320
Kmetijstvo.
Novo vinogradstvo in ljudska šola.
Novo vinogradstvo v splošnem lepo napreduje. Manjši posestniki, recimo navadni kmetje, še celo pa naši takozvani kmetici, so v tem obziru še v zastanku, nekateri niso še niti v pričetku napredovanja. Komu ali čemu gre to pripisovati? Pred vsem gotovo mali splošni izobrazbi dotičnikov, saj je pač po celem svetu tako, da je omika prvi pogoj vsakemu napredovanju. To pripisovati gre pa tudi slabemu gmotnemu stanju dotičnikov, in gotovo ne v poslednji vrsti tudi nezadostnemu strokovnemu razumenju načina novega vinogradstva. Pustimo splošno izobrazbo našega, vinogradstvo goječega kmetijskega ljudstva za danes na strani, kajti ona zahteva celo
veliko dobo ugodnega vpliva ljudske šole, in ta doba leži še celo vsa pred nami, ne pa za nami. Pustimo za danes na strani tudi gmotno stanje našega kmeta in kmetica, kajti neovrgljiva jstina je, da si v tem obziru lahko marsikdo pomaga, ako le hoče. Danes oglejmo si le tretji vzrok, katerega smo tukaj kakor tistega navedli, kateri napredovanje novega vinogradstva v krogu naših manjših jn najmanjših vinogradskih posestnikov ovira, namreč: nezadostno strokovno razumenje stvari same, nezadostno razumenje načina novega vinogradstva.
Da se v tem obziru ljudstvo pouči, storilo se je že nekaj, osobito od strani deželnih zastopov, deželnih zborov. Tako je kranjski dež. odbor osnoval na Grmu kmetijsko šolo, štajarski pa v Mariboru vinorejsko in sadjarsko šolo ter ponekod trene poskuševalnice, žal, skoraj povsod le z nemškim poučnim jezikom. Poglaviti predmet teh šol in poglavita panoga v gospodarstvu njih je vinarstvo. Izdal se je že ponovljeni tiskani pouk, kako gre nove vinograde nasajati. Nastavili so se za poučevanje v novem vinogradarstvu posebni učitelji, katere v njih poslu tudi državni strokovnjaki podpirajo. Razdelilo se je že med vinogradnike na stotisoče ameriških trt. Pri vsem tem lotijo se naši mali vino-gradski posestniki novega vinogradstva v veliko premali meri, in kjer se ga lotijo, polotujejo se ga z veliko premajhnim razumom stvari Strokovnjak se mora čestokrat kar čuditi, kako napačno pri napravi novih vinogradov postopajo. Čestokrat mora kar brez ovinkov izjaviti se: iz vsega tega ne bode nič, vse je le zabadavo delo. Da, dostikrat se strokovnjaku vidi, kakor da bi se marsikateri mali vinogradnik naprave novega vinograda le za to lotil, da pride do državnega ali deželnega posojila, s katerim si skusi opomoči, toda ne v vinogradstvu, ampak — ? Rigola marsikdo komaj dobri dve pedi globoko. Trte zasaja tako gosto, kakor da bi sadil koruzo. Pa kaj zasaja ? Vse, kar mu ravno v roke pride, še celo izabelo, divjo riparijo itd Kako gre pa še s cepljenjem in gro-banjem, kako z gnojenjem in izgojevanjem mladih trt? Tako, da mora, vse to delo opazujoži strokovnjak, izjaviti, da je vse ravno tako izvršeno, kakor bi ne smelo izvršeno biti.
Tukaj je treba pač pomoči, nujne in izdatne pomoči, ker sicer utegne priti še do tega, da se bode vsled ne-povoljnih slabih uspehov v takih popolnoma nepravilnih novih vinogradskih zasaditvah sklepalo, da ni cela nova ta stvar nič vredna, zavrgljiva.
Kje naj se pa ta nujna in izdatna pomoč išče ? Po našem mnenju v ljudski šoli. Na Grmu osnuje naj se v mesecu avgustu posebni tečaj za ljudske učitelje le vinorodnih krajev. V tem tečaju naj se učitelji temeljito, toda le praktično v vseh, prav v vseh delih novega vinogradstva pouče. Potem naf pa dežela s pomočjo vlade občinam takih učiteljev dala, toda primerna zemljišča ali kupi, ali pa le v najem vzame, da si napravijo na njem — vse seveda na deželne stroške — mali ma-tičnjak,   malo   trtnico,   vinogradič.   V tak matičnjak,
321
trtnico, vinogradič sklical naj bi učitelj za časa posameznih del vsako leto vinogradnike svoje občine, in tam naj bi jim vsako leto praktično pokazal ter razložil. Tako bi imel vsak vinogradnik najlepšo in najbližjo priliko, pravilnega novega vinogradstva priučiti se. Vsi, tak pouk izvršujoči učitelji morali bi pa po popolnoma enotnemu načrtu, katerega bi od slavnega deželnega odbora sprejeli, postopati. Vsi, tak pcuk izvršujoči učitelji, bili bi naj pod nadzorstvom deželnega popotnega učitelja za vinarstvo. Vsi, tak pouk izvršujoči učitelji sprejemali naj bi tudi za svoj trud primerno nagrada, tako da bi ga radi z veseljem vršili, ne pa da bi jim bil le novo breme v že tako težavnem, pa le slabo plačanem poslu učite-ljevanja. Tako bi postala Lhko ljudska šola prav mogočna, jako izdetna pospeševateljica vinogradskega napredovanja. Možje, katerim je skrb sa blagor našega kmetujočega prebivalstva izročena, vzemite to misel v pretres, mogoče da ni napačna.