24. avgust 1973 • Leto IX., št. 23 (193) • Cena 1 dinar • Poštnina plačana v gotovini	GLAVNI IN ODGOVORNI UREDNIK Ljuban Naraks
Triglav je postal slovenska Meka. Tak občutek dobi obiskovalec slovitega očaka Julijskih Alp. Več kot tisoč obiskovalcev se povzpne dnevno na 28G3 m visok vrh, od koder je v lepem vremenu čudovit pogled na alpski svet ter zelene doline daleč spodaj. Zato ni čudno, da so vse koče nabito polne obiskovalcev željnih osvežujoče pijače, spominkov, razglednic, skromnega kotička za prenočišče, ki večkrat ob takem povpraševanju ostanejo praznih rok. Takšne in podobne dogodivščine je doživelo 167 Velenjčanov, med njimi 10 izžrebancev tednika Naš čas, ki so se tako kot ostalih več sto planincev iz vseh mogočih krajev podali v soboto 18. avgusta na naš najvišji vrh.
V VASI GORENJE NOVA TOVARNA
Velenjska tovarna Gorenje bo v vasi Gorenje pri Šmart-nem ob Paki zgradila novo tovarno za izdelavo keramičnih ploščic. Keramika sodi v nove proizvodne programe Gorenja in računajo, da bo tovarna začela poskusno obratovati 25. novembra prihodnje leto.
Celotna naložba bo veljala 93 milijonov dinarjev.
Glavno opremo bo dobavila italijanska tvrdka Mitland iz Milana. V tovarni, ki bo stala na površini 10 tisoč kvadratnih metrov, bo zaposlenih 194 delavcev. Na leto bodo v novi tovarni proizvedli milijon kvadratnih metrov keramičnih ploščic, katerih vrednost proizvodnje bo znašala 177 milijonov dinarjev.
NOVO IGRIŠČE V ŠMARTNEM OB PAKI
Šmarčani so svečano otvo-rili novo nogometno igrišče s prijateljsko tekmo z ljubljansko Olimpijo. Srečanje, v katerem so zmagali Ljubljančani z rezultatom 5:1, si je ogledalo blizu 2000 ljubiteljev nogometa. Zadetek za domačine je dosegel Vizovišek.
Nogometaši Smartnega, ki so okrepili svoje moštvo z igralci velenjskega Rudarja — Topčičem, Vizoviškom in Sitarjem, za novega ligaša SNL pa bosta igrala tudi Kač (Olimp) in Kompan (Rudar Trbovlje); se vestno pripravljajo za prvenstvena srečanja v novem tekmovalnem okolju.
OBISKALI SO GORO J0RIŠEV
Združenje vojaških vojnih invalidov iz Šoštanja je priredilo članski izlet na Graško goro. Izletniki, bilo jih je 67, so se odpeljali na Graško goro z avtobusom. Med njimi je bilo tudi nekaj borcev invalidov, ki so se v februarskih dneh leta 1944 borili kot borci NOB z mnogo močnejšim in bolje oboroženim sovražnikom. Med izletniki pa so bile tudi žene in matere padlih borcev.
Obiskali so domačije na Graški gori, ki so v narodno osvobodilnem boju dajale zatočišče našim borcem in jim nudile vse kar so zmogle samo, da bi zdržali v borbi in izbojevali svobodo. Izletniki so se pri spomenika na Graški gori poklonili spominu 320 padlim borcem, ki so v borbi na Gori jurišev izkrvaveli. Zbranim je o pomenu narodnoosvobodilnega boja spregovoril predsednik ZVVI Šoštanj prvoborec tov. Ivan Gušič. O pohodu in bor-
bah XIV. divizije pa je govoril udeleženec pohoda in borb Milan Pugl.
Tokrat je bilo prvič, da je pripeljal avtobus izletnike
na Graško goro po novi dobro vzdrževani makadamski cesti, ki je približala ta zgodovinsko pomemben kraj ljudem.
NAŠ POKAL FINSKEMU ATLETU
ŠE 0 STRMOGLAVLJENEM LETALU
Izlet je vodil sekretar ZVVI Mihael Kortnik, ki je skrbel za prehrano in razvedrilo. V senci sadovnjaka Metulove domačije so se izletniki izredno dobro počutili in marsikatero tudi zapeli.	M. V.
Tednik Naš čas je namenil poseben pokal najboljšemu atletu na poliinalu Evropskega atletskega prvenstva, ki je bilo v Celju.
Med številnimi odličnimi dosežki na tem tekmovanju, kjer so nastopile reprezentance ZR Nemčije, Poljske, Švice, Španije, Finske in Jugoslavije, so dosegli rezultate ob skoku ob palici. Kar trije so preskočili višino 520. Najboljši pa je bil Finski atlet Antti Kalliomaki, ki je preskočil s palico višino 543 in tako postavil nov finski rekord. Ta dosežek je tudi v svetovnem merilu eden od najboljših rezultatov v letošnji sezoni.
Tako smo lep kristalni pokal tednika Naš čas, podelili temu odličnemu mlademu atletu. — Na sliki je zmagovalec Kalliomaki ob preskoku višine 520.
KAJ DELAJO BEVŠKI MLADINCI
let zbirajo sredstva. Letos so v ta namen zopet organizirali že tradicionalno kulturno mladinsko prireditev »Pokaži kaj znaš«.
Ker so na prireditvi pričakovali veliko obiskovalcev, kar se je tudi uresničilo, so za pomoč prosili tudi gasilce. Starejši člani so sicer proti graditvi kulturnega doma, češ saj ga mi ne bomo več potrebovali in uporabljali. Zato tudi včasih v jezi trdijo, da mladinci razdirajo, kar so oni naredili. Kdor pa količkaj pozna delo mladincev, ve, da mladinci pomagajo pri gasilskih prireditvah, pri vsaki akciji dobijo mladinci
del bremena na svoja ramena.
Mladinci so tudi pomagali pri urejaju bankin ob no-voasfaltirani cesti v Bevče. Čakalo jih je tudi delo na otvoritvi asfaltirane ceste v Bevče in na gasilski prireditvi. Na to njihovo delo nekateri vaščani radi pozabijo, kadar mladinci prosijo za to ali ono. Tako početje mladinci na sestankih obsojajo, saj tudi oni gradijo lepšo prihodnost.
Zato še z večjim elanom zbirajo sredstva in se trudijo, da bi čimprej položili temeljni kamen za kulturni dom v Bevčah.
Danes v IV?
naščas
•	Pred javno razpravo — krajevne skupnosti in razvoj naselij — stran 3
•	Obiskali smo krajevno skupnost Gorenje — stran 5
•	Množični pohod Velenjčanov na Triglav — stran 7
•	Uspeh šoštanjskih miličnikov — stran 8
Na sliki so ostanki jadralnega letala, last koroškega "erokluba Slovenj Gradec, s katerim je v soboto 4. avgusta strmoglavil na njivo v Saleku 43-letni francoski turist Valter Georges Armand. Francoski pilot se je pri padcu hudo poškodoval in je dve uri po nesreči umrl v celjski bolnišnici. Čeprav so od dneva nesreče pretekli že trije tedni, smo kljub temu
povprašali sekretarja slo-venjgraškega kluba Iva Ble-kača o vzrokih nesreče. To smo storili zavoljo tega, ker je bilo slišati govorice, da po predpisih tuji državljani pri nas brez posebnega dovoljenja ne smejo leteti. Ivo Blekač nam je povedal, daje zvezna uprava za civilno letalstvo izdala dovoljenje, da lahko letijo tujci na letali-
ščih v Slovenj Gradcu in Lescah z določenimi omejitvami: letalo se ne sme oddaljili od letališča več kot 20 km; tujci ne smejo opravljati prelete z letali in da lahko pridejo k nam s svojimi le, če jih pripeljejo z avtomobilom. Kot je znano je komisija u-gotovila, da je za nesrečo, ki se je zgodila v Velenju, kriv sam pilot.
Na nedavnem sestanku mladinskega aktiva Bevče pri Velenju so ugotovili, da je dejavnost aktiva na vasi upadla. K temu so pripomogli nekateri mladinci, ki neresno izpolnjujejo zaupane naloge, jih zavlačujejo in neredno hodijo na sestanke. Taki posamezniki škodujejo celotnemu trudu in delu mladincev. Zato so se udeleženci sestanka odločili za selekcijo v aktivu.
Aktivni mladinci so si že zadali nove naloge. Najprej so sklenili pomagati prebivalcem pri gradnji ceste zgornjega predela Bevč. Ta cesta bo nedvomno velikega pomena za tiste prebivalce, ki stanujejo visoko na pobočju, saj sedaj ti predeli niso dostopni z motornim vozilom. Mladinci upajo, da jim bo delovna akcija uspela, saj se bodo tako tesneje povezali z vaščani. Od njih pričakujejo podporo pri gradnji dvorane, ki je želja vseh. Predvsem se zanjo trudijo mladinci, saj se bo tako lahko bolje razvijalo kulturno življenje. Mladinci že vrsto
Zadnje dni po svetu
•	SOGLASNA OBSODBA IZRAELA: Varnostni svet združenih narodov je soglasno sprejel francosko-britanski predlog resolucije, s katero se obsoja vlada Izraela zaradi kršitve libanonske suverenosti in ozemeljske nedotakljivosti in zavoljo tega, ker so izraelska vojaška letala ugrabila iraško potniško letalo v libanonskem zračnem prostoru.
•	V CILU SE NAPREJ NAPETO STANJE: Čilski predsednik Salvador Allende je zahteval izredno zasedanje nacionalnega kongresa zaradi težkih razmer v državi. Vladne politične sile so izdale uradno sporočilo, v katerem ostro obsojajo vedenje vodilnih dve opozicijskih strank, ki sta »napovedali vojno ljudstvu«. Privrženci vlade so zahtevali naj Allende uvede red v državi in pozdravili sklep vlade in oboroženih sil, da naredijo konec stavki 50.000' lastnikov tovornjakov. Vojska že zasega tovornjake v devetih provincah, ker lastniki kljub ultimatu vlade niso hoteli prekiniti stavke. Kot kaže gre v Cilu za protivladno politično operacijo širših razsežnosti. To med drugim kažejo teroristična dejanja, ki jih izvajajo stavkajoči in desničarski elementi.
•	UGRABLJENO LIBANONSKO LETALO: Pretekli teden jc na izraelskem letališču blizu Tel Aviva pristalo libanonsko letalo s 110 potniki, ki je bilo ugrabljeno nad Ciprom med poletom iz Bengazija v Bejrut. Po trditvah izraelskih oblasti jc ugrabitelj Libijcc Mahmud Tumi, po pisanju arabskega časopisja pa so načrt za ugrabitev libanonskega letala napravili Izraelci, cla bi odvrnili pozornost svetovne javnosti od njihove nedavne ugrabitve iraškega letala nad Libanonom.
•	PAPADOPULOS PRISEGEL: V Atenah je v nedeljo prisegel George
Papadopulos kot prvi predsednik nove republike. S tem samodejno spet veljajo doslej prepovedani členi ustave o človeških pravicah in demokratičnih svoboščinah. S prisego je Papadopulos sprejel obveznost, da bo med drugim spoštoval ustavo in zakon.
• NADALJEVANJE POGOVOROV: V začetku tega tedna se je v Bonnu začel drugi krog pogovorov med Zvezno republiko Nemčijo in CSSR o obnovitvi diplomatskih odnosov. Menijo, da bodo našli rešitev za problem zahodnega Berlina, ki je v zadnjih tednih zavrl pogajanja med Bonnom in Prago. Gre za to, da bi zahodnonemški predstavnik v Bonnu in konzularni predstavnik v CSSR zastopal ne le interese posameznikov iz zahodnega Berlina, ampak tudi interese pravnih oseb ter sodišč.
o KURT WALDHEIM URADNO POVABLJEN V ALŽIR: Stalni predstavnik Alžirije v OZN jc izročil generalnemu sekretarju Kurtu Wald-hcimu uradno vabilo za 4. konferenco neuvrščenih v Alžiru. Waldheimo va udeležba na konferenci bo sev.eda podprla prizadevanja za rešitev bližnjevzhodne krize, saj pričakujejo, da bodo na konferenci razpravljali tudi o tem problemu. Poleg tega generalni sekretar posebno pozorno spremlja celotno dejavnost neuvrščenih držav in to zato, ker so prevladu joča sila v OZN in ker delujejo konstruktivno.
• PRVO ROJSTVO V VESOLJU: Prvi predstavnik novozačetega življenja zunaj zemlje je ribica. Znanstvenik dr. Ovven Garriot, ki je član druge posadke Skv-laba je namreč sporočil na zemljo, da se je iz iker, ki so jih vesoljci vzeli s sabo, razvila prva ribica in da je to »prvo rojstvo« v vesol ju odkar ga je začel osvajati človek.
...in domovini
•	POGOVORI MED KUBO IN SFRJ: Namestnik zveznega sekretarja za zunanje zadeve Jakša Petrič se je pogovarjal z namestnikom kubanskega zunanjega ministra Renejem Anil-lom Capoto. Največ pozornosti sta posvetila pripravam za bližnjo konferenco neuvrščenih držav v Alžiru. Glede dvostranskih vprašanj pa so ugotovili, da bi biol treba medsebojne odnose izboljšati ne samo na političnem, ampak tudi na gospodarskem sodelovanju.
•	ZA 19 ODSTOTKOV VEČ STANOVANJ KOT LANI: Najnovejši statistični podatki kažejo, da je bilo v prvih šestih mesecih v vsej državi dograjenih 13.916 družbenih stanovanj. Na
koncu drugega četrtlet ja tega leta je bilo v družbenem sektorju nedograjenih 82.722 stanovanj oziroma 4 odstotke več kot na koncu drugega četrtletja lani. Družbeni graditelji v Sloveniji pa so v prvem polletju dokončali 1700 stanovanj, kar je za 2,5 odstotka manj kot v enakem obdobju lani. Konec junija je bilo v Sloveniji tudi 7709 stanovanj, ki so jih zidali ali za 6 odstotkov več kot v enakem obdobju lani.
• VIŠJI OSEBNI DOHODKI: Po podatkih zveznega zavoda za statistiko so prvih pet mesecev zaposleni v gospodarstvu in negospodarstvu prejemali na mesec po 1866 dinarjev. To je za 12 odstotkov več kot v enakem obdobju lani.
VLADO BARABAS
komentator Radia Ljubljana
KOMENTAR TEDNA
V sklopu letos izredno razgibane mednarodne dejavnosti Jugoslavije — glavna povoda za to sta četrta konferenca voditeljev držav in vlad neuvrščenih in konferenca o evropski varnosti in sodelovanju — je našo državo minule dni uradno obiskal voditelj Bangladeša, predsednik njegove vlade šeik Mud-žibur Rahman. Dejstvo, da je Jugoslavija prva država, ki jo je Rahman uradno obiskal kot ban-gladeški premier, prav
Politično sodelovanje med državama — to so pokazali tudi minuli Rahmanovi pogovori s predsednikom republike Josipom Brozom Titom in predsednikom zvezne vlade Džemalom Bijedi-čem — temelji na jugoslovanski podpori prizadevanja za nadaljnjo in popolno mednarodno u-veljavitev Bangladeša. Državo je sicer priznalo že nad sto drugih držav, vendar gre tu še za dokončen sprejem med neuvrščene, odprto pa je
mogel več vztrajati pri nepriznavanju Bangladeša, čeravno je položaj na indijski podcelini za zdaj še precej zapleten. S pakistanskim priznanjem realnosti pa se bo predvidoma spremenilo tudi stališče Kitajske (in nekaterih drugih), tako da bo Bangladeš le dobil mesto, ki mu gre v svetovni organizaciji.
Jugoslavija je takšna prizadevanja Bangladeša podpirala že doslej, to podporo pa bo — kot je pokazala izmenjava
neh. Dosedanjo etapo gospodarskega sodelovanja med Jugoslavijo in Bangladešem bi lahko označili kot »seznanjanje z možnostmi«, kar je že dalo prve rezultate, ob tem pa so tudi že storjeni prvi koraki naprej. Blagovna menjava, ki je bila doslej — delno tudi po krivdi gospodarskih organizacij na obeh straneh — razmeroma zelo skromna, se bo v prihodnjem letu potrojila.
Še naprej bodo v go-
KDAJ SPREJEM V OZN?
gotovo ni naključje, pač pa posledica dobrih odnosov in sodelovanja med državama.
Jugoslavija je med prvimi priznala Bangladeš — najmlajšo azijsko državo, ki je nastala na ruševinah krvave vojne, na ozemlju, kjer je bila pred tem umetna državna tvorba Vzhodni Pakistan. Med vojno, pred dobrim letom in pol strahotno opustošena dežela je takoj ob svojem »državnem« nastanku v zunanji politiki izrekla odločno privrženost načelom neuvrščenosti in si s tem začrtala v mednarodnih odnosih položaj, ki ji je nedvomno največ obetal oziroma, ki je bil edina možnost za narod, ki je s krvjo izbojeval svobodo in samostojnost, ki so mu jo zanikali. Zavoljo tega je bilo tedaj jugoslovansko priznanje Bangladeša popolnoma razumljivo in prav tako razumljiv je razvoj naših odnosov.
tudi še vprašanje sprejema v organizacijo Združenih	narodov.
Sprejem Bangladeša v polnopravno članstvo družine neuvrščenih je že (soglasno) priporočil pripravljalni odbor 16 neuvrščenih držav na sestanku v Kabulu, čez mesec dni pa naj bi to potrdili voditelji neuvrščenih na 4. summitu v Alžiru. Razmere pa so bolj zapletene glede sprejema Bangladeša v Združene narode. Nad prizadevanji v tej smeri za zdaj stoji kot Damo-klejev meč Kitajska s pravico veta, ki jo je v zvezi z Bangladešem že uporabila. Vzrok temu so kitajsko-pakistanski odnosi, Pakistan pa nikakor noče priznati Bangladeša, ki je na indijski podcelini — ne glede na kakršnakoli stališča njegovih nasprotnikov — vendarle neizpodbitna stvarnost.
Prav gotovo šef pakistanskega režima Alii Buto zelo dolgo ne bo
mnenj med obiskom Rahmana — tudi odločno nadaljevala.
Toda rešitev naštetih zadev še ne bo uredila vseh problemov, s katerimi se Bangladeš srečuje, čeprav ta rešitev njihovo odpravljanje do neke mere tudi pogojuje. Država, razumljivo, še ni zmogla prebroditi težav, ki jih je porajala vojna. Pred kratkim je Rahmanova vlada že sprejela prvi petletni razvojni načrt z dvema temeljnima ciljema: obnovo gospodarstva, ki ga je močno prizadela vojna, in povečanjem kmetijske proizvodnje. Pri tem je vsekakor potrebna mednarodna pomoč in sodelovanje, pri čemer imajo svojo vlogo tudi jugoslovansko-ban-gladeški gospodarski stiki.
Tudi o teh zadevah je tekla beseda med Rah-manovim obiskom, za katerega so bili sploh značilni številni pogovori na različnih rav-
spodarskem sodelovanju igrala pomembno vlogo investicijska dela, ki jih izvajajo jugoslovanska podjetja (zdaj v vrednosti približno 50 milijonov dolarjev), na področju tehničnih stikov pa se — kot smo zvedeli med obiskom — proučujejo med drugim možnosti za ustanovitev skupnih podjetij, pri čemer utegnejo z naše strani sodelovati tudi mariborski TAM, zagrebška INA in sarajevski Energoinvest.
Šestdnevni uradni o-bisk šeika Rahmana v Jugoslaviji torej vsekakor ni bil rutinsko državniško potovanje, pač pa v veliki meri priložnost za potrditev dosedanjih odnosov in njihovega nadaljevanja ter možnost za dogovor o nadaljnjih poteh sodelovanja med Beogradom in Dako. To možnost so v pogovorih izkoristili in sprejeli več načelnih konkretnih dogovorov, koristnih za obe strani.
AMERIČANI USTAVILI BOMBARDIRANJE KAMBODŽE: V noči med 14. in 15. avgustom je začel veljati sklep obeh domov ameriškega kongresa o ustavitvi ameriških akcij v Kambodži in Laosu. S tem aktom je, vsaj za zdaj, ustavljena tudi neposredna ameriška oborožena intervencija v Indokini, ki je trajala devet let. Predsednik ZDA Nixon je izjavil, da obžaluje, ker so morali ustaviti bombardiranje
DVOBOJ DitNIKEN RUPPE: V hotelu »Omorika« v Crikvenici jc bil pred kratkim zanimiv dvoboj med Erichom von Daniltenom, avtorjem knjige Spomini na prihodnost. Nazaj k zvezdam in Setev v vesolju in (lr. IIarryem Ruppcjem, uglednim strokovnjakom za vesoljske polete. Diiniken je branil svojo tezo, da so našo zemljo pred mnogimi tisočletji obiskala bitja iz vesolja in da to potrjujejo legende o bogovih ter nekatera arheološka odkritja. Ruppe pa je navajal razloge, s katerimi je skušal zavreči Danikenove hipoteze. V triurnem razgovoru ni nihče zmagal, ker sta oba ostala pri svojih stališčih in priznala, da nobeden argument ni bil dovolj prepričljiv.
Kambodže in da je s tem »v nevarnosti svetovni mir«. Politični opazovalci menijo, da se je zdaj, ko nima več podpore iz zraka, znašel Lon Nolov režim v zelo težkem položaju in da ničesar več ne more preprečiti osvobodilnim silam Phnom Penh ter druga mesta, ki so še ostala pod Lon Nolovo vlado.
PRED JAVNO RAZPRAVO O URBANISTIČNEM PLANU 1980
« ,, % % m
m s « » m
a « s * m '«•••>» a| ■'■fc te S> » «
» , • * m ' •
^ 4 s -t < «
»"« f | | ■■ ' « ■ - J » « »
• ; c i»i i i»: t .......
jg|j|g|jj| «:f I | f t r. V S | |l • it
Ko bo urbanistični plan do leta 1980 sprejet, bomo morali rešiti mnogo nalog. Te pa bomo vsekakor najučinkoviteje reševali v krajevnih skupnostih, torej tam, kjer ljudje živijo in se vsak dan srečujejo z najrazličnejšimi težavami in zahtevami. Zato je nujno, da se občani povežejo v krajevne skupnosti. Tu lahko eden drugemu pomagajo, usklajujejo svoje in skupne potrebe in jih tudi uresničijo v tolikšni meri, kolikor imajo na voljo sredstev. O tem v gradivu o krajevnih skupnostih piše: »Da bi krajevne skupnosti zaživele, je že iz zgodovine znano, da morajo obstojati neke skupne potrebe in skupni interesi lju-dij biti pa morajo tudi organizatorji, ki znajo občane pridobiti za uresničitev teh potreb in interesov. Seveda pa si teh potreb ne morejo izmisliti organizatorji, saj bo v takih primerih že vnaprej jasno, da bodo ostali v svojih prizadevanjih osamljeni. V takih primerih bo obstajala krajevna skupnost bolj formalno, brez pečata interesnih skupnosti. Ta pečat ji dajo resnično lahko le povsem konkretni interesi. Ti pa so po svoji vsebini in obsegu zelo različni in ni nujno, da nastajajo zgolj na območju ene krajevne skupnosti, npr. šolstvo, zdravstvo, socialno varstvo, komunalno urejanje. Razrešimo jih lahko le ob najtesnejšem sodelovanju zainteresiranih krajevnih skupnosti ali krajevnih skupnosti in občine kot celote, pri čemer mora priti do dogovorjenega samoupravnega odločanja vseh zainteresiranih. Sodelovanje med krajevnimi skupnostmi in zainteresiranimi družbenopolitičnimi organizacijami, društvi in delovnimi organizacijami, pa mora biti v integracijskih odnosih, ne pa le od časa do časa v kooperantskih. Socialistična zveza ima v tem integracijskem odnosu odgovorno povezovalno in usmerjevalno vlogo.«
KRAJEVNE SKUPNOSTI — INTERESNE IN SAMOUPRAVNE
potreb in jih morajo zavoljo tega deliti in končno tudi preveriti v kakšne namene so bila uporabljena.
Krajevne skupnosti naj bi torej bile interesne in samoupravne skupnosti. Interesne zato, ker se v njih soočajo in uresničujejo interesi občanov in delovnih ljudi, samoupravne pa zato, ker naj v njih občani in delovni ljudje odločajo in vplivajo na trošenje svojih sredstev. Omembe vredno pa je, da krajevna skupnost ni le skupnost občanov, pač pa tudi skupnost vseh delovnih, družbenopolitičnih in drugih organizacij. Takšna skupnost je torej splet vsakodnevnih proizvodnih, potrošniških, družinskih, sosedskih in drugih raznovrstnih družbenih .odnosov, v katere stopa človek v svojem vsakodnevnem življenju. Čimbolj bomo vse navedeno znali izkoristiti, tem večja je verjetnost aktiviranja občanov in demokratizacija samoupravnega življenja v krajevni skupnosti.
KATERE NALOGE NAJ BI PRAVZAPRAV O-PRAVLJALE KRAJEVNE SKUPNOSTI?
Občani morajo v krajevnih skupnostih odločati o vseh sredstvih za skupne potrebe v občini, ki se zbirajo v občinskem proračunu in različnih skladih. To je pomembno, saj so sredstva iz presežnega dela u-stvarili delovni ljudje, jih namenili za kritje skupnih
•	UPRAVLJANJE JAVNEGA PREMOŽENJA — Krajevne skupnosti upravljajo družbeno premoženje, ki jim je dano v uporabo ali so ga pridobile. Nadalje krajevne skupnosti sodelujejo pri določanju o izkoriščanju zemljišč družbenega premoženja svojega območja, spremljajo izgradnjo, vzdrževanje in upravljanje komunalnih objektov, vzdrževanje čistoče, videza kraja, javnih nasadov, zelenic, otroških igrišč, nezazidanih površin, urejenost gradbišč in podobno. Na tem področju naj krajevne skupnosti tudi predlagajo občinski skupščini u-strezne ukrepe in pripravljajo programe komunalne ureditve v svojem kraju. Spremljati pa morajo še izvajanje in način zazidave nezazidanih površin na svojem območju, javno razgrinjati zazidalne načrte, v sodelovanju z občinsko urbanistično službo proučevati možnosti lokacij za razne družbene in druge komunalne objekte.
•	VZGOJNA IN SOCALNO VARSTVENA DEJAVNOST —
Krajevne skupnosti morajo spremljati varstvo in vzgojo otrok, ter proučevati kolikšne so potrebe, da bi nudili potrebno varstvo dojenčkom, predšolskim in šolskim otrokom. V ta sklop dejavnosti krajevnih skupnosti pa spadajo še druge naloge.
•	SOCIALNA POMOČ IN VARSTVO ODRASLIH — Ker je strokovna patronažna služba prešibka in ne zmore povsem pomagati vsemu problematičnemu prebivalstvu, morajo to nalogo reševati tudi krajevne skupnosti. Skupaj z organizacijo Rdečega križa naj organizirajo pomoč na domu za osamljene, starejše in bolne občane. Voditi morajo evidenco pomoči potrebnih občanov, da jim lahko pomagajo kadar rabijo pomoč. Ta pomoč je
zlasti pri dodeljevanju enkratnih pomoči, zimske ali začasne enkratne pomoči, itd.
Krajevne skupnosti morajo skrbeti tudi za invalidne osebe, mentalno prizadete občane ter tiste, ki zapadejo v socialne okoliščine družine z alkoholiki in mladoletnimi prestopniki.
•	ZDRAVSTVO — V sodelovanju s šolami in zdravstveno službo naj krajevne skupnosti spremljajo zdravstveno stanje mladine in predlagajo ukrepe za izboljšanje. Organizirajo lahko tudi obiske in nego bolnikov na domu.
•	STANOVANJSKO GOSPODARSTVO — Krajevne skupnosti na najrazličnejše načine sodelujejo skupaj s hišnimi sveti. Povezujejo hišne svete in jim nudijo pomoč na ta način, da je njihov vpliv na politiko stanovanjskega podjetja bolj organiziran in učinkovit.
Hišne svete opozarjajo, da namenjajo več skrbi vzdrževanju stanovanjskega fonda, čistoči v hišah družbene lastnine in v okoiici stanovanjskih naselij. Vplivajo tudi na medsebojne odnose stanovalcev in na večjo skrb za hišni ter javni red in mir. Velik del hišnih svetov ni aktivnih, zato se krajevne skupnosti angažirajo in pomagajo pri boljši zasedbi — kadrovskih hišnih svetov in pri njihovem ponovnem formiranju. Domiselno ustanavljajo ponekod tudi nekakšne pomožne mladinske hišne svete, ki lahko v mnogočem vplivajo in pomagajo pri vzdrževanju čistoče in reda v hišah, na dvoriščih, v okolici stanovanjskih blokov in na javnih zelenicah. Skrbijo tudi, da hišni sveti redno poročajo stanovalcem hiš o potrošenih sredstvih za redno in investicijsko vzdrževanje. Krajevne skupnosti tudi oblikujejo stališča in predloge za oblikovanje jo krajevne skupnosti letne in ekonomskih in na drugi strani iz socialnih vidikov subvencioniranih stanarin.
•	GOSPODARSKA IN FINANČNA DEJAVNOST — Na področju gospodarskih in finančnih dejavnosti pripravljajo krajevne skupnosti letno in in srednjeročne plane oz. programe financiranja potreb in dejavnosti krajevne skupnosti, izdelajo letne finančne načrte, spremljajo njihovo izvajanje in pripravljajo vsakoletne zaključne račune. O izvajanju teh programov pa svet krajevne skupnosti redno poroča na zborih občanov. Krajevne skupnosti tudi spremljajo gospodarska gibanja raznih dejavnosti na svojem območju, ocenjujejo razvoj predvsem terciarnih — uslužnostnih dejavnosti, ki so večjega pomena za občane, spodbujajo in pomagajo pri razvoju posameznih, predvsem storitvenih dejavnosti ter spremljajo in s svojimi stališči vplivajo na oblikovanje davčne politike.
•	KULTURNO PROSVETNA IN TELESNO VZGOJNA DEJAVNOST — Krajevne skupnosti bi se morale tesno po vezovati z družbenopolitičnimi organizacijami, društvi in šolami in z njimi sodelovati pri organizaciji proslav in ostalih kulturnih prireditev. Povezovalo naj bi se z delavsko uni verzo pri organizaciji tečajev, seminarjev predavanj (pouk prve pomoči, nega bolnikov, demonstracija uporabe novih aparatov v gospodinjstvu in strojev kmečkem gospodarstvu, šiviljske, kuharske tečaje itd.).
Na področju telesno vzgojne dejavnosti pa si morajo krajevne skupnosti prizadevati, da se mladina in ostali občani
skupnosti in razvoj
Pred javno razpravo, ki se bo v velenjski občini pričela v teh dneh, bomo objavili še eno pomembno področje iz obsežnega gradiva, katerega so pripravile delovne skupine. Gre za demografski, prostorski in gospodarski razvoj naselij ter za delo v krajevnih skupnostih.
čimbolj množično vključujejo v razne oblike športne in rekreativne dejavnosti, za kar pa morajo biti dani objektivni pogoji (telovadnica).
•	PRIPRAVA PREBIVALSTVA NA VSESPLOŠNI LJUDSKI ODPOR — Čeprav si ne želimo vojne, je vendarle jasno, da smo nenehno izpostavljeni nevarnosti vojnih in drugih napadov ter družbenih konfliktov že zaradi geografske lege, v kateri je naša država in zaradi križajočih se interesov velesil na tem geografskem območju. V takem nenehnem »križnem ognju« in spričo relativne majhnosti naše dežele, je razumljivo, da ob sodobni oborožitvi velesil ne kaže računati s frontalnimi spopadi. Treba je računati s taktiko nedavno minule vojne, to je z vsesplošnim ljudskim odporom in stalno se premikajočimi bojišči.
Razumljivo je, da je takšna taktika izvedljiva le ob maksimalni angažiranosti in kar najboljši organiziranosti občanov in delovnih ljudi na območjih, kjer žive. Te možnosti organiziranja pa so krajevne skupnosti, ki so za organizacijo vsesplošnega ljudskega odpora dobile posebne, z zakonom predpisane naloge. Zato sodijo vprašanja samozaščite in priprave prebivalstva na vseljudski odpor med zelo np-membne naloge krajevnih skupnosti. Koncepcija vsesplošnega ljudskega odpora temelji na aktivnosti vseh občanov, kar je možno uresničevati le v dobro organizirani krajevni skupnosti.
•	ZAŠČITA INTERESOV IN POTROŠNIKOV — Krajevne skupnosti tudi ščitijo interese potrošnikov in zagotavljajo večji vpliv občanov na preskrbo z življenjskimi potrebščinami. Za opravljanje teh nalog so ponekod ustanovljene posebne komisije za zaščito interesov potrošnikov, ponekod pa še vedno ohranjajo svete potrošnikov v starem smislu. Sodelujejo s sanitarno in tržno inšpekcijo in podjetji, ki i-majo na območju krajevne skupnosti trgovske lokale. Pripravljajo programe potreb po storitvenih dejavnostih, povezujejo se s trgovskimi podjetji in občino v prizadevanjih za razširitev trgovske mreže. Prizadetim podjetjim posredujejo kritične pripombe in mnenja občanov, kar zadeva cene, kakovost blaga in storitev ter v ta namen organizirajo skupne sestanke s predstavniki teh podjetij in občanov.
Oblik delovanja v krajevnih skupnostih je še veliko. Ob tej priliki se ne bi poglabljali v vse možne veje njene dejavnosti. Delo krajevne skupnosti naj bi se odvijalo preko odborov in komisij, v katere bi morali pritegniti čim večji krog dela voljnih in zainteresiranih občanov.
Za opravljanje vseh teh nalog in za rekreativno ter družabno življenje, bi morale imeti krajevne skupnosti potrebne prostore (dom družbenih organizacij, društev in krajevnih skupnosti), v katerih bi se odvijale poprej naštete dejavnosti.
ŠTIRI SKUPINE NASELIJ
Sestavljalci osnutka urbanističnega plana 1980 so že
pripravili značilnosti razvoja naselij v občini tako iz demografskega, prostorskega in ospodarskega vidika. Kraje so razdelili v štiri skupine. Prvo tvori središče občine, drugo večja stara naselitvena jedra, tretjo perspektivna manjša in četrto skupino neperspektivna naselja. Velenje naj bi bilo še naprej središče političnega, gospodarskega in družbenega življenja z vsemi potrebnimi ustanovami. Število prebivalstva v tem mestu bo izredno hitro naraščalo. Šoštanj in Šmartno ob Paki sta stara naselitvena jedra in pomembna zaradi gospodarstva ter rasia števila prebivalstva. Kraja pa nimata javnih ustanov značilnih za občinsko središče. Med perspektivne kra-ie spadajo Konovo, Bevče, Paska vas, Sentflorjan, Sa-lek, Kavče, Podkraj, Pesje, Skale, Rečica ob Paki, Ga-berke, Skorno, Paka, Paški Kozjak, Podgora, Laze, Hra-stovec, Lokovica, Skalske Cirkovce, Smartinske Cirkovce, Ložnica, Plešivec, 3i-lova, Zavodnje, Ravne in To-polšica. Sem, v tretjo skupino, so jih načrtovalci uvrstili, ker je v teh obrobnih krajih razpoložljiv zazidalni prostor. Preloge, Družmirje, Gorenje, Veliki in Mali vrh pa so razvrščeni med neDer-spektivna naselja, ker se prebivalstvo ne veča in tudi sicer ne bodo več zanimivi v urbanističnem smislu.
Velenje bo središče političnega, gospodarskega in družbenega življenja. Kot takšno bo moralo imeti občinsko skupščino, sodišče z javnim tožilstvom, podružnico SDK, banko in hranilnico, PTT, sedež občinskih interesnih skupnosti (temeljna izobraževalna, temeljna kulturna, temeljna telesnokul-turna in stanovanjska skupnost), dom političnih in družbenih organizacij, družbenih služb, društev, klubov in krajevne skupnosti v katerem bo sedež krajevne skupnosti, SZDL, ZKS, ZSS, ZMS, pionirske zveze, zveze združenj borcev NOB, rdečega križa, društva ekonomistov, društva inženirjev in tehnikov, društva prijateljev mladine, turističnega in horti-kulturnega društva, društva prijateljev narave, društva ljudske tehnike, planinskega društva, smučarskega, ribiškega, strelskega in lovskega društva, kulturnoumetni-škega društva, društva gluhih, društva telesnih invalidov, društva mentalno prizadetih, športnih klubov, modelarskega kluba itd.
V Velenju bodo tudi zavodi, in sicer za zaposlovanje, socialno zavarovanje, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za urbanizem
in za spomeniško varstvo ter varstvo naravnih znamenitosti. Razvito bo tudi šolstvo — osemletke, šole za kvalificirane delavce, poklicne šole, tehniške šole, administrativne šole, gimnazija, posebna šola, šole za odrasle, višje šole in glasbena šola Poleg tega bo v Velenju delavska univerza, muzeji, zbirke, arhivi, galerije, zoološki ali botanični vrt, knjižnice, čitalnice, pionirsko mesto, gledališče, kinomatografi, radijska postaja, časopisno podjetje, zdravstveni dom, higienska in protiepideinij-ska postaja, lekarna, otroški vrtci, jasli, dom igre in dola za šolske otroke, ustanova za socialno varstvo odraslih, športni stadion, enostavno športno igrišče za mladino in odrasle, otroška igrišča, postaja ljduske milice, veterinarska postaja, carinarnica, gasilski dom in turistično podjetje.
Razvite bodo trgovine z vsemi potrebščinami in posebne ter specializirane za krznar-stvo, klobučarstvo, zlatarstvo, starine, antikvariat, avtomobilski salon ter butiki za usnjeno galanterijo, modna oblačila in obutev, nadalje trgovine za prodajo cvetja, športne opreme, umetniških slik itd. Na voljo bodo restavracije, kavarne, slaščičarne, pivnica, aperiliv bari, vinske kleti, gostišča, pensio-ni in mlečne restavracije.
Večja naselitvena jedra, to so kraji, ki spadajo v drugo skupino, bodo imela dom družbenih in političnih organizacij, v katerem bo krajevni urad, krajevna skupnost ter sedeži društev in klubov, nadalje PTT in poštna hranilnica, osemletka in glasbeno šolo,galerijo,knjižnico, čitalnico, kinematograf oziroma večnamensko dvorano, zdravstveni dom, otroški vrtec, jasli, dom igre in dela, športno igrišče za mladino in odrasle in gasilni dom.
Perspektivna manjša obstoječa naselja naj bi imela dom krajevne skupnosti, družbenopolitičnih organizacij in društev. Ta dom bi bil večnamenski. V njem bi bili prostori za dejavnost krajevnih organizacij in društev. V njem bi delovala krajevna skupnost kot samostojna interesna in samoupravna skupnost občanov s svojimi odbori in komisijami. V teh krajih pa bi imeli še šolo, vrtec, športno igrišče za mladino in odrasle in gasilski dom.
To so le zamisli sestav-ijalcev urbanističnega plana 1980. So osnova za razprave in izdelavo konkretnih programov v vsaki krajevni skupnosti posebej.
17
Vedela je, da Jeffova preteklost ni ravno najčistejša. Vedela je, da ga je policija večkrat prijela, da se je ukvarjal z vsem, nikoli pa ne s poštenim delom...
Pa vseeno, Jeff je še iz mladih let veljal za najlepšega mladeniča v mestu. Za njim so norele številne žene in zlasti dekleta. Prej je bil nadarjen športnik. Nekaj časa je bil tudi učitelj sabljanja, kar mu je odprlo vrata najvišje mestne družbe. Prej je zaslužil zelo veliko.
Svojim prijateljem se je vedno opravičeval, kadarkoli je prišel iz zapora, da so oni »idioti«, policaji, zmotili in ga prosili naj jim oprosti, kar je on kot dober človek vedno razumel in jim oprostil. Z lažmi je tudi povsem osvojil Ma-ry, ki ni bila nikoli vajena, da bi iskala pravih vzrokov, temveč je sprejemala stvari take kot so bile.
Kljube vsemu je opazila, da Jeff ni govoril nikoli slabo o svoji ženi Avi. Prihajal je na vse sestanke, ki jih je sklicevala Mary, ji govoril, da je srečen da je ponovno z njo, da jo ima rad. Govoril je, da je o-na ravno takšna ženska, ki bi odgovarjala njemu, poudarjajoč, da se ne bi nikoli poročil z njo toliko časa, dokler ne bi v življenju dosegel tistega, kar si je postavil za cilj. Govoril ji je, da želi, da bi postala najbolj znana dama A-merike, ki bi imela denarja za razmetavanje), da bi bila ženska, ki bi prepotovala ves svet. Znal je tako spretno podžgati njena hrepenenja in želje, da ga je poslušala kot začarana. V njegovi bližini je čutila, da je že dosegla svoj cilj.
Čitala je v romanih, kako so nekatere žene navdihnile može, da so
18
postali bolj pomembnejši v domovini in svetu. Zato je bilo osnovno, zadržati Jeffa in ga imeti ob sebi. Zato je tudi začela razgovor o tem, misleč, da je sedaj najugodnejši trenutek, da uresniči svoje želje. Ko ji Jeff ni ničesar odgovoril, je ponovno načela to vprašanje.
Če je bila Ava doma oziroma, če bi jo pustil doma, bi verjetno na Maryjine besede povsem drugače reagiral. Toda Ava je odšla, ne da bi mu povedala, kam gre in zakaj. Spominjal se je, kako ga je gledala in spraševala po smrti njunega otroka.
On ob otrokovi smrti ni čutil nobenega, prav nobenega trpljenja. Naj je bil slabe ali dobre volje, vedno je pil. Ona pa mu je dajala vedno za pijančevanje. Zato se je tudi obračal na Mary, to svojo prijateljico iz mladih let, katere se je
OBRAČUN
nasitil že zdavnaj. Zaradi vseh napak, ki jih je imela in zaradi njenega obnašanja in kratke pameti, je sam sebi priznal, da ljubi Avo, in da je še po tolikih letih edina ženska, kateri lahko pokloni vso ljubezen in pozornost.
Menil je, da ni on kriv, da se je vse tako obrnilo in cla ni mogel več zaslužiti toliko kot prej. Vojna je zmešala velikim klobčič, in med takimi je bil tudi Jeff. Najvažnejše pa je bilo to, da so ga odklanjale tako dekleta kot poročene ženske takoj, ko so zvedele, da je oženjen in da ima otroka. Čutil je, kako se oddaljuje od njega in da bo počasi o-stal sam.
Zato pa je kriva Ava. Če je kriva, naj mu zagotovi tako življenje, kot je potrebno, je modroval.
To so bile nasprotujoče misli, ki so ga velikokrat mučile, ko je bil
19
trezen.V pijanosti bi vedno krivil za vse, kar ga je doletelo, Avo. Velikokrat je razmišljal o tem, da bi zapustil A-vo, nikoli pa se ni mogel odločiti za ta korak. Trudil se je, da bi bilo med njim in Avo tako, kot je bilo prva leta, ko sta se poročila, sebi pa nikoli ni hotel priznati, da se njuni odnosi slabšajo iz dneva v dan.
Ko je Mary še kar naprej govorila Jeffu, da bo v zakonu doživel brodolom zaradi Ave, da bo največji revež, da ne bo imel niti za šilce žganja na stara leta, je Jeff skočil s kavča in začel hoditi po sobi.
— Povem ti, draga Mary, da bo Jeff, da bo Jeff Gringwotch nekega dne presenetil svet, celo Ameriko. Kaj je Lu-cano?! Če ne bi bilo mene, ne bi postal on nikoli tako bogat. Danes pa mi na moja pisma niti ne odgovori! Se pravi, da me več ne po-
zna. Kaj je Erol Buffa-lo?! Danes ima največjo kockarnieo v Los Vega-su zahvaljujoč meni, čeprav mi za to, razumljivo ni plačal niti dolarja. Kaj je ... je ves v ognju nadaljeval Jeff naštevajoč imena najbolj znanih ameriških gangsterjev. Hvalil seje, da so postali to, kar so sedaj, zahvaljujoč le njemu, njemu Jeffu.
Ni bilo prvič, da je tako govoril. Zatem je vedno, že utrujen začel naštevati in razvijati svoje načrte. To je storil tudi tedaj.
— Toda Jeff Gring-vvotch bo še vsem pokazal, kdo in kaj je! Vsi manj in manj denarja menoj, jaz jim bom pa našteval njihove »grehe«. Prosili me bodo, naj jim pomagam, da jih rešim iz rok policije, prosili me bodo, naj jim posodim denar, jokali in tarnali bodo! Toda Jeff Gringwotch se je spremenil in ne pozna več
20
usmiljenja. Pred menoj bodo drhteli vsi! Pokazal jim bom, kdo je Jeff Gringwotch... je začel naštevati kaj vse bo storil.
—	Če ne bi bilo Ave, da nisem naredil take neumnosti, da se nisem oženil, bi že sedaj vsi ti gansterji klečali pred menoj...
—	Pa, saj sem ti o tem pripovedovala, mu je padla v besedo Mary. Govorila sem ti, da te bo takšen zakon uničil. Ava ni žena za tebe. Ona je malomeščanka, uslužbenka, ki te vleče na pot uboštva in trpljenja. Moraš se prebuditi! Odšla je, ne da bi ti povedala kam in zakaj! Jutri bova odšla na sodišče in ti se je boš odrekel. Potem boš pa prost in boš lahko začel uresničevati svoje načrte. Pomagala ti bom in ti boš sigurno uspel, pomagala ti bom, je poudarjala svoje zadnje besede. Prepričana
je bila, da bo to tudi storil.
Ko je utihnil, je začela ona. Nekaj časa je govoril on. potem pa ponovno ona. Potem ga je poljubila in prinesla večerjo na mizo. Že skoraj popolnoma pijan ji je obljubljal hribe in doline, jo objemal in poljubljal ter govoil, govoril. .
Toda vselej se je drugega dne, ko se je streznil, vrnil domov. Sedaj ga pa Mary ni hotela pustiti samega, kajti vedela je, da tisto, kar ji je obljubljal sinoči, ko je bil pijan danes sploh ne bo več vedel. Hotela je izkoristiti izredno priložnost ter dokončno narediti prvi korak »z mrtve točke«.
Drugega dne je imel Jeff popolnoma drugačno mnenje. Vedela je, da mu alkohol daje moč, hrabrost in da postane šele takrat odločen, zato ni želela denar, samo da je bil nenehno pijan.
DALJE PRIHODNJIČ
V hmelju
Rrvio na Triglavu
Četrta ura zjutraj. Bilo je sveže jutro, nebo brez oblakov — lep dan za Izlet.
167 Velenjčanov, med njimi tudi 10 izžrebanih naročnikov tednika Naš čas, smo zbrani pred rudarskim šolskim centrom oddali svoje nahrbtnike v prtljažnik in že sem videla, kako so se ostali udeleženci pohoda na Triglav sprehajali po avtobusu in iskali primeren sedež. Pogledovali so na uro, kdaj se bomo odpeljali.
Cez nekaj minut nas je naš vodič seznanil o smeri vožnje in o samem pohodu na Triglav. Moja edina želja je bila, da bi čimprej prišla na najvišji vrh v Jugoslaviji.
Po kratkem posvetu z vodiči smo se odpravili od Aljaževega doma, po dolini Vrat in nato navkreber ob strmih stenah bohotnega gorovja.
Takoj se je med nami čutila sprememba. Za trenutek smo bili popolnoma zatopljeni v strmo pot in skale, kajti njihova višina nam ni bila jasna. Za trenutek smo strmeli v en sam vrh, kot da bi že mnogokrat dvomili »očaku Triglavu«. Tedaj se nam je zdelo, da je tako blizu, da bi lahko dosegli z roko in se vsega dotak-
nili. Po mnogih vzponih po klinih in ob jeklenih vrveh, ki so nas vodili tesno ob steni skal, smo po treh, štirih urah prispeli do Staničeve koče, nekaj pa se jih je že prej povzpelo proti Kredarici.
Kot jara kača se jc vila počasna kolona ljudi na poti proti Triglavu in nazaj.
Nato smo pot nadaljevali proti Kredarici pod Triglavom, na nadmorski višini 2515 rfietrov. Počutili smo se utrujene. Toda v minutah, ko smo prebolevali trenutno krizo, nas je spodbujala humanost vodi-čev-planincev. Ozirali smo se levo in desno, še več pa je bilo takih, ki so globino pogledali le z enim očesom in veselili smo se lepote, ki nas je obdajala in edinstvenega pogleda na vrh, ki se je dvigal pred nami in nas vabil na svojo višino.
Naša želja je bila, čimprej priti do cilja in pokazali smo še več zanimanja ter odšli naprej. Toda le nekaj korakov. Ustavili smo se za trenutek, spet smo pogledali proti Triglavu in že smo se vzpenjali naprej, kajti razumljivo je bilo, da smo bili navdušeni in
radovedni ter posebno veseli, da stopimo v Aljažev stolp in čakalo nas je snidenje z godci iz Gorij pri Bledu.
Prvi koraki na najvišjem vrhu nam bodo ostali dolgo 'v spominu.
Na vrhu našega očaka je bilo razpoloženje, kljub vročini in naporni poti, prisrčno, posebno za nas, ki smo prvič vstopili v Aljažev stolp in se vpisali v knjigo obiskovalcev.
Rudi je že pritisnil na spro-žilec fotoaparata. Posedli smo ob stolpu in vsak je vedel dosti povedati o svojem doživetju med potjo. Tovariš Miha je imel pri sebi steklenico s »kačjo slino«, ki nam je ohladila znojne kaplje.
Fant pri petindvajsetih letih je odložil svoj nahrbtnik in prišel k meni. »Želim, da bi enak izlet organizirali vsako leto,« je dejal. »Prepričan sem, da si kljub obtiskom na nogah srečna, ko si dosegla svoj cilj.« Želel mi je še SREČNO in se odmaknil. Nasmehnila sem se in čutila, kako mi bije kri v sencih od napora in nenadoma sem začutila, kako imam suha usta. Toda steklenica Mihove »sline« je prišla tudi do mene in hladna vlažnost me je okrepila.
Tovarišica srednjjh let je dejala: »Ni mi žal, da sem prišla sem gor. Hudo je bilo, bolečine so hude, toda naslednje leto se bova z .očakom' znova videla.« Nato je prikimala in še dejala: »Čudovito mi ugaja tu gori!«
Sedemletna deklica, ki je pogumno stopala in se je s svojimi drobnimi prstki oprijemala neklonljive vrvi in kli- . nov, je tokrat stopila v stolp'
in njene oči so veselo zrle skozenj. »Kako sem velika, mamica!« je dejala.
Nato je glas trobente in močno udarjanje po hohnu zaprlo dih. Godci iz Gorij so igrali jugoslovansko himno. Bili smo brez besed, poslušali smo in skoraj nismo mogli verjeti. Himna vrh Triglava!
Pozneje smo se začeli spuščati do koče Planika mimo Doliča ter dolge štiri ure vzpona in ponovnega spuščanja do še želene in težko pričakovane koče pri Sedmerih jezerih. Toda tukaj smo bili malce razočarani. Kočo smo v noči komaj opazili, a vendar v velikem pričakovanju, da bomo našli vsaj kotiček za skromno ležišče. Toda zadovoljiti smo se morali na leseni strehi pod milim nebom, nekaj pa se jih je postlalo z desko in nahrbtnikom za vzglavje.
Zgodaj zjutraj smo šli ohlajat utrujene in ožuljene noge v bližnje jezero in še kako se nam je prilegla ledeno mrzla voda.
V dopoldanskih urah smo se napotili naprej preko Komar-če do Bohinja, kjer je bil piknik za vse udeležence pohoda. Ob prijetnih zvokih harmonike smo se mnogi spomnili poti, dolge poti, ki nas jc vodila iz Velenja, mimo Aljaževega doma, preko Vrat, do Staničeve koče, Kredarice, pot na vrh Triglava in nazaj do koče Planika, Dolič ter naprej preko Prehodavcev, do koče Sedmerih jezer, Savice, v Bohinj in spet nazaj v Velenje, pozno v noč smo si ob stisku rok zaželeli SREČNO, nato pa smo se razšli.
OLGA K.
Podobno kot marsikje drugje je tudi v naši dolini obiranje hmelja v polnem razmahu. Poiskali smo pet obi-ralk ter jih povprašali, kako jim gre obiranje od rok. Ker pa smo med hmeljem na njivi v Metlečah srečali ing. Henrika Jonka iz kmetijskega obrata Šoštanj, smo najprej njega zaprosili za nekaj splošnih podatkov o hmeljiLV naši občini. Povedal je, da je letos s hmeljem pokritih 58 ha zemljišč, od tega odpade na zasebnike približno 30 hektarov. V Velenju in Šoštanju obirajo ročno, v Šmartnem ob Paki pa z obiralnim strojem. Hmelj je letos nekoliko slabši kot je bil lani, ko so na njivi v Metlečah pridelali 18 stotov na hektar. Letos pa pričakujejo 15 do 16 stotov. Skupen pridelek — z upoštevanjem hmelja pri zasebnikih — pa bo še nekoliko manjši. Približno 13 stotov na hektar. Za škaf hmelja borte plačali 4 dinarje, s hrano pa 3,60 enako kot v Savinjski dolini. In kaj so povedale obiralke?
SILVA KRIVEC: Ker sem še učenka, letos grem v šesti razred, je razumljivo, da bom denar porabila za knjige, že lani sem bila v hmelju, vendar nisem obirala zase, ampak sem le pomagala neki ženski. Letos pa drugi pomagajo meni. Tako mi včasih družbo dela pet kolegic, pomaga pa mi tudi mama. Ce bo šlo tako naprej bom kar precej zaslužila, saj ga naberemo tudi 20 škafov. V hmelju sem ves dan. Od pol sedmih zjutraj do pol osmih zvečer. Vmes grem le na kosilo, včasih pa mi ga prinese mama.
VERONIKA KRIŠTOF: Kot obiralka sem še novinka, saj mes letos v hmelju šele drugič. Zaposlena nisem, i-mam otroke, pa je kar dobro, če kje dobim kakšen dinar. Koliko ga bom nabrala na dan, še ne vem. V hmelju sem namreč šele prvi dan. Prav gotovo ga ne bom toliko kot ga druge, ki so v hmelju že kar doma. Jaz pa še nisem preveč spretna. Lani sem ga nabrala približno deset škafov, če pa je bilo vreme lepo pa tudi do petnajst.
ELICA PRISLAN: Jaz pa nisem prava obiralka, ker je to naš hmelj. Zato ne štejem, koliko škafov na-berem. Obiram le dopoldne, ko sem doma, popoldne pa grem v službo. Sicer pa sem v hmelju že osmo leto. Poleg obiranja pomagam tudi pri drugih delih, ki so potrebna, da hmelj zraste. Mi letos z o-biralci nismo imeli težav, saj smo jih zlahka dobili. Vsi so iz Velenja in pri svoji hrani. Mislim tudi, da pri nas zelo lepo merimo. Po koliko bomo plačevali škaf, pa ne vem.
HELENA LESNJEK: Nabe-rero bolj malo hmelja, ker zjutraj ne morem zgodaj od doma. Preden grem, moram opraviti še vrsto opravil: Skuhati zajtrk, nakrmiti živino in drugo. Na njivo pridem šele okrog pol devete, opoldne pa moram spet domov, da skuham kosilo. Zadnja leta hmelja nisem obirala. Prej, ko so otroci hodili še v šolo, pa sem bila vsako leto skupaj z njimi v hmelju, da smo potem lažje kupili šolske knjige. Zdaj je doma tudi bolj malo denarja, ker je mož invalidski upokojenec in ima majhno pokojnino.
TREZA PANIC: Kot ste lahko že po govoru ugotovili, nisem domačinka. Prišla sem iz Strmca pri Va-raždinu. Iz okolice Varaždina je poleg mene tukaj v Šoštanju še 41 obiralk. Naberem bolj malo, ker mi prsti bolj počasi gredo. V vaši dolini sem že tretje leto. To je zame izlet s trudom in nagrada za moje delo. Lani sem zaslužila 95 tisoč dinarjev. Letos pa mislim, da ne bom toliko, ker je hmelj slabši, ne vemo pa še tudi, kakšno bo vreme. Čeprav imam že 72 let, bom v Šoštanj še prišla. Ce bom le še tako zdrava, kot sem letos.
Na koncu pa naj zapišemo še zanimivo ugotovitev. Medtem ko ponekod tarnajo, da obiralcev ni, jih je drugje preveč. V Šoštanju se jih je letos ponudilo veliko več kot pa so jih potrebovali. Kljub temu pa bo na velikih površinah hmelja verjetno iz leta v leto manj obiralcev. Zamenjali jih bodo obiralni stroji. Kot nam je povedal ing. Jonko, jih stane škaf hmelja, ki ga obere stroj, 1,30 do 1,40 dinarja. Čeprav v to ceno niso všteti stroški vzdrževanja in seveda nakupa ^stroja, pa se strojno obiranje veliko bolj splača.
Ljudje v krajevni skupnosti (] fj HJ El
Ozka in vijugasta ccsta, ki pelje v Šmartno ob Paki, nas je ta teden popeljala tudi v krajevno skupnostGorenje. Bilo je lepo in sončno dopoldne, poleg tega se je te dni začel obirati hmelj, tako da smo kar težko verjeli, da bomo našli doma koga od tistih, ki smo jih iskali. Iskali pa smo takšne, ki bi nam vedeli največ povedati c težavah krajevne skupnosti ter o željah in življenju ljudi. Našli smo Jožeta Remenika predsednika krajevne skupnosti in Franca Štefančiča predsednika krajevnega odbora SZDL.
Gorenje je še mlada krajevna skupnost, saj je bila ustanovljena šele 25. februarja letos. Prej pa je bil njihov kraj združen v krajevno skupnost Šmartno ob Paki. Kljub temu, da je Goie-nje tako mlada krajevna
Jože Remenik, predsednik krajevne skupnosti
skupnost, se že srečuje s problemi, ki tarejo pretežno vse, že tudi takorekoč stare krajevne skupnosti.
Franc Štefančič predsednik krajevnega odbora SZDL je poudaril predvsem problem cest, ki jih je treba urediti. Redna sredstva, ki so jih dobili od občine, so razdelili po posameznih krajih, za ureditev poljskih cest, asfaltirati pa mislijo tudi cesto Gorenje—Tajna. Naredili so plan do leta 1980, kjer so si postavili to nalogo in še vrsto drugih, ki jih bo treba in jih tudi želijo uresničiti. Franc Štefančič je tudi povedal, da z ljudmi socialistična zveza izredno dobro sodeluje in je udeležba na vseh sestankih zelo zadovoljiva. Vidi se, da si ljudje v krajevni skupnosti Gorenje želijo boljšega življenja in se trudijo, da bi veliko k temu pripomogli tudi sami.
Ljudje v krajevni skup-onsti Gorenje so predvsem kmetje in tako je kmetijstvo zelo močno razvito. Ukvarjajo se največ z rejo perutnine, živinorejo in pa mlekarstvom. Poleg teh treh dejavnosti, pa jim je vir do-dohodkov tudi les in hmelj. Vaščani so zelo pridni, napredni in gredo v korak s ča-sam. Niso zadovoljni s trgovino, ki jo imajo. Pravijo, da tako prostorsko kot tudi glede na njene kapacitete kraju ne odgovarja. Želijo si novo in večjo trgovino, sai jim je ORA, katere poslovalnica je zdajšnja prodajalna, že štiri leta obljublja samopostrežno trgovino, pa vendar iz tega še ni nič. Prav tako je pri njih problem prosvetna dvorana, ki je nimajo, ali bolje, dvorana je, vendar prav tako spada pod ERO. Sami si želijo večjo dvorano, da bi se v krajevni skupnosti Gorenje lahko prosvetno življenje vsaj malo razvilo. Res je, da je za to poleti bolj malo časa, ko je na polju delo, zato pa ga je pozimi več. To, da bi imeli dvorano, si verjetno želijo tudi mladi. Saj pravi Jože Remenik predsednik
krajevne skupnosti Gorenje, da kljub temu, da hodijo mladi ljudje v uk, na delo v tovarne ali pa naprej v šole, jih še vedno veliko ostaja v domačem kraju. Jože tudi upa, cla če se bo dala mladim ljudem možnost še bolj modernizirati in tehnizi-rati kmetijo, bo marsikateri ostal doma in se poprijel o-četovega dela — to je kmetijstva. Tudi Remenik je najprej opozoril na ceste. Pov-daril je, da so pri cesti Ogradnik — šmarsko in šo-štanjsko Skorno, ki se je gradila, veliko pomagali kmetje s traktorji, lesom in udarniškim delom. Po tem se tudi vidi, da je v interesu
vseh lljudi v krajevni skupnosti Gorenje, da si izboljšajo ceste, s tem pa polepšajo problem je tudi kanalizacija, tudi kraj. Prav tako velik ki je nimajo urejene, medtem ko imajo napeljan vodovod in ga mislijo še razširiti.
Jože Remenik je povedal, cla ima upanje in si to želi, da bi se kasneje spet združili s krajevno skupnostjo Šmartno ob Paki. To bi naj prišlo v poštev čez kakšna tri leta, ko bi si sami uredili stvari, ki jih enkrat najbolj tarejo. To pa je kanalizacija in ceste. V krajevni skupno-stii Gorenje, ki šteje okoli 840 ljudi, so izrazili tudi željo, cla stare bareke, kjer se

t*
„ V j *
Franc Štefančič, predsednik KO SZDL
je začela razvijati tovarna Gorenje, porušijo, ker kvarijo izgled celotnega kraja. Tako se bo potem na tem mestu verjetno začela graditi keramična tovarna. Tudi Vegrad bo v Gorenju postavil veliko mizarsko delavnico. To je vsekakor dobro za kraj, saj se bo tako lahko precej ljudi zaposlilo doma. Od 840 ljudi, kolikor jih živi v krajevni skupnosti Gorenje, je zaposlenih okoli 270, ki ustvarijo v delovnih organizacijah od šesto do sedemsto tisoč dinarjev letno. »Zato«, pravi Jože Remenik, »so ljudje razočarani ,ker dobijo za ureditev svojega kraja in reševanje ostalih problemov, od občine le borih trideset tisoč dinarjev.
Z Remenikom smo se pogovarjali tudi o novi ustavi in spremembah. V tem pogovoru je izrazil željo, da bi nova ustava in spremembe prinesle tudi neko stabilizacijo v kmetijstvu. Da bi ti-
sto, kar se napiše tudi enkrat držalo.
»Živim med kmeti in zato vem, kakšni problemi jih tarejo in s kakšnimi težavami se srečujejo«, pravi Remenik. »Zakaj pri nas uvažamo razna živila, meso in druge izdelke, če ima Jugoslavija tega dovolj doma. Vse to pridela naš kmet, ki bi rad prodal, vendar ne more. Družba bi morala kmetu zagotoviti odkup, istočasno pa tudi že ceno, da ne bi bil prikrajšan. Prav tako se tudi marsikdo od nas sprašuje, zakaj mora kmet plačevati ogromne carine, če se hoče modernizirati in si naba.vi stroje iz tujine. Zakaj družba to ne prepreči s tem, da te stroje lahko kupili doma v Jugoslaviji in bi danes imelo modernizirane kmetije veliko več kmetov, pa tudi zemlje ne bi zapuščali.«
Tako je glasno razmišljal Jože Remenik, predsednik krajevne skupnosti Gorenje. Vendar pa se nam zdi, da ni edini. Tako se sprašujejo tudi kmetje in vsi tisti, ki želijo obdržati ljudi na zemlji. Iz tega pa se tudi vidi, da kmetje želijo, da bi jim nova ustava in spremembe prinesle za njih boljše in ugodnejše pogoje.
Medvedova domačija v Prelogah
Ne bomo vam opisovali okolice, saj jo vsi prav dobro poznate, ker pač v njej živite. Raje vam bomo nekaj povedali o Jožetu Medvedu po domače Florjanu in njegovi kmetiji. Tudi njega marsikdo pozna, ne samo v Prelogah ampak tudi v drugih krajih Slovenije.
Njihov rod žc precej dolgo dela in živi na tej kmetiji, saj ima Jože Medved napisano kroniko za 300 let nazaj. Ljubi zemljo in svojo kmetijo, saj drugače se prav gotovo ne bi toliko trudil, da bi napisal zanjo kroniko, jo tako lepo vzdrževal in se ukvarjal še z desetimi drugimi deli zraven. Kmetija je včasih obsegala 9 hektarjev obdelovalne zemlje, danes pa jo ima le še 4. Drugo jc odkupil rudnik, delček od tega pa tudi elektrarna. Toda Jože pravi, da mu je dovolj tudi to, kar mu je o-stalo.
Jože Medved je krepak in vitalen sedemdesetletnik, ki nikoli ne miruje in bi za njega vsekakor predstavljalo počasno umiranje, če bi mu kdo prepovedal delo. Njegova žena Hedvika pa je ena tistih naših zvestih slovenskih kmetovalk, ki svojemu možu vedno stojijo ob strani in z njihovega lica nikdar ne zbledi vesel in bodrilen nasmešek. Drugače pa je odločna in v kuhinji sama gospodar.
Toda povejmo še, kaj je


na Florjanovi kmetiji najbolj zanimivega in zakaj ga poznajo tudi drugod v Sloveniji. Poznajo ga namreč vsi tisti, ki imajo radi pi-ščančje meso in dobre kure nesnice. Medved si jc doma naredil valilnico, v kateri se izvali v eni sezoni okoli 20.000 mladih piščančkov. Tu je treba veliko dela, volje in časa. Čeprav so aparati dober pripomoček, ki urejajo valjenje, jc kljub temu treba bi ti vedno poleg, da se nadzira temperatura, da se hitro popravi, če se kaj pokvari, in še in še. Če ne b: bilo nikogar poleg, ko bi kaj »odpovedalo«, bi lahko nastala precejšnja škoda. Jože Medved je edini, ki i-ma v šaleški in Gornji savinjski dolini valilnico. To mu je postranski vir dohodkov na kmetiji, obenem pa v veselje. Goji dve vrsti kokoši: njuhemširsko in brojlersko. Ene so dobre nesnice, druge pa so primerne za pitanje in kasneje za zakol. Ko smo bili pri njemu, smo si seveda ogledali tudi valilnico. Ta je bila takrat sicer prazna, je
... . ------ ■
m!
Hedvika in oče Jože Medved se srečno in zadovoljno smehljata pred hišo, ki je njun dom že dolgo vrsto let in v katerem je skupaj z njima živelo trinajst njunih otrok
pa zato v prednjem prostoru mrgolelo rumenih in r javih piščančkov, starih teden dni in več. Res so ljubki, vendar pa zahtevajo tudi veliko dela in njihova gospodinja je Hedvika. Ljudje radi kupujejo pri Jožetu saj vedo, da bodo dobili dobro robo in tako si piščančke »zagotovijo« tudi za prihodnje leto. Medved vodi knjigo naročnikov in vsak dobi tisto, kar pač želi imeti. Včasih so na tej kmetiji pridelovali in gojili tudi hmelj in so ga pridelali do dve toni. Toda tu jc treba veliko napornega dela, vsega pa sama nista zmogla. Res imata Medvedova štiri sinove in devet hčera. Toda vsi so že odrasli, vsi imajo tudi že svoje družine, razen mlajših dveh. Ti sta sicer še doma, vendar je ena že zaposlena v Gorenju, mlajša pa bo letos začela hoditi v zadnji letnik gimnazije. Tako je Jože Medved raje začel z valjenjem piščancev, kjer lahko vse postori sam in je lahko vedno doma — v hiši.
Njegova kmetija pa ima še druge živalske prebivalce, ki prav tako zahtevajo veliko dela. Tu so še štiri plemenske sivorjave krave, njihov poglavar bik, ki pa ima bolj žalostno vlogo, saj je pripravljen samo za pitanje in tu je tudi plemenska kobila, ki ima noleg sebe naraščaj — ljubkega šti-rimesečnega žrebička. Gospodinja Hedvika pravi, da ji žrebiček velikokrat nagaja, ko pride k molži. Prime jo za zadnji konec rute in jo tako dolgo čuka. dokler je ne noterme z slave Poleg teh stanovalcev, pa je v hlevu še sedem svini. ki so vedno lačne in nezadovoljne, ker jih nihče ne »razume«, kar izražajo z glasnim kruljenjem. Toda prav gotovo niso lačne, saj so lepo okrogle in prav nič »podhranjene«. Morate priznati, cla imata Jože in Hedvika s tako številno družino kar precej dela in skrbi. Kljub temu pa sta zadovoljna in dobre volje ustre-žeta svojim ljubljencem, ki ju kličejo eden s hrzanjem, drugi spet z mukanjem in
tretji s kruljenjem. Najbolj mirni in ljubki pa so vsekakor trije mladi bernar-dinci, ki se sramežljivo stiskajo k svoji mami Kali. Pa ta zato ni nič kaj preveč vneta za mirno in prijateljsko sožitje tem manj, če se slučajno preveč približate njenim trem psičkom. Saj jo razumemo, brani jih kot vsaka mati svojega otroka. Vendar pa kljub temu ne bi bilo treba tako grdo kazati ostrih zob in kar malo užaljeni smo bili, ker nas je tako grdo sprejela. Gospodar Jože nas je sicer pomiril, da sploh ni popadljiva in
10 let predsednik. V teh dveh društvih je delal tudi po vojni in tudi danes še sodeluje kot odbornik.
Res lepo sta si svoj dom uredila Medvedova. Rada i-mata svojo kmetijo, zemljo in vse kar spada k tej lepi domačiji. Za to zemljo sta morala trdo garati in tudi med vojno zaužiti precej strahu ob majhnih otrocih, ki jih je bilo treba varovati, jim dajati hrano in poleg tega še strahovati, da jih ne odvlečejo Nemci. Toda tudi to sta prestala in prav tako njuni otroci. Trinajst jih je. Vsi se radi vračajo domov, vsi imajo radi
Jože Medved s svojo plemensko kobilo, ki nas resno, vendar zvedavo opazuje in ji ni prav nič nerodno. Je pa zato njen žrebiček pokazal našemu aparatu zadnjo plat in se skril
da vsak obstane že, ko zalaja. Ja, kdo pa ne bi, če zagleda dve vrsti ostrih zob. Kar veseli smo bili, ker je bila Kala s svojimi mladiči za ograjo.
Na svojih njivah pa Jože Medved sadi predvsem krompir in pšenico, ali pa ima zemljo v celem — v travnikih. Tako ima nekaj za dom, dovolj pa tudi za krmo, saj kosi tudi po petkrat na leto. Za hišo se širi še nasad pritlikavih jablan, ki jih je Jože posadil lansko ieto. Ima okoli 200 sadik in pravi, da bi še rad razširil, saj je pritlikavo drevje mnogo laže negovati kot pa veliko. Jože je bil tudi ustanovitelj sadjarsko-vrtnarskega društva v Šoštanju in je bil 10 let njegov predsednik. Ustanovil ga je leta 1930. Eno leto prej pa živinorejski odsek kmetijske podružnice Velenje, kjer je bil prav tako
svoja starša, ki se razveselita številne družine. Če pa Jožeta in njegovo ženo He-dviko vprašate, kdo bo nasledil kmetijo, vam bo lepo odkrito povedal, da tega še sam ne ve, kajti zdrav je še in krepak in delo mu je pol življenja. Dokler bo mogel bo delal. Otroci pa imajo tudi svoj dom in zdelo se nam je, da je to res lep in drag dom, ki ga ne kaže pozabiti.
Veliko potu sta na tej zemlji prelila Jože in Hedvika, da imata danes to, kar sta si želela. In njuna vesela in nasmejana obraza nam to še samo potrjujeta. Čez teden jima delajo družbo njuni živalski prijatelji in pa seveda vnučki, ki se pri starem očetu in mami l radi zadržujejo, saj je tu tako živo, ob nedeljah pa ! pridejo tudi »otroci«, da lahko spet poklepetajo s i svojim očetom in mamo.
ODMEVI NA NASE SESTAVKE
Smo ogorčeni
Delovni kolektiv in učenci naše šole smo ogorčeni nad objavljeno sliko in spremnim tekstom k sliki v 21. številki Našega časa. Ogorčeni smo tembolj zaradi tega, ker slikano zemljišče ni šolsko in se nam za neurejenost pripisuje krivda, ki bi sodila najbrž nekomu drugemu.
Iz spremnega teksta k sliki, ki je sicer »diplomatsko zavit«, ni razvidno, da bi direktni krivec za neurejenost prikazane okolice bila naša šola. Iz prvih dveh stavkov teksta pa lahko razberemo, da je novinar namerno hotel škodovati ugledu in prizadevanju mladega kolektiva s tem ko je zapisal :
»Osnova šola Antona Aškerca je zelo lepa. Le kako bi ne bila, saj je vendar nova ...« Kot da je nova šola sama po sebi lepa, kot da si nihče ne prizadeva, da bi jo polepšal, kot da nam je vseeno, kaj je za šolo. Ne poznamo novinarske etike, vemo pa, da je ena glavnih njenih norm objektivno poročanje. Zakaj novinar ni prišel na šolo vprašat čigavo je zemljišče za šolo, zakaj novinar ni vprašal, kdo je u-redil morda najlepše in najbolj čiste zelenice v Velenju pred šolo, kdo je zasadil 150 m žive meje, 200 vrtnic in 10 cvetličnih korit, kdo je uredil poti ob Paki in zasadil 70 dreves ter posejal s travo več kot en hektar zemljišča, kdo je markiral igrišča, da ne govorimo o maksimalnem angažiranju sil in sredstev pri izgradnji telovadnice, ki je bila pastorek v investicijski izgradnji objektov družbenega standarda v naši občini.
Vse to, spoštovani tovariš a-nonimni novinar, v dobrem letu in pol, poleg osnovne dejavnosti, ki je bila izvršena
tako, da žanje osnovna šola Antona Aškerca vso priznanje ne samo staršev ampak tudi šolskih oblasti, ki poznajo njeno delo.
Vsaka stvar mora imeti ali vsaj naj bi imela svoj namen. Sprašujemo se upravičeno, kakšen je namen objavljene slike. Morda to, da se izniči veliko prizadevanje nekega kolektiva in tisočev opravljenih delovnih ur učencev šole ter preko tega da neizbrisno črno piko tistemu, ki vlaga maksimalne napore, da bi se v našem šolstvu le kaj spremenilo.
Morda je namen tega poročanja, ker hoče prispevati svoje k odstranitvi žarišč umazanije, ki jih je v našem mestu veliko, morda je namen ... ne vemo kaj, lahko samo ugibamo. Namen pa ni važen, važen je objektiven učinek, ki je v danem primeru v tem, da smo dobili novo šolo, da pa nihče ne skrbi zanjo. Ogorčenje nad tako ugotovitvijo prihaja iz srca še zlasti zaradi vseh prizadevanj našega kolektiva in ob ugotovitvi, da je ta kolektiv dobil v upravljanje zgradbo z neurejeno okolico in brez nujno potrebnega objekta — telovadnico ter da je vse to uspel v kratkem času urediti. Upravičeno se sprašujemo, zakaj uredništvo Našega časa ni našlo poti do nove šole, kljub poslanim vabilom, da pridejo na njene prireditve, kjer bi lahko spoznali, kaj se tu dela.
To je šola zgrajena iz samoprispevka občanov in so zato vsi občani zainteresirani za njeno delo. Ali nismo občanom obljubili, da jim bomo objektivno i>oročali o poteku izgradnje in ne samo to. Občani morajo prav tako vedeti, zakaj so vložili svoj denar. Sodeč po vesti iz 21. številke Na-Našega časa so vlagali zastonj. Ne zastonj! To pot: dragi starši! Šola je v letošnjem letu
i!
m vpratonia napravi iwo
a
V vašem cenjenem listu številka 19 ste na sedmi strani objavili sestavek »Kako smo odmerili davke«, kjer navajate, da so olajšave za vzdrževanega družinskega člana v letu 1972 znašale 12 tisoč din. V nadaljevanju je napisano, da so za posebni davek v letu 1973 olajšave za enega vzdrževanega družinskega člana tudi 12 tisoč dinarjev.
Od občinske skupščine Velenje sem dobil dve odločbi, eno za davek na skupni dohodek za leto 1972, eno pa za akontacijo za leto 1973. Na obeh je odbito kot olajšava enega vzdrževanega družinskega člana (za ženo) po 10 tisoč din. Mislili sem, da je vmes pomola in sem čakal, če bo morda v naslednji številki popravek. Ker tega v vaši 20. žtevilki nisem zasledil, vljudno prosim za pojasnilo.
Anton Arzenšek
Šoštanj, Cankarjeva G
Ker je bilo podobnih primerov in nejasnosti med davčnimi zavezanci prav gotovo še več, objavljamo pojasnilo na-
čelnika davčne uprave Ferda Kukovca, ki nam ga je poslal v zvezi s pismom našega bralca iz Šoštanja.
V sestavku, ki je bil objavljen 6. julija 1973 pod naslovom »Kako smo odmerili davke«, niso podrobno razčlenjene davčne olajšave, ki jih ima davčni zavezanec davka od skupnega dohodka občanov in dodatnega davka, pravico uveljaviti v primerih, kadar vzdržuje družinske člane, ki nimajo lastnih dohodkov, zato te v nadaljevanju navajamo.
Po zakonu o davku od skupnega dohodka občanov in zakonu o dodatnem davku ima zavezanec pravico do davčne olajšave v primeru ko ta vzdržuje ženo, ki nima lastnih dohodkov v višini 10 tisoč dinarjev, za vsakega vzdrževanega otroka pa po 12 tisoč dinarjev. Torej v primeru vašega naročnika Antona Arzenška znaša ta olajšava 10 tisoč dinarjev, ki mu je priznana za vzdrževanje žene in je odločba davka od skupnega dohodka občanov in dodatnega davka pravilna.
Načelnik
Ferdo Kukovee
dosegla povprečni 99-odstotni učni uspeh. Sicer pa je to lovcu na drugačne zunanje senzacije najbrž kaj malo mar.
Zavedamo se, da je pismo o-stro, vendar prosimo uredništvo, da ga v celoti objavi, ker smo mnenja, da objava niti približno toliko ne bo škodovala ugledu lista, kot je škodovala ugledu šole omenjena fotografija in podtekst. V primeru, da pisma ne boste objavili, bomo prisiljeni poklicati novinarje, ki bodo o našem delu poročali objektivno.
Za delovni kolektiv
Osnovne šole Anton Aškerc
Velenje
Pankrac Semečnik
PRIPIS UREDNIKA — Vaš žolčni izliv na našega »anonimnega novinarja« se mi zdi bolj smešen kot ogorčen, tovariš Semečnik. Smešen zavoljo tega, ker negirate tisto kar bi lahko fotografirali še danes, pa podoba ne bi bila nič drugačna. Tik za steno telovadnice, to je za vašo šolo, je videz neurejenosti prav takšen kot je bil takrat, ko smo posneli objavljeno fotografijo. Le nekaj se je spremenilo! Zemljišče za vašo šolo so gradbeniki za-gradili in nesnago zakrili radovednemu očesu. Tako je zdaj »volk sit in tudi koza cela«.
Res je, naredili smo napako pri svojem delu. Nismo se prepričali čigavo je zemljišče! Sicer nesnage nismo nikomur pripisali, smo jo pač, kot vi pravite, »diplomatsko zavili« in krajevno opredelili. Vse kar so lahko bralci videli na objavljeni fotografiji je neposredno za novo šolo Antona Aškerca in sicer v Velenju, pa nikjer drugje. Ne predstavljam si, kako bi bilo, če bi Velenjčani pri skupnem delu gledali na to, čigavo je zemljišče in če bi lepšali le pročelja, zadaj za zgradbami pa pustili vnemar.
Vaš gnev nad našim pisanjem nikakor ne bo škodoval našemu časniku. Zato sem pismo tudi v celoti objavil. Prosim vas, tovariš Semečnik, potrudite se in obrnite sedmo stran časnika. Spodaj v kolofonu boste lahko prebrali kdo vse dela v naši redakciji. To vas prosim samo zaradi tega, da ne boste več razmišljali o »anonimnem novinarju«. Pa še nekaj vam moram povedati. Tako »ostra« pisma kot je vaše, zaposlene časnikarje pri Našem času ne bodo splašila, da se ne bi še kdaj lotili podobnega dela.
JANEZ SLATNAR
V torek, 7. avgusta 1973 smo se na pokopališču v Poclkraju za vedno poslovili od aktivnega družbenopolitičnega in društvenega delavca Janeza Slatnarja usnjarskega mojstra v po-
koju iz Scntflorijana. Po-kojnti Janez Slatnar se jc rodil v delavski družini v kraju Žlebe pri Medvodah, kjer jc preživljal svoja o-troška leta. Po končani nižji gimnaziji se je izučil za usnjarski poklic, ki ga je opravljal v Mirni, Tržiču in v tovarni usnja Šoštanj vse do upokojitve.
V družbenopolitičnem življenju je bil zelo aktiven in jc opravljal razne odgovorne funkcije. Bil je predsednik delavskega sveta, u-pravnega odbora, odbornik bivšega okrajnega LO, predsednik skupščine socialnega zavarovanja, aktivni član okrajnega in ob-
činskega sindikalnega sveta, vse do svoje smrti pa je bil občinski odbornik, predsednik Planinskega društva v Šoštanju in predsednik Rdečega križa Sent-florijan. Poleg tega pa je opravljal še vrsto drugih dolžnosti za napredek naše družbene skupnosti.
Kot planinec se je posebno izkazal v Tržiču pri obnovi požganih planinskih domov in pri gradnji planinskega doma na Slemenu, ko je Planinsko društvo Šoštanj in kolektiv tovarne usnja Šoštanj gradilo Andrejev dom.
Vse njegove delovne sposobnosti in osebne vrline so bile usmerjene našemu gospodarskemu in družbenemu napredku naše socialistične družbene skupnosti. Pokojnik je bil lik človeka, predanega napredku za boljše in lepše življenje delovnih ljudi, kar je dokazal s svojo prizadevnostjo in požrtvovalnostjo, z njegovo človečnostjo in plemenitostjo in njegovo neomajno ljubeznijo do družine in naše domovine.
Kako priljubljen je bil med ljudmi, ki so cenili njegovo delo, je dokaz velika udeležba njegovih sodelavcev, znancev in prijateljev, ki so ga spremljali na njegovi zadnji poti.
Za vsa dobra dela je prejel številna priznanja in odlikovanja.
Slava njegovemu spominu.
M. V.
OSMRTNICA
Po dolgi in neozdravljivi bolezni nas je dne 13. 8. 1973 v svojem 72. letu starosti za vedno zapustil mož in ata, ded in tast
DOMINIK TRB0VŠEK
Zlebnikov ata
Žalujoči: žena Frančiška, otroci Jerica, Mici, Štefka, Oto z družinami in Alojz ter ostalo sorodstvo.
—	Milan KOVAČ. roj. 1948, rudarski tehnik iz Šaleka 52 in Pavla VERDN-IK, roj. 1951, krojačica iz Velenja, Tomšičeva c. 8
—	Konrad KOZOVINC, roj. 1947, rudar iz Podkraja pri Velenju št. 10 in Štefanija DOLENC, roj. 1952, gospodinja iz Podkraja pri Velenju št. 10
—	Egidij DRGAN, roj. 1927, vojaški upokojenec iz Maribora, Trubarjeva 3 in Marija KREVH, roj. 1933, administra-torka iz Maribora, Trubarjeva 3
—	Niko SEVNIK, roj. 1950, delavec iz Velenja, Šercerjeva 3 in Milena PUKŠIC, roj. 1954, delavka iz Bezine št. 68
—	Boris RAKTELJ, roj. 1952, študent kemije iz Portoroža in Miloška ARZENŠEK, roj. 1952, študent prava z Jesenic
—	Ivan SKORNŠEK, roj. 1950, delavec iz šaleka 48 in Milena PETRE, roj. 1953, delavka iz Šaleka 48
—	Milan GOLOB, roj. 19447, rudarski tehnik iz Gavc št. 51 in Frida RADULOVIC, roj. 194G, delavka iz Velenja, Ka-juhova 16
—	Dragutni OSTRICKI, roj. 1950, strugar iz Velenja, šaleška 19 in Elizabeta GREGORC, roj. 1952, delavka iz Velenja, šaleška 19
—	Zvonko ŠTEFANEC, roj. 1950, strojnik iz Velenja, Gra-škogorska 21 in Lidija KNEZ, roj. 1954, strojepiska iz Velenja, Graškogorska 21
—	Marjan RAMŠAK, roj. 1950, ključavničar iz Šoštanja, Koroška 44 in Marija POGO-RELCNIK, roj. 1951, aranžerka iz Velenja, Celjska 8
—	Jože VOGRIN, roj. 1950, strojnik iz Velenja, Jenkova 6 in Erika LUZNIK, roj. 1943, u-službenka iz Velenja, Kraigherjeva 6
—	Robert PODLIPNIK. roj.
1950,	ključavničar_iz Velenja, Graškogorska c. 43 in Marija ŠVENT, roj. 1952, natakarica iz Velenja, Graškogorska c. 43
—	Franc KEŠPRET, roj. 1951, strugar iz Lokovice št. 89 in Jožica MLAKUŽNIK, roj. 1955, delavka iz Velenja, Zidanško-va 5
—	Jože OBU, roj. 1918, strojni ključavničar iz Podkraja pri Velenju 36 in Zofija DVOR-JAK, roj. 1953, delavka iz Škalskih Cirkovc št. 9
—	Marjan LIPICNIK, roj. 1952, ključavničar iz Pesja št. 187 in Danijela PANTNER, roj.
1951,	uslužbenka iz Pake pri Velenju št. 3
—	Pavel KUMER, roj. 1897 u-pokojenec iz Raven št. 38 in Terezija DOBOVICNIK, roj. 1899, upokojenka iz Ravn št. 38
—	Peter LESNJAK, roj. 1952, avtomehanik iz Ravn št. 5 in Miroslava KAŠ, roj. 1955, delavka iz Gabrk št. 86
—	Viktor BRGLEZ, roj. 1949, predmetni učitelj iz Velenja, Prešernova 14 in Helena GO-LICNIK, roj. 1951, delavka iz Družmirja št. 3
—	Alojzija KOJC, invalid iz Šoštanja, Gregorčičeva 1, stara 22 let
—	Neža ŠMON, upokojenka iz Topolšice 47. stara 71 let
—	Ludvik KOSEDNAIt, rudar iz Velenja, Tomšičeva 24, star 45 let
Našli smo ga na njivi, ko je trosil umetno gnojilo. Izpod klobuka, poveznjenega na čelo, so oči radovedno opazovale življenje okoli sebe. Ko pa smo ga prosili, da bi nam nekaj povedal o sebi, smo ga kar težko prepričali. »Nikar ne pišite o meni, saj je še dosti takih, ki si to zaslužijo,« je dejal
Avgust Podgoršek doma iz Rečice ob Paki. Pa vendar smo ga nazadnje pregovorili in se zapletli z njim v pogovor.
Avgust je pravi kmetovalec. Njegova kmetija obsega okoli šest hektarov obdelovalne zemlje in dela je tako dovolj. Toda njega to delo veseli in še nikoli ni obžaloval, da je pustil službo in se posvetil samo svoji kmetiji. Avgust je tudi naredil kmetijsko šolo v Mariboru in to še v stari Jugoslaviji.
»Veste, doma nas je bilo pet bratov. Ker je brat, ki bi naj nasledil kmetijo padel v partizanih, so jo ostali bratje prepustili meni. Nekaj časa sem še hodil v službo, potem pa sem videl, da se tako ne morem popolnoma posvetiti kmetovanju doma in sem službo pustil. Nazadnje sem delal v Šmartnem ob Paki v Zadružni zvezi kot tajnik. Takrat še nismo spadali v celjsko zadružno zvezo in smo imeli svojo, ki je bila povezana z Mozirjem in Šoštanjem.«
Vse to je Avgust, ki ima 59 let, vendar mu jih kljub napornemu delu na kmetiji ne bi nihče prisodil, pripovedoval tekoče in gladko. Ni mu bilo težko obujati spominov. Pa saj niti niso tako daleč. Njegov obraz je še prav mladosten, lahko bi rekli skoraj brez gub. Edi-
združenega kmetijstva i-mamo tudi svoj samoupravni organ v Rečici ob Paki, in tako veliko svojih problemov rešujemo sami. Smo popolnoma neodvisni in samostojni. Ustanovili smo tudi strojno skupnost in smo dobili obiralni stroj za hmelj. Ker spada-
Avgust Podgoršek
no po rokah se vidi, da je navajen težkega dela. Na o-brazu mu vedno lebdi nasmešek, ki se ob kaki prijetni besedi spremeni v širok nasmeh.
Avgust je v občini odbornik in tako sodeluje tudi z republiško kmetijsko sekcijo. Je tudi član republiške zveze skupnosti zdravstvenega zavarovanja. »Poleg tega, da delam doma na kmetiji, se ukvarjam tudi s takšnim delom. Sem tudi predsednik kmečke sekcije pri občinski konferenci. V okviru
mo pod ERO, nam to zelo veliko pomaga.«
Avgust Podgoršek pripoveduje in nevede, morda pa tudi vede, prehaja iz svoje življenjske zgodbe, na življenje vseh kmetov v Rečici ob Paki. Pripoveduje njihove težave, kaj bi se še dalo urediti in sploh, po njegovem pripovedovanju se vidi, da ljubi te ljudi, ki tu živijo, ta kraj in zemljo. Končno pa je njegova kmetija tudi njegov pravi rojstni kraj, saj se je rodil prav tu v tej hiši, kjer živi s svojo družino še danes.
»Imam sedem otrok. Vsak
od njih ima svoj poklic, svojo službo in zato ne vem, kako bo potem, ko jaz ne bom več mogel delati. Upamo samo, da se bo kateri od otrok odločil in se preusmeril ter prevzel kmetijo. To bi tudi želel. Saj je zemlja dobra. Sedaj pa gojim največ hmelja ter se ukvarjam z živinorejo. Imam tudi vinograd in poleg njega nasad breskev. Torej vidite, da dela nikoli ne zmanjka,« pravi Avgust,
In še prav ima. Saj, če bi ne imel kaj delati, bi ga bili verjetno našli doma, tako pa smo ga zagledali na njivi med drugimi pridnimi delavci. Res je, kar pravijo stari ljudje, da človek na kmetih ne sme biti nikoli utrujen: enkrat ga kliče iz hlevov živina, drugič ga kliče polje. Vsepovsod mora biti in povsod se mora čutiti njegova močna in delovna roka. In tega se je Avgust zavedal že takrat, ko je kmetijo prevzel.
Tako smo se pogovarjali in klepetali in ob slovesu nam je Avgust Podgoršek rekel tudi tole: »Mislim, da
bi vsi skupaj morali tudi malo več svojih misli in časa posvetiti mlademu človeku na kmetiji, ga vključiti v delo v odborih in mu pomagati. Ni prav, da bi v odborih delali sami stari ljudje. Res je, da imamo starejši izkušnje, toda tudi mi smo bili nekoč mladi, in če ne bi imeli priložnosti dobiti izkušenj, bi danes nič ne vedeli. Poleg tega, da je treba odstopiti prostor mladim, ker so pač mladi, je treba to storiti tudi zato, ker smo mi včasih tudi že utrujeni.«
Tako je povedal Avgust. Nismo ga preveč hvalili, saj je tako sam želel in zato smo več pisali o tem, kaj on misli in kaj je povedal o drugih ljudeh.
NAS
ZNANEC
167 VELENJČANOV NA TRIGLAV
Triglav je postal slovenska meka. Tak občutek dobi obiskovalec slovitega očaka Julijskih alp. Več kot tisoč obiskovalcev se povzpne dnevno na 2S63 metrov visok vrh, od koder je v lepem vremenu čudovit pogled na alpski svet ter zelene doline daleč spodaj. Zato ni čudno, da so vse koče nabito polne obiskovalcev željnih osvežujoče pijače, spominkov, razglednic, skromnega kotička za prenočišče, ki večkrat ob takem povpraševanju ostanejo praznih rok.
Takšne in podobne dogodivščine je doživelo tudi 167 Velenjčanov, med njimi 10 izžrebancev tednika Naš čas, ki so se tako kot ostalih več sto planincev iz. vseh mogo-gočih krajev podali v sobo-lo 18. avgusta na naš najvišji vrh.
Štirje avtobusi so v zgodnji jutranji uri krenili iz Velenja proti Gorenjski. Dva sta peljala do Rudnega polja na Pokljuki, dva pa v dolino Vrat, od koder je vodila pot velenjske planince v skalnat svet triglavskega pogorja.
Pot nazaj ni bila nič lažja Kljub pozni popoldanski uri so še vedno hodili proti vrhu. Po programu, ki so ga ipravili organizatorji pohoda je bilo za prvi dan dovolj. Toda kam s 164 Velenjčani ob več sto ostalimi obiskovalci, ki so želeli prenočiti v kočah triglavskega >ogorja. Na Kredarici je bilo rezerviranih štirideset ležišč. Koča Planika je bila popolnoma zasedena. Od pijače, ki je bila najbolj iskana, pa so imeli le vino. Podobno je bilo tudi na ostalih kočah, na Doliču, Vodnikovi in Sta-
ničevi koči. Tudi vode ni bilo moč dobiti.
ZA STEKLENICO PIVA PET UR HOJE
Zato se je manjša skupina odločila, da gre naprej preko Prehodavcev do koče pri Triglavskih jezerih. Kljub temu, da smo imeli za seboj že več kot osem ur naporne hoje, nas je želja po osvežujoči pijači in morda kotičku za prenočišče gnala nezadržno naprej. Končno smo po petih urah prispeli do koče pri Sedmerih jezerih. 2e smo v mislih videli steklenice piva in prijetno zavetje. Toda pred vhodom je bilo več deset planincev, ki niso vedeli kako bodo prenočili. Koča je bila dobesedno natlačena. Spali so povsod, na hodniku, stopnicah, na mizah, pod njimi in tako naprej. Od tako pričakovanega piva ni bilo nič. Odžejali smo se le z vodo iz bližnjega jezera. Ura ?e je bližala polnoči, ko smo si pod streho, kjer so zložene deske, našli skromno ležišče na deskah. Nekaj jih je spalo kar na strehi, misleč, da jih bo luna s svojim sijajem le malo ogrevala. Ob
TAKO BLIZU PA VENDAR SEST UR HOJE
Navdušeni ob prelepem pogledu s soncem obsijane vrhove smo si z daljnogledom ogledovali vrh Triglava, ki se je iz doline Vrat videl kot na dlani. »No, saj ne bo tako hudo, če vidiš cilj svoje poti je mnogo lažje«, so nekateri menili.
Dolga kolona pod vodstvom izkušenih planincev planinskega društva Velenje je ob osmi uri krenila naprej po dolini. Po dobri uri hoje rahlo navkreber, so pred nami bile strme stene mogoč-;eqa gorovja. Začeli smo se vzpenjati. Vodniki so opozarjali na previdno hojo, da ne bi rušili kamenja, ki bi lahko bilo usodno za tovariše, ki so se vzpenjali pod nami. Vzpenjanje po klinih in ob jekleni vrvi je bilo večini v pomoč, da so lahko nremagali najtežji del poti, čez Prag. Na poti proti Kredarici smo opazovali skoraj nepretrgano kolono proti vrhu Triglava in nazaj.
POT DO VRHA BI POTREBOVALA SEMAFORJE
Pri koči na Kredarici se je ob 13. uri zbrala že večina Velenjčanov, ki so si po-plaknili suho grlo in se o-krepčali. Kmalu smo pozabili na naporno prehojeno pot. V mislih nam je bil vrh Triglava, ki je bil že precej bližje, vendar nas je do vrha ločila še dobra ura hoje in plezanja po klinih. Prva večja skupina je ob 14. uri krenila proti vrhu. Ozka pot ob jeklenih vrveh bi morala imeti semaforje, da bi lahko hodili gor in dol. Ker pa se tu nobenemu preveč ne mudi, smo se le sporazumevali
7 upoštevanjem pravila, da imajo prednost tisti, ki gredo navzgor. Skupina gorsku-pina dol, tako je šlo vso pot in končno smo le uspeli priti do cilja Aljaževega stolpa na . vrhu Triglava. Kljub naporni poti so bili na vrhu vsi vedrih lic, zadovoljni, posebno tisti, ki so bili prvič, da so se lahko vpisali v knjigo obiskovalcev in se fotografirali pri Aljaževem stolpu. Starejša obiskovalka je s solzami v očeh poljubljala Aljažev stolp. Za i presenečenje obiskovalcev je poskrbela godba iz Gorij pri Bledu, ki je priredila koncert na vrhu Triglava.
PtaS
S	v
-	V '
	m?
i	**
m ■ * .s	
	
Bodo potrebni semaforji?
RUDNIK LIGNITA VELENJE bo za šolsko leto 1973/74 podelil
ŠTIPENDIJE
za šolanje na naslednjih šolah:
•	rudarska fakulteta — 5 štipendij
•	ekonomska fakulteta — 3 štipendije
•	fakulteta za strojništvo — 3 štipendije
•	fakulteta za elektrotehniko — 1 štipendija
•	za študij fizike — 1 štipendija
•	za študij matematike — 2 štipendiji
•	za študij sociologije — 1 štipendija
•	rudarska tehniška šola — 6 štipendij
•	TSŠ — elektro — jaki tok — 4 štipendije
•	TSŠ — strojna •— 4 štipendije
•	TSŠ — gradbeništvo — 1 štipendija
•	TSŠ — varilstvo —- 2 štipendiji
Kandidati naj pošljejo pismene prijave na kadrov-sko-socialni sektor rudnika lignita Velenje.
Prijavi naj bodo priloženi naslednji dokumenti:
—	prepis zadnjega šolskega spričevala
—	potrdilo o premoženjskem stanju
—	trimesečni popreček osebnih dohodkov staršev
—	zadnji odrezek o nakazilu pokojnine, če so starši upokojeni.
dveh ponoči je prišla za nami večja skupina naših, ki so presenečeni ob taki situaciji prespali tako kot mi, kar na prostem. Nekaj pa se jih je napotilo kar v dolino do Savice.
Zjutraj ob petih smo le dobili tako željeno pivo. Upravnica doma je prihranila nekaj zabojev piva za naš po-vratek v nedeljo. Kajti prejšnji dan so v petnajstih minutah popili vse kar so prinesli v kočo s petimi mulami.
Kljub neprespani noči smo se ob misli, da morajo ostali, ki so prenočili v kočah pod Triglavom prehoditi še isto to pot, kar dobre volje podali naprej preko Komar-če do Savice.
NA PIKNIKU POZABILI NA UTRUJENOST
Sindikalni organizaciji rudarskega šolskega centra in rudnika lignita Velenje, ki sta skupaj s PD Velenje organizirali pohod, sta pripravili v Bohinju pod Skalco piknik za vse udeležence. Ob obilni jedi in pijači smo kmalu pozabili na prehojeno težavno pot. Razlegla se je pesem. Ob zvokih harmonike pa so nekateri kljub u-trujenosti veselo zaplesali. Konec dober vse dobro, tako so verjetno" menili vsi. Ostali pa bodo prijetni spomini na Triglav, ki vselej nudi obiskovalcem nova doživetja.
NAROČILNICA
Podpisani(a) .....................................................................
natančen naslov ............................................................
zaposlen (a) pri ............................................'...„...............
št. osebne izkaznice ........................ izdane od
naročam knjige TI VRAŽJI FANTJE V LETEČIH ŠKATLAH.
Prednaročniško ceno 280 din bom plačal(a) — naenkrat — v 5 zaporednih mesečnih obrokih (4 obroki po 60 din in 1 obrok po 40 din) — po prejemu računa, na: MLADINSKA KNJIGA, Velenje.
ZAHVALA
Ob boleči izgubi ljubljenega moža, ata, deda in tasta
DOMINIKA TRBOVŠKA
ŽLEBNIKOVEGA ATA
se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom, prijateljem in darovalcem cvetja, ki so ga v tako velikem številu spremljali na zadnji poti. Posebna zhavala dr. Dečku in vsemu zdravstvenemu osebju bolnice Planika v Topolšici za njihovo skrb in pomoč ob njegovi bolezni. Posebna zahvala tudi SOB Velenje in govorniku tovarišu Milošu Volku za tople poslovilne besede.
Žalujoči: žena Frančiška, hčerke Jerica, Mici, Štefka, Oto z družinami, Alojz in ostalo sorodstvo.
Z A II V A L A
Ob nenadni smrti dragega moža in očeta
JANEZA SLATNARJA
upokojenega vodje krom oddelka Tovarne usnja Šoštanj
se zahvaljujemo upravi TUS, bivšim sodelavcem krom oddelka in sindikatu TUŠ, planinskemu društvu Šoštanj, godbi Zarja, pevcem, Skupščini občine Velenje, krajevni skupnosti Skorno-Šentflorjan ter ostalim družbenopolitičnim organizacijam in
društvom za izkazano čast in pozornost. Zahvaljujemo se tudi govornikom: predsedniku krajevne skupnosti Skorno-Šentflorjan, nadalje tovarišu Milošu Volku, Rafaelu Kopušarju in Viktorju Kojcu za poslovilne besede. Iskrena hvala mnogim darovalcem vencev in cvetja ter vsem, ki ste nam izrazili sožalje in ga tako številno spremljali na njegovi zadnji poti.
Žalujoča žena, sm Zdenko in ostalo sorodstvo.
ZAHVALA Ob bridki izgubi dragega moža in očeta
LUDVIKA KOSEDNARJA
se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom in znancem, ki ste ga spremljali na zadnji poti, mu darovali cvetje in vence ter nam izrazili sožalje. Posebno se zahvaljujemo dr. Reberniku in dr. Cre-pinšku, ki sta mu ob težki bolezni nudila pomoč. Zahvaljujemo se kolektivu rudnika za darovane vence in vsem stanovalcem Tomšičeve ulice 24, ki so mu darovali vence in cvetje ter nam denarno pomagali. Posebna zahvala tudi godbi na pihala RLV in govornikom.
Žalujoči: žena Kristina, herčka Vlasta in sin Milan
PRODAJAMO
garaže v središču Velenja, v 1110-stanovanjskem bloku ob Prešernovi cesti.
Pogoji:
1.	Cena 17.000,00 din po garažnem mestu.
2.	Plačilo:
a)	v 8 dneh od podpisa pogodbe 100 '/•;
b)	v 8 dneh od podpisa pogodbe 50 •/», 50 'It do 31. 12. 1973, z 12 •/« obrestmi.
3.	Kok predaje: 8 dni po podpisu popgodbe.
4.	Garancija: 2 leti.
5.	Garaže so ogrevane.
Zainteresirani nas je pismeno ali osebno oglasijo na upravi:
SGP »VEGRAD« Velenje, Komercialna služba Telefon: 85-250
KOMUNALNO-OBRTNI CENTER VELENJE Koroška 46
išče nove sodelavce in razglaša prosta delovna mesta:
VODJO TOZD KOMUNALA
pogoj: visoka ali višja izobrazba gradbene ali komunalne smeri, najmanj 2 leti prakse v operativi ter moralna in politična neoporečnost
GEOMETER
pogoj: ustrezna izobrazba, zaželena praksa
OBRAČUNSKI TEHNIK
pogoj: gradbeni tehnik z večletno prakso
NABAVNI REFERENT
pogoj: srednja izobrazba z večletno prakso v nabavi
TEHNIČNI RISAR
pogoj: ustrezna izobrazba z nekaj prakse
ADMINISTRATOR-STROJEPISEC
pogoj: administrativna šola z nekaj prakse
Kandidati naj se osebno zglasijo v tajništvu podjetja Velenje, Koroška c. 46, kjer bodo dobili podrobnejše informacije.
FILMI
KINO »SVOBODA« VELENJE
•	Petek, 24. 8. ob 17.30, sobota, 25. 8. in nedelja 26. 8. ob 17.30 in 19.30 — angleška barvna komedija DOKTOR V NEPRII.IKI
•	Torek, 28. 8. ob 118. uri angleški barvni film SPREHOD PO DEŽJU
•	Sreda, 29. 8. in četrtek, 30. 8. ob 17.30 in 19.30 francoska barvna kriminalka STOP ZA MORILCA
•	Petek, 31. 8. ob 17.30 angleška barvna kriminalka V SLUŽBI NJENEGA VELIČANSTVA
KINO »DOM KULTURE«
VELENJE
•	Ponedeljek, 27. 8. ob 17.30 angleški barvni film SPREHOD PO DEŽJU

PRODAM
• Gradbeno parcelo na Ko-novem, 800 kvadratnih metrov in pripadajočo kmetijsko parcelo, 500 kvadratnih metrov (za vrt ali sadovnjak) prodam najboljšemu ponudniku. Interesenti naj javijo naslov v u-redništvo tednika NC.
«r	Uredništvo in uprava Velenje, Titov trg 2, poštni predal 89, telefon (063) 85-087 • Redakcija: Ljuban Naraks (glavni ln odgovorni urednik), Stane Vovk, Hilda Vrhovšek in
IV-*	Rudi Zevart • Časnik izdaja organizacija SZDL občine Velenje • Kot štirinajstdnevnik »Šaleški rudar« je izhajal do 1. januarja 1973 • I.ist izide vsak petek • Cena je 1 dinar
• Letna naročnina je 40 dinarjev • Za inozemstvo «S dinarjev • TekočI račun št. 50740-533-678-55263 pri SDK Velenje • Rokopisov in fotografij ne vračamo • Tisk in klišejl nasčas	A EMO, kemična 1» grafična Industrija CetJ« • Llat j« sproščen Ua»IJmg> prometnega davka na podlagi mnenja republiškega sekretariata za pro«Teto ln kulturo (it. Ui-2/71)
STROJNA SKUPNOST V RECICI
Uspeh Soštanjskih miličnikov
Usnjarji
so izmikali
usnje
Zaradi utemeljenega suma, da so v tovarni usnja v Šoštanju izmikali usnje, so pristojni organi uvedli preiskavo zoper Jurija Marinška iz Topolšice 78, dalje zoper brata Stanislava in Branka Penšek iz Topolšice 162 ter Draga Stropnika iz Topolšice 101. Pri izvršenih preiskavah so odkrili in zasegli za blizu milijon starih din vrednosti usnja, zlasti svinjskega velurja. Usnje so vrnili podjetju, preiskava pa se nadaljuje.
Avgust je mesec, ko velike zelene površine, kjer raste hmelj, oživijo. Obiralci — stari in mladi, domači in tuji, prihajajo že v ranih jutranjih urah s košarami in vrečami ter potem ves dan pridno gibljejo svoje prste ter si prizadevajo, da bi napolnili čimveč škafov. Ker je avgust tudi mesec, ko se iztekajo za nekatere šolarje kar prekratke počitnice, si mnogi prislužijo denar za šolske knjige in druge potrebščine kar v hmelju. Drugi pa prislužen denar uporabijo spet kako drugače. Tako je bilo iz leta v leto, ponekod so hmeljišča še danes polna obiralcev, drugje pa ni opaziti skoraj nobenega.
Ko smo bili pred dnevi v Rečici ob Paki, so bila hmeljišča prazna. Nikjer nobenega obiralca. Na njivah smo srečevali le dva ali tri domačine, ki so pridno rezali trte ter jih nalagali na vozove ali prikolice traktorjev. Precej
bolj živahno kot na njivah pa je bilo sredi vasi. Okrog velike lesene lope je stalo več domačinov, ki so z zanimanjem opazovali svojo veliko pridobitev — obiral-ni stroj.
Podobno kot v drugih krajih so tudi hmeljarji iz Rečice imeli vsako leto težave, kako dobiti zadosti o-biralcev. Zato so začeli razmišljati, kako bi ta problem kar najbolje in čim-hitreje rešili. Rešitev so videli v obiralnem stroju. Petnajst kmetov iz Rečice in Podgorja se je združilo in ustanovilo teko imenovano vaško strojno skupnost, za predsednika pa so imenovali kmeta Avgusta
Podgorška. Namen te skupnosti je, da si bodo s skupnimi naložbami kupovali potrebne kmetijske stroje in naprave ter si tako čim-
i /
X f"7 J
' % :
Ivan Podgoršek
bolje olajšali težko kmečko delo. Za obiralni stroj, ki so ga letos kupili, je bilo treba zbrati kar 40 starih milijonov. Približno dva stara milijona pa so dali za nakup lope, v kateri je spravljen stroj. Pri tem pa je treba še povedati, da so hmeljarji, člani skupnosti, naleteli na veliko razumevanje pri Trgovskem in proizvodnem podjetju ERA — kmetijski obrat Šoštanj in Ljubljanski banki podružnica Velenje, kjer so dobili kredit z ugodnimi pogoji.
Člani skupnosti so podpisali tudi pogodbo, s katero je določeno, kakšne so njihove dolžnosti in pravice. Pogodbo so podpisali za obdobje desetih let, lahko pa jo po potrebi tudi podaljšajo.
Stroške vzdrževanja so si razdelili glede na število obranih trt ali opravljenih žetvenih ur. Kmetje imajo namreč tudi že skupen kombajn.
«Novi obiralni stroj je res velika pridobitev za nas,« je dejal predsednik prve strojne skupnosti v naši občini Avgust Podgoršek. »Njegova zmogljivost znaša 280 trt, dejansko pa obere okrog 240 trt na uro. Stroj dela ves dan, ponoči in podnevi. Upravljata ga dva delavca — strojnik in vlagalec. Za do-važanje in odvažanje hmelja pa skrbi lastnik sam, kakor tudi za odvoz odpadkov in čiščenje okolice stroja.«
Ob stroju smo ujeli I-vanko Ježovnik: »Jaz spadam med bolj majhne hmeljarje. Imam le 1600 sadik, vendar sem se kljub temu vključila v skupnost. Da bomo lažje delali. Z možem sva namreč doma sama, vsako leto pa sva potrebovala 12 obiralcev. Zdaj nama pomaga le soseda.«
Tudi kmet Ferdo Lukner, ki je drugi največji hmeljar v Rečici, je povedal, da bo sedaj veliko lažje. »Vsako leto je težje dobiti obi-

Ivanka Ježovnik
ralce. Mladi gredo raje v tovarne, stari pa ne moremo toliko delati. Vsako sezono sem moral poiskati 30
obiralcev. V kraju sem jih dobil okrog petnajst, druge pa sem moral iskati vsepovsod. Veliko časa sem porabil že samo s tem, da sem jih nabral. Poleg tega je bilo treba za obiralce iz drugih krajev priskrbeti hrano in jim nuditi seveda stanovanje. Zdaj pa teh problemov ne bo več. Vsaj upamo tako.«
Če bi upoštevali pregovor, da se dan sodi po jutru, potem bi lahko zapisali, da hmeljarji iz Rečice nimajo sreče. Upamo pa, da so težave nastopile le prvi dan in da jih zdaj nimajo več. »Veliko smo pričakovali od tega stroja, saj smo upali, da bo hmelj spravljen v dobrih desetih dneh in to brez obiralcev,« se je vključil v pogovor I-van Podgoršek. »Pa so že na samem začetku nastopile težave. Najprej ni bilo e-lektrike, ko je končno prišla, pa se nam je pokvaril stroj.« Prav Ivan Podgoršek je načel problem, ki nastopa z obiralnim strojem. Da bi delo potekalo čim hitreje, so si kmetje napravili razpored, ob kateri uri bo kdo na vrsti. Ko stroj obira za enega, ima drugi trte že porezane in pripravljene za obiranje. Tako je bilo tudi oni dan.
Veliko število trt je bilo že porezanih, ko je zmanjkalo električne energije. In kaj storiti, da hmelj ne bi ovenel!? Na srečo je e-lektrika vendarle pritekla, pokvaril pa se je stroj. Nič hudega, bi si morda kdo mislil. Poklicati je treba servis in okvara bo odpravljena. To so storili tudi hmeljarji in zvedeli, da bodo morali čakati, da bodo prišli na vrsto. Ne vemo, kdaj je prišel predstavnik servisa in popravil obiralni stroj, ker smo prej odšli. Prepričani pa smo, da bo treba servisno službo okrepiti. V nasprotnem se lahko zgodi, da bodo imeli kmetje veliko več uničenega hmelja in s tem strojem več izgubili kot pridobili.
Po Šoštanju in okolici se je to polet je začelo šušljati, da nekateri delavci skrivaj odnašajo iz tovarne usnje. Ko je to prišlo tudi na uho delavcev milice v Šoštanju, so ti seveda takoj stopili v akcijo. Na stanovanju Jurija Marinška, ki sedaj služi kadrovski rok, so odkrili nekaj kosov velurja, ugotovili pa tudi, da je dal po pet kosov Mariji Katič in Stanku Koželniku. Te kože so nosili šivat krojaču Anastaziju Šuligoju v To-polšici. Kakor je izpovedal Stanko Koželnik iz Šent-florjana, mu je Marinšek ob neki priložnosti konec lanskega leta dejal, da naj pride do transformatorja za 'usnjarno. Tja je prinesel 20 kosov. Usnje sta stlačila v polivinilaste vreče. Za pomoč je dobil od plena pet kosov. Po sedanjih ugotovitvah gre pri Marinšku za usnje v vrednosti nad 300.000 starih din.
Stanislavu Penšku so nekaj usnja najprej našli v garderobni omarici v tovar-
ni, nato še doma. Usnje je tihotapil iz tovarne na prtljažniku mopeda (menda pod aktovko). Stanislav je povedal, da pripada del najdenih kosov bratu Branku. Ta je sicer trdil, da je kupil v Slovenjem Gradcu, vendar tam takega usnja ne izdelujejo. Bratoma so zaseali usnja za 5.425 din (542.000 starih din). V tem je zajeto tudi tisto, kar je dobil Silvo Skrbot iz Mc-tleč.
Pri Dragu Stropniku so našli z usnjem prevlečen kavč in druge kose. Tudi Stropnik je nekaj usnja prodal in sicer Hermanu Pregovniku, Slavku Ločanu in Darku Menihu, prvemu posredno. Pri njem gre skupno za nad sto tisoč starih din. Sicer pa navedene številke pri osumljenih najbrž še niso dokončne, tako da bodo nazadnje lahko manjše ali večje. To bo pokazala nadaljnja preiskava in pa seveda obravnava pred sodiščem.
VODA DRAGOCENA
Zaradi suše je nastalo pomanjkanje pitne vode. Ker približno tretjino pitne vode prečr-pavamo s pomočjo električne energije, Elektrogospodarstvo pa dnevno odvzema elektriko za določen čas, je pomanjkanje pitne vode še večje.
Zato smo prisiljeni za
vse dneve v delavnikih omejiti porabo pitne vode. V smislu 42. člena odloka o splošnih pogojih za uporabo vode iz javnih vodovodov (Uradno glasilo SO Velenje št. 5/69) za vse dneve v delavnikih prepovedujemo • škropljenje vrtov in zelenic
•	škropljenje cest
•	pranje avtomobilov
•	polnjenje kopalnih bazenov
Kršitelje bomo prijavili sodniku za prekrške.
Tudi v gospodinjski potrošnji priporočamo skrajno varčevanje. V kolikor bo pitne vode še primanjkovalo, jo bomo primorani ob delavnikih za nekaj ur zapirati.
Prosimo občane, da z razumevanjem upošte-
vajo to prepoved, dovoljujemo pa neomejeno porabo vode ob nedeljah. Zatorej prosimo, da odlagajo vsa dela kot zalivanje vrtov, pranje avtomobilov in podobno na nedeljo. Prosta potrošnja vode ob nedeljah Je od 0,00 do 24,00. 0 spremembah vas bomo obveščali preko tednika »Naš čas«.
KOC Velenje izvaja projekte novih zajetij pitne vode, katere bomo
vključevali v obstoječi vodovod v začetku prihodnjega leta. Zajeli bomo podzemne vode iz triadnih plasti v Hra-stovcu in to 301/sck, ter novo zajetje v Paki — tudi 30 l/se k.
Upamo, da nam v letu 1974 ne bo potrebno omejevati potrošnjo pitne vode.
KOC Velenje
• KEMPIRANJE ZA TURISTE S PLITKIM ŽEPOM — Podatki turističnih agencij kažejo, da je število turistov preseglo vse sedanje rekorde. Promet je večji kot pa so pričakovali, vse več Pa je tudi tujcev, ki letujejo pri ras. Domačih turistov je letos nekoliko manj. Kljub povečanim življenjskim stroškom pa marsikdo želi del dopusta preživeti na morju. Ker so cene v hotelih za domače goste previsoke, le-ti se odločajo za letovanje pri zasebnikih, letoviščih ali kampih. Kempiranje ima namreč kljub nekaterim slabim tudi dobre strani. Keinpi so med drugim postavljeni blizu morja, na najlepših mestih in omogočajo da dopust preživimo v neposrednem stiku z naravo. • SKOPJE — MESTO JUNAK — Deset let je minilo, ko se je glavno makedonsko mesto samo v nekaj minutah spremenilo v ruševine, pod katerimi je našlo smrt 1070 ljudi. Danes se je Skopje kot Feniks dvignilo iz pepela v novo sodobno mesto, v katerem živi skoraj dvakrat več ljudi kot pred katastrofo. Zahvaljujoč pomoči vseh naših narodov in vsega sveta Skopje že zdaj spominja na mesto 21. stoletja. Novo Skopje je v prvi vrsti delo njegovih prebivalcev, ki jih je predsednik republike Josip Broz Tito odlikoval za izredne uspehe z redom junaka socialističnega dela. Skopje je prvo naše mesto, ki je dobilo to visoko odlikovanje. • ZACELI SO GRADITI SPOMINSKI DOM V KUMROVCU — potem ko so mladinske delovne brigade pripravile teren v kumrovcu, so te dni začeli graditi spominski dom borcev in mladine v rojstnem kraju tovariša Tita. Ob pomoči mladinskih delovnih brigad bo dela izvajalo ljubljansko podjetje »Hidrotehna«. Skupna predračunska vrednost tega objekta znaša 100 milijonov dinarjev. Doslej so v vsej državi zbrali približno 56 milijonov, od tega največ na Hrvatskem. Prebivalci in gospodarske organizacije Beograda so zbrali 10 milijonov dinarjev.