Mirko Kunčič
Krompir in krompirjevci
Gospodinje, ki d svoji shrambi ne bi imela krompirja, si dandanes kar ne moremo misliti. Saj je krompir poleg kruha ena izmed iistih redkih jedif ki se je zlepa ne prenajemo. Radi ga imajo otroci in odrasli.
Pred nekaj sto leti krompirja v Eoropi še niso poznali. Šele leta 1565. so ga angleški in španski mornarji iz Čile in Peruja, kjer je bila prootna domovina krompirja, prinesli v Jtaiijo. Dva moža — Walther Raleigh in Francis Drake — sta se zastonj irudila. da bi ta okusni poljski sadež razširila in udomačila po deželi.
Posebno v Nemčiji se krnetje kur niso mogli sprijazniti z novim poljskim pridelkom. Po sedemletni Dojni, ko je o Nemčiji začelo primanjkovaii žitn in kmetje še zmerom niso hoteli saditi krornpirja, je kralj Friderik Wilhelm /. izdal stroge odredbe. Vsak kmet je dobil ukaz. da mora del svojega polja posaditi s krompirjem.
/z tistih časov je znana tale sinešna, a resnična zgodbica. —
Nekega dne je zgoraj imenooani kralj Friderik potoval skozi neko nemško oas. Pred trumo kmetov je obstal in jih prijazno vprašal:
¦zNo, prijatelji. kako je s krompirjem? AH s/e ga vsadili?«
Kmetje so ponizno pokimali, a njihovi obrazi so bili kaj čmerni in mračreu
¦»Tako je prao!« jih je pohvalH kralj. »Kajne, imenitno oam tekne?«
Eden izmed kmetoo se je ojunačil in zagodrnjal:
»Gospod kralj, ta zelenjaoa ima tako grenek in pust okus, da se nam je kar želodec obračal, ko smo jo hoteli jesti.«
¦»Kaj? Namesto zorečih sadežev pod zemljo, sie jedli zgornji del krom-pirja — zelenjano?'« se je začudil kralj in prasnil x> smeh. Smejal se je iako prisrčno in veselo, da so mii. kar solze stopile v oči.
Kmetje so ga nekaj časa debelo gledali, ko so pa spoznaii sdojo zmoto, se tudi sami niso mogli uzdržati smeha.
Drugo leto je kralj spet potoval skozi ono vas. A tokrat je povsod videl same zadoDoljne in hvaleine obraze. Kmeije so krompirju peli fakšno hoalo in časf, da. jih je bilo veselje poslušati.
Kmalu nato si je krompir v zmagoslaonem pohodu osvojil uso Evropo. Postal je kmetu najljubša jedača, kar je še dandanes. Tudi piscu teh vrstic je krompir v mladih leiih imenitno ieknil in se ga zato ni po krivici prijel pritikljaj: krompirjevec. S krompirjeocem so ga zmerjali vsi — slari in mladi — pa mislite, da ga je bilo kaj sram? Prav nič! V teh razburkanih časih je krompir iudi pri razvajeni gospodi iako obrajtan, da bi si marsikdo štel v čast, če bi ga znanec na cesli pozdravil: »Dober dan uam voščim^ gospod krompirjevec!«
17