—    138   —
Življenje slavnih Slovanov.
V v o d.
Vsak narod se ponaša #) 8 svojimi slavnimi možmi, to je z možmi, ki so kaj posebno imenitnega zmodro-vali ali znajdli, ter šteje njihovo imenitnost — njihovo slavo tudi sebi v čast. Spodobilo bi se toraj, da bi bil tudi naš — slovanski —narod zavoljo slovečih mož, ki so se med njim narodili, in kteri so tako rekoč svetle da niče med drugimi zvezdami, — tako ponosen, kot so ponosni zavoljo svojih slavnih mož drugi narodi. Narod , ki ne časti imenitnih mož svoje kervi, narod, ki se mu serce ne siri, kadar sliši kterega svojih slavnih sinov imenovati, — tak narod ne ve še, kaj je kte-remu narodu čast, kaj mu je slava, — tak narodnima še pravega občutka zato, kar narodovnost imenujemo. Zavoljo slavnih mož, ki so našega naroda, moramo in smemo, izgled druzih narodov posnemaje, ponosni biti tudi za to, ker ljudje po takih bistrih glavicah ves narod sodijo. Sodijo, da narod, ki ne more nobenega izmed svojih sinov imenovati, kteri bi se bil s kakim posebnim delom postavil, jeneomikaven,toje tak narod, ki ne bo nikdar omikan ali prebrisan« Taka sodba ni sicer vselej pravična, ker se marsiktera glavica morebiti le zato ne razsvetli, ker nima  priložnosti
—  ker nima narod nikakovih sol, ali vsaj dobrih ne, da bi se mogla v njih tleča iskrica v glavici domačega sinka raznetiti in svojemu narodu z učenostjo kot svetla luč v temi svetiti. Ali sodijo vendar le tako, čeravno po krivem.
Toda naj sodijo kakorkoli, nam Slovanom se ni treba, kar se tega tiče, kratko in malo ne sramovati.
Veliko mož našega velikega naroda slovanskega je živelo in jih še živi, kterih imena so v zgodovinskih bukvah s posebno častjo zapisana, v kamen z zlatimi čerkami vrezana, kaj, celo v zvezde na nebu vkovaua.
—  Po imenu nekega rojaka našega pozneje imenovanega je namreč zvezda nebeška ime dobila.
Ali bodi Bogu potoženo, da marsikteri Slovan slovečih Slovanov še po imenu ne pozna! Ako mu je pa ime in imenitno delo slavnega moža znano, ne ve, da ga je slovanska mati rodila.
Te nevednosti si pa Slovani nismo sami krivi. Nemške bukve so nam popred po šolah in zvunaj šol rod slovečih mož slovanskega roda rade prikrivale, ali jih celo po krivem nemškemu narodu na čast Nemce imenovale. Le posamezni učenci našega naroda, ki so slovanske bukve in novice prebirali, so resnico zve-dovali. Priprosto, posebno slovensko ljudstvo, ki je ma-lokaj slovenskega brati imelo, je od tega po malem kaj soznavalo.    Pa saj  niso — da  se  Bog  usmili — pred
*)    Ponašati  se  s  kom,  scim, to je hvaliti se —,  ni zamenjavati z besedo oponašati koga.                 Pis.
malo leti vsi Krajnei še znali, da se Krajnci in tisti Štajarci, Korošci, prebivavci po Goriškem, Primorskem^ Ogerskem in Benečanskem , kteri po naše govorijo, s eno besedo Slovenci imenujejo, — nikar da bi bili pri prosti Slovenci znali, da so Slovenci slovanskega roda, — to je, da so ob enem tudi Slovani. Pa kdor ve, da še mnogo bolj omikanih po rodu Slovencov pred malo leti tega ni vedilo, — ali se bo čudil, daje bila ta reč priprostemu ljudstvu neznana?
Zdaj pa, ker — kakor mislim in želim, — tudi naši priprosti ljudje, gotovo pa vsi marljivi bravci „No-vic" že vedo, kdo je Slovenec, in da smo tudi mi Slovenci sinovi velikega slovanskega naroda, da je tedaj slave slovanskega naroda, kakor vsak drugi rod tega velikega naroda, tudi slovenski rod deležen, — zdaj — menim — je že čas, tudi Slovencom po malem od slavnih mož, od teh dragih in blišečih kamnov slovanskega naroda pripovedovati — starjim t ponos, da so tega naroda — mlajšim pa v ponos in izgled, — v ponos iz ravno tistega namena, v izgled pa, da bi jih posnemali sebi in svojemu naroda na čast in slavo.
Naj začnem tedaj s popisovanjem življenja sledečega slavnega Slovana,   našega naj bližjega   rojaka.
I.
Juri  Vega.
Juri Vega, sloveči računar, je zagledal beli dan leta 1754 v Z a gorici, vasi Moravske fare na Krajnskem. Sin kmetiških revnih starišev je bil; se vedno dobro učil, posebno dobre glavice pa je bil za računstvo *). Potem, ko je bil v Ljubljani osmo šolo prav dobro dognal, so ga postavili prec za vodnika vsih del pri popravljanju Savine struge in bregov zavoljo ložje vožnje z ladjami. Pozneje pa prestopi k topništvu ali artilerii, to je, k tistemu oddelku vojakov, ki s topi ali kanoni itd. streljajo. Tem vojak&m je treba posebno dobro računiti znati, da si lahko natanko preračunavajo, kako je treba meriti, da izstreljena krogla vselej na namenjeni kraj pade.
Vega, bistra glavica, za računstvo kot nalašč stvarjen, spiše kmalo izverstne računske bukve: nauk, kako je treba s topi meriti in streljati, da bo prav. Nihče pred njim ni bil tako težkega nauka tako jasne razložil in zlajšal. Komaj so njegovi vikši imenovani za vojsko prekoristni nauk v roke dobili, izvolijo bi-stroumniga Vega-ta prec poročnika (lajtnanta) in ucenika računstva za topničarje.
Ko je bil pozneje bombardirski oddelek osnovan, so našega Vega-ta temu oddelku stotnika in ob enem tudi računskega učenika postavili. Kmalo potem je bil učeni mož četnik (major) in na to topniški nadčetnik Oberstlajtnant). V bojih s Turki in Francozi se je Vega junaško obnašal. Zavoljo tega in zavoljo velikih zaslug v računstvu mu je svetli cesar Franc leta 1800 žlahni in sicer baronski stan podelil«
Tako je Vega v kratkem času visoko službo in veliko čast dosegel.
Leta 1802 pa Vega kar zgine, da živa duša ni vedila kam. — 26. dan septembra 1802 najdejo učenega moža — mertvega v Donavi. Se le 30 let kasneje pride na dan, da ga je bil neki mlinar umoril in mertvega pod vodo za stolp privezal. Mlinarja so pa bili neki Vega to v i tovarši, nevošljivi mu zavoljo sreče in slave, najeli, jim verlegamoža iz pota spraviti. Tako žalostno je končal naš slavni rojak po hudobnih naklepih ničkoristnih tovaršev svoje življenje.
Veliko slavo, velike zasluge si je Vega s tem pridobil, da je višje računoznanstvo jako popravil, zlaj-
*)    Računati ali raj tati.                                           P is.
—   139   —
sal in razplodil. Računske bukve, iz kterih so se do-eihmal peto- in sestošolci računati učili, so bile prena-rejene po njegovem izverstnem računstvu, na Dunaju leta 1822 v štirih zvezkih že šestič natisnjenem.
Še večja slava je naseda Ve ga-1 a doletela  potem, ko je bil na s vido dal svoje tako imenovane „loga-ritme'% ktero ime je vsakemu znano, ki se je računstva v sedmi soli učil.    Drugim povem le toliko, da so „lo-garitmi"   velika   zlajšava  v  računstvu.    Ali  marsikteri sedmošolec slovenskega roda,   ki je  Vegatove loga-ritmiske bukvice rabil in si ž njimi glavobelno delo zlaj-ieval, ni vedil in morebiti še zdaj ne ve, da je to težavno in imenitno delo njegov rojak Vega dognal.   Še več drugih jako   koristnih bukev je spisal.    In  njegovo ime se sveti v zvezdi na nebu, ki so jo kerstili „Vegaa zato,  ker jo je bil Vega s pripravnim lukalom pervi -ugledal.    Toraj poje nas slavljeni pesnik Koseški: Misel se sveti in duh slovenski na zraku Europe V družbi nekdanjih bogov Vega na nebu bliši.