Časopis § podobami za slovensko mladino.
Štev. II.	V Ljubljani 1. novembra 1876. Leto VI.
Zapoje v stolpu zvon glas£n. Da se razléga če* ravan : Otròk! v molitev to budi In k délu tudi ti velL
Zatòrej vstAni, dragi mój! Pomoli, üöi se takój, Ker vćdi, ura jutranja Nad vse zlato je cénjena.
J. Libija rubi.
lifegtliM v
HiAsÜnia rase i* zemlje, Pod gozdnim drevjem skrita; Cvesti joj sénco ne dade, Da-sì je plemenita.
Kdor se v mladosti ne uči, Do učenosti pròve Pozneje njemu priti nij, Da-sì je bistre gMve.
J. i.
JL|! edàr umika se tema,
nébo x&ra je prilla: Po vejah ptice se vzbudć, C Pojoč se jutra vesele.
Ko k višku vzdigne cvét glavó, Vhlajčuo 7. blaženo roso: Odpira koči vrata kmet. Želi ao déla spet prijèt'.
162 Maćeha.
Màgdica je bila komaj žtiri leta stara, ko jej je umrla njena dobra mati Oče, zaradi obilnih opravkov malokedaj doma, mislil si je, da bi za Magdico bilo najboljše, ako dob! drugo mater. To se je tudi zgodilo. V hiäo pride mačeha, in oče jej izroči Magdico. da pazi na-njo in skrbi za njeno odgojo.
A mačeha je imela tudi hčerko po imenu Marijco. ki je bila iste starosti kakor Magdica. To je bilo za Magdico veliko veselje. Mislila si je : zdaj imam sestrico, skupaj se bove igrale in pozneje tudi skupaj v šolo hodile.
Ali to njeno veselje nij dolgo trpelo.
Njena sestrica Marijca je bila hudobna in svojeglavna deklica, katero je mati neizmerno ljubila. Da-si je tudi večkrat kako škodo uaredila. vendar je mati nij nikoli posvarila, še manj kaznovala; kajti vse. kar je Marijca storila, bilo je lepo in dobro.
Tem siabejše je bilo za Magdico. Če se je le kaj malega pregrešila, takój je bila ostro kaznovana. Vsaki dan je bila sirota tepena, razven nedelj in praznikov, kadar so bili oče domi
Večkrat je v kakem kotu čepela in milo jokala za svojo pokojno mater.
Ko ste Magdica in Marijca skupaj v šolo hodile, bila je Magdica vedno dobra, pridna in poslušna deklica; zato so jo tudi gospod učitelj rajši imeli nego hudobno Marijco, ki je bila zelò nemirna in neposlušna deklica: večkrat so jo morali strahovati zaradi nepokorščine in drugih ujenih slabih lastnosti. To materi nij bilo všeč in od sih dob je še bolj mrzela dobro Magdico.
Ko je bila Magdica dvanajst let stara, zadela jo je druga, še večja nesreča. (zgubila je namreč tudi svojega dobrega očeta. Pri nekem težkem delu so se tako hudo poškodovali, da so kmalu potem umrli v velikih bolečinah.
Koliko žalosti in bridkosti je občutila uboga Magdica v svojem srci, to si lehko mislite, ljubi otroci !
A to še nij bilo vse.
Za nekaj dni po očinej smrti jo pokliče mačeha k sebi in jej reče : „zdaj si uže toliko velika in močna, da si lahko sama kruha služiš; jaz te ne potrebujem več, in te tudi ne morem zastonj rediti. Glédi tedaj, da se mi brž jutri odplaviš iz hiše." Zamiin so bile solze iu prošnje uboge Magdice ; mačeha je imela pretrdo srcé, da bi se jo bila usmilila.
Užč pozno na vččer otide sirota Magdica zelò otožna in žalostua na pokopališče, da se tam na materinem in očinem grobu izjóka in jima potčži svoje trpljenje.
Oh. ko bi jo bili slišali, otroci, kako milo je vzdihovala in jokala po dobrej materi in skrbnem očetu, premišljajčč, da užč jutri zjutraj mora iti po širokem svetu, ne vedčč, kje bode našla dobrih ljudi, ki bi jo vzeli pod streho. Misleč, da je sama na pokopališči — bilo je uamreč užš jako temno — molila in govorila je glasno ovako:
„Vsemogočni Bog. ki skrbiš za vsako stvarco na zemlji, ki živiš ptičice, črve iu druge živalce, ter skrbiš po očetovski za vse, kar si ustvaril, usmili se tudi mene, uboge sirote! Ravnaj in vodi me po dobrih potih in stezah, in daj mi zopet dobrega očeta in mater. Usmili se, oh usmili se mene male sirote! Obétam ti, da hočem vedno tvoja biti, da te hočem vse svoje živ-
ljenje ljubiti in si prizadevati, da pridem jedenkrat tjà gori k tebi v sveta nebesa kjer je tako lepo 'in prijetno. Dobro vem, da tam gori pri tebi nij nobenih težav in trpljenja'- Tako govoréd, sliši najedenkrat, da jo nekdo pokliče : „Magdiea ! Magdica !" Obrttivši se. zagleda pred seboj zalo gospó, katere v temi nij takój poznala, a bližej pristopivši. vidi. daje to imovita gospi iz istega kraja kakor ona
..Dobra Magdiea," reče jej gospi, „kaj ti je vendar, da tako milo jokaš in žaluješ?" — „Oh. kaj bi se ne jokala," odgovori Magdica, „matere nijsem poznala, ker sem bila še majhena. ko mi je umrla, a pred osmimi dnevi sem izgubila tndi dobrega očeta: in zdaj me je še mačeha pognala od sebe. Jutri zjutraj uzé moram od nje. Oh. kam se hočem podati jaz sirota mala in slaba, ki nikogar ne poznam in tudi nikogar nemam, da bi se me usmilil in me vzel pod streho!"
„A kam si se zdaj namenila?" vpraša jo gospl „To sam Bog vé," reče Magdica. „ako se me on ne usmili, žalostno za mene. Jutri otidem k teti, ki me bo težko pod streho vzela, ker ima sama dosti otrok, a upam, da mi bode saj sovetovala, kaj naj storim."
Gospó oblijó solzé ter reče Magdiei: „Ne boj se hčerka! Oče sirot skrbi tudi za tebe. Dobro znaš, da mi je ravno pretečeni mesec umrla moja jedina hčerka Ljubica, katera zdaj tukaj na pokopališči sladko počiva. Ako hočeš, bodi mi ti hčerka namesto moje Ljubice. To tudi moja Ljubica sama želi Nocoj sem namreč vso noč sanjala o njej. Zdelo se mi je, da mi jo hočejo sovražniki oteti, a ona me poljubuje in jemlje slovó od mene, govoréS : „mati, na pokopališči najdete mojo namestnico, jaz vam jo pošljem." Zelò otožna se prebudim iz teh čudnih sanj in zdaj na vččer sem prišla sem na gomilo svoje ljube hčerke, da se malo utolažim. Moj Bog, moj Bog, kako čudni so tvoji potjel — Äü hočeš zdaj biti moja hčerka? Ali ti je ljubo mene imeti za mater? vpraša gospà ubogo Magdico. Magdica se od veselja joka, skoči k gospej, poljubi jej roko in se jej prisrčno zahvaljuje za preveliko dobroto. Druzega dné je nž6 Magdica bila v hisi imovite gospé.
Gospà se pa tndi nij varala v deklici; kajti Magdica jej je bila vedno dobra, poštena in pridna hčerka.
öez deset let po tej dogodbi je umrla plemenita gospà ter je ves svoj imetek zapustila dobrej deklici, ki je živela v miru, poštenji in pobožnostl A kaj je bilo z Marijeo? Vsaki dan je bila slabejša in leuejša. Ko jej je bila mati umrla, zapravila je kmaln vse, kar je imela. V službo je nihče nij hotel zaradi lenöbe in nemarnosti, in tako je umrla največja sirota v zgodnjej mladosti.	u. Puiar.
Otroci, ne igrajte se z užigalnimi klinčki.
Mirko, sin neke vdove, bil je zelò neubògljiv in brezskrben deček, ki nij imel nobenega veselja do koristnih nanlfov. Zinirom bi bil rad le pri kakih igračah tičal. Posebno rad se je igral z užigalnimi klinčki. Mati so ga večkrat svarili, naj popusti nevarno igračo, a vse njihove dobrovoljne besede so bile zamàn. Mirko je ostal trdoglaven ter ng maral za materine besede,
11*
Nečega dné nij bilo matere domi. Otišli so bili po opravkih v mesto. Ko so zjutraj odhajali od dòma, naročili so še poprej Mirku, naj ostane domi in naj čuva hišo, da se kak berač ne prikrade vanjo. A komaj ni3ti peti odtegnejo, nži vzame malopridni deček peščico žeplenih klinčkov ter otide ž njimi pred hlev ogenj delat Ali čujte, preljubi otroci, kaj se zgodi! Veter potegne in nekoliko iskric šine pri odprtih hlevskih vratih v senć. To se uname in kmalu je bilo vse v ognji A Mirko, ne da bi šel hitro ljudem v vas povedat, kaj se je zgodilo, nego pobrisal jo je od strahi naglo v gozd. Ker je bila hiša Mirkove matere na samem in nekoliko oddaljena od vasi, nijso ljudje tako hitro zapazili ognja. Ogenj se je začel čedalje bolj širiti. Vpepelivši hlev, prime se hiše in začne požirati vse, kar je bilo v njej. Plamen se je visoko dvigal ter rudečil nebó.
Kmetje v visi, opazivši ogenj, začnejo klicati na pomoč. Milo se je oglasil zvon iz bližnje cerkvice, a vojaki, ki so ravno takrat bivali v visi, tróbili so, da je bilo groza vse to slišati. Ljudjé se hitro zberó in bite gasit, a bilo je žalibog iréé prepozno, kajti ogenj je bil uìé vpepelil hišo z vsem, kar je bilo notri !
Na vžčer se vrnejo Mirkova mati iz mesta domóv. Milo je jokala uboga žena, vidčč, kaj se je zgodilo v tem, ko je nij bilo domi. Sirota zdaj nij znala, kam bi položila svojo glavo. Tudi malopridni Mirko, ki je bil vse te nesreče kriv, jokal je in obžaloval svojo nemarnost; a bilo je prepozno!
Ljubi otroci ! Z ognjem bodite varni in ne igrajte se nikoli z užigalnimi klinčki, da se vam kaj tacega ne primeri, kakor malopridnemu Mirku.
J. Libijatiiki.
Zvita gospodinja.
Gospodinji je bilo platno ukradeno. Dganjevala je na vse strani, kdo bi bil to storil, a naposled pride do tega, da jej platna nihče drugi nij vzel, nego jeden domačih ljudi. Malo se jej je U'/,é dozdevalo, kdo bi bil tat v hiši, a ker nij imela nobenih prič, zato tudi nij mogla nikogar naravnost obdolžiti tatvine. Zdaj jej pade nekaj na um; z zvijačo sklene poiskati tati. Dobro ved6č, da so njene dekle polne vraž, pokliče je skupaj in je nagovori ovako: „poslušajte, kaj vam povem ! Te dni mi je ukradeno platno ; a tega nihče drug nij mogel storiti, nego jodna izmed vas. Ker pa ne želim nobene raz-žaliti in tudi ne po krivem obdolžiti, sklenila sem tatico drugače poiskati Moder mož mi je dal več jednako dolgih slamic ; vsakej izmed vas dam po jedno tako slamico. Te slamice imejte do jutri, a jutri zjutraj mi je pokažite. Imajo namreč to prečudno lastnost, da v titovih rokah po noči rastejo in se podaljšajo." — To rekši di gospodinja vsakej dekli po jedno slamico. Drugega jutra se izide, kar je zvita gospodinja od babjevernih dekel pričakovala. — Ko namreč dekle vsaka svojo slamico pokažejo, bile so vse jednako dolge, izvzemši jedno samo, ki je bila mnogo krajša od drugih.
Dekla, ki je platno ukrad/a, boječ se, da je ne bi slamica izdala, prikrajšala jo je sama, in tako se je vjela v zidrgo, ki jej je bila nastavljena.
Tat se večkrat sam izdi.
Gospodinja Rèzka.
Nikoli ne pritàkue Pokrite se jedi, Ni slad .... Zelo me róka Od delanja boli.
Zatorej si zaslužil .,> Tropinj maslenih je. Du ž njimi okoristi Na prtigu drévi se.
Rude'čka, dober večer !
Kaj v mó rogé molig ? Niipasla si se v làzu, A zdaj si v hlev želiš.
Ivànka, č&kaj màio;
Kaj tamkaj délaè ti? Nerodna žlico liieš. To snažen posel nij !
Moj Lovrenček, tvoj bràteo.
Drugačen je dečak; On smetano si meša. Kot kakšen star možak.
V metilnici zdaj metom:
To delo nij lehkó — A presno maslo hočem Da se stvori lepó.
: j klötii jezna, kokla!
Na gredi spat pojdi; Nad piščeta preljuba Peruti razgeni!
Oh, vedela bi rada,
Kakó bi šle stvari, Da Rezka jaz bi módra Ne bila njiju hči?
Luji»a Pečjakov a.
Venès jo opravila.
Da kam z glavo ne vem; Pol urice počiti Ne morem i ne smem.
Kaj meni preubögej Skrbi se nakopa, Oe matere nij drage. Očeta nij doma!
Dete. ..Zakaj, o mati moja mila, Solzi se žalno vam okó? Zakaj golzica vam kanila Na trdo, hladno je zemljo V
Ne zakrivajte, ljuba mati, Kaj rahlo srce vam teži ; Nehajte vendar žalovati, Ker tuga vaša. me boli."
grobu.
Mati-
,„0 milo. drago dete moje, Ti ljubček mojega srci! Veselo je življenje tvoje, Bridkosti hudih ne pozna.
Nesreča tebi nij nobena ' Mini kalila mladih let ; ; Ne umeš besedi pomena: \ Da solz dolina fes je svet.
Skakljalo dete je Teselo, Cvetic dajal mu cvétni vrt ; — V pomladi rajskej ko cvetelo, Odiela ga je tela smrt
Zastonj pošiljam med mrliče Otroku mati klic solz&n; — Ko angelj k sodbi vse pokliče. Me i njim bo združil sotinji dan. —
O bodi pridno, zlato dete. Ti bißer si jedini moj; — Na nebu zvezdice pripete Oznanjajo naj dom ti tvoj.-11 —
Franjo Krek.
V vartsvo izročeno blago.
Oče Primož je bil pobožen, nžć prileten kmet. Imel je zelò bogaboječo ženo ta dva sinova, ki sta bila njegovo največje veselje in podpora v sivej starosti. Necega dné odpotuje v daljni kraj, da obišče svoje soròdnike. V tem, da ga nij bilo domä, razsajala je v njegovem kraji zeM inda kužna bolezen. Obi njegova sinova, čvrsta in zdrava, umna in bogaboječa, izbolela sta na tej bolezni in naglo umrla istega dne, ko se oče domóv povrne. Mati dene obà mrliča v stransko sobo in ju pogrne z belo odejo. Zvečer pride stari Primož domóv. „Kje sta sinova ?" bilo je njegovo prvo vprašanje, ko prijazno pozdravi svojo dobro ženo. „Ali sta iz dòma ? Pokliči ju, da ju pozdravim ta blagoslovim !" — „Nijsta daleč iz hiäe," odgovori žena in mu prinese ve-čeijo na miao. Primož je bil nocoj dobre volje ; ves čas je pripovedoval ženi, kako dobro je bil sprejet od svojih soródnikov, katerih nže dalj časa nij bil obiskal. Ko se po večerji v gorečej molitvi zahvali dobremu Bogu za vse, kar mu je dal uživati čez dan, stopi žena k njemn, rekoč : „ljubi moj Primož ! dovoli mi, da te nekaj vprašam." — „To smeš, kadar koli se ti poljubi," odgovori mož. — „Glej," nadaljuje žena, „pred nekaj dnevi mi je izročil imeniten gospod najdražje blago v varstvo ta zdaj hoče imeti to blagó zopet nazaj. Kaj praviä, ali mu ga dam ?" — „I preljuba žena, ne umejem te, kako govoriš danes. Ali ne veš, da to nij naša svojina, kar nam kdo izroči v varstvo, ter je treba lastniku izročeno blagó nazaj dati, kadar ga zahteva?" — „To dobro vem, dragi moj Primož, a hotela sem vendar še poprej tebe vprašati o tem." To rekši, prime moža za roko, pelje ga v stransko sobo ta odgrne
mrliča. — „O Bog !" zavpije oče ves iz sebe, „to sta moja dobra sinova---
moje jedino veselje in tolažba na stare dni ! Z veliko skrbjo in težavo sem ju na noge spravil in njiju odgoja mi je bila vedno prva skrb. In sinova sta mi bila tudi hvaležna ; povračevala sla mi moj trud z zvestobo ta ljubeznijo." — Mati zagrne svoj obraz v zastor ta joka. Naposled prime moža za roko, prijamo govoréc : „ljubi Primož, ali nijsi ravno poprej rekel, da v varstvo izročeno blagó je treba lastniku vrniti, kadar ga zahteva od nas ? Glej. Gospod je dal, Gospod je vzel, kakor se je Gospodu dopadlo, tako se je zgodilo. Imó
Gospodovo bodi češčeno!"--„Ime Gospodovo bodi češčcno!" pritrdi stari
Primož ter objame pl&kajočo ženo, žalostno mater tmirlih otrok.
Kij znano ti Se. rož» mlada, Kakó se zove ta-le kraj ; Veselje tvoje je livada. Cvetoči travniki in gaj.
Ko zrem v obličje tvoje jasno. Ki radostno se mi smehlja ; Ko gledam tebe, dete krasno, Zbndi bolest se matlmjà.
Poglej leseni križec mali. Pod njim ti spava bratec tvoj; V srcé nocój me hudo tali Njegovih dni premajhni broj.
Blagor otrokom, ki imajo pobožno mater, in možu, ki ima bogaboječo in plemenito ženo. Ona je najdražji biser t hiši. Kadar treba, govori z modrostjo ter nema druzega na jeziku nego blažene nauke in tolažilne besede F vseh nadlogah človeškega življenja.	p
A r i j o n.
(Zgodovinska pripovedka.)
Najslavnejših in najodličnejših pevcev in citrarjev v starej Greciji je bil Metimnejec A rf j o n, katerega je vladar Perijander poklical na svoj dvor v mestu Korint. Oudn je preživel mnoga leta zelò spoštovan od kralja in naroda. Kar se ga polasti želja, da gre in obišče kraje, ki so izvóri vse umeteljnosti in petja Podi se torej v mesto Tarent v južnej Italiji, kder si res pripoje veliko slavo in bogastvo. Hotčč se zopet povrniti v domačijo, odpluje na nekej ladiji iz Italije domóv.
Ko je Arijonova ladija prispela na visoko morje, sklenejo mornarji, hre-pené0 po njegovem premoženji, pahniti ga v morje in si njegovo imovino razdeliti med seboj. Ta svoj naklep so mu tudi razodeli in zamàn jim je Arijon ponujal vse svoje imetje, da bi mu le njegovo borno življenje pustili. Hudobneži nijso marali njegovih prošenj, Ukažejo mu, da naj skoči v morje. Ab Arijon si ipak izprosi milost, da sme v krasnej obleki opravljen pred svojo smrtjo še jedenkrat zapeti in svoje petje spremljati na citrah. Mornarji mu to nedolžno veselje radi dovolijo, uže zaradi tega, ker so bili radovedni, kako je sloveči pevec očaroval s svojim petjem ves tedanji svet. Zavit v najlepšo in dragoceno, z zlatom prešito haljo, vstopi se Arijon na harkin rób in v tem hipu zadoné njegovi rajski glasovi v sinji zrak. Nij se še izgubil zadnji odmev nebeške melodije, da se slavni umèteljiùk zavihti in skoči v vodo! — A glej čudo ! Jedva ga je objel morski val. ko se pod njim dvigne iz vode delfin, ribi podobna sesavka, ki ga na svojem hrbtu kakor blisek nese tjà do Tenarskega uòsa. Popolnem zdrav stopi Arijon tukaj zopet na domača tla in hiti v Korint, kder svojemu mogočnemu pokrovitelju Perijaudru pové vso svojo dogodbo. Ako tudi se je to vladarju skoraj nemogoče dozdevalo, ipak mu odkaže stanovališče v svojej palači ter ukaže pozvedovati po malopridnih mornarjih. Kmalu so priplnli tudi ti do Korinta. Perijander jih dà takój poklicati k sébi. Povpraša jih po slovečem pevcu Arijonu. „Slavni pevec Arijon je bil v Tarentu, v največjej sreči in slavi, ko smo mi od ondot odjadrali," odgovore hudobneži
Pri tej priči stopi Arijon v sobo pred nje, oblečen v tisto prezalo haljo in s citrami v roci — prav tako kakor so ga bili videli, predno je bil skočil v morje. Strah jih poprime in nijso si več upali tajiti svojega zločina. Perijander je hotel hudobneže obsoditi na smrt, ali Arijon jim je izprosil manj hudo kazen, pregnanstvo iz domovine grške.
Ta zgodovinska pripovedka, — ako tudi nij vsa resnična — hrani v sebi zlati nauk, da se hudobija vselej prej ali pozneje sama kaznuje.
V. Eriett.
3D
e
v
II
TT
Devin (Dnino) se imenuje beli g rad, ki se v t ržaškem Primordi visoko nad sinjem morjem veličastno dviga v oblake. Ta grad je sozidalv 15 stoletji grof Valse, ki je od avstrijskih vojvodov prejel ves Kras ; a pozneje so ga iz-lepšali iu po-vekšali grolje Thurn. Ne daleč od imenovanega grada se vidijo razvaline starega Devina, ki je bil svojina neke imenitne in zelò zaslužne rodbine. Še dandanes se vidijo v Devin-skern gradu krasne slikarije iz ónih starodavnih časov. Tli vidiš še zi-dovja iz srednjega veka, podzemeljske hodnike, cerkvico z nekdanjo bólnico Servitov i. t. d.
V	Devinskem gradu je prebival 1660.1. na svojem potovanji v Trst cesar Leopold. Bil je v tem kraji tudi samostan Servitov, katerih red je tukaj nehal 1783. leta.
V	cerkvici vidiš prekrasno sliko sv. Ivana, katero je naslikala knegiuja Hohenlohe iz rodovine grofov Thurnov. — Razgled z Devinskega grada je posebno krasen. Odtod vidiš ogromno morsko širino, na katerej se zibljejo bele ladije in majheni čolnički, vidiš daljne planine, prelepa goriška brda in holmce naše Istre, tržaški zaliv, furlanske ravnine, Oglej i. t. d. A kadar je nebo jasno, vidiš že celò prekrasne Benetke. — Dandanes je vas Devin majliena luka s mitnico,
Pri na oijL
ki šteje kakih 300 prebivalcev. V okolici se pridela po ravnem in po brdih obilo dobrega vina. Na morskih obalih pa stojé lepo zelene oljke, rastejo sladke smokve in poganja lavorjevo grmovje. O poletnem času je tu zelò huda vročina, a po zimi brije strašna burja, ki posebno v De-vinskej okolici hudo razsaja. V Devinu je bil za kaplana celih pet let naš vrli domorodec, slovenski pisatelj in pesnik Matevž Hladnik. A letos na dan 6. septembra je ondu umrl za blagor svojih ovčic zelò vneti duhovni pastir gosp. dekan mons. Stepan D o lij a k. Malo ne vsi slovenski časopisi so omenili smrt tega obče spoštovanega in rodoljubnega duhovnega pastirja.
Blizu vasice Devina dere na podnožji Krasa iz 7 skalnatih lukenj sloveča reka Timav, katero imenuje ondotno ljudstvo dandanes štivansko t. j. šentivansko vodo. Pravijo, da so ob tej reki stari Veneti čestili svojo boginjo D e va no (Artemis). Ta reka ima komaj 950 metrov dolg tek, a vendar nosi od izliva do vira male morske ladije. To reko je poznal uže sloveči latinski pesnik Virgilij, ki je bil rojen leta 70 pred Kristuvim rojstvom.
__________lean Totniic.
Hektarjev boj z Ahilom.
Karih jednajst sto let pred Kristovim rojstvom se je zgodilo, da so se zbrali Grci na vojno, hotčč, si osvojiti utrjeno mesto Trojo, ležeče blizu morskega brega v malej Aziji ter nazaj pripeljati Heleno, soprogo špartanskega kralja Menel&ja, katero je zvijačno s seboj odpeljal kraljevič Parid. Na 1186 ladijah so prepluli morje in pristsvši k bregu, potegnili ladije ua kopno ter razpoložili tabor okoli velicega, silno utrjenega mesta. Mnogo je bilo med njimi slovečih junakov, ali vsem je bil kos brzonogi in nepremagljivi Ah il. Tudi Trojanci so imeli med svojimi mnogo hrabrih mož, med katerimi je bil prvak njihov vojvoda Hektor, sin kralja Prijama; nanj so se ozirali kot na svojega rešitelja kralj in vsa občina Devet polnih let so uže oblegali Grci mesto, toda zamin; Hektor je krepko odbijal vse njihove navale in mnogo jih je njegov meč posekal pred mestnim obzidjem. In zgodilo se je v desetem leti, da se je razvnel še mnogo krutejši boj med Grci in Trojanci, in da je v tem boji ubil Hektor Ahilovega prijatelja Patrokleja. Ahil, ki v tem boji nij bil nazočeu, začuvši, da je dragi prijatelj Patroklej ubit, šine k višku s svojimi vojaci, da poseče Hektorja ter se mu osvéti zaradi prijateljevega nmóra.
Ugleda ga samega stoječega pri mestnih vratih. Hektor je takój pripravljen sprijeti se ž njim ter ne sluša prošenj starega Prijama, kateremu je Ahil uže mnogo sinov spravil z sveti. Da-si je Hektor pogumno čakal zopernika, vendar se gaje zbal, ko se mu je ta brzih korakov in z bliščečim orožjem bližal. Spustil se je v tek, da bi ušel strašnemu pogledu sovražnikovemu. A brzonogi Ahil ga preganja, kakor preganja razdraženi lev svoj plén -, trikrat tečeta okoli Trojinega obzidja; tu konečno obstane Hektor, odločivši se za boj. „Naj se konča najin boj kakor koli hoče — reče svojemu preganjalcu — a obljubiva si samo to, da se zmagovalec ne roga telesn ubitega." Na to odgovori Ahil zaničljivo: „nikacega dogovora ne bodi med nama, vsaj se volk ne poganja z jagnjetom!" rekši zatoči ostro kopje v Hektorja. Brao ugane Hektor Ahilovo nakano, pripogne se in kopje leti preko njega „Zmotil si se," zavriskne. „in zdaj se ti brani, blazni klepetee!" To rekši zažene kopje v Ahila, ali orožje je odskočilo od kovanega ščita Potegne meč, da bi se od blizu bojeval ; toda Ahil brzo dvigne kopje, predere ž njim Hektorjevo grlo in nij ga več branitelja Troje. Umirajoč je še prosil zmagovalca, naj bi mu ne oskrunil trupla; ali zamin je prosil, ker Ahil je bil grozno izjatjen zaradi izgube svojega prijatelja Patrokla in privezavši truplo Hektorjevo k svojemu vozu, vlačil ga je trikrat okob mesta Troje pred očmi žalujočega Prijama iu Hektorjeve soproge Andromahe.
Naposled se je vendar omečil, ko ga je po noči sam starec Prijam prosil za sinovo telo, podavši mu lepe novce na izmeno. Tako je dal Trojancem mrtvega Hektorja, da bi ga oplakivali in potlej, kakor je bilo običajno, spalili truplo.
v.
Na pokopališči.
Danes so vsi svetniki! —
Idiva, ljubo dete, malo vèn iz mestuega hrupa, tjà, na óni tihi kraj, kjer v krilu matere zemlje počivajo telesni ostanki ubogih zemljanov! Óni, ki so bili pred nami v tej solznej dolini, óni, katere zdaj krije črna prst — óni nas dsneä vabijo k sebi, da na njihovih gomilah obhajamo njihov spomin. Ne
opustimo njihovega, milega klica in podajmo se danes k njim. ker danes ali jutri klicali bomo morda tudi mi : „oh. ne pozabite nas !" — Torej, ljubo moje dete, bodi mi zvest spremljevalec in idiva tjà na pokopališče ! A daleč imava še do grobov. Da nama hitreje mine čas, oglejva se med potjo malo po prirodi. Glej, zdaj užč umira narava! V pomladi je bila v polnej krasoti, in človek se je topil v popolnem veselji. A zdaj, — kaka izprememba! Oropana je narava vse krasote, in človekovo srce vsega veselja. Jesenski boj z zimo je pri kraji. Uže razpošilja zmagovalna vladarica svoje poslance, da jej po njenem okusu pripravijo novo kraljestvo. Mnogo se je nžč izpremenilo. Mili ptički, ki nam so v veselej pomladi vedrili obraz in oblaževali srcé, čutili so hudo zimo in šli so si iskat nove gorkejše domovine. Glej, ravno tam gori okoli zvonika se zbirajo domače lastovke, da v velikih tropah skupaj odrinejo čez gore in doline, čez mesta in dežele, reke in širno moije v gorkejše kraje. Nemajo nobenega vodnika, in vendar ne zajdejo na dolgem popotovanji In koliko bodo vidile in skusile na tem daljnem potu! Tudi ti, prijateljček moj, rad bi plaval ž njimi v daljavo, da bi videl na tem popotovanji bogata mesta, čudeže človeških rok, vzorne kraje, da bi gledal — o groza! — 6ne kraje, ki so politi z našo krvjo, bratovsko krvj6! Hrepenenje, neutégno hrepenenje spojeno z bridko otožnostjo se ti vzbuja v nedolžnem srci, ljubo moje dete! A tako je bilo, tako je — in drugače bode ! Tedaj z Bogom, mili, veseli gosti ! Bodite srečni na dolgem popotovanji, in ljuba pomlad naj vas zopet zdrave nazaj prinese in z vami tudi veselih poročil iz daljnih južnih krajev.
Na izmaku preljube jeseni so umrle tudi nežne cvetice, le tli in tam stoji še katera osamljena, ter čaka, da tudi njo poseče meč ostre zime. Veter gTO-zovito gospodari. Neusmiljeno podi po nebesnem oboku sem ter tjà sive oblake, ki nam zdaj pa zdaj zakrivajo milo rumeno solnce in njegove blagodejne žarke. A tudi nižje sega njegova moč : drevju jemlje kinč bi lepSto, da bode kmalu stalo prazno in golo. Zima se uže približuje v svojej mrzlej, belej obleki. Ona je podoba naše starosti in smrti. Kadar bomo stari, pokrili bodo lasci beli kakor sneg našo glavo in po malem bodo izpadali, kakor listje z drevja. Truplo naše bo lezlo k zemlji, umrlo bo in pokopali ga bodo v hladno, črno zemljo na pokopališči, kamor sva ravno zdaj tudi dospela.
Staro in mlado se gnjete uZé pred vhodom pokopališča. Nekateri se uzé vračajo in vsem se vidi na obrazu, da se jim je globoka otožnost vlegla na dušo, bivšim na njivi mrtvaških glav. — Zdaj sva na pokopališči. Idiva najpred na to stran, kjer naju Ijudjé ne bodo motili v najinem premišljevanji. Glej, kako je tii vse samotno! — le tu in tam brli žalostno kaka lučica! Kako to? Glej, tu počivajo 6ni, katerim nij bilo v življenji odmerjeno bogastvo niti visoki stan, nego boriti se jim je bilo z bćdo, britko bédo, in v potu obraza so si morali služiti vsakdanjega kruha. Zaničevani so bili na tem svetu in glej, tudi po smrti gre človek nekako zaničljivo mimo njihovih grobov. Tako je, ljubi moj, d&ndenes človeštvo gnjilo in puhlo ! Vzdihniva saj midva
k nebu za duše teh siromakov!--Idiva dalje mimo gomil — zapuščenih
--né ! — tam v kotu ne saméva grob ! V njegovem znožji kleči deklica ;
z rokama si zakriva obraz, bridke solzo se jej udirajo iz oči, — obleko ima torno in pogostni Tlđiii wéijo njeno notranjo holest. Bri ko ne, da jej počiva pod zemljo drago truplo, truplo mile mamice! — To je žalost, ljubo detet
Je-li kje večja nesreča na zemlji za maloletnega človeka ? — In Bog zna, je-li ne trohné ne daleč materinega groba tudi kosti blagega očeta ? Tak otrok je največja sirota na svetu! Grenka, mladostna leta so takim sirotam odmerjena; najskrbnejša varuhinja, naj Ijubeznivejša oskrbnica jim izgine s poveršja zemlje, in nedolžni ubožček je izpostavljen hudobnemu svetu, da joka uže v mladosti — v času rajskega veselja. — In taka sirota, dete moje, gotovo je tudi óna deklica tam ! Kakó pa tudi ihti ; nikakor se jij ne dà ločiti od Ijnbljeuega groba — tü se kaže prava otročja ljubezen. A njena mati biva zdaj nad zvezdami in prosi za blagor svoje sirotice. — Stopiva tjà k bornej deklici in prašajva jo, kaj jej greni detinska leta. Karao sva jo vzbudila iz žalostnega premišljevanja. — kako plašno se je ozrla ! Na najino vprašanje odgovarja, da jej je zlobna smrt vzela stariše. da tu v tem konci ležijo mati, a tam v drugem konci oče. Gorke solzé jo oblivajo pri odgovoru, srčna žalost jo je zmagala. Podajva jej kak majhen dar ! — Kakó hvaležno ga je sprejela ! „Tisočera hvala" govori iz njeuih rosnih oči. Idiva dalje od tega žalostuega kraja!
Zdaj sva prišla uzé bolj med ljudstvo. Vso najino pozornost obrača uà-se krasen kamenit spominek, dvigajoč se nad dragoceno pl0čo. če stopiva bliže, čitava na kamenenej pl6či, da pod njo spi smrtno spauje imeniten bogatiš, ki je imel v življeuji vsega v obUnosti, ki ga je vse častilo in se mu vse priklanjalo. •— A kako to, da stoji nad njegovim truplom golo kamenje in da ga nij venca na njegovej gomili? Lehkodušno gredó ljudje memo njegovega groba — a ne rekel bi dosti, da je med njimi mnogo takih, ki so po njem obogateli, a zdaj se niti ne zmenijo zanj. — Vidiš, ljubo dete, to je nehva-ležuost sveta! In ti, o človek, ki trohniš v črnej zemlji, kaj ti zdaj koristijo kupi zlati, kaj ti koristi tvoje obilo premoženje, za katero si se trudil noč in dan ? Kaj žanješ ? Odgovor žalosten : nehvaležnost ! Óni, katerim si zapustil vse svoje imetje, óni še niti ne mislijo na to, Ije da je sled njihovega dobrotnika, kateremu je zdaj odločeua, kakor najubožnišemu prosjiku — liišica mala!
---Glej, ljubo dete, taka je osoda našemu bitju ! Človek, krona vsega
stvarjenja — postane kupček prahtì — vsa njegova prizadevanja so ničevna
—	le dobra dejanja živijo ž njim, ter je ponese s seboj v večnost! —
Zdaj sva prišla v veliko gnječo ljudi, ki radovedno gledajo tjà na óni kraj. Kaj je tam. da jih tako mika? Gomile so, polne lepih vencev, malo ne ovite v samo cvetje! Kaj je neki v teh gomilah? Ali morda kaj druzega kakor v ónih, ki sva je uzé obhodila! Né, ljubo dete, ravno takó : pod venci in pod cvetjem je — prah in pepel, ostudna črvjid ! Glej ! to je podoba človeka
—	hinavca! Žalostna primera — a vendar resnična! Jednak ovenčanemu grobu je hinavec, lizün : njegova vuajnost je lepa, sladko je njegovo govoijenje
—	a srce mu je črno, njegovo srce hrani strup, ki te ukonči o prvej priliki! Tak človek, ljubi moj, roža je, za katero stoji strupeni gad skrit! Ogibaj se takih gob, ki so od zunaj lepo pikaste, a od znotraj ostudne, strupeno črne ! Zapustiva tudi ta prežalostui kraj pokopališča in idiva dalje!
Videla sva do zdaj vsakovrstne grobove — postojva še malo pri tem, ki je tako majhen, in krije brž ko ne truplo kakega otroka ! O blagor mu, ki zdaj gleda v sredini nebeskih krilatcev iz višin na nas tužne zemljane ! Blagor mu, trikrat blagor! — On še nij okusil grenke pijače življenja — in vzdignil se je v svojej nedolžnosti med angeljce! Ali se ti solzi okó, potrpežljivi
spremljeralček? Ues, človeku se v duži izlmdi ko bs ptepriia T\& teta krtji. kako ubožno je naše življenje, kako nestalno naše bitje. O dete moje! ob jednem pa nam ta kraj daje sladko npanje, da so to duri, skozi katere bomo äli tudi mi v boljšo domovino, obljubljeno deželo ! — —
Zdajci so se nama vstavile nogé pred spominkom, sicer ubožnim, a napis nama kaže, da krije blago truplo, prezgodaj umrlo! Tü počiva mož, ki je žrtoval vse svoje moči, vse svoje življenje za svoj n-irod! Veličestno se sveti njegovo ime v povestnici našega ndroda. Peval je krasne pesni svojemu nä-rodu, bil mn je zvest boritelj, posnemanja vreden za vse svetinje svojega rodò do hladnega groba. Kako drag je bil ta mož svojim rojakom v življenji, kako draga so nam potomcem njegova dela, njegova prizadevanja, ki so obrodila užć mnogo mnogo sadii, — svedočijo premnogi venci, katere so mu poklonili njegovi hvaležni rojaki in prijatelji. In tudi živelo bode njegovo imé v srcih potomcev! Živi naj njegov spomin na veke in liog mn daj mnogo čvrstih naslednikov ! Lehka mn zemljica ! — —
Ne ved6č kakó, ljubo dete, dospela sva zopet do vrat, pri katerih sva prišla, in tako sva končala svoj obhod na grobéb. Glej, už6 se večerni hlad vlega na utrujeno zemljo in skoraj sama sva ostala na tem skrivnostnem kraji. Obhodila sva ga, gledala, čutila in razumela sva ga. Citala sva iz skrivnostne knjige in si napojila duha s svetimi resnicami. Končala sva svojo nalogo in sladko bodeva počivala! O, da bi tudi dobro in vestno izvršila nalogo življenja, ter z veseljem in zadovoljnostjo se vlegla k spanju v tiho gomilo, kjer bodeva čakala novega, lepšega dneva, ki nama bode onstran zazoril in sijal — na véke! —	Danijel My ar on.
Jesen.
V jeseni je ovočje zrelo. Po drevji vise rudeča jabolka, rumene hruške, višnjave slive in češplje. Na trtah je vse polno sočnatega grozdja. S polja in z njiv pospravljamo zelje, korun (krompir) in druge pridelke, da imamo po zimi kaj jésti. Kmetovalec orje in seje ozimino. Dnevi bivajo krajši, noči daljše. Solnce ne sije več tako gorko, kakor po leti; zrak biva hladnejši. Lastovke in mnogo drugih ptičev nas zapušča, ker se odpravljajo v gorkejše kraje. Listje na drevji se rudeči in rameni ter izpada počasi.
Bolni otrok.
Bolni otrok mora mnogo bolečin pretrpeti ; zato je žalosten in ne ljubi se mu smijati. Cesto joka in toži o bolečinah. Ne more jésti, niti skakati niti igrati Tudi spati ne more. Roditeljem, bratom in sestram se smili. Tolažijo ga, strežejo mu, ter prav prijazno ravnajo ž njim. Bolni otrok mora piti grenka zdravila, ako mn je do tega, da zopet ozdravi in se raduje svojega mladega življenja.
Prirođopisno-natoroznansko polje. Grobar.
mnogovrstnih žuželk, ki veselo plešejo v pisanih rojih po rastlinah in med rastlinami. Kača, kuščer. miš, krt in — kdo bi vse naštel — trudi in muči se za vsakdanji kruhek. Vse gornazi in veselo skače, ter niti ne misli nato, kje ga čaka zadnji trenotek njegovega veselega življenja. In koliko se jih vendar preseh' vsaki dan s tega sveti, brez da bi kdo žaloval za njimi. Naglo se izguhé, kakor da bi jih nikdar ne bilo na svetu. Nu, ako se užč nekateri prijatelji in znanci za umrlega tovariša tako malo brigajo, da še vedeti nečejo o njem, najdejo se pa vendar v prirodi Se usmiljena srca, ki imajo to posebno skrb, da mrliče pokopavajo. Te plemenite stvarce božje so žuželke, kije imenujemo grobiirje (Neoróphorus Vespillo). Te živalce so navadno po 20 milimetrov dolgi, črni hrošči z dvema pomarančastima pasoma na pokrovkah. Zadnje noge imajo močne in široke. Kadar najdejo kje kako mrhovino, ogledajo jo najpred od vseh strani, in če vidijo, da je ne mogó pokopati, ker jih je premajhno število, poiščejo si hitro več pomočnikov. Ako je zemlja, na katerej mrhovina leži, trda in kamenita, potlej se vsa družina vpré vanjo, da jo prenese na mehka tla. Zdaj se pripravijo grobarji na svoje delo. Vsi začn0 zemljo hitro kopati in ruvati izpod mrhovine. Ko zemljo izmečejo, leži mrhovina v jami. Potlej jo od zgoraj vso z zemljo zakrijejo in kmalu nij več o mrtvej živali ne duha ne sluha.
Kdor t« živalce gleda pri njihovem delu. ter vidi. kako se dan in noč trudijo, nehoté se mora vprašati, čemu jim je to delo? Kaj je priganja k temu? Glejte, otroci, to je orina in materina ljubezen, skrb za otroke in njih prihodnost je priganja k temu težavnemu delu. Ko je namreč mrhovina iskopana, potlej gre samica pod zemljo in leže v zakopano žival svoja jajčica,
Za nekaj dni se iz teh drobnih jajčic izležejo črvički, ki imajo takčj pri roki dovojj živeža. Ko črvički dorastejo, gredó globokeje v zemljo ter se tam pretvorijo v ličinke, iz katerih se pozneje razvijó groblrji.
Glejte, kaj ne stori ljubezen stariäev za svoje otroke !	_
Golob.
Najljubeznivejša stvarca izmed vseh. kar jih je pokritih s perjem, kar jih ima gibčne peroti, brez dvombe je golob.
Golob je ljubeznjiva. krotka in lepa ptica. — nežna in nedolžna, polna mile (jubezni. in kakor so uže stari menili, brez žolča. Vse njegovo bitja in življenje je miroljubno, priprosto in nedolžno. Golob je človeku privržen, a vendar prost in svčboden. Njegovo perje je gladko, večkrat svetlo in izpre-minjajoče se na solnci — Vse njegovo kretanje je prijetno in veselo bodi si v letanji, bodi si v tekanji po ravnih tléh. V njegovej obleki zapazimo veliko različnost in mnogovrstnost. Ta ima nežno čepico, drugi pečico, tretji zopet čedno ovràtnico : ta gruli, drugi dromljä, a tretji mu goni in brusi koló. Kako čedno stopajo in tapljäjo ondu male nežne nógice po belem pesku, kako se jim radovedno žari rudečkasto oko! Potem pa zletijo gibčno iu lehko ua tak kraj strehe, kamor je uprlo jutranje solnce svoje zorne rujne žarke. — In tu se kljunčkajo, grlijo in igrajo se, ter si na vsakovrsten način delajo kratek čas.
Lepo in hitro je letanje golobovo ; leti najhitreje med vsemi pticami in to je jedina njegova varnost, da more rati kregulju. Kadar se suče ta roparska ptica visoko nad dvorom, kjer se izprehaja kuretina, tako visoko že, da jo komaj zapazi človeško oko, uže jo je zapazil golob, in ako mu nij mogoče skriti se, tedaj se dvigne cela jata v kolobaru k višku. Hitreje in vedno hitreje verti in suče se gosti kolobar, da premoti ropaija, ki se spusti naravnost navzdol, pa ker mu je užč vid in letanje negotovo, izgreši svoj plén. Poskusi še drugič, ponovi še tretjič, pa vse zaniàn, in ne ostaja mu druzega, nego to, da se osramočen pobere in izgubi. Časih, to se znä, da je tudi izid drugačen, namreč krvav.
Preračunjeno je, da preleti golob v desetih minutah tri ure daleč. Zaradi te lastnosti je bil golob užč v starih časih pismonoša, t. j. po golobih so pošiljali pisma in poročila v dalnje kraje, ko še nij bilo take zveze med oddaljenimi kraji, kakor jo imamo dandanes, ko je prepreženo vse s cestami in železnicami. — Nežno in skrbno ljubezen izkazuje golobica sosebno svojim mladičem; vsako zrnce jim zmehča v svojej guši ali grbanci in je potem skrbno pita. Ko mladi golobček prvič izleti iz pristreänega goiobnjaka, obletava ga golobica z materinsko skrbljivostjo od vseh strani.
A često je golob tudi žrtev svoje ljubezni. Njegovo stanovanje se mu namreč tako priljubi, da prodan v daljne daljne kraje, zna si ga zopet poiskati. In ako nastane požar, tudi takrat ne zapusti svojega lesenega do-movja. Človek res ne more brez notranjega srčnega usmiljenja gledati, kako se zaganjajo te zveste živalce skozi ognjene iu dimne vrtince, ter obletavajo golobnjak, dokler jih slednjič v žrjavici in pepelu ne pokoplje plamen in požar.
______Pottovenil Se. P ... «r,
IE2a,zn.e st-c-stri.
Skakalnica.
(Priobčil« lim« Stegnnjevm,)
dro-	go-	lju-	kom	do-	*	Dal	sem
sera	poz-	ge.	di.	no	ta	mo-	ČI1-
me	nje	mi-	M	Vnu-	bi	pe-	g«
nim	D»	no,	dar-	e-	že	pri-	vi-
In	de	»Je-	la,	liil	Se	bla-	po-
je:	0-	dar	K-	tor	le	110	zve-
bo-	za	uu-	iiv-	Naj	cein	kri-	pre-
zna-	Ka-	ha	ma-	1»	to	stimjS Br-	
(Ileiiter in linen« reülcev t prihodnjem. lista.)
Rešitev rebusa v IO „Vrttievem" listu.
I. Pod milim nebom se Heina pase. II. Četrtek in petek sta drug «a drugim. Preč. gospod J. K. v T. nam je poslal rešitev v verzih, ki se glasi ovako:
L
„Pod milim nebom se živina pase"— To rebusa je prvega pomen ; Uči pa nas, da se ne bojmo za-se. Ce pridni smo. da bomo gl&du v plén. Ker On, ki daje hrano stvarci slabi. Otrok nas svojih tudi ne pozabi.
II.
„Četrtek," ko je mladež šole prosta
Da duh vedri in uri si spomin. %
„In petek," žalovanja dan in posta,
Ko je na križi trpel boàyi sin,
„Sta drug zadrugim" — tojevgaukadruga.
Ki dé, da za veseljem hodi tuga. J. K.
Dalje so prav refi ili oba rebusa: Gg.: Jos. Levičnik, učit. v Železnikih; M. Bant, učitelj v Šturiji; Karol Korošec pri sv. Krištofu na Štirskem; Ivan Žetincev v (iorenjivasi; Ivan Jeglič, uč. pripravnik v Ljubljani; Alojzi Škoda na Zaplazu; Miha Bendičev iz Primskovega pri Kranji ; Andrej Lavrenčič, dijak v Postojni : Feliks Zavodnik,
dijak t Budolfovem ; Svojmir Šegula. dijak v Ptuji; Valentin Cvek. dijak v Gorici ; Jos. Jamär, dijak v Ljubljani in Henrik Več. učenec t Ljubljani. — Marija Papež na Jesenicah ; Serafin» in Žaneta Pire v Tliiči ; Jedviga Kaligar, učit. soproga v Mokronogu : Amalija Marte-lanec, privatna učenka v Bojanu; Marija Borštnik, učenka v Šmariji na Dolenjskem in Viljelma Fianko, učenka v Tolminu.
Slovstvene novice.
*	Podučne povesti, spisal v laškem jeziku Frančišek Soave, poslovenil Štefan Kociančič. Tretji popravljeni natis. (S 6 podobami.) V Gorici. Natisnil in založil J. Paternolli. 1876. — Tako se imenuje lepa. 324 strani debela in 43 lepih pripovesti ob-sezajoča knjiga. Goriški deželni šolski svet je to knjigo priporočal v šolska darila. Nas zelo veseli, da se pomnožnje slovenska literatura posebno na takih knjigah, ki so pisane za našo preljubo slovensko mladino. Priporočamo torej to lepo novo knjigo v obilno nakupovanje vsem slovenskim rodoljubom in prijateljem. Knjiga stoji 80 kr. in se dobiva pri vseh slovenskih knjigarjih.
*	Milozvuk. Sbirka popievaka za mladež obojega sjiola. Uglasbio Ivan pl. Zaje. Svezak I. U Zagrebu 1876. 8° 57 str. Cena 35 kr.
Ta knjižica, ki je pričla v Zagrebu na svetlo, obsega 42 zelo mičnih napevov ali pesnic, med katerimi sto tudi dve Imenski. Da naši narodni učitelji vidijo, kakšno blago ima knjižica v sebi, prinese jim deuasuji „Vrtec" dva napeva iz omenjene knjižice, namreč: „Vgozdu" in „Djak — junak." Tako lepe, v narodnem duhu komponirane peseuce za mladino so dobro došle tudi našim slovenskim učiteljem. Mi želimo samo to, da bi si je naročili vsi naši slovenski učitelji Knjižica so dobiva pri vseh zagrebških knjigarjih, kakor tudi pri gosp. Lj. Varjačiću. učitelju v Zagrebu. S poštnino stoji knjižica 2 kr. več.
USTNICA. Gg. S. ZorAii v Lj.: Vaio mifino pesenca prinesemo prihodnjič. —1 Fr. K. v LJ.: Le tako naprej; Vaie peaence ntjsa slabe. — 8v. P. . .«i v Lj.: Vaie nalogo in obrazec sa ri«anje «no prine«l( už«5 v poprejSnlli ,VrtčevIh" letnikih.
Dpnaìnjeiuu li*tu je priložen» muzikalna priloga. "3M! Iidatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Tiskala Klein in Kovač (Eger) v Ljubljani.
Priloga k IX štev. , Frtlevmu" 1876.
i.
P02C0 allegretto
u ' ' -
1.	Tja v goz-dek, tja
2.	Vre - le - po tam
y gozdu.
(1 Letin i
rplastil Ir. pl. Zajr.
v goz-dek sr - ce si že - li, v goz-du mi ptič-ce po - jó,
po-
		P
ip I I \ 1-	' ' r J * I r * "	• ». ». r--p J
svet-ne - ga vriš-ča z dre-va na dre-vo
tam v goz-de-ku ni ! Po - to-ček po-ska - klja-jo pro - stó. Če vro-če je,
li	i	i i > ž i
' b	I " -
pi - sa - ne cvet - ke	zvo - di - co po-
Uvtt-lim pe - va - je	O	- če-ta z ne-
2. giovo od lastovke.
Vglasbil Jos. L. Weiss.
PrleerSno
177 ^T'i-tii J7 f i <> f
1.	Mer-zel re-ter te-be te - ne Drob-na pti-ći-ca od
2.	Kol -ko- krat si tì zle - te-la V svo-je njei-no gnjez-di-
3.	Zdnj boS za - pu-sti-la me-ne, Ah, kak ser-ce me bo-

i iz li-pi-ce ze - le-ne Mi si pe - la kra-tek
Tol-ko - krat si mi Mer-zel ve - ter te-
za - pe - la Mi - lo že-ne, Poj-di,
pe-sem v ser-či-kam te ve-se-
li!
Vsa-ko jut-ro pti - ò'ca Zdaj pa iz zvo-ni-ka Ah, da ni mi per-je
mo - ja Zgo-daj si pre-pe-va-li - no Zad-njo pe - sem žver-go-da - no, Rad, o rad bi sprem-ljal
ritard.
I - » >
""ffpjpiffffi^
' Hi :.
Vsa-ko noč je pe-sem tvo-ja slad-ko me za-zi-ba - la. Ker čez hri-be in do - li-ne Top-lih kra-jev si že-liš. A - li v led-je za-ko - va-no Mo-je rev-no ser-ee je.
3. Djak - junak.
(I^nd. Vaijačić.)
Moderato
Vglasbil Iv. pl. Zaje.
/"Ml l/ ì i
Ja sam djak baš ju-nak,
V v v w f ✓ V nit se ho-jim. tn-fci s ko-jim, ja s
jn - nak, konj dr-ve-ni, mač li-me-ni ko-nja ja-šem, ma-čem ma-šem
>
> —- » g f i* t I t * *
f- V ✓ ? j * ✓
konj dr-ve-ni, mač li-me-ni ko-nja ja-šem, ma-čem ma-šem, gla-i
sje-čem, hal ha f ha f hal ha! hal gla-vo sje-čem, ha! ha! ha! ha!
U
hal
Sunozaloib».
— Tiak Mili cev v LJubljani.