74 ZGODOVINA ZA VSE Izvršitev smrtne obsodbe se je v času med zgodnjim 18. in sredino 19. stoletja očitno temelji- to spremenila. Javni obred usmrčevanja je postal kar se da diskretno dejanje. Justifikacija ni bila več počasna in opremljena z mnogimi detajli, ki so kazen še poostrili. Usmrtitev ni bila več akt mučenja, trpinčenja, uničevanja in drobljenja člo- veškega telesa, kot v primeru eksekucije Valenti- na Hobolta leta 1726. Nasilna smrt ni bila več "praznovanje muk", če uporabimo besednjak Michela Foucaulta, ki so ga uprizorili za široke množice. Ritual usmrtitve se je spremenil v bolj ali manj skrito, hitro, racionalizirano in učinkovi- to uničenje človeka. V primeru Hobolt je bilo telo cilj kaznovalnega mehanizma. Njegove muke naj bi nosile resnico zločina. Tudi v primeru Timm iz leta 1856 lahko rečemo, da je izgubil življenje ta- ko, da se je pravosodje nasilno lotilo njegovega telesa. Toda sedaj so se vendarle potrudili, da so usmrtitev opravili kar se da hitro in učinkovito in da bi kolikor mogoče prikrili nasilnost, ki je nuj- no zvezana s samim dejanjem justifikacije. Pov- zročene bolečine niso več merjene po težavnosti krivde. Odslej je veljalo, da so jih med usmrtitvijo zmanjšali na neizogiben minimum. Timmovo te- lo pri tem opravlja funkcijo posrednika kazni, preko katere je bilo izsiljeno uničenje nekega čla- na družbe, ker je izgubil pravice. Oba dogodka pa imata navkljub razlikam ven- darle nekaj skupnega. To je usmrtitev človeka, ki v obeh primerih velja za preizkušeno sreds- tvo, s katerim se povratno kaznovalno deluje na storilce ali storilke, ki kršijo pravila ali zakone in da bi tako stabilizirali vsakokratni red. Toda ko- diranje te osnovne oblike nasilja se spreminja. Trajanje in spreminjanje posegata drugo v dru- gega. Ta medsebojna igra označuje nastajanje in krhkost moderne kulturne samoumevnosti, ki se je oblikovala v zvezi z nasilnostjo lastnega ob- stoja in katere temeljne poteze so aktualne vse do danes. 18. in 19. stoletje tvorita v zgodovini tega samoumevanja ključen čas. Andrej Studen DOBRODOŠLA MONOGRAFIJA Sašo Radovanovič, Polona Vidmar in Dušan Tomažič, Grad na Goričkem. Maribor: Založba Kapital, 2001,101 strani. Prekmurje vedno znova preseneča. Še bolj pa presenečajo tisti, ki se ukvarjajo z zgodovino te pokrajine. Pred meseci je izšla monografija z na- slovom Grad na Goričkem, ki je delo treh avtor- jev: Radovanoviča, Vidmarjeve in Tomažiča. Be- sedilo dopolnjujejo fotografije Bojana Nedoka. Na stotih straneh nas pisci na "barvit" način popeljejo skozi zgodovino prislovično največje- ga grajskega kompleksa v Prekmurju - in na Slo- venskem nasploh. Idejo za izid takega dela je vsekakor treba pohvaliti. Pa vendar: knjiga spo- minja na slikovne albume, ki so izhajali od šest- desetih let dalje (pod okriljem nekdaj uspešne Pomurske založbe) in ob raznih jubilejih postali obvezno reklamno gradivo vodilnih industrij- skih podjetij v nekoč cvetoči pokrajini ob Muri (na primer: Murska Sobota. Občina in mesto, Pomurska založba, 1980). Zakaj se je založba Ka- pital odločila za izdajo omenjene knjige, nam ni jasno, saj te knjige še mesece po izidu ni (bilo) mogoče kupiti v nobeni od slovenskih knjigarn - niti v osrednji mursko-soboški ne. Morda bo knjigo v roke dobil turist, ki bo v poletnih dneh zašel na Goričko in se pustil presenetiti ob po- gledu na (postopoma) restavrirano grajsko po- slopje... Če se ne motim, je ta monografija druga, katere vsebina se navezuje izključno na Grad oz. Gornjo Lendavo. Prvo tako delo je izšlo že davnega 1984. leta (Matija Žižek, Grad na Gorič- kem. Prekmurje - Slovenija -Jugoslavija, Murska Sobota - Pomurska založba 1984). V uvodu najnovejše monografije avtorji ven- darle skušajo odgovoriti na prej zastavljeno vprašanje: "Ta knjiga je posvečena vsem, ki so s svojimi besedami, dejanji ali pa samo dobrimi željami, poskušali to pokrajino in ta grad odča- rati, predramiti in obuditi" (str. 9)- Vrnimo se k oprijemljivejšemu - k vsebini. Sedem poglavij (Prekmurje, Goričko, Grad, Grad Grad, Kripta in Beli križ, Cerkev, Trideželni park Goričko-Raab- Örszeg) spremlja tudi vzporedno besedilo v nemškem in angleškem jeziku. Knjiga ni zasno- vana kot strokovna študija, zato zgodovinar ne bo našel (v takem primeru) pričakovanega znanstvenega aparata s spremljajočimi opomba- mi. Prav tako nikjer ni zaslediti seznama virov in literature. Ne glede na omenjeno "pomanjklji- vost", lahko sklepamo, da so avtorji podatke za besedilo povzeli iz del Ivana Zelka (Prekmurje do leta 1500. Historična topografija Slovenije / 1, Murska Sobota 1982 in Zgodovina Prekmurja. Izbrane razprave in članki, Murska Sobota 1996), morda tudi Ivana Škafarja (Gradivo za zgodovino kalvinizma in luteranstva na ozem- lju belmurskega in beksinskega arhidiakonata, VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 75 Acta Ecclesiastica Sloveniae 3, Ljubljana 1981), Ivana Stoparja (Grajske stavbe v vzhodni Slove- niji. Druga knjiga: Med Prekmurjem in poreč- jem Dravinje, Ljubljana 1991)- In tu je še Katalog stalne muzejske razstave - Pokrajinski muzej Murska Sobota (Murska Sobota 1997)... Torej že videno in rahlo obrabljeno? Na tem mestu ne mislim posebej predstavljati vsebine knjige; kako je tekla zgodovina današ- njega Prekmurja od 11. stoletja dalje do 4. junija 1920 (Trianon), si lahko preberemo v katerem od zgoraj navedenih del. Omejila se bom le na nekaj vsebinskih in slovničnih nepravilnosti, ki se navezujejo na zgodovino Grada in njegovih osrednjih posestnikov v srednjem veku (Szécsi- ji). Poglejmo najprej toponime: Zalavar, Vasvar in Györ (str. 15) so danes Zalavár, Vasvár in Gyór in Stražno ozemlje "Örszeg" (str. 13, 19) ni nič drugega kot Orség in vsem Slovencem "dragi" mejni prehod Hodoš se po madžarsko piše kot Bajánsenye in ne Bajansenye. Ker nisem hunga- rist, se v globlji diskurz o madžarskem črkopisu ne bom spuščala, verjetno pa tudi Slovenci ne bi bili veseli, če bi prebrali "Malibol" namesto Mari- bor... Tukaj ne gre za aktivno znanje madžaršči- ne, ampak za "preprosto" doslednost. Danes, ko je dvojezičnost in nekakšen bilingvizem mejnih evropskih pokrajin znova postal aktualen, si ta- kih napak ne bi smeli privoščiti. O zapisu ma- džarskih imen in priimkov se slovenski zgodovi- narji očitno še dolgo ne bodo mogli zediniti. V tej knjigi beremo o Batthyanyjih, Szaparyjih, Szechenyijih in Szechyjih (str. 26). Mar ni dovolj, da je Andrej Hozjan pred kratkim izdal Inventar družinskega in posestnega arhiva grofov Batthyány v Güssingu, Gradišćansko (Pokrajin- ski arhiv Maribor, Inventarji 8, Maribor 2000) ? In kdo je potem dal davnega leta 1802 postaviti znamenito budim-peštansko knjižnico, če ne Franc Széchényi (1754-1820) - eden od članov rodu, ki ga omenja knjiga na strani 27 ? Glede "Szechyjev" pa le na kratko. Madžarska imena lahko poslovenimo, kot na primer: Pe- rene v Franc, István v Štefan ipd. Glede priimkov je stvar nekoliko drugačna in velikokrat odstopa od splošnih pravil. Srednji vek pač ni poznal ob- veznega osnovnega šolstva in vsak pisar je pisal kot je vedel in znal. V primeru Szécsijev se prii- mek le-teh od srede 14. stoletja dalje v pisnih vi- rih največkrat omenja kot "Zeech" (leta 1345, glej: Tade Smičiklas, Codex diplomaticus regni Croatiae, Dalmatiae et SlavoniaeXI, št. 192, Za- greb 1904-), "Zéch"(1355, glej: György Fejér, Co- dex diplomaticus Hungariae ecclesiasticus ac civilis, X/6, str. 71, Budae 1829-), "Széch" (1390, glej: Gy. Fejér, n. d., X/3, str. 104-107)... Kot vidi- mo, skozi desetletja in stoletja ni enega in istega zapisa imena Szécsi. Slovaki priimek Szécsi piše- jo različno, npr. Seči, Széchy, zo Seče, Secsky (rod namreč izvira iz slovaškega mesta Ri- mavská Seč). Danes sprejemljiva madžarska transkripcija pa je Szécsi (tako tudi v Komi mag- yar torténeti lexikon 9.-14. szflzad, Budapest 1994, str. 621) in kot taka se je uveljavila v sodob- ni evropski historiografiji. Še o potomcih: zadnji od Szécsijev v moški li- niji je bil Peter VII., ki je umrl leta 1685 (in ne 1684, kot na str. 27). Imel je le eno hčer, Katarino Elizabeto, poročeno s Francem Nádasdyjem (glej: Mihály Forgon, Götnör - Kishont vdrmeg- ye nemes családai 2. Cluj - Kolozsvár 1909, str. 604 in Géza Csergheö de N. Tacskánd, Wappen- buch des Adels von Ungarn - sammt den Ne- benländern der St. Stephans-Krone, Heft 22-28. Nürnberg 1885-, str. 619). Pričujoča monografija je zaradi bogatega iz- bora barvnih fotografij že na prvi pogled zelo privlačna. Nekateri motivi so natisnjeni prvič. Tiste, ki se navdušujejo nad naravnim zdravils- tvom, ezoteriko in gozdnimi učnimi potmi, bo nedvomno pritegnil zadnji del knjige (str. 95- 101). Monografija verjetno ne bo postala obvez- ni knjižni inventar slovenskih zgodovinarjev, je pa vseeno dobrodošla kot popestritev turistične ponudbe v Prekmurju. Darja Kerec BALKAN, SKRIVNOSTNO KRALJESTVO DUHOV Marija Todorova, "Imaginarij Balkana", pred- govor Svetlana Slapšak, spremna beseda Peter Vodopivec, Inštitut za civilizacijo in kulturo, Ljubljana 2001, 401 stran. Avtorica knjige je v predgovoru izrazila željo, da bi s pričujočo študijo uspela sprožiti - če dru- gega ne - vsaj debato, saj je 'balkanizem' vreden lastnega žanra, v že tako pisani množici žanrov in podžanrov današnje znanosti. Predvsem pa si je prizadevala, da knjiga ne bi bila moraliteta, ki bi razgaljala zahodne predsodke. Vendar ti VSE ZA ZGODOVINO