P*oitnlne ptaćana v gotovini, štev. 7. V Ljubljani dne 1. aprila 1939, Cena posamezni številki Din 3'— Leto XXI. “NAŠ GLAS" izide vsakega prvega, In petnajstega v mesecu. Naročnina za celo leto din 40'—, za pol leta din 20'—, za četrt leta din 10*—. — Za inozem-ttvo je dodati poštnino. Bs Oglasi po ceniku. = NAS GLAS Uredništvo t Ljubljana, Frančiškanska ulica 6/1. Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. — Upravništvo: Ljubljana, Frančiškanska ulica ŠL 6. Račun poštne hranilnice v Ljubljani štev. 11.467. List za državne nameščence in upokojence Dr. Fr. O.: Ob Vstajenju Zvišanje pokojninskih prejemkov Upali smo in pričakovali, obljubljali so nam — a kaj je prišlo? Muhasti april. In vendar je revščina javnih nameščencev in zlasti upokojencev zaradi rastoče draginje čedalje hujša, zadolženost posebno nižjih uslužbencev strahotno narašča, trgovci in obrtniki tožijo, da državni nameščenci prodano blago plačujejo neredno in z velikimi zamudami; in vendar je gospodarsko resnica, da je blaginja prebivalstva tem večja, čim več cirkulacij napravi ista vsota denarja v istem času; in vendar se presoja avtoriteta države po ugledu, ki ga uživajo drž. uslužbenci v javnosti. Ta ugled pa je silno padel spričo dejstva, da se bori uradništvo iz dneva v dan za goli obstanek, da že davno ne živi več svojemu položaju in stanu primerno. Veliko je bilo napovedovanj in obetanj o izboljšanju našega položaja, ko se popravijo državne finance. Izboljšanje teh je prišlo, na izboljšanje gmotnega položaja so pa pozabili. Z novim državnim proračunom za leto 1939./1940. smo dosegli — razen vrnitve neokrnjenih nagrad določenim uslužbencem — menda samo to, da se je odpravilo čakanje 12 mesecev na višje prejemke ob napredovanju. V ostalem — velika praznota. Odpravljen ni bil 1% izredni prispevek k uslužbenskemu davku, odpravljen ni bil kuluk. Banski svet je izrekel, da prestani kuluk glede banovinskih in dovoznih cest, gradbeno ministrstvo odobruje leto za letom isto. kuluk pa — še vedno pobirajo! Pravijo, da morajo javni uslužbenci in upoko- | jenci plačevati v smislu § 38. zakona o samoupr. cestah v zvezi s § 21. novele k temu zakonu odkupnino za cestno delo, četudi se ljudsko delo ne izvaja. Čaka nas tudi nova davščina za narodno - obrambni sklad. Torej s pirhi ni nič. Nasprotno, mi jih moramo dajati drugim, saj nam bodo znatni zneski za kuluk odtrgani od prejemkov prav za april. # # * Po tratah se modri žefran, beli zvončki pozvanjajo; iz logov zveni ptičji spev. Pomlad je, pomlad z božajočimi vetrovi in toplim soncem. Zima je premagana, prebuja se novo življenje, novo upanje klije, novo hrepenenje. Velikonočne procesije gredo ob potrkavanju zvonov po razsvetljenih ulicah. Dan vstajenja božjega je, čas pomlajenja narave. Toda ob tej slovesnosti ni vsem gorko v duši, in zadovoljnemu blesku oči druguje solza, ki orosi zaskrbljeno lice. Vsi, vsi pa smo ljudje, ki ne nehamo upati na — boljše. Vsakdo hrepeni po odrešitvi in olajšanju, mi drž. uslužbenci pa stremimo za izboljšanjem gmotnega položaja, za uveljavljenjem enakopravnosti, za polnim upoštevanjem našega stanu v narodu. Saj smo prav drž. uslužbenci poklicani, da izpolnimo velike naloge pri bodoči notranji preureditvi države, ki je pred durmi. Naj pride ob Vstajenju tudi vstajenje in rešitev iz zablod in napak minulega našega javnega življenja, da bo dobro vsem narodom in prebivalcem širne države! Za našo družino Ljubljanska sekcija Jugoslovanske ženske zveze je za zvečer dne 11. marca sklicala v dvorano Delavske zbornice v Ljubljani javen shod pod geslom »Za našo družino«. Kot edini predmet obravnavanja je bilo določeno vprašanje eksistenčnega minima za družine državnih in samoupravnih nameščencev. Zborovanje je bilo prav dobro obiskano, vendar so se odzvale vabilu na udeležbo predvsem ženske, medtem ko je bilo moških manj. Razlog temu je predvsem okolnost, da večina državnega in drugega javnega uslužbenstva sploh ni bila obveščena o zborovanju, v dnevnem časopisju so pa vabila izšla šele zadnji dan. Sicer ni dvoma, da bi bila tudi prostorna dvorana Delavske zbornice premajhna za vse zborovalce. Za sklicatelje je govorila predsednica slovenske sekcije Jugoslov. ženske zveze, ga. Mira Engelmanova. Poročala je o stanju naših družin, ki vzbuja venomer bolj upravičene skrbi. Zaradi kruhoborskega značaja vsega našega materialističnega časa je oblikovanje mladine v družinah močno otežkočeno. Zaradi slabih gmotnih razmer stalno pada število rojstev, narašča pa hkrati umrljivost otrok. Stalno pomanjkanje, v katerem životarijo družine drž. uslužbencev in upokojencev, povzx*oča med vsem našim stanom upravičeno nezadovoljstvo in splošno nebrižnost. Da se v takih razmerah neovirano širijo bolezni, je več kot razumljivo. V družinah nižjih uslužbencev, zlasti med železničarji in poštarji, je najti brez števila naravnost strašnih primerov revščine in obupnega pomanjkanja. Pri vsem tem so pa javni uslužbenci fo veliki večini še hudo preobremenje- ni z delom, ki ga zaradi nezadostne prehrane in slabe obleke ter pomanjkljive obutve še teže opravljajo. Odtegljaji od prejemkov omoženih uslužbenk in prenizke doklade za otroke so postale resna nevarnost za pravilno vzgojo otrok. Zadnji čas je, da se javnost zave dolžnosti, ki jih ima država in ves narod do družine. Samo iz zadovoljnih, gmotno preskrbljenih in nravno zdravih družin bo prišla rešitev in preporod današnje družbe. Nato je takoj podal v imenu 43 stanovskih društev javnih uslužbencev izjavo odposlanec Združenja jugoslov. narodnih železničarjev in brodarjev. Izjavil je, da se strinjajo vse stanovske organizacije drž. uslužbencev s pravkar navedenimi ugotovitvami. Nato so zborovalci sprejeli naslednjo resolucijo, katero so podpisali tudi zastopniki 43 stanovskih in strokovnih organizacij slovenskih državnih in samoupravnih uslužbencev in upokojencev. Glasi se: »Jugoslovanska ženska zveza v Ljubljani, sekcija za dravsko banovino z včlanjenimi društvi je na javnem zborovanju dne 11. marca 1939. po proučitvi položaja družine sprejela naslednjo resolucijo: Zahtevamo: 1. da se prejemki državnim in javnim nameščencem, upokojencem in delavcem zvišajo za toliko, da bodo dosegli dostojen življenjski minimum in da si bodo mogli mladi nameščenci ustvariti družino; 2. da se vrnejo rodbinske doklade za ženo in povišajo doklade za otroke; 3. da se vrnejo draginjske doklade vsem javnim nameščencem, tudi poročenim ženam.« Že zadnjič smo poročali o beograjskem sestanku odposlancev upokojen-ških društev iz dravske, savske, dunavske, primorske, drinske, vrbaske, zetske in vardarske banovine, ki je trajal od 24. do 27. februarja. Ob tej priliki je to skupno zastopstvo drž. upokojencev iz vse države izročilo na pristojnih mestih v Beogradu tole resolucijo: 1. Upokojenci ugotavljajo z obžalovanjem, da so bili pri povišanju uradniških prejemkov leta 1937. izvzeti, dasi so gg. ministri skupni delegaciji vseh upokojenških društev v državi začetek meseca julija 1938. obetali, da bodo z ozirom na naše mizerno gmotno stanje in na obstoječo draginjo povečali tudi naše prejemke. Boli nas to zapostavljanje, ker se nam ne priznava naše dolgoletno delo, v katero smo vložili vso svojo energijo, vso svojo duševno in fizično silo, celo svoje življenje za splošni blagor kralja, domovine in naroda. Aktivni drž. uslužbenci morejo in morajo za sebe izvajati moralni nauk, kaj čaka tudi nje, kadar pridejo v naše stanje, v stanje današnjih upokojencev in upokojenk, da bodo tudi oni nekega dne doživeli tako postopanje ž njimi, kakor se postopa danes z nami. 2. Upokojenci ne smatrajo za osnovano in dokazano tisto stisko, ki je tere se ne m mogli povišati prejemki tudi upokojencem, ker ministrstvo fi- ?o?oC Sfmo v svt>jem dne 11. oktobra jv38. objavljenem komunikeju trdi, da je za prvih osem mesecev 1938., torej samo do konca avgusta prišlo v drž blagajne za 596 milijonov več kakor je bilo to predvideno s proračunom. Pa tudi kasnejša poročila fin. ministra po-rjujejo mnogo večje dohodke nego so se pričakovali po proračunu. Za izplačilo poviška pokojninskih prejemkov bi o orej kritja, zlasti pa z ozirom na to, ker se rodbinske pokojnine izpla- sTeSrij;apri,a iM8- ^ e-**™- • 3’ P° današnji draginji vsi nepo- il KPv aCeni “ V Svojih Pričakovanjih bridko razočarani, se obračajo pokojenci z velikim zaupanjem na Nj. ml' kne!a Pavla> kraljevskega namestnika, potem na gg. predsednika mini-strskega sveta, predsednika narodne skupščine predsednika senata, pred-sedmka finančnega oddelka narodne skupščine m prosijo, da se nujno izda posebna uredba, s katero bi se povišali udi prejemki vseh upokojencev do iste visine, kakor so jih prejemali do septembra meseca 1935., ko so se jim s H dU JZdan° Uredb° občutljivo znižale doklade m je ta uredba zlasti zadela oženjene, ker jim je vzela tudi doklado za ženo. Izredni prispevek Vsem državnim uslužbencem bo znano, da je bil s finančnim zakonom za leto 1934./1935. uveden poseben enoodstotni »izredni« prispevek k uslužbenskemu davku. Ob uvedbi izjemnega davka so s službene strani izrečno poudarjali, da to samo začasna obreme-nitev. neogibno potrebna zaradi slabega finančnega stanja države, ki je zahte-vaio takojšnega izboljšanja. Odločujoči činitelji so že tedaj naglasili, da se bo ta začasna obremnitev takoj odpravila, ko se državne finance popravijo. Plačuje se pa ta »izredni« prispevek od uslužbenskega davka državnih in drugih javnih uslužbencev, zasebnih nameščencev in delavcev. V novem finančnem zakonu za leto 1939./1940. je ta »izredni« davek spet podaljšan — vsaj v predlogu finančnega zakona je bil vsebovan, in bojimo se, da je tam tudi ostal. Spričo tega je že 4. marca osrednje tajništvo Delavskih zbornic v Beogradu poslalo finančnemu ministrstvu vlogo, s katero opozarja na to izjemno obremenitev zavezancev uslužbenskega davka in prosi, da se ta določba o podaljšanju tega bremena iz predloga novega fin. zakona črta. Iz tega dopisa objavljamo samo nekaj odstavkov, v katerih osrednje tajništvo utemeljuje upravičenost svojih zahtev: »V zadnjih letih nominalne delavske mezde stalno padajo. Od leta 1930. do 1937. znaša izguba delavcev na mezdah povprečno skoro milijardo dinarjev na leto, oziroma skupaj 6,9 milijard dinarjev, ali za 37,43 % več kot je znašala v letu 1930. skupna vsota vseh mezd. Toda ne pada samo nominalna mezda, temveč zaradi naraščanja draginje tudi realna mezda, ta je pa za delavca še dosti važnejša. Tako je na primer nominalna .mezda v septembru 1938. bila v Beogradu za 11,4 % nižja kakor v marcu 1934. Treba je pa vedeti, da ni le ta realna mezda docela nezadostna za poravnavanje najnujnejših potreb delavca in njegove družine, temveč da je tudi sorazmerno nižja od predvojnih. Toda tudi mimo teh okolnosti je delavčev dohodek v veliki meri obre- menjen z raznimi davščinami. Na podlagi naših računov je delavska družina z etnim zaslužkom 12.000 din plačala skupaj 1160 din davščin. Obremenitev — brez taks — znaša torej nad 15,5 % zaslužka, t. j. visoko nad povprečno davčno obremenitvijo prebivalstva. V resnici je torej takole: skupna davčna obremenitev je pri delavskih mezdah sorazmerno nad povprečjem in je najvišja ravno pri najnižjih delavskih mezdah, čeprav so tod davčne stopnje za neposredno obdavčenje najnižje. V novem proračunu je kot dohodek davka od nesamostojnega dela in poklica (uslužbenski davek) določena vsota. .290 milijonov dinarjev, ali za 20 milijonov dinarjev več kakor lani. Kazen tega plača delavstvo še izredni prispevek enega odstotka od mezde.« K tem navedbam o položaju našega delavstva glede točnosti ni kaj pripomniti, saj so ti podatki zbrani s pomočjo uradnih statistik in drugih službenih ugotovitev. Pripomnili bi le, da v bistvu velja vse to prav tako tudi za nas državne uslužbence, ki smo v prav tako malo zavidljivem gmotnem položaju, kakor so ročni delavci. Ce prištejemo k tem izredno visokem, a hkrati prav lahko izračunljivim neposrednim davščinam še vso posredno obremenitev s taksami, carinami, tro-šarinskimi in monopolskimi pristojbinami in drugimi fiskalnimi dajatvami, vidimo, da je prav tako kakor delavski tudi naš stan najhuje obdavčen. Pri tem je pa notorično, da se zbirajo v rokah maloštevilnih posameznikov ogromna premoženja, medtem ko se najširše plasti delovnega ljudstva nerešljivo zmerom globlje potapljajo v popolno revščino. Popolna pavperiza-cija celotnega javnega uslužbenstva pa vodi naravnost v korupcijo in splošno nravno propast. Zato je nujna in neodložljiva potreba, da se drž. uslužbencem in upokojencem omogoči življenje z zvišanjem prejemkov, hkrati pa tudi s čimprejšnjim znižanjem davčnih in drugih fiskalnih bremen. Najprej naj se pa črta »izredni« prispevek. Obračun zadružnega dela Zadruga državnih uslužbencev za nabavo potrebščin v Ljubljani ima dne 30. marca svoj XVII. redni občni zbor. Na njem bo upravni odbor podal obračun o svojem delu v minulem poslovnem letu, ki je v razvoju naše ljubljanske nabavljalne zadruge med ugodnimi leti in kaže prav lep in razveseljiv napredek. V naslednjem podamo nekaj podatkov o delu in razvoju zadruge. V splošnem je treba ugotoviti, da je bil položaj za zadrugo v bistvu neugoden. Prejemki državnih uslužbencev in upokojencev so ostali isti, cene blagu so pa stalno rasle. Navzlic temu je bil splošni uspeh prav zadovoljiv. Pač pa je neugodno vplivalo na poslovanje dejstvo, da nejasni položaj v nekaterih mesecih ni dopuščal stalnih cen in pravilnega preračuna, in da je bilo med ponujenim blagom nekaj blaga slabše kakovosti. Začetek leta 1938. je imela zadruga 1929 članov z 1932 deleži, pristopilo je 222 članov, izstopilo pa 49, tako da sta bila konec leta že 2102 člana. Tako je torej naša zadruga že prekoračila drugi tisoč in stopa proti tretjemu ti-soču članov. Najbolj razveseljivo pa je, da vsi novi člani tudi res dosledno kupujejo vse svoje potrebščine v zadrugi. Zato se je močno povečal tudi promet pri špeceriji in kurivu, deloma tudi pri manufakturi, ki pa nima zadosti velikih prodajnih prostorov. Lani je bilo prodano špecerije za 5,874.758, letos pa za 6,760.794 din, zvišala se je torej prodaja za 886.036 din. Kuriva se je prodalo leta 1937. za 768.734 din, lani pa za 785.132 din, torej za 16.398 din več. V točilnici se je promet zmanjšal za 17.164 din, tako da je znašal lani samo 318.309 din. Ta zadnja številka nazorno kaže, kako se morajo člani v vsem, kar ni neobhodno potrebno, zmerom bolj omejevati. Znamenje časa! Če primerjamo celoten promet z letom 1937., je lani narasel za 11,8 %, nasproti prometu v 1. 1936. pa celo za 32,5 %. Zadruga se trudi, da bi nabavljala zmerom več blaga pri naši Zvezi v Beogradu. Lani ga je kupila pri njej 25 %, in sicer predvsem sladkorja, deloma moke in drugega. Skupno je nakupila blaga za 5,927.779,88 din. Lani je zadruga obrnila zalogo 7,5 krat, kar kaže ne le velik promet in največjo možno izrabo obratne glavnice, temveč tudi da je imela stalno sveže blago. Predsednik Zveze nabav, zadrug je na lanskem zborovanju v Mariboru izjavil, da je to največji uspeh, kar ga je dosegla katera koli v Zvezi včlanjena zadruga. Zadruga je imela lani 25 uslužbencev, in sicer poslovodjo, 11 prodajalcev, 6 pis. uslužbencev, 4 služitelje, 2 učenca in 1 skladiščnika za kurivo. Vse osebje je opravljalo svoje posle vestno in marljivo ter v splošno zadovoljnost članstva. Osebje je prejelo lani na plačah in dokladah din 405.609,77. - Stroški za prevoz in dostavo blaga zadružnikom na dom so dosegli znesek 23.511 din. Raznih odpisov, med njimi za adaptacijo lokalov in nabavo inventarja, je bilo za preko 121.000 din, A. Stjoerdal - Jerfalla: Prvi April! Arild Varor je bil prokurist pri tvrdki Jaemtland & Co., in je splošno veljal za prikupnega in zabavnega moža. časih ga je pa zagrabil sam vrag in ga prisilil, da je drugim, manj hudomušno nastrojenim ljudem marsikatero zagodel. »Prvega aprila« je dejal Hallandu, »bom pa knjigovodjo Skenninga prav posebno potegnil. Tako mu zagodem, da se bo ves Malmo še deset let krohotal!« Ko je knjigovodja Skenning, starejši, zelo natančen gospod, ki se je le poredkoma zasmejal in se sam nikdar ni pošalil, stopil v ponedeljek, dne 1. aprila, v pisarno, je stalo na velikem stenskem koledarju jasno, čitljivo zapisano: »Ponedeljek, 3. aprila.« Mali namizni koledar, ki je teden za tednom pošteno in dostojno naznanjal dneve, je prav tako kazal: »Ponedeljek, 3. aprila.« Skenninga je osupnilo, ko je to opazil in stopil je v sosedno sobo k Hallandu. — Toda tudi v tem prostoru je bilo videti, da je ponedeljek in čisto očitno 3. apnla. »Za vraga!« je dejal Skenning, »povejte mi no, Halland, je danes res že 3. april?« »Smešno vprašanje,« je dejal Halland nejevoljno, »samo pokukajte v mojo list- Družbenega davka je plačala zadruga 28.739 din. Lani je upravni odbor na občnem zboru obljubil, da bo preučil vprašanje, ali ne bi kazalo izenačiti odstotka, za kolikor se znižajo cene, vsem članom, t. j. tistim, ki kupujejo na kredit, kakor tudi tistim, ki plačujejo blago v gotovini. Pri tem preučevanju je odbor ugotovil, da je taka razlika vpeljana tudi pri mnogih drugih zadrugah drž. uslužbencev. V Mostarju znaša razlika 1,5 %, ljubljanska železničarska zadruga pa ima celo 2 % razlike. Zadruga mora za obratno glavnico plačevati obresti, kdor plača v gotovini pomaga kriti to breme. Kdor ne plačuje v gotovini, povzroča višje režijske stroške. Lani je bilo 57.800 takih kreditnih vknjižb. Ker je potrebno še nadzorstvo in vodenje očividnosti, mora samo zaradi kreditov zadruga zaposlovati najmanj dve pisarniški moči. Ti stroški seveda obremenjujejo ves obrat. Pri članih, ki plačujejo v gotovini, nima zadruga prav nobenega rizika, medtem ko se pri plačevanju na kredit — navzlic najskrbnejši pažnji — le še pojavljajo izgube. Sicer je pa tudi temeljno zadružno načelo, naj bi se vsi nakupi v zadrugi plačevali vselej v gotovini. — Zato bo upravni odbor tudi letos predlagal 1 % razlike pri vpisu znižanj od nakupa posameznemu članu v dobro. Lani se je v Ljubljani ustanovilo Kolo žen - zadrugark, ki pomaga pri zadružni propagandi. Konec leta je bila v Mariboru konferenca vseh naših zadrug iz Slovenije, kjer so obravnavali razna vprašanja, tako tudi vprašanje zidanja Zadružnega doma v Ljubljani Zaradi povečanega prometa so postali namreč dosedanji poslovni lokali na Vodnikovem trgu naši zadrugi pretesni. Vsa leta je sicer odbor skušal sproti urejevati prostore in jih razširiti, vendar pa so zdaj izčrpane vse možnosti nadaljnjega širjenja. Zato je odbor skušal preko Zveze dobiti od države poslopje, kjer je zdaj zadruga. Ta prizadevanja niso rodila uspeha. Treba bo, da Zveza sezida v Ljubljani Zadružni dom, enako kakor je to storila v več drugih mestih. Naša zadruga sama za enkrat tega še ne bi zmogla. Po sklepu občnega zbora v Novem Sadu mora namreč Zveza sezidati to stavbo v Ljubljani najpozneje do leta 1943., zato bo odbor tudi v prihodnje pazil in skrbel, da se na to ne pozabi. Iz podanih podatkov je videti, kako se je naša zadruga tudi lani dosledno in smotrno razvijala in izpopolnjevala. Naraščanje članstva dokazuje, da se čim dalje več državnih uslužbencev v Ljubljani zaveda pomembnosti naše zadruge, da vse bolj pristopajo novi člani in da tudi število kupujočih članov nevzdržno narašča. Navzlic skrajno neugodnim gospodarskim razmeram, v katerih živimo državni uslužbenci, se je vendar posrečilo modremu in previdnemu gospodarstvu upravnega • odbora, da je premagal vse težave in I zapreke in dosegel tako častne uspehe, nico! Komaj tretjina mesečne plače je Še v nji.« »Mesečna plača?« Skenning je kar lovil sapo, »kdaj pa smo vendar dobili denar?« »V soboto, se razume!« je dejal Halland in se spet posvetil delu. Skenning je s široko razprtimi očmi strmel v svojo listnico, toda v nji ni bilo niti sledu o kakem prvem, ki naj bi bil predvčerajšnjim. »Nič nisem prejel, prav gotovo nisem nič prejel,« je zajecljal Skenning in šel ves prestrašen pogumno kakor obupanec v sobo prokurista Arilda Varorja. »Oprostite, gospod prokurist,« je začel obotavljaje se, »toda samo to bi rad vedel, kdaj sem v soboto, 1. aprila, prejel svojo plačo.« »No, videti je, da ste včeraj prav pošteno praznovali nedeljo, ljubi Skenning!« je dejal Varor začudeno. »Kdaj ste prevzeli plačo? Preden ste šli kosit. Samo trenutek!« Prijel je za stenski koledar, ki je stal na mizi in po tihem mrmral predse: »Aha, že imam: tu stoji: Sobota, 1. aprila. Izplačaj uslužbence. Vidite, to je prečrtano — in zraven stoji »Izvršeno, iz-vzemši Tornea.« Ta pa je, kakor vam je znano, bolan in sem mu moral poslati plačo po slugi. Torej ste morali v soboto prejeti svoj denar. Ob eni zapiramo, torej je Viktor Markič: Napredek naše najstarejše kreditne zadruge V beli dvorani hotela »Union« v Ljubljani je v torek 7. marca t. 1. otvo-ril predsednik g. direktor Josip Reisner 64. redni občni zbor Hranilnega in posojilnega konzorcija, kreditne zadruge drž. uslužbencev v Ljubljani. Po uvodnem pozdravu in po konstituiranju občnega zbora je sledilo poročilo upravnega odbora, ki sta ga podala predsednik in tajnik g. Viktor Markič. V začetku leta je štela zadruga 1598 članov s 6989 deleži. Med letom je pristopilo 254 članov s 1217 deleži, izstopilo 153 članov s 1231 deleži. Ob koncu leta je bilo tedaj 1699 članov s 6975 deleži. Aktiva zadruge brez »Doma« znašajo 3,565.000 din. Pasiva zadruge nasproti vlagateljem, zadružnikom in Zvezi nabavljalnih zadrug pa znašajo 3.311.000 din. Aktiva so torej večja za 254.000 din. Vsa aktiva so popolnoma varne postavke. Med pasivi je okroglo 698.000 din zadružnih deležev. Ker ima zadruga razen tega še članskega jamstva okroglo 7 milijonov din, so vse obveze zadruge tako proti vlagateljem kakor proti upnikom zavarovane visoko nad potrebno mero. Zadruga ima denar v stalnem prometu. Z mesečnimi obroki in z najemninami »Doma« ima po odbitku vseh tekočih obveznosti za dolgove, davščine in druge izdatke vsak mesec razpoložljivih še okroglo 200.000 din, ki jih hitro izda v nova posojila. Namesto posojil pa lahko v primerih potrebe izplačuje tudi večje vloge. Skladi zadruge znašajo 656.000 din. Ti skladi so sicer knjigovodstveno proti zadrugi sami pasiva, so pa prav za prav imovina zadruge, le s to razliko, da zadruga ne more s to imovino svobodno razpolagati, temveč samo pred-pisno po ustrezajočih pravilnikih. Upoštevajoč v enakem smislu čisti dobiček, ki je v letu 1938. znašal 45.000 din, med svojo imovino, je zadružno premoženje konec leta 1938. znašalo 701.000 din. V letu 1938. je bilo vloženih 866 prošenj za posojila, in so znašala posojila zadružnikom 3,217.000 din. Hranilne vloge so znašale 1,916.000 din in so lani zrasle za 374.000 din, kar je dokaz pravilnega poslovanja zadruge in naraščajočega zaupanja med vlagatelji. Dohodki konzorcija od prejetih obresti in upravnih pristojbin so v letu 1938. znašali 295.000 din in so nasproti letu 1935., ko so bili največji, padli za 39.000 din, kar izpričuje spet uspešno stremljenje uprave po pocenitvi posojil. Zadruga posoja namreč od leta 1937. dalje neplačane deleže brezobrestno. S 1. julijem 1937. je znižala obrestno mero od 8 % na 7 %, z letom 1938. pa upravno pristojbino od 2 % na 1 %. S 1. januarjem 1939. pa je odpravila še ta procent. Zadruga ima dvoje dolgov: pri Zvezi nabavljalnih zadrug v Beogradu in pri Poštni hranilnici. Njih vsota 2.510.000 din se je v letu 1938. zmanj- bilo to tako nekako ob polu ene. Kaj pa vam je? Spomin že malce popušča, kaj?« »Ne, nikakor ne!« je dejal Skenning in odšel kakor polit kužek. Kam je neki v soboto šel z denarjem? Skenning je sedel pred pisalnikom in se niti dotaknil ni dela, temveč tuhtal in vrtal. Ves denar je izginil. Kam neki? Skoro ne bi bil opazil, da je gospa Jaemtlandova šla skozi pisarno v še ovo sobo. Gospa Jaemtlandova je bila se ^e*° mlada vdova po lastniku tvrdke Olafu Jaemtlandu, ki je bil pred tremi leti umrl. »Dober dan, Skenning« je prijazno pozdravila. »Dober dan,« je zamrmral Skenning, ne da bi jo bil pogledal in premišljeval je dalje. Nenadoma se je znašel. Iz pisarne je šel proti domu. Ko je pa spotoma šel skozi Haakonov park, je sonce tako lepo sijalo, da je sedel na klop. Tam, na tisti klopi je pa že sedel Morsil Bastad, pripravnik iz pisarne, fant iz bogate družine iz Helsing-borga. Nato pa je Skenning zadremal. Ko se je prebudil, Morsila ni bilo več na klopi. Skenning je poskočil na noge in sklenil, da se loti bika kar naravnost. Tekel je skozi vso tovarno in iskal Morsila. »Samo besedico, Morsil!« je dejal z grozečim glasom, ko ga je našel pri izkladanju in nad- šala za 247.000 din, v zadnjih petih letih pa za 842.000 din. Režija zadruga se vzdržuje na primerni višini. — Račun »Doma«, katerega vrednost znaša po bilanci 2,264.000 din, ima novo knjigovodstveno in novo stvarno sliko. Odkar je Poštna hranilnica znižala obrestno mero na 4 % in letno amortizacijsko kvoto na 50.000 din, se »Dom« lahko vzdržuje sam, medtem ko je prej zadruga doplačevala letno 100.000 din in več. Zaradi teh okolnosti je tudi upravni odbor zadruge s 1. majem 1938. mogel znižati najemnine za družinska stanovanja v »Domu« za približno 5 %. Oblek« k«ml