626
Nad mojim grobom .
Nad mojim grobom bodo rože  vzcvele,           V večer poleten bodo šepetale
Čeprav jih nihče ne vsadi —                               o srcu,  ki ga kril bo groba hlad,
iz pesmi  bodo rože te priklile,                         o srcu tem ljubezni polnem,  polnem,
iz pesmi  mojih mladih dni.                                  o tisočih v njem davno mrtvih nad
Popotnik morda čul bo šepetanje.
ko ga privede trudna pot mimo; srce mu bo  objelo tožno Čuvstvo,
solza mu porosila bo oko    . .
Ivo Danic.
V vrt ljubeče duše moje . . .
V vrt ljubeče duše moje dih strasti je zapihljal, in  na prej  sneženobelih lilijah  —   je prah,ostal . .
Solze vroče, viire, vrite, operite prah teman, dušo, žalosti  meglice, v črn zakrijte pajčolan !
Zofkin srček.
Leo Levic.
Ej, da bi mogli videti v srček Zofke  zvedave, kadar sprašuje rože na polju, kadar druguje pticam  po logu -Ej,  da  bi  mogli!
Slišal sem,  slišal, da je njen srček z zlatom  prevlečen, s cvetkami vezen ... Slišal sem,  slišal.
Jaz bi pa želel, da ne dovoli take si zlobe — slabo  bi skupil! Angelček spanČka v Zofkinem srčku pa bi se zdramil v varnem zatišju, s silo bi branil zlato in  cvetke . .
Kdor je hudoben, segel bi v srček -zlato  oplenil, cvetke potrgal, kdor je hudoben.
Još. Bekš.