Marko Zebec-Koren
Kako (tudi) misliti resocializacijo?
V tem tekstu bom postavil, in skušal odgovoriti na, vsaj zame, temeljno vprašanje penologije: Kje zgreši resocializacija?
Zakaj je tako težko ustvariti družbo poštenih državljanov, družbo lumpov in brezobzirnežev pa tako lahko? Ali lahko, če uporabimo nekoliko behavioristično obarvan besednjak, v okviru negativnega ojačanja (zapor) dosežemo pozitivno ojačanje (resocializacija)? ...
1. Problemi z lingvistično ravnijo
Za resno razpravo o resocializaciji, rehabilitaciji in tretmaju se mi zdi nujno izvesti nekatere premisleke, ki zadevajo samo lingvistično raven in status teh temeljnih kategorij.
Takorekoč temeljnemu terminu socializacija, dodatek predpona re- spremeni smisel toliko, da imamo sedaj opravka s procesom ponovnega usklajevanja z družbo, ali drugače povedano, kot pravi Južnič: socializacijo odraslih (Južnič, 1989: 60). Vendar ne zmeraj novega usklajevanja, kajti menim, da resocializacija ni nepretrgan proces, ampak kvečjemu nekajkraten, še pogosteje pa enkraten proces, ki ga spodbujajo kake zunanje (ponavadi represivne in totalne) institucije, in se konča, bolj ali manj, le na ravni poskusa.
Nekoliko nerodno slovenimo izraz resocializacija z izrazom prevzgoja, ki ima v vsakodnevnem dojemanju neko konotacijo,
PO ZAPORU - KAKO NAPREJ? 65
Marko Zebec-Koren
1 Anamneza pomeni tudi določitev vzrokov in povodov za kaznivo dejanje, vendar je ta pomen naknaden, izraz pa je prenesen iz medicine.
ki se navezuje na polje šole oz. na vzgojo in izobraževanje. Vendar šolski diskurz ni enako strukturiran kot je diskurz reso-cializacije, čeprav se v nekaterih točkah stikata, kot npr. v "bistveno drugotnih učinkih", problemu morale, avtoritete, ... pomeni, da uspešna rehabilitacija (paradoksalno) zapornika dobesedno sili v ponovitev kaznivega dejanja. Ne glede na to, kateri tip dejavnikov (socialni, psihični, medicinski, genetski, ... ) je povzročil kaznivo dejanje, je prav stanje pred zločinom pripeljalo do eskalacije oz. izvršitve. Tako bi bilo bolj smiselno definirati rehabilitacijo kot nadomestitev stanja, ki je bilo pred zločinom, z nekim drugim stanjem.
Izraz rehabilitacija pa ima še neko neprijetnost. Nosi pomen, ki je vpet v vsakdanje razumevanje, ko je rehabilitacija razumljena bolj v medicinskem kot pa psihosocialnem pomenu. Npr. rehabilitacija invalidov, delovna rehabilitacija, motorična rehabilitacija in podobno. Ti, predvsem medicinski postopki se precej razlikujejo od pomena in razumevanja v anglosaksonskem strokovnem prostoru, ki pojem rehabilitacije uporablja (tudi) za poimenovanje resocializacije obsojencev.
Opozoril bi rad na pojav, ki sem ga opazil pri večini strokovnega osebja v slovenskih zaporih. Dostikrat uporabljajo besednjak, ki je skladno z izhodiščnim izrazom (rehabilitacija), obarvan medicinsko. Tako govorijo o obravnavi, diagnozi, anamnezi,1 ... Seveda lahko takšen besednjak kritiziramo s stališča etike: o obsojencu se govori kot o bolniku, ki ga je potrebno ozdraviti. Vendar ni problem v izgovorjenem, temveč v procesu transformacije logike, načinu razmišljanja in posledično, delovanja (akcije) v takšno, ki je skladno z določenim besednjakom. Ta učinek je dosežen z vztrajanjem pri določenem besednjaku. Tako lahko rečemo, da s tem, ko nekaj izgovorimo, že proizvedemo neke določene posledice (uskladitev z uporabljenim kategorialnim aparatom) tudi na ravni logike razmišljanja in delovanja (akcije).
2. Osnove tretmajske usmeritve
Pravzaprav gre za zelo široko zastavljeno idejo, katere vrhunec predstavlja tema 5. mednarodnega kriminološkega kongresa: "Tretma delinkventov". Kongres je bil posvečen preprečevanju kriminalitete. Temeljna teza kongresa je bila, da je potrebno za namen rehabilitacije in tretmaja obsojencev postaviti v ospredje posameznika, delinkventa in mu z rabo znanosti in njenih odkritij pomagati h konformnosti z družbenimi in pravnimi normami.
Konceptualizacijo tretmajske usmeritve bom oprl na Cussona in njegovih pet točk, ki določajo tretmajsko usmeritev:
66 PO ZAPORU - KAKO NAPREJ?
Kako (tudi) misliti resocializacijo?
1.	Cusson pravi, da je v "srcu", v središču doktrine o tretmaju delinkventa koncept individualizacije. Če pa želimo ustreči tej zahtevi, je potrebno kar se da vsestransko proučevanje delinkventa, postavitev diagnoze, klasifikacije in ukrepov oz. določitev zdravil (kar ustreza medicinskemu modelu oz. pristopu) za nevtralizacijo tistega dejavnika, ki je povzročil kriminalno dejanje.
2.	Tretma je namenjen spreminjanju delinkventa. V okviru tretmajske opredelitve se sicer doktrine razlikujejo po tem, kaj je bistvo te spremembe, po mnenju Cussona pa je stična točka vseh doktrin sprava delinkventa s samim seboj in z družbo.
3.	Individualizacija in spreminjanje zahtevata diskrecionarno oblast terapevta oz. tistega, ki se ukvarja s tretmajem delinkventa.
4.	Če pomeni rehabilitacija delinkventa 'pobotanje', potem gre za pobotanje dveh nespravljivih interesov. Na eni strani imamo zahtevo po pomoči prestopniku (da postane "law abiding citizen"), na drugi strani pa zahtevo po zaščiti družbe (koncept inkapacipacije).
5.	Tretmajska usmeritev se opira na načelo empirizma. Gre za prepričanje, da bo kopičenje opazovanj in poskusov z delinkventno populacijo zadoščalo za odkritje vzrokov problema in njih reševanje.2 Cusson na tem mestu celo zapiše, da gre za temeljno ideološko oporo tretmajske usmeritve (Cusson, 1983).
Nekoliko drugače opredeli ključne elemente rehabilitativnega modela Kanduč (delno po Allenu):
1.	Človeško vedenje je produkt antecendentnih (preddobnih) vzrokov kot delov fizikalnega univerzuma. Znanstvena vednost o teh antecendentih človekovega vedenja bi omogočila znanstveno podprt pristop h kontroli ravnanja posameznikov.
2.	Vsi ukrepi v okviru tretmaja obsojene osebe so postavljeni v terapevtsko funkcijo.
3.	Človekovo bitje je po naravi prilagodljivo. Z naknadnim (za kar pravzaprav pri tretmaju gre) modeliranjem človeka bi ga popravljali in pozitivno (postavlja se vprašanje: kako opredeliti pozitivno) spreminjali. Modeliranje bi potekalo v kontroliranem okolju in ne bi puščalo negativnih posledic, s čimer bi bil podvržen procesu "transsubstancializacije"3.
4.	Koncept prilagodljivosti implicira delitev rehabilitativnega modela na dva pola: obvladljivi subjekt na eni strani, ki se mu komplementarno prilega totalitarni subjekt, vsevedna instanca vršilca tretmana.
5.	V ozadju realizacije rehabilitativnega modela stoji zahteva po (samo)ukinitvi-razpustitvi kaznovalnega prava v "času primerno" ustanovo družbenega nadzora (Kanduč, 1988: 304).
Kandučeva opredelitev temeljnih elementov rehabilitativnega modela pokaže vsaj na dve njegovi prikriti resnici:
1. S svojo idejo o prilagodljivosti subjekta je ta model hudo nehuman, saj ne predvideva, da je v človeku nekaj v osnovi
2	Podobno prepričanje (o kopičenju opazovanj in eksperimentov z delinkventno populacijo, ki bodo dala rešitev) velja tudi med zagovorniki t.i. "predikcijskih tablic" (najbolj znane in tudi uporabljene so predikcijske tablice zakoncev Gluck), ki skušajo na podlagi opazovanj nekaterih, zanje ključnih momentov oz. atributov, ki naj bi vodili v kriminogeno vedenje, in na osnovi statistike o izvršenih kaznivih dejanjih delinkventne populacije izdelati verjetnostni model izvršitve kaznivega dejanja za posameznika.
3	Pri čemer pojma "transsubstancializacija " ne razumem v katoliško-teološkem smislu, temveč, glede na izhodiščno idejo in besednjak, skoraj v fizikalnem pomenu, torej: bistveno spremembo snovi (duhovnega univerzu-ma).
PO ZAPORU - KAKO NAPREJ? 67
Marko Zebec-Koren
4	Elektrosoki sploh niso stvar daljnje preteklosti, kot bi lahko sklepali. Kar lepo stevilo elektrosokov je med drugim dobil tudi najbolj znan zapornik v Sloveniji - Metod Trobec. In to se je dogajalo že v permisivnih sedemdesetih letih. Seveda to nikakor ne pomeni spekulacije o možnem vzroku Trobcevega dejanja. Bolj mi gre za to, da pokažem zakoreninjenost nekaterih, vsaj problematicnih tehnik v nasem prostoru. Res je sicer, da, vsaj po moji evidenci, elektrosokov v slovenskih zaporih ne uporabljajo, vendar se se dandanasnji uporabljajo v psihiatricni praksi.
5	Vsekakor ostaja vprasanje, v koliksni meri se doktrina prevaja v operativno delovanje.
neprilagodljivega in da se od tod naprej šele začenja območje svobode. Poskus gnetenja človeka skuša - ravno nasprotno od proklamiranega namena - onemogočati razvoj posameznikovih potencialov, saj ne predvideva odgovorne udeležbe tistega, ki mu je tretma namenjen. Njegov položaj je podoben predmetu fizikalnega ali kakega drugega naravoslovnega eksperimenta. Za vršilca tretmaja in za narovoslovca (čeprav težko prizna) je najugodneje, da se predmet ali "tretiranec" obnašata ali spreminjata v skladu s hipotezami in teorijami, ali drugače povedano, s pričakovanji. Če se ne, nastopijo težave.
2. Četudi je v ozadju rehabilitativnega modela zahteva po (samo)ukinitvi kazenskega prava, se rehabilitativni model ne odreče potrebi po nadzorovalni instituciji, le nekoliko bi jo "posodobil". V končni instanci gre le za zamenjavo enega sistema z drugim, ki pa je precej bolj nepregleden (glede na to, da je zanj konstituitivno policentrično in ne monocentrično odločanje) in nepredvidljiv (zaradi povečanja števila faktorjev oz. izhodišč v procesu odločanja se poveča število kombinacij, ali pa se prav zaradi preobilja faktorjev proizvede arbitrarnost in prosta presoja kot prevladujoča praksa; nekaj podobnega se je zgodilo pri delovanju t. i. "parole board') in v katerem niso znana pravila igre.
Ko govorimo o resocializaciji in tretmaju, ne smemo pozabiti, da je rehabilitativna usmeritev izredno heterogena (kar pa ne pomeni, da ni mogoče pokazati na nekatere skupne in temeljne prvine takšnega pristopa, kot je to med drugim storil Cusson) ne samo po izhodiščih, temveč predvsem po uporabljenih metodah in postopkih. Ta razpon sega vse od splošnomedicinskih do specialnih, npr. psihokirurških, od psihoanalitičnih pristopov do medikamentozne terapije (konzumiranje določenih tipov zdravil naj bi proizvedlo želene spremembe psihološke strukture in dinamike zapornika), od elektrokonvulzivne ("elektrošoki")4 terapije preko spreminjanja vedenja s postopki averzije - vzbujanja gnusa, odpora (behavioristična smer), do psihološkega svetovanja in skupinskega dela po načelih socioterapevtsko organiziranega bivanja v zaporu (ta usmeritev je sicer uradna doktrina obravnave zapornikov)5, kot pravilno ugotavlja Petrovec (Petrovec, 1991: 18).
3. Kritika tretmaja
Že več kot sto let (predvsem v Ameriki, kasneje - po 2. svet. vojni - pa tudi v Evropi) je bil kaznovalni sistem naravnan tako, da je veljalo pričakovati, da je mogoče z individualnim tretmajem oz. obravnavo v zaporu storilca kaznivega dejanja spremeniti v t.i. "law-abiding citizen'. V šestdesetih so se ta prizadevanja še
68 PO ZAPORU - KAKO NAPREJ?
Kako (tudi) misliti resocializacijo?
zaostrila z zahtevo po neoviranem razvoju človekove avtentičnosti in permisivnejšem in strpnejšem odnosu do človeka. Nekateri pisci so celo izenačili kazniva dejanja s političnim uporništvom in jih potemtakem upravičevali; s tem so pravzaprav postavili osnovno zahtevo rehabilitacije na glavo.
Po letu 1970 pa so se ta pričakovanja omajala in vprašljiva je postala tudi rehabilitacija - njen namen in uporabljena sredstva. Nekateri so to imenovali klic k redu in miru (law & order).
3.1. Smeri kritike
F. A. Allen navaja tri glavne smeri oz. področja moderne kritike tretmansko-rehabilitativnega modela prestajanja kazni:
1.	Rehabilitacija zapornikov je pogosto grožnja za temeljne politične in človekove pravice oseb na prestajanju kazni.
2.	V principu rehabilitacija teži k temu, da bi spremenila osebnost in lahko bolj služi partikularnim družbenim ciljem kot pa spreminjanju zapornika, da bi se funkcionalno in dostojanstveno vključil v družbo.
3.	Neobstoj rehabilitativnih tehnik. Ne vemo, kako spreminjati prestopnika, in mnenje, da ima država takšne rehabilitativne kapacitete, je lažno oz. zgrešeno (Allen, 1984).
Allenova izhodiščna točka in obenem glavna ugotovitev, ki jo povzema po Lermanu, je, da v rehabilitativnih režimih dostikrat prihaja do večjega manjka svobode in avtonomije kot pa v običajnih, kaznovalno naravnanih zaporniških režimih (Allen, 1984: 104). In tudi tu je treba, po mojem mnenju, iskati znanstveno zavrnitev tretmansko-rehabilitativnega pristopa, kar je potrebno ločiti od ideološko in politično utemeljenih in generiranih nasprotovanj.
Anttila pa je v začetku sedemdesetih zaznala dve glavni smeri kritike tretmansko-rehabilitativnega modela:
1.	Današnji kritiki tretmanske ideologije6 so predvsem zaskrbljeni zaradi škode tretmaja, ki je vsiljen, na stanje človekovih in državljanskih pravic. Pravi, da lahko s tem, ko določeno sankcijo (obsodbo) razglasimo za "tretma", kaj hitro prezremo tiste legalne zaščite, ki so sicer vezane na kaznovanje. Poleg tega pa ti kritiki tretmaja trdijo, da dodajanje tretmaja kaznovalni instituciji dostikrat pomeni le to, da tretma postane kaznovanje.7
2.	Druga ost kritike tretmaja pa je usmerjena v preverjanje in izpodbijanje učinkovitosti tretmanskih ukrepov. Bolj ko so raziskovalne metode sofisticirane in večja ko je raba kontrolnih skupin, krajši je seznam zares spektakularnih rezultatov. Anttila trdi, da je le za majhen del prestopnikov psihiatrični tretma najugodnejša alternativa. Povprečen prestopnik še zdaleč ni bolna oseba, potrebna psihiatrične nege. Sociološke analize o naravi kriminala in uveljavitvi prava nas vodijo k zaključku, da niti psihiatri niti klinični psihologi ne morejo rešiti problema krimina-
6	Zanimivo je, da Anttila tretmansko usmeritev imenuje ideologija in vztraja pri tej terminologiji.
7	Podobno ugotovitev navaja Boštjan M. Zupančič v svoji magistrski nalogi, ko pravi, da oseba, ki je podvržena tretmaju, le-tega vedno razume kot kaznovanje, pa čeprav je to le občasno javljanje, ko je na pogojnem izpustu (Zupančič, 1973: 23).
PO ZAPORU - KAKO NAPREJ? 69
Marko Zebec-Koren
8 Vendar stopnja povratništva kot znamenje učinkovitosti tretmaja ni tako nesporno in splošno sprejeto merilo. Predvsem zagovorniki humanistične psihologije mu nasprotujejo. Tako Petrovec trdi, da je vezanje učinkov tretmaja na povratnistvo sporno iz vsaj dveh razlogov: prvič, ne moremo meriti korelacije med tretmajem in povratnistvom, ker ne vemo, kaj vse vpliva - in sploh koliko vpliva na povratnišvo. In drugič, učinkovitost je omejena zgolj na tisto oprijemljivo kategorijo, ki se da vnovčiti pri javnem mnenju, in je taka le znak odtujenosti v družbi (Petrovec, 1991: 11). Prvi očitek temelji v nekem razumevanju družboslovja, katerega temelj je t. i. "kvalitativna " analiza, "kvantitativne" metode. Pristopi v raziskovanju pa so zgolj stranska pot, ali se bolje residual, ki ga je treba ignorirati. Takšno prepričanje že a priori zavrača možnost kvantifikacije družbene totalitete ali njenega izseka, s tem pa seveda le spregleda oz. izpusti enega od možnih pogledov. Iz takšnega prepričanja logično sledi ugotovitev o omejitvi učinkovitosti na oprijemljivo kategorijo (drugi očitek). Nekako ni videti, da bi zagovorniki takšne teze hoteli priznati, da se na pojem učinkovitost neločljivo veže pojem oprijemljivost, je takore-koč njen konstitutivni in nezamenljiv del. Učinkovitost je že v osnovi kategorija, ki jo je treba kvantificirati, da si pridobi celoten status.
la. Ukvarjanje zgolj z individualnim prestopnikom, meni Anttila, nas lahko zapelje, da naših potencialov ne uporabimo tudi za raziskovanje temeljnih primanjkljajev in disfunkcionalnosti v družbeni strukturi (Anttila, 1972: 288).
Kjub pronicljivosti razlage I. Anttile pa je potrebno pripomniti, da je nekoliko prekratka in nenatančna. Celoten tretmansko-rehabilitativni kompleks je težko skrčiti zgolj na psihiatrični oz. terapevtski del. Potemtakem bi bilo relativno enostavno dokazati neučinkovitost in zgrešenost takšnega pristopa v prvi fazi, kasneje pa vplivati na spremembo v dojemanju in delovanju vseh vpletenih institucij oz. strani. Vendar je prav zaradi široke palete v dojemanju in uporabi tehnik, metod ter načinov tretmaja le-ta tako subverziven in globoko zasidran, s tem pa tudi trdoživ.
3.2. Dokazi za kritiko
Obstaja pa dejstvo, da zapor danes ne rehabilitira obsojencev in za to obstajajo tudi dokazi.
1. Na prvem mestu so študije o tretmaju. Narejena je bila dolga vrsta empiričnih študij. Pokazale so, da so bili rezultati (ne glede na tip tretmana, pa četudi je bil uporabljen zelo intenziven tretmajski program) približno enaki, v glavnem slabi. Tukaj imam v mislih študije, ki so merile uspešnost tretmaja glede na stopnjo recidivizma (povratništva).8 Celo tretmajski eksperimenti, ki so imeli zelo dobro zgrajene kontrolne skupine, so pokazali neohrabrujoče majhne razlike. Takšen ali drugačen tip tretmana -rezultati so v veliki meri enaki.9 Študij o tem je ogromno. Pojavile so se bolj optimistične študije, vendar so jih druge, ki so bile v večini in bolj utemeljene, uspešno izpodbijale. V nekaterih primerih so morali opustiti raziskovanje sicer razumnih in dobro oblikovanih programov zaradi tega, ker niso zadovoljevali znanstveno metodološkim zahtevam (Wright, 1982: 200). Vendar pa je osnovna tendenca evidentna.
To tendenco najbolje ponazarja sedaj že klasičen Martinsonov tekst iz leta 1974. Martinson je bil član komisije, ustanovljene leta 1966, ki naj bi ugotovita možnost rehabilitacije. Ukvarjala se je z vprašanjem, ali se zapor lahko spremeni iz varstvene institucije v rehabilitativno. Martinson je zajel metodološko sprejemljive študije v angleškem jeziku od l. 1945 do 1967 o tretmaju zapornikov v ZDA in v drugih deželah. Ukvarjal se je s študijami, ki so merile rezultate glede na stopnjo recidivizma. Recidivizem je štel kot merilo uspeha tretmaja (Martinson, 1974).
Kritike, ki so sledile (Palmer, 1975; Robinson, 1976; Halleck in Witte, 1977),10 je zelo uspešno zavrnil Sechrest (Sechrest, 1979). Martinsonovi zaključki so ostali (bolj ali manj) reprezentativni.
Res pa je, da je Martinson sam kasneje dopolnil in spremenil nekatera svoja stališča. Pet let po objavi svojega teksta je objavil
70 PO ZAPORU - KAKO NAPREJ?
Kako (tudi) misliti resocializacijo?
nove ugotovitve (Martinson, 1979). Priznava, da imajo nekateri programi za obravnavo obsojenih upoštevanja vreden učinek na povratništvo (Martinson, 1979: 244), in pravi, da je smiselno izbirati ustrezne programe med več možnostmi.
2.	Imamo obsežno vedenje o organizaciji večine zaporov. Eksperimenti in poskusi tretmaja v veliki meri niso dali željenih učinkov, vendar so, vsaj v veliki večini, razmere v zaporu zelo daleč od česarkoli, kar lahko imenujemo "tretman" v pravem pomenu besede. Zapori so prenapolnjeni (v Sloveniji sicer ni tako; pravzaprav je v Sloveniji proces obraten: namesto povečevanja števila zapornikov se njihovo število zmanjšuje), izčrpavajoči in bolj ali manj nevarna mesta za tiste, ki prebivajo
v njih. Praviloma so to avtoritarni in birokratski stroji. Vsakodnevno življenje v zaporu je daleč od "tretmajske situacije".
Jassica Mitford je tri leta (1970-1973) raziskovala razmere v ameriških zaporih in med drugim ugotovila, da v njih vlada popolna cenzura, saj so zavračali pisma, ki jih je pisala obsojencem; nagrajevali so ovaduštvo oz. ovaduhom izrekali ugodnosti; sankcije za kazniva dejanja znotraj zapora so bile izrečene brez procesa in brez možnosti pritožbe (Mitford, 1974).
Vendar pa bi bilo prehitro in površno ugotoviti oz. zapisati, da je polom tretmajsko-rehabilitativnega pristopa zgolj posledica slabe in nedosledne realizacije. Drugače povedano: trditev, da bi tretma in rehabilitacija zapornikov uspela že, če bi ju le dosledno izvajali, kakor sta bila zamišljena,11 spregleda, da je zapor strukturiran tako, da onemogoča vzporedno realizacijo dveh načel: načelo kaznovanja, na katerega se ponavadi pripne načelo onemogočanja (incapacitation), splošne prevencije in zastraševanja na eni strani ter princip rehabilitacije zapornika na drugi strani. Problem je v tem: če hočemo doseči prvi cilj, se moramo odpovedati drugemu, in obratno12 (pri čemer še vedno ostaja sporno, ali je rehabilitacijo sploh mogoče doseči, kako, s kakšnimi tehnikami in za kakšno ceno).
3.	Narejene so bile mnoge sociološke študije zapora kot organizacije in zaporniške skupnosti.
Da pa bi lahko razumeli rezultate študij o zaporniški organizaciji in zaporniški skupnosti in jim dali pravo težo, se mi zdi smiselno, da si najprej podrobneje ogledamo ugotovitve Dareta Božiča o stigmi, ki jih v veliki meri naslanja na Goffmana,13 predvsem tisti del, ki se nanaša na vzpostavljanje in vplivanje skupnosti zapornikov (Božič, 1991).
Goffman opredeli stigmo kot odnos, ki temelji na globoko diskriminirajoči lastnosti, ki se kot diskreditirajoča vzpostavi s pripadajočim stereotipnim odnosom do nje (po Božič, 1991: 138). Stigma ne nastaja ob vsakem odstopanju od kategorije, pač pa samo, če odstopanje presega tolerančno območje družbenega okolja. Stigmatizacijo lahko opredelimo kot reduci-
Učinkovitosti nekako ni mogoče pripisati kakšnih višjih, celo metafizičnih atributov, ampak je še kako profana in omejena na oprijemljivost; vendar je neresno trditi, da ima to kakršnokoli zvezo z odtujenostjo družbe.
9	Podrobneje glej Robinson in Smith, 1971; Martinson, 1974; Bondenson, 1975; Greenberg, 1977; Cornish in Clarke, 1975; Trasler, 1976; Brody, 1976.
10	Na jalovost takšnih kritik kaže tudi kvalificiranje Martinsona za "obskurnega sociologa, odgovornega za ničvredno šarado." (Robinson, 1976: 483).
11	Podobna zabloda, tudi v znanstvenih krogih, je dolgo veljala za samoupravljanje. Trdilo in dokazovalo se je, da je samoupravljanje kot ideja dobro, le realizacija je nedosledna in od tod da izvirajo vse težave.
12	Temu fenomenu bi lahko, nekoliko neresno, rekli "penološki Heisen-bergov princip nedoločnosti", po analogiji z Heisenber-govim principom nedoločnosti, ki vlada v kvantni mehaniki.
13	Božič prevzame in dodatno interpretira Goffmanovo knjigo Stigma - notes on the management of spoiled Identity.
PO ZAPORU - KAKO NAPREJ? 71
Marko Zebec-Koren
ranje posameznika na posebnost, ki ga dela različnega od pripisane kategorije. Čeprav se stigmi posameznik upira in je ne čuti kot verodostojno informacijo o sebi, se je ne more znebiti ali zavreči, vse dokler tega ne stori okolje, ki to identiteto producira.
Okolje stigmatiku dopoveduje (bolj ali manj sofisticirano), da je zanj bolje, da ne presega horizonta stigmatikove skupine. V takšnih institucijah prihaja do omalovaževanja, intelektualnega degradiranja in siljenja v povprečnost in monotonijo. Božič meni, da ustanove, kot so norišnice, zapori in ustanove za hendikepi-rane, ljudi poneumljajo in trpinčijo, življenje v njih pa je dolgočasno, povprečno, neumno in omejujoče na vseh ravneh osebnosti (Božič, 1991: 141). Kot enega od možnih načinov upravljanja stigme omenja namerno razkritje atributa drugačnosti. Na ta način, z javno izraženo željo po pripadnosti svoji skupini, se skuša upravljati napetost v socialnih stikih. To je lahko militanten akt, ki izključenost iz polja "normalnosti" poudari kot superiorno stanje. Stigmatik si tako ustvari svoj svet med sebi enakimi in se v njem počuti normalnega, obenem pa ga preveliko izpostavljanje skupnim aktivnostim, ki temeljijo na enaki stigmi, dolgočasi. Ko govori o stigmatikovi skupini, Božič poudari, da skupina od stigmatika zahteva, da dojame, kako je le njegova skupina realna, vse druge pa vodijo v samoslepitev. Njegova skupina mu naravno pripada, če se vanjo vključi, je realen in avtentičen, če pa se ne, je neumen.
Stigmatiki dostikrat oblikujejo militantno in šovinistično držo, celo secesionizem. V kontaktih z nestigmatiziranimi hvaljo pripadnike svoje skupine. Prav tako pazljivo spremljajo obnašanje drugih normalnih, da bi v njih odkrili kako sled neodobravanja in jim to potem vrgli v obraz (Božič, 1991: 146).
Stigmatik je tako v posebnem položaju. Družba mu na eni strani govori, da je član širše skupnosti, da je normalno človeško bitje, vendar pa je, na drugi strani, tudi drugačen. In bilo bi neumno zanikati to drugačnost (Božič, 1991: 149). Tako naj bi sam poiskal svojo identitetno politiko in oblikoval stigmatično subkulturo. To je tipičen shizoiden, če ne že kar shizofren odgovor na prav tako shizofreno pozicijo širše družbe. Je le tipična razrešitev in stigmatiku je zelo težko odkriti, kaj šele, da bi ponotranjil dejstvo, da avtentične rešitve ni.
Pomembno se mi zdi, da Božič opozori, da v procesu socializacije sprejemamo v naš zbir obnašanj tudi vlogo kriminalca, socialnega neuspešneža, invalida in zasvojenca ter jo lahko po potrebi odigramo. Trpljenje zaradi stigmatizacije in vsi procesi ter ravnanja, ki izhajajo iz nje, potemtakem niso posledica identitetne zmedenosti, temveč že (pre)dobrega zavedanja (Božič, 1991: 151).
72 PO ZAPORU - KAKO NAPREJ?
Kako (tudi) misliti resocializacijo?
3.3. Prizonizacija
Ena prvih večjih študij zapora je bila narejena v ZDA že pred II. svet. vojno (Clemmer, 1940). Nedvomno je ugotovil, da zapor rehabilitacije ne podpira. Clemmer je z rabo intenzivnih intervjujev, vprašalnikov in opazovanj raziskoval stališča zapornikov do t.i. "law - abiding' družbe. Podatki so potrdili hipotezo, da so zaporniki "prizonizirani", kot je to imenoval on. S "prizonizaci-jo"14 misli na običaje, šege in splošno kulturo kaznovanih, zaprtih. Ta kultura naredi zapornika bolj ali manj imunega na poskuse zapora, da bi ga ponovno prilagodil. Ali drugače povedano, po Clemmerju je zapor "visoka šola kriminala".
Vsak zapornik, po Clemmerjevem mnenju, zapade procesu prizonizacije. Nihče ne more popolnoma pobegniti.15 Njegova hipoteza je bila, da čim krajša je zaporna kazen in čim bolj pozitivni so bili zapornikovi odnosi pred zaporom, čim več pozitivnih odnosov ima zunaj zapora, čim bolj je neodvisen od primarne skupine zunaj, čim bolj je sposoben upreti se kodu zapora, čim večjo fizično distanco ima do "vodij" zapornikov, čim močnejše je njegovo brzdanje aktivnosti, ki jih uvaja zaporniški kod, manjša je tendenca k prizonizaciji. Največja stopnja prizonizacije pa je v nasprotnem primeru. In ne samo to, glavna ugotovitev je, da se nihče ne more popolnoma izogniti temu procesu prizonizacije. Clemmer ni trdil, da visoka stopnja prizonizacije nujno vodi v kasnejše kriminalno početje, vendar je trdil, da prizonizacija zagotovo ne pomaga pri rehabilitaciji.
Clemmerjeva študija je zbudila veliko zanimanje v profesionalnih krogih. Po vojni so sociološke študije o koristnosti zapora pridobile pomembnost in v šestdesetih je bilo opravljenih obilo študij, ki so na različne načine sicer podprle Clemmerjeve začetne ugotovitve.
Ameriški sociolog Stanton Wheeler je sestavil zelo prečiščen vprašalnik oz. študijo, s katero je hotel preveriti Clemmerjeve trditve (Wheeler, 1961). Clemmer se je predvsem osredotočil na prve - začetne faze procesa prizonizacije, torej na sam vstop v zaporniško kulturo. Njegova trditev glede zveze med prizonizacijo in kasnejšo prilagoditvijo je temeljila na podmeni, da se proces prizonizacije, opazovan v zgodnji in srednji fazi, nadaljuje vse do pogojnega odpusta (Wheeler, 1961: 698). Wheeler je to trditev raziskal tako, da je zapornike v nekem velikem ameriškem zaporu razdelil na tri skupine: tiste, ki so bili v zgodnji, srednji in pozni fazi prestajanja kazni. Na podlagi take delitve je lahko sklepal, da prizonizacija, ki jo je meril s serijo odzivov zapornikov na hipotetične konfliktne situacije v zaporu, signifikantno narašča v srednji fazi prestajanja kazni, zmanjšuje pa se s približevanjem izpustitve. Drugače povedano, stopnja prizonizacije ima glede na količino prestane kazni obliko "U". Videti je, kot da se zaporniki 'pripravljajo' na izpustitev tako, da opuščajo
14	Termin "prizonizacija" je zelo težko prevesti v slovenščino. V kriminološko-penoloških krogih v Sloveniji se je ta termin že "prijel" in ne vidim smisla, da bi ga poskušali nasilno sloveniti.
15	Ob tej ugotovitvi se je vredno spomniti na misel, ki jo je nekje lucidno zapisal Michel Foucault, da je družbi oz. družbenosti nemogoče uiti. Četudi narediš samomor, se ji ne izogneš, kajti samomor je družbeno dejanje par excellence. Prav tako zapornik, četudi želi, ne more uiti zaporniški družbi. In karkoli naredi, zaporniške družbe ne zanika ali se ji izogne, ampak jo le potrdi in vzpostavlja.
PO ZAPORU - KAKO NAPREJ? 73
Marko Zebec-Koren
16 Zanimivo je, da je Mathiesen večkrat in precej domišljeno posegal po kvalitativnih raziskovalnih metodah, ki jih sicer v penologiji niso množično uporabljali.
nekatere zaporniške norme in vrednote, značilne za prejšnje faze. Toda krivulja U ni popolna. Proti koncu prestajanja kazni se zaporniki ne preusmerijo popolnoma. In če upoštevamo, da mnogi zaporniki večkrat pristanejo v zaporu, se zdi, da je prizonizacija bolj podobna spirali, s katero posameznik postaja vse bolj in bolj podvržen zaporniški subkulturi.
Ulla Bondeson pa je, tudi v skandinavskih razmerah, na Švedskem, ugotovila procese prizonizacije (Bondeson, ang. iz. 1989). Opravila je intervjuje in pisne ankete v trinajstih različnih institucijah za ženske in moške (šole v popravnih zavodih, mladoletniški zapori, pripori). Po Bondesonovi so bili zaporniki v času prestajanja kazni kriminalizirani, drogirani, nevrotični in na splošno so imeli občutek nemoči. Bondesonova ni ugotovila razlike v kakovosti delovanja med majhnimi, tretmansko usmerjenimi ustanovami in običajnimi, večjimi zapori. Zanimivo je, da je procese prizonizacije ugotovila tudi pri ženskah. Vendar pa ni mogla potrditi Wheelerjeve krivulje U pri procesu konformiranja norm.
Poleg tega sta Ulla Bondeson in Kragh Andersen zbrala podatke o recidivizmu po petih in desetih letih na podlagi Bondesonine prve raziskave v zaporu (Bondeson in Kragh Andersen, 1986). Vsi zločini in vse sankcije so bili natančno registrirani za celo obdobje. Prav tako so bili registrirani vsi vmesni, dodatni podatki. Podatke o recidivizmu sta primerjala s prejšnjimi podatki o odvzemu svobode. Nekatere institucije in enote, v tem primeru ljudi, sta izključila iz analize zaradi nepopolnih podatkov. Na koncu sta analizirala: dva mladoletniška zapora, en ženski zapor, dva moška zapora in pripor. V štirih od šestih institucij, zajetih v analizo, je bil recidivizem posledica prizonizacije.
Mathiesen pa je z opazovanjem z udeležbo16 za Norveško ugotovil, da ni tako močne težnje k prizonizaciji ali včlanjenju v zaporniško kulturo. Zaporniki v njegovi raziskavi so v veliki meri pokazali standardne, konvencionalne norme in vrednote kot pri večini ljudi. Do podobnih ugotovitev je prišla Balvigova skupina (Mathiesen, 1990: 44).
Zdi se, da je ugotavljanje prizonizacije v Clemmerjevem pomenu bolj odvisno od uporabljenih metod kot od česa drugega.
3.4. Zaporniška kultura
V šestdesetih letih so mnoge študije kazale ne le na proces prizonizacije, ampak so, kar je še pomembnejše, poskušale razložiti, zakaj zaporniška kultura stopi v ospredje (Sykes, 1958; Sykes and Messinger, 1960).
Avtorji so ugotovili različne oblike trpljenja (bolečine) v zaporu: trpljenje zaradi prikrajšanosti za dobrine in usluge, za
74 PO ZAPORU - KAKO NAPREJ?
Kako (tudi) misliti resocializacijo?
heteroseksualne odnose, za avtonomijo in prikrajšanost za varnost pred drugimi zaporniki.
Trpljenje (bolečina) zaradi odvzema prostosti Na to danes kriminologi in penologi, zaradi drugačnih preokupacij, radi pozabljajo. Sykes uporablja besedo bolečina, da bi se izognil mnenju, da je bolečina nekaj, kar pripada preteklosti in se tiče le telesa. Osebno gibanje je omejeno. Zaporniki so "odtrgani" od družine, sorodnikov in prijateljev. Posledica tega je izguba emocionalnih odnosov, osamljenost in dolgočasje (Sykes, 1958: 65).
Prikrajšanost za dobrine in usluge Minimalne materialne potrebe so v zaporu zagotovljene, vendar standardi določenega števila kalorij na dan, določenih ur rekreacije, določenih kubičnih metrov bivalnega prostora na zapornika..., zgrešijo svoj namen prav zaradi standardizacije. Morda, vsaj pri nekaterih zapornikih, ni velike razlike v ravni materialnih dobrin in uslug na prostosti in v zaporu, vendar sistematično omejevanje pomeni visoko stopnjo ogroženosti za samodojemanje (Sykes, 1958: 69).
Prikrajšanost za heteroseksualne odnose S prikrajšanjem za heteroseksualne odnose se ruši (ali v primeru "začasne" homoseksualnosti tudi ohranja) status ženske ali moškega. Ločitev od drugega spola, ki s svojo drugačnostjo šele reflektira nikogaršnji lastni spol in nam omogoča samoidentifikacijo, je resna grožnja za zapornikovo ohranitev lastne podobe o sebi (tudi) kot seksualnega bitja (Sykes, 1958: 71-72).
Prikrajšanost za avtonomijo Zapornik je reduciran na telo, ki ga je treba podrobno kontrolirati v njegovem obnašanju. Izguba avtonomije je totalna, še posebej, kadar zaporniško življenje regulira birokratsko osebje s (pre)preciznimi pravili, ki iz zapornika delajo slabotno, nemočno in odvisno osebo (Sykes, 1958: 75).
Prikrajšanost za varnost Zapornik je postavljen v intimen položaj z zaporniki, ki imajo (vsaj nekateri) dolgo zgodovino nasilja, agresivnega obnašanja, ... Takšna situacija je celo za okorelega recidivista strašljiva. Ta strašljivost se kaže tudi in predvsem tako, da mnogi zaporniki vztrajajo na tem, da živijo znotraj zaporniških zidov v izolaciji, brez stikov s sojetniki. Izolacija je zanje torej manjše zlo (Sykes, 1958: 77).
To trpljenje je tako boleče, da ustvarja potrebo po obrambi. Obramba se kaže v vzpostavitvi zaporniške skupnosti z lastnimi partikularnimi normami in vrednotami. Življenje v okviru zaporniške kulture ne more odstraniti trpljenja, vendar pa ga lahko vsaj olajša in ublaži in je kulturna zaščita pred pritiski iz okolja. Zaporniška kultura tako postane bolj razumljiva.
Tudi skandinavske raziskave so podprle rezultate ameriških raziskav. Norveški sociolog Johan Galtung je leta 1958 objavil obsežno študijo o področnem zaporu v Oslu, ki je s 450 zaporniki največji norveški zapor (po Mathiesen, 1990: 43). Svoje
PO ZAPORU - KAKO NAPREJ? 75
Marko Zebec-Koren
17	Prav na tej točki se, sicer nekoliko zamaskirano, pozornemu pogledu pa vendarle dovolj jasno, kaže tista travmatična narava zločina, ki seveda producira neko konstitutivno ambivalent-nost. Na eni strani zločinec kot najhujše družbeno zlo, na drugi strani pa je zločinca kaj lahko spremeniti v junaka. Hibbert pravi, da je zločinec zaznan kot upornik, svobodnjak, takorekoč talisman svobode. Človeški domišljiji je bliže izobčenec, vesel in drzen grešnik, kot pa opornik veljavnega reda in svetnik, kjub temu, da je slednji morda pravi steber svobode za druge in tudi zase (Hibbert, 1965: 288).
18	Na tem mestu se je vredno spomniti na Durkhaimovo tezo o kriminalu kot imanentno družbenem in normalnem fenomenu.
študije je utemeljil s sistematičnim osebnim opazovanjem, prav tako pa tudi z intervjuji z zaporniki in osebjem zapora. Ugotovil je, da je obdobje v zaporu doživeto kot izjemno boleče, skoraj nič manj kot so to pokazale ameriške raziskave (čeprav so na Norveškem obsodbe v povprečju precej blažje kot v Ameriki). Prav tako je zasledil tendence k prizonizaciji.
Strogo vzeto je, s stališča učinkovitosti tretmaja, vsakršno izboljševanje razmer v zaporu in nudenje alternativnih ugodnosti zaporniku vsaj nevtralno, če ne celo kontraproduktivno. Že l. 1972 je Inkeri Anttila zagovarjala tezo, ki jo je poimenovala "tretja alternativa", in katere bistvo je, da je zaporniku potrebno in smiselno, če je že "grešni kozel" sistema, ponuditi večje olajšave, kot jih nudi družba, oz. bolje rečeno sistem povprečnemu državljanu17 (Anttila, 1972: 289-290). I. Anttila trdi, da je treba zapornikom zagotoviti kar največ pomoči, ki jo družba lahko nudi, ne da bi se s tem oslabil družbeni sistem kontrole. Argument - ni dokazano, da ima učinke - je odločilen pri razpravi o uveljavitvi tretmaja. Ko pa govorimo o izbirnih uslugah, ki zaporniku lajšajo pozicijo, pa je takšen argument po mnenju Anttile postranski (Anttila, 1972: 290).
Zdi se, da I. Anttila ne vidi, da s takšno nakazano rešitvijo ne rešuje problema travmatičnosti zločina, ki se ga sicer zaveda, le da zanjo ponuja napačno zdravilo, ali drugače povedano, zdi se, da zdravila sploh ni. Zakaj? Razrešitev ambivalentnosti v dojetju zločina in zločinca, ki jo ta travmatičnost producira, bi pomenila odpravo samega zločina. Zločin je namreč posredovan skozi neko simbolno mrežo in ne obstaja zato, ker bi imel neko notranjo resnico. S tem pa, ko zločin vstopa v polje simbolnega in ga obenem vzpostavja (kajti zločin je kot travmatična točka dojet v vseh družbeno-simbolnih univerzumih), šele strukturira samo družbeno sestavo18 (prav zaradi tega je to travmatičnost nemogoče odpraviti). Navkjub takšnim ukrepom, kot jih predlaga I. Anttila, se ambivalentnost dojetja zločina ohranja in celo okrepi. V očeh državljanov postane zločin (tudi) profitabilno podjetje, možnost zagotovitve presežnih ugodnosti. Na tem mestu ni toliko pomembno, kaj to pomeni za splošno prevencijo ali procese družbene anomije, ampak ali se rezultati takšnih ukrepov skladajo s temeljno tendenco I. Anttile. I. Anttila spregleda, da s tem, ko zapornikom dajemo na izbiro ugodnosti in usluge, ne naredimo strukturalne, temveč le kvantitativno spremembo. Temeljna razmerja zapora in zapornika se še vedno ohranjajo, lajšanje zapornikovega položaja je le iluzija zagovornikov takšnih ukrepov.
3.5. Struktura moči v zaporih
Mathiesen je leta 1965 objavil študijo o norveških institucijah za preventivni pripor. Študija je temeljila na dveletnem
76 PO ZAPORU - KAKO NAPREJ?
Kako (tudi) misliti resocializacijo?
opazovanju z udeležbo in na intervjujih, kakor tudi na vprašalnikih za zapornike in za tiste v preventivnih priporih (Mathiesen, 1965). Osredotočil se je na razmerje moči v totalni instituciji. V preventivnih priporih je element oz. teža psihiatrične in psihološke ekspertize večja kot drugje. Morda se na prvi pogled zdi, da je trpljenje v takšnih institucijah za zapornika manjše. Vendar so bila dejstva prav nasprotna: za zapornike je bilo obdobje v preventivnem priporu izkušeno kot posebno boleče. Počutili so se stigmatizirane kot posebni, deviantni izobčenci. Za lasten opis so pogosto uporabljali besede "družbene smeti" (the garbage of society). Psihiatre in drugo tretmajsko osebje so dojemali kot izbirčno, nevarno, skoraj vsemogočno moč. Moč psihiatrov je, v povezavi z vlogo medicincev kot psihiatričnih ekspertov, na sodnem procesu: mnogo zapornikov ima t.i. varnostno obsodbo, ki zahteva psihiatrično preiskavo in izvide, in vsi ti zaporniki dojemajo psihiatre kot "prave" sodnike. Moč psihiatrov pa se prav tako kaže v pomembnosti njihovih poročil in priporočil za ali proti izpustitvi na prostost. S tem psihiatri kontrolirajo ugodnost, ki je za zapornika vitalna. Rezultati, dobljeni s komparativnim vprašalnikom v Mathiesenovi raziskavi, so pokazali, da zaporniki v tretmansko orientiranih institucijah občutijo tretmansko osebje kot "totalno moč", celo bolj kot v navadnih zaporih19 (Mathiesen, 1965: 109).
Vendar je Mathiesen odkril neko še bolj problematično reakcijo na prestani čas v zaporu: mnogi zaporniki so poudarili, da jim je moč psihiatrov onemogočila vstop v polje terapevtskega odnosa. Proti tej posebni stigmi, kakor tudi proti temu, kar so izkusili kot vsemogočno moč psihiatrov, so se mnogi skušali braniti tako, da so proti instituciji usmerili konstantno in obilno kritiko. Poudarjali so, da je institucija in ves zaporniški sistem nepravičen, neučinkovit. Prav tako so poudarjali, da pri njih rehabilitacija ni bila izvedena, zato zapor kritizirajo in se mu upirajo z njegovim lastnim izrazoslovjem; torej z nevzdrževanjem in nedoseganjem norm in vrednot, ki so pravzaprav tudi norme in vrednote zapora. Drugače povedano, med osebjem in zaporniki je globok konflikt, čeprav nima, kot je ugotovil Mathiesen, narave kulturnega razkola (Mathiesen, 1990: 44).
19	Na problem strukture moči tretmajskega osebja, ki ima velikanske posledice za kreditibilnost tretmajsko-rehabilita-tivnega pristopa, sem opozoril v svojem tekstu: Kje zgreši resocializacija?, kjer sem pokazal, da akterji tretmaja ravnajo natančno po matrici materinskega tipa avtoritete, in kako le-to producira neko temeljno inkompatibilnost med cilji in metodami doseganja rehabilitacije.
20	Prav presenetljivo, vendar ne nepredvidljivo je, kaj vse so pripravljeni storiti nekateri zaporniki, da bi se dokopali do predčasnega izpusta.
3.6. "Tretmanska igra"
Že v začetku sedemdesetih let so raziskovalci zaznali pojav, ki je bil poimenovan "tretmanska igra". Najudobnejša pot do predčasnega, pogojnega odpusta je zapornikovo vključevanje v tretmajske programe (od skupinske psihoterapije, delovne terapije pa vse do elektrošokov in psihokirurgije20). S tem si pridobi naklonjenost odločujoče instance (v Ameriki zloglasni parole board, v Evropi pa bolj ali manj mešane skupine vpletenih
PO ZAPORU - KAKO NAPREJ? 77
Marko Zebec-Koren
21 Tudi razni volonterji, ki niso uslužbenci zapora, vendar so pritegnjeni v proces tretmaja v zaporu in izven njega.
institucij). Tako je tretma pridobil neko drugo, farsično kakovost. Zaporniki pragmatično hlinijo spreminjanje, izboljšanje, terapevti in drugo strokovno osebje v zaporu21 pa tiščijo glavo v pesek in ne želijo videti, kaj se zares dogaja (Prettyman, 1972).
V tem kontekstu se mi zdi zanimiv pojav, ki sem ga kot svetovalec opazil, vendar je ostal zgolj na ravni zaznave ali največ občasnega opazovanja in ne zdrži znanstvene rigoroznosti. Vztrajno siljenje zapornika k raznim oblikam terapije ima v končni fazi posledico, da večina zapornikov postane nekako "odvisna" od terapevtskih tehnik. Lahko bi rekli, da postanejo "terapijoholiki". Verjetno gre v takšnih primerih za pomanjkanje ali pa uničenje jaza, ki bi verjel v lastne sposobnosti. V deprivacijskih zaporskih razmerah pa se kot ena od možnih oblik podpore (ki obenem producira odvisnost in obvladljivost) kaže terapevtska praksa. Prvotni cilji terapije so tu čisto postranskega pomena. Morda pa je ta pojav povezan z rutinizacijskimi mehanizmi oz. kopičenjem in povečano potrebo po količini rutiniziranih opravil.
Poleg tega pojava pa je smiselno, da si podrobneje ogledamo zahtevo permisivnega pristopa po podiranju hierarhičnih odnosov. Takoj postane jasno, da za to zahtevo tiči zmeda v pristopu. Hierarhični odnosi se podrejo le navidezno. Tisti, ki so v okviru avtoritarnega pristopa dominantni (najsi gre za eksperta v zaporu, učitelja ali starša), ostanejo še vedno dominantni in hierarhično nadrejeni vsaj v položaju, ko morajo ali zagotoviti omejitev svobode v zaporu, posredovati znanje ali obvarovati otroka pred nevarnostjo. Obenem pa želijo biti zaporniku ali pa otroku partnerji, prijatelji in enakovredni sogovorniki za zapornika (ali otroka). Takšno stanje je nek neznosen položaj, v katerega je ujet, neka mreža negotovosti, ki ga sili v racionalizacijo notranjega življenja. Sama ta racionalizacija pa ne pripelje do razrešitve, ampak še stopnjuje napetost, napetost, ki hkrati onemogoča neko distanco, pogled s strani. Zaradi pomanjkanja jasno določenih norm in pravil zapornik ne more razviti notranjega vodila, ponotra-njenih moralnih norm, ki bi mu šele omogočile vstop v polje svobodnih odločitev in s tem seveda v polje odgovornosti. In če pri takšnem osebku pride do podrejanja, ni to plod občutka notranje moralne dolžnosti, ampak le podrejanje zaradi strahu pred avtoriteto. Kaznovanje poistoveti z nekim svojevoljnim, uničujočim nasiljem, kot je ugotovil Lasch (Lasch, 1986: 205). Tako strukturira-na osebnost se zagotovo ne more spopasti z avtoriteto. Lahko se ji upira, ne more pa se enakovredno kosati z njo. V najboljšem primeru (ki pa je še vedno zavožen) imamo opravka z nekom, ki mu permisivni pristop da neko "samovšečnost": samovšečnost (nezmožno avtorefleksije), ki se kaže v potrebi po samouresničevanju, vendar samouresničevanju, ki ni nič drugega kot nenehno potrjevanje lastne pomembnosti. Tako strukturiran osebek ne zaupa samemu sebi in vedno znova išče pomoč in razrešitev v terapiji.
78 PO ZAPORU - KAKO NAPREJ?
Kako (tudi) misliti resocializacijo?
Razpravo o kritiki tretmaja lahko sklenemo s Cussonovo ugotovitvijo, da, strogo vzeto, iz spoznanj evaluativnih raziskav ni mogoče sklepati o nemožnosti obravnavanja delinkventov. Ni pa tudi nobenega dokaza, da bi terapevtski ukrepi učinkoviteje kot kakšni drugi vplivali na povratništvo. Povsem mogoče je, po Cussonu, da bo v prihodnosti odkrita učinkovita metoda, ali pa že obstaja, pa še ni raziskovalno ovrednotena (Cusson, 1983). Ali drugače povedano, pri empiričnih raziskavah o tretmaju ne gre za to, da bi empirično dokazali, da "nothing works', ampak da ni prepričljivega dokaza, da "something works'.22 Kritika tretmaja, oprta na rezultate empiričnih in teoretskih raziskav, je torej, matematično rečeno, potrebna, vendar ne zadostuje za dokaz o zgrešenosti tretmajsko-rehabilitativnega pristopa.
4. Neoklasicizem
Že v začetku sedemdesetih let lahko opazimo občutno zmanjšanje navdušenja za tretmajsko-rehabilitativni model prestajanja kazni, s tem pa tudi zavzemanje in podpiranje takih opredelitev in terminov, kot so: resocializacija prestopnikov, postpenalna obravnava zapornikov, terapevtski milje, zavestno strukturirano okolje, kriminološka ekspertiza, liberalni režimi,... Ta proces so različno poimenovali. Nekateri so temu rekli "kriza" ali "neuspeh", drugi pa "zlom" in "degradacija".
Pravzaprav lahko vse obdobje, od začetka lomljenja rehabilita-tivnega ideala do danes, razdelimo na dve področji oz. smeri delovanja:
1.	Na kritiko rehabilitacije, ki zajema tako sociološke, kriminološke, psihološke kot tudi čisto pravne in filozofske prvine rehabilitacije. Raziskovalci so z rabo različnih metod in iz različnih teoretskih, pogosto filozofskih izhodišč poskušali argumentirati tezo o neuspešnosti in zgrešenosti rehabilitacije.
2.	Na iskanje izhoda iz slepe ulice, v katero je zašla takšna usmeritev. Lahko rečemo, da je prav na pogorišču rehabilitativnega ideala vzniknila nova23 usmeritev, ki se jo je oprijelo ime "neokla-sicizem", nekateri pa jo imenujejo tudi "pravičnostni model".
Neoklasicizem je v sedemdesetih in osemdesetih letih poskušal odgovoriti na krizo rehabilitacije in tretmaja s preusmeritvijo in preizpraševanjem o temeljih in izvorih kazni, kaznovanja, človekovih pravicah in njih kršenju. Po obdobju neomejene vere v rehabilitacijo, tretma in resocializacijo je neoklasicizem prišel kot streznitev in mnogo bolj poglobljeno razmišljanje in delovanje. Z natančno regulacijo pravil igre ponovno vzpostavi zapornika kot subjekta (prevzem polne odgovornosti)24. V neoklasicizmu se kaznovanju ne dodajajo take funkcije, kot so rehabilitacija in podobno, ampak kazen figurira kot gola kazen in šele tako
22	Tu, na tem mestu sem pustil ob strani vprašanje o filozofskem temelju tretmaja in rehabilitacije in se omejil na komentiranje samih empiričnih raziskav v tem polju.
23	Nekateri se ne strinjajo (npr. T. Wigend), da gre za novo usmeritev v kriminologiji in kriminalni politiki, ampak za precej zmeden konglomerat različnih pristopov, ki jim je skupno le to, da zanikajo resocializacijo (Weigend: 1983).
24	Selihova opozarja, da ne gre za večjo oz. polno kazensko odgovornost, temveč za obče človeško odgovornost storilca kaznivega dejanja (Selih, 1987: 155). Vendar pa je opozorilo Selihove problematično vsaj zaradi tega, ker predpostavlja na eni strani (zapornikovi) obče človeško odgovornost, za drugo stran (institucija plus osebje) pa ne pove ničesar o tipu odgovornosti. V ozadju takšne logike je tiha domneva, da gre za recipročnost v tipih odgovornosti in je potemtakem zagotovilo spoštovanja in uveljavljanja temeljnih pravic storilcev kaznivega dejanja zgolj obča človeška odgovornost, za katero ne stoji normativni in formalizirani mehanizem izvrševanja in nadzorstva in je prepuščena dobri volji posameznega zaposlenega v instituciji. To bolj spominja na razsvetljeni absolutizem, kot pa na produkt procesa modernizacije družbe. Kadar gre za človeške in občanske pravice in njih zagotovilo, spoštovanje ter
PO ZAPORU - KAKO NAPREJ? 79
Marko Zebec-Koren
nadzorovanje, je brezplodno staviti zgolj na občečloveške in humanistično odgovornost, tem-vec je potrebno vgraditi mehanizme, ki so cim bolj rigorozni, formalizirani in podprti tudi s sankcijami za vse kršitve.
25	Zanimivo je, da je del neoklasicizma, ki zastopa idejo o splosni prevenciji zapora in kaznovanja, to idejo pravzprav prevzel od utilitaristicne teorije, s katero se sicer razhaja in se opira na klasicisticne zglede.
26	Tako (posredno) kažejo (tudi) evidence o uspesnosti zastrasevanja.
pridobi neko simbolno razsežnost. Le-ta proizvede razsežje svobode, ki je rehabilitacijskemu idealu tuje. Zato so neupravičene kritike, da je neoklasicizem sicer pravičen in korekten, vendar hladen in tuj (Petrovec, 1991; 113). Drugi očitek neoklasicizmu je, da je usmerjen na "law abiding' državljane, ob strani pa pušča storilce kaznivih dejanj (Vodopivec, 1990: 347). Res je, da neoklasicistični pristop zaporniku navidez ne olajša položaja, vendar pa ga pojmuje kot svobodno in odgovorno človeško bitje, ki ni do konca prilagodljivo^plastično (designable). S tem mu, na neki način, daje priznanje in mu dopušča vztrajanje na lastni (pa čeprav še tako nerazumljivi in zgrešeni) poti. Ne deluje s stališča utilitarnosti in kalkulabilnosti, zaporniku ne ponuja kupčije, ne dopušča mu tehtanja, kaj se bolj izplača, ker je to izven obzorja njegovega neoklasicističnega pristopa. Vse, kar presega prestajanje kazni, pa je odprto in nedeterminirano.
V neoklasicističnem pristopu (pravzaprav le v tisti smeri, ki stavi na splošno prevencijo in zastraševanje) je najbolj problematično zavzemanje in dokazovanje, da je funkcija zapora zastraševalna in generalno preventivna.25 Potemtakem bi stopnja kriminalitete ob nespremenjeni kaznovalni politiki ostajala prav tako nespremenjena ali bi se celo zniževala. V primeru, da empirija kaže naraščanje kriminalitete, je potrebno zaostriti kaznovalno politiko. S tem bi stopnjo kriminalitete, ob upoštevanju teze o splošni prevenciji, zajezili, če že ne zmanjšali. V zgodovini je nič koliko primerov, ko takšni ukrepi niso prinesli nikakršnih rezultatov, prav tako pa ni dokazov, da bi zapor kdaj opravljal vloge splošne prevencije. Šuligoj navaja, da je teoretično izhodišče zagovornikov splošne prevencije zgrajeno na dveh podmenah:
1.	ljudje delujejo razumsko - izmed možnosti, ki so jim na voljo, izberejo vedno tisto, ki jim prinaša največ koristi (Beccaria in Bentham sta pod pojmom koristi razumela vse od materialnih pa do nematerialnih, kot so zadovoljstvo itd);
2.	ljudje zaznavajo izgube in prednosti svojih bodočih dejanj.
Raziskave o učinkih splošne prevencije so potrdile, da ima zastraševanje s kaznijo razmeroma malo učinka na t.i. izrazna kazniva dejanja (expressive crimes), kot so na primer umori, seksualni delikti, narkomanija in politična dejanja. Delni učinek pa ima na dejanja storjena iz koristoljubja (instrumental crime), spet manj pa na povratnike (Šuligoj, 1981). Dvomljivo je predvidevati, da poteka proces normativne integracije (interiorizacije družbenih norm s sankcijo - katalizatorjem integracije v družbeno življenje) zgolj po načelu utilitarnosti, torej po logiki maksimalne koristi pri minimalnih stroških. Upravičeno je pričakovati nekatera druga načela in procese, ki so onkraj ozkih meja utilitarnosti in za katere kaže,26 da so v večini. Po drugi strani pa so pomemben delež kaznivih dejanj dejanja, ki so bila narejena impulzivno in v afektu. Za razlago in preprečevanje le-teh pa načelo splošne prevencije ni učinkovito.
80 PO ZAPORU - KAKO NAPREJ?
Kako (tudi) misliti resocializacijo?
5. Sklepne misli
Ob koncu razprave o upravičenosti resocializacije se postavlja vprašanje:
Če je resocializacija res neuspešna, ali obstaja kako nadomestilo zanjo? Ali je nadomestilo sploh potrebno?
Približen odgovor bi lahko iskali v dosledni uveljavitvi kazenskega prava in kazenske politike kot spora med enakovrednima strankama, s čimer bi storilcu priznali razumnost in neko racionalnost, kar bi v končni posledici prineslo za rezultat pospeševanje procesa normativne integracije. Vztrajanje pri ponovni vzpostavitvi kategorične norme, predvsem z udejanjenjem sankcije, torej kazni, ima lahko za učinek to, za kar si prizadeva rehabilitacijski model, saj priznava posameznikovo svobodo in obenem odgovornost.
Ostajajo pa odprte vse poti. Nikakor si ne lastim pravice, da je moje videnje pravilno in edino. Dopuščam, da bo v kriminologiji in penologiji prišlo do vzporednega razvoja različnih pristopov ali pa se bo razvil kakšen povsem nov.
Marko Zebec-Koren, dipl. sociolog-analitik, analitik pri Vladi republike Slovenije, več let delal kot svetovalec - volunter v postpenalni obravnavi zapornikov; iz teme resocializacije v zaporih tudi diplomiral l. 1992 na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani.
LITERATURA
ALLEN, F. A.: "The Modern American Critique of Rehabilitative Ideal".
UNAFEI, /1984/26, str. 101-107. ANTILLA, I.: "Punishment versus Treatment - Is there a Third Alternative".
Abstracts on criminology and penology, 12/1972/3, str. 287-290. BONDESON, U. in ANDERSEN, K. P.: Application of a Survival model to
recidivism data. XIth World Congress of Sociology, New Delhi 1986. BONDESON, U.: Prisoner in Prison Societies. Oxford, Transaction Publishers 1989.
BONDESON, U.: Evaluation of correctional treatment: a survey and critical interpretation of correctional treatment studies in Scandinavia. Lund 1975, Lunds Universitet. BOZIC, D.: "E. Goffman: Stigma-zapiski o upravljanju poškodovane identitete (prikaz)". Časopis za kritiko znanosti, 19/1991/138-139, str. 137154.
BRODY, S.: The Effectiveness of Sentencing: A Review of the Literature. London, Her Majesty's Stationary Office 1976. CLEMMER, D.: The Prison Community. New York, Holt, Rinehart and Winston 1940.
CORNISH, D. R. in CLARKE, R. V. G.: Residential Treatment and its
Effects on Delinquency. London, Her Majesty's Stationary Office 1975.
CUSSON, M.: Le controle social du crime. Paris, Presses Universitaires de France 1983.
PO ZAPORU - KAKO NAPREJ? 81
Marko Zebec-Koren
GREENBERG, D. F. (ur.): Corrections and punishment. Beverly Hills and London, Sage Publications 1977.
HALLECK, S. L. in WIT TE, A. D.: "Is Rehabilitation Dead?". Crime and Delinquency, 23/1977/4, str. 372-382.
HIBBERT, C.: Zgodovina zločina in kazni. Ljubljana, Cankarjeva založba
„ 1965.
JUZNIC, S.: Politična kultura. Maribor, Založba obzorja 1989.
KANDUC, Z.: Kaznovanje po zlomu rehabilitativnega modela. RKiK, 39/ 1988/4, str. 301-311.
LASCH, C.: Narcisistička kultura. Zagreb, Naprijed 1986.
MARTINSON, R.: "New Findings". Hofstra Law Review, 7/1979/2, str. 243258.
MARTINSON, R.: "What works? Questions and answers about prison reform". The Public Interest, /1974/spring, str. 22-54.
MATHIESEN, T.: The Defences of the Weak. A Sociological study of a Norwegian Correctional Institution, London, Tavistock 1965.
MATHIESEN, T.: Prison on Trial. London-Newbury Park-New Delhi, Sage Publications 1990.
MITFORD, J.: The American Prison Business. London, George Allen and Unwin Ltd. 1974.
MLINARIC, F.: Socioterapevtska orientacija - perspektive bodočega
razvoja slovenskih KPZ in DP. Ljubljana, delovno gradivo RSPU -SIKS 1984.
PALMER, T.: Martinson revisited. Crime and Delinquency, 12/1975/2, str. 133-152.
PETROVEC, D.: Meje in mo'osti tretmajskega modela (magistrska naloga), Ljubljana, Univerza v Ljubljani-Pravna fakulteta 1991.
PREETYMAN, E.: "The Indeterminate Sentence and the Right to Treatment". American Criminal Review, 11/1972/7, str. 25-29.
ROBINSON, J. in SMITH, G.: "The effectiveness of correctional program". Crime and Delinquency, 17/1971/17, str. 67-80.
ROBINSON, J.: "The Effectiveness of Correctional Treatment; A Survey of
Treatment Evaluation Studies (Lipton, Martinson, Wilks)". Crime and Delinquency, 22/1976/4, str. 483-486.
SECHREST, L. (ur.): The rehabilitation of Criminal Ofenders. Washington DC, National Academy of Science 1979.
SYKES, G. M.: The society of Captives. A study of a Maximum Security Prison. Princeton, Princeton University Press 1958.
SYKES, G. M. in MESSINGER, S. L.: The inmate social system v Theoretical Studies in Social Organization of the prison. New York, Social Research Council 1960, str. 5-19.
SELIH, A.: "Sodobne oblike nadomestil kazni zapora". V: Zbornik znanstvenih razprav - XLVII. letnik. Ljubljana. Univerza v Ljubljani -Pravna fakulteta 1987, str. 151 - 166.
SULIGOJ, E.: "Zastraševalni učinek kazenskih sankcij". Revija za kriminal-istiko in kriminologijo, 32/1981/4, str. 267-276.
TRASLER, G.: "Reflection upon the use of custody". Howard Journal 1976, str. 6-15.
WEIGEND, T.: "'Neoklasicizem' - Transatlantski nesporazum". Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 34/1983/2, str. 155-161.
WHEELER, S.: Socialization in correctional communities. American Sociological Review, /1961/26, str. 697-712.
WRIGHT, M.: Making Good Prisons, Punishment and Beyond. London, Burnett Books 1982.
ZUPANČIČ, B. M.: Kazensko procesno pravo. Ljubljana, Časopisni zavod Uradni list SRS 1988.
ZUPANČIČ, B. M.: Criminal Law and its Influence upon Normative Integration. Harvard, Harvard University Law School 1973.
82 PO ZAPORU - KAKO NAPREJ?