V bogatem okolišu Boundary leži mesto Gren\vood, odkoder je mogoča peš v mrtvo mesto Phonix, ki je nekaj znamenitega za celo Ameriko. — Plionix je na meji Združenih držav in je bilo eno najpomembnejših rudarskili mest in najbolj važno središča za dobivanje bakra v celi Kanadi. — Sreča tega mesta je bila seve kratka in je zatonila že po preteku 20 let. Kar je do danes še ostalo od nekdanje krasote, so le še razvaline. Navajeni smo na razvaline, ki naa spominjajo največ na srednji vek. — Mesto Phonix pa je bilo še pred 15 leti v polnem procvitu. Bilo je bivališče mladih podjetnih ljudi ter pustolovcev, ki so iskali v novem svetu srečo, in danes je že ena najmlajših razvalin na zemlji. Bilo je v polefju 1891, ko je prekoračilo nekaj pijonirjev mejo Združenih držav in so odkrili na kraju, kjer je nastalo mesto Phonix, velike mnoiine bakra. Voditelja prvih rudarjev Ł,ta bila James Atwood in Bob Denzler, ki še danes živita. Množice srečolovcev so jima sledile in se naselile po hribih. Devet let pozneje je bila prvotna naselbina povzdignjena v metto. Kakor nekoč v Kaliforniji, je po(rnalo tudi tukaj iz največje divjine mogočno mesto. Zakaj je prav za prav l?honix propadel, še danes nikdo ne i:na. Svojčas so dolžili propasti kapilalistično zahrbtnost, ker sta bili v Knestu dve konkurenčni družbi. Razvoj mesta je kar brzel. V najkrajšem čp.su je bilo v Phonixu 13 industrijHKih podjetij in so pridelali dnevno «0)0 ton rude. Tudi prebivalstvo je naraičalo. Dve veliki železniški družbi sta poskrbeli za zvezo mesta z ostalim svetom. V mestu so bile štiri cerkve, moderno urejena bolnica, 14 hotelov ter zabavišč, plesne dvorane, gledališče in nekaj tucatov igralnic. Prebivalci so bili po večini iz Skandinavije ali pa nemški izseljenci. Prvi mestni župan je bil Šved Albin Almstrom, ki je bil fotograf in trgovec s papirjem. Leta 1916, ko je bila svetovna vojna na višku, je začelo mesto propadati. Proizvajanje bakra se je vedno bolj zmanjševalo in je popolnoma prenehalo leta 1919. Prihodnje leto so pričeli z odvažanjem industrijske naprave, nakar sta odstranili obe železniški družbi še tračnice. Hiša za hišo je osamela, nekako strahotno razpoloženije se je oprijclo prebivalstva, da je kar vse povprek bežalo iz umirajočega mesta. Zadnja javna prireditev v Phonixu je bilo odkritje spomenika onim mešeanom, ki so padli v svetovni vojni. Obenem je bila tudi blagoslovitev nagrobnika mrtvemu mestu. Že železniška postaja za Phonix— Greenwood nudi danes sliko izumiranja. V glavni ulici v Greenwoodu je že večina hi§ zapuščenih in razpadlih. Okna brez šip plašijo potnika. Star možak, ki sedi med vrati, pripoveduje o pojemajočem sijaju Greenwooda. Tudi tukaj je bilo življenje v polnem teku in vsi merodajni faktorji so bili prepričani, da gleda mesto v sijajno bodočnost. Že palača poštnega urada iz granita priča o mestnem sijaju. Danes je videti po glavnih ulicah le še par otrok ali pa moške, ki sedlajo konje. Mestni magistrat z gasilnim domom sta že v razvalinah. Široka, a strma oesta veže Green\vood s Phonixom, ki leži na hribu. Nepopisno Cudno spreleti potnika, ako stopi v veliko mesto, kjer vlada grobna tišina. Ulice so poraščene s travo. Na mnogih mestih ni mogoče po ulici naprej, ker je pot zastrta s podrtimi brzojavnimi drogi in žico. Nepregledne množine miši in podgan švigajo med razvalinami. V mestu še prebiva v celem pet starih potepuhov. Tudi ustanovitelj mesta Švicar Denzler, ki je star že 80 let, noče zapustiti razvalin. Strašna je v Ph6nixu zimska noč, ko tuli vihar po zapuščenih ulicah, hiše se tresejo in tramovje poka ter se ruši na tla. Edino, česar je še dovolj v mrtvem mestu — je kurivo. Zelo žalosten je pogled na popolnoma zapuščeno pokopališCe, kjer je še videti na nagrobnikih napise: »Umrl, a ni pozabljen.«