— 133 —
Lavdonov psiček
lavnega avstrijskegajunakaLavdonaje sprem-ljal vedno in povsod, kjer ga le niso ovirale stanovske dolžnosti, majhen psiček, ki se ni nikoli ganil od svojega gospodarja. Junak je bival v prostem času najrajši na svojem posestvu v Hadersdorfu blizu Dunaja, kjer je imel grad z velikim in lepim vrtom.
Dni 27. julija 1.1785. je sedel v hladni leseni uti sredi vrta in je čitajoč knjigo trdno zaspal. Ravno isti dan pa so bile okoli Dunaja vode radi deževja v gorovju precej narastle, in (u in tam je že razsajala povodenj. Tudi bližni Mauerbach je začel že razlivati valovje črez breg in se poganjati v Lavdonov vrt. Psiček je postal nemiren in je cvileč opazoval gospodarja, kdaj se bode vzbudil in zapustil nevarni kraj. Ker je pa Lavdon le še dalje spal, začne psiček glasno lajati in ga vleči za obleko. Lavdon se ¦ vzdrami. VideC pretečo ncvarnost, skoči naglo pokonci in se umakne v grad. Komaj pa pride v varno za-vetje, že prihruje mogočen val, ki poplavi vrt in od-nese plof in uto. Samo nekaj frenutkov naj bi bil še slavni junak ostal v vrtu, in z uto vred bi bila odnesla voda tudi njega. Oinjen vzame zvesto živalco, katera mu je bila rešila življenje, v naročje ter jo boža in gladi. Pa tudi psiček se mu je dobrikal in kazal veselje, da je spravil svojega dobrega gospoda na varno.
Koinaj so minila od tega dogodka tri leta, in zopet je ravno tista živalca rešila Lavdonu vdrugič življenjc. Bilo je to dne 6. jantiarja leta 1789.
Lavdon se je spravljal ravno spat in ker je sta-remu možu posebno ugajala toplota, naložil si je še nekaj drv na ognjišče. Takrat namreč še niso poznali peCi, kakor jih imamo sedaj, marveč so imeli kar v sobi posebno ogniišče. kjer je plapolal ogenj. Ko Lavdon trdno zaspi, začne ogenj prasketati in nekaj žarečega oglja pade na tla in na kup zloženih knjig,
— 134 —
ki začno tleti. Tudi tla se vžg6, in že se vleče gost dim po sobami. Lavdon je bil vsled trdnega spanja v nevarnosti, da se zaduši.
Tu pa se zopet oglasi njegov mali psiček, ki začne glasno lajati ter praskati in skakati po postelji, dokler ne zbudi vojskovodje, ki se še pravočasno od-tegne preteči nevarnosti.
Božja previdnost, katera je Lavdona pripeljala ravno takrat, ko je bila naša domovina v največji ne-varnosti, na Dunaj v cesarsko službo, je tega pogum-nega vojaka, povsod najprvega v hudi in krvavi borbi, varovala sovražne krogle, in mu ie v sivi starosli ohranila bistri um in nadarjenost mladih let, da je ravno on mogel premagati Turke in jim vzeti Beligrad — ta božia previdnost reSila je slavnega vojskovodjo dvakratne smrtne  nevarnosti  po — majhnem psičku.
Silvester.