J. E. Bogomil
Božična pamlad
^jg^! tari očc Komar ie bil sam v hiši. Mlajši njegov rod se je ves mu-b^Sfe dil pri dclu, najmlajši se je pa zabaval na snegu. Zakaj zima je bilaf sfa in priden kmct tudi pozimi ne počiva rad, in zdravega otroka tudi zimskega mraza ni strah.
Sam je bil stari Komar v hiši, in dolg čas mu je bilo. S toplega zapečka je pristopical k oknu in pogledal ven.
Kakor da vidi v ogledalu svojo mladost! Ravno tak je bil on tiste 3ni, kakor so danes mladi Komarčki. Mlad, poskočen in vedno vesel. Kričal je fri vpil, skakal in se spotikal, padal in se pobiral, pa še drugim pomagal v sneg. Zeblo ga je, a ni se zmenil ne za sneg   ne za mraz.
Sani je imel, nove sani, okovane, in gladko so tekle, da je komaj čutil, če se res premikajo. Svojo sestrico ie vozil — zdaj že čaka vstajenja pri farni cerkvi svetega Jurija. On je bil konj, sosedov Miha — v Ame-riki ga je zasulo, tako so pravili! — je bil pa voznik. Enkrat ga je pre-hudo ošvrknil' z bičem, on ga je pa tudi dosti hudo brcnil. In mislil je, da po pravici: saj je bil konj!
Kje so zdaj tisti dnevi, kje njih moč in življenje I Koliko bi danes dal zanje, za eno samo uro tistih lepih dni! A vse je samo spomin . . .
In vendar! Še enkrat bi bil rad mlad, še enkrat otrok med otroki. . .
Na palico se upre, na ukrivljeno in močno okovano družico svojih starih dni, pa kožuh si ogrne. Kosmat je znotraj in gorak, zunaj pa gladek in bogato obšit z živordečimi rožami.
Še njegov oče ga je nosil, in n.}egovimu sinu bo še tudi lahko služil, iako je trden. Kar v kožuh, pa ven na vežni prag!
Še enkrat — morda zadnjič? — si hoče od- blizu ogledati pomlad življenja. Zdi semu včasih, da že smrt kleplje koso zanj in nebeški ključar že rožlja s ključi ia ga priganja, naj sklene račune. Oj prav je, da ga pri-ganja!   Starosti se   je resda že naveličal;   njegov duh hrepeni po mladosti.
Zato pa vsaj ven na prag, da se oči nagledajo in srce napije še enkrat mladosti in pomladi vsaj božične, če morda res ne učaka več veliko-nočne.
V spominih.