Kaprun - nekoč in danes 
I ng. EDI HOFLER 
(Nekaj misli o hidroenergetskih objektih v planinah) 
Vsaka gradnja hidroenergetske naprave pomeni hud 
poseg v naravo. Naloga graditeljev je, da ga izvedejo čim 
boLj obzirno, upoštevajoč življenjske pogoje, lepote in značaj 
pokrajine, z eventualnimi zbotjšavami v okviru razumnega 
optimuma v osnutku in izvedbi celotne naprave, ob dobro 
premišljeni vskladitvi gradbenih objektov med seboj in z 
bližnjo okolico. 
Ing. arh. Rudolf Frauendorfer, Tauernkraftwerke A. G. 
Letos mineva ravno dvajseto leto, odkar sem prvič spoznal svojevrstne 
lepote gorske pokrajine Visokih Tur. Takrat sva se z Dušanom po vzponih 
na Grossglockner (3797 m) in Johannisberg (3460 m) namenila še na Wiesbach­
horn (3564 m). Zato sva prenočila v Rudolfshiitte in se od tod povzpela na 
prelaz Kaprunertorl (2639 m), od koder se nama je odp, rl veličasten pogl'ed 
na Kapruner Tal, ki se v dveh stopnjah spušča na salzburšlfO stran. Preko 
neštetih melišč iz lesketajočega se .kamenja vseh velikosti sva kmalu dosegla 
zelene trate Mooserbodna, obširne planine na višini nekaj pod dva tisoč metrov. 
Od vseh strani so se stekali hi.stri potočki, posebno z leve izpod strmega 
Griesskogla, in se zbirali v šumečo Kapruner Ache. Ponovno sva spoznala, kar 
sva ugotovila že prvega dne, da so Visoke Ture mnogo lepše v dolinah kot na 
vrhovih. Z grebenov se spuščajo ledeniki, ki se bleste v zelenkasti svetlobi in 
ustvarjajo z modrino neba in sončnim zelenilom planinskih trat nepozabno 
harmonijo barv. 
Jezero Tauernmoos (2003 m) Foto D. Lasič 
493 

Bivši hotel Mooserboden (1962 m), sedaj 65 m 
pod vodo 
Foto D. Lasič 
Planina Wasserlallboden (1597 m). v ozadju 
Wlesbachhorn 
Prevzeta od teh lepot nisva niti vstopila v vabljivi hotel na Mooserbodnu 
in jo še istega <lne mahnila na 800 m višji Heinrich Schwaiger Haus. Šele 
naslednjega dne, ko sva imela še Wdesbachhorn »v žepu«, sva prenočila v 
starinskem hotelu Mooserboden in nato nadaljevala sestop proti Kaprunu. Do 
hotela je bila že takrat speljana vozna pot, po kateri sva kmalu dosegla nižjo 
dolinsko stopnjo Wasserfallboden na ca. 1600 m nadmorske višine. že ime 
samo pove, da je tod okrog mnogo slapov. In res, od vseh strani so se blesketali 
srebrni trakovi neštetih slapov in slapičev, nekateri med njimi večji od našega 
Peričnika. Kjer se pa dolina spet stisne med strma gozdnata pobočja, se je že 
od daleč oglašalo votlo bučanje tedaj znamenitega slapu Kesselfall, k.Jer je 
tudi hotel enakega imena oznanjal bližino prirodne znamenitosti. Od tod sva 
se s poštnim avtobusom odpeljala v Zell am See. 
Hotel z zvočnim imenom Kesselfall še danes privablja neštete goste, vendar 
ne zaradi slapu, kajti tega ni več. Nad nekdanjim slapom se dviga mogočen 
zid, ki zapira vso doli.no pod Wasserfallbodnom. To je znamenitost stoletja 
tehnike, 120 m visoka dolinska pregrada Limbergsperre. Razume se, da so bili 
izdatni vodni izviri na višjih legah kaprunske doline zelo vabljivi za izkori­
ščanje v elektroenergetske namene. Ker so pa te vode samo poleti, medtem ko 
pozimi izginejo pod debelo snežno odejo, je treba ustvariti umetna jezera, da 
bi mogli vodo izkoriščati v zimskem času, tko je tudi poraba energije večja. 
Za take gradnje so pa potrebna velika denarna sredstva, zato je tudi projekt 
Kaprun razmeroma pozno doživel realizacijo. Prva dela na tem hidroenerget­
skem sistemu so se pričela šele l. 1938 in so le počasi napredovala. Šele povojna 
Marshallova pomoč je omogočila popolno izgradnjo vseh hidroenergetskih 
494 

Foto D . Lasič 
Pogled z nekdanje planine Wasserfallboden proti jugu; izza prve vzpetine se Je razprostirala 
planina Mooserboden 
naprav, ki jim danes cenijo vrednost okoli 47 milijonov dolarjev ali dokaj čez 
milijardo avstrijskih šilingov. 
Kljub izdatni pomoči iz tujine pa so gradbena dela vendarle trajala še 
skoraj deset let po zaključku druge svetovne vojne. V tem sistemu ni samo 
zajeto izkoriščanje dveh umetnih jezer v kaprunski dolini, temveč tudi izko­
riščanje ledeniške vode izpod Pastirice v umetnem jezeru Margaritze na koti 
1990 m. To jezerce je lepo vidno z avtomobilske ceste k hotelu Franz Josef 
Haus. Od tega jezerca je speljana voda v 12 km dolgem rovu pod Mooser­
boden, kjer jo morajo črpalke potiskati v jezero, ker je njegova gladina 95 m 
nad zajetjem pod Pastirico. Tod so bila gradbena dela še v teku, ko sem se 
septembra l. 1952 v družbi ljubljanskih planincev vdrugič napotil na Gross­
glookner. Tedaj smo imeli tudi priložnost, da si vsaj od daleč ogledamo potek 
gradbenih del v kaprunski dolini, kajti po izletu na Grossglockner se nas je 
trojica povzpela še na Hohe Riffel (3338 m), od koder smo imeli lep razgled na 
Mooserboden in dalje proti Kaprunu. Planino Kesselfallboden je tedaj že 
pokrivalo jezero s površino okoli poldrugega kvadratnega kilometra, medtem 
ko so neštete stanovanjske barake na Mooserbodnu pričale o živahni gradbeni 
dejavnosti na tako imenovani gornji stopnji. 
V zadnjih letih so pa gradbena dela končno le zaključili in v zgornji 
elektrarni ob vznožju Limbergsperre so lansko leto iž.e montirali drugi, t. j. 
zadnji turbinsko-črpalni agregat. O tem sem se mogel prepričati na lansko­
letni strokovni ekskurziji v Kaprun, kjer smo si lahko temeljito ogledali vse 
naprave. Razume se, <la je obisk današnje kaprunske doline posebno zanimiv 
za tistega, ki pozna te kraje še iz predvojnih let. Prvega pogleda na obe umetni 
jezeri sva bila deležna s prijateljem K. že dan prej, ko sva sončni nedeljski 
495 

dan izkoristila za zložen vzpon čez Oberwalderhiltte in Keilscharte (3200 m) 
na Gr. Barenkopf (3401 m). 2e med vzpenjanjem po šodrastem in pozneje 
snežnem grebenu sva uživala v pogledu na jezeri, ki sta kot dve zeleni očesci 
vabili na sestop n a salzburško stran. Vendar nisva hotela zamuditi zanimive 
vožnje z avtobusom po Glocknerstrasse, zato sva rekla: • »Na svidenje jutri«. 
2al nam je deževno vreme naslednjega dne preprečilo vožnjo do zgornjega 
jezera, zato sva bila zadovoljna, da sva ga videla vsaj s tisočmetrske višine. 
--jJ 
~ - ~ 
t--
Preq,ado L,mbe,
9 
Wosserfollboden 
Innsbruck 
Topografska skica hidroenergetskega 
sistema Kaprun: 
Da, mnogo se je spremenilo tam od živahne vasice Kaprun pa tja gor do 
modrikastih ledeniških prelomov Karlinger Keesa. Te spremembe je treba 
dojemati z očmi sodobnega planinca, ki nima smisla samo za lepote narave, 
marveč tudi za , ponosne ustva1itve sodobne tehnike, ki so vendarle viden dokaz 
splošnega napredka in v tej ali oni meri doprinašajo k zboljšanju življenjskih 
pogojev naroda, ki jih je ustvaril. .Planinec, četudi z vsem srcem vdan lepotam 
planinske narave, ki s takimi očmi gleda na objekte sodobne tehnike v pla­
ninah, bo z razumevanjem objemal potrebne posege človeške roke v neoskru­
njeno naravo in predvsem grajal tam, kjer se graditelji niso s spoštovanjem do 
narave lotili svojega dela in s slabimi ali neobdelanimi načrti ustvarili okolju 
neprimerne objekte . 
. Današnji obiskovalec Kapruna ni samo prevzet ob pogledu na gigantske 
ustvaritve tehnike, marveč najde tam razne pridobitve, ki nudijo neposredno 
496 

Foto Tauernkraftwerke 
Obe prjgradi na Mooserbodnu pred dograditvijo, v ozadju Hochefser (3206 m) 
Foto Tauernkraftwerke 
Pregrada Llmbergsperre z akumulacijo Wasserfalfboden 
497 

Foto V. IUwerke 
Zaprodena planota pod Sllvrettahornom (32◄8 m), preden jo je zalila voda 
korist tudi planincem. Od hotela Kesselfall drži poldrug kilometer nove avto­
mobilske ceste do zaključka doline, kjer imajo obiskovalci možnost, da upo­
rabijo 60-tonsko poševno dvigalo, ki jih v nekaj minutah potegne od višine 
1209 na 1640 m za razmeroma majhno pristojbino. To dvigalo je bilo dovršeno 
šele 1951 in je bilo namenjeno transportu težkih strojnih delov za zgornjo 
elektrarno pod Limbergsperre. Danes je dvigalo še vedno v stalnem prometu, 
deloma za strojne dele drugega agregata, deloma pa za obiskovalce, ki jih je 
vsak dan dovolj, posebno poleti ob nedeljah, ko so lani dosegli že rekordno 
število čez 2000 obiskovalcev na dan. Ob zgornji postaji dvigala se avtomo­
bilska cesta nadaljuje in pelje do vrha glavne pregrade in dalje do zgornjega 
jezera na Mooserbodnu. Po tej enosmerni cesti obratujejo v rednih časovnih 
presledkih avtobusi, ki potnike potegnejo do zgornjega jezera in nazaj. 
Med vožnjo z dvigalom se polagoma odpira pogled na veličastno dolinsko 
pregrado, ki se s svojim 120 m visokim in spodaj 40 m debelim betonskim 
zidom upira masi 80 milijonov ton zajezene vode spodnjega akumulacijskega 
jezera Wasserfallboden. Ob dnu pregrade je prislonjena stavba elektrarne 
Limberg, v kateri sta nameščena dva agregata po 56 000 kilovatov, kar ustreza 
skupni moči dveh elektrarn Mariborski Otok. Agregata dobivata vodo iz 
zgornjega jezera na Mooserbodnu in jo po izkoriščanju pritiskata skozi pre­
grado v spodnje jezero ali pa po potrebi prečrpavata vodo iz spodnjega v 
zgornje jezero. Nad zgornjim robom pregrade pa se potnikom na dvigalu 
odpira pogled na ledeniški svet pod Wiesbachhornom s slovito severno ledeno 
steno in tja na krotkejše ledenike sosednih vrhov. Kdor je ta pogled doživljal, 
498 

Foto v. llLwerke 
Umetno jezero akumulacije Sllvretta (2030 m) 
je mogel najti vsaj nekaj skrite harmonije med delom človeških rok in 
neobrzdane narave. Resda je taka pregrada izredno trd poseg v neoskrunjeno 
podobo narave, vendar imamo vtis, kot da je ljudem uspelo doseči spravo z 
naravnimi silami, ki so se dale ukleniti in se prilagodile potrebam človeške 
skupnosti. Seveda je treba mnogo naporov, da ne oskrunimo celotne podobe z 
neprikladno izvedbo tehničnih objektov. Da so se graditelji v Kaprunu tega 
dobro zavedali, priča dejstvo, da so samo za oblikovanje tako imenovane krone 
pregrade dali izdelati večje število osnutkov pri najvidnejših avstrijskih arhi­
tektih ter so se šele po temeljitem študiju odločili za končno izvedbo. 
Z vrha pregrade, kjer je speljana široka cesta, dostopna vsem obisko­
valcem, se nudi prelep razgled na 2,5 km dolgo jezero, vrsto ledenikov in 
rajdo zasneženih vrhov, ki tvorijo zaključek tega veličastnega amfiteatra. Na 
zgornjem koncu jezera se iznad prakameninskih sipin belita oba odseka pre­
grade na Mooserbodnu, ki je pa dosti manjša od spodnje. Vendar se izza nje 
razprostira 3 km dolgo in do 1 km široko jezero z vsebino 86 milijonov kubičnih 
metrov akumulirane vode. Do zgornje pregrade drži od spodnje okoli 6 km 
dolga enosmerna avtomobilska cesta, speljana na mnogih mestih skozi ·predore 
zaradi nevarnosti slapov in zapadnega kamenja. Nad pregrado Limberg na 
strmem pobočju Kammerscharte je bila osrednja »tovarna betona«, ki so jo 
lansko jesen ravno podirali. Zastopnik elektrarne je zatrjeval, da imajo 
natančne posnetke začetnega stanja tega pobočja in da bodo po odstranitvi 
železne stavbne konstrukcije okolje tako uredili, da ne bo nobenih sledov 
bivših objektov, čeprav bo to stalo mnogo denarja. 
499 

.. 
ii~~ ".r~ -~ 
°"' 
. ----
Foto v. IllweTke 
Akumulacija Vermunt (17◄3 m) 
S hidroenergetskim sistemom v Kaprunu je avstrijsko elektriško gospo­ darstvo Avstrije pridobilo zelo izdaten vir dragocene akumulacijske električne 
energije. Skupni bruto padec od gornjega jezera do turbin v Kaprunu znaša 
nič manj kot 1254 m. Izkoriščen v dveh stopnjah s skupno instalirano močjo 
312 000 milowattov predstavlja danes eno izmed najmočnejših akumulacijskih 
sistemov Evrope in ustreza po moči dobrim 
4
/ 5 vseh danes obstoječih vodnih 
in kaloričnih elektrarn Slovenije. Važen podatek za ocenjevanje vrednosti take 
akumulacijske naprave je proizvedena energija. Celotni sistem v Kaprunu 
daje čez 600 milijonov kilovatnih ur; od katerih je 455 milijonov dragocene 
zimske energije, razpoložljive ob vsakem času. Navedena skupna proizvodnja 
električne energije ustreza čez 80% celotne proizvodnje vseh naših dravskih 
elektraren v L 1955. 
Naprava v Kaprunu pa ni edina elektrarniška naprava okoli Grossglock­
nerja. Z Dušanom sva že L 1937 ob poti na Kaprunertorl videla prijazno jezerce 
Tauernmoos See (2003 m), ki je že tedaj napajalo elektrarno v Stubachtal, 
namenjena potrebam električnih železnic. Danes se voda iz tega jezera izkorišča 
v treh elektrarnah s skupno močjo 67 000 kilovatov, ki proizvajajo letno 
215 milijonov kilovatnih ur dragocene akumulacijske električne energije. 
Podobnih umetnih jezer najdemo v Centralnih Alpah na mnogih mestih, saj 
so pogoji za gradnjo takih naprav v prakameninskem pasu Alp prav posebno 
ugodni. Izdatni vodni viri v znatnih višinah in nepropustnost kamenine nudijo 
vse ugodnosti za ustvarjanje velikih hidroenergetskih objektov. 
Ni namen tega spisa, da bi opisoval po vrsti vse pregrade in elektrarniške 
naprave v Alpah, čeprav bi bil tak izčrpen pregled ravno za planinca izredno 
zanimiv in poučen. Vendar bi na kratko omenil še dve umetni jezeri ob 
500 

Elektrarna 
Obervermunt 
s pogledom proti 
lobspitzu 
Foto V. Il!werke 
zapadni meji avstrijske države, ki pripadata velikemu elektrifikacijskemu pod­
jetju Illwerke A. G. v Vorarlbergu. Gre za izkoriščanje reke lil, ki izvira pod 
ledeniškimi skladi vitkega Silvretta Horna na avstrijsko-švicarski meji. Kjer 
se stikata obe visokogorski dolini Klostertal in Ochsental je sčasoma nastala 
razsežna zaprodena planota na višini okoli 2000 m. Z graditvijo težnostne pre­
grade visoke do 80 m in dolge 432 m ter manjše nasute pregrade visoke 25 m 
ob Biehler-Hohe je tod nastalo jezero z 38,6 milijona kubičnih metrov koristne 
vsebine, tako imenovani Silvrettaspeicher z gladino na koti 2030 m. To je 
omogočilo izgradnjo elektrarne Obervermunt z dvema agregatoma po 15 000 
kilovatov, ki leži na drugem kolenu reke 111 v Gr. Vermunttalu na koti 1743 m 
in dobiva vodo iz akumulacije Silv,retta po 3270 m dolgem tlačnem cevovoclu-_ 
Ob elektrarni je drugo jezero s 5 milijoni kub. metrov vsebine, ki je nastalo, 
z graditvijo 50 m visoke in 386 m dolge glavne in 102 m dolge stranske pregrade. 
Iz tega jezera odteka voda po 2,5 km dolgem rovu in ~e po dveh tlačnih cevo­
vodih spušča do glavne elektrarne Vermunt, ki ima 4 turbine po 40 000 in 
501 

Zajetje pod slapom Savica za novo elektrarno Savica v Bohinju 
eno za 50 000 konjskih moči. Ta elektrarna leži že v montafonski dolini med 
krajema Gaschurn in Parthenen. 
Z izkoriščanjem hidroenergetskih virov na avstrijski strani skupine Sil­
vretta je avstrijsko elektrogospod~rstvo pridobilo skoraj pol milijarde letnih 
kilovatnih ur dragocene akumulacijske električne energije. Hkrati sta nastali 
lepi jezeri, ki sta se po vsem v,idezu lepo prilagodili naravnemu okolju. Ob 
zgornjem jezeru tile pregrade lep hotel in ob njem velilc parkirni prostor, 
kajti tam poteka gorska cesta Silvretta-Hochalpenstrasse, kjer poletni promet 
verjetno ne bo mnogo zaostajal za prometom na Glocknerstrasse. Gladka 
visokogorska cesta seveda odpira vrata večjemu krogu motoriziranih turistov, 
hkrati pa preprostemu planincu olajšuje dostop do višjih predelov gorskega 
sveta, kjer more nemoteno uživati lepote nedotaknjene narave. 
Ob koncu tega žal samo nepopolnega opisa nekaterih elektrifikacijskih 
naprav v avstrijskih Alpah pa ne bi bilo prav, da ne bi naše planince sezna­
nili z nekaterimi podobnimi napravami oz. načrti pri nas, vsaj v okviru naše 
ožje domovine. Ce izvzamemo pregrado v Mostah 'Pri Zirovnici, ki najbrž ni 
občutno prizadela estetskega čuta naših planincev, saj je postavljena na takem 
kraju, da jo je komajkdo opazil, moram omeniti zajetje vode pod slapom 
Savice za novo elektrarno Savica. Ob tem primeru je treba vsekakor priznati, 
da so graditelji izvedli vse objekte tako obzirno, da jih tudi pozorni izletnilc 
komaj opaža. Vsekakor je slap Savica ostal dejansko nedotaknjen in še vedno 
privablja neštete domače in tuje občudovalce. Potek dovodnega rova v skalni 
steni Pršivca moremo samo oceniti po svežih sipinah pod okni in še teh kmalu 
ne bomo mogli več razločevati od ostalih sipin. Elektrarna od običajne poti 
sploh ni vidna, pač pa delajo dokaj s lab vtis stanovanjske hišice elektrarne, 
502 

/JE LOBNICA 
HE1UIJ lft!SOOO 
•·· \ 
t \ ( 
lf '\ 
~; ✓--~-;; 
--
Topografska skica sistema akumul•clie Lobnica na Pohorju 
Idejna skica pregrade Sumlk na Pohorju. Ozadje Je Idealizirano 
503 

Dolina Idrijce z označeno projektirano stometrsko pregrado za novo hidroelektrarno Trebušo 
ki po svojem slogu in izvedbi nikakor ne pristoje edinstvenemu okolju v tem 
biseru naše Gorenjske. Z elektrarno Savica smo pridobili okoli 6000 kilovatov 
pretočne energije, ki nam je bila v tistih letih po osvoboditvi z~lo dobrodošla. 
Večjih akumulacijskih elektroenergetskih virov pri nas še .nismo mogli 
zgraditi, ker smo morali predvsem zagotoviti kritje osnovne energije. Danes 
pa postaja graditev akumulacijskih elektrarn za kritje konične obremenitve 
že neodložljiva in v ·tej zvezi bomo na kratko opisali nekaj aktualnih pro­
jektov v Sloveniji. Naše planince bo najbolj zanimal načrt hidroenergetskega 
sistema na Pohorju z elektrarnama Šumik in Lobnica. Sistem določa izgrad­
njo treh umetnih jezer, manjšega nad Šumikom z 1 milijonom kubičnih 
metrov vsebine (1055 m n. v.), bazena Črno jezero s 17 milijoni kubičnih 
metrov (1212 m n. v.), in akumulacije Tiho jezero z vsebino 19 milijonov 
kub. m. (1285 m n. v .). Celotni padec okoli 1018 m se bo izkoriščal v manjši 
elektrarni na Šumiku (15 500 kilovatov) in hidroelektrarni Lobnica ob Dravi 
(med Rušam in Falo) z instalirano močjo 72 000 kilovatov. Celotni energetski 
sistem Lobnica bo dajal okoli 110 milijonov kilovatnih ur energije iz lastnega 
dotoka in nadaljnjih 60 milijonov s prečrpavanjem. Geološke razmere na Po­
horju so seveda zelo ugodne, jezovi pa bi bili visoki od 30 do 45 m. Graditev 
vseh objektov zahteva seveda dokaj sredstev, vendar pa bi bile koristi tako 
velike, da bo treba prej ali slej uresničevati ta projekt, ki 111e bo samo važen 
za elektriško gospodarstvo, marveč bo ustvaril tudi pomembne privlačne točke 
za obiskovalce tihega Pohorja. 
Ob naslednjih ,dveh projektih pa moramo povesti čitatelja na naše Slo­
vensko Primo, rje, kjer so našli tehniki dve vabljivi možnosti za gradnjo znatnih 
504 

Pokrajina ob Notranjski reki pri vasi G. Vreme z označenim mestom ◄O- metrske pregrade, za katero 
bo nastalo 11,5 km dolgo Jezero hidroelektrarne Osp 
akumulacijskih jezer. Prvo bo ob sotočju Trebuše in Idrijce, kjer bo pregrada 
z višino 102 m omogočila ·ustvarjanje umetnega jezera s 300 milijoni kub. m 
koristne vsebine. V elektrarni, ki bo tik pregrade, bodo stroji mogli proizva­
jati letno 234 milijonov kilovatnih ur ob znatni moči 120 tisoč kilovatov. 
S pregrado se bo gladina Idrijce pri vasi Dolnja Trebuša dvignila od sedanje 
kote 175 m na koto 282 m in s tem ustvarila jezero z dvema dolgima krakoma 
po dolini Idrijce in Trebuše. 
Končno moramo omeniti še tretji, ravno tako zelo aktualni načrt akumu­
lacije na Reki pri vasi G. Vreme. S pomočjo čez 40 m visoke pregrade bo 
nastalo umetno jezero s 65 milijoni kubičnih metrov vsebine z gladino na koti 
390 m. Voda, ki se sedaj izgublja v Škocijanskih jamah, bo potem v elektrarni 
Osp na 20 m n. v. ob padcu 370 m proizvajala čez 200 milijonov kilovatnih 
ur dragocene akumulirane električne energije z močjo do 100 000 kilovatov. 
Zanimivo je, da je geološka sestava padavinskega področja te elektrarne zelo 
ugodna (fliš), v nasprotju z izrazito kraškim značajem okolnih predelov, ki po 
navadi niso primerni za graditev akumulacijskih elektrarn. 
S tem opisom smo izčrpali današnje aktualne načrte akumulacijskih elek­
trarn v Sloveniji, ki samo še čakajo na uresničitev, brž ko bodo za to izpolnjeni 
potrebni pogoji. Ne dvomimo, da bodo ti objekti ne samo v veliko pomoč 
našemu gospodarstvu, marveč tudi nov viden dokaz sposobnosti in nezlomljive 
volje našega delovnega ljudstva. Tako gotovo meni tudi velika večina naših 
zavednih pfanincev. 
505 

MARUSSIG MIRAN 
Logarček 
KadaT vlečem nase umazano jamsko obleko, imam vselej občutek, ko da 
stojim nekje globoko v globeli ali pa v razdrapani grapi pod steno, pripravljen 
na prvi raztežaj. Senca velikega zidu, ki leže za trenutek težko na dušo, in 
sončni žarki, ki svetijo visoko v greben, dajejo prostoru velikanske dimenzije, 
meni pa občutek veselja. In takrat, ko zgrabi roka kamenje, ko se napno mišice 
in telo, tedaj pridržim sapo in poženem kri v poslednje kotičke telesa, da mi 
je toplo in da dobim moč. 
In nekaj prav podobnega je z menoj takrat, ko spustim v globino železne 
lestvice, ko prižgem karbidko, jo vpnem ob pas in se začnem spuščati navzdol, 
v črno temo. 
Logarček je čudna jama. Najprej je globoko brezno in ob dnu velika 
dvorana. Čisto v kotu, v skrajnem koncu tega velikega prostora je majhna 
lisičina, skozi katero prilezeš dobesedno po popku. Prestop iz vhodne dvorane, 
posute po tleh z drobirjem in skalami, na stropu pa zakapane in zasigane, v to 
ozko špranjo, ki stiska pljuča in boke, se zdi kot akcent v neki svojsko zapeti 
pesmi. Na videz romantično, v resnici pa umazano, kajti iz lisičine prilezeš 
bolj podoben jazbecu kakor človeku. 
Rov gre v desno, se nekoliko dvigne, potem zoži in poteka tako vse do 
Dicevega okna. Dicevo okno pravzaprav ni okno. Je le za človeka velika odpr­
tina, na videz vsa pohlevna in vabljiva, pa se kaj hitro prevali v dvajset 
metrov visok skok. 
Z Andrejem sediva in premišljujeva. Pravzaprav prisluškujeva. Tako je 
pač, da tega nihče ne prizna. Naju je strah? Smešno sicer, pa je vendarle res. 
506 

Ko sva pri.šla semkaj in se za hip oddahnila, je nad najinima glavama zašu­
melo. Andrej ima velike oči in je bled, pa tudi moja malica polzi po grlu 
ko suh fižol. Potem zopet zašumi in skoraj v istem hipu prileti izpod stropa 
netopir, zaokroži v prostor in odleti v smeri izhoda . 
.Pritrdila sva lestve in jih vrgla skozi okno. Andrej je izginil za rob, meni 
pa je vrv drsela skozi dlani, vsa blatna, tako brezpomembna in tako zoprno 
mokra, da bi jo z veseljem treščil navzdol. Na njej pa ni nič več in nič manj 
kot Andrej. Toda to je snop! V hipu se mi vn/1 zažre v hrbet in dlani in me 
vleče proti odprtini. Napnem mišice in držim in čutim v rokah, kako drhti ta 
mrzla kača kakor napeta struna. Še hip in Andrej je spodaj. 
Pogled skozi okno je podoben pogledu v jašek dvigala. Mislite si, da na 
dnu popravlja hišnik stikalno ploščo in mu v rokah gori karbidka. Toda ne. 
Andrej poblisne z lučjo navzgor in presveti prostor, ki je bil poprej ena sama 
dimna cev. Velik je, ogromen. To je druga etaža Logarčka, ki se pod oknom 
cepi v dve smeri: v severno in južno. Siga visi s sten kakor velikanski zamrzel 
zamet in se ledeno lesketa v svetlobi karbidnega plamenčka. Rjava je, mokra, 
zdaj nagubana zdaj gladka. Dna se dotika z dolgimi kapniki, suhimi in skro­
tovičenimi, kakor kremplji coprnice. In če pogledamo od spodaj navzgor, je 
okno le še temna odprtina nekje visoko pod stropom, iz katere padajo navzdol 
jeklene lestve, kakor dolg, razsekan jezik. 
Rov drži v dve sme1i, midva se odločiva za severno. Gaziva v blatu in 
vlečeva noge iz mastne ilovice kakor zamaške iz steklenic. Cevlji, ki so pre­
puščali vodo poprej kakor rešeto, so premazani sedaj s pasto, ki ne prepušča 
vode. Všeč mi je, ko takole po mili volji brodim v rjavem blatu in se počutim 
kakor otrok, ki iz razposajenosti maže z njim lica in obleko. 
Ilovica postaja suha in težka. Na čevljih se nabira v velikih kepah kakor 
gnil sneg. Hodiva mimo globokega lijaka in kotaliva vanj fapod , podplatov za 
pest debele kepe. Nekje daleč spodaj slišiva zamolkel štrbunk in , potem mir, 
ki je po vsakem glasu še globlji. Skozi ozko špranjo se priplaziva do pasaže 
in obstaneva. Na levi je ob steni iz ilovice postavljen hudič, ki naju sovražno 
in škilavo gleda, Andrej pa mu s karbidko posveti pod nos in osmodi naprej 
štrleče roge. Kdo neki ga je postavil? Morda ing. Putick ali pa kdo iz njegove 
skupine, ko so prvikrat prodirali v te temne hodnike. 
Pasaža je nizek in ozek zvijugan rov, v katerega se spustiva po zadnji 
plati. V rovu se potem obrneva in z nosom nekaj centimetrov nad tlemi lezeva 
preko vode v špranjo navzgor. Tisto mast, ki sva jo pridobila poprej na čevlje, 
imava sedaj na obleki. »Je že nepropustna,« zapuha Andrej skozi vročo sapo, 
ki se kadi iz ust in pokaže na obleko. Prikimam in si mislim - uboga mama, 
to bo žehta. Rov se potem dvigne in razširi. 
Blatna dvorana je nizko spodaj in v njej klokota voda. Spustiva se navzdol 
in se razgledujeva. Na desni je visoka stena in poleg nje Bukovčev rov, iz 
katerega teče potoček, naravnost pred nama pa velik kup ilovice in za njim 
Skalni rov. Na levi je sifon, v katerega izginja potoček. Posvetim v tla in vidim 
kopico majcenih belih žuželk, ki hitijo zbegano sem in tja. Cutijo svetlobo 
in jim to ni všeč. 
Dvorana je danes dolgočasna. Dolgočasna je zato, ker ni v nJeJ vode, ki 
bi naju prisilila k plezanju po polici preko stene na desni in dolgočasna je 
zato, ker mi ne pride nič pametnega na misel. Andrej stika za proteji, jaz pa 
preklinjam blato, ki sem ga začutil kljub nepremočljivi oblogi v čevljih. Kar 
nekaj zagrmi. Toda ta zvok poznam. Zgoraj, prav nad jamo drvi vlak po 
železniških tirih, ki prenašajo sunke prav semkaj, sto metrov globlje. Mislim 
507 

na neko gospodično, ki se pravkar pelje v Ljubljano, vsa nadišavljena v kupeju 
drugega razreda in primerjam mojo blatno zunanjost z njenimi mehkimi 
čeveljci in obrazom. Pa to le mimogrede, ker je ta primerjava neumna. Vlak 
je zdrvel preko in moje misli z njim. 
Andrej ni našel ničesar. Protejev ni, pa greva zato naprej. Mimogrede si 
ogledava Bukovčev rov in velik vodnjak na njegovem koncu, nato pa zavijeva 
v Skalni rov. Tu ni toliko blata. Skale so premazane s tanko plastjo ilovice, 
vso spolzko in nevarno, tako da je za vsak korak potrebna skrajna pazljivost. 
Kljub temu preblisne včasih obok rova močan žarek acetilenke, kar je čisto 
jasen znak za to, da je nekdo na tleh. Grobna tema, ki je naslednja faza 
takega dogodka, vedno potrjuje sum, da je nekdo zares padel. 
Telovadiva tako preko podorov in skal in prideva do ponvic. Iz kamina 
v stropu nad njimi pada navzdol sijajen bel slap kristalnega apnenca. Tako 
zelo je bel v tem blatnem okolju, da jemlje vid. Preko ponvic polzi voda in 
se klokotajoče izgublja spodaj v razpokah. To so cesarske kadi. Č:e bi nekdo 
zakuril pod njimi, bi se kopal, tako pa je voda premrzla. Toda kdo bi stal 
in gledal te umetne bazene, ko pa je pred nama še pot tja do končnih sifonov 
in ves Južni rov, v katerega morava nazaj do pod Dicevega okna. 
Skale so umite in ostre. En sam nepreviden prijem, pa je že posneta koža 
z dlani, ko da bi jo podrgnil na ribežnu. Andrej uporablja komolce, ti so vsaj 
oblečeni, jaz pa kar rokavice. Nekdo je sicer dejal, da sem modni jamar, jaz 
pa slišim vedno refren - s celo kožo! 
Na koncu Skalnega rova sta dva vodnjaka. Vržem v desnega kamen in 
gledam, kako tone v kristalno čisti vodi. Pada in pušča za seboj tanko sled 
508 

belih mehurčkov, moten prah kakor šibek komet. Nekoč je Fajgelj metal 
kamne v to svetlo vodo in ni slutil, da bo sam utonil v zelenkastem mraku 
te čudne lepote, ki ji p· ravimo - narava. Ob robu vodnjaka je zrasel navzgor 
močan steber in se kakor zajetna ženska samovšečno ogleduje v vodi. Spodaj 
je rjav, zgoraj pa prelit z belo sigo, ki v majhnih kapljicah sili po stebru 
navzdol, ko da hoče prekriti z njim temno , preteklost in zaživeti neko novo, 
čisto življenje. Pot naprej je zaprta. Tu spodaj, iz dna dvajset metrov glo­
bokega vodnjaka, držijo rovi v tretji etaži naprej. In če tenko prisluhnem 
šepetanju kolobarjev, ki hitijo od sredine do sten in zopet nazaj, slišim zamolkel 
prizvok nekega novega sveta, ki je globoko pod menoj, skrit in zadušen, -
sam. 
Z Andrejem se dvigneva in greva nazaj. Do pod Dicevega okna rabiva 
skoraj debelo uro. Od tod zavijeva v Južni rov. 
Ce je bil arhitekt, ki je ustvarjal Severni rov epik, je bil ta v Južnem 
lirik. Rov je umirjen, ne tako divje zvijugan, zakapan je in zasigan - roman­
tičen. Cel gozd makarončkov, do pol metra dolgih, tankih kapnikov visi s 
stropa in so videti ko smešne paličice. Zdaj so pred nama stebri, stalaktiti 
in stalagmiti, 2Jdaj majhne kaskade, polne vode. Rov drži navzgor in navrool, 
nato ,pa preko pol metra globoke blatne brozge do velikega lijaka. Tudi tu je 
spodaj voda. Lijak je obdan s strmo ilovico in s steno, ki zapira pot naprej. 
Odloživa nahrbtnike in pripraviva kline in vrvi. Naveževa se in poizkušava 
_ preplezati steno na desni. V špranji za debelim nosom že tiči klin. Vpnem vrv, 
se močno izvesim in izplezam preko strme z ilovico prevlečene plati na drugo 
stran. Andrej se oddahne, pritrdi vrv iin ka-r po njej prepleza plat in nos. Na 
koncu rova je sifon. Tam sva se utaborila in skuhala sijajno kosilo. 
Pot nazaj je bila močno ,podobna oni navzdol, edino na lestvicah sva 
imela vtis, da sva že močno utrujena. Zadihana in prepotena sva izplezala iz 
vhodnega brezna in sedla na sonce. »Jaz sem človek sonca,« je dejal Andrej 
in se zadovoljno smejal. »Kaj pa te potem vleče v temo?« sem ga vprašal. 
»Sonce sije globoko!« je odvrnil in začel čistiti karbidko, pa tako previdno 
in .nežno, ko da boža našega mačka Cica. 
Jama je bila daleč spodaj pod nama. Sama, temna in tiha je tuhtala o tem, 
kdaj jo spet nekdo obišče. - In kdo bo naslednji? Morda kak znanstvenik, 
morda merilec ali pa biolog? Ali pa morda kak prav tako malce romantično 
navdihnjen potepin, kot sva bila midva danes. 
Primerjava ocen po tež. stopnjah: Vhodno brezno, Dicevo okno (plezanje po 
lestvah) II., Dicevo okno brez lestev IV., polica v Blatni dvorani (2 raztežaja) III., 
stena nad Lijakom (Južni , rov, en raztežaj) III. 
LeopoLd Stanek 
Osameti ste, gospa, 
ko vrt jeseni: 
odpaL je listja kras, 
zakril ljubezenske poti. 
Obran je sad. 
Na klopici leseni 
nikogar ni. 
Prav to mi radosti srce: 
ko mimo vrta grem, 
skoz mrežo žive meje 
mojim se očem 
- kakor nikdar popreje -
odpr6 
vse v aše misli in želje. 
509