanj dan v bližnjem trgu. Pred Smrekarjevo vežo je stal zopet voz za semenj naprežen , kakor o dogodkih, ki so v prvem poglavji te po^esti pripovedovani. Bazločck je bil samo ta, da je bil drug konj uprežen in da je pri vozu stal v delavni obleki Smrekar ter se veselo smijal lepemu dvoletnemu dečku, ki ga je bil posadil na sedež, in kateri je lovil njegovo pipo in bič.
„Kam pojde ata?" vpraša mož otroka.
Deček pokaže z ločičo in zajeca po svojem jeziku:
»Peljal."
»Kam se bo peljal?"
— 111 —
Deček je bil naučeno besedo uže pozabil, in redno ga stari Smrekar zopet navadi izgovarjati: »semenj", stopi iz veže mlad mož, v katerem hitro Štefana spoznamo. Ker je bil v pražnjem oblačilu, ni ga dete poznalo prvo trenutje in se je oklenilo Smre-karja, ko ga je Štefan hotel v naročaj vzeti. Smrekar se je glasno zasmijal in rekel:
»Otrok ima dedčeka rajši od očeta." To je veselilo tudi mlado mater Franico, ki je k svojemu možu Štefanu na voz sedala. "V poljubu, s katerim je dete z voza poljubljala, bila je poleg materine gotovo tudi otročja ljubezen in hvaležnost k očetu.
V tem, ko je Smrekar zetu nekaj naukov dajal: kaj in kako je kupovati v semnji, komu je denarje posoditi in koga je terjati, izkušala je babica, mati Smrekarica, z raznimi zvijačami sinka od matere do-;ti, da ne bi jokal, ko jo bo videl odhajati.
Star sosed, ki je šel mimo hiše, zamrmra: „Pa ako se zdaj vse rado ima in se ima!"
Moč in pravica.
(,,Zvon", 1870.)
w
apoleona prvega sijajna zvezda je zahajala. Od juga so pritiskali na Kranjsko graničarji, in po malih bojih so popuščali nekdaj zmago-nosni Francozi dozdaj pokorno deželo.
Zamišljen in slabovoljen je sedel kranj.sk gra-ščak na Dolenjskem nekaj ur pod Ljubljano poznega večera v svoji sobi. Pred seboj je imel več pisem, v nemškem ali francoskem jeziku pisanih. Naznanjale so se mu iz stolnega mesta in od njegovih visocih prijateljev neugodne novice. »Ilirija oživljena" je bila zopet pokopana; velikanski duh francoski je bil strt, vračalo se je staro avstrijsko gospodarstvo, in do tega ni imel vitez F. — francoski guverner ga je bil postavil za mera — nobenega sočutja. Bil je eden iz-mej malega števila onih, kateri so z Vodnikom vred pred očmi imeli sicer nejasno, a boljšo bodočnost naše domovine. Bil je domačin po rodu; njegovo plemstvo ni bilo staro, njegovi očetje niso bili od germansko-fran-kovskih časov mej Slovence naseljeni. Še le njegov ded, ki je bil od kraja preprost trgovec, in si je bil
— 116 —
bogastvo pridobil, kupil si je naslov in ponemčil slovensko ime, katero se je vender mej graščini podložnim ljudstvom na njegovo jezo še dolgo edino držalo njegove hiše.
Vitez F. (vsega imena ne pišem zaradi njegovih še živečih potomcev, in zlasti, ker ga stvari treba ni) bil je izobražen mož, kakor jih je bilo tacaš mej njegovimi vrstniki malo. Cital je mnogo francoskih pisateljev iz ..predrevolucijonarne dobe, kar je imelo velik vpliv na njegovo mišljenje, in obudilo mu zlasti veliko spoštovanje do vsega francoskega, od koder je mislil, da pride vsemu svetu nova doba omike. Napoleon je bil njemu izrastek francoske velikosti, in kakor je tačas povsod čestilce imel, bil je tudi F. eden njegovih čestilcev. Padec tega velikana ga je genil torej globoko.
A tudi druga stvar mu je delala skrbi. Preveč je veroval v stalnost in gotovost tega, kar je po svojih nazorih želel. Videč začetek, veroval je tudi v zvr-šetek. Zatorej ni samo z veseljem prevzel dane si cesti okrajnega mčra (župana), nego nikjer in nikoli ni skrival svojih mislij. Bil je torej pri starem uradništvn počrnjen za slabega Avstrijca, in to bi mu utegnilo zadajati zopernosti in sitnosti. V tem premišljevanji je bil, ko naglo stopi njegova žena v sobo.
„ Graničarji gredo!" reče ona prestrašena.
„Knam? Po kaj?" A tudi on lice izpremem in hiter odgovor na svoje si vprašanje mn šine skozi
— 117 —
glavo. Morebiti ga je uže kdo obtožil? Morebiti ga hote zapreti? Vender ne! Dejanstveno ni ničesa pregrešil.
»Kdo ti je to rekel ? Pač ne bode res! Vojaštvo gre po cesti, dobro četrt ure v stran nimajo nobenega namena niti časa hoditi."
Ona mu pomoli odprt listič. Bilo je nemški pisano naznanilo, da pridejo trije c. kr. častniki in deset mož nocoj še na večerjo v grad.
„Kaj hočem! Mesa ni dovolj v hiši, denes je sobota, prepozno je koga poslati ponje, in morebiti ga nI dobiti ni, in tako pozno! Ura je uže devet. Bog ve, kaki ljudje so to, moj Bog!"
„St6ri, kar moreš," odgovori on ter nejevoljen gre skozi okno gledat v črno noč, ali se morebiti uže bližajo neprijetni pozni gostje. Žena je šla v tem po stopnicah doli in je v, naglici sklicala ženske posle na delo, pripravljanje in pomaganje.
Gori na kurjih gredeh, kjer so pri petelinu kimale kokoši, nepričakujoč smrtne ure, prikazale so se luči in deklina debela roka je posezala v perutninsko ve-čeče krdelo. V kleti je prestrašena smuknila miška izpod nenadno obiskanega vinskega soda. A v konjskem hlevu so trije hlapci na jaslih sedeli, tobak žvečili in rekli:
„Kaj hudiča, da soldat po noči prihaja! Saj je pri cesti več gosposkih hiš!"
II.
ol ure, in še pol je bilo prešlo. V najlepši sobi
malega gradu — posebno lepih sob sicer ni
P"3**3! bilo — pogrneno je bilo za večerjo častnikom. Spodaj v družinski izbi so bile vse priprave gotove prostim vojakom, kateri so bili naznanjeni. A nikogar še ni bilo.
Zadovoljna, ker so bile vse težave premagane, hodila je gospa, slovesneje nego navadno oblečena, okoli mize, popravljaje tu in tam.
Še prijetna žena. Stara šestindvajset let, sicer malo nizka, toda polnega telesa, gladek, bel obraz, velike žive oči je imela — nič podobe, da bi to bila soproga čisto nič lepega, koščenega, petnajst let starejšega gospodarja.
Zakon teh dveh je bil navadne sreče. Časih je bil majhen hišni razpor, ali trajal ni dolgo. On je bil precej strasten mož, ona je imela malo svojeglavnosti, a vselej se je o pravem času možu upokorila. On se je ženil iz ljubezni do nje, in ona je mislila, da ga tudi zelo rada ima.   Saj jo je bil k sebi povzdignil,
— 119 —
ne gledajoč dobička, ker njena rodovfna ni bila bogata. V samostanu vzrejena, bila je zelo pobožna, morebiti ne toliko iz nagona, nego iz naravnega uzroka, ker jej je potreba bila, srce, ki ni vse viselo na starejšem moži, ki materine ljubezni ni poznalo (otrok nista imela), napolniti s kakim drugim čutom. Možu je bila zvesta; nezvestobi niti prilike ni bilo, ko bi
je celo pobožnost in dolžnost ne .bila vezala.
Spomini njene mladosti — v vsakdanjih skrbeh
go bili uže pozabljeni.
Cuj, na dvorišči se zasliši zvenket jezdecev! To
so bili gostje. Gospodar jih sprejme; po stopnicah se
jim posveti.
Štirje častniki so bili, čisto sami; naznanjenih vojakov ni bilo ž njimi.
Graščaku je bilo to zelo neprijetno. Ljudje so bili osorni, niti imenoval se mu nobeden ni. Kopotali so s sabljami po stopnicah gori, kakor doma, in gospodinjo pozdravljali, kakor stari znanci. S precej neprijazno uljudnostjo ga eden poprosi, naj da konjem •dobro postreči. Odide, da bi bil tem ljudem izpred očfj.
Ko pride iz hleva nazaj v sobo, najde jih okoli mize. Ob kratkem se imenujejo. Da-si častniki v gra-ničarskem polku, bili so vender trije nemškega rodii, a vsi so govorili jedino po nemški. Izmej imen si je zapomnil baron samo edno, ime najmlajšega lajtnanta, ki je tik njegove žene sedel in s preširno lehkoto
— 120 —
lakat svoj na ročo njenega stola naslanjaje vedno vanjo govoril, ako ni jedel ali pil. Bil je lep mož.
„Gospod lajtnant je prejšnji moj znanec iz mesta," reče gospodinja možu svojemu, ki se ni nadejal tega hitrega prijateljstva.
Baron sam ni vedel, kaj je na to odgovoril, a jezen je bil, da bi bil vse goste izmetal. Ali vojaki so bili, ter njemu se je bilo posebno bati.
„Lepi časi so bili," reče lajtnant, in pripoveduje gospe o nečem plesu, o nasprotnem stanovanji in več stvarij, ki niso bile vsem razumne. Gospa je bila ru-deča, toda poslušala je vidno rada.
Govor je bil živahen. Vender z gospodarjem so malo govorili gostje, katerim je vino izvrstno ugajalo; dostikrat mu ni odgovarjali niso, ako se je hotel vmes vtikati.
Pilo se je mnogo.
Kakor slučajno se zunaj pred sobo na prehodih snideta mladi lajtnant in eden njegovih tovarišev. Hišna, ki je prej v mestu služila in razumela tudi jezik, odslanjala je tiho vrata svoje izbe v kotu, in radovedno gledala, kakšni so ti vojaki. Saj mlade častnike vsaka ženska rada ogleduje. Cula je pogovor.
„Kako ti je po godi ta ženska?"
„Dobra bi bila. Žal, da jo ima tak bedenj! Ali od kod jo ti uže od prej poznaš?"
„Ha, jaz sem jej zaljubljena pisma pisal, ko se jej še sanjalo ni, da mi bode kedaj v tem gnezdu
— 121 —
vino točila! A ni še pozabila tega. Stavim, da me ima še zapisanega. Prokleto me jezi, da ne morem tukaj ostati," reče lajtnant.
»Zakaj ne?" odgovori tovariš.
Mej pogovorom sta prišla na drugi koues; tam pogovorita še tiho, da hišna uže ne more nieesa slišati, a naposled si smeje r6ki stisneta in vrneta se v sobo.
9
III.
jfiKH|ako pozno je uže bilo, ko so častniki vstali.
nHjffi Starejša dva sta malo omahovala na nogah, ^        kajti dosti čaš vina je bilo minilo pri tej mizi.
Gospa, ki je bila šla dalje časa ven, pride s prijazno ponudbo nazaj, naj gospodje ostanejo nocoj tu, noč je temna in pot je slaba. A rečejo, da jim to ni mogoče, ker je treba jutri zgodaj biti pri bataljonu. Samo najmlajši lajtnant se ne brani ničesa, in po kratkem spogledu s tovarišem, s katerim je govoril prej, reče:
»Meni ni dobro, jaz ostanem do jutra tu. Opravičite me."
Hišnemu gospodarju nikakor ni bilo ljubo. Čakal je uže komaj, da bi se ti tovariši izgubili, ker prijazni nikakor niso bili; da, celo vinjeni, začeli so bili zbadati njega in njegovo francozovanje. Videl je, da se je bil res nekdo potrudil, njega natanko popisati tem vojnim možem, ter zdelo se mu je, da njegovo vino uničujejo skoraj bolj iz maščevanja nego iz iskanja njegove gostoljubnosti. Ali bil je mirne krvi, in rekel
— 123 —
je lajtnantu, da ga veseli, ako si vzame na službo vse, s čimer mu je mogoče postreči. In baš tega giz-davca bi se bil najrajši iznebil. Nesramno lehkotno se je vedel ženi, katero je bilo prej zadelo uže več kaznovalnih pogledov tihega gospoda soproga, ki denes svoje žene in njenega obnašanja ni razumel.
„Bode skoraj bolje, da gremo peš," reče eden izmej častnikov, ko so bili na dvorišči. Po kratkem razgovoru je bil ta čuden nasvet sprejet. Graščak je dal dva svoja hlapca, da sta konje vedla pred njimi. Oni trije pak so še precej dolgo stali v mrzloti na dvorišči in govorili ter se grohotali. Dva druga hlapca sta stala s prižganimi smolnatimi plamenicami, da bi do ceste spremila gospodo.
„Cujte, gospod F.," reče naposled eden častnikov graščaku, ki je uže malo nepotrpežljiv stal pri njih, „Vi bi nas morebiti malo spremili. Vsaj čez to grmovje. Cujemo, da ste spremljali tudi francoske goste, ki so bili pri Vas."
Gospodar se temu nepovoljnemu pozivu ni mogel ustavljati, posebno, ker se je zadnje sklicevanje nekako čudno zatezalo. Napoti se ž njimi, meneč, da bode dovolj, ako pojde kacih trideset ali petdeset korakov. Pijani najstarejši častnik ga prime kakor prijateljski pod pazuho in tako odido z dvora.
„Vedeli smo, da tudi cesarskim častnikom storite, kar ste tem prokletim Francozom!" vpije častnik, ko
9*
— 124 —
so bili uže precej daleč, in ga je še vedno za pod pazuho držal.
»Mislim, da se gospodje zaradi postrežbe ne bodo tožili, storil sem, kar je mogoče bilo. Mnogo ..."
»A več, več morate storiti nam nego Francozom. Pokažite, da ste dober cesaršeak," reče drugi. »Pogle-dife, tako prokleto nerodne ljudi imate. Naša dva svetilca sta zaspanca! Vrag ve, kam naju privedeta! Morebiti celo mej Vaše kmete, katerim ste lepe nauke dajali. Ha!"
Graščak molči. Ali so ti tako pijani, ali se delajo. Položaj njegov je bil gotovo neprijeten.
»Jaz se poslovim, gospodje!" reče, in se hoče na lahko svojemu vsporedniku izviti. A bilo je vse izgovarjanje zastonj. Treba je bilo še dalje iti ž njimi.
»Pošljite ta dva človeka nazaj, svetimo si lehko sami," reče tretji, vzame ednemu hlapcu plamenico in jo po senožeti vrže, da svital žar v lepem oboku daleč pade na tla, kjer slabeje in slabeje gori ter naposled ugasne. Od druzega pak vzame svečavo sam in stopa ž njo dalje. Debelo gledata hlapca in postojita. Ker jima nobeden ničesa ne ukaže, obrneta se in mrmraje vračata Skoraj pak obstaneta zopet in se pogovarjata, gledaje za onimi.
»Gospod F.," reče za nekaj časa oni, ki je plamenico nosil, „saj Vi greste z nami do našega kvar-tirja in izpijete kozarček na zdravje našega cesarstva ter na srečen propad Vašega Bonaparta.   Brez ugo-
— 125 —
vora! Vemo, da ste patrijot, ha, ha! — Zdaj pa — jaz sem uže dolgo svetil, pod noge ne vidim po teh vaših kamenatih potih; nate, svetite Vi!"
Graščaku da plamenico. Ta se od jeze trese, a ničesa ne odgovori. Vzame plamenico in sveti pred njimi.
„Zakaj se tako kislo držite, kakor bi si v ne-čast šteli, postrezati brambovcem domovine svoje?" reče starejši.
To se je zdelo potrpežljivemu možu preveč.
,, Gospodje, zasramovati se ne dam!" Eekši vrže plamenico ob tla. Kratek prepir se vname, pijani častnik potegne sabljo, treznejši drug, ki je menda čutil, da je porednost uže predaleč prišla, hoče ga utolažiti; — a uže je bilo prepozno.
IV.
lapca sta se čudila, od daleč za njimi opazujoč, da mora gospodar opravljati posel, ki je prej njima pripadal. Sicer nista bila nikakor romantične nature nzvestih služabnikov", ki svoje življenje dade iz gole zvestobe in pokornosti za gospodarja; ne, klela sta ga pošteno v konjskem hlevu ali na polji, kadar ja je zaradi kake zamudnosti ozmerjal, in če se je dalo o mlačvi kakov mernik pšenice prisvojiti si ter skrivaje prodati in potem zapiti ga — lehke vesti sta imela. Vender sta zdaj z zobmi škripala, ko sta v temi od poti strani vedno bliže častnikov hodila in vse videla. Gospodar je vender bil eden domačih.
„Sam6, da bi ti vragi onih dolzih pralic v nožnici ne imeli! Posvetil bi jim, ne s plamenico, nego s polenom, da bi hitro poti iskali in vse božje martre videli," šepeta prvi. Drugi tiho nekaj ednacega zamr-mra in pobere velik kamen. ,     „Ne meči!" svari prvi.
Zdaj je bil dni trenutek, da so se ustavili. Zelo blizu je bila uže cesta, videli so se ognji vojakov, ki v hišah niso bili prostora dobili, kuriti in kuhati. A hlapca nista gledala proti cesti, ni proti ognjem. Videla sta, da je gospodar plamenfco odvrgel, in ker je na tleh še gorela, zapazila sta, da se mu jeza bere na obrazu. Besed nista razumela, nemški nista znala, a da eden sabljo poteza, to je bilo v vsacem jeziku razumno.
»Čakaj, hudič!"
In v tistem hipu zadene debel kamen ednega častnikov na ramo; precej jim pade več manjših in debelejših preko glav, ali pred noge, ali v hrbet.
»Kaj je to!" zavpije graščak. — To je bilo svarilo. Hlapca začneta bežati, v temi sta se njiju postavi razločiti dali, kakor dve črni senci. Eden se spotakne in pade. Preblizu poti je bil. Predno je vstal in se mogel zopet v dir spustiti, bil je s sabljo čez roko usekan in na tla vržen. Nekdo je z nogo stal na njem, vpil, in ostrina sablje je bila prodrla njegovo debelo kamižolo, njegovo debelo srajco in kožo njegovega hrbta. Genil se ni, ker bal se je, da bi dni ne porinil. Obujal je izpovedno kesanje v grešni duši in nič ni vedel, kako, kdaj, in kdo mu je plamenico pred obraz molil, da so ga spoznali, z jermenom zvezali, s sabljami suvali ter na njegovega gospoda vpili.
— 128 —
Poleg svojega gospodarja je bil zdaj gnan, in začelo se mu je bleščiti. Morebiti bodo ti ljudje mislili, da je njega in njegovega tovariša gospod naščuval. In ni se motil. Iz malo besed, s katerimi ga je zmerjal gospodar, ki zdaj uže ni s častniki govoril, uvidel je, da se ne moti.
A mislil si je hlapec: „Kaj si je to, če jih kacih petindvajseti dobim! Gospodu pa nič ne morejo ; zakaj je pa gospod?"
Ko so prišli do ceste, zaprli so hlapca v hlev. Kaj se je zgodilo, ali kaj se bode z gospodom godilo, tega mu niti na misli ni bilo. Ugibal je samo, kako bi edno roko iz vezi iztrgal in svoje hlače s slamo ali s čim drugim podložil, da bi palico menj čutil. A ni šlo.
v.
jjjutraj so na gradu zgodaj vstali, kakor navadno , delavni posli. Hodili so okoli oglov, govorili tiho in glasno važne ter imenitne stvari. Hlapec, ki je bil ušel, vedel je svoje. Njegovega tovariša ni bilo, gospodarja ni bilo.
Hišna je stari kuharici nekaj na uho povedala, ogledavši se, ali nikdo ne čuje. Stara kuharica je strašno oči in usta razprla, roki nad glavo iztegnila, kakor v bogomolji, in zavpila: „Lažeš!" Hišna se ozre, nikogar ni blizu, a vender kuharico za roki prime in jej še nekaj pošepeta. Starka sede na stopnico in vzdahne: »Usmiljeni Jezus, komu bodemo še verjeli? Kje je strah božji?" S tihim glasom, a naglo pristavi hišni: »Za božji čas, molči! molči!"
Pobožno šestdesetiletno dekle potem sedi samo celo četrt ure na stopnici in moli ter moli očenaš za očenašem in: „Ne peljaj nas v izkušnjavo."
Gospa pride. Bleda je in kuharice niti ne pozdravi; tudi ona se je ogiblje. Odide zopet v sobo. Za tdno uro pride vprašat hišne, ali je — njen mož
— 130 —
„gospod" uže zajutrek dobil. Torej ni bila še pri njem, kakor vselej; ni pogledala po njem, ker ni vedela, da ga niti doma ni. Ko jej hišna to pove, ona ne vpraša dalje, kje je, kdaj je šel, kdaj pride. Vrne se v sobo. Tam gleda skozi okno. Hlapci za hišo govore. O čem ? O nji? Ona posluša, posluša in — zve, kaj je. Njen mož ni domov prišel; ujet je; to noč, to noč!
Pokliče hišno, vpraša. Res je.
Kmalu potem prižvenkota lajtnant, ki je bil čez noč tu ostal, po stopnicah doli, ozira se in kliče dva hlapca, ki sta na dvoru bila. A nista ga razumela. Tudi morebiti nobeden ni volje imel razumeti ga, ker mrmraje sta hrbet obrnila in odšla. Vse se ga je nekako ogibalo. Gospodarja ni bilo nikjer videti, niti ne gospodinje.
„Kje je gospa?" vpraša hišno, ko se vrne zopet po stopnicah gori.
Hišna odgovori, da ne ve, kje je.
„Ukažite, da se moj konj osedla. Hočem precej oditi iz te odurne hiše. A posloviti se vender hočem pri gospe. Kje je njena soba?"
Hišna mu pokaže vrata ter odide gostov ukaz izpolnjavat, a odhajaje ga z zadržanim hudobnim smehom pogleda. Lep mož je bil res!
Lajtnant začne na lahko trkati na pokazane duri. Trka zopet. Ona se ne oglasi.
„Ana!" kliče skozi kijučanico z najprikupljivej-šim glasom. Toda odgovora ni.
„Jaz ne odidem, dokler te ne vidim," ponovi on.
A ker vidi, da je zastonj, spogne se z lehko-miselnim nasmehom, zaviha brke in reče sam s saboj poluglasno:
»Neumna mačica! Ima še nekaj vesti."
Ko na dvorišči uže na konji sedi, obrne se zopet, pregleda celo vrsto oken, a razven hišne ni bilo na vseh oknih nobenega obraza videti. Nejevoljen vspodbode konja in zdirja iz grada, kjer prej ni nikoli bil, kjer bi bilo bolje, da bi ga nikoli ne bilo.
A zgoraj v sobi je ležala mlada žena na divanu, zdaj vročo glavo rila v blazinico, zdaj roki lomila k usmiljenemu Bogu, da to, kar je bilo, ne bi bilo!
VI.
raščak se je bil še le čez več tednov zopet vrnil na dom. Težko je bilo njemu in njegovim prijateljem odbiti razna sumničenja. Zahvaliti se mu je bilo samo privilegiju svojega stanu ter nekoliko celo novcem, katere so njegovi prijatelji skrivaje za dobro rešitev te stvari potrošili, da se je izmotal brez hujše kazni.
"Vender je bil osramočen. Za to, kar je delala surova moč ž njim, za kratki sramotilni zapor, ni dobil nikacega vračila, a pravice ni mogel nikoder iskati, ker povsod, celo pri znancih, nahajal je tuje obraze. Njegovi sosedje so se ga odšle vidno ogibali, patrimonijalni uradniki v okraji mu niso imeli več prejšnje uklanljivosti; celo kmetje, vekomaj vajeni misliti, da je kazen, gosposka, ječa, in kar je še kaj nečislanega, samo za ubozega kmeta na svetu, delali so škode vesele obraze, da-si je bilo dognano mej njimi, da je on izmej vseh, ki desetino pobirajo, vender tist, s katerim se najlože izhaja.
— 133 —
Zato je bil gospod F. zdaj nekako čudno pobit in zamišljen. Doma se je malo držal, skoraj po cele dneve je bil na lovu ali pri delavcih, katere je mučil bolj nego kedaj prej.
Pri tem je bilo lehko, da ni opazil velike izpre-membe na ženi svoji. Po vse naravno se mu je zdelo, da je zdaj tihejša; da ga ni mučila z izpraševanjem. Da-si mu se je zdela prelehke nature, da bi razumela, kaj njega peče, vender je menil, da ga mora tudi ona razumeti. Ob dnem večeru ni nikdar govoril ž njo, in z nikomer ne.
Prav po godi mu je bilo, ko je naznanilo dobil, da pride njegov mlajši brat na dalje časa k njemu. Imel je vsaj nekoga, komur je lehko izlil svoj srd.
Brat je bil krepka, zdrava natura. Prej vojak, bil je zdaj imovit mlad vdovec, sam svoj in brez vsega uzroka ves krivi in nedolžni svet kolndč, samo, da je klel.
»Ti se nisi vedel po moški," reče prvo uro, ko je prišedši iz graŠčakovih ust natanko čul, kako se je godilo. »Za vrstjo vse štiri bi jaz bil nasadil, ali se sam nasaditi dal. To se mora še popraviti."
Mlajši brat je tudi takoj začel gospo opaževati. Prijatelj jej nikdar ni bil. Nezadovoljen uže tačas, ko je precej uboga deklica prišla za nevesto in tudi njegovo »cestno" ime vitezov F. sprejela. Torej je bil zdaj jako oster sodnik.
— 134 —
„Tvoja ljubezniva mi nič več ne godi. Prej je človek ž njo še potrpel, imela je vsaj nekaj otročjega. A zdaj dela obraze, kakor „prosi za nas grešnike!" Meni se zdi, da s spoštovanim gospodom soprogom ni posebno zadovoljna; niti z oči v oči nikogar ne pogleda. "
Vender o tej stvari se ni dalo šaliti. Jezno starejši brat edenkrat za vselej ednako govorjenje o ženi svoji prepove, in jezen odide.
Hladnokrvno brat kliče za njim: „Počasi, počasi! Samo ognja ne!"
A sam saboj reče: „Skoraj bodemo videli, kako stvari stoje. Siromak ni imel očij, zdaj nima niti ušes."
VIL
spega dne popoludne se je vračal graščak iz svojega gozda. Na robu tam je postal ter ogle-daval obrezano hrastovje, na kupih pripravljeno za prodaj, ko zagleda brata, da se mu bliža.
„Nekaj bi te hotel vprašati," reče ta z jako resnim obrazom. „ Hodijo li pisma tvoje žene skozi tvoje roke?"
„Ne. Zakaj to vprašaš?"
„Jaz sem denes edno njenih pisem od hlapca vzel, ki mu ga je bilo na pošto oddati. Ali ga hočeš?"
Graščak se zarudi. „Cuj, brate, ti si prepostre-žen! Tega ti ne morem dovoliti, da se vtičeš v take stvari ..."
„A če napis tako-le slove!" Eekši mu pismo pred oči podrži.
Jedva je graščak pogledal papir, hlastno bratu pismo iztrga in srepo pogleda. To je bil res njegove žene rokopis, in napis je bil znan — od onega večera, ime je bilo znano. Ona dopisuje nekomu, in ta je eden njegovih sovražnikov! Z ednim potezom raz-
— 136 —
trga ovoj, znotraj je bilo zapečateno, nanjo namenjeno pismo, torej neprečitano; od nje ni bilo nobene vrste. Težak kamen je bil, ki se je nesrečnemu možu odvalil od srca.
„Nu, to je lepše, nego sem mislil," reče brat. »Vsaj njo opravičuje, a sleparja ne, ki gostoljubnost tvojo tako povrača. Tega poiščeva, ljubi prijatelj moj! A zato je treba, da prečitava, kaj li možek hoče prav za prav."
»Jaz ga ne bodem čital," reče starejši brat, »Jaz pač. Tako hladnega moža nisem še našel.
Ti si slep," reče mlajši, in hipoma odpečati pismo.
Citajoč brke više, graščak mu prečitano pismo iztrga,
čita, in — naposled naglo zmane papir v klobčič. Barvo
z lica izgubi.
Nekaj časa ne izpregovori nobeden. Potem sede
graščak na kup zloženih hrastov, obraz v dlani skrije
in joka.
»Ne bodi baba! Zdaj je treba delati, precej, dokler prepozno ni. Pojdi, pohitiva še denes v mesto. Sodim, da ga dobodeva ša. — A to se mora shraniti, to je dokaz, " rekši pobero zgneteno p:smo.
Skoraj potem sta se s počasnim korakom bližala gradu.
»Morebiti vender napačno sodiva," reče graščak.
»Morebiti — morebiti! Izkaže se. Malovrednik vender ni tako brez vsega poguma, da nama ne bi odgovoril, odločno odgovoril, kako je in od kod, da
— 137 —
se je predrznil tvoji ženi tako pisati in meriti na stvari, katerih ne vemo, a vender slutimo."
„Moj Bog! Ne samo sramoto, nečast in . . .
„Zdaj irolei! Storiš, kar ti veli tvoje ime in kar mlajši brat!"
„In kaj hočem ž njo početi?" zavpije obupno nesrečni mož.
„Nič ne počneš zdaj, prav nič! Predno se ne vrneva, niti je videti ne smeš. Tako bodi! Pojdi v svojo sobo, preskrbi, kar veš, da je treba, če se ne vrneš. Jaz todem skrbel, da te ona tačas ne bode nadlegovala, in da prilike ne najdeš prenagliti se."
Uro pozneje je vez z obema zapustil dvorišče. Gospa je voz odhajati videla in vprašala, a nikdo jej ni mogel povedati, kam giesta. Kočijaž je pred odhodom rekel, da ga več dnij ne bode nazaj, sicer nič.
Za več dnij odhajati in ničesa povedati! Ženi je bilo tesno pri srci, glava jo je začela boleti; mislila ni ničesa — a slutila je, da je nesreča in gorje uta-borilo se v hišo in vanjo. Lepi časi sreče — prešli so bili, ona jih vredna ni več, zaupanja ni — niti ga vredna ni!
vin.
et dnij je bilo minilo, pet dnij skrbi in straha. Niti gospodarja niti brata ni bilo domov, niti nobenega poročila. Šesti dan je bilo deževno. Kakor izpod kapa je lilo z neba, ko je znana grajska kočija v dvorišče pri-drdrala. Gospa je tekla doli. Kočijaž vratca odpre, z voza stopi samo brat. Nenavadno resno lice ima, temno gleda, gospe ne pozdravi.
Moralo se je nekaj zgoditi, nekaj strašnega. „Za božji čas! Kje je moj mož?" „Z menoj pojdite gori!" reče njen svak. V sobi gre trikrat semtertja, v tla zroč, a naposled se pred-njo postavi in reče:
„ Povem Vam vse ob ednem. Ne boste imeli več prilike, za hrbtom svojega moža pisem prejemati, niti ne mladih častnikov prenočevati tisto noč, ko se Vaš soprog sramoti. Oba sta —" „Mrtev!" zavpije žena.
„Brat moj je umrl za svojo čast, in prokletniku, ki mu je vzel srečo in življenje, pomagal sem jaz do pravice ..."
— 139 —
Hotel je še pristaviti: „A Vam Bog odpusti, jaz ne!" vender ni ga imel kdo poslušati, ker žena je omedlela in ležala na divanu.
Pogleda po-njej, pogled brez usmiljenja, na ustnih z zaničevanjem. Potem pokliče slnžabne ljudi ter odide.
10*
IX.
a črno pogrnenem vozu so bili dan potem pripeljali mrtvega grajskega gospodarja na njegov dom.
K pogrebu je bilo privrelo mnogo ljudstva. Smrt, in zlasti tako nesrečna, spravila je bila vse njegove nasprotnike ž njim, vsi prijatelji in neprijatelji so se zbrali na malem pokopališči vaške cerkve, kjer je imela grajska rodovina svojo rako.
Njegove smrti uzrok ni bil še znan, vsaj gotovega nikdo ni vedel, torej so se govorile čudne stvari. Kmetje, ki o dvoboji niso prilike imeli kedaj slišati in jim je nedostajalo razuma do tega običaja, sodili so po svoje in rekli: „Stepel se je bil z drugim gospodom, in ta ga je ubil." Ali z glavo so majali in govorili: »Ce se nas kdo pijan spoprime, ni da bi dejal; a da učena gospoda ni pametnejša ....!"
Vender denes so bili vsi ednih. mislij: da je ranj-kega gospoda „škoda".
„Ali gospa! ta se mi smili," reče dobrodušna pogrebka svoji družbi, domov gredoč. „Ni je bilo pri pogrebu, govore, da je na smrt zbolela."
— 141 —
„A! kakšna sila jej je. Baba je baba! Možfla se bode zopet čez leto in dan, kakor vsaka," zamrmra postaren mož.
Vender je bil ta mož slab prorok. Stoprav čez več tednov se je culo, da gospa ne umrje, nego da ozdravlja.
Vaška cerkev je bila na samoti. Cerkovnik jo je obiskaval samo po trikrat na dan, kadar je bilo treba zvoniti. V mraku necega dne je videl pri graščakovem grobu žensko sedeti, in ustrašil se je, da je odskočil. Počasi in moleč se je zopet bližal, pazil in poslušal. Spoznal je grajsko gospo ; govorila je sama mej seboj, zdaj tiho, zdaj na glas, zdaj hitro, zdaj počasi. Pod pazuho je imela rudeč dežnik in v roki velike brc-janice.
»Gospa! mrači se," obgovori jo.
„Res, dež gre in v dežji ga peljajo," odgovarja gospa, vender ne pogleda moža. Govori še več, čudne stvari; cerkovnik ni razumel vsega. Zbal se je in hitro v zvonik odšel. A videl jo je pozneje še mnogokrat tu, vselej ednako.
* *
1
In ko sem bil mal dečak, poznal sem to gospo iz grada. Kadar smo otroci od blata hlebce pekli, v zemljo hišice delali in miirina, božjega volka, zvali »sejat proso" pod veliko češnjo, korakala je proti ve-
— 142 —
Čeiu mimo nas, tiho kakor senca, z rudečim dežnikom pod pazuho in z velikimi brojanicami za pasom.
»Gospa, dež gre!" vpili smo, kadar je najlepše jasno solnce zahajalo.
„Dež gre, otroci, dež," odgovorila je in šla dalje proti cerkvi m6lit.
A mi smo mislili, svetnice v nebesih, o katerih so nam matere pripovedovale, menda so take, kakor je grajska gospa.
III.
Telečja pečenka.
Obraz iz našega mestnega življenja
(„Slovenski Narod," 1872.)
ospod Bitič je stanoval uže mnogo let v mali izbi v hiši mestnega mesarja Kriva. Njegov posel je bil najlažji ali najtežji na tem svetu, kakor uže hočemo soditi: Bitič namreč ni imel za Boga ničesa drugega opraviti, nego li prazni čas po-tratiti, ki je od jutra, kadar iz ženske porojeni slabi človek slabe volje s postelje zleze, pa do večera, ko mrmraje zopet izleže v posteljo. In Bitič je spaval kakor polh, spaval od zgodaj do poznega. To je bilo morebiti krivo (vsaj Eskulapi tako govore), da je Bitič vedno čmeren, nezadovoljen, kisel obraz po mestnih ulicah nosil, kadar se je »prsi ven, trebuh notri" soldaški po konci sklonjen, roke pod hrbtom drže, še-tat hodil, korake broječ počasi, počasi, kakor se človeku spodobi, ki nima nobenega dela.
Ta kisli obraz, rastoč iz vratu, z belo ruto mnogo ovitega in čepeč pod velikim, precej zbeganim in menda večkrat posedenim in stlačenim vehastim klobukom, če-gar oglavjeje smelo rastlo v vzvišen vrh; — ta kisli obraz
— 146 —
nosil je v kavarno, kjer je stal po cele ure poleg biljarda ali poleg kvartne mize, igralcem napotje, to-dajem izogibek, kvartačem neljub „majer"; — ta kisli obraz je nosil tudi vsak dan v krčmo k staremu Ze-leniku--vender, ne! tu v krčmi je ginila njegova čmernost, njegov obraz se je tu jasnil.
A treba, da vas prej natančneje seznanim z možem, predno povem uzrok njegove edine zadovoljnosti.
Bitič je bil penzijoniran „oncir". Ker je bil uže okoli petdeset let star, in uže jako dolgo v mestu, ne da se zvedeti, pod katerim slavnim generalom je služil in kako. Kdor je ogledal njegovo suho, malo postavo, imel bi ga bil pač prej za kakega starega advokatskega pisarja, ali davkarskega uradnika, kajti njegov osebni videz ni bil nikakor martijalen. Ali kar je, to je: on je bil penzijoniran oficir, in sicer uže davno penzijoniran. Njegovo dostojanstvo v slavni cesarski vojski gotovo ni bilo veliko, kajti pri kasi je potegoval prav malo več nego po trideset forintov na mesec. Sploh se o njegovi prošlosti ni znalo mnogo.
S tem skromnim dohodkom je baje prejšnje čase dolgo izhajal, ne da bi krajcarja dolga imel, in ne da bi bila njegova večkrat okoli ovita zavratnica kedaj bolj ali menj bela, kakor v zadnjih časih, ko so ljudje pravili, da je nekje podedoval prilično veliko svoto novcev, kar se je na tem poznalo, da si je kupil novo zimsko suknjo, da njegovi čevlji niso več tako brez šuma po mestnem tlaku stopali in da je hodil ne
— 147 —
samo zvečer, nego tudi opoludne v krčmo k staremu Zelenfku, da, poznalo se je celo po tem, da je več večerjal in nekaj pol-maslicev več vina popival nego prej.
Pri starem Zeleniku je imel svoj stol. Bog varuj in joj kletarici in krčmarju, če bi bil, predno je prišel on, kdo drug sedel zvečer tja, kjer je »hauptman* Bitič posajal neimenljivi del telesa svojega.
Kadar je po zimi ura udarila šest — punktum šest! — odprla so se vrata in Bitič je počasi vstopil, ne pogledal ni na desno, n\ na levo, klobuka ne snel, dokler ni je do svoje mize prišel, in nikogar pozdravil, tudi ako je bila vsa nizka, staro-krčemska izba, z ukajenim obokanim stropom, dolbkom polna. Da pa vsak večer pride, v burji in nevihti kakor ob vedrem vremeni, na to se je smelo priseči.
Tu v krčmo prišedši je obešal »stotnik" svojo vrhovno suknjo na klin, potem nekaj v papirje zavitega iz žepa poiskal , to na mizo del, stol z žepnim robcem prahu otepel in počasno sel. Ali njegov obraz je bil še vedno kisel, tudi še, ko mu je lepa kleta-rica, katere niti pogledal ni (kar ga bode gotovo prikupilo pri sovražnikih žensk), prinesla vina in vode. Pil je eden požir, odstokal se, potem začel razvijati v papirje zavito stvar. Prišli so na dan rezki salami-klobase, ali kak finejši sir. S tekom je to zaužil, časih pa časih primakal si grlo; ali obraz se mu ni
— 143 —
zvedril, niti ni govoril z ljudmi, če so sedeli pri isti mizi.
Ko je ura bila sedem, prinesla mu je kletariea telečje pečenke! Lepa porcija, lepo opečena, rumena ; in duh udarja prijetno v nos in v golt. To je »stotniku" po godi! Zdaj se mu obraz razsveti, oči zadovoljno gledajo na okrožuik, roke polagano razvijajo servijeto, katero zna Bitič takisto obezati okoli vratu, da dva uhlja gledata zadaj na straneh kvišku, tako, da se baš vidi, kakor bi gospod stotnik imel štiri ušesa, in sicer dve daljši nego dve. Potem kadečo se rumeno pečenko bliže primakne in jo pogumno nasadi na vilice.
Nos gospoda stotnika se približa mizi, od mize pak se porcija na vilicah približa nosu, obadva prideta v sicer ne posebno estetičen dotik, a samo za eden hip, kajti z zadovoljstvom se vrne stotnikov obraz v prejšnji ravni položaj nazaj. Zdaj poje nož po okrož-niku. Zanimljivo je gledati to lice, na katerem se pozna , da stotnikovi zobje in čeljusti uže nimajo več zapriseženih osnovnih ustanov, vender da z veseljem še službo opravljajo. Ali lice je vedro, malo oko bistro: zdaj je gospod Bitič srečen videti, kakor je srečen mladenič, čegar čisto srce je čiste ljubezni polno, ko prvič poljublja nedolžno — trepetajočo nevesto.
Tako je bila telečja pečenka edino, kar je Bitiča na tem svetu veselilo, edina sladost življenja njegovega !
\
— 149 —
Filozofični slaninar in klobaso-prodajalec, gospod Jugec, kateri je vsak večer pri sosedni mizi sedel, razkladal je časih, kadar je Bitič ob udarci desete ure napasen in zadovoljen krčmo zapustil, poslušalcem svojim prav psihološko, zakaj se „stotnik" tako veseli telečje svoje pečenke. „Prej, dokler je bil stotnik ubog in samo na svojo penzijo navezan" — govoril je Jugec — „ni mogel pošteno zajutrkovati, niti obedovati. Jedel je samo zvečer, samo svojo telečjo pečenko, prinašal torej velik apetit s seboj. Kadar se pa človek navadi kaj ljubiti, ljubi to tudi kesneje, ko mu uže ni treba tako. Tir pomaga domišljija, spomin".
Tako je bilo z Bitičem, dolgo, več let--■ —
ko naposled odurna roka neizprosljive usode iztegne neusmiljene svoje prste in pretrga Bitiču vse to, veselje na življenji.
jxr\l_n/01 n; n, n n n rv n n;n;n_n:nn.iv
II.
flakor vsi penzijonirani vojaki, bil je tudi Bitič velik nemškutar. »Jaz sem tudi rojen Slovan". Kadar je Bitič to izgovoril, tačas si smel v svesti biti, da bode pripovedal, kako bi najbolje bilo, vse te slovenske, češke, hrvaške rogovileže in moto-boreže, šuntarje in puntarje kar pozapreti, pobesiti, pO streljati.
Tako je tudi nekega večera, to se ve, stoprav po telečji pečenki, malo poljntil se na svoje slovenske rojake, ki zdaj »nore". Nek mlad človek izmej one vrste ljudij, ki radi v krčmah kako sulico zlomijo za domovino, zavračal ga je. To je Bitiča jezilo, tem bolj, ker uže v obče mladih ljudij, »ki ničesa ne vedo, ničesa niso izkušali, a hočejo povsod nos vtikati", ni mogel trpeti. Da si jezo ohladi in pa (e, saj veste zakaj!) — mora Bitič iti iz izbe za čas ven. Tii ga zaleti usoda.
Na hodnik ven se je moralo iti mimo kuhinje. Le-ta je bila navadno zaprta; Bitič se je za vse na svetu premalo pečal, da bi bil prej kedaj  v kuhinjo
— 151 —
pogledal. Denes so bila slučajno vrata na stežaj odprta, ko je Bitič iz sobe stopil; in Bog ga vedi kaka muha ga je prijela, da je obstal in pogledal v kuhinjo.
Tam je na ognjišči cvrčalo, kipelo in kadilo se iz ponev in lončičev, da je bilo na prvi vid zanim-Ijivo. Ali kuharica! Ta stara, debela, grda baba pripravlja njegovo pečenko? Nekoliko las, na pol sivih, gleda jej izpod glavače, umazan, krvav in sajast za-stor ima prepasan! In glej, baš jemlje telečje meso z žeblja, neokusno, z obema rokama, in — cmokne ga na ploh; niti obrisan ni! In sekira, s katero meso seka, niti očejena ni! In mačka, najgnusnejša žival Rtiču, skoči v tem hipu na okno tik poleg pečenke, kuharica je niti ne podi strani!
„Fej te bodi!" zavpije stotnik. Medlo mu je bilo pred očmi. Tako se torej pripravlja njegova pečenka !
Kakor je sveti Peter ven šel, šel je Bitič ven, ali ni se milo zjokal zunaj kakor sveti Peter, pač pa se mu je nekaj prigodilo, zavoljo česar je prišel bled •kakor zid v sobo nazaj , klobuk vzel in suknjo, nobenega odgovora dal, in odšel.
„Fej te bodi!" mrmral je po potu domov in zima ga je stresala.
Vso noč ni spal, proti jutru je zadremal, ali imel je hude sanje.
Od tistega večera ni bilo Bitiča več videti na ■davno-navadnem stolu pri Zeleniku. Zahajal je v druge
— 152 —
gostilnice, v največje in srednje, ali nikjer ni dolgo ostal, nikjer ni imel prejšnjega teka, nikjer zaupanja. Telečje pečenke ga ni videl nihče več jesti, pač pak je rad jel kaj celega, kaj tacega, kar si človek pripravlja sam.
Ali to mu ni teknilo. Sušil se je in slabel je. Cmerni in kisli obraz je še bolj očemerel in se skfsal. Sam sebi je bil neznosen.
V tej zadregi si je kupil kuharske bukve, in sploh knjig o kemični sestavi jedil in o njih racijo-nelnem pripravljanji. To ga je navelo, kupiti si ume-teljen železen lonec novejše iznajdbe, da bi si kuhal sam. Dva dni je poskušal, zjutraj sam hodil po meso, tja, kjer ga je najlepša mesarica prodajala, sam varil in cmaril. Prvi dan je imela jed čuden duh, drugi dan je bila preslana, tretji dan — je Bitič dobil sitno želodečno bolezen! Za božji čas, kaj početi?
To svojo težavo je Bitič potožil naposled ednemu svojih tovarišev. Ni imel sicer navade pritoževati se, sosebno ne o sam sebi. Torej je bil ta slučaj nekaj izredno nenavadnega in njegov tovariš, tudi star samec, a jovijalnejše vrste — smijal se je.
„ Oženi se, oženi se!" vpil mu je in se zopet grohotal. „Cemu čepiš na novcih — čemu ješ po go-stilnicah, čemu si še močan mož, vzemi si snažno, čedno, lepo, čisto gospodinjo, in zopet boš jedel lepo pečenko in čisto."
— 153 —
Bitič je oči zverižil in prijatelja svojega hudo pogledal. Oženiti se! To se mu je smešno zdelo, vsaj javno in glasno je prijatelju rekel, da je »smešno".
A ko je šel domov, gledal je v tla in zmerom mu je po ušesih brenčal prijateljev svet: »Oženi se! oženi se!"
In ko bi hotel, kako, kje, koga? I — — i!
To sicer res ni dosti prida življenje, če mora človek za vse, za vsako postrežbo, vse plačevati. In v krčmi plačevati, pa še nesnago in nečistost uživati, fej!
III.
isel, oženiti se, katera je uže toliko pametnikom in nerazumnikom prišla v glavo in uže tolikokrat s preudarkom ali brez preudarka izvedena bila, kolikor je nesrečnih in srečnih zakonskih ljudij bilo in jih je — utrdila se je tudi Bitiču v glavi kot edina rešitev. Ce je reč bolj in bolj premišljal, bolj mu je ugajala, in kar škoda se mu je zdelo, da prej ni tega sklepa storil in zvršil, ko je bil še mlajši. Sicer se pašam sebi nikakor ni udal, da bi bil star, a drugim ljudem še menj, ker ni nikogar vprašal za svet.
„Lepa, bogata, dobrosrčna, izobražena" in Bog ve, kake so še lastnosti, katere zahtevajo oni, ki nimajo drugega posla nego li iskati neveste. Penzijoni-rani znanec moj vseh teh lastnostij ni terjal. »Dobra kuharica, čedna in mlada ter dobra postrežnica", to je bilo vse, kar bi bil rad. Koliko jih nosi zemlja, ki imajo te lepe lastnosti v izobilji in ki niso niti toliko po mladezni hrepeneče, kadar jim Himen migne, da bi bile i Bitiča vzele in mu pred poroko obetale priprav-
— 155 —
jjati pečenko po najboljšem ukusu! Ali Bitič ni imel znanstva in v obče si pomagati ni znal, kje in kako dobiti, po čemer je želeti začel, čim bolj si je o koristnosti stvari belil glavo.
A nekaterim ljudem Bog srečo da ob pravem ■času, akoravno jim je ni bil uže v zibel položil. Tudi Bitiču je pomagal slučaj, da se mu je upanje zasvetilo, lepo upanje!
Baš v tem času je bil njegov hišni gospodar, mesar Kriv, iz službe dal svojo staro hišno in dobil novo.
Ta je bila mlada, lepa, skakala je iz sobe v sobo, po stopnicah gori, po stopnicah doli, da so jej veselo ključi v žepu žvenkljali, da so jej goste rumene kite las okoli lepega vratu opletale. In pela je pesmi nabrane od vseh vetrov: zdaj o „mili lunici", zdaj o »moji ljubici" ali »Ijubčka moj'ga", zdaj »kje dom je moj", zdaj Garibaldijevo himno, h kateri teksta ni znala, zdaj zopet nemško studentovsko o »pijani luni", ali »kneza Torna"; in kadar je pesmi zmanjkalo, nabrala je rudeča ustna v čuden ali poljubljiv čop in zažvižgala si katero, baš ne slabše kakor mlad voznik na veliki cesti, kadar je pod klancem kola odvrl, klobuk na uho nameknil in vesel poleg konjičev ko-rači po cesti, preko travnikov zelenih. In kadar je utegnila doli spodaj na veliki prag stopiti za trenutek in pogledati, z delavno roko na kolek nasloneno, da so mimogredoči občudovatelji lepe ženske rasti ukra-
ll*
— 156 —
dene poglede metali na okrogle bele lakti, rastoče iz kratkega rokava — ej! kako so ogledovale njene iskre oči po svetu, kakor bi hotele reči: »Kaj pa ti veljaš, lepi beli svet, jaz te kupim, poljub dam zate, pa si moj I"
»Ta bi bila!" rekel je Bitič — a to je rekel samo sebi.
Ali kako se seznaniti ž njo? To bi bilo za vsa-koga lehko, za njega ni bilo. Vsak dan je hodila Bog ve kolikokrat mimo njegovih durij, srečaval jo je na stopnicah, iz svoje sobe jo je čul vsako jutro v sosedni, gospodarjevi sobi peti, kadar je pospravljala. Ali kako jo ogovoriti, da bode »spodobno?" To je bila težava.
Bitič se z ženstvom ni pečal prej, to smo uže rekli. Kako je v mladosti svoji delal, kako zlasti je izhajal pri vojacih, le-teh naglavnih deležnikih ženskega čisla: o tem vlada za pripovednika te povesti in za njegove vire neprodorna temota, ne da se torej cisto ničesa povedati. Poznali smo ga samo v njegovi priletnosti in v tej je bil, kar se tiče vseh ženskih alotrij, soliden in pameten kakor menih, to stoji, kakor da bi notar potrdil.
Torej je naravno, da ni mogel začeti tako brž kakor bi rad. Vender se je vestno in hrabro pripravljal. Da se je z novo obleko, s česanjem las itd. pomladil, kolikor se je dalo, tega bi ne bilo treba niti omenjati, ker baje večina kandidatov sv. zakonskega
— 157 —
jarma tako ravna. Omeniti je menda vredneje, da je izkušal čmerni svoj obraz odložiti in prijazen (kadar je njo srečal: smehljajoč) obraz natekniti; isto tako, da je več stvarij nakupil, katere bi nji podaril. Res neki nemški pisatelj pravi, da se lepi ženski ne sme drugega pokloniti nego cukrnine, rožic ali k večjemu še knjig — a Bitič se te zapovedi ni mogel držati, ker je poznal ni. Tudi ga lehko oprostimo, da je grobejših in praktičnejših rečij skupljeval, ako vzamemo , da se morebiti hišne v obče ne kapricirajo samo na cukrnino in rožice; knjig niti omenjati ni treba.
Ko je bil pripravljen, ponudila se še zmerom ni prilika stopiti v delo.
In tak čas, ko se nekaj hoče, a se ne more, ko bi se nekaj rado, ali se neče, ki je lehko in težko doseči — tak čas človeka vzbuni. Tudi Bitiču je bilo tako. Skoraj je pozabil uzrok, pečenko, kuharico, vse, samo namen je imel pred očmi; rad, neizmerno rad bi bil dobil ono lepo, veselo igračico, ali stvarco.
Cesar je srce polno, govore usta. Izpregovorila so naposled tudi Bitičeva, in sicer zjutraj ali popo-ludne, kadar je bila kje na hodniku. Dolgo dnij sta se menila s hišno: ali je lep dan, ali ni lep dan. A dalje mej njima ni moglo priti v razgovoru. Stari »stotnik" je imel vselej grlo zadrhneno. Kadar je bil sam in malo slabe volje, misliti se je upal, da je deklina prav za prav neumna.  Zakaj ne vidi, zakaj ne
— 158 —
ve, čemu jo ogovarjam, čemii — ? Naj bi k meni prišla, potem bi jej rekel: Na, tu imaš, vzemi!
In ko je nekoč zopet tako premišljal, pride mu srečna misel, kar na hip — po vsem poseči, naravnost priti do konca.
IV.
[KPsSiicer je Bitič uže dolgo let stanoval v mesar-reSiS] jevi hiši, točno vsak mesec na prvi dan sam l*^-r^i in osebno v roki nesel izročit mesečno svojo plačo za stanovanje in postrežbo gospodinji mesarici ali kljubu temu ni bil znan niti z gospodarjem niti z gospodinjo. Z nobenim ni govoril več nego je tre-balo za posel. Minilo je po cel mesec, da jih niti ogovoril ni. V tem je bil aristokrat in je mislil, da imajo ljudje največ respekta pred človekom, ako jih zanemarja.
Zdaj je bil prišel trenutek, ko mu je bilo žal, da se ni sprijateljil z gospodinjo. Ona ima oblast čez hišno svojo, ona jej lehko ukaže, da se mora možiti, in tako odpade sitni posel, da bi on sam moral govoriti z deklino. A je tudi spodobno in pravično, da ženska sama pride, in ne da bi jo mož, kakor je on bil, tekar prositi moral. To delajo mlada zijala, ki imajo preveč besedij. Saj je uže v svetem pismu o ženski zapisano, da bode vse zapustila in hodila za možem.
— 160 —
Tako je Bitič temeljito stvar preudaril in nekega popoludne dal poročiti gospodinji, naj pride k njemu v njegovo sobo.
Debela mati mesarica Krivka se je čudom začudila tej prošnji. Hitro je — radovedna kakor so vse priletne majke — vstala s stola svojega v mesnici in šla v Bitičevo sobo, kjer ni bila nikdar, kakor kadar je dekla na vsake kvaire imela umivati tla, ob ka-keršnem času pa Bitiča ni bilo doma. Mislila je, da ima gospod »stotnik« gotovo kako veliko pritožbo zaradi postrežbe.
V njegovo sobo prišedši je morala sesti na zofo. Bitiču se je videlo, da ne ve, kako bi začel. Žena ga torej jame izpraševati, kako je s tem in onim zadovoljen. Bitiču je bilo vse neizmerno po všeči, dekla je pridna, šum v hiši ga nič ne moti, postrežba je izvrstna, postelja dobra, skratka: boljšega in ugodnejšega stanovanja ni iskati, nego li je to njegovo.
Krivka je uže mislila, da jej je stotnik hotel samo to povedati, in ker je imela opravkov mnogo, hotela je oditi. Zdajci je Bitič moral govoriti. Reče torej, da jej ima nekaj povedati, za pomoč prositi jo, kar pa težko izgovori. Mesarica misli, da je morebiti v denarni zadregi, da bi rad prosil na posodbo. Odgovori torej hitro in z veliko prijaznostjo:
»Oj, gospod stotnik, ne sramujte se, kolikor hočete Vam posodim, če ste v zadregi. Kolikor hočete, samo imenujte svoto. Takšen natančen mož, kakor ste
\
— 161 —
Vi, dobi pri nas vedno. Hvala Bogu, imamo zmerom denarja pri rokah. Takoj Vam prinesem."
Bitič se zarudi v lice, naglo vstane s stola in se z obema rokama brani: »Ne, ne, ne; tega ne potrebujem; imam, imam." Rekši dirja naravnost k svoji miznici, odklene predal in razkazuje ženi svoje novce in denarne papirje.
Zdaj bi bila na ženi vrsta sramovati se, pa ni utegnila, ker čuditi se je zopet morala. Da je gospod Bitič po nekom precej podedoval, kar je v njeni hiši na stanovanji, to je čutila, ali da je tako bogat, tega ni slutila. »Za božji čas, in vse to pustite tako hranjeno, ne da bi uživali, ne da bi bolje živeli! Za koga hranite ? Ne zamerite, gospod! Otrok nimate, žene nimate . .
„To je, to je, to je," vsklikne Bitič vesel, da mu je pravo besedo iz ust vzela, in od veselja raztegne usta na smeh, da so se po suhem lici še bolj videle goste gube. „To je, to je, otrok nimam, žene nimam, rodo-vine nimam, nobenega človeka nimam, sam sem, prav sam! In drugi ljudje so tuji ljudje, nič se od njih ne dobi, niti za denar se ne dobi čista jed, kanijo, varajo, sleparijo, kjer morejo. Vso grdobo mora človek jesti, a niti ne ve, da je grdobo jel. Kdor je" doma, ve vsaj, kako je, reče lehko, ukaže lehko, kako hoče. Kaj mislite, ali bi . . ."
Do tu je bil Bitič hitrojezičen, a tu se je od sramu zarudel na starem svojem obrazi, kakor štirinajstletna deklica.
— 162 —
In mati Krivka se je tudi zarudela, ker razumela ga je. Ženiti se hoče! Bog in sveti Anton! Katera ženska se more v te stare gube zaljubiti, v tega odurnega moža, ki ni za ta svet, ki ne govori z ljudmi! To je bila njena prva tiha misel, ali ženske baje ne govore, kar mislijo. Poleg tega ima tudi vsaka omožena ženska manijo, omožiti ali oženiti še druge, naj bode na dobro ali ne. Takisto je tu, denar, tega je ves svet lakomen, tudi ženstvo, torej bi bilo kaki ubogi deklici pomagano iz nadlog. Bitič ne bode dolgo živel in njegova vdova bi si nadomestila po njegovi smrti vse, kar ne bi bilo ugodnega ž njim. To je bila njena druga misel in obljubila mu je vso svojo pomoč.
A da bi se moglo pomagati, moral je Bitič več povedati, kako hoče, kakšno, katero? To mu je težko, a bilo je zadnje, in tudi to je premagal srečno. Mesarica pa ni mogla več smeha zadrža-vati, ko je cula, da je oko starega Bitiča obtičalo na veseli, vrtavi in živi njeni hišni. Da bi Bitič ne bil s tem smehom razžaljen, pohitela je žena poprav-dati ga s tem, da je rekla: „Oj, ta deklica je uboga, ako je pametna, z obema rokama bode prijela po tej lepi priliki." In to je razkladala še na dolgo in široko ter govorila mnogo tudi zato, da bi se sama iznebila osuplosti in čuda zaradi nenavadne tajnosti, katero je cula. Končno je obetala še denes govoriti ž njo, takoj kadar pride domov.
Pol ure kesneje je -vedela -vsa Krivova družina vsa hiša, da bode stari tihi stotnik hišno za ženo vzel. Dekle so po kuhinjah roke sklepale, vsaka je rekla, da ga ne bi marala, pomagači in hlapci so delali kosmate opomnje, a Bitič, ki, to se ve, o vsem ni slišal ničesa, slonel je na oknu, staro srce mu je mladostno utripalo in iskreče male oči so prežale ob hišah po ulicah, kdaj bode deklica prišla domov. Kakor bi ga kača pičila, odmakne se od okna, ko jo zagleda priti.
Razburjen koraka po sobi gori in doli. Sluti, da jej bode gospodinja zdaj v tem trenutji razložila željo njegovo. Njegova usoda se bode torej odločila. Ker je tako nemiren, meni, da je najbolje iti na sprehod. Izhod stvari bode čul lehko jutri. Yzame klobuk in palico , sobo zaklene in tiho kakor tat stopa po stopnicah navzdol.
Mimo gospodinjine sobe gredoč čuje, da se govori, čuje svoje ime. Kdo na njegovem mestu bi se bil premagal in ne bi bil storil kakor je on: postal in poslušal? Gospodinja je bila hišni menda baš do-povedala, kaj jej Bitič ponuja in jo prepričala, da ni šala, temveč gola in prava resnica. Pa kaj odgovarja prevzetno, neumno dekle? Smeje se z grohotom!
»In ko bi imel celo dolino polno zlata, ne bi vzela taeega bedastega, starega krampa!"
»Krampa! krampa!" Bitiču se vrtoglavi. Palica ni dovolj zaslombe, z roko se opre ob zid. »Bedast, star, kramp! In to pravi ona, ta opica, ta. . ."
— 164 —
Bitič tava ob zidu do praga, čez prag na ulice, po ulicah dalje, kakor pijan. In one grde besede mrmra vedno predse.
Ničesa ni terjal Bitič od veselosti tega sveta, samo poštene pečenke si je želel, in dobre postrežbe! In za to bi bil dal, kar je imel, storil, kar storiti more človek, kakor je bil on. A kaj je dobil za to? Ljudje, katerim je dobro hotel, zasramujejo ga.
Ubogi mož! Denes je videl, da je prav za prav nepotreben na tej zemlji.
Star, bedast kramp!
v.
dno čez polunoči je ura odbila. Po ulicah je bilo temno, tudi medla luč svetilnic ni dosti svetila, kajti naredilo se je bilo z mrakom za dež in lilo je curkoma iz neba.
Pri vratih velike hiše je pod podstreškom stal zaspan policaj. V tem dežji sluga zakona in javnega redu pač ni imel dosti posla; tudi je bilo ugodneje pod streho čakati, nego po ulicah zasledovati, je li je kaj nevarnega.
'Zdajci prideta dva kesna ponočnjaka z brzim korakom mimo njega. Zagledavši ga obstaneta in mu pripovedujeta hlastno in brzo, da tam gori pri tej in tej hiši leži človek v dežji na tlaku tik poleg stene, ki se ne gane, ki je morebiti pijan ali ubit. Policaj meni, da ga hočeta za nos zvoditi, tembolj, ker jima pozna, da prihajata od vesele kaplje. A naposled, ko se mu grozita, da bosta njegovo ime oznanila na ko-misarijatu ■— zapusti policaj zavetje svoje in korači proti naznanjenemu mestu.
— 166 —
Tam najde res v polu-temi človeško truplo ležeče. Kliče in suje z nogo — vse zastonj. Zažvižga, in kmalu pride na znan klic drug tovariš njegov iz bližnjega stala. Pobereta na tleh ležečega človeka. Bil je mrtev. Pri bližnji svetilnici spoznata — Bitiča.
Preiskavanje drugega dne je pokazalo, da je bila starega »stotnika" udarila kap. Tisti večer je bil odšel v krčmo, edenkrat zopet k staremu Zeleniku. Ni jel telečje pečenke, ni govoril z nikomer, a pil je mnogo, toliko kakor nikdar. Odšel je kesno iz krčme, noge ga skoraj niso hotele nositi. Zavoljo mnogega nenavajenega pitja, pitja iz obupanja, in zavoljo nenavadnih duševnih vtiskov tega dne, zadela je moža — smrt ter ga rešila skrbi za pečenko, za ženitev in ga rešila žalostnega čuta, da je — nepotreben na tem svetu.
\
Bojim se te.
odovinska povest. (,,2von", 1876.)
I.
rzla noč je leta 1681. ležala nad Ljubljano. Megla, ki še dandanes nadleguje to mesto, bila je tačas, ko še ni bilo izsušeno močvirje ljubljansko, še gostejša, nego je dene^. Samotni po-nočni potnik, ki je ves v plašč zavit pred mrazom, koračil od Velikega preko Starega trga, ni mogel videti samo poldrugi seženj pred seboj, da-si je koledar kazal polno luno.
Ura je bila polu desetih, ko je bil naš nočni potnik prišel do sv. Jakoba cerkve. Prišedši do jezu-vitskega samostana (denašnje Virantove hiše) obstoji pri stranskih vratih, ki drže na vodo, potegne ključ iz žepa in odpre ter zopet zapre za seboj.
Po tihih stopnicah prišedši v drugo nadstropje, odklene zopet nizka vratca v steni, in tipajoč prekorači mali temni hodnik, ozek tako, d i bi se ne mogla dva krečati v njem. Skozi druga, skoraj nevidna tapetna vratca v steni stopi v visoko sobo. Na mizi je gorela svetilnica in slabo razsvetljevala mizo, nekoliko stolov in skladanico knjig ob steni.   Nobenega člo-
12
— 170 —
veka ni bilo tu: kar je pričalo, da je svečava pričakovala našega prišleca. Tudi zakurjeno ni biio; kajti ko je mož odložil svoj plašč na stol in klobuk na mizo ter si s prsti lase pogladil s čela, pretresne ga mraz in kakor nehotoma začne si drgniti roke.
Slaboten svit v sobi nam kaže mladega moža, kakili šestindvajsetih let, srednje rasti, obličja bolj bledega, a živih, iskrenih, krepkovoljnih očij. Videti mu je bilo, da ga nekaj duševno tare. Opravljen je bil v črnem žametu, gosposko, čedno, toda nikakor posebno izbrano. Bil je izmej onih ljudij, ki zanimajo človeka šele, ko jih natančneje ogleduje ali ž njimi občuje.
Njegove korake ali ropot s stolom je uže cul nekdo. Odpro se stranske duri in prikaže se dolga postava v črni jezuvitski hali z zlatim križcem na zlati verižici okoli vrani, z belimi lasmi in bledim obrazom; človek bi mu bil prisojal kakih šestdeset let, da-si je bil život še visoko po konci sklonjen; rumenkasto, nagubano lice je še kazalo telesno moč in usta na smeh vrsto belili zob.
»Dolgo te ni bilo, Antoni" ogovori stari jezuvitski oče mladeniča.
„Dober večer!" pozdravlja Anton patra z nekako nezadovoljnim, a vender spoštljivim glasom, in stopi v njegovo fobo; opravičeval ni svojega poznega prihoda, ne ] ričel kakega drugega pogovora.
\
„Sedi, takoj pridem," reče pater in korači preko toplo in prijetno zakurjene, elegantne sobe, na drugi konec, od koder so zopet druga vrata držala v sosednjo tamno sobico. Iz nje prinese sam steklenico vina in dva kozarca in vse postavi na mizo. Mrzle klobase je imel uže bliže pripravljene. Nato privzdigne duhovni oče z zadovoljnim obrazom ob straneh zadnji oplati svoje dolge črne obleke, ter posadi počasi svoje telo na stol mlademu gostu nasproti, odmaši steklenico in natoči njemu in sebi. Nato odrine veliko knjigo in nekaj papirja na stran in izpregovori:
„Pij, Antone, potem bodeš boljše volje. Ne vidim te rad žalostnega; raci te imam, v istini rad, kakor svojega sina. — Kaj si počel denes?"
In govorila sta ob vsakdanjih, nevažnih rečeh. Pridno sta pila oba; duhovnemu starcu se je poznalo, da je vajen zlate kapljice; mladenič pa je imel vedno nalito čašo pred seboj, pil je tudi on; zrudečilo se mu je lice, ali ni se mu razveselilo srce!
»Ti moraš biti nekoliko bolj lehkega srca, ljubi moj," reče pater, odpirajoč drugo steklenico. »Jaz vem morda, zakaj si sedaj edne dni tako slabovoljen; vender lepo bi bilo, da bi mi kaj več govoril. Glej, prijatelj sem ti, in če ti morem pomagati, veš, da ti rad. Srce na jezik, dečko, in povej mi vse, kar te teži; vedi, da mi ne moreš ničesa novega povedati; vse sem izkusil, kar ima bridkega in sladkega življenje. No,
12*
— 172 —
povej, kako je s tvojo nevesto? Ali si bil denes pri njej ?"
„Bil!" odgovori mladenič.
»Bil, bil! S kakim glasom odgovarjaš, kakor bi bil nerad tam! Morda se vender nista malo kaj sprla zaljubljenca? Pojdi, otročarije, ki te ne smejo nadlegovati! Ali se pa morda celo podira vsa ljubezen ? To bi bilo lepo!"
„Ne, strijc, tega ne! Dve uri sem bil denes po-poludne pri njej, dve blažestni, srečni uri; a vender sem žalosten odhajal. Edna beseda moje neveste me je tako neznano, tako bridko spekla, da sem moral sem k Vam priti: sam ne morem biti! Edna beseda, in vender ni nič posebnega; Emilija ne ve in ne sluti, kako me je v srce zbola z edno samo besedo pred slovesom, z besedo, ki jo je govorila skoraj z nasmehom, in vender tako čudno, tako čudno!"
„Katera je ta beseda? Ali — povej mi rajši vse, kako si se radoval popoludne, povej mi vse obširno; to te razvedri in potem dobodeš svet, kakeršneora ti morem dati. Ne dvojim, da vse prečrno vidiš po svoji navadi. Gotovo v tisti besedi ne bode nič posebnega. A govori in povej, kako sta in kaj sta počela! Je H Emilija zdrava?"
„Zdrava! Naj Vam vse povem, strijc! Denes popoludne, ko sem jo obiskal, bila je sama doma, njena mati je bila z doma. Tiho sem stopil v sobo; pri oknu sedeč, ni me zapazila, dokler se jej nisem pri-
— 173 —
bližal. Ko me zagleda, skoči mi naproti, objame me in poljubi. Vi pravite, strijc, da ste užili vse, kar ima življenje sladkega, potem veste morda, kako srečen sem bil, gledajoč v njene oči."
Pater popije čašo vina, morebiti, da bi pregnal posvetne spomine iz onih časov, ko je bil še mladenič, ko ga ni še vezala sveta obljuba, ne težila ga starost.
„Jaz sem jej stavil nedolžno vprašanje," nadaljuje mladenič.
„ Katero? Le natanko!" prestriže mu strijc besedo.
„No, ali me ljubi?"
„In ona je rekla tako kakor vsako ljubeče dekle na tem svetu, namreč: ,Kako moreš vprašati!' In zopet te je poljubila, kaj ne?" reče duhovni strijc z dobrohotnim nasmehom.
„Ne!" odgovori Anton. »Rekla mi je: ,Bojim se te!' Te besede so mi presunile srce. Nič več nisem mogel govoriti; veselje me je bilo minilo; tudi ona je bila postala resna in plaho me je pogledovala. — Strijc, ona se me boji!"
„Ti si prav neroden človek," kara ga pater. „Kaj je tu čudnega? Ali nisi komaj nekoliko mesecev ž njo zaročen, in komaj leto dnij se poznata ? Devica je vsaka boječa, sama ne ve, zakaj; in tako mora biti!"
„Ne, strijc, tako ne sme biti! To ni ljubezen, kakor si jo mislim jaz; to ni ljubezen, kakeršne po-
— 174 —
trebuje moje srce! In ako me ona ljubi, tako z vso dušo, kakor sem večkrat mislil, da me ljubi, ne more mi govoriti takih besedij; ako bi jej bilo srce tako polno ljubezni, kakor je moje, ne bi jej mogla ta beseda z jezika. Strijc, strijc! . .
Mladeniču je gorelo oko in lice; sicer nelepi obraz mu je dobil nenavaden svit, ko je strastno govoril te besede. Glavo povesi, čelo nasloni v dlan ter začne zopet:
„Meni se zdi, o jako se mi zdi, da njena nedolžna duša sluti, čeprav ne ve, kako je z menoj, da se me zato boji . . . strijc, Vi veste . . . moje ime . . ."
„Tiho!" zapove jezuvit. „Cemu si vzbujaš te spomine; kaj se mučiš sam sebe z domišljijami? Stvar se zdaj ne da izpremeniti, ker je davno zvršena brez tvoje pomoči in brez tvojega zadolženja. Ti moraš trpeti nasledke s filozofijo in storiti, kar ti naklada sinovska dolžnost, vera in prava šega. Sedaj nosiš ime: Anton Vit: cestno si zvršil študije svoje pod tem imenom, in ker nečeš posvetiti svojih darov sveti cerkvi, katera ti jedina odvzame znamenje tvojega rojstva, in ti da nazaj očetovo ime, nosi to ime v cesarski službi, katero skoraj dobiš, in pozneje naš vpliv uže i oliko more, da se da mnogokaj prenarediti. Sedaj pa ne muči svoje duše z razmišljevanjem, nego po razumu in treznosti uživaj mladost in ljubezen ter
— 175 —
hvali Boga, da si našel dekletce s tehsno lepoto in z dušnimi zmožnostmi, ki te more osrečiti."
»Jaz ne vem!" odgovori Anton.
„Ako ne veš, prepričaj se. Potrpi s poroko, poskušaj dekleta, in ako se pokaže, da te ne ljubi z vso močjo, prerezi vez, ki te veže ž njo. Nekaj časa, dokler bo tekla kri, bode te bolelo, močno, jako bolelo; toda s časom ozdraviš in blagoslavljal bodeš tisto uro, ki te je ločila od nje, ali pa imel bodeš lep spomin, ki te bode spremljal skozi vse življenje. Na dugo stran pa ravno tako pazi ..."
»Ne svetujte, strijc! Vaših svetov, da bi bili še tako dobri, ne morem poslušati; ni mi mogoče ! Jaz je ne morem pustiti!"
»Česar ti tudi svetoval nisem."
»Strijc," povzame mladenič za nekoliko trenutij besedo, »ne bodite mi hudi, da govorim vse to z Vami; vender jaz ne morem molčati o tem, kar me teži in veseli; in prijatelja nimam, da bi mu mogel srce odpreti. — Meni se časih zdi, kakor bi me ona še celo ne mogla ljubiti tako, kakor si jaz mislim ljubezen, tako z vsem svojim bitjem, z vso globo-kostjo svoje duše. Časih mi pride ona z besedo , ki mi je kakor iz srca vzeta, in osreči me ž njo; ali potem zopet mi ne ugaja njen govor, zdi s.: mi, da je ona, kakor je drugih mnogo, to me zopet nemilo zadene. Časih me pogleda z očmi, skozi katere se jej vidi tako rekoč v lepo dušo; a pridejo zopet časi,
— 176 —
ko plašno in nezaupno oko v me vpira, in tak čas je bil, ko mi je rekla, da se me boji."
„Pusti to; ali ti nisem pravil, da vse to je sama gola domišljija!"
»Ne, strijc! Jaz sem nesrečen človek; zakaj moram lavno jaz v prsih nositi srce, ki je nenasitno; jaz, ki jej še imena očetovega imenovati ne smem, ako nečem, da bi prosta druhal s prstom kazala za mano rekoč: Glej, obešenčev sin !"
»Stoj!" zavpije z resnim licem pater, »spomin očeta tvojega ti bodi svet; če se je tudi zmotil bil, ali če ga je čestilakomnost zavedla na nesrečen pot."
»Jaz ne onečesčujem spomina očetovega; jaz govorim o samem sebi."
»Pač je bilo v tvojem govorjenji neko očitanje. Anton, ne pogrezaj se v take misli; ako te rada ima, ima iada iebe, ne tvojega imena. Sicer sem te pa jaz predstavil za svojega sorodnika in plemenitnika; nevesta tvoja ni bogata; nima torej ničesa razven lepote in imena, ti pa imaš upanje. Pokaj torej ta nezaup-nost v njo in v samega sebe?"
Mladenič ne odgovoii ničesa na to; a po ušesih so mu zvenele patrove besede: »Ce te rada ima, ima rada tebe, ne tvojega imena." To je premišljal, pater pa mu je bil natočil zadnje vino iz steklenice.
»Treba ti bode iti, pozno je uže, tema je po ulicah in malo Jjudij," reče pater.
— 177 —
Anton vstane, pater tudi, in ko seže v roko mladeniču, pridrži roko in de:
„Ker sva se nocoj uže zmenila o tvojem nesrečnem očetu, moram te nekaj vprašati ter upam, da mi poveš čisto resnico. Ali nosiš še rudečo vrvico pod obleko okoli života opasano?"
Mladenič povesi oči in se zaradi v zadregi.
»Ne nosiš je," pravi pater. »Anton, to ni prav. Jaz ne želim, da bi se cesto spominjal nesrečne smrti očeta svojega, ali kar zapoveduje pobožna verska šega, tega se drži, tako je še vedno najbolje. In verska šega je, da je sinovom za kazen usmrčenega očeta nositi rudečo vrvico okoli pasa. Midva tega ne moreva izpremeniti. Oprostiti te more tega samo cerkev, ako stopiš v duhovski stan. To sem ti svetoval, a ti nisi hotel. V svetu iščeš sreče; Bog ti daj, da jo najdeš, ali izpolnjuj dolžnost!"
»Strijc, kako morem stati pred Emilijo z ono vrvjo okoli pasii, z onim znamenjem prokletstva in sramote!" reče Anton.
»Kadar je človek vprašan in odgovarja, mora resnico govoriti. Nikdo pa ni dolžan povedati več, nego je vprašan."
„Tega jaz ne morem; jaz ne morem varati Emilije, prej ali slej jej moram povedati vse!"
»Jaz ti ne branim, ali pomisli, kedaj in kako je prav in dobro!"
Poslovita se. Anton odide.
■331»-«38$»-
II.
visoki hiši Gosposkih ulic, kjer so stala ne-
kedaj domovja kranjskih plemenitnikov, sta-
BMOp novala je vdova, plemenita gospa Ravbarjeva z mlado svojo hčerko Emilijo. Gospa Ravbarjeva ni bila bogata, ker pokojni njen soprog je bil izmej mlajših sinov te veljavne in nekedaj obširne kranjske rodovine, in znano je, da so drugi .sinovi plemenitih gospodov vedno menj dedovali nego prvorodni; časih jih je pa tudi cerkev sama v oskrbo jemala, dajoč jim mesta prelatov, vladik in sploh cerkvenih načelnikov. Poleg tega je pokojni ud te glasovite družine, Emilijin oče, sam se po vsi moči trudil, da je uže zgodaj v igri zapravil vse, kar je bil podedoval, in ravno o pravem času umrl, to je: potem, ko ni ničesa več imel. Sorodniki so sedaj skrbeli za vdovo Ernestino Ravbarjevo in njeno lepo hčerko Emilijo.
„Kdor ni plemenitnik stare in slavne rodovine, ni ljubezni ni zmožen, ni vreden. To vidite, opazujoč navadno ljudstvo. Zato se čudim, da o takih rečeh govorite tako, kakor bi plemenitnik ne smel govoriti,
— 179 —
in Emilija bi Vas gotovo ne ljubila, ko bi bili ne vem kako bogati in učeni, a ne plemeniti. Pustite torej govorjenje, ki Vas ni vredno. Govorila sem uže s strij-eem Vašim."
Tako je besedovala stara vdova Kavbarjeva in s takim ponosom je zapustila sobo, v kateri je sedel Anton z njeno mlado hčerjo, da se pač ni moglo poznati, da ta prevzetna žena živi pravo za pravo ob milosti sorodnikov svojih.
Emilija, mlada, plavolasa, živa devica, čakala je menda težko, da je mati vrata zaprla za seboj. Kakor živa iskra je planila s stola ljubemu svojemu v naročaj. Isto tako hitro se mu je hotela zopet izviti s srečnim smehljajem, ali on je ni izpustil. Smijala sta se oba in srečna sta bila v tem trenutji, da, v tem trenutji!
On je prvi postal resen.
»Ali ti tudi tako misliš, kakor mama?" vpraša svojo nevesto. »Kako?"
»Ali bi ti mene ne ljubila, ako bi ne bil plemenit, ako bi . . ."
»No, kaj, ako bi? Zakaj si obtičal?" »Odgovori prej!"
»Glej, sedaj tako gledaš, da se te bojim. Zakaj ?" In res se mu ljubica skoraj plaho izvije iz naročaja; on jej ne brani.
Molk nastane. On jo srepo gleda, ona je bila povesila oči.
— 180 —
»Odgovori mi; ti bi me ne ljubila?" vpraša on. „Ne!" odgovori mlado dekle. Kratka besedica, nagla, nepremišljena, morda celo neresnična! On vstane.
»Kaj me tako gledaš?" vpraša ona po otročje kljubujoč, in kakor oponašajo namrdne obrazek.
On se počasi obrača, prime pokrivalo svoje, pogleda jo še edenkrat, potem odide z urnimi koraki.
Mrak je bil nastal tisti večer; oster mraz je bil, tako, da so vozna kolesa škripala in vrabci so se bili poskrili pod strehami; kosmato ivje se je bilo naredilo po drevji; po nezakurjenih izbah so si ljudje roke drgnili; pater Salomon, Antonov sorodnik, pa je bil pozvonil svojemu slugi ter mu velel: »Založi še dve poleni v peč, potem pridi nazaj!"
»Ali nisi nikjer videl gospoda Antona?" vpraša slugo, ko se je bil vrnil.
»Tri dni in tri noči ga ni bilo domov spat; nihče ne ve, kje je, boje se, da se mu je kaj zlega prigodilo."
Zamišljen hodi jezuvit po sobi.
V tem trenutji se začujejo v prvi sobi znani koraki. Tu je Anton.
Ali kakov! Bled kakor smrt stopi v sobo; strijc mu gre naproti, seže mu v roko ter vpraša:
»Kaj ti je?"
Netjak sede. Na ponovljeno vprašanje reče:
— 181 —
»Nič! — Imam jo zopet okoli pasa, rudečo vrvico , kakor veleva pobožna šega. Vodi me k cerkvi, strijc, da mi jo odvzame. Sedaj mi je vse ednako. Ne teži me več, nosim jo samo zato, da mi jo more cerkev odvzeti. Prej me je rezala, pekla okoli pasa; sedaj ne več!"
»Kaj ti je? Zopet prepirček z Emilijo?"
»Prepirček, da, za vselej! Strijc, jaz bi bil zanjo še več zatajil, ne samo rudeče vrvi, katero me morate nositi, sina usmrčenikovega; oj, več, več, več! Sedaj ni treba, ona nima srca, zame ni ljubezni! Tu sem, strijc; stori, kar hočeš z menoj, deni me, kamor ti drago; v samostan, kamor hočeš; kletev očetove pregrehe je za menoj, zame ni sreče!"
»Sirota!" miluje ga sam zase jezu vit!
III,
ozneje štiri leta se je gibala dolga procesija debelušnih in suhih samostanikov v cerkev samostana Renskega pri Gradci, kjer je opat pred oltarjem z velikimi ceremonijami v imeni matere cerkve odvzel Antonu Tatenbalm, sinu zaradi zarote proti cesarju usmrčenega očeta, rudečo vrvico in ga posvetil za duhovnika.
Bled je bil posvečenec, srečen ni mogel biti, četudi mu je bilo odvzeto znamenje vraže in človeške nespameti.
A zopet, štiri leta pozneje je sedel mlad, okrogloličen pater v izpovednfci tiste cerkve, in prišla je lepa mlada gospa, pokleknila je pri izpovednfci pred njim in molila izpovedne molitve. Mladi pater se zgane, ko jo zagleda, Ona ga ni spoznala. Kako? Osem let je mnogo časa!
In poslušal je, kaj jej dušo teži; dolgo je govorila ter pripovedovala grehe svoje.
Zadaj za njo pa je stalo mlado delavsko dekle, neizkušena stvarca, ki je bilo prineslo svoje drobne,
— 183 —
komaj imena vredne grehe na materino povelje. Radovedno je bilo mlado delavsko dekletce in na uho je vleklo skrivnostno šepetanje, kakih grehov se ima pač izpovedavati lepa gospa, kako more pač grešiti taka imenitna dama v svilnem krilu!
In zvedavo dekle je culo nekaj o nekem starem moži . . . ker je bil bogat ... o mladem moži . . . in več stvarij, katerih ni umelo.
Z objokanimi očmi vstane gospa in odide.
Mladi pater pa. ni več odprl linice ni na desno, ni na levo. Obsedel je v svoji izpovednici nekoliko minut, potem vstane in stopa v zakristijo, molitve mrmrajoč.
A niso bile same molitve; cerkovnik je čul vmes čudne besede: „Dobro je bilo, da se me je bala!"
Ponarejani bankovci.
Povest   iz   domačega življenja. („Slovenske večernice", XXXV. zvezek, 1880.)
13
Kdor vam pripoveduje, da morete drugače obogateti, nego s pridnostjo in z delom, temu recite goljuf. Franklin.
mali vasi na dolenjem Kranjskem nekaj ur od Save je živel trden kmet, Miha Zakrajec so ga pisali in klicali. Trden kmet pravim. Ali s tem nečem reči, da je bil bogat. Imel je poleg dveh krav še lepe voli in nekoliko juncev in telic, kar je bilo vse njegovo, ne morda v rejo vzeta ali le „na upanje" kupljeno. Za davek ga gosposka ni nikoli rubila. Težko je res nesel tiste goldinarje v davkarijo, kajti trdo so bili prisluženi, ali nesel jih je vender vsako leto ob pravem času , ker je vedel, da gosposka oblast tudi mora biti zaradi javne varnosti in slišal je v cerkvi, da je od Boga postavljena. Pšenice, lami, masla, prašičev in še sicer marsikaj se je na leto pri Zakrajčevih dalo v prodaj, tako, da ni nikoli krajcar takisto pošel, da ne bi bilo za podplate, za kakšno potrebno drugo obleko , ali celo za sol in za tobak.   Zakrajec ni bil nikomur nič dolžan, da,
/
13*
— 188 —
celo imel je se pri sosedu nekaj terjati, kar bi bilo za silo. Tudi dote od svoje žene še ni bil izterjal in je mislil: e, pa otrokom prav pride svoj čas.
Tako tedaj je bil Zakrajec trden kmet in srečen, Otroci so mu bili zdravi, žena pridna, vse je šlo — sicer časih malo trdo — ali vender lepo gladko. Kadar se je Zakrajcu zdelo, da zdaj-le se ne bode lehko izvil iz težav in skrbij, e, pa je uže Bog tako dal, da se je srečno izkopal iz preglavice, da sam ni vedel, kako in kdaj. Drugi kmetje, ko so bili reveži zadolženi, da so komaj dihali, karali so Miho Zakrajca, če je kedaj tudi malo pojadikoval in potožil o hudih časih in so mu rekah: „1, borne, kaj maraš ti, ki imaš svojo živino, ki nimaš dolga, pa imaš še denar; ali mi, mi, kaj porečemo mi drugi!" In Miha Zakrajec je molčal na to; ali kdor bi mu bil prav ostro v obraz pogledal, ta bi bil videl, da mu to dobro de, in kdo ve, če ni tiho Boga zahvaljeval v tacih prilikah, da je tako, in mislil, da bi mu huje tudi lehko bilo, kakor je huje drugim.
To se ve pa, da Zakrajec ni bil zapravljivec. Trdo je delal in pridno, leto in dan, in vsi njegovi so delali. Vina je malo izpil, pijanega ga pa ni nihče videl in nikoli. Ogledal je prej krajcar, predno ga je izdal. Zato je vedel, kaj goldinar velja, ker je groš poznal.
Poleg tega se mu je kmetija vedno boljšala in širila, ker prikupil je bil uže dve parceli gozda k svo-
jemu posestvu in izplačal vse. „Ta bo še zabogatel, če bode dolgo gospodaril," rekali so stari možje po vasi, kadar so v nedeljo popoludne na vasi sedeli in modrovali.
In res bi bil pridnemu, delavnemu možu Bog gotovo srečo dal, da bi bil lepo napredoval, otroke vzredil in učakal brezskrbno starost, ko bi bil tak ostal, kakor je bil.
Ali nesrečna lakomnost, da bi več imel, hitro, brez truda obogatel — ta ga je pogreznila — njega in njegove v strahovito nesrečo. Poslušajte, kako.
II.
mm
eseni je videl Zakrajec, da je tisto leto prav malo sena. Kupovati ga — to mu ni kazalo. Temveč sklene volfčke, ki so bili uže precej okrogli, še nekoliko opasti in porediti s priboljški, potlej pa mesarju prodati jih in šele na spomlad druge kupiti — in sicer mlajše in plemene, da se bode pri njih zopet kaj priredilo.
Kakor je mislil, tako je storil. Zakrajec voli proda in do blizu spomladi brez skrbi, da bi mu zmanjkalo sena, krmi goveje glave, kar jih je še bilo, v hlevu. Proti spomladi pa je bilo treba misliti na kup novih volov. Zakrajec torej zvečer vzame pratiko izza table in začne študirati, kedaj bode kje blizu in daleč živinski semenj. In ko so otroci spat. odšli, odloži Zakrajec pratiko spet na mizo in pove svoji ženi ta-le važen sklep :
»Jutri pojdem na Štajersko po voli." „Zakaj na Štajersko? Za božji čas, tako daleč!" pravi njegova žena, kateri se je vse grozno daleč zdelo,
— 191 —
kar je bilo dalje kot do farne cerkve, ker ženica ni bila veliko po svetu prišla.
»Vselej sem slišal, da se na Štajerskem bolje kupi kakor pri nas, hočem edenkrat videti, ali je res, ali ne" — odgovori mož.
„Ne hodi, ne hodi tako veliko daljo," prosi ona, ker neka skrb jo obide. „Kar boš morda bolj po ceni kupil, tolikanj več boš po poti pustil. In, Bog nas varuj, morda ti še zli ljudje denar vzemo, ali ti kaj hudega store, ali . . ."
,.Beži, beži!" reče on, vtakne pratiko v predal in ukaže: Jutri zjutraj zgodaj kaj gorkega napravi, da ne pojdem tešč po svetu, kar pravijo, da ni dobro, pa tiho bodi! Do Zidanega mosta pojdem peš, potlej pa na železnico sedem in sem precej v CeJji, ti še ne veš, kako to hitro gre po železnici!"
Ker žena res tega ni vedela, pa tudi ne vedeti želela, ustregla je možu in molčala.
III.
rugo jutro, ko se je bil storil dan, najdemo
"*~-^ zapetim telovnikom je imel kup, denar za voli spravljen, v ustih malo tobakovo pipo, z močno desnico pa je oprijema! dolgo drenikovo palico in delal velike korake ž njo, ne dosti manjših pa s svojimi dolzimi nogami, tako da je pot pod seboj kaj hitro pobiral in da bi ga ne bilo vsako dete lehko dohajalo.
Edno uro hoda od Zidanega mosta na cesti do-ide necega gosposkega človeka, to je, moža v gosposki, da-si nekoliko zanošeni obleki, starega kacih štiriintrideset let, zabuhlega obraza, z rudečkasto brado in zmršenimi lasmi.
Zakrajec je hotel mimo tega »gosposkega" človeka dalje iti, ko ga je bil pozdravil po stari naši šegi. On se ni rad spuščal z vsacim človekom v znanje, zlasti z gospodo ne. Kdo mu bode to zameril, saj je še več tacih mož mej nami, ki se gospode rajši ogno, če se morejo.
Varno na srci pod
— 193 —
„Bog daj, Bog daj," odgovori na pozdrav gosposki tujec na cesti in tudi svoje korake pospeši, tako, da gresta vštric.
„Kam mahate, oče, kam?"
»V semenj grem; par voličev bom kupil, pravim," odgovori Zakrajec.
„Voli greste kupovat?" vpraša tujec v zanošeni gosposki obleki in se Zakrajcu naglo približa še bolj. Ko bi bil Zakrajec vajen ljudi opazovati, opazil bi bil, da se to zadnje vprašanje tujčevo zdi nekako veselo, iznenadeno, kakor bi hotel reči: „Aha, ta kmet ima pa denar, držimo se ga."
Vender Zakrajec ni tega nič opazil; sam p o-šten, mislil je, da s^o tudi drugi pošteni, vsaj da največ, če le morejo biti.
Govorila sta potem o mnozih stvareh: kako zi-mina kaže, koliko so miši po polji škode naredile in podobne kmetske reči, tako, da se je Zakrajcu še čudno zdelo, kako da ta »gosposki" človek (to seveda je bil zdaj malo v zanošeni obleki, ali morda je doma imel boljšo) tako modro ve govoriti o vseh teh rečeh, prav kakor kakov pravi stari kmet.
Zakrajec je bil vedno zaiipnejši. Tako je »gosposki človek" kmalu zvedel skoraj vse, kako so stvari doma pri Zakrajskih, koliko ima živine, koliko polja, gozda itd.
»Koliko ste priredili lani pri voleh?" vpraša »gospod" Zakrajca.
— 194 —
»Pri voleh? Lani? Ne veliko. Samo štirideset goldinarjev. Ali vozil sem ž njimi in kup ni bil poskočil," odgovori Zakrajec.
»Štirideset goldinarjev! To ni mnogo. Pa pomislite, koliko ste trpeli. Tako daleč ste šli v semenj, kakor zdaj greste. Trudni ste bili in potni, ko ste domov prišli. In potlej, kolikokrat ste mahnili s koso za voli, kolikokrat ste jim oprtni koš zanesli v jasli, koliko nedelj popolndne ste jih morda sami na pašo gonili kje ob kakem robu, na vzorjih ste pasli ob vrvi, da ste jim morali zmerom na gobce gledati," govori tujec kakor bi bil navdušen. »Ni li res?"
rI, res je tako, kakor pravite, sam sem jih pasel časih, i, dostikrat, kadar sem« utegnil," reče Zakrajec, kateremu je bilo tujčevo kratko naslikanje trpljenja volovske reje kmetove prav všeč.
»Vidite, koliko trpljenja imate celo leto, dan na dan samo z voli, potlej pa le štirideset goldinarjev priredite, in nič več, samo štirideset!" reče tuji gosposki sopotnik.
„1, res ni Bog ve kaj, ali, kaj čemo, to je naše kmetsko, mi moramo trpeti," pravi Zakrajec. »Več se ne da in kdor hoče, da mu kak krajcar pride v hišo, da ima za davek, sol in podplate, ne more drugače, kakor da dela."
»Tudi drugače se more denar dobiti, brez trpljenja," odgovori tujec skrivnostno.
— 195 —
,,Kako?" vpraša Zakrajec čudeč se in ogleda svojega sopotovalca natančneje.
„Le glejte me," pravi modro oni. „Ali če sem prav tak-le, skoraj raztrgan, pa imam vender zmerom denarja, kolikor hočem. Doma imam devet novih oblek in devet parov novih čevljev in zlate prstane; ali kadar po svetu hodim, oblečem se nalašč tako-le bolj slabo, da se ljudje menj zmenijo zame. Nu, in ker vidim, da ste Vi tako pošten in dober človek, kakor uže dolgo nisem nobenega naš<d, ne bi rekel, da Vam ne povem, kako se denar dobi brez truda in dela. Nekoliko ljudij sem uže srečnih naredil. Prej ni imel dosti, ali pa nič, zdaj se bogatiri, da je veselje videti ga, kako se k maši vozi, pečenko je in klobase, pa vino pije, kolikor hoče."
.,Pa ne da bi Vi kakšne vraže znali?" vpraša Zakrajec snujoč se, ker na vsa babja pripovedovanja on vender ni veroval.
..Bežite, bežite!" pravi „gospod" ter poseže v žep, izvleče nekoliko raztrgano denarnico ter poišče bankovec za deset goldinarjev.
„Ali ni to denar?"
„Je, desetak je," reče Miha.
„Kaj mislite, da je sam od sebe ali od Boga vzrasel, kakor orehovo drevo iz semena?"
„1, menda ne," odgovori Zakrajec, »časih sem slišal, da delajo take desetake in druge bankovce tam pri cesarji na Dunaji tam nekje."
— 196 —
„Nu, da, delajo jih, narejajo jih. A kar dela eden človek, to stori tudi drugi, če zna, pa znati je treba."
„Vi znate?" vpraša Zakrajec in korak mu zastane. ,. Denar znate delati?!"
„Zakaj pa ne?" odgovori gosposki človek. „Kaj nisem črne šole študiral daleč v laški deželi? Znam, znam; to mi je lehko, kakor Vam spomladi zviti me-žjeno vrbovo trto."
„Pa ga znate res tako narediti, bankovec, da je tak, kakor cesarski, da ga nobeden ne pozna, tudi davkar ne?" vpraša Zakrajec.
„Take-le znam, glejte. Ali bi jih Vi poznali, da so moji?" Rekši pokaže tujec dva bankovca deset-goldinarska.
„Jaz uže ne bi poznal," odgovori Zakrajec in občuduje dva pomoljena si desetaka.
„Nu, vidite," pravi tujec zmagovito.
„In nobeden ne bi vedel, da nista prava?" vpraša Zakrajec dalje in glas se mu nekako trese, ker rojilo mu je uže po glavi.
„Nu, ne porečem, tam prav na Dunaj i tisti, ki jih delajo, ali pa v Gradci in v Ljubljani tista velika gospoda, ki z Dunaja pisma dobivajo in skrivnosti vedo, taki bi morda uže spoznavali, kaj je moje delo in kaj je njih delo, čeravno je moje ravno tako dobro ali pa še boljše. Saj veste, da še čevelj ni čevlju nikoli podoben in lice ne licu. A ne mislite, da nosim
— 197 —
jaz svoje desetake tej veliki gospodi na nos? čemu? Saj lehko mej kmeti in druzimi ljudmi živim, mej temi pa velja povsod moj desetak toliko kakor cesarjev." Tako razklada tujec.
Zakrajec je zdaj vse verjel, kar je ta lopov govoril. On ni bil šolan,, niti ne mnogo izkušan po svetu. Začne se mu v glavi delati podoba, kako prijetno bi bilo, ko bi imel denarja kolikor bi hotel. Zanj, za ženo, za otroke, za vse bi bilo lepo in prijetno. Koliko mora človek prevzdigniti, prebiti, prenesti, prepotiti se in časih si celo pri ustih pritrgati, predno kak denar dobi v hišo. Zdaj bi ga pa po tem človeku kar z lahka, brez truda, brez dela, kar naravno dobil, kakor bi k pogrneni mizi sel. Zapeljiva, prezavedljiva misel! Zakrajec se je ni mogel odkrižati. Denar je je vender lepa reč, za denar se vse dobi, oh, ko bi ga imel, kolikor bi hotel!
„Kaj ste prej rekli, da bi tudi mene srečnega storili, gospod," reče Zakrajec nekako sramežljiv, kakor mlada deklica. On ni bil vajen prositi.
„Nu, rekel sem, in kar sem rekel, tega ne opo-rečem," odgovori tujec. »Samo, da prav zastonj ne bode, nekaj malega mi boste za to storili. To je tako zavoljo lepšega, veste, ne ravno da bi mi treba bilo, tisto ne."
»Kar hočete, le recite, kar hočete, nisem tak, da bi dejal, da sem nehvaležen človek," hiti zatrjevati Znkrajec.
— 198 —
»Veste, jaz imam tako vsako leto po edenkrat navado," pripoveduje »gospod" Zakrajcu, „da grem tja na Dunaj mej ono veliko gospodo, ki prave cesarske bankovce delajo. Tam, kadar sem mej njimi v sredi —jemljo me namreč povsod s soboj, ker jim znam prave povedati — ne morem in nečem plačevati ravno s svojimi bankovci, katere sam narejam, ker nekateri izmej njih. bi utegnil vender kakovo malo drugačno piko zaslediti na mojem bankovci. Mi. ki take reči delamo, imamo strašno ostre oči, veste?"
»To seveda, saj še kovača dva ne zvarita sekire ednako, ampak eden tako in eden tako," primetne Zakrajec vmes.
»A vender je sekira — sekira ni li res? Vidite, z Vami je lehko govoriti, saj sem rekel, Vi vsaj človeka razumete. — Tedaj kadar jaz mej one cesarske gospode pridem, tačas moram s pravimi cesarskimi desetaki plačevati, da mojih ne spoznajo. Z drobnejšim denarjem, ki ga, to seveda, lehko dobim po zmenjavi kolikor hočem, ne morem plačevati računov mej tako gospodo, ako vem, kaj se spodobi, kadar jim tako kaj za vino dam. Moram z desetaki plačevati, uže zavoljo lepšega."
»Kaj si dade vino plačevati od Vas? Oni na Du-naji, ki sami tudi znajo denar delati?" vpraša Zakrajec.
»Pa še radi! Mislite, da ga 0211 smejo narediti, kolikor ga hočejo? Kaj še. Samo kolikor jim cesarski
— 199 —
minister dovoli. Nič več. On ima vse orodje zaprto, kadar ga da v bankovsko delo, stoji zraven sam, ali pa njegova žena, da ne narede bankovcev preveč."
„Glejte,'glejte!" čudi se lehkoverni Zakrajec.
„Nu, kakor sem Vam rekel" — nadaljuje ban-kovčar — „vsako leto edenkrat potrebujem nekoliko pravih cesarskih desetakov. Zatorej bova midva takole naredila: Jaz Vam dam dva svoja bankovca, katera boste Vi, kadar kaj kupujete, izdali za dvajset goldinarjev, Vi meni za to daste pa le eden desetak cesarski, razumete."
Zakrajec je pač dobro razumel, ali navdušenje do tujca se mu nekoliko ohladi. Zazdelo se mu je, da tujec vender ni tako samopriden osrečevalec, kakor se je kazal.
„Kaj pa bo," pravi Zakrajec, „če mi kdo spozna Vaša dva bankovca, da nista prava? — Jaz plačati ne bi mogel z Vašimi, a svojega, pravega cesarskega, ki bi ga Vam dal, tudi ne bi imel."
„Tega se ne bojte. Noben štacunar, noben volar, noben mesar in noben prekupec mojega denarja od cesarjevega ne loči. Sodnikom in prav učenim ljudem jih pa ni treba pred nos nositi. Saj se lehko kam dalje gre kaj kupit, na daljni semenj, kjer nihče človeka ne pozna. Ali Vas bode jutri na seinnji kdo poznal ?"
„Menim, da ne. Nisem še nikoli tako daleč bil na semnji," odgovori Zakrajec.
— 200
„Nu, vidite, poskusite. Nate štiri moje bankovce , to je štirideset goldinarjev; pomešajte jih mej svoje in kadar boste kupljene voli plačevali, dajte moje vmes. Jaz Vas v Celji počakam, in kadar v Celje z voli pridete, dali mi boste samo dvajset goldinarjev svojih, torej dvajset jih zaslužite tako lehko, kakor bi cigaro prižgal, brez dela, brez truda."
Zakrajec počasno vzame ponarejeni denar in še boječe v rokah držeč ga vpraša:
„Kaj pa, če me uganejo?"
„Jaz Vam glavo svojo zastavim, da Vas ne," odgovori lopov.
Zakrajec spravlja denar. Skrb ga je bilo precej; bal se je, da bi ga ne zasledili in bi imel »sitnosti in pota", kakor je nekdaj slišal, da so jih uže ljudje imeli; ali lakomnost je v njem premagala. Tako hitro celih dvajset goldinarjev zaslužiti! In samo za zdaj, potem lehko zasluži še več, če pojde lehko! To ni bila mala stvar zanj.
massssssssssssm
IV.
semnji je bilo dosti volov in lepili. Tudi dragi niso bili. Zakrajec jih je ogledal vse od kraja dvakrat, pretipal in izprašal tu in tam. Naposled se je pobotal za eden par, kateri se mu je najbolj po godu zdel. In ko je bil kup dogotovljen, šel je prodajalec z Zakrajcem v krčmo „likof" pit in denar štet. Več žejnih mešetarjev, ki so se prej silili v kupčevanje, šlo je za kupcem in prodajalcem, ker so vedeli, da se bode dobilo tu kaj za grlo izplakniti.
Zakrajec je bil one štiri ponarejene desetake, katere mu je mej potom dal tuji „črnošolec" pomešal uže prej mej svoje prave, le droben kosec je vsacemu na oglu odtrgal, da ga je sam spoznaval izmej pravih.
Ko je zdaj izvlekel izpod pazdušnega notranjega žepa denar, da bi plačeval kupljene voli, hotela se mu je skoraj roka tresti. Prvič v svojem življenji je goljufal. Po vsem životu ga je nekako prijemalo, nekaj mu je roko vleklo nazaj, kakor bi mu hotel angelj varuh reči: ne! ne!
Ali lakomnost je premagala. Počasi našteje po mizi denar za voli, same desetake, šriri ponarejene, slabe mej druzimi pravimi.
14
- 202 —
Vsi okoli sedeči so gledali denarja precej dolgo vrsto. Prodajalec je prekavsal počasi s prstom celo vrsto, štejoč, je li je prav našteto. Zakrajec se ni upal nobenemu v obraz pogledati, bal se je; da bi mu kdo na očeh bral, da je napačne bankovce izdal. Sele, ko je prodajalec desetak za desetakom, prave s ponarejenimi vred, zložil kar skupaj, zavil jih in spravil, vzdigne Zakrajec pred seboj stoječo čašo vina in se pijoč ozre po druščini.
Nihče ga ni gledal, nihče nič ne ve, bankovci so torej kakor pravi, denar je denar! Ta misel je Za-krajca tako ohrabrila, da je še vina poklical, saj ga je zdaj lehko plačal.
Vender ni dolgo prebil mej tujimi možmi. Hotel je sam biti, da bi računil, kako hitro je pridobil brez vsega truda za kmeta veliko svoto denarja — dvajset goldinarjev! In kako lehko dobi še več, ako se prikupi onemu tujemu gospodu črnošolcu, ki ga čaka v Celji.
Zatorej ga kmalu najdemo na cesti iz semnja, kupljene voli pred seboj gonečega in prihodnjo srečo preračunjajočega. Nestrpljivo je priganjal voli k hitrejši hoji, da bi čim skoraj dobil učenega gospoda, ki mu je denarja dal in ga obljubil čakati v Celji.
Predno še v Celje pride, stopi na cesti izza žive meje oni tujec, ogleda se na vse strani in hlastno vpraša: „No, ali . . .?"
Zakrajec vesel prikima.
— 203 —
»Vse štiri ste spečali?" »Vse štiri."
»Torej polovico zdaj daste meni nazaj, dva prava!" hiti tujec razveseljen in s tako zadovoljnostjo, da spravi dvajset goldinarjev pravega denarja, da bi bil Zakrajec lehko videl, kako mu jih je bilo treba.
Tujec ni hotel ostati v celjskem mestu, temveč v mali krčmi ob cesti sta ostala in se pogovarjala, kako bosta od zdaj na dalje. Zakrajec je prosil tujca, naj ga vender »srečnega" stori in naj mu prinese še več tacega denarja, on ga hoče rad na spolovino dobička razpečati kakor denes.
Precej se pogovorita, da žene Zakrajec te voli takoj na drug semenj na prodaj, da v tem pride z denarjem domov, tam pa najde uže tudi »črnošolca" z novim denarjem, ker zdaj, pravi ta, mu ga je zmanjkalo in gre zopet domov ponj.
Predno pa Zakrajec odide, bil je tujec uže tako pijan, da ni mogel nič več govoriti. Čudil se je Zakrajec pač nekoliko, kako je to, da se tak »učen" mož, ki zna bankovce delati in ljudi osrečevati, kislega vina tako opije, da ne ve več, kje je. Ali kaj mu je bilo to mar; da le obogati, obogati! To je bila Zakrajcu zdaj glavna misel, ko je gnal voli namestu na dom — na drug semenj, da bi stržil za one štiri ponarejene, štiri prave desetake.
14*
v.
o pride Zakrajec brez volov domov iz semnja, in sicer še dva dni kesneje nego je imel priti, obveselila se ga je sicer, a tudi prestrašila njegova žena močno, ker mislila je: morda je denar izgubil, ali pa so mu ga vzeli razbojniki po poti, tako, da kupiti ni mogel ničesa.
Zakrajec je bil mej potom stvar premislil in sklenil svoji ženi za zdaj še nič povedati, kako in kaj. Hotel je, da drugi ljudje ne zvedo, na kak način bode on obogatel. Zato pa se mu ni zdelo varno ženski povedati svoje skrivnosti, ker sodil je, da so vse ženske bolj ali menj jezične, njegova pa tudi nekoliko, če je prav sicer dobra duša.
»Zakaj nisi nič prignal?" vpraša ga žena. „Ali nisi nič mogel kupiti?''
„Kupil sem, a sem zopet prodal," odgovori on. Več je bilo treba izpraševanja, predno je ženi to šlo v glavo.
»Zatorej te tako dolgo ni bilo," huduje se žena potem. »Zmerom sem slišala, da tisti kmet, ki v semnje hodi mešetarit in prekupovat, ni nikoli nič
— 205 —
prida. Zdaj pa še ti prekupčevati začenjaš, ko vender veš, da nam je volov treba."
Ona ni imela navade jeziti se, ali vender zdaj jo je obšla nevolja, da se mož udaje v prekupe tačas, ko je treba kmetovati začeti. Morda jo je obšla tudi slutnja, da iz tega ne bode dobrega. Ali on jo zavrne osorno: »Ti ničesa ne veš, jaz delam, kakor vem, da je dobro zame, zate in za otroke, kar tiho bodi, pa pojdi."
Sla je sicer, ali rada ne.
Ženi se je potlej čudno zdelo, da je minilo štiri ali pet dnij, a mož ni šel ne na ta ne na oni semenj, ki je bil v »pratiki" zapisan, po voli. Tudi delal ni tako kot prej; nobena stvar ni imela nič vspeha v njegovi roki. Zdaj je prijel to, zdaj zopet to, ali ničesa ni končal.
„1, kaj ti je vender?" vpraševala ga je ona zvečer.
»Kaj mi hoče biti? Pusti me," odvračal je on, toda ničesa ni povedal.
Šesti dan po vrnitvi njegovi iz semnja pa žena proti mraku, ko s polja pride, najde pri svojem moži v izbi gosposkega človeka s ponošeno obleko, rudeč-kasto brado in zmršenimi lasmi. Bil je oni isti »črno-šolec", katerega je bil Zakrajec blizu Zidanega mosta na cesti dobil, in ki je »znal denar delati". Žena se prestraši, kajti ni bilo navada, da bi take vrste ljudje okoli hiše Zakrajčeve hodili, in celo z njenim možem vino pili, kakor je zdaj videla. Ali Zakrajec jo brž v vežo za vrata pokliče in jej ostro ukaže:
— 206 —
„ Naredi v ponvi kaj dobrega, kar najboljšega imaš za prigrizniti. Ta gospod notri nam je srečo prinesel. Poslušaj, pa molči!"
„Ta, srečo?" vpraša ona neverno.
»Stori, kar ti govorim, pa molči. Ta, ta!" odgovori on in odide zopet k svojemu gostu v drugo izbo.
Kdo ne bi rad bil srečen? Tako je tudi gospodinja Zakrajčeva mislila: morda je pa vender res, da je ta Človek „srečo" k hiši prinesel, če mož pravi da, in šla je po omari iskat »kaj dobrega".
VI.
K^o so bili otroci odpravljeni spat in je mati Za-q5k1 ^rajka večerno svoje delo opravila, jezilo jo *==?mJ je naedenkrat, kaj ima njen mož s tem gosposkim človekom toliko in tiho govoriti. Torej si pogumno obriše roki ob kuhinjski predpasni prt in hoče v drugo izbico stopiti, kjer sta bila moža sama, in kamor je bil „on" (gospodar) tujcu s svojimi rokami nesel večerje. Yrata so bila od znotraj zaprta.
„Odpii!" reče ona nejevoljna, toda odločno v vsi gospodinjski oblasti.
»Samo moja žena je, ona uže sme vedeti, to smo brez skrbi," ugovarja mož tujcu, odklene in spusti ženo v izbo, pozdravljajoč jo s »sitnica radovedna!"
Tu vidi žena, da sta bila edino malo okence, ki je držalo na vrt mej drevje, s plahto močno zagrnila, da bi se v izbo gotovo od nikoder ne videlo.
Na mizi pak je ležal kupček bankovcev, mej katerimi jih je bilo nekaj menda nalašč le na pol ali še menj zdelanih. Razven tega je bil tujec razpostavil
— 208 —
razno risalno in pisalno orodje, barve, črnila, steklenice, vse iz torbo, ki je odprta zevala na oglu mize.
Da-si ni žena svoj živ dan še kaj podobnega videla, vender je po svoji zdravi pameti precej sama pri sebi ugenila, kaj je vse to, namreč: da ta človek zna, papirnat denar delati; to je ugenila tem lože, ker jej je prej mož rekel, da je »ta gospod jim srečo prinesel".
Vso glavo ženi nekako pretrese, ona obstane na mestu in ne more izpregovoriti, da-si se jej usta odpirajo.
»Vidite, mati, kaj imamo in kaj znamo?" reče tujec smijaje se iznenadejanosti gospodinjini.
»Jezus!" zaklicala je mati Zakrajka, ali ne da bi bila mislila na Vzveličarja, temveč iz navade in neke vesele prestrašenosti.
»Denar bomo delali," reče gospodar zamolklo.
»Tako ga bode še počasi kakor čepinj," smeje se oni gosposki človek.
»Ampak tiho bodi — glej jo!" pristavi gospodar.
»Gospoda ne puste družim ljudem denarja delati, mati, zato moramo lepo molčati, nikomur ničesa pripovedovati, pa bode denarja, kakor pečka. Ali ni neumno, da se toliko ubijate in toliko trpite, če Vam znam jaz denarja narediti, kaj ?"
Ženi je kar mrgolelo pred očmi, ni vedela, kaj bi odgovorila. Ona da bode za bogatel a, da jej ne bode trebalo toliko delati, da bodo hčerke, kadar do-
— 209 —
rastejo, veliko doto imele, da se bode k maši vozila, da bode še lepšo obleko mogla kupiti, kakor jo ima Ce-rovnica itd. itd. — vse sreče ženske domišljije so jo obšle.
»Sam Bog in njegova sreča božja nam je tega »gospoda" poslala v hišo," mislila je nevedna žena.
Le nekov čuden nemir jo je obhajal, ki bi jo bil mogel opomniti, naj se vpraša: je li res vse zlato, kar se od daleč sveti. Čudno, da se vest oglaša vselej, samo da bi jo hoteli poslušati.
VII.
d zdaj se Zakrajec za kmetovanje in gospodarstvo ni dosti brigal več. Hodil je po sem-njih daleč okoli in sicer rajši dalje, nego bliže doma ter je kupoval živino in jo zopet prodajal. Pri tem je gledal zmerom, da je pri kupovanji oddajal ponarejene bankovce, pri prodaji pa dobival prave. Kupčije je delal le z ljudmi, ki ga niso poznali in le po edenkrat v ednem kraji.
Tako ga je bil njegov novi prijatelj naučil, kateri mu je vedno novih bankovcev donašal in jih potem po nekoliko dnij v njegovi hiši skrit dodelava!
Precej dolgo je šlo vse po sreči. Zakrajec je videl, da se na ta način jako lehko in brez truda dobi denar; zato je bil vedno drznejši in menj previden.
Koliko krivice dela drugim ljudem, na to niti mislil ni. On ni bil trdega srca, zato bi se mu bil gotovo smilil od njega ogoljufani kmetic, ko bi bil preračunu1 in premislil, kake nastopke imajo njegove kupčije, kaka nesreča izvira iz njih.
— 211 —
Dobro bi bilo, ko bi bil Zakrajec, na priliko, tole dogodbo sam videl in prej premislil, predno se je podal v goljufivo kupčijo s ponarejenim denarjem.
V hribih kake štiri ure od Zakrajčevega doma je živel ubožen gospodar. Dolgovi so ga trli, a denarja ni imel od kod dobiti, da-si je bil priden in delaven od zore do mraka. Zlasti je bil eden njegovih upnikov tako silen, da mu je žugal pregnati ga z doma in zapoditi ga izpod strehe, če mu še ta božič ne vrne dve sto goldinarjev.
Gospodar je imel par juncev domače reje. Koliko je trpel, predno jih je spravil iz telet do junih volov! Kolikokrat jim težko na rami prinesel krme! Kolikrat sam gonil jih na boljšo pašo, prav kakor prej Zakrajec. Zdaj jih je moral mož prodati, da-si niso bili še za prodaj godni. A ni se dalo drugače, upnik je terjal. Žene torej junce na semenj, proda jih. Dobi zanje papirnat denar, lepe bankovce po deset goldinarjev. Prihodnjo nedeljo gre k upniku in mu pove, da ima denar, da gresta drug dan k notarju delat pobotnico in denar štet. Pri notarji se naredi pismo, slučajno navzočen je še celo sodnik, hribski kmetic ponosno odšteje denar na mizo, sodnik ga slučajno vidi, vzame eden novi bankovec v roke, pomeri ga in pogleda skozi njega proti oknu v svit, pogleda drugi, tretji bankovec takisto, vse zapored. »Kje ste dobili ta denar?" vpraša kmeta osorno. »Za junce sem ga skupil na semnji," odgovori kmet in strah ga prešine.
— 212 —
»Slab denar je ves, ponarejen, samo jeden bankovec je pravi, tega spravite Vi, druge bomo mi." Ko je kmetic potem slišal, da mu ponarejenega denarja res ne dajo nazaj, niti ne pravega namestu slabega, ko je cul, da je svoje voliče zastonj dal, da je ogoljufan, prevarjen — zagrabil se je za sivo glavo in zajokal se kakor otrok, da bi se bila bela stena omečila.
In kdo je bil kriv krvave nesreče tega moža, če ne Zakrajec — to se ve, njemu neznan — ki je bil za ponarejene, nič vredne bankovce voli kupil od njega ?
Podobnih nesreč je Zakrajec z nepošteno svojo trgovino napravil toliko, kolikor kupčij. Vender, ko se je bil edenkrat denarja polakomnil, mislil je več na to, kako bi ga pomnožil, kakor na to, kaj je prav in neprav, pošteno ali nepošteno.
\
VIII.
eznani gosposki gost, ki je k Zakrajčevim zahajal in donašal slab denar, izostal je bil uže precej dolgo. Zakrajec je bil nesel zadnji ponarejeni denar v daljni semenj, ko je tujec zvečer zopet oglasil se in vprašal po njem. Zvedevši, da Za-krajca ni doma, naroči bankovčar ženi, naj mož, ko pride domov, pazi nekaj časa — ker gosposka uže oba zasleduje. Tujec uniči svoje risalno orodje in vse priprave, kar jih je pri Zakrajčevih v mali drugi izbi imel, in odide.
Od tačas ga v tem kraji ni bilo več videti, niti kesneje ga sodišče ni zasledilo.
Pač pa je našlo sled za Zakrajcein. Ko je namreč drugi dan Zakrajec k skrbeči ženi iz semnja domov prišel in mu je ta strahoma povedala, kaj je njegov denarjev ponarejevalec rekel in storil, povesil je Zakrajec glavo in rekel:
»Nikamor več ne pojdem.   Da bi se le še zdaj dobro izteklo!" — Ozrevši se, da-Ii ga nihče ne vidi,
— 214 —
pošepeta ženi: „Uže so mi na sledu, ali včeraj sem jim ušel."
Žena prebledi in začne moliti in Boga na po-maganje klicati. On dalje pripoveduje:
„Ko sem včeraj v semenj prišel, srečam meše-tarja, ki mi je v zadnjem semnji kupovati pomagal. On ne ve, od kod sem, in kdo sem, in kdo sem, drugo ime in drugo domovje sem mu povedal. Ali ker sem ga bil zadnjič pri kupu dobro napojil, bil mi je hvaležen , poklical me je na stran še predno sem do volov prišel, in mi rekel: „Oni mož, ki ste zadnjič v61i od njega kupili, ko sem jaz zraven bil, išče Vas po semnji in je Vas uže tudi žandarmom naznanil, kako ste po videzu. On pravi, da ste mu dali slab denar in da Vas hoče dati zapreti. Dajte meni deset goldinarjev, ker sem Vas svaril, pa se umeknite." Jaz mu dam deset goldinarjev, pa se precej iz semnja in iz trga vzmak-nem. Zdaj ne pojdem nikamor več, stvar je vender nevarna. Da bi se le še zdaj dobro izteklo, le še zdaj, nobenega bankovca več ne izdam, nikoli ne."
„Bog se usmili, Bog se usmili," plače žena, ne pomislivši, da Bog ne more podpirati zločinov. Ona vidi pred seboj le nesrečo svojo in moževo, če ga uhvatijo in zapro, da-si v celoti ne more niti premeriti še vseh nasledkov.
Tisto noč oba nista spala. Drugi dan on ni šel od hiše, ali katero delo je prijel, nobeno ni šlo od rok. Skrb, kaj bode, davila ga je, tlačila, preganjala,
— 215
od tu do tam, morila na vseh potih. Ravno tako je žena vedno jokala, kadar je ni nihče tujih videl, molila in vzdihovala od samih strašnih skrbij, kaj bode, če pride gosposka možu na sled in ga zapre.
V teh morilnih skrbeh in mukah, ki sta jih oba imela prebijati več dnij, bila je prva kazen za zlo-dejstvo, v katero se je dal Zakrajec zapeljati in uže ta prva kazen je bila tako velika, da je mož sam pri sebi želel si: „Oj, kako rad bi vrgel vse to strani, kar sem s to kupčijo dobička naredil, da bi le mir in pokoj povrnil se mi, da se mi ne bi bilo bati, da me zasledijo !*
IX.
|esec dnij je poteklo. Nič ni bilo.
Zakrajec se torej pomiri zopet. Kesanje ga neha, to kesanje, ki je izviralo le iz strahu pred kaznijo, toda ne iz spoznanja krivice, katero je delal.
Ker je videl, da ga niso zasledili, obhajale so ga uže izkušnjave, še one ponarejene bankovce, kar jih je še imel — malo jih je sicer bilo — razpečati. Samo še nekoliko dalje bode treba iti, doli na Hrvatsko , mislil je in rekel ženi Zakrajec, pozabivši vse svoje prejšnje namene in obljube poboljšanja. Žena mu je odgovarjala, naj pusti, naj ostane doma. A odgovarjala mu je tudi le, ker se je bala zanj, kajti ona mu ni svetovala, da bi kako izkušal povrniti denar, kar si ga je s to goljufivo kupčijo s ponarejenimi bankovci pridobil.
Naposled ju pa vender zadene usoda.
Zunaj je bila tema kot v rogu, Zakrajec je ravno luč ugasnil bil in hotel leči. Vsi drugi so bili uže polegli, otroci so uže spali.
— 217 —
Kar nekdo močno na okno potrka. Zakrajec se stresne od straha. Potrka drugič, še močneje.
»Kdo je?" ohrabri se Zakrajec, okno odprši. Ali ko pogleda ven, vidi, da v noči blišči pred njim bajonet. Zandarmi so bili tir. Zakrajcu jezik zastane, on zaloputne okno, odskoči od klopi in se postavi na sredi izbe, nekaj časa ne vedoč, kaj početi. »Taji!" reče mu navadni notranji zapeljivec, zato se osrči, stopi zopet k oknu in vpraša ošabno:
„Kaj bi radi?"
»Odprita, če ne, utaremo vrata/ reče žandarm.
»Ne bode drugače, da moraš odpreti," reče drug znan glas, namreč županov glas iz vasi, ki je moral z žandarmom priti.
V tem te je bila vzbudila Zakrajka, naredila luč in — kakor imajo v tacih prilikah ženske časih več duševne naglosti in zavednosti — rekla možu: »Brž iz skrinje vzemi in kam vtakni, ali v ogenj vrzi še tiste bankovce, kar jih imaš."
Mož res hlastno odpre skrinjo, vzame ostanek ponarejenih bankovcev in teče v temno vežo ter jih tam vrže v še žareč pepeljnjak.
»Zdaj smo dobri, zdaj mi doma ne morejo nič izkazati," misli in odpre duri. Vstopijo zdajci žandarmski vodja, birič in župan, zunaj pa hišo obstopijo trije žandarmi, da bi jim ptiček ne ušel.
15
— 21S —
„Kaj ste tačas delali, da nam niste precej odprli, ko ste se oglasili?" vpraša žandarm.
„Kaj čem delati? Ali ... . da jaz vprašam, kaj pa iščete tukaj v moji hiši in po noči?" vpraša Zakrajec z vsem pogumom, kar ga je mogel zbrati.
Žandarm se pripogne, pobere izpred skrinje papir in reče: „Tacih-le bankovcev iščemo."
Prej je bil nesrečnemu Zakrajcu v njegovi na-glosti jeden na tla padel in zdaj je bil ta bankovec izdajalec njegov in tako silna priča, da je gospodar umolknil in glavo povesil.
Uklenejo ga. Pobero ves denar, dober in slab. Ne zmenijo se za jok žene, za milo plakanje in vpitje nedolžnih otrok, ki morajo gledati, kako tuji ljudje, oboroženi, očeta uklenenega odpeljavajo v črno noč, v ječo. Otroci niso mogli sicer še vse nesreče razumeti , bili so premladi, a dovolj jim je bilo, da so videli mater v divji bolečini vpiti in obupavati, da je tudi njih mlade duše napolnil strah in trepet pred tem, kar se je zgodilo očetu.
X.
jakrajec je bil skoraj leto in dan le v preisko-[ valnem zaporu, predno se je sodba zvršila. Dolgo je namreč trajalo, predno so se našle različne priče, katere je ogoljufal bil, davši jim ponarejen za pravi denar.
Naposled je stal Zakrajec pred porotniki. Prej lep, močan, zdrav mož — zdaj ni bil več sam sebi podoben: bled, upognen, postaran.
Nič mu ni pomagalo, da je vse tajil, da nobene priče ni hotel poznati. Oni, katere je bil ogoljufal, spoznali so ga večinoma in so prisezali: „Ta je tisti."
Zastonj se je trudil njegov zagovornik porotnike prepričati, da je tukaj kakova zamena mogoča, da Zakrajec ni kriv.
Porotniki so ga krivega izrekli, soiišee ga je obsodilo na osem let težke ječe in je še pristavilo, da je to milostna sodba zaradi tega polajševalnega razloga, ker je Zakrajec bil dozdaj nekaznovan in vedno kot pošten človek znan ter more povrniti storjeno škodo.
— 220 —
Zakrajec, prej srečen kmet, ki je imel ljubljene otroke in ljubljeno ženo doma, moral je biti zaprt. Osem let! A kdo bode doma delal? Kdo skrbel za otroke? Za domovje in za kmetijstvo? •
Osem dolzili let starati se brez dela! Daleč strani od ljubih svojih, mej razbojniki, v družbi izprijenih tatov, pod jedno streho z izmečki človeške družbe! Ali ni to strahovita kazen, grozno stanje, mukepolno življenje za človeka, kateri bi bil prej od jeze vskipel in gromno vzdignil se na vsacega, ki bi se bil pre-drznil sumniti, da je na njegovem poštenji kak najmanjši madež? Prej so ga sosedje blagrovali, kako dobro se mu godi, zdaj ne bi bil menjal ž njim nobeden berač, ki z malho na rami od hiše do hiše kruha prosi in s psom v listji spi.
Zaprli so Zakrajea v ječo k družim zločincem. Tja je malo zvedel z doma, a tudi pozvedaval ni mnogo. Poprijelo se ga je bilo neko obupanje, o svojih ljudeh in o svoji prihodnosti izprva ni rad mislil.
Ker se je vsa njegova gotovina vzela bila in porabila v to, da so bili odškodovani oni, katere je bil s svojo nevredno kupčijo ogoljufal, ker je moral on iz svojega plačati tudi grehe svojega pobeglega za-peljivca in sodružnika, ostalo ni ženi in otrokom nič gotovega premoženja, samo posestvo.
Zakrajec je pa vedel, da kmetski njegov dom le kaj donaša, ako je priden gospodar in delavec na njem. To je bil on. A zdaj je zaprt. Njegova žena,
— 221 —
tudi ko ne bi bila potrta in osramočena, ni bila zmožna sama vsega prevladovati pri nedoraslih otrocih. Zakrajec je vedel, da mora doma iti vse pod zlo. Kaj bode iz žene, kaj iz ubozih otrok? Ta misel je bila zanj sčasom ravno tako strašna kazen, kakor zapor sam.
V tem strašnem dušnem trpljenji pride Zakrajcu misel, kako bi mogel iz ječe uteči, daleč v tujo deželo pobegniti, tam s poštenim delom nov dom narediti si in svoje ljudi za soboj poklicati. Ce ne pojde s poštenim, naj ide kakor hoče, ali iti mora, mislil je Zakrajec, ker uže je bil za samo poštenje izgubljen.
XI.
ender je moral poltretje leto sedeti v zaporu,
|wVw5J predno se mu je res posrečilo uiti. ' ' Ko so kaznjenci na dvorišči delali ali sprehajali se. nagovarjal je Zakrajec počasi in tiho zdaj tega, zdaj onega svojih nesrečnih tovarišev v zaporu, in tako se je naredila zarota, da bodo pri prvi ugodni priliki čuvaje svoje napadli in ušli.
Taka prilika se jim je ponudila jesenskega dne" proti večeru, ko so zaporniki zunaj trdnjave ves dan pridno delali tako, da proti večeru pazniki niso več dobro nanje pazili.
Zakrajec je bil prvi, ki se je bil ednemu pazniku za hrbet priplazil, kakor blisk hitro mu puško iz rok izpulil in druzega oboroženega paznika ustrelil. Tako sta bila na eden hip dva oborožena čuvaja neškodljiva, drugi so bili osupneni in v strahu se niso mogli ubraniti naglemu napadu vseh kaznjencev, kateri so potem ubegnili vsak na svoj kraj.
Noč se je bila storila, predno je bilo mogoče misliti preganjati jih.
— 223 —
Zakrajec je v svoji grdi sivi kaznjenski obleki vso noč hodil in hitro hodil, da bi prišel domov in videl ženo in otroke, ker le to je hotel za zdaj. Vedel je, da ga bodo doma skoraj žandarmi iskali, da mu torej dolgo doma ne bode ostati mogoče. Le videti je hotel zopet edenkrat svoj dom, ženo in deco, svoje svete je hotel dati, slišati, da ga še imajo za svojega očeta in — potlej — mislil je — bode bežal daleč v svet.
Bilo je uže proti jutru, ko Zakrajec pride do svoje male rojstvene vasi nekaj ur od Save. Ko je v jutranjem somraku zagledal svojo hišo, kjer se je rodil, kjer ga je mati učila moliti, kjer ga je oče vadil delati in učil poštenemu biti, kjer se je bil oženil in kjer je srečno gospodaril, oh, srečno tako dolgo, dokler ni oni tujec izkušnjavec srečal ga na usodnem potu semenjskem in hudiča lakomnosti vzbudil v njem: ko Zakrajec to svojo hišo ugleda mej znanim sadnim drevjem, zdelo se mu je, da je uže pol večnosti minilo od onega srečnega časa. In nasloni se na zanemarjeni leseni plot svojega vrta, čelo opre ob odlom-Ijen kolec in začne jokati kakor malo dete, da se mu prsi vzdigujejo, kakor bi hotele počiti.
Pasje lajanje ga prebudi. Izza ogla je bil pri-skakal stari hišni pes in oblajal čudno oblečenega neznanca. Zakrajec spozna svojega starega psa in ga pokliče po imeni:  »Svigelj!"   Pes ta glas svojega
— 224 —
prejšnjega gospodarja tudi spozna, po trebuhu se priplazi do njega in vesel cvileč skače ob njem.
„Tedaj ti me še spoznaš, žival! Da vidim, kaki bodo drugi," misli ubežni kaznjenec in gre na okno trkat.
Oglasi se mu nek moški glas, ali on se ne more domisliti, kdo bi bil. Ko se vrata odpro, pride pol oblečen mož na prag. — Zakrajec spozna, da je to iz vasi oni Florijan, ki ni imel hiše svoje, in je zdaj tu zdaj tam na vasi osobenj koval. Zatorej ga precej neprijetna slutnja strese, ko zagleda tega moža odpira-jočega.
»Kaj bi radi?" vpraša Florijan. Kaznilnična obleka in upadeno lice mu je Zakrajca delalo neznanega.
„V svojo hišo menda vender še smem!"
»Ojmene, Miha, Vi, Vi ste?" začudi se Florijan in na iztezaj odpre vrata.
Ko Zakrajec stopi v izbo, vidi tujo žensko, tujega otroka tu, a svoje žene ne, niti svojih otrok.
„Kje je moja žena ?" vpraša zamolklo.
„Kaj Vam niso pisali?" vprašuje Florijan na-mestu odgovora.
»Včeraj je bila osmina, kar smo jo pokopali, potlej sva midva tukaj v štant vzela hišo in polje za dve leti, ker so rekli, da Vas še pet let ne bode iz ječe domov; dve leti je naše, zdaj ne gremo venkaj, naj pride kdor hoče," govori vse ob ednem žena Flo-rijanova.
— 225 —
Pokopali so ženo!
To je Zakrajec slišal, drugo le na pol, a bilo mu je dovolj. Spusti se na klop k peči in dene glavo mej dlani v kolena uprte.
Umrla je žena!
»Kako bolezen je imela?" vpraša Zakrajec čez nekoliko časa.
»I, Bog ve!" odgovori najemnica njegove hiše. »Saj veš, kako so ljudje zlih jezikov; oni pravijo, da je umrla od žalosti zavoljo tebe, ker si zaprt. Pravijo, da se nisi ti polakomil tistih bankovcev, bila bi ona še živa in zdrava."
»Jaz sem jo umoril?" vpraša Zakrajec kakor sam sebe, pol tiho in ne posluša daljšega besedovanja ženske in moža. Naposled po dolgem molku se vzdigne in hlastno vpraša:
»Kje so moji otroci?"
»Pri ljudeh," odgovori Florijan, razloži mu, kdo je postavljen otrokom za jeroba, kdo je vzel tega fanta ali to deklico ter naposled še pove: »Tvoj Na-cek je pa pri nas ostal, tam-le v kotu spi."
To je bil Zakrajčev drugi sinek.
»Pokliči ga!" prosi Zakrajec.
Florijan pokliče kakih šest let starega dečka, ki nerad, ali vender vstane zaspan iz posteljice svoje.
»Glej, oče tvoj so prišli, pojdi k njim," reče najemnik Florijan.
— 226 -
„Nacek, pojdi sem k meni," kliče prijazno žalostno Zakrajec sinka.
A deček po strani pogleda in reče: „Negrem!" »Pojdi k očetu, glej ga!" sili ga tudi Florijanka. „To ni moj oče!"
Ko to Zakrajec sliši, vstane, opre desno laket na steno in z glavo na njo butne, zajoka, in ihteč glasno izgovori:
,,Tudi otroci moji me nečejo uže več poznati J Bog, to je preveč, to je prehudo!"
Florijanu se je Zakrajec smilil, tolažil ga je, ali slabo je znal, ni vedel, kaj bi rekel; sam bi se bil skoraj jokati začel, ker si je mislil: joj, ko bi jaz v tako prišel, da bi žena od žalosti zavoljo mene umrla, in bi me otroci moji več ne poznali. In Miha, ta, ki mu je nekdaj tako dobro bilo, ubogi Miha Zakrajec!
„Nič ne maraj, Miha," tolažil ga je, „tvoj fant te ne pozna, ker si tako grdo oblečen" (Zakrajec je imel namreč še kaznjenčevo obleko na sebi); „če si ušel — kar se mi zdi — pojdi nazaj, oglasi se sam in dosedi, kar imaš še sedeti, potlej pa prideš ven. Ni dosti dolga na hiši, tačas ti otroci dorastejo in vse bode spet bolje, ko dostaneš zapor in se vrneš, le verjemi in v Boga zaupaj."
Tako ga je Florijan učil. A Zakrajec zmaje z glavo in reče tožno:
»Ne, ne! Izgubljen sem! Jaz ne pridem nikdar več iz ječe, če se sam oglasim, ali če me dobodo.
— 227 —
Zato me živega ne bodo imeli. Da sem mogel uiti, moral sem ustreliti človeka, ki je bil najet, da je pazil name in na druge."
»Ustreliti!" prestraši se Florijan.
»Tako je. S slabim denarjem začel, z umorom končal!"
»Bog se usmili!"
XII.
andanes je zločincem težko oblastniški pravici
Hgfuj nbegniti. Hitrejši nego konji in železnice je E*—^*! telegraf, preprežen uže povsod. Ta jih preteče in jim žandarme in policaje postavi na pot, da jih uže čakajo tam, kamor so pribeči hoteli.
Tako je tudi tu žandarm prišel naravnost v vas iskat begunca le malo ur kesneje, kakor je prišel oni. In daljna zgodba je z Zakrajcem kratka.
»Zakrajec je žandarma ugledal, skočil skozi okno in hotel uteči. Žandarm je vpil za njim: stoj, stoj! Zakrajec je bežal, ne zmeneč se za oni klic. Žandarm streli, zadene Zakrajca v roko, a ne močno, zato ta beži dalje. Drugi strel poči. Zakrajec se zvali na tla. Zadet je bil tako nesrečno v osredje, da je še tisti dan umrl.
Na vaškem pokopališči so sosedje za gospodom fajmoštrom zadnji očenaš na grobu Zakrajčevem od-molili za njegovo dušo, potem pa pokrili se in razhajali s počasnim korakom in zamišljeni.
— 229 —
Pred malim pokopališčem pod lipo so neki vaški možje pogrebci nekoliko postali, tobak napravili in nekako tihi bili, kakor bi bilo vse nekaj tiščalo.
Gospod fajmošter pridejo iz cerkve in se ustavijo mej možmi, ki so jih močno močno v čislih imeli.
»Kaj boste ugenili?" vpraša duhovni pastir svoje pod lipo stoječe farane.
„1, pravimo, vender je škoda to, prej tak mož, povsod spoštovan pri kmetih in pri gosposki, a potlej zaprt, in tak konec stori, kakor ta Zakrajec, ki smo ga ravno pokopali, Bog mu grehe odpusti," reče star kmet.
Duhovnik odgovori:
„Pač res, možje! Bog ga bode po svoji milosti sicer sodil sam; ali to moremo tudi mi reči: Zakrajec nam bodi vzgled, kako naj ne ravnamo. Ko bi se bil le svojega poštenega dela držal, dandanes še bi bil v svoji rodovini, srečen mož in srečen oče, kakor je prej bil. Tii se kaže, da le kar pošteno pridelaš in pošteno pridobiš, to je pravo. Vse drugo, kar človek misli po druzih ovinkih pridobiti, maščuje se hudo. Tu se vidi, kolike bridke nesreče je kriva ona neopravičena lakomnost po bogastvu, ono nezdravo hrepenenje obo-gateti brez truda in dela, ona nezadovoljnost s svojim stanjem, ono nepotrpljenje z malim, ona lakomnost po denarju, ki je tega našega Zakrajca peh-nila v nesrečo in v zgodnji grob.   Vidite, vender je
— 230 —
najlepši nauk za življenje stari rek: Moli in delaj pa potrpi časih z malim, bodi zadovoljen z malim, če ne moreš z delom in s pridnostjo priti do boljega, kar pač moraš zmerom izkušati. Saj ne živimo dolgo, a lepšega ne ostane tu na zemlji za nami, kakor če morajo ljudje reči: Pošteno je živel, pošteno delal! Pregovor, da eden krivičen krajcar deset pravičnih požre, uresničil se je tudi tukaj. Učimo se iz tega ter živimo po nauku."
„Res je tako,"  pritrdili so možje gospodu faj-moštru in se razšli na delo.
VI.
Kako je Kotarjev Peter pokoro delal, ker je krompir kradel.
(Koledar „Družbe sv. Mohorja", 188o.)
saka večja vas ima svojega poljskega tatu. Največ ga vsi poznajo, vsi s prstom kažejo nanj, kadar kaj zmanjka s polja, n. pr. krompirja ali hirščice. Ali ne dobi ga na tatvini nobeden in zato ga puste, da živi, radi ali neradi. Prebrisani so taki poljski zlasti, krompirjevi tatovi posebno, ker kadar ga greš čakat, tačas ti gotovo ne pride; le kadar trdno spiš, pride ti krompir kopat in ga odnese več ali menj.
Nu, Kotarjev Peter pa ni bil nikak poljski tat. On je bil prav pošten in delaven kmetsk fant. Odkar je krave nehal pasti in odkar je vedel, da je krasti greh ter odkar mu ni bilo treba več krompirja peči na paši, ni še nikdar nobenega vzel od soseda.
Zato je bil pa lani bridko naletel, ko se je bil doli v Bosni tako izpozabil, da je bil za edenkrat iz spomina zgrešil in iz oči pustil božjo zapoved: „Ne kradi!"   Gotovo svoj živ dan več ne pojde na tujo
16
— '234 —
njivo. Poslušajte, kako se je hudo in bridko godilo Kotarjevemu Petru, ko je bil šel lani v Bosni na turško njivo krompir krast.
Ko je naš cesar v poletji 1878. leta klical vojsko vkupe, da bi konec naredila zmešnjavi in turškemu brezvladju v sosedni turški deželi Bosni, bil je tudi naš Kotarjev Peter na vojsko poklican, kajti on je bil vojak rezervist. jDoma, ko se je od matere poslovil in od druzih, moral je par debelih solz zatreti, ker mislil je: „Bog ve, da-li bom še kedaj videl ljubi dom." Toliko je uže od mladih nog slišal, kako hudi in kako divji so ti Turki, kako so nekdaj po naši domovini divjali — in zdaj je bilo treba njemu samemu na Turka iti! To ni bila šala, zato je bil Kotarjev Peter pač v skrbeh; ali kazal tega ni, temveč, kakor je od hiše šel, precej je zaukal, in potlej je ukal celo na Velikem trgu v Ljubljani, ko se je bil k svojemu oddelku oglasit prišel. Z drugimi vred so bili potlej naložili tudi njega na železnico in peljal se je do Siska, od tam so šli peš do turške meje in pri Brodu čez Savo.
Do tu so naši fantje marširali še precej prosto, ali kakor brž so prestopili naši vojaki Savo in so bili na turških tleh, potlej ni nobeden več od krdela ostajal zadaj ali uhajal naprej.
Sosebno odkar se je bilo zvedelo, da so pri Maglaji bili Turki naše v past zvabili, spredaj in zadaj napali in jih mnogo pobili, držali so se največ
naši vojaki vkupe kakor ovce. Mej njimi se je razve-delo, kako strašni in divji so Turki proti vojaku, če ga dobodo v pest.
Tudi Kotarjev Peter je dotičen ukaz natančno izpolnjeval. Ali česa ne stori — lačen želodec!
Jesti so vojaki pač največ zmerom imeli, ali le mesa in nič kot mesa. Mesa se pa človek, če mora le samega in samega jesti, strašno naveliča. Kaj bi bili vojaki dali za malo domačega zelja ali za malo krompirja! Ali ni ga bilo, in le redko kje se je kaj dobilo poleg navadne mesne menaže.
V tisti kompaniji kakor je bil naš Kotarjev Peter, bil je tudi neki študent, katerega so vojaki posebno radi imeli, ker jim je znal lepe reči pripovedovati ; zaradi svojega višjega izobraženja ni bil nič ošaben, a poleg tega zmerom dobre volje pa srčan, dasi sicer bolj šibak in nemočan po telesi. Ce je le kdo znal si kaj po strani pridobiti, bil je ta študent-vojak tisti.
Tako je tudi nek večer imel krompir in sicer še več, nego ga je sam zase potreboval, pa je skrivaj poklical dva tovariša, mej tema Kotarjevega Petra, katerega, je posebno rad imel. Delil je ž njima pečen krompir. Dišalo jim je kakor najboljša pustna klobasa ali najslastnejša svatovska pečenka.
Ali študent je dejal: »Davi sem bil šel jaz na turško njivo krompirja nakopat, jutri ga pojdeš pa ti,
16*
— 236 —
Peter, pojutranjem pa ta-le, potlej pa zopet jaz, če bomo še kaj delj tukaj ležali in prežali."
Rekši to jima je začel razkladati, da je našel komaj dobro četrtinko ure od tod strani nekoliko v skalovji njivo, kjer je še nekaj krompirja ter ga je uže dvakrat nakradel si. Najde se lehko, pravi, tod in tod se mora iti, to seveda, paziti se mora nekoliko tudi, da bi kje kak Turek ne »pričal" izza kake skale ali izza kakovega grma. Kdo pojde jutri?
„Jaz pojdem," reče Peter pogumno. Kajti če se upa ta mali suhi študent, moralo bi njega sram biti, ko bi si ne. In res, drugo jutro na vse zgodaj Peter vstane s trdega ležišča na goli zemlji, kjer so spali vsi vojaki, ker hiš ni bilo nikacih blizu, vzame pot pod noge in se izplazi od druzih vojakov strani na krompirjevo krajo.
Puške ni bil s seboj vzel in sicer s tem premislekom ne, da bode lože — bežal, ako bode tre-balo, t. j. če se kakov Turek pokaže. Samo bajonet je imel ob boku pri sebi.
Komaj se je bil dan naredil. Megla je ležala na zemlji tako, da se ni daleč videlo. To se je Petru še ugodno zdelo, ker v ti megli je trebalo mu le trikrat dobro poskočiti, pa ga sovražnik uže več videl ni, ko bi prišel.
Pot mu je bil študent natanko popisal, tako, da je res kmalu našel njivo s krompirjem. "Večinom je bil krompir uže izkopan, a tu in tam je bila vender
— 237 —
še marsikatera polna neizkopana brajda. Dobro je bilo vsaj to. Peter se okoli in okoli ozre, da-li ne pride kaka turška duša. Ko je vse tiho, izvleče ruto iz žepa, zveze jo v culico in z golo roko razkopava zemljo ter pobira krompir v culico. Ko si nabere dovolj, korači še nekoliko navzgor in navzdol po njivi, da bi ogledal in preračunil, koliko je še dani božjega na vsi njivi za drugekrati, če bodo še tukaj blizu ostali. Zadovoljen s tem, kar po njivi vidi, hoče tedaj vrniti se in glavo vzdigne.
Prestraši se tako, da ga po vseh udih zazebe. Ker je namreč po njivi hodil in v tla gledal ter se nekaterekrati obrnil, ni zdaj več vedel, od katere strani je prišel, kje je jug, kje sever. Megla je bila tudi še zgostila se. Kaj storiti ? V kateri kraj obrniti se? Kje so njegovi tovariši, na levici ali na desnici? Prav nič ni mogel vedeti in obupan je stal nekaj časa s svojo culico sredi njive in gledal v meglo. Nastavil je uho in poslušal, morda bi kaj slišal kak šum iz tabora, a nič se ni slišalo, uže je bilo predaleč in ljudje so bili tihi zaradi sovražnika. Kakšna patroljna straža pač je bila morda tako blizu, da bi jo bil doklical, ali Bog vedi, če ni kaka turška patrolja na drugi strani še bližja, in ono naklicati si na vrat, Bog začuvaj! Tedaj kaj početi ?
Pride mu na misel, da je treba tistega mesta na njivi poiskati, kjer je prve krompirje izkopal, kjer je krasti začel.   Tam bode mogoče določiti smer, pravec
ali kraj, od katerega je prišel. To se mu je zdela rešilna misel, in takoj jo je vršil. Po kratkem iskanji po tleh je bil tam, kjer je prve krompirje izkopal. To je natanko vedel. Kajti na tleh je ležalo še nekaj pre-drobnih krompirčkov, ki jih je prej vrgel strani, ko je dobil debelejše.
Od začetka je Peter takoj ugenil, kod je prišel, ker jedna stopinja — glej tu! — se pozna še prav razločno, tudi drugo stopinjo najde. Ali, oj, tu je tretja, četrta, peta, te se mu zde pa skoraj drugačne. In če 6ni prvi stopinji natančneje ogleda, niso gotove. Oglej si, Peter, na drugo stran! Tudi tam se ne da gotovo določiti, vender je bolj dvojbeno nego tukaj. Tako preiskuje ubogi Peter svoj sled in se ves poti od skrbi. Kam je prav iti? Semkaj ali ondukaj ?
Naposled se odloči: tod in nikoder drugod mi je hoditi, da pridem prav. Ko se odloči, krene tja počasi in opazuje. Potov tu tako ni bilo, razven kar so prej kedaj ovce razhodile, ali dež razlil; ali to je držalo vse navskriž. Peter je kmalu videl, da nekoliko po drugačnih, dasi podobnih tleh hodi, kakor je prej hodil. Ali tolažil se je, da je morda pač nekoliko bolj navzgor zavil, da vender ima tisti pravec, tisto smer pred očmi, ki drži do taborja, torej uže prav pride. Vedel je tudi, da se vsak pot vidi človeku, nazaj ho-dečemu nekoliko drugačen, kakor se mu zdi tačas, kadar gre semkaj. Tako torej maha še precej pogumno in osrčen dalje s svojo culo nakradenega krompirja.
— 239 —
Megla je zmerom še gosta. Nič se ne vidi dalje pred seboj!
Gre, gre Peter in gre.   Pota ni konca ni kraja in nikjer ni videti tovarišev.  Gotovo je uže rajši več nego menj kot toliko hodil, lehko pa celo še edenkrat toliko, kakor poprej, ko je po krompir šel.   A nikjer nič vojakov, nič tovarišev! Obstane na poti in začne spet premišljevati, kaj bi zdaj počel. Nazaj iti? Dokle? In kam obrniti se potlej ? Dalje iti pa je bilo toliko, kakor še bolj oddaljevati se od tovarišev.   In kaj se to pravi, o tem je slišal Peter — kakor uže omenjeno — grozne pripovedke.   Ce ga Turki dobodo tako samega , kakor izgubljeno ovco, celo brez puške okoli tavajočega ,  posekajo ga precej in ga celo mučijo in trpinčijo.   Petru se je koža jezila, če se je zdaj domislil vseh onih grozodejstev, katere je prej o Turkih slišal in bral v časnikih. Doma za peč|6 se je ono še lepo bralo ali poslušalo.   Ali tu v tuji, v njihovi deželi pot izgrešiti, v megli izgubiti se, dalje ne vedeti, nazaj ne smeti, pa živo kožo rojstva svojega tii-le na prodaj nositi, joj, ta misel mu je pretresala vse ude! Kaj storiti? Kam se obrniti? Ali v dir spustiti se in teči, ali stati, ali vpiti? Peter je bil tak, da še misliti ni mogel, kako bi potlej odgovor našel na svoja vprašanja.   Druzega pa ni bilo živega, da bi mu bil svetoval. Zavpije edenkrat na pomaganje na vse grlo. Ali prestraši se svojega glasu tako silno, da se ne upa več zavpiti.
— 240 —
Tako tedaj brez prave misli gre še dalje. Nekam bode vender prišel! Zopet obstane. Sede na kamen, dene culo mej koleni in se z laktmi obnje opre pa v meglo gleda žalosten. „Oj, ko bi vsaj te presnete megle ne bilo, da bi človek kam videl," reče Peter sam v sebi. In ta misel ga ohrabri. Dan, ki se je bil popolnoma naredil, kazal mu je, da mora solnce uže močno nad goro biti; meglo je pa tudi poznal, da je take vrste, ki je le v dolini ležeča, torej se bode umeknila in razgrnila, kakor hitro solnce mogočneje zasveti. Potlej bode mogel dalje videti in se bode dalo lože razbrati in določiti, kje on je in v kateri kraj mora iti.
Zdaj opazi, da pot ali bolje steza, po kateri je dozdaj hodil, začenja držati navzgor. Kaj ko bi tu šel še nekoliko višje, saj zdaj je itak vse edno; zgrešeno je zgrešeno. Malo bolj zviška pa, meni, da bi lože razvideL kje je, kadar se megla razgrne in izgine. Gre torej po stezi dalje navzgor.
A ni daleč šel, ko pride do drevja. Dalje v hosto ni hotel iti, ni se mu zdelo varno. Sede zopet na ob-poten kamen, dene zopet culo svojega krompirja mej koleni in čaka ter čaka, kedaj bode uže od solnca megle konec. Res je bilo videti, da megla pada vedno bolj, uže je videl hribe iz nje, skoraj je ne bode. Ali dolgo se mu je zdelo to čakanje. Minute so bile kakor ure, in nepotrpljiv je mencal na svojem trdem sedeži semtertam.
— 241 —
„Kaj je bilo meni še tega treba!" tožil si je sam. Pa kaj je to?!
Zdajci skoči Peter po konci, kakor bi ga bil s šilom dregnil. Glavo pripogne predse, oči nategne in ušesa, zre v meglo nizdolu in vleče na uho.
Zdelo se mu, da je slišal zvenk, kakor če kovana podkev udarja ob kamen na tleh, da zazvenči. Cuj! Res je, uže se sliši tudi šklopot konjskega kopita Vedno bliže! Sem proti njemu gre! Ce so Turki ?
Peter s strahom vstane in se ogleda hlastno. Ni druzega preostajalo nego vsaj skriti se za kakov kamen ali grm. Kamenje okoli je bilo vse premajhno. Torej beži proti bližnji hosti navzgor, da bi tam pocenil za kakov grm ali za drevo. Ali ko prisopiha do tja, vidi, da je le redko golo drevje, hrastje in gabrije, nikjer poštenega skrivališča. Stori nekaj stopinj dalje, a se uže od one strani zasveti — planota! Hoste pravo za pravo tu ni bilo; temveč le mali parobek, potem pa je precej stala — turška bosenska hiša, ne daleč od nje druga, tretja. Kar naedenkrat je stal pred hišo. Kam zdaj ? Zadaj je jezdec, ali morda še več jih, spredaj mala razkropljena turška vas, skriti se pa nikamor ?
Hiša je bila taka, kakor so večinoma turške po Bosni, pol zidana ali od kamena zložena, pol lesena: zdolaj hlevi, zgoraj stan. Zgoraj pri hiši je bilo vse zaprto, žive duše ni bilo okoli hiše nikjer, hlev pa na iztezaj odprt. Naglo smukne Petru na misel: to je za-
— 242 —
puščena hiša, tam se najvarneje skrijem tako dolgo, da oni odjezdi, če po ti poti pride, kar je gotovo. In, smuk! v precej veliki, toda prazni hlev skozi odprta vrata. Tam se stisne v temen kot ob zidu in čaka, a posluša na vsa ušesa.
Kmalu čuje jezdeca, kako prihaja bliže in bliže — hiši! Pred hišo ustavi. Odjaha. Joj, če ga je morda videl! Petru vsi udje otrpnejo, ali ne gane se v temnem svojem kotu, temveč stoji ravan kakor kol, roki ob sebi, in ukradeni krompir še vedno v culi kar po nevedoma držeč.
Bošnjak prižene konja v hlev in ga privezuje k jaslim. Peter ga more videti iz temnega svojega kota. Bil je brkat, zarjavel, močan, koščen, dolg in za pasom je imel strahovit nož, handžar, s srebrom na roč-niku okovan, in revolver za šest strelov, oprtiv pa je čez hrbet na jermenu nosil puško, delano po najnovejši sistemi Martinijevi.
„Bog daj, da bi me ne videl!" molil je Peter, kajti precej je izpregledal, da s tem junakom in tako dobro oboroženim ni mu misliti na boj. Le uteči je mogoče, kadar odide iz hleva.
Turčin gre na drug konec hleva, kjer je bilo nekaj sena kar na tleh, vzame ga in položi konju, prigovarjaje živali prijateljski. Potem ga pogladi po hrbtu in stegnu in odide proti vratom in jih — za seboj zapre. Peter je bil sam s konjem v temi. Se je slišal, kako je šel Bošnjak po strmih, na pol podrtih
— 243 —
stopnicah proti prvemu nadstropju, kako je vrata odprl in potlej je bilo, kakor bi se slišal razgovor. Ali ko je Peter ob zidu tavaje primeknil se bliže vratom, da bi bolj slišal, zahrskal je konj in začel ropotati, da se ni ničesa slišalo. Potem je sicer vse vtihnilo, le konjski mladi zobje so se slišali, hrustajoči in mleči trdo suho seno kakor mlinski kameni.
Vrat Petru ni bilo težko najti, kajti razpoke v njih so bile uže tolike, da je nekoliko dan sijal skozi. Peter se priplazi do njih in tiplje, kje je kjučanica ali zapornica, da bi odprl in se zmuznil ven, ker slišal je uže nad seboj nad stropom korake, tedaj je Turek v svoji izbi hodil. Ker hiša na ono stran, od koder je Peter, da ga ne more nobeden videti, kadar uhaja. Torej tiplje po vratih in tiplje, a nikjer ničesa ne do-tiplje. Upre svoje prste v prihčno obširno zrečo špranjo ob straneh vrat, kjer so se vrata oprijemala slabo ob-sekanih podbojev, ali ne odpro se na noben način. Nov pot stopi Petru na čelo. Vrata so se od zunaj dobro in trdno zapirala. Peter je bil ujet kakor miška v pasti. Tiplje in tiplje, upira se, premišlja, ali zastonj! Ne odpre se!
Kaj početi?
Obupujoč počene ob steni na tla in začne moliti, kolikor goreče je moliti mogel.
In pride mu tolažilna misel, novo upanje, da se bode rešil, naj ne obupava.
— 244 —
Konj je tu v hlevu. Torej bode gotovo še danes kdo prišel, in ga bode odvedel kam iz hleva na vodo napajat. Tačas bodo gotovo vrata ostala odprta, kakor so bila prej odprta v onem nesrečnem hipu, ko je Peter skozi nje šel skrit se tu sem in ulovit se. Treba je torej le potrpljenja. Ali potrpljenje je lože svetovati si, nego potrpevati.
Peter čepi v svojem kotu, premišlja, moli in si risa razne strašne podobe, kako ga bodo Turki, če ga tu v skrivališču zasledijo, živega nabodli na kolec. Oj, po vseh živcih in udih ga je že naprej bolečina pretresla. Izpotakne se ob svojo culo nakradenega krompirja, ki mu je bila zdrsnila na tla in zdaj se domisli, kaj je uzrok njegovega zdanjega strašnega stanja, po kateri poti je hodil, da je sem prišel, v zapor turškega hleva. Oj, da je vsak tat precej prvič tako strašno kaznovan, kakor je bil »krompirjev tat za silo", . Kotarjev Peter! Po čemu je šel od krdela strani? Kaj mu je bilo tega treba? In delal je velike obljube, če ga Bog reši iz strašnega položenja, le še zdaj, edino-krat še zdaj.
V tacih mukah je čakal Peter v temnici tja čez poludne. Zdaj zasliši, da po strmih stopnicah nekdo prihaja. Vrata odpira, Peter se stisne v temni kot in sapo zadržuje, ali v mislih Boga moli: zdaj le nekoliko sreče, le toliko, da ta vrata ostanejo odprta.
Bošnjak stopi v hlev, nosi vodo v roci v okorni veliki leseni posodi ter jo pomoli konju, da pije. Peter
— 245 —
bi bil kar skočil skozi odprta vrata, hitrih nog je uže bil; ali Turek je imel še zmerom revolver za pasom. Tako je Peter kakor omamljen ostal v kotu, ni se upal dihati, in predno je vedel kako in kaj, dobil je bil konj uže v drugič krme, in vrata so bila od zunaj zopet zaprta, trdo kakor prej, in Peter sam v temi ujet!
Tako pride silno počasi nesrečen večer, noč se dela in stori, a nihče več niti h konju ni prišel. Da se je storila noč, to Peter ni sodil le po času — saj se mu je zdelo, da je uže pol večnega pekla preživel tu v brlogu — temveč za gotovo se mu je zdelo zaradi tega, ker je v temnem hlevu zmanjkalo še onih svetlotnih črt, ki so skozi razpoke debelih vrat ob podbojih in pa mej zidom in tramovi od zunaj svetile v hlev.
Morda prinese noč rešitev. Ljudje bodo spali, on bode torej mogel vse poskusiti, ali se dado vrata odpreti, streti, ulomiti, iz podbojev vzdigniti ali kar je: le ven priti!
Ko je vse okoli tiho in le konj, morda sam nemiren zaradi nenavadnega sotovariša v hlevu, stopica semtertja, odnašaje svoj zadnji del zdaj na levo, zdaj na desno k jaslim, spravi se Peter zopet na vrata. Otiplje vse in naposled ukrene, da bi se dal oni železni čevelj, ki zunanjo kljuko drži in je znotraj v les nazaj zavit in zabit, kako koli odviti, ko bi imel klešče; vrata bi se dala, dasi okorno težka, vzdigniti,
— 246
ko bi imel kakšen kolec in kaj za podporo, da bi naredil svod (ali kontrapezo), toda ničesa ni bilo pri rokah. On je imel le nožič v žepu in bajonet ob boku. S tema dvema hoče vse poskusiti. Študira in tiplje, kako bi začel. Ugane, da je najbolje razrezati lesena vrata tam, kjer je čavelj nazaj v les zakrivljen in zabit.
Reže dve uri in razreze precej veliko luknjo na oba kraja zakrivljenega velicega žeblja in luknjo pod njim. Naposled je bil nož uže ves izkrhan, ni mogel več rezati. Tudi je bil Peter truden, da mu je pot tekel po čelu. Vtakne torej bajonet v narejeno luknjo pod zakrivljenim in v les nazaj zabitim žebljem kolikor gre in poskuša tanjšo ost žeblja ključaničnega potegniti iz lesa. Zdi se mu, da se malo premika. Počasi poskuša zdaj od te, zdaj od one strani. Uže se kaže upanje, da pojde. Ali zlahka neče iti. Resk! nategne Peter močneje, ali . . . oj, strah! . . . bajonet se ulomi in ostrina zazvenkeče na tla na kamen za pragom v zemljo vložen.
V tem hipu pa se tudi čuje, kako se vrata odpro gori v prvem nadstropji.
„Kdo je?" zagrmi Bošnjak.
Peter se ne gane, ali misli: zdaj je po meni Krčevito stisne v roci topast zlomljen bajonet, kakor bi hotel reči: branil se bom tudi s tem zadnjim koscem orožja, dokler se bom mogel.
Strel se zdaj razleže zunaj po temi in zraku.
— 247 —
Turški Bošnjak je bil menda za ostrašilo v temo strelil, ker ni znal, od kod je oni šum prihajal, ki ga je čul izpred svoje hiše. Kajti Peter je takoj potem slišal, da so se vrata gori nad njim zopet zaprla, torej za zdaj še ni bila prišla zadnja ura.
Za zdaj je bil še rešen, ali kaj bode jutri? Tukaj vender ni mogel v temi od lakote poginiti! Nekaj bode mogel poskusiti, če velja tudi življenje.
Počene ob zidu — če se slabo zloženo kamenje sme zvati zid — in premišlja. Kaj bode njegova dobra mati doma počela, če ne pride več domov, če zve, da je divjim Turkom v roke prišel in ti so ga trpinčili, kožo mu slekli — buii! — groza, dalje ni mogel misliti, z dlani je oči zatisnil in začel je jokati!
Sam nad seboj se ni še nikdar jokal, kar je dorasel, a zdaj se je. Ko bi ga z orožjem v roci gnali poleg tovarišev v krvavi naskok na turške šance — šel bi bil pogumno in sram bi ga bilo jokati se iz strahu, kaj bode ž njim.
Ali tu v temni turški pasti zaprt biti, brez pomoči, brez orožja, brez upanja — kdo bi se ne jokal!
Strah, skrb, lakota, pa — zdrava slovenska na-tura ga naposled — moralo je iti proti jutru — tako premagajo, da sede ali čepe zadremlje.
— 248 —
Prebudi ga glasno govorjenje. On skoči brzo in hlastno po konci, pa se komaj domisli, kje je. Posluša.
Ha! ha! To je slovensko govorjenje, materin naš blaženi jezik! To morejo biti le njegovi tovariši!
Nikdar Petru domači slovenski jezik ni tako sladko in milo udarjal na uho, kakor zdaj.
On hoče zavpiti, oglasiti se, na pomoč klicati, ali godi se mu od veselja skoraj tako, kakor človeku v sanjah, ki bi rad bežal, toda z mesta ne more ganiti se, ki bi rad zavpil, ali glasu iz grla ne spravi.
Tako tudi Peter kar nekaj zatuli od veselja in začne neusmiljeno loputati s pestmi po hlevnih bosen-skih vratih, da se odpro in on plane ven na prosto pod milo nebo, na beli dan, v sredo mej svoje rojake-vojake, Slovence! Bilo jih je kacih osem, ki so pa-trolirali.
Kakor je kesneje zvedel, pogrešan je bil še tisto jutro v krdelu. Študent, ki ga je vest pekla, povedal je, kam je Peter šel. Stotnik je precej poslal patroljo iskat ga. A včeraj ga je ves dan patrolja iskala zastonj. Danes jutro je prišla še-Ie druga patrolja tudi do te hiše. Tu je vodja patrolje hišnega lastnika Turka poklical in vprašal, da-li je videl tacega ali tacega vojaka. To vprašanje je Petra prebudilo iz dremanja.
»Jok, vala, nijesam," odgovoril je Bošnjak. Zato bi se bilo Turčinu pa skoraj slabo godilo zdaj, ko so Petra na njegovo  loputanje v njegovem hlevu dobili
— 240 —
zaprtega, ker le-ta od veselja, da je iz svoje mišje pasti rešen, ni mogel na prvo sapo nič določnega povedati, kako Turek zanj ni vedel.
Kadar pa Peter zdaj, ko je zopet na svojem domu, pripoveduje o tem svojem dožitku, rad pristavlja zagotavljaje, da bi rajši od lakote poginil, kakor še kedaj šel krompir krast. On meni, da bi vsak poljski tat edenkrat preživel tak strah, kakor ga je on, ne bi ti dolgoprstniki našim slovenskim kmetom toliko škode delali po polji, kakor jo delajo.
17
■VII.
Črta iz življenja političnega agitatorja.
(..Slovenski Narod," 1868.)
leto oseminštirideseto, čudno leto! Nekateri se ga
spominjajo s strahom in se v duhu prekriža-
^j°aa^1 vajo pred pošastjo revolucije, ki je kakor iz spanja vzbujena grozila čez pol Evrope povzdigniti pa-lečo svojo plamenico, nekateri pa je blagoslavljajo ter se vesele odseva, ki ga je to leto pustilo in pravijo, da je vcepilo kali bodoče svobode, da nas je vzbudilo, da nam je oči odprlo in smo spregledali sebe in svojo nesrečo in pot, po katerem nam je hoditi.
Ta odsev se je razprostrl tudi čez našo drago Slovenijo. Marsikdo se je zdajci čutil mladega po srci, marsikdo se je nanagloma zavedal, da je Slovenec — žal, samo, da bi kmalu zopet pozabil. Zlasti Ljubljana je bila postala kar hitro narodna, zabavljala nemškutarjem, ustanovila slovensko društvo, v katerem je marsikateri naših, zdaj nemški mislečih rojakov, imajoč še pravo, ljubezni do slovenske domovine vneto srce, navdušeno govoril za „slavo Slavjanov". Imenovati bi se dali profesorji, ki so nosili kokarde s slovenskimi barvami in bili kori-
— 254 —
feji med Slovenci, denašnji dan pa zaničljivo gledajo slovenstvo; za pesnika vem, ki je med prvimi tačas lezel na slovenski Parnas, njegov sin pa denes ni slovenskega jezika ne zna; ljudi bi lehko naštel, ki so tačas mladeniči v narodni straži navdušeno za Slovenijo kričali, denes pa so ostroobrazni in osornovladni birokrati, ki so pripravni, z devetindevetdesetimi ministri devetindevetdesetkrat menjavati svoje »prepričanje". Pa „omnia sunt vana" — govori sv. Avguštin.
Z Dunaja, kjer je posebno vrelo, kjer je še pošteni demokrat dr. Fischhof mogel pred množico na dvorišči cesarske palače govoriti za svobodo, ne samo nemško, ampak vseh avstrijskih narodov, in mu je rokopleskalo občinstvo, še ne tako zelo po kupljivem časopisji izprijeno kakor denes — z Dunaja so bili v Ljubljano in marsikam na Slovensko prišli domoljubni vneti študentje, buditelji narodnega za-vestja. — Kakor je bil mlad ves čas, tako je bila tudi politika teh blagovestnikov precej mlada. Prav dobro so sicer spoznali, da z Nemci in nemškutarji se ne morejo vezati, da ti iz nekega instinkta zavirajo vsak razvoj slovanstva; ali prišla jim je bila v glavo misel, kakor denes spoznamo popolnoma napačna, da bi bili Slovanom in zlasti nam Slovencem Italijani dobri zavezniki, kajti Italijani so imeli isto načelo zapisano na zastavi, načelo narodnosti. Ednega teh za zvezo z Lahi vnetega apostola nahajamo v ljubljanskem predmestji v Krakovem, kjer prostim, na pol kmet-
— 255 —
skim in neizobraženim, pa trdim Slovencem Krakovča-nom priporoča idejo svojo. Kako so naši prosti ljudje napačnost te namišljene zveze z Italijani že tačas spoznali in to spoznanje malo predrastično pokazali, naj pove naslednji prizor.
Okoli velike mize v krakovski krčmi sedi kacih dvanajst meščanov krakovskega predmestja. Možje so oblečeni po večini kakor kranjski kmetje, v visokih čevljih do kolen, polosanih irhastih hlačah, s kučmo na glavi. Le nekaj jih je mej njimi, ki imajo suknje, o katerih je dvojiti, ali so bile na novo pri krojači narejene, ali pa so kupljene tam „za vodo" mej starino. Tam vidiš čevljarja z debelo smoleno roko, širo-cimi pleči in štirioglatim obrazom, suhega krojača, ki so mu prsi proti hrbtišču nazaj zlezle, odurno in osorno gledajočega ribiča, ki po Ljubljanici „karpe lovi", zabuhlega in odebelelega hišnega posestnika, ki živi ob skromni najemnini svoje hiše in ob solati in špinači, kateri mu na obširnem vrtu gospodinja sadi in ]x>-tem pred škofovo hišo čepe to zelenjad prodaja. Vsi ti vino pijo in resno in tiho poslušajo mladega človeka, ki na oglu sedi in jim pripoveduje o Slovanih in njihovem ogromnem številu, o starih svetih pravicah, ki jih imamo Slovenci, o spoštovanji, ki ga ima vsak narod za svoj jezik in ga mora tudi Slovenec imeti i. t. d.
Ta mladenič, imenujemo ga Jerebica, študent dunajske univerze, je visok, tenek človek, po obradku
— 256 —
mu poganjajo prve dlačice črne brade, na majhnem okrožljatem nosu čepe naočniki in zakrivajo male žive oči, ki kakor dve iskri gledajo iz globoko ležečih duplin pod nizkim čelom, nad katerim so črni dolgi lasje strmo po konci razčesani.
„Tako tedaj stoji zapisano, kakor ta gospod pravi, in od cesarja potrjeno, da smo Slovenci" — pravi robat zarjavel Krakovčan. — „1 nu, saj to je prav, če smo, pa bodimo! Saj res ni, da bi na rotovži sedeli sami Nemci, ki ne iztegnejo jezika za nas. Moj stari oče je plačal nekaj grošev štivre, in bil je mir in pokoj. Pa poglejte moje bukvice doma, koliko je po-čečkanega, kar sem že plačal."
»Samo za davek pobirati so ti hudiči" — kolne čokat čevljar. — „Pet let sem šival gospodom in hlapcem, jaz in moja dva fanta, da je bilo vender kaj zaslužka in sem brez skrbi sedel k maselcu ali pa k poliču, kadar sem škarpe zmetal pod klop. Kar ti tisti mali birič iz kancelije prinese nekov blek, ki pravijo da je potent in pravica. Piši me taka pravica kamor hočeš, če moraš človek deset goldinarjev na leto plačati, punlaj se ali ne puntaj. Kamor bi jih del, če podplatov kupim ali če jih zapijem, odlegli bi kaj. Zdaj se mi pa zdi, da jih v vodo mečem."
»Le počakajte" — šepeta droban možiček — »saj pravijo, da pridejo Ižanci s sekirami davke odpravljat. Ti bodo vse Nemce potolkli."
— 257 —
„Jaz bi jim takoj pomagal, samo potlej zaprtemu biti je sitno," pravi drugi.
„Pa otroke nam na vojsko jemljo, da jih po-strele kakor črno živino", jezno momlja debel mož in hiti vleči iz pipe.
Gospod Jerebica, zapazivši, da ti prosti možje iz njegovih govorov ne ločijo Nemcev in nemšku-tarjev od državnih in vladnih mož in da tako vele-izdajsko govore, malo plašno po izbi pogleda. Razven teh mož ni bilo nikogar v hiši. Tudi je bilo osemin-štirideseto svobodno leto, lehko se je kaj čez ojnice govorilo. Da štirje starejši Krakovčanje nekaj le molče in ga od strani ogledujejo, tega ne vidi, temveč še z večjim pogumom začne razkladati, da pravo za pravo Nemcev na Kranjskem ni, da so le odpadniki, katerih je sram, da so Slovenci in zato vlečejo z Nemci, in da tisti Nemci, kar jih je prišlo v deželo, nimajo pravice gospodariti.
Krakovčanje so se počasi navlekli pijače in gospod Jerebica je imel čimdalje vernejše poslušalce. Samo to mu ni bilo po volji, da se niso vsi govorjenja udeleževali, da so vedno na „davek" nazaj govorico nanašali in njegove lepe nauke o narodnih pravicah in svobodi semtertja napak razumevali. Ker se je bil uže tudi sam malo napil, raslo je od trenutka do trenutka njegovo domoljubje in hotel je lepo priliko porabiti, da bi malo propagando delal za svojo in nekaterih tovarišev idejo: za zvezo Slovencev z Italijani-
18
— 258 —
»Gospodje!" — začne gospod Jerebica in Kra-kovčanje zadovoljno prikimajo, da jih kdo z gospodi nagovarja—»gospodje, nas Slovencev ni veliko. Sami ne opravimo nič, temveč moramo iskati pomočnikov. Tacih zaveznikov moramo iskati, ki imajo ravno tiste sovražnike kakor mi, katerim se Nemci vrivajo kakor nam. To so Lahi. V Lombardiji in na Beneškem in v Trstu imajo Lahi nemškutarje za sovražnike. Z Lahi se moramo zavezati in združiti."
»Kaj pravi?" vpraša tam na zadnjem konci mize mož, ki je Jerebico uže prej malo sumnjivo ogledoval.
»Z Lahi se bomo bratili?" vpraša drugi in gospoda Jerebico ogleduje s svojim najstrašnejšim očesom. — »Lahi so v »Majlonti" sina mojega ubili, ki ni živemu človeku nič zalega storil, zdaj pa ta pritepenec pravi, da bi Lahi k nam prišli. Ti, od kod si pa? Kdo si?"
Jerebici jame vroče prihajati. Kakor bi mignil, minilo je pijane Krakovčane domoljubje in človekoljubje in jeli so ga z očmi premerjati in naštevati italijanske grehe. Zidarski mojster je dejal, da Lahi ves zaslužek prejemljejo, eden je vedno ponavljal, da so mu sina ubili, eden je dejal, da mislijo papeža odstaviti, eden da imajo zmerom nože v žepu, s katerimi trebuhe parajo, eden je zopet hitel praviti, kako so nekemu trnovskemu trgovcu, ki se je vozil iz Trsta, denar pograbili itd.
— 259 —
Gospod Jerebica je spregledal, da tu ne more za svojo misel delati propagande. Ustrašil se je bil malo hitre izpremembe poslušalcev in njihovih hudih, nezaupnib pogledov. Poznal ni niti ednega. Malo od jeze, malo od strahu pred vina polnimi predmeščani je bil obledel. To se je zdelo Krakovčanom še bolj sum-njivo. Jerebica je hotel svojo reč za silo popraviti, pa popačil si jo je še bolj, ker je napak začel, namreč Lahe opravičevati, da niso tako hudobni. Slovenec je sploh, posebno pa pri vinu, tak, da si ne da vsakemu ugovarjati, sosebno ne, ako je po stanu ali po omiki nad njim in je v njegovi druščini pri vinu v veliki manjšini. Tudi trdo slovenskim Krakovčanom ne manjka te zaupnosti v svoj razum in v bistrost svoje pameti.
„To je laški špijon!" pravi oni debeli hrust, ki se je bil prvi oglasil zoper gospoda Jerebico. — „Ta ljubljansko mesto ogleduje, da ga bo potlej izdal Lahom, in vso deželo."
„Poglej ga, kako ga barve spremetavajo!" pravi drugi in jezno položi svojo pipo po mizi, da se pepel strese iz nje.
„Jaz nisem Lah" . . . izpregovori Jerebica.
„Boš legal, lump!? Zakaj imaš pa črne lase in prav laško brado ? Jaz bi ti uže pokazal!" vpije eden in vstane ob mizi.
Ubozemu gospodu Jerebici je bilo malo tesno pri srci. Kesal se je, da je šel mej neznane ljudi za svojo
— 260 —
nezrelo idejo agitirat, še bolj kakor se je kesal, bal se je pa za zdrave svoje ude. Zunaj se je bil storil trd mrak, pri mizi so ga pa popolnoma zaseli, tako da ni mogel vstati in pobegniti. Brezupno se je oziral po krakovskih obrazih, da bi koga dobil, ki bi se mu prijazen skazal in ga zagovarjal in mu dopovedati pomagal, da ni Lah, temveč pošten Slovenec iz gorenjske vasi. Vse zastonj! Potomci lovcev glasovitega »podkovanega karpa" so bili vina polni in so se držali grozovito resno. Toda poskusiti je hotel, kako bi se nevarnosti odšlo, ter vstal s svojega prostora.
»Ali ga vidiš? Pobegnil bi rad! Lah je," pravi eden in mu zapre pot.
»E, pustite ga, saj ne govori laški," tolaži krčmar, ki je bil edini trezen.
»Samo neče, pa zna! Drži ga!" kriči eden.
Jerebico oblije mrzel pot.
„Udri ga, laškega špijona!"
To so bile zadnje besede, katere je gospod Jerebica v ti druščini popolnoma razumel. Kar so nadalje vpili nanj, to je bilo težko ločiti, kajti videl je zastavne mlade in stare može, kako so za mizo zrasli, kako so ga jezno gledali, videl je s strahom in trepetom, kako so se nekatere krakovske pesti vzdignile, čutil, čutil kako jih je palo več po njegovi nedolžni glavi, kako so mu odleteli naočniki in naposled, kako so ga nekateri popali za roke, za podpazuho, za noge in tako dalje, in tako dalje,
— 261 —
da je ležal zunaj precej daleč od veže v zeleni travi pod milim nebom, s pokvečenimi udi, pobitim srcem in s potrtim navdušenjem za idejo svojo.
In ko se je gospod Jerebica počasi na svoje noge postavljal in klel iz globočine duše svoje, klel ves svet in samega sebe, sijala je z neba bistra polna luna na gospoda Jerebico. In čeravno gospod Jerebica ni bil tačas še poet, in menda še dandanes ni, pove ti sam, če ga vprašaš, da je tačas pogledal proti nebesom, zaškripal z zobmi in v trenutku, ko ga je bilo popustilo vse pravo in sentimentalno domoljubje, govoril razsrjen: „Nikdar več ne bom šel agitirat, cene bom vedel komu in zakaj."
Vender gospod Jerebica ni popolnoma besede držal. Res je po^al c. kr. pokoren uradnik, popustil je delo za narod, toda agitiral je in zabavljal natiho-ma še vedno, kjer se je dalo — brez skrbi. Svojo idejo zveze z Lahi je dolgo nosil. Šele letos, kakor slišimo, popustil jo je popolnoma, ko je čul, da so Lahi v Trstu tako strastno hudobni nasproti Slovencem ter je obupal in zdaj nam je pričakovati, kam in kako se obrne. Do letos krakovskega imena ni mogel slišati, da bi ne bil umolknil. Stoprav v poslednji čas so mu dobri prijatelji dopovedali, da so Krakovčanje denašnjega dne vse drugi in drugačni možje, kakor so bili leta oseminštiridesetega.
A00000375470A