Z E L ENA  D OLINA
A n t o n   V o d n i k
I
Kakor deček bi švignil
v zelenkasti mrak
najvišjega kostanja,
da bil bi blizu ščebetanja
toplih ptic,
bndečih se iz spanja-------
Tedaj bi skozi line starega zvonika sinil čez planine prvi svit,
da bi vode se pozlatile na modrem dnu doline moje — —
Z lista na list
zvonkljaje bi rosa
kapljala
kakor cnrek prečist,
da še tvoja dlan bi zasijala
v temnih vrtovih ne\idnosti,
mati — —
II
Kot smaragdi in rubini ptički se iskrijo, mati!
In ti vso dolgo noč
na pragvi si sedela,
ječala, ihtela
(še sapica ti ni zapela),
dokler nisi onemela —
vsa si\a od pepela,
ki z vigrednih gasnočih z^'ezd
je padal, padal, padal nate
iz \ semira,
1038
višnjevo nekoč žarečega od vedno globljih sonc...
In ti vso dolgo noč na pragu si ihtela, v mrzli, inrzli mrak strmela — —
ITI
Nekoč se boš zdramila,
mati,
oči odprla kakor cvet
v prvi rosi zlati — —
Nekdo
ti kakor z meseca prinese snežno vejico jasmina, pšenični beli klas — —
Ne slišiš, mati? Daljni glas iz gostih senc
te vabi davnega spomina ... Svetlejša je sveta globina — spokojna, čndežna dolina, zeleiia od definskih sanj, zapoje iz tišine — —
Kdaj — o tvoj smehljaj! — približal se ti je sijaj, da te vidim skoz temine?
Prozornejša si od jasnine, ko rahlo božaš mi roke in vdano stopaš z niano — lahno lahno te nosi sončni val zemlje — čez polja in dobrave v no\e in nove daljave.
Studencev, sap šumenje, pomladnih ptic žarenje zveni, hiti pred nama — o mati, mati, nikoli več ne bova sama!
1039